Vinko Brus. Prijatelj nesrečnega tov. Vinka Brusa, ki se je dne 3. t. m. ustrelil v Matenji vasi na Notraiijskem, nam piše: Na starega leta dan sva se sešla s pokojnim Brusom pred ljubljansko pošto. Dasi sva bila prijatelja že dolgo let, ni bilo to pot one iskrenosti kot sicer. Videio se mu je, da skriva nekaj, pa ne more skriti. Tožrl mi je, kakor si potožimo tovariši med seboj. Potožil o denarni krizi in me nervozno izpraševal, če vem za kakšno službo ali za koga, ki bi mu kaj posodil. Bil sem tudi v takem položaju, da mi ni kazalo nič drugega kakor, ali iti k sodišču ali pa seči po samokresu. No, prišla je pomoč ravno v zadnjem trenotku. Pravil mi je. da gre v Srbijo in da pade v kratkem odločitev. »V petek menda že grem«, se mu je izvilo iz prsi. Čudno, tako čudno me je pri tem pogledal. da mi je zastala beseda. In zdaj vem, da je bil to njegov poslovilni pogled! Domenila sva se, da se snideva zvečer v Narodnem domu in da skupno pričakava Novega leta. Pa ni ga bilo. Sain ga je čakal, ker je vedel, da bo on sam rešen trpljenja, ki ga trpi še nebroj tovarišev v deželi krivic in inkvizicije. Nisi hotel, Vinko, da umrješ kot »pes za plotom« — umrl si kot jnnak, ki ne klone tilnika krivičnikom, ampak si rajši izbere nirzlo smrt za spremljevalko v večnost! Tovariš Brus, ki se je dne 3. t. nr. v Matenji vasi ustrelil, je zapustil svojemu prijatelju pismo, ki je iz njega spoznati, kaj ga je gnalo y smrt. Iz tega pisma objavljamo tista rriesta, ki pojasnjujejo Brusovo tragično smrt. Glase se tako: Dragi! Ko dobiš to moje pismo v roke, me že ne bo več med živimi. Prosim Te, ne zaničuj me, ampak pomiluj me! Moje živI.enje je bilo izgrešeno — nisem znal ži- veti, da bi bilo prav meni in drugim — izpremeniti sedaj ne morem več, zato je bolje, da se ločim... Saj sem živel že več časa dvojno življenje: Na zunaj sem bil vesel, obupno vesel, ker sem se navadil pod zunanjostjo celo notranjost skrivati, a v meni je kipelo in vrelo. Sedaj tudi tega ne morem več! Pretrpel sem mnogo —• konec naj bo ... Veselil sem se draginjske doklade, da bi vsaj deloma poplačal svoj dolg; ko je nisetn dobil, sem to stvar pospešil... Se sedaj ob koncu preklinjam klerikalizem; bojuj se-^oper njega, s__mo pazi, da Terie ubije! Dobro mu je vsako sredstvo... Občutil seik to zadosti sam! Rad, jakorad serr. bil vflViatenji vasi, počutil sera se čisto domačega med vsemi ljudmi. »Sava« piše: Pretečeni teden se je dogodil v Matenji vasi pri Postojni pretresljiv slučaj. Mlad, komaj 271etni učitelj si je pognal kroglo v srce, ker so ga v to prisilile gmotne razmere. Zadnje upanje je stavil v draginjsko doklado, katero mu je pa kranjski deželni odbor odrekel. On je nesrečna žrtev žalostnih, nadvse sramotnih preganjanj kranjskega naprednega učiteljstva od strani klerikalnega deželega odbora. Strahovalci kranjske dežele so, namesto da bi regulirali že davno potrebne učiteljske plače, ki bi vsem brez razločka za pošteno delo zagotavljale pošteno plačilo, uvedli draginjske doklade, ki jih z neusrniljeno pristranostjo razdeljujejo med svoje pristaše, neoziraje se, je li potreben ali ne, onim pa, ki niso njihovi politični somišljeniki, brezobzirno odrekajo. Tako sistematično kvarijo značaje, vzgajajo hinavce in podle denunciante. Ni zaman trdil nek Slomškar, da bi moral vsak Slomškar nositi na hrbtu tablico z napisom h i n a v e c . Mar je klerikalcem beda in resnična potreba učiteljstva, njim je le na tem, da je učitelj Slomškar. Če je Slomškar, mu ni potreba izpolnjevati šolskih zakonov, lahko počenja karkoli hoče, on je nedotakljiv, vrhutega pa še deležen nagrad v podobi svetlih kronic na rovaš svojega naprednega tovariša. Kaj pa višje šolske oblasti? Vsaj bi morale te vendar nepristransko postopati ter imeti le blaginjo in napredek šolstva pred očmi. Hm... duhovni član okr. šol. sveta se baha, da je pri okrajnem, šolskem svetu edino on gospodar in nihče drugi. Deželni šef pa se je baje odrezal pri neki priliki: »Zaradi enega učitelja se ne maram zameriti dr. Šušteršiču«, V seji kranjskega deželnega zbora dne 28. decembra 1911. je bil sprejet sledeči predlog: »Deželnemu odboru se naroča, da naj po svoji previdnosti izplača onim učiteljem 25 odstotno draginjsko doklado, ki niso bili doslej še te doklade deležni.« Glasom tega sklepa dobe drag. doklado vsi, brez izjeme s to razliko, da kdor je bolj potreben — vseh 25'/°, manj potrebni pa nižje odstotke. In kako se je delila ta doklada? Napredni učitelji so bili že vnaprej izključeni od teh doklad, pristni Slomškarji, to je hujskači so dobili po 25%, drugi 20%, manj zanesljivi 15% ali 10%. Kako so se ozirali na potrebo, je razvidno iz tega slučaja: V Tuhinjski dolini službuje učiteljica, koje niati trdi, da si lahko privošči oiicirja za zeta, ker ji kavoija ne dela skrbi, je dobila doklado, njer.a koleginja pa, ki ima pri sebi ubogo mater ter vleče na mesec le 66 K, ni dobila ničesar. In tako bi se dalo našteti nebro. s'lučajev, kako so dobile draginjske doklade klerikalne kreature, ki so dobro situirane, imajo hiše in premoženje, a napreden učitelj, če je še bolj pošten, priden in vesten, pa ničesar. _'o je vnebovpijoča krivica, kakor gospodari zdaj kler. večina z denarjem, ki ga zbira vsa dežela in kako s tem denarjem, ki pride v pretežni večini iz naprednih vrst, kupuje mrtve duše za sramotno nagrado — neznačajnosti in nezvestobe. Naravno je, da pri takih razmerah trpi šola. Kako bo vzgajal učitelj otroke k značajnosti, ako sam ni značajen. Naloga vseh poštenomislečih je, da pomagajo streti to neznosno strahovlado, da jo pohodijo in pomendra.o, kakor se pokonča in uniči strupen gad. Ne želimo. da bi si še kdo poskušal pomagati z revolverjem, v roki. Dovo1!] je te žrtve. vsaj ta kriči do neba po maščevanju. — Mi poznamo naše učiteljstvo in vemo, da mu ne manjka dobre volje in odločnosti. Taka krivica boli vsaikega, krivica razburja. Zato kličemo na naslov tistih, ki so vzrok teh krivic: Stojte! Nazaj na pot pravice in poštenosti, dokler ni prepozno! Revolver, ki je bil tu obrnjen y lastno telo, bi se utegnil v roki skrajno razburjenega človeka — zasukati. Tragedije v Matenji vasi se je spornnil tudi — »Slovenec«, in sicer na način, ki je samo klerikalcem lasten. Nam pravi, da smo hijene na grobu, in toliko da nam; ne očita, da smo rtiu mi Jastnoročno potisnili sarnokres v roke! Da se otme pozabnosti »Slovenčeva« periidnost, jo navajamo doslovno. »Slovenec« od zadnje sobote piše tako: »Liberalno učiteljstvo se je zbralo na grobu nesrečnega učitelja Brusa in v svojem »Učiteljskein Tovarišu« tako-le tuli: »Prelita kri v Matenji vasi kriči po osveti! Prelita kri v Matenji vasi kriči do neba, da mora biti konec takim razmeram! Ali pa si sedanji gospodarji ljudskega šolstva predstavljajo regulacijo učiteljskih plač v znamenju revolverja? Ali je res dana vsa oblast trinogom, krvosesom, ubijalcem? Ali naj se vsi postrelimo, da nasitimo pohlep po krvi naših besnih sovražrilčov?« — Nismo nameravali pisati o pravem vzroku smrti nesnečnega Brusa. Dobro je ta vzrok znan po Notranjskem. Zadolžil se je pri liberalcih, za katere je z vso močjo agitiral. Za menico, o kateri se toliko govori, je bil porok mož neke postonjske hotelirke. Živel je tako, da je prišel domov ves zaspan in večinoma ga je bilo treba klicati. ko se je šola pričela. Ko je nesrečnež, po vseh svojih zvezah, obračunal s svojim življenjem, je izlil svoj konfiteor v pismu — očetu. V tem pismu na očeta nesrečni mladi niož, 'ki ga je liberalizem speljal na razna neprava pota, tako-le odjgovarja liberalnimi učiteljskim. hijenam: Dragi mi vsi! Popolnoma sem( se izgubil, dobro, če se me š,e spominjate. Živel nisem prav — zato tudi nimam več pravice do življenja. Ne zamerite mi, da se tako poslovim. od Vas in da tako umrem. Kdaj, tega ne bodete zvedeli, da: morda bi ne mogli priti sem. Kar je mojega perila in obleke, Vam bo poslal moj prijatelj; seiii mu že naročil, druzega pa tako niniam svojega. Ne zamerite izgubljenemu sinu in zadnji pozdrav vsem našim! Vaš nesrečni Mat. vas 1. jan. 1913. Vinko Brus. To pismo je doslovno prepisano. Original pa hrani njegov oče Janko Brus na Polici.« »Slovenca« vprašamo, čemu ne pove, zakaj ni Brus, ki je bil v skrajni sili in potrebi, dobil draginjske doklade, ki bi ga rešila smrti? Naj pove, če mone, ni li bila krivična razdelitev draginjskih dokiad zadnji in odločilni povod, da si je Brus pognal krogio v srce? »Slovenec« naj citira Brusovo pisimo, ki ga danes objavljamo mi. polem bodo tudi njegovi čitaielji vedeli, kaj se je godilo v Brusovi duši — kar pove tudi pismo na očeta — potem bodo vedeli, kdo je Brusa tiral v snirt in končno bodo tudi vedeli, kje in kdo so hijene!