ffltkdjer Diöcesanlllalt. Jahrgang 1883. Laibach 1883. Druck der „Narodna Tiskarna“ in Laibach. - Im Berlage des fürstbischöflichen Ordinariates. Alphabetisches Register zum Vlir. Jahrgänge (1883) d es „Laibacher Diözesanblatles". (Die Zahlen bvbcutcn die Seiten) Abänderung des Wehrgesetzes, 29. Aendernng des Religionsbekenntnisses, 168. Allerheiligste, das, in Kapellen aufbewahrt, 177. Almosensammlung für die Abbrändler in Kosana, 58. Almosensammlung für die Abbrändler in Terboje, 94. Almosensammlungfür die Pfarrkirche in Woch. Feistriz, 187. Aloisianum, Aufnahme der Zöglinge, 136. Altarprivilegium für alle Pfarrkirchen der Diözese, 46. Armendrittel nach verstorbenen Geistlichen, 92. Aufbewahrung des Allerheiligsten in Kapellen, 177. Aufruf zur Almosensammlung für die Herz-Iefu-Kirche in Laibach, 25. Ausstellung kirchlicher Kunstgegenstände, 47. Ausweise für den Schematismus, 172. Lcnesiziaten mit älteren Stiftungen, 49. Beweisführung des Todes, 126. Bezirksschulräthe in Krain, 24. Bibliotheca Vaticana, 153. Bibliotheken an Vorschulen, 93. Brandschaden in Kosana, 58. Brandschaden in Terboje, 94. kanonische Visitation nnd Firmung, 24, 60, 68. Cantus Gregorianus, 77. Chronik der Diözese, 24, 44, 60, 68, 96, 100, 120, 136, 152, 164, 172, 188. Clerical-Seminar, Aufnahme der Zöglinge, 152, 164. Concursprüfung für Erhaltung von Pfarren, 72, 163. Concnrsprüfnng für Religionslehrerstellen, 59. Loncnrs-Verlantbaruug für die Pfarren: Lese, 24; St. Veit bei Sittich, 44; Tmovo (Dornegg), 44; Grahovo, 60; Toplice, 68; Krasinja, 96; WeissenMs, 96; Loski Potok, 96, 152; Bukovsica, 96; Zaplana, 96; St. Magdalena, 96; Sela bei Stein, 100; Soteska, 152; Altlag, 152, 172; Begunje, 188. Confessio sacramentalis, Orationes, 71. Congregationum Decreta, 44, 71, 77,95, 98, 150, 168, 173, 177. Constitutio de lege tertii Ordinis saec., 121. Convertiten-Matrik, Anordnung über deren Führung, 46. Decreta S. Congregationum, 44, 71, 77, 95, 98, 150, 168, 173, 177. Dotationen und alte Stiftungen, 49. Drobtinice iz pastirstva, 50, 62, 87, 114. Eheschließungen der Schweizer in Oesterreich, 19. Eheschließungen ungarischer Staatsbürger, 159. Eingaben und Ausweise für den Schematismus, 172. Encyclica 8s. D. N. ad Episcopos Hispanos, 1. Encyclica S. D. N. de Bibliotheca Vaticana, 153. Encyclica S. D. N. de Ordine tertio saeculari, 121. Encyclica 8. D. N. de Rosario Mar., 137, 141, 146. Erkenntnisse des k. f. Berwaltnngsgerichtshofes, 19,38, 70, 92. Evangelische, Matrikulirnng von Sterbefällen, 158. Exerzitien für Priester, 95. Fähigkeitszengnisse zur Eheschließung der Ungarn, 159. Fastenmandat und Hirtenbrief pro 1883 (deutsch und slov.) 5. Fest Maria Verkündigung, über dessen Feier, 18. Firmung und canonische Visitation, 24, 60, 68. Franciscalium tertii Ordinis lex, 121. Friedhöfe, deren Schließung, 185. Fürstbischofs Dr. Bartholomäus Widmer Todfall, 69, 70, Führung der Convertiten-Matrik, 46. Fuhrbeistelluug an den Katecheten, 19. Gebet um glückliche Entbindung der Kronprinzessin Stephanie, 97, 101. Gebühren-Aequivalent bei Pfarrpfründen, 70. Geistliche, ab intestato verstorbene, 92. Gollmayr Andreas Dr., Erzbischof von Görz, dessen Todfall, 45, 60. Gregorianus cantus, 77. Habsburg-Jubiläum in Krain, 73, 76. Herz-Iesu-Kirche in Laibach, Aufruf zur Almosensammlung, 25. Hirtenbrief ans Anlaß des Habsbnrg-Jnbilänms, 73. Hirtenbrief, betreffend das Rosenkranzgebet, 137,111,146,150. Hirtenbrief betreffend die Herz-Iesu-Kirche, 25. Hirtenbrief und Fastenmandat pro 1883 (deutsch u. slov.) 5. Eispani Episcopi, Encyclica ad eos, 1. Institut der Postsparkassen wird empfohlen, 37. Jubelfeier, 600jährige Krains, 73, 76. Jubelfeier der Befreiung Wiens, 135. Jus sepulturae, 80. Kaiserreise in .fftaut, 73, 76. Kalendarium, 150. Katecheten, Fuhrbeistellnng an dieselbe», 19. Kirchliche Gründe, Revers der Nutznießer, 101. Kosana, Alnwsensammlniig für die Abbrändler, 58. Krainische Landesausstellung, 47. Kreuz, österr. Gesellschaft vom rothen Kr., 80. Kreuzwege, Sanirnng nngiltig errichteter, 173. Krst, sv. obredi, 51, 62, 87, 115. Legalisirung von Urknnden, 61. Lehrerswitwen-Stiftnng von I. Schlacker, 120. Litaniae, Decretum S. C. Rituum de iis, 44. Literatur, 43, 59, 68, 72. 186. Maria Verkündigung, über die Feier des Festes, 18. Matrik, Führung der Convertiten-Matrik, 46. Matriken-Nachsuchuug, 94. Matrikulirung von Sterbefällen, 158. Militärgeistlich;, Begünstigung für dieselben, 95. Militär-Seelsorge, 165, 174. Militärverband, Berehelichnng der in demselben stehenden In-dividnen, 48. Ministerial-Erlässe, 19, 98, 158, 159. Miscellanea, 44, 71, 94. Officia festorum ad rit. dup. maj. evecta, 98. Officia votiva, 150, 173. Ordinis tertii Franciscalium lex, 121. Organische Bcftiinmniigen für die Militär-Seelsorge, 165,174. Pastirstvo, drobtinice, 50, 62, 87, 114. Patronatspsticht bei Bicariatskirche», 38. PfarrconcurS-Prüsnng, 72, 163. Politika in vera, 178. Postsparcasseu, Empsehlnng des Institutes, 37. Pränumerationspreis für das „Laibacher Diözefaublalt" pro 1883, 24, pro 1884, 188. Präsentationsrecht bei Bicariatskirchen, 38. Priester-Exerzitieu, 95. Privilegium des Altars, dessen Verleihung, 46. Ravnanje se spreobrnjenci, 111, 127. Realitäten, kirchliche, zum Genüge überlassen, 101. Religiouslehrerstellen, Concursprüfung für dieselben, 59. Religionsnnterricht an öffentlichen Volksschulen, 19. Religiouswechscl, 168. Reliquiae, 102. Revers vom Geuuße kirchlicher Gründe, 101. Rosarium, Encyclica, 137, 141, 146. Rothes Kreuz, Gesellschaft, 80. Saniruug ungiltig errichteter Krenzwege, 173. Schlcicker'sche Stiftung für Lehrerswitwen, 120. Schülerbibliotheken, 93. Schulgesetzuovclle, 83, 98, 104. Schweizer, Zeugnis über deren Fähigkeit znr Ehefchließnng, 19. Seelenamt für den verst. Erzbischof Dr. Gollmayr, 60. Seelsorge beim Militär, 165. Seminaristen deren Stipendien, 94. Sepulturae jus, 80. Sorske fare zgodovina, 20, 40, 53, 64, 89. 116, 131, 159, 169, 180. Spreobrnjenci, ravnanje z njimi, 111, 127. Stationes Viae Crucis, 173. Stellungspflichtige, deren Verehelichung, 48, 95. Stephanie, Kronprinzessin, Gebet um deren glückliche Entbindung, 97, 101, 136, Sterbefälle evangelischer Personen, deren Matrikulirung, 158. Stiftungen und alte Dotationen, 49. Stipendisten in Clerical-Seminarien, 94. Tabularia Vaticana, 153. Terboje, Almosensammlung für die Abbrändler, 94, Tertii Ordinis saec constit. de lege Francisc., 121. Todeserklätung, 126. Todfall des Erzbischofes von Görz Dr. Andreas Gollmayr, 45, 60. Todfall des Fürstbischofes Dr. Barthol. Widmer, 69, 70. Todte »matrik, 158. Türkenbesreinng Wiens, 135. Ungarische Staatsbürger, deren Eheschließungen, 159. Urkund en-Legal isirungs -Gesetz, 61. Vaticana Tabularia, 153. Vera in politika, 178. Verehelichung stellnngspflichtiger und im Militärverbande stehender Individuen, 48, 95. Verwaltungsgerichtshos, dessen Erkenntnisse, 19, 38, 70,92 168. Viae Crucis Stationes, 173. Visitation und Firmung, 24, 60, 68. Votiva Officia, 150, 173. Wehrgesetz, dessen Abändernng, 29, 48. Widmer Barthol. Dr., Fürstbischof, dessen TodsaU, 69, 70. Wiens Befreiung von de» Türken, 135. Wocheiner Feisttitz, Almosensammlung für die Pfarrkirche, 187. Zeugnis über die Fähigkeit zur Eheschließung schweizerischer Angehörigen, 19. Zeugnis zur Eheschließung ungarischer Staatsbürger, 159. Zgodovina Sorske fare, 20, 40, 53, 64, 89, 116, 131, 159, 169, 180. Macher DiticcfimblatL Inhnlt: I. Epistola Encyclica Ss. D. N. Leonis Pp. XIII. ad Episcopos Hispanos. — ü. Fastenhirtenbrief Seiner fürstbischöflichen Gnaden an die Gläubigen der Laibacher Diözese (deutsch und slovenisch). — III. lieber die heurige Feier des Festes Maria-Berkün-digung. — IV. lieber die Ausstellung des Zeugnisses für Schweizerische Angehörige bei Eingehung der Ehe in Oesterreich. — V. Fnhrbeistellnng an den Seelsorger Behufs Erthei-luug des Religionsunterrichtes an Volksschulen. — VI. Zgodovina Sorske fare.— VII. Firmung und canonische Visitation. — VIII. Concurs-Verlautbarung und Cronik der Diözese. — IX. Einladung zur Einsendung des Pränumerationspreises für das „Laibacher Diözesanblatt". I. LEO PP. XIII. VENERABILES ERATRES ET DIAECTI FILII SALUTEM ET APOSTOLICAM BENEDICTIONEM. Cum multa sint, in quibus excellit generosa ac nobilis Hispanorum natio, tum illud est in prima commendatione ponendum, quod, post varios rerum et hominum interitus, pristinum illud ac prope hereditarium retineat fidei catholicae Studium, quocum semper visa est Hispani generis, salus et magnitudo coniuncta. — Quod quidem Studium plura argumenta declarant: praecipue vero eximia in lianc Ledern Apostolicam pietas, quam omni signiflcationum genere, litteris, libe-ralitate, susceptis religionis caussa peregrinationibus Hispani homines saepe et praeclare testantur. Neque interitura est paulo superioris temporis memoria, quo tempore ipsorum animum fortein aeque ac pium Europa spectavit, cum Ledern Apostolicam adversorum eventuum calamis attigisset. — In bis rebus omnibus, praeter singulare quoddam Dei bene-ficium, agnoscimus, Dilecti Filii Nostri, Venerabiles Fratres, vigilantiae vestrae fructum: itemque lauda-bile ipsius populi propositum, qui per liaec tam infensa catholico nomini tempora religioni avitae studiose adbaerescit, neque dubitat magnitudini periculorum parem constantiae magnitudinein op- ponere. Profecto nihil est, quin de Hispania spe-rari iure queat, si modo talem animorum affec-tionem caritas aluerit, et stabilis voluntatum con-cordia roboraverit. — Verum quod ad lianc par-tem, non enim dissimulabimus id quod est, cum cogitamus agendi rationem, quam aliquot ex Hispania catliolici homines ineundam putant, dolor quidam obiicitur animo cum nonnulla similitudine anxiae sollicitudinis, quam Paulus Apostolus olitn, Corinthiorum caussa, susceperat. Tuta et tran-quilla catholicorum cum inter se tum maxime cum Episcopis suis istic concordia permanserat: eoque nomine Gregorius XVI Decessor Noster iure lau-davit Hispanam gentem, quod eius pars longe ma-xima in veteri sua erga Episcopos et inferiores pa-stores canonice constitutos reverentia perseveraret*) Nunc tarnen, interiectis partium studiis, vestigia apparent dissensionum, quae in varias velut acies distrahunt animos, ipsasque societates, religionis gratia constitutas, non parum perturbant. Incidit saepe, ut apud disquirentes,. qua potissimum ra- *) AIloc. Afflictas, Kal, Matr. 1841. tione expediat rem catholicam tuen, minus quam aequum est, Episcoporum valeat auctoritas. Quin immo interdum, si quid Episcopus suaserit, si quid etiam pro potestate decrevit, non desunt qui mo-leste ferant, aut aperte reprehendant, sic acci-pientes, ut voluisse illum existiment alteris grati-ficari, alteros offendere. — Iamvero plane per-spicitur quanti referat, incolumem esse animorum coniunctionem, eo vel magis quod in tanta ubi-que pravarum opinionum licentia, in tarn acri in-sidiosaque Ecclesiae catholicae oppugnatione, om-nino necesse est, christianos universos collatis in nimm viribus maximaque voluntatum conspiratione resistere, ne calliditate atque impetu adversariorum separatim oppressi succumbant. Igitur huiusmodi incommodorum cogitatione permoti, Yos, bis lit-teris, Dilecti Filii Nostri, Venerabiles Fratres, ap-pellamus, vehementerque petimus, ut salutarium monitorum Nostrorum interpretes in firmanda con-cordia prudentiam auctoritatemque vestrain adhi-beatis. Erit autem opportunum primo loco rei sacrae reique civilis meminisse rationes mutuas, quia multi contrario errore falluntur. Solent enim nonnulli rem politicam a religione non distinguere solum, sed penitus seiungere ac separare, nihil ut esse utrique commune velint, nec quicquam ad alteram ab altera influere putent oportere. Hi profecto non multum ab iis distant, qui civitatem constitui administrarique malunt, amoto cunctarum procre-atore dominoque rerum Deo: ac tanto deterius errant, quod rempublicam uberrimo utilitatum fonte temere prohibent. Nam ubi religio tollatur, va-cillare necesse est illorum stabilitatem principiorum, in quibus salus publica maxime nititur, quaeque vim a religione capiunt plurimam, cuiusmodi po-tissimum sunt, iuste moderateque imperare, propter conscientiam officii subesse, domitas habere virtute cupiditates, suum cuique reddere, aliena non tangere. Verum sicut iste tarn impius declinandus est error, sic etiam fugienda illorum opinio praepo-stera, qui religionem cum aliqua parte civili per-miscent ac velut in unum confundunt, usque adeo, ut eos, qui sint ex altera parte, prope descivisse a catholico nomine decernant. Hoc quidern est factiones politicas in augustum religionis campum perperam compellere: fraternam concordiam veile dirimere, funestaeque incommodorum multitudini aditum ianuamque patefacere. — Igitur oportet rem sacram remque civilem, quae sunt genere naturaque distincta, etiam opinione iudicioque se-cernere. Nam hoc genus de rebus civilibus, quan-tumvis honestum et grave, si spectetur in se, vitae huius, quae in terris degitur, fines nequaquam praetergreditur. Contra vero religio, nata Deo et ad Deum referens omnia, altius se pandit cae-lumque contingit. Hoc enim illa vult, hoc petit, animum, quae pars est hominis praestantissima, notitia et amore Del imbuere, totumque genus humanum ad futuram civitatem, quam inquirimus, tuto perducere. Quapropter religionem, et quid-quid est singulari quodam vinculo cum religione colligatum, rectum est superioris ordinis esse du-cere. Ex quo consequitur, eam, ut est summum bonum, in varietate rerum humanarum atque in ipsis commutationibus civitatum debere integram permanere: omnia enim et temporum et locorum intervalla complectitur. Fautoresque contrariarum partium, cetera dissentientes, in hoc oportet uni-versi conveniant, rem catholicam in civitate sal-vam esse oportere. Et ad istud nobile necessa-riumque propositum, quotquot ainant catliolicum nomen debent velut foedere icto studiose incum- bere, silere paulisper iussis diversis de caussa po-litica sententiis, quas tarnen suo loco honeste le-gitimeque tueri licet. Huius enim generis studia, modo ne religioni vel iustitiae repugnent, Ecclesia minime danmat; sed procul omni concertationum strepitu, pergit operam suam in coinmunem afferre utilitatem, liominesque cunctos materna caritate diligere, eos tarnen praecipue, quorum tides pietas-que constiterit maior. Concordiae vero quam diximus, idem est in re christiana, atque in omni bene constituta republica fundamentum: nimirum obtemperatio legitim ae potestati, quae iubendo, vetando,regendo, varios hominum anirnos concordes et congrueiites efficit. Quam ad rem nota omnibus atque explo-rata commemoramus: verumtamen talia, ut non cogitatione solum tenenda, sed monbus et usu quotidiano, tamquam ofticii regula, servanda sint. — ticilicet sicut Pontifex Romanus totius est Ec-clesiae magister et princeps, ita Episcopi rectores et capita sunt Ecclesiarum, quas rite singuli ad gerendum acceperunt. Eos in sua quemque di-tione ius est praeesse, praecipere, corrigere, gene-ratimque de iis, quae e re christiana esse vide-antur, decernere. Participes enim sunt sacrae potestatis, quam Christus Dominus a Patre accep-tam Ecclesiae suae reliquit: eamque ob caussam Gregorius IX. Decessor Noster Episcopus inquit: „in partem sollicitudinis vocatos vices Dei gerere minime dubitamus“ Atque huiusmodi potestas Episcopis est summa cum utilitate eorum, in quos exercetur, data: spectat enim natura sua ad aedi-ßcationem corporis Christi, perficitque, ut Episcopus quisque, cuiusdam instar vinculi, christianos, quibus praeest, et inter se et cum Pontifice ma-xirno, tamquam cum capite membra, fidei caritatis- *) Epist. 198 !ib. 13. que communione consociet. In quo genere gravis est ea sancti Cypriani sententia: „Illi sunt Ecclesia, plebs sacerdoti adunata, et Fastori suo grex adhaerens“2): et gravi or altera: „Scire debes, Episcopum in Ecclesia esse, et Ecclesiam in Epi-scopo, et siquis cum Episcopo non sit, in Ecclesia non esse“.s) Talis est christianae republicae con-stitutio, eaque immutabilis ac perpetua: quae nisi sancte servetur, summa iurium et officiorum perturbatio consequatur necesse est, discissa compo-sitione membrorum apte cohaerentium in corpore Ecclesiae, quod per nexus et coniunctiones submi-nistratum et constructum crescit in augmentum Dei4) Ex quibus apparet, adhibendam esse ad-versus Episcopos reverentiam praestantiae muneris consentaneam, in iisque rebus, quae ipsorum potestatis sunt, omnino obtemperari oportere. Perspectis autem studiis, quibus multorum animi istic hoc tempore permoventur, Hispanos omnes non hortamur solum, sed plane obsecra-mus, ut sese huius tanti officii memores imper-tiant. — Ac nominatim vehementer studeant mo-destiam atque obedientiam teuere qui sunt ex or-dine Cleri, quorum dicta factaque utique ad exem-plum in omnes partes valent plurimum. Quod in muneribus suis insumunt operae, tum sciant maxime fructuosuin sibi, proximisque salubre futurum, si se ad Imperium eius nutumque fiuxerint, qui Dioecesis gubernaculu tenet. Profecto sacer-dotes tradere se penitus partium studiis, ut plus humana, quam caelestia curare videantur, non est secuudum officium. Cavendum igitur sibi esse intelligant, ne prodeant extra gravitatem et modum. Hac adhibita vigilantia, pro certo habemus, Cle-rum Hispanum non minus animorum salut i quam 2) Epist. 69 ad Pupianum. s) ibid. 4) Coloss. II, 19. rei publicae incremento viftute, doctrina, laboribus, magis magisque in dies profuturum. Ad eins adiuvandam operam eas societates non parum iudicamus opportunas, quae sunt tam-quam auxiliariae cohortes catliolico nomini pro-vehendo. Itaque illarum probamus institutum et industriam, ac valde cupiinus, ut aucto et numero et studio maiores edant quotidie fructus. — Verum cum sibi proposita sit rei catholicae tutela et amplificatio, resque catliolica in Dioecesibus sin-gulis ab Episcopo geratur, sponte consequitur, eas Episcopis subesse et ipsorum auctoritati auspiciisque tribuere plurimum oportere neque minus elaborandum ipsis est in coniunctione ani-morum retinenda: pritno enim hoc est cuivis ho-minum coetui commune, ut omnis eorum vis et efficientia a voluntatum conspiratione proficiscatur: deinde maxi me decet in huiusmodi sodalitatibus elucere caritatem mutuam, quae debet esse ad omnia rectefacta comes, disciplinaeque christianae alumnos velut signum et nota destinguere. Qua-propter cum sodales facile possint de re publica diversi diversa sentire, idcirco ne concordia ani-morum contrariis partium studiis dirimatur, me-minisse oportet, quorsum spectent societates, quae a re catholica nominantur, et in consiliis capiun-dis ita habere animos in uno illo proposito defixos, ut nullius partis esse videantur, memores divinae Pauli Apostoli sententiae: „Quicumque in Christo haptizati estis, Christum, induistis. Non est lu-daeus neque Graecus, non est servus neque liher, . . . omnes enim vos unum estis in Christo') — Qua ratione illud capietur commodi, ut non modo socii singuli, sed variae etiam eiusdem ge-neris societates, quod est diligentissime providen-dum, amice ac benevole consentiant. Sepositis >) Galat. III, 27-28. quippe, ut diximus, partium studiis, infensarum aeinulationum praecipuae erunt occasiones sub-latae: eritque consequens, ut ad se una omnes caussa convertat, eademque maxima et nobilissima, de qua inter catholicos hoc nomine dignos nullus potest esse dissensus. Denique magni refert, sese ad lianc ipsam disciplinam accomodare, qui scriptis praesertim quotidianis, pro religionis incolumitate dimicant. — Coinpertum quidem Vobis est, quid studeant, qua voluntate contendant: neque facere possumus, quin de catliolico nomine meritos iusta laude pro-sequamur. Verum suscepta ipsis caussa tarn ex-cellens est tamque praestans, ut multa requirat, in quibus labi iustitiae veritatisque patronos minime decet: neque enim debent, dum unam par-tem officii curant, reliquas deserere. Quod igitur societates monuimus, idem scriptores monemus, ut amotis lenitate et mansuetudine dissidiis, coniunc-tionem animorum cum ipsi inter se, tum in mul-titudine tueantur: quia mul tum pollet scriptorum opera in utramque partem. Concordiae vero cum nihil tarn sit contrarium, quam dictorum acerbitas, suspicionum temeritas, insimulationum iniquitas, quid quid est huiusmodi summa animi provisione fugere et odisse necesse est. Pro sacris Ecclesiae iuribus, pro catholicis doctrinis non litigiosa dis-putatio sit, sed moderata et temperans, quae po-tius rationum pondere, quam stilo nimis vehementi et aspero victorem certaminis scriptorem efficiat. Istas igitur agendi normas plurimum arbi-tramur posse ad eas caussas, quae perfectam animorum concordiam impediunt, prohibendas. Ve-strum erit, Dilecti Filii Nostri, Venerabiles Fratres, meutern Nostram populo interpretari, et quantum potestis contendere, ut ad ea, quae diximus, vitam quotidianam universi exigant. — Quod sane Hi- spanos homines ultro effecturos confidimus cum ob spectatam erga haue Apostolicam Sedem volUntätern, tum ob speranda concordiae beneficia. Dorn esticorum exemplorum memoriam renovent: co-gitent, maiores suos, si multa fortiter multa prae-clara domi forisque gesserunt, plane non dissipatis dissentiendo viribus, sed una velut mente, unoque animo gerere potuisse. Etenim fraterna caritate animati et id ipsum invicem sentientes, de prae-potenti Maurorum dominatu, de haeresi, de schis-mate triumpharunt. Igitur quorum accepere fidem et gloriam, eorum vestigiis insistant, imitandoque perficiant, ut illi non solum nominis, sed etiam virtutum suarum superstites reliquisse videantur. Ceterum expedire vobis, Dilecti Filii Nostri, Venerabiles Fratres, ad coniunctionem animorum similitudinemque disciplinae existimamus, qui in eadem estis provincia et inter vos et cum Archi-episcopo consilia identidem conferre, de rebus communibus una consulturos: ubi vero res postu-laverit, hanc adire Sedem Apostolicam, unde fidei integritas et disciplinae virtus cum veritatis lu-ffline proficiscitur. Cuius rei percoinmodam alla-turae sunt opportunitatem peregrinationes, quae passim ex Hispania suscipiuntur. Nam ad com- ponenda dissidia diriinendasque controversias nihil est aptius, quam Eius vox, quem Christus Dominus princeps pacis vicarium constituit potestatis suae: itemque caelestium charismatum copia, quae ex Apostolorum sepulcris large dimanat. Verumtamen quoniam omnis sufficientia nostra ex Beo est, Deum enixe Nobiscum una adpreca-mini, ut monitis Nostris virtutem efficiendi im-pertiat, animosque populorum promptes ad parendum efficiat. — Communibus adnuat coeptis augusta Dei parens Maria Virgo Immaculata, Hispaniarum patrona: adsit Iacobus Apostolus, adsit Theresia a Iesu, virgo legifera, magnum Hispaniarum lumen, in quae concordiae amor, patriae caritas, obedientia christiana mirabiliter in exemplum eluxere. Interim caelestium munerum auspicem et pa-ternae benevolentiae Nostrae testem vobis omnibus, Dilecti Filii Nostri, Venerabiles Fratres, cunctae-que genti Hispanorum Apostolicam benedictionem peramanter in Domino impertimus. Datum Romae apud Sanctum Petrum die VIII Decembris, A. MDCCCLXXXII. Pontificatus Nostri Anno Quinto. LEO PP. XIII. öurch Oeiirs Md des apostslilcherr £>t0t$ LKrrade DArMfchsf mh Laibach, allerr sv. Resnje telo. — V vseh poklieih bote takih spoznali. In ce jih vidite v delavnem stanu pri ljudeh, ki so casih ob desetih, enajstih v noc se pri svojem trudapolnem opravilu, a ob stirih drugo jutro ob mrazu in ob vsakem vremenu cakajo ze pri spoved- nicah, da si tu za sprejetev angeljskega kruha ocistijo vest: ali ne bo ob takih prikaznih gorelo tudi vase srce ? — Dragi moji! Taka vnema mojih ovcic je za mojo duso ginljiv pogled in vsakemu teh 86 za njegovo gorko ljubezen do zenina nasih dus iz dna srca zahvaljujem. Ljubi v Gospodu! Jaz se ne ßudim, ce se od-svit tega Boga, ki ga tako vneto preje-majo ti nasi bratje in nase sestre, ce se od-svit v njih pricujocega Boga na njihovem oblicji zazari ter se nam ti obhajanci dozdevajo bolj prikazni z onega, kot pa s tega svctä. Saj nam Jezus sam o vrednem prejemu sv. Resnjega telesa obßta: „Resnieno, resnicno vam povem, ako ne bote jedli mesa Ölovekovega Sinn in pili njegove krvi, ne bote imeli zivljenja v sebi. Kdor jd moje mes6 in pije mojo kri, ima veölio ziv 1 jenje in jazgabomobu-dil poslednji dan . .. Kdor jd moje meso in pije mojo kri, ostalie v meni in jaz v njem . . . Kdor jß ta kr uh, bo vekomaj zivel.“ (Jan. 6, 57—59.) Torej se, ljubljeni v Gospodu, prav vestno vselej pripravljajte za to vcliko dejanje vasega zivljenja, za Jezusov spre-jem v presv. zakramentu. Skrbljivost, s katero so mano nabirali Izraelci, naj vam bode v ziv izgled; ker leni Izraelec, ki je mano zamudil, je laßen moral cakati druzega jutra, da je padala mana tudi za-nj z nova iz nebes. Tu v zakramentu pa je bolja mana od one za Izraelove otroke: tu biva sam Izvelicar, ki ne na-situje nasega telesa v zakramentu, ampak je hrana neumrjoci nasi dusi. Ocistujmo dragi, svoje srce, predno se blizamo lju-beznipolnemu Bogu. „Ker, kaj je clo-vek — razlaga Job — da bi brez madeza bil, in da bi se pravicnega videl, ki je rojen od zene. Glej, nebesa niso cista pred njegovim oblicjem.“ (Job 15, 14 in 15.) An-geljski mladenec sv. Alojzij se je vselej tri dni pripravljal k sv. obhajilu in se je tudi zahvaljeval tri dni po prejetem sv. zakramentu. — Zato, dragi moji, dostojno pripravljeni tudi mi sprejemajmo vselej Jezusa v sv. obhajilu s stotnikom iz Ka-farnavma govoreß: „Gospod, nisem vreden, da gres pod mojo streho; temuc reci le besedo in ozdrav-ljena bo moja dusa," (Mat. 8, 8.) in prav ob prejemu izdihnimo: „Jezus! tebi zivim; tebi umrjem; tvoj sein ziv in mrtev“. — Ljubeznjivi v Gospodu! Vseskozi se cuje po svetu glas: Srecen je, kdor ima v obilnosti pozemelj-skega blagd; a jaz pa vam klißem iz dna srca dan es: Srecen ta, cegar lastnina je Gospod! — 8 privoljenjem svetega Oceta tedaj za leto 1883 oznanjam naslednjo Postno postavo za, Hj j-u-Tolj aiaslszo s Iso fl jo. 1. Dnevi, o katerih si je pritrgati 3. Srede in petki v adventu. treba, ali o katerih je dovoljeno le enkrat 4. Dnevi pred binkostmi (12. maj- do Sitega jesti, so: nika), pred prazniki SS. Petra in Pavla . -v-r . , . v. ., , . (28. iunija), vnebovzetiaMariiinega(14. av- 1. Vs,dnevi ätindesetdanskega posta gusta)| vseh svetnitov (31. oktobra), razun ne e j. stega spocetja M. D. (7. decembra) in pred 2. Kvaterne srede, petki in sabote. Bozicem (24. decembra). II. Dnevi, o katerih je prepovedano meso jesti, so: 1. Vsi petki celega leta. 2. Pepelnißna sreda, stiri kvaterne srede in kvaterne sabote. 3. Trije zadnji dnevi velicega tedna. 4. Dnevi pred binkostmi, pred praz-niki 88. Petra in Pavla, vnebovzetja Ma-rijinega, vseh svetnikov in cistega spo-öetja M. D. in pred Bozicem. III. Nadalje je privoljeno meso jesti: 1. Za vso skofij o, kolikrat je za-povedan praznik na kak gori ime-novan dan, o katerein je meso jesti prepovedano. (Tak dan je letos 29. junij, to je praznik ss. Petra in Pavla.) 2. Za posamezne kraje, kolikrat ze kak semenj na tak dan. (V mnogih arah je po vec raznih kraje v, ki so eden od druzega oddaljeni; tu polajsanje ne velja za vso faro, ampak le za tiste kraje, kjer se zaradi semnja veöja mno-f]ica ljudij skup shaja.) 3. Za posamezne osobe: a) Razun pepelnicne srede, zadnjih treh dnij velikega tedna in dnij pred binkostmi in Bozicem, se za vse dinge dni polajsanje, to je privoljenje meso jesti, daje: JDelalcem v tovarnah (fabrikall) in v premogo- in rudokopih. Popotnikom, ki v krem ah in gostil-nah jedö. Tudi drugim, kateri n. pr. v mestih, trgih, itd. navadno v gostilnico na hrano hodijo. b) Razun velikega petka se za vse druge dni tako polajsanje daje: Z elezn icnim k ondukterj em. Vsem, ki z zeleznico potujejo in so prisiljeni na zeleznicnih postajali v on-dotnih gostilnicah jesti. Tistim, ki zaradi zdravja v kopeljih bivajo, njihovim ondi bivajocim druzinam in poslom. c) Vse dni, brez izjeme, smejo mesne jedi uzivati: Tisti, kateri so zaradi prevelike rev-scine jesti primorani karkoli dobf^; tudi drugi, ki v druzinah sluzijo ali zive, kjer se postno ne kuha. Vender naj gledajo, ce je moc, da se vsaj veliki petek mesnih jedij zdrzd. IV. Vse tiste postne dni v letu, o katerih je le enkrat nasititi se pripusceno, in ves stiridesetdanski postni cas, tudi ob nedeljah, je uzivanje rib in mesa pri ravno tistem obedu prepovedano. Treba se je ali mesa ali rib zdrzati. Razun tega v oziru postne zapovedi se naslednje dolocujem: 1. V jedi pritrgovati si ni po-treb a: bolnikom, nadalje onim, ki tezka dela opravljajo, slednjic onim, ki eden in dvajsetega leta se niso dopolnili, ali pa so sestdeseto prestopili. 2. Ori, katerih ne veze zapoved v jedi pritrgo vati si, smejo tiste dni, kadar je drugim v jedi pritrgovati si za-povedano, pa ne popolnoma prepovedano jesti meso, — izjemoma meso jesti, kolikratkoli med dnevom jed uzivajo; nasproti pa smejo oni, katere zapoved v jedi pritrgovati si veze, tiste dni meso le o poludne in zvecer uzivati, pa si zve-cer po dolznosti pritrgovati. 3. Gospodje zupniki in spoved-niki so pooblaseeni, v slucajni re-snicni potrebi prepoved o uzivanji mesa se bolj zlajsati, vzlasti pa dovoliti, da se pri napravljanji postnih jedij, razun velikega petka in kvaternih petkov, mesto 3 masla sme svinjska maseoba rabiti. Kdor misli, da mu je stalne dispense po-treba, naj se zastran tega na skofijstvo obrne. 4. Tukaj navedena dolocila pa ne veljajo tudi za redovnike, oni se rav-najo po svojih pravilih. 5. Vsi verni, ki se polajsanja zastran uzivanja mesa posluzujejo, naj tiste dni stiridesetdanskega posta, o katerih me so jedö, petkrat „Ocenas in Oese n a m a r i j o “ na Öast bridkemu trpljenju in snirti Jezusa Kristusa molijo. Yen der jim je na prosto voljo dano, mesto tega primerno miloscino dajati. Ljubljeni v Gospodu! Izpolnujoöe, kar vam je po tej olajsani postni postavi dolznost, naj vas varuje in resuje v vseh dusnih in telesnih nevarnostih usmiljeni Bog. Blagoslavlja naj vas njegova mo-gocna roka v vasih delih; vodi naj vas, zemeljske romarje, na poti v nebesa ter sprejme kedaj v vecno domovino. Milost in blagoslov Boga Oceta, Sina in sv. Duha naj ostane vselej nad vami. Amen. Dano v Ljubljani v nedeljo pred pepelnico, 4. febmvarija 1883. Krizostom, knezoskof. III. Weder die heurige Dcier des I» Folge einer anher gerichteteten Anfrage, wann denn Heuer das Festum Annuntiationis B M. V. in foro zu feiern, und ob nicht der 2. April, auf welchen das Officium Annuntiationis übertragen worden ist, als gebotener Feiertag mit Pfarrmesse, Predigt u. s. to. zu begehen sei, wird hiemit erwiedert, daß der Obliegenheit, am Feste Maria Verkündigung die Hl. Messe zu hören, und von knechtlichen Arbeiten sich zn enthalten, unter Einem durch die äußere Feier des Ostersoimtages entsprochen wird, welcher Heuer auf dieses Fest fällt, weshalb der 2. April kein Feiertag, und an demselben die Missa pro populo nicht zu applizireu ist. Den kirchlichen Vorschriften gemäß wird nämlich, wenn ein festum cum feriatione iinpedirt ist, nur das Officium und die Missa desselben auf Den nächsten dafür freien Tag übertragen, die feriatio aber, d. i. die Verpflichtung, die Messe zu Höven, und sich knecht-lichcr Arbeiten zu enthalten, bleibt an den eigentlichen Tag des Festes gebunden. So ist z. B. Heuer der Mon- Jestes Maria Uerlüindigung. t ag in der Charwoche, durch welchen das auf ihn fallende festum s. Josephi öerhinbert wird, wegen der feriatio 8. Joseph! gebotener Feiertag, während das Officium und die Missa 8. Josephi auf den 6. April transferirt sind. Eine Ausnahme von dieser allgemeinen Regel findet bei dem Feste Maria Verkündigung nur damals statt, wenn es auf den Charfreitag oder Charsamstag fällt, in welchem Falle sowohl das Officium als auch die feriatio festi Annuntiationis auf den Montag nach dem weißen Sonntage übertragen wird, welcher dann in Folge dessen gebotener Feiertag ist. Gelegenheitlich dieser Aufklärung werden drei bei der Drucklegung des heurigen Diözesau-Directoriums nicht corrignte Versehen dahin berichtiget, daß in demselben am 3. März „3 Or. pro Pap.“ und am 13. März „Cr." einzuschalten, am 3. Juni aber „c. vir.“ statt c. a. einzuschreiben ist. IV. Mnisterial-Erlasz ddto. 20. November 1882 Z. 15578, betreffen- die Ausstellung des Zeug-niffes über die Jühigkeit schweizerischer Angthörigen zur Eheschließung in Oesterreich. Das hohe k. k. Landespräsidium für Krain hat mit Note vom 29. November 1882 Z. 10098 Nachstehendes anher mitgetheilt: „Ueber eine anläßlich eines speziellen Falles gestellte Anfrage hat der schweizerische Bundesrath laut einer an das H. k. k. Ministerium des Innern ergangenen Zuschrift des H. k. k. Ministeriums des Aeußern vom 12. Oct. 1882 Z. 19360 eröffnet, daß für schweizerische Angehörige bei deren Verehelichung in Oesterreich der Zivilstandsbeamte ihres Heimatsortes das zuständige Organ ist, ihnen das in den österr. Vorschriften verlangte Zeugnis über die nach den heimatlichen Gesetzen vorhandene persönliche Fähigkeit zur Eheschließung auszustellen, sowie die Erlangung oder den Nichtbedarf einer besonderen heimatlichen Ehebewilligung zu bescheinigen." V. Cutschciduug des li. b. Nerwaltungsgenchtshofts. Fnhrbeistellnng an den Seelsorger bchnss Erthci-lung des Religionsunterrichtes an öffentlichen Volksschulen- (Erkenntnis vom 21. April 1882, Z. 835). Der k. k. Verwaltuugsgcrichtshof hat über die Beschwerde der Gemeinde Johnsdorf contra Entscheidung des k. k. Ministeriums für Cultus und Unterricht vom 2. November 1881, Z. 16071, betreffend die Beistellung von Fahrgelegenheiten behufs Ertheilullg des Religionsunterrichtes an der öffentlichen Volksschule, nach durchgeführter öffentlicher mündlicher Verhandlung und Anhörung des Joseph Wiesner, Gemeinderathes in Johnsdorf, sowie des k. k. Miuisteml-Vicesekretärs Dr. Freiherr von Pidoll, zu Recht erkannt. »Die Beschwerde w ir d als unbegründet a bg c-wiese n". Entscheidungsgründe: Die Beschwerde vermeint, daß den katholischen Confcssionsgenvssen von Johnsdorf die Beistellung von Katechetenfuhren nach §. 55 polit. Schulvcrfassung darum nicht hätte auferlegt werden sollen, weil 1. die Seelsorger, beziehungsweise Katecheten, seit 50 Jahren die Beistellung von Katechetenfuhren nicht verlangt haben, also der diesfällige Anspruch verjährt sei und weil 2. die Religionsgesellschaften verpachtet sind, den Religionsunterricht unentgeltlich zu ertheilen. 3. Macht die Beschwerde geltend, daß — die Verpflichtung der Gemeinde zur Beistellung der Katechetenfuhren vorausgesetzt — sie doch nur zur Beistellung einer „ortsüblichen", nicht aber einer „angemessenen" Fahrgelegenheit hätte verpflichtet werden sollen. Ad 1 und 2. Von einer Verjährung der in dem §. 55 polit. Schulverfassung begründeten Verpflichtung kann, da es sich um die Prästirung einer durch ein wirksames Gesetz vorgeschriebenen Leistung handelt, keine Rede sein, zumal es klar ist, daß, wenn die zeitweilig fungiren-den Katecheten von der ihnen durch das Gesetz cingerämnten Begünstigung keinen Gebrauch gemacht habe», durch diesen Verzicht des einzelnen Berechtigten die Verpflichtung der Concurrenzfactoren an sich nicht im mindesten berührt wird. — Die Verpflichtung der Confessionsgenossen zur Beistellung von Fuhren zur Winterszeit und bei schlechter Witterung bezweckt wohl die Ermöglichung und Sicherung der Ertheilung des Religionsunterrichtes, verstößt aber nicht gegen beit Grundsatz, daß der Religionsunterricht unentgeltlich ertheilt werden soll. Ad 3. Die diesem Beschwerdepunkte zu Grunde liegende Besorgnis, daß von der Concurrenz die Beistellung einer solchen Fahrgelegenheit verlangt werden könnte, welche den wirtschaftlichen Verhältnissen und Kräften derselben nicht angemessen wäre, ist schon im Hinblicke auf den Wortlaut der Entscheidung nicht begründet. Denn sollte die Angemessenheit der Fahrgelegenheit je in Streit und Frage gestellt werden, so müßte nach dem Wortlaute der Entscheidung das Moment der Leistungsfähigkeit der Verpflichteten zum mindesten ebensosehr in die Wagschale fallen, als die Rücksichtnahme auf die Stellung des Berechtigten. Die Beschwerde mußte daher als nicht begründet abgewiesen werden. 3* VI. Zgodovina Sorske fare. UVOD. „Laibacher Diöcesanblatt“ je «lobil vze pri svojem utemeljenji lepo nalogo, da naj pvinasa v svojih predalih cerkveno-zgodovinske stvavi, ki se ticejo nase skotije. Ustrezal je po moci tej svoji dol&nosti. V lanskem iet-niku je prinesel vso zgodovino Ljubljanske stolne cerkve, kakor jo je popisal Dr. Ivan Gregor Dolnicar (Thalnitscher von Thalberg). Ta zgodovina naj bo sredisöe, ob katero se zaönö letos vrstiti zgodovine fara Ljubljanske gkofije. Kakor naslov kaze, je Sorska fara na Gorenj-skern prva priäla na vrsto. Ta fara ima pred drugimi nekaj prednosti, zato ker se ravno sedaj v njej godi imeniten dogodek, ki je epohalen za njeno zgodovino — nainreö zidanje nove ondotne farne cerkve. Stara Sorska cerkev, ki je potniku po zelezniei od Medvod skoraj do Loke tako ljubo migljala ondi raz grica, je dobivala v zadnjih letih nevarne spolce, da se je morala podreti, in danes lezi ona (razen zvonika) vze vsa v razvalinah. Ko bodo prihajale v tem listu crtice o preteklosti njeni in njenih höera na beli dan, vstajala bode pa tudi ona prerojena iz razvalin, in ponosno pozdravljala zopet v svojem novem krilu potnike na zelezniei do poznih rodov. Bog daj sreco! >. Prirodoznanski in statistieni opis Sorske fare. Freden zacnemo pripovedovati dogodke, ki so se vrSili na ozemlji Sorske1) fare, naj podamo sploäen opis tega kraja. *) Söra (kakor se zdaj piäe) rabim le zarad blagoglasja. a pravihio bi se imelo pisati Sovra, na Sovri. Vas Sora !eii nad reko Soro in je od nje dobila ime. Jezikoslovje, zgodovina, in tudi sedanje izgovarjanje, nam pa priöajo, da je Sovra prava pisava. Ime reke So vre se razlaga (n. pr. v Danici 1. 1S63 str. 217) iz „so-vreti“. Tik pod mestom Loko ,,sovve“ ali skupaj vre dvojna voda, jedna pride iz SelSke in druga iz Poljanske doline. Tej zdruieni vodi od Loke do njenega izliva v Savo pri Medvodah so morebiti najprej dali ime Sovra. („Seväica Poljanäico tu v bistro Sovro strinja.“ — 8. Hermag., sp. VolöiC, str. 12.) To ime se je pa sSasoma raztegnilo na obe stremeni te vode nad Loko, in oni iz Selskc doline, kot nekoliko manjSi, so tudi rekli Sovrica. Tako nahajamo pisano vLe v listinah od I. 973 in dalje: Soura, Zoura, Zeura, Zaeur, Zauuer, Zouriza, Zeuritz (Zahn, Fontes rer. austr., 35, 481.) Ysa ta, dasi razna pisava, odkodor se razlaga tudi sedanje nemSko ime: Zeyer, Zaier itd., pa vender jasno kaäe, da so nekdaj sploli izgovarjali Sovra, in ne Sora. Sovra pa tudi Se zdaj pravijo na Poljanskem tej reki in dolinßini, kjer ona izvira. Pod tem splosnim opisom razumemo popis lege in mejä, ter prirodoznanske (krajepisne) in statistiene örtice o fari Sorski. 1.) Leget in meje fare. Skoraj na polu poti med Ljubljano in Loko na Go-renjskem lezi fara Sora. Ona spada sedaj pod delcan-stvo in okrajno glavarstvo Ljubljansko; sodisöe in daveni nrad ima deloma v Ljubljani, deloma v Loki: zupanstvo, poäto in zelezuicno postajo pa Medvodämi (v Medvodah). — Nekdaj je bila ta fara mnogo veeja, kakor je dandanes. Spadala je do leta 1786 pod Soro tudi vsa sedanja fara Preska, razen GolobrSke soseske, ki je bila pod Sentvid. Do tega leta, dokler ni Preska fara samostojna postala, je tudi mi v priöujoöi zgodovini nocemo lociti od Sore, temuc ozirati se povsod na vso nekdanjo Sorslto faro, kot na jedno celoto. Le tu v splosnem opisu sveta smo postavili kraje,ki sedaj spadajo pod Preski zvon, zarad Iomega pregleda med ogläte oklepe. Raztezala se je nekdanja Sorska fara med 46° 6' in 46° 0' severne zemljepisne äirjave ter 32° in 32° 5‘ izhodne dolgosti. Ondi, kjer danes hlapön prizviäga spod Medenskega klanca, stopil je potnik pred sto leti v^e na Sorski svet. L. 1786 je pa svoje ozemlje Sorska fara na to stran skreila do gradü na Goricah1) in juzni del odstopila Preski. Pred to izlocitvijo so bile na-sledne fare sosedinje Sori: na jugu Sentvid,ska (sedaj Preska z vasjo Goricami) za potokomZakonäico pod Golim brdom in sv. Katarino, na vshodu Smleäka (kakor sedaj) z reko Savo in vasjo Zeje, na severu Smartinska pri Kranji (sedaj Mavciäka) ob Podreäkem polji in Staro-loska (sedaj Reteska) z Gorenjo vasjo, in na zapadu tudi Staroloska (sedaj Loäka mestna) z vasjo Hosto in sv. Barbaro, ter Polhograska fara (sedaj L njo vred Sv. Katarinska). 2. Prirodoznanski opis fare. Ves svet Sorske fare je krasen in rodoviten: hribje so pokriti z bukovimi gozdi in zelenimi seno-Letmi, doline in ravnine so pa okinöane z lepim, rodo- •) Oblika: Goriöe. na GoriSah. je prvotna, kar kaze nemsko Görtschaeh, ali v starih listinah celo Görzaeh, in ker je v okolici kraja ta oblika §e zelo navadna, ima veö pravice v pismu, kakor pa raztegnjena beseda: GoriCane, na GoriCanah, ki je nastala pozneje po imenovanji prebivalcev, namreö iz GoriCanje. vitnim poljem, med katerim sepetajo bistre vode. 0 tem svetu poje pesnik:1) „Zrle niso krajev lepäih nikdar mi oöi.“ Nekako polovica Sorske fare, in sicer zapadni tlel, lezi v hribih in druga polovica je na ravnem. Jugovshodni obronki Julijskih alp so to hribovje, ki se vzdiguje z nekaterimi vrliovi äe precej mogociio proti nebu. Tako meri Osolnik3) kjer stoji cerkev sv. Mo-hora, in od koder je diven razgled po vsi Goren jski plati, nad 800 m.,3) Hom (Holm) nad Soro ima 710 m.. Breznik (pravijo mu tudi Brsnik, Vrsnik in Vresnik) nad Goricami 650 m., Tehövec pri cerkvi sv. Florijana 685 m. [Veliki Babnik meri 827 m.; Jeterbenk (Jeter-berg) stoji 775 m, sv. Jakob na Petelincu se 587 m., in sv. Marjeta v Zlebeli 408 m. nad morjem. NajniXi svet je pa Medvodämi, med Soro in Savo, namrec 313 m. nad morsko planoto.] Imena vredni so äe hribje: Pungräki hrib, Dniznik (dvojno) Gradiäöe, Zebm'k. Ivov-öica, Spie, 'Opale, Itüve. Pozäv, Kravjek, Mali Osolnik in Goveski hrib. V znozji tega hribovja tece reka Sora. Ta je zelo bistra pa huda voda, ker prsbira si vcasih sredi najlepsih travnikov svojo strugo. Posebno okrog vasi. Lädije trga ona svet vze od nekdaj in puäca zdaj tu zdaj tarn ob strani sirok prod. Listine desetega sto-letja lcazejo, da je takrat na reki Sori nekje bil kraj z imenom „Stresonbrod“, kjer se je älo cez vodo. Schönleben4) trdi, da je bil ta kraj pod vasjö ,Ladija‘. Labko je mogoce, da so se todi vcasih ladije posluLevali za pre voLnjo, ki bi bila vasi dala ime. „Ladija, na koji se pre-hajaeez vodo“6), se pa tudi imenuje brod, in tedaj je zelo verjetno, da je kraj Stresonbrod0) iskati pri sedanji vasi Ladiji. — Na desnem bregn pritece v Soro vec potokov, ti so: Pungräki, (losteski, ki je tudi vLe omenjen v listini 1. 989 kot mejnik Loäkega posestva Bvizinskih äkofov. Draski potok (Draäica), od katerega pravijo, da se skrije za nekaj 6asa pod zemljo, tekoc skoz hrib, ') I Jenko, „Ljublj. Zvon“ I. 262. -) Ljudje izgovarjajo 'Osovnik — Osolnik, to je „ob solncu“, proti solncu, st.ojeö hrib. Osojnik. kakor Osöjnica, Osöje, bi pomenilo od solnca obrnjen, senöen kraj. 8) Mera visoCin je vzeta s karte genoralnega staba 4) Annal. Cam. III. p. 528. 5) Belostenec. 6) Ce beremo „Streson“, kakor ima Schönleben, je to morebiti namesto ..stresen“, in „brod“ tudi lahko mesto „prod“, tedaj „Stresen prod“ ali raztresen prod ob vodi. Kakor se Se zdaj vidi. — Schumi ima pa v svojih Listinah (str. 13) na tem toestu „usque ad uadum, quem vulgo Stresonbrod uocant“. Po tej pisavi bi bilo moiu. öigar je bil brod, ime Stres, injkraju, kjer je on prevaZal s svojim brodom, je pri$lo ime: Stresov brod. da pa nad vasjo Üraga zopet pride na dan, in Homski potok. Vsi ti potoki so le inajhne vodlce in imajo kratek tok. Precej velik je pa potok Locnica, ki pri-dere po dolini enaeega imena mimo tarne cerkve v Soro. Medvodämi se zdruzi Sora s svojo materjo Savo. [V Savo se pa izliva bolj proti izhodu Se potok Za-konsi'-a s pritokoma Presnico in Maveljäico.] Na svojem levem bregu nerna Sora v Sorski fari nie pritokov, pac pa se zacnö razprostirati od te reke proti Kranju sirne Sorske Dobrave1) in staro-davno Sorsko polje. Na tem polji so se v petem sto-letji ltrvavo bili stari Goti se Sciri in Suavi2), tukaj so se veckrat nasi ocetje junasko borili zoper krutega Turka in tukaj — tako pripoveduje pravlica — bo enkrat äe devet kraljev v bitvi skupaj treilo. „Na krasni strani Gorenjski Je ravno Sorsko polje Junaci hrabri slovenski Pod Sirnim poljem leZe.“ (J. Jenko. Pesmi str. 64. i 3. Siatistieni opis fare. V Sorski fari je bilo ätevilo vasij, hi§ in das v raznih casih zelo razlicno, kakor kaze sledeca pregledna tabela: > ! Imena vasij 1. 1750 1. 1862 1. 1880 M Illli ; llis IW llis i Do$ i Sora 33 249 39 222 43 243 2 Rakovnik . . . . j 4 20 4 46 12 61 3 Ladija 12 75 17 98 16 114 4 Svetje 23 144 24 125,21 103 : 5 Spodnja Senica . . j 19 105 19 109 19 101 1 6| Zgornja Senica 13 78 13 85 13 129 i 7 Dol 13 77 13 49 13 36 8 Draga 20 107 21 113 21 81 9 Gostece . 16 99 17 114 17 91 10 Pungart .... 17 107 !8 86 18 93 11 'Osolnik .... 12 79 9 82; 9 77 12 Studencice .... 18 113 19 111 19 85 13 Tehövec .... 6 40 8 58 8 38 14 Drnovec in Locnica 11 78 17 79 11 97 15 [Gorice .... 27 150 27 154 27 158 16 Vääe 24 156 28 162 29 177 17 Preska 24 169 29 163 34 167 18 Zlebi 39 224 49 267 52 275 19 Medvode] .... 14 82 17 118 16 119 *) Szovrska Dubravua, imenovana v listini 1 973. (Zahn, Fontes 35, 465.) *) Gr. Thalnischer, Epitome, p, 21. Ker je statistika vaLen del zgodovine, poglejmo 6e s pomocjo farnih matrik1), koliko ljudij je Livelo v raznili öasih po nastetili 19 (oziroma od 1. 1786 141,/3 vaseh2); po koliko se jili je na leto rodilo, po koliko jih je umrlo in po koliko parov bilo porocenih. Izbrane so v naslcdnji pregledni tabeli tista leta, ki kaLejo naj-veco razliko glede ätevila. Leta Rojenih , Umrlih Poroöenih ’S Q Leta Rojenih Umrlih S | o S I 3 £ : Q 1685 ? ? ? 1860 1746 78 39 23 1845 1697 55 54 14 ? 1752 55 104 192213 1698 67 41 24 ? 1755 88 49 17 2247 1701 73 29 20 ? 1761 71 38 15 1999 1704 62 49 17 ? 1779 63 104 172126 1709 81 56 19 ? 1782 79 34 3 2172 1711 60 28 24 ? i 787 46 43 16 ? 1712 80 14 23 ? 1803 41 20 4 1313: 1715 41 56 20 ? 1813 40 19 5 1426 1723 53 68 19 ? 1825 41 43 7 1482' 1727 66 48 10 194b 1839 36 20 6 1417 1732 74 39 15 2016 1845 37 46 6 1415 173-1 70 32 17 2044 1856 32 27 11 145F 1735 88 28 13 2071 1867 39 23 6 1582 1739 80 35 ? 2249 1870 54 77 12 1687 1740 72 98 18 2240 1880 63 35 101732 V zadnjem stoletji, t j. od leta 178 0 — 1880 je bilo vse skupaj rojenih v Sorski fari 4431, umrlo jih je 3946 in porocenih je bilo 827 parov. *) ’Nahajajo se v farnem arhivu na Sori vse krstne mr-liäke in poroöne knjige od 1. 1697 dalje. Opazke k nekaterim imenom vasij : Pod Soro so od vasi Zgornja senica h. ätev. 1—13, drugi del te vasi spada pod Reteöe. Mimogrede omenimo, da so Nemci prestavili Senica — Schweinitz! Püngart, nemäko: Baumgarten; mogoöe, da je hil res kedaj ondi vrt od kakega gradu. Vasi Osolnik se tudi pravi v enem dein Gov6jek in v drugem Gönte. LoSnica je cela doli na in vasi v njeni sredi se zdaj reöe KnapovSe, odkar so se bili okolo 1. 1855 ondi knapje naselili, ki so kopali svinöeno rudo. Sezidala se je bila tukaj velika tovarna (plavL), ki je pa zadnji ßas (o. 1. 1872) delo ustavila, ker je ruda neki poäla. Ljudska pravljica hoöe vedeti, da so uLe pred 300 leti imeli rudokopi ondi svojo kapelico, katerojim je bil pa spodplul in s poslopji vred poruäil straäen naliv, ki je bil priSel za kazen, ker so bili nekega pastirja Livega nad mravljiäöe za pete obesili. Na Goriöah spada od 1. 1786 trinajst hiä z Gradom vred pod Presko, h, ätev. 14 —27, s 70 duäami pa pod Soro. 'Zieh', kjer so dolinice res Ziebom (Zlebövom) podobne, se imenujejo cela soseska in Lest vasic v njej ima svoja imena, kakor: Steäica, Pristava, Petelinec, Okrälje, Rüäine, Grifi. Mesto 2lebi sedaj pravijo navadno 2lebe, je tedaj v nominativu po-stalo to ime Zenskcga spola, v dnigili padeZil) je pa ostalo nioLkega, kakor n. pr. Zeleznike m. 2elezniki. Iz mrliäldh ltnjig naj posnamemo nekaj podat-kov, ki nam kaLejo, da so nekdaj dosegali ljudje bolj visoko starost, kakor nage dni. Razlagati se dä ta prikazen od tod, ker so ljudje Liveli priprosteje in niso äe okusali dobrega, pa tudi ne slabega sadü kul-ture, kakor ga Lai okusa naä rod. Tako so umrli 1. 1728 trije, stari po 100 let, in istega leta so bili trije drugi zaporedoma pokopani, stari po 90 let. Sestnajstkrat so samo v prvi polovici 17. stoletja spre-mili Sorci svoje po sto let stare ranjke na pokopa- 1 iisce sv. Stefana. Med temi umrlimi je bila Barbara Kozomernik iz Okrälja, stara 108 let, Ne2a Hren (1. 1713) stara 110 let, Andrej Ravnikar iz Zlebov, star 105 let. — Naj bolj Lalostno dogodbo ima pa mrliska knjiga zabe-leLeno v mesecu maju 1. 1708, ko je devet se-le okrog 20 let starih osob, nesrecno utonilo v valovih Save. Najimenitnejsa poslopja v fari so gotovo cerkve. Farna cerkev na Sori je ime a nekdaj deset podruzmh cerkvä. Te so bile : 1. Sv. Audreja apost. na Gostecem,. 2. sv. Mihaela arhang. v Dolu, 3. ss. apost. Petra in Pavla na Ladiji, 4. sv. Nikolaja äkofa pri Jeperci, 5. ss. Hermagora in Fortunata na Osolniku, 6. sv. Florijana mucenika na Tehovcu, [7. sv. Janeza Krstnika vPreski 8. sv. Marjete dev. in muc. v Zlebeli, 9. sv. Jakoba apost. na Petelincu in 10. kapela sv. Ursule (pozneje sv. Franciska Saleäkega) v gradu na Goricah.] Stalo je na ozeuilji Sorske fare v starih casih veö gradov. Gorice, posestvo Ljubljanskih skofov, je edini ge stojeci grad iz novega casa, ki je do 1. 1786 spadal pod Sorsko faro, tega leta pa prisel pod Presko; vsi drugi so Le davno razvaline- Nad sedanjim Go-riäkim gradom se dviga gric, vrhu katerega je stal stari Goriäki grad, last koroSkih in kranjskih vojvod. Nad navpicno velikansko skalnato steno se vidi §e mnogo starinskega zidovja, izmed katerega pa Le rastö moöna drevesa. Skoro cisto se je pa izgubil sied gradu vrhu hriba Jeterbenka (Hertenberga) blizu sv. Katarine, v katerem so gospodovali vitezi Hertenberski. v 12. in 13. stoletji. Omeniti nam je se trojno Gradisce, dvojno v Sorski fari, namrec na holmih nad Gostecim in nad Drago, in jedno v sedanji Preski fari nad cerkvijo so Marjete v Zlebeli. Ljudstvo trdi, da so na vseh treh krajih v starih, starih casih stali gradovi. Ker ime Gradisce skoraj povsod na Slovenskem kaLe, da'je na istem mestu stal grad all kaka trdnjavica za casa Rimljanov, bi smeli ljudstvu prav dati. Pri Draskem Gradiäci pravijo, da se vidi äe nekaj ostankov starega zidü in pri onem nad sv. Marjeto -em se tega preprical s svo-jimi oömi. Gradove bomo pozneje äe v misel vzeli. Iz najnovejgih casov pa sie razun poslopij Rudolfove Meznice, ki prestriifce v precejsni daljavi Sorski svet, spomina vredni dve tovarni za papir, namreö Medvo-dami in na Goriöah, prva sedaj v Pregki in druga v Sorski fari. Veliko ljudij dobiva v njih svoj kruh in papir odtod gre po girnem svetu. Vecina prebivalcev Sorske fare so pa poljed 'lci in zivinorejci, ki 2ive sicer ne bahäto, vendar pa zadovoljno od dela svojih rok. II. Sorska fara pod Oglejskimi patrijarhi do I. 1342. Sorska fara se sicer ne nahaja imenovana med najstarejimi farami na Kranjskem, vendar je preteklo vie dolgih 541 let od tistega öasa, ki nam podä prve gotove vire o njenem obstanku. Papeäfev legat kardinal Bertrand zapisal je bil 1. 1323 kranjske fare, ki so stale taöas pod Oglejsko Skofijo, ter doloöil, po koliko da so mu dolLne dajati pristojbin na leto. Ta zapisnik se nam je ohranil do danes, a v njem Sorske fare ni najti, dasiravno je ona od nekdaj patrijarhom v Ogleji pri-padala in gotovo tudi ob tem öasu v njihovi oblasti bila. Vendar nam to ne dokaäe, da takrat fara na Sori ge ni bila ustanovljena, ker izpugöenih je iz tega zapisnika tudi veö drugih 1. 1323 vLe obstojeöih fara kranjskih, ki so bile pod Oglejsko äkofijo. Mogoöe je pa, da je bil tega leta na Sori le vikarijat ali samo-stojna kapelanija.1) Utemeljenje Sorske fare nam tedaj zakriva temna preteklost, kakor sploh zaöetek vseh starejih larä nage gkofije. Da nekoliko izpolnimo to praznoto, in ker je s Soro storjen letos zaöetek zgo-dovinskega opisovanja fara v tem listu, naj se mi do-voli, da izpregovorim najprej par besedij o uvedenji in utrjenji krgöanstva na Kranjskem sploh in s poseb-nim ozirom na okolico Sorske fare. Luö sv. vere, ki jo je priLgal evangelist sv. Marka v velikem mestu Ogleji, ni ostala skritar temuc prisi-jala je zelo zgodaj po njegovem nasledniku sv. Herma-gori (Mohoru) tudi v nage kraje. Pripoveduje se o sv. Herrnagori, Oglejskem gkofu, da je sam prigel pri-digovat z dobrim uspebom v Emono fmesto blizu se-danje Ljubljane), in da je tu postavil prvega gkofa precej v prvem stoletji po Kristusu. Pobo^na legenda celo hoöe vedeti, da je sv. Herrnagora gel na vrh Osol-nika (v Sorski fari), kjer se je pogovarjal z Bogom, ki mu je kazal tek öasa, ter mu domovino v varstvo iz-rocil. Naga gkofija si je izbrala tega svetnika se sv. I ortunatom za svojega zavetnika. ') Mittheilungen des hist. Vereines für Kram IX. 36. V tretjem in öetrtem stoletji se je krgöanstvo na Kranjskem, dasiravno veckrat krvavo zatirano, zelo utrdilo, in v Emoni se je ohranil dlje öasa gkofovski sedeL, kar nam priöajo imena Emonskih gkofov, kakor sv. Maksima in drugih1). Cesarja Kongtantin Veliki in Teodozij Veliki (378—395) sta pospegevala na vso moö razgirjenje prave vere. Oba sta obiskala Emono in po-sebno je poslednji za sv. vero tukaj veliko lahko storil o priliki, ko je obhajal, premagavgi 1. 3S8 nasprotnika Maksima pri Sisciji, v Emono slovesen uhod. Po-slanci boLji so smeli ob tem öasu ocitno stopiti na dan in krgftanstvo je pognalo v nagih krajih lepe korenine. Ali, kakor krasen meteor, ki se zalesketä na nebu le za malo öasa, potem pa zagrne okolico v ge hujo tmino, tako je tudi po prvem svitu nastala za öasa preselje-vanja narodov grozna temota v tem vinogradu Gospo-dovem. Divja ljudstva so se drvila skozi nago deLelo v krasno Italijo, ljudstva Hunska in Germanska, in odplula so seboj zadnje sledove kulture krgöanske. Tudi slavna Emona, stolica gkofov, je izgfnila s povrgja zemlje, razdejana od Hunskega kralja Atile 1. 452. V dvojnem pomenu besede je bila tedaj deLela opustogena in prazna, ker sela so bila poSgana in prebivalci, kar jih je ostalo, popagänjeni. — V drugi polovici gestega sto-letja so nagi slovenski pradedi zasedli kraje sedanje domovine svoje, pa tudi zdaj se glede vere ni ge precej obrnilo nabolje. Slovenci sobili tacas ge neverniki in trdo so se bojevali skoraj dve sto let za svoje malike. Toda umikati se je jel mrak poganstva tudi med njimi. Mesto Oglej, odkoder je bila tako blagodejno prisijala vprvic luö prave vere, dobival je po konöanem nesreönem cerkvenem razporu, od I 698 dalje, zopet staro moö in veljavo. Njemu gre brez dvombe prva slava, da je po-kristijanil krajske Slovence. Oglejsko cerkev smemo imenovati mater vseh cerkvä na Kranjskem. Spodbudil je bil pa, kakor se bere2), posebno modri Alkuin svojega prijatelja Oglejskega patrijarha Pavlina II., ki je vladal od 774—802, k resnemu apo-stolskemu delu med sosednjim slovenskim narodom. Pavlin poprosi Frankovskega kralja Karola Velikega, da naj si podvrLe Slovence, öe§ da jih bo mogoöe pridobiti za vero Kristovo. Karl rad ustreze prognjiku in poglje svojega sina Pipina 1. 788 nad slovenske rodove, kateri jih premaga in spravi pod Frankovsko oblast. (Dalje prihodnjiö.) ‘) Zlati Vek, str 33. 2) Dr. Fr. Kos, Ljublj. Zvon II. s. 656. VII. Mrmung und canonische Nisitation. Im Laufe dieses Jahres wird das Sacrament der Stein und in den Monaten Mai und Juni in den De- hl. Firmung gespendet und resp. die canonische Visitation eanaten Lack und Jdria. Die für die einzelnen Pfarren vorgenommen werden, und zwar: in der zweiten Hälfte bestimmten Firmungstage werden später bekannt gegeben des Monates April in den Decanaten Moräutsch und werden. VIII. Concurs-Nerlautbarung und Chronik der Diözese. Die unter dem Patronate des Laibacher Domprobstes stehende Pfarre Lege, im Decanate Radmannsdorf, ist durch Beförderung des hochw. Herrn Alois Kumer auf die Pfarre Brdo bei Podpec in Erledigung gekommen und wird dieselbe bis zum 10. März d. I. zur Bewerbung in der Diözese ausgeschrieben. Die Gesuche sind an Seine Hochwürden den Herrn Domprobst Joses Zupan in Laibach zn richten. Die hochwürdigen Herren Johann Voleie, Pfarrer in St. Margarethen, und Daniel Teröek, Probstpfarrer iu Metlika, wurden zu fürstbischöflichen geistlichen Rüthen ernannt. Zn Mitgliedern der k. k. Bezirksschulr äthe in ärain wurden' für die nächste sechsjährige Fnnctionsperiode die nachbezeichneten hochwürdigen Herren ernannt, und zwar: 1. Für den k. k. Stadtschulrath Laibach der Domherr Andreas Zamejic; 2. für den k. k. Bezirksschnlrath Umgebung Laibach Andreas Drobnic, Pfarrdechant in St. Marein; 3. für den k. k. B.-Sch.-R. Krainburg Anton Meznarec, Pfarrdechant in Krainburg; 4. für den k. k. B.-Sch.-R. Radmannsdorf Silvester Kese, Pfarrdechant in Vigaun; 5. für den k. k. B.-Sch.-R. Stein Johann Oblak, Pfarrdechant in Stein; 6. für den k. k. B.-Sch.-R. Littai Jakob Rus, Pfarrdechant in St. Martin bei Littai; 7. für den k. k. B.-Sch.-R. Gurkfeld Eduard Polak, Pfarrdechant nnd Ehrendomherr in Haselbach; 8. für den k. k. B.-Sch.-R. Rudolfswert Peter Urh, Probstpfarrer und Dechant in Rudolfswert ; 9. für den k. k. B.-Sch.-R. Tschernembl Anton Ales, Pfarrdechant in Semic; 10. für den k. k. B.-Sch.-R. in Gottschee Martin Skubic, Pfarrdechant in Reifniz; 11. für den k. t. B.-Sch.-R. Loitsch Martin Slibar, Pfarrdechant in Oberlaibach und 12. für den k. k. B.-Sch.-R. Adelsberg Johann Hofstetter, Pfarrdechant in Adelsberg. Der hochwürdige Herr Johann Vidergar, Pfarr-cooperator in Wippach, wurde als Curat nnd) Podkraj decretirt. Der gewef. Pfarrcooperator in Rieg, Herr Jakob Susnik, ist Pfarrcooperator in Triebsch in der Leitmeritzer Diözese geworden. IX. Einladung ?ut* Einsendung des pränumeraliouspreises für das „Anbacher Diöjesaublatt". Der Prännmerationspreis für das „Laibacher Diö- Von einigen Kirck)envorstehnngen ist noch der Prä- zesanblatt" beträgt für das Jahr 1883 wie im verflösse- nume»ationspreis pro 1882 im Ausstande, welcher bald-- nen Jahre, 3 fl, toeldjen Betrag die P. T. Herren Abon- thnnlich entrichtet werden wolle, nenten mittelst Postanweisung an die fürstbischöfliche Or-dinariats-Kanzlei eiilsenden wollen. Vom fürstbischöflichen Ordinariate Laibach a»i 28. Jänner 1883. WM" Die heutige Nummer hat eine Beilage mit zwei Bildern zur „Historia cathedralis Eccl. Laba- censis“. Die übrigen Bilder kommen mit der nächsten Nummer. Herausgeber und für die Redaction verantwortlich: An tun Koblar. — Druck der „Närodna Tiskama“ in Laibach.