Adolf Bibič

Kaj je politična znanost?

Adolf Bibič

Kaj je politična znanost?

Adolf Bibič

Kaj je politična znanost?

Izvirnik je izšel leta 1969 pri založbi ČZP Komunist v Ljubljani.





1. elektronska izdaja


Založila: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, Ljubljana, 2021

Za založbo: Iztok Prezelj, dekan

Copyright © po delih in v celoti Fakulteta za družbene vede, 2021. Fotokopi-ranje in razmnoževanje po delih in v celoti je prepovedano.

Spremna beseda: Igor Lukšič

Naslovnica: Darinka Knapič

Prelom: Darinka Knapič

Ljubljana, 2021

Dostopno prek: https://knjigarna.fdv.si

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 84449539

ISBN 978-961-295-003-3 (PDF)

Ponatis je posvečen 60. obletnici FDV in študija politologije v Sloveniji.

| 5

Kazalo





Spremna beseda ..........................................................................5



Predgovor .................................................................................... 7

I Konstituiranje politične znanosti ...............................................9

II Zgodovinski pregled .................................................................. 14

III Predmet politične znanosti ...................................................... 22

IV Politika ......................................................................................29

V Elementi politike ....................................................................... 35

VI Elitistične teorije .......................................................................38

VII Teorija interesnih skupin ...........................................................44

VIII Vrednote .................................................................................... 52

IX Marksistično pojmovanje politike ............................................59

X Mesto politične znanosti v socialistični družbi ........................69

| 7

Spremna beseda

Prof. dr. Adolf Bibič je utemeljil politično znanost v Sloveniji in Jugoslaviji. Do tedaj je veljalo, da med politične vede sodijo vse že uveljavljene in etablirane znanstvene discipline, ki se bolj ali manj bežno ukvarjajo s politiko. Bibič je utemeljeval, da je politika posebno področje, s tem pa tudi poseben znanstveni predmet, ki se je in se še bo razvijal s svojimi posebnimi zakonitostmi in tako svojstveno območje, da zahteva tudi posebno vedo in posebno znanstveno disciplino. Utemeljil je predmeta Obča politologija in Zgodovina političnih idej, v okviru katerih je spoznanja o posebni znanstveni disciplini prenašal na študente in tudi tako oblikoval generacije politologov.

Ob častitljivi 60. obletnici ustanovitve Višje šole za politične vede (1961), ko se je pri nas začel študij političnih ved, s ponatisom njegovega dela Kaj je politična znanost iz leta 1969 obeležujemo ta pomembni dogodek. V

tem delu je Bibič strnil vse svoje temeljne ugotovitve o dotedanjem razvoju in obstoju politologije v svetu ter o izzivih njenega razvoja v prihodnje.

Delo je bilo najprej namenjeno zgolj uvajanju hrestomatije za srbohrvaško govorno področje, so ga pa izdali tudi v posebni knjižici v slovenščini.

Delo v izvirniku nima podnaslovov, temveč so poglavja samo oštevilče-na z rimskimi številkami. V izvodu, ki ga hrani knjižnica Jožeta Goričarja, so naslovi poglavij dodani rokopisno. Naslovi ustrezajo vsebini in zelo verjetno je, da jih je tako postavil Bibič sam na predavanjih.

Bibič je v tem delu utemeljeval tudi potrebnost politologije za družbeni razvoj in politično zorenje takratne socialistične družbe in države. S petde-setletno distanco lahko danes ugotovimo, da so njegove analize tudi v tem segmentu še vedno poučne, saj se je tudi socializma in marksizma loteval izrazito sine ira et studio, akademsko, s humanističnim nabojem in vero v človeštvo ter boljšo prihodnost. V zaključku izraža prepričanje, ki je gotovo

8 | Kaj je politična znanost?

najboljše vodilo tudi za današnjo politologijo: » To zgodovinsko dogajanje terja, da se vanj dejavno vključi tudi znanstvena panoga, ki bi sistematično in kontinuirano proučevala genezo, strukturo in funkcijo politike v sodobnem svetu. ... Takšno nalogo bo lahko, skratka, opravila le zgodovinsko-humanistično usmerjena politična znanost. «

Igor Lukšič

| 9

Predgovor

Po drugi svetovni vojni, zlasti v zadnjih desetih letih, so po vsem svetu začeli težiti k temu, da konstituirajo politično znanost kot samostojno znanstveno panogo. To je pojav, ki ni pomemben le za znanost, marveč tudi za politič-

no življenje sodobnih družb in sodobnega sveta. Če lahko politično znanost opredelimo kot znanost o udeležbi pri odločanju o javnih zadevah, je razumljivo, da so njena dognanja sama po sebi dejstvo, ki vpliva ali utegne vplivati na politično prakso. In če se v sodobnem svetu pojavlja nova delitev dela na področju znanosti, je to znak, da postaja znanost bogatejša in ob-sežnejša, njene možnosti pa toliko večje, kolikor nova znanstvena panoga, v našem primeru politična znanost, zna v svoja metodološka in teoretična izhodišča vključiti bogastvo politične misli in prakse.

Politična znanost v Jugoslaviji je dobila odločilno pobudo v procesih de-mokratizacije naše družbe. Njen poglavitni inspirator je bilo in je družbeno samoupravljanje, ki je praktično demitiziralo politiko in jo odprlo široki udeležbi. S tem je politična znanost dobila ne samo večje možnosti, da se vzpostavi kot samostojni sklop znanstvenih disciplin; tudi njena vsebin-ska usmeritev se je lahko oprla in se lahko opira na široki sklop političnih institucij in odnosov, ki postajajo predmet javne obravnave. Zveza komu-nistov, Socialistična zveza, sindikati, društva in združenja, državni organi in posamezniki postajajo prav tako običajni predmeti znanstvene analize, kot postaja proučevanje odnosov v delovni organizaciji, v družini in soseski predmet znanstvene pozornosti.

Toda če smo začeli govoriti o politični znanosti ali politologiji ali sploh vemo, kaj je njena vsebina? V pričujoči razpravi skušamo odgovoriti ravno na to vprašanje. Kateri vzroki v novejšem času povzročajo, da se v vseh sodobnih družbah pojavljajo zahteve in poskusi, da se konstituira samostojna politična znanost? Kakšno je razmerje politične znanosti do zgodovine politične misli? Kdaj je nastala politična znanost? Kaj je politika? Kakšna

10 | Kaj je politična znanost?

je notranja zgradba (struktura) politične znanosti? Kako gledati na različne interpretacije bistva politike, posebno na pluralizem in teorijo elit? Kak-

šen je odnos med politologijo in vrednotami? Kakšno je mesto politične znanosti v socialistični družbi? To so problemi, ki so pisca vznemirjali in ki jim je skušal najti vsaj približen odgovor. Da bi omogočil bralcu, da sam naprej išče odgovore in si ustvarja samostojno predstavo o obravnavanih problemih, se je pisec često skliceval na vire, ki dokumentirajo in razširjajo tematiko politične znanosti. To se mu je zdelo tem bolj potrebno, ker pri politični znanosti ne gre za znanstveno panogo, ki bi bila že dokončno kon-stituirana in sprejeta; zato se je zdelo še posebno koristno navesti nekatere vire, ki pričajo o tem, kako si prizadevajo politično znanost utemeljiti ne samo na Zahodu, marveč tudi v socialističnih deželah.

Naj še omenimo, da je ta razprava nastala kot uvodna študija za Hres-tomatijo političnih znanosti (III. knjiga), ki izide pri založbi Naprijed v Zagrebu. Ovire tehničnega in finančnega značaja so povzročile, da se je tisk Hrestomatije nekoliko zavlekel, kar je toliko večja škoda, ker se čuti tako v naši pedagoški praksi kot v širši javnosti živa potreba po politološki literaturi. Zato je avtor z veseljem sprejel priložnost, da za slovenske bralce pri založbi Komunist objavi to razpravo - z nebistvenimi spremembami -

kot samostojno delo. Pri tem avtor žal ni utegnil, da bi navedel najnovejšo literaturo, ki je bila objavljena od časa redakcije te študije do danes. Ravno v tem razdobju so tako po svetu kot pri nas izšla nekatera pomembnejša dela na to temo. Samo kot primer naj omenimo predvsem dela Jovana Djordjevića (Politički sistem, Beograd 1967), Ljubomira Tadića (Poredak i sloboda, Beograd 1967), Andrija Krešića (Dijalektika politike, Sarajevo 1968) in Najdana Pašića (Klase i politika, Beograd 1968).

V teh delih bo lahko bralec odkril, da sta sociološki in filozofski pristop k obravnavi političnega dva bistvena prijema v jugoslovanski politični znanosti. Pisec te študije je prepričan, da je ravno v skladni povezavi sociolo-

škega in filozofskega izhodišča vsebovan obet za jutrišnji razvoj naše in ne samo naše - politologije.

V Ljubljani, aprila 1969 A. B.

| 11

I

Konstituiranje politične znanosti

Znanstveno proučevanje politike, ki je bila sicer med prvimi družbenimi pojavi predmet sistematične miselne obdelave, se šele v sodobnosti množično in po vsem svetu pojavlja z zahtevo po statusu avtonomne panoge. Kot se je običajno dogajalo ob nastopu novih znanstvenih disciplin, se tudi ideja o samostojni politični znanosti marsikdaj srečuje z nerazumevanjem, nezau-panjem ali celo z odklonilnim stališčem. Kdor si namreč predstavlja politiko zgolj kot »umazano pesem«, kdor vidi v njej samo področje neskončno poljubne subjektivistične manipulacije, se mu mora zdeti ideja o politični znanosti ne samo absurdna, marveč tudi sumljiva. Politična znanost ne more, razumljivo, pričakovati naklonjenosti pri tistih pogledih na politiko, ki si jo zamišljajo zgolj kot neposredni in usodni epilog neke druge sfere družbenega ali celo prirodnega življenja: človekovih nagonov, njegove »težnje po moči«, zgolj ekonomskega interesa itd. Ponekod nasprotujejo konstituiranju nove znanstvene panoge tradicionalne znanstvene discipline, ki v svojo obravnavo vključujejo v večjem in manjšem obsegu tudi politične odnose, zatrjujoč, da so one same, če le malo reformirajo svojo vsebino, sposobne izčrpati vso politično problematiko; v bolj širokopoteznih primerih do-puščajo politično znanost kot »znanost po ostanku«. Videz prepričljivosti imajo včasih argumenti, češ da smo prišli že v ero »odmiranja politike«: ali ne pomeni politična znanost v takšnih razmerah v najboljšem primeru anahronizem? Še usodnejši kot spoznavni in tradicionalistični ugovori zoper novo panogo so – gledano v svetovnem merilu – družbeni in politični interesi, ki ne morejo biti in tudi niso vedno naklonjeni raziskovanju, ki naj bi za institucionalnimi fasadami in normativnimi fikcijami odkrivalo zakonitost odnosov na relaciji družba-država. Kolikor se takšni motivi ne izražajo neposredno zoper politično znanost kot samostojno znanstveno panogo, pa toliko bolj posredno z različnimi sredstvi vplivajo na njeno

12 | Kaj je politična znanost?

vsebino in povzročajo, da se kritična pozicija do dosedanje temeljne usmeritve spoznanj, ki jih prekriva ime »politična znanost«, reflektira tudi kot nihilistično stališče do njenega obstoja. Institucije za preučevanje političnih ved so tako rekoč z vsakim letom številnejše. V pedagoškem procesu postaja politična znanost čedalje pogosteje prisotna. Literatura, ki nosi naslov nove discipline, postaja skoraj nepregledna. Včasih imamo celo vtis, kot da gre za neko modo, ki se širi po zakonu posnemanja iz nekaterih svetovnih centrov v druga svetovna središča in v province sodobnega sveta. Toda ta vtis se kaj hitro izkaže kot zelo površna impresija, zasnovana na zunanjih analogijah, ne pa na analizi vzrokov danega pojava. Seveda ne moremo zanikati, da gre tudi pri širjenju znanstvenih discipline in njihovih vsebin za medsebojno vplivanje. Vendar pa je osnovno vprašanje, ki se pri tem zastavlja, zakaj je neka nova znanstvena panoga nastala in zakaj se ravno v določenem zgodovinskem trenutku afirmira. Gotovo je - na to je zelo lepo v novej-

šem času opozorila sociologija spoznanja – da se neka nova znanstvena panoga ne pojavlja naključno v glavah posameznih prosvetljenih genijev.

Potreba po specializaciji znotraj nekega splošnega sklopa znanj nastane, ko to znanje doseže določen obseg in določeno konceptualno raven, ki se ne more več ustrezno razvijati znotraj tradicionalne klasifikacije znanstvenih panog in discipline. In kar je še pomembnejše: v samih družbenih odnosih, ki bodo predmet proučevanja nove znanstvene panoge in v širšem sklopu njihove družbene pojavnosti morajo nastopiti preobrazbe, ki v tolikšni meri potencirajo pomen določene problematike, da se njeno celovito proučevanje lahko uspešno razvija le z novo delitvijo dela na znanstvenem področju.

Kateri so torej faktorji, ki v sredini XX. stoletja dajejo potrebi, da se konstituira politična znanost, družbeno in znanstveno utemeljenost?

Najpoglavitnejši vzrok tej težnji je treba videti v daljnosežnih spre-membah in preobrazbah sodobnih družb in sodobnega sveta, pri katerih in zaradi katerih je politično delovanje dobilo pomen, kot ga še ni imelo v dosedanji človeški zgodovini. Napredek v rasti proizvajalnih sil, izražen v sodobni znanstveni in tehnološki revoluciji, je pripeljal k ogromni kon-centraciji ekonomske, vojaške in politične moči. Politično delovanje, ki se je v dobi liberalnega kapitalizma umaknilo v ozke meje nočnega čuvaja države, se v zadnjih desetletjih, zaznamovanih z veliki krizami in soci-alnimi revolucijami, vztrajno širi in vrača iz svoje navidezne abstraktne oddaljenosti k dejanskemu družbenemu dogajanju, vključujoč se vanj kot

Konstituiranje politične znanosti | 13

njegov sestavni del. Množične politične partije, interesne skupine in druge oblike političnega grupiranja, rastoče iz strukturnih preobrazb sodobne družbe, so preveč otipljivo dejstvo, da bi lahko še naprej ohranile svojo funkcijo nekdanje individualistično-liberalistične interpretacije politične-ga življenja.

Politično delovanje pa se ni pomnožilo in intenzificiralo le znotraj posameznih družb, marveč tudi navzven. Spričo revolucije v sredstvih komuni-ciranja postaja sodobni svet čedalje bolj povezan, zaradi vedno večje delitve dela pa čedalje bolj medsebojno odvisen. Politika postaja dejansko prvikrat svetovna tako v tem smislu, da so v njej vse bolj realno udeleženi vsi narodi sveta, kot v tem smislu, da se učinki pomembnih političnih odločitev ne dajo več lokalizirati. Izreden porast stikov in institucij na mednarodni ravni je izraz takega stanja. Vzpon »tretjega sveta« in velike energije, ki jih prina-

ša v sodobno družbeno in politično stvarnost in zavest, še bolj pospešujejo pomen mednarodne politike, hkrati pa tudi večajo interes za notranjepoli-tične procese v teh deželah. Vse to povezano z napetostmi in konflikti, ki jih še vedno povzroča heterogena struktura sodobnih družb in mednarodne skupnosti, vnaša v dinamiko med družbo in državo, med ožjimi in širšimi skupinami, med posameznimi skupinami in nacionalnimi skupnostmi, pa med temi in mednarodno skupnostjo – nove razsežnosti, ki se ne dajo več obvladovati zgolj z intuicijo, osebno izkušnjo, tradicijo ali s silo, marveč zahtevajo v najslabšem primeru vsaj minimalno povezovanje »dejstev«, v boljšem pa tudi globljo vednost o strukturi in vlogi organiziranih političnih skupnosti v sodobni družbi in o silah, ki vplivajo na oblikovanje njihovih odločitev.

Ne smemo pozabiti, da je za nastanek potrebe po sistematičnem prou-

čevanju političnih odnosov v tem okviru odločilnega pomena čedalje bolj intenzivna in ekstenzivna (prostorna), zavedna in nezavedna, posredna in neposredna navzočnost socialistične misli in prakse v sodobnem svetu. Idej-na in praktična uveljavitev socializma kot svetovnega procesa je pionirski element teženj po zavestnem obvladovanju družbenih odnosov. Ne samo da je v zadnjih desetletjih socialistična misel segla daleč prek meja svoje subjektivne prisotnosti: tudi socialistična praksa, pa naj se prebija še skozi tako zapletene prepreke in protislovja v celoti, čedalje bolj vpliva na usmerjanje politične akcije v sodobnih družbah. V dobi splošne krize odnosov med državo in družbo imajo izredno velik pomen nove poti, ki jih odkriva

14 | Kaj je politična znanost?

ta praksa, kako zgraditi na razvalinah »politične države« skupnost, v kateri ne bo zagotovljena zgolj »svoboda od«, marveč tudi pozitivna participacija, zasnovana na postopni integraciji človekovega dela in njegovega skupno-stnega bivanja. Postalo je neizogibno, da tudi proučevanje političnih odnosov, ki začenjajo izgubljati tradicionalno vsebino, prispeva k odkrivanju pogojev, sredstev in smotrov, ki takšno pozitivno svobodo omogočajo in pospešujejo. Politična znanost dobiva s takšno naravnanostjo politične prakse novo spodbudo, hkrati plemenito nalogo, da postane predvsem znanost o množični participaciji ljudi pri odločanju o pomembnih zadevah njihovega skupnega življenja.

Na potrebo po konstituiranju sodobne politologije je dalje brez dvoma vplival in vpliva razmah družbenih ved, posebno sociologije, ki je s svojo temeljno metodološko orientacijo bistveno prispevala k razkroju tradicionalnega obravnavanja političnih pojavov. Postulat empirične preverljivosti je pri raziskovanju politike postavil načelo, da se vrednostni vzorci političnega življenja soočajo z dejanskimi političnimi odnosi. S tem so se odprla vrata empiričnim raziskavam tudi na področju političnih institucij in političnih procesov. Niti načelo empirične preverljivosti niti drugi kanoni empirične metodologije sicer v nekem širšem smislu niso bili nekaj novega1 in so v nekaterih pretiranih aplikacijah rodili celo negativne posledice. Vendar pa so v določenem obsegu delovali tudi pozitivno, ker so po eni strani zbudili nezaupanje v zgolj normativno interpretacijo politike, po drugi strani pa so osvežili, zlasti v marksističnih znanostih, v načelu veljavno, vendar pa spričo dogmatično-aprioristične prakse dostikrat pozabljeno načelo, da je resnica zmeraj konkretna (ne v empiricističnem smislu.) Končno se pod pritiskom teh družbenih, idejnih in znanstvenih teženj ni mogla več obdržati predstava, da je moči vse bogastvo političnega življenja zaobseči v pravno-institucionalne okvire. Zavest o nezadostnosti normativi-stičnega obravnavanja političnih institucij se je prebijala že nekaj časa, zlasti pomembno so jo pospešili velika ekonomska in politična kriza med obema vojnama in dogodki, ki so ji sledili. Po drugi svetovni vojni se je pod vplivom 1

Karl Marx-Friedrich Engels, Die deutsche Ideologie, MEW 3, Berlin 1959, str. 25: »Empirično opazovanje mora v vsakem posameznem primeru empirično in brez vsake mistifikacije in spekulacije pokazati povezanost družbene in politične razčlenjenosti s proizvodnjo.«

Konstituiranje politične znanosti | 15

novega družbenega in političnega dinamizma dokončno zrušil mit »čiste teorije prava«, in sociološko-strukturalna analiza je začela v najrazličnejših smereh spodjedati statično arhitekturo, stoječo na simbolično abstraktni pranormi. Zelo jasno se je pokazalo, da tudi sociologizirana pravna znanost ne more zaobseči celotne problematike političnih pojavov, ker politično zaobsega tudi »nepravne politične sile«, ki so nekatere celo pomembnejše kot pravno opredeljene politične institucije. Kriza juridičnega normativizma, izvirajoča iz porušenega ravnotežja buržuazne družbe, ki je bilo njegova osnova, in iz neuspeha dogmatsko-etatistične interpretacije države in politike, je zaostrila potrebo, da se politični odnosi proučujejo s stališča dinamične relacije med družbo in državo2. S tem se je raziskovanje političnih pojavov (bolj ali manj dosledno) navezalo na pozitivno zgodovinsko tradicijo, konstituiranje politične znanosti pa je postalo še bolj aktualno.

2

Na povezavo med krizo juridičnega pozitivizma in nastankom moderne politične znanosti opozarjajo številni avtorji. Prim. npr.: Georges Burdeau, Cours de methode de la science politique, Paris 1960-1961, str. 2, 9-14; Kurt Sontheimer, Politische Wissenschaft und Staatslehre, Frei-burg 1963, str. 8-9; David Easton, The Political System. An Inquiry into the State of Political Science, New York 1963 (l. izd. 1953), str. 162.

16 |

II

Zgodovinski pregled

Čeprav so deklaracije o neodvisnosti politične znanosti stare v svetovnem merilu komaj nekaj desetletij, v večjem obsegu pa komaj nekaj let, to ne pomeni, da se je znanstveno proučevanje političnih pojavov začelo šele nekako s tem stoletjem. Zagovorniki takšne teze ne izhajajo iz stvarnega spoznavanja procesa političnih odnosov, marveč iz specifičnih organizacijskih in metodoloških predpostavk o znanosti, ki bi se dale morda grobo zreducirati na trditev, da je politiko mogoče znanstveno proučevati zgolj z modernimi empiričnimi tehnikami, da pa spada vsa prejšnja vednost o političnem v »metafizično«, »ideološko« fazo. Z vidika stvarnih kriterijev je za znanstveno spoznanje bistveno, kakšno je razmerje med spoznavajočim subjektom in naravo objekta, ki ga subjekt proučuje. S tega vidika pa že najbežnejši sprehod skozi zgodovino dokazuje, da v njej tudi na področju političnega ne nahajamo zgolj mrtvih spomenikov človeških predsodkov in zablod, marveč se srečujemo z mnogimi vsebinskimi in metodološkimi problemi, ki imajo lahko kljub pečatu časa večji ali manjši pomen tudi za sodobno politično znanost.

Zgodovina politične znanosti se torej vsaj za evropski prostor začenja v antični Grčiji. Aristotelova Politika pomeni v nekem smislu sintezo doteda-njega razvoja grške politične misli, hkrati pa inspiracijo, ki je navdihovala politično refleksijo več stoletij, vse do nastanka moderne buržuazne družbe, v nekaterih miselnih tokovih pa deluje še dandanes3. Aristotel je je dal antični politični misli najsistematičnejšo obliko, hkrati pa je preciziral njen pojmovni 3

Gl. Leo Strauss, An Epilogue, v: Essays on the Scientific Study of Politics, Ed. by Herbert J. Storing, New York, 1962, str. 306-327. Prim. tudi: John H. Hallowell: »Drei Richtungen in der amerikanischen poli-tiscben Wissenshaft«, Zeitschrift für Politik, 4/1963, str. 346-364.

Zgodovinski pregled | 17

aparat s tako natančnostjo, da se še dandanes uporabljajo nekateri njegovi termini. In dasi še ni razlikoval med državo in družbo, je vendarle, ko je razpravljal o faktorjih, ki vplivajo na stabilnost oziroma nestabilnost političnega sistema, opozoril na tesno povezanost med socialno strukturo in političnimi institucijami. Kljub močnim empiričnim poudarkom, po katerih se je Aristotel ločil od Platona, pa je celotna njegova obravnava političnih pojavov ne samo uokvirjena v nekatere predpostavke družbene in filozofsko-spekulativne narave, ki bistveno omejujejo doseg njegove misli, marveč je tudi politično pri njem sploh še nerazdvojeno povezano z družbenim, ker mu politično v smislu antičnega polisa, po katerem se je vzoroval, pomeni pač celoto odnosov, v katerih živi in naj živi svobodni državljan4.

Kasnejši razvoj politične misli se je gibal, lahko bi rekli, ravno v smeri razkroja te antične »nravne totalnosti« (Hegel) in k razkrivanju dualizma med javno in privatno sfero, državo in družbo. Začetke tega razdvajanja najdemo že v rimski dobi, ko se na temelju pojavljajoče se blagovne produkcije začne razlikovati javna in privatna sfera, politika pa postopoma izgublja svoj kasnejši smisel – garancije mirnega uživanja privatne lastni-ne5. Ta težnja pa se v razmerah takratne ekonomske strukture ni mogla v celoti uveljaviti in se je v sledeči ji fevdalni epohi zopet reproducirala, seveda v novih zgodovinskih okoliščinah, partikularistična enotnost družbe (in ekonomije) in politike. Zato tudi ni čudno, če je Aristotelova filozofija ustrezala tudi dominantnim srednjeveškim interesom kot funkcionalna interpretacija.

Šele ko se je z nastopajočo buržuazno družbo v razvitejših deželah Za-hodne Evrope začelo ponovno in sedaj tudi odločilno uveljavljati blagovno gospodarstvo, ki mu fevdalne politične institucije pomenijo zgolj oviro, ki jo je treba premagati, kot je pomenila oviro religiozna razlaga sveta, ki je te institucije posvečala, se je začela postopoma zarisovati v glavah najbolj prosvetljenih mislecev politična sfera kot področje, ki ni istovetno z druž-

beno-ekonomskim življenjem. V tem procesu igra priznano vlogo znana Machiavellijeva koncepcija politike »vladarja«, ki se ne ravna po načelih 4

Aristotel, Politika, Beograd 1960, str. 136 in 137; 5

Na to dejstvo je zlasti opozarjal svoje dni z velikim poudarkom Hegel. Prim.

G. W. Hegel: Filozofija povijesti, prevedel Viktor D. Sonnenfeld, Zagreb 1951, str. 259-260 in passim.

18 | Kaj je politična znanost?

religije in moralističnih ozirih, marveč teži k imanentno političnemu smot-ru, k enotnosti in moči političnega telesa, ki mu Machiavelli daje prvikrat v zgodovini kasneje tako pomembno ime – država. Zaradi poudarka na samostojnosti politične sfere velja Machiavelli upravičeno za prvega modernega političnega misleca, ki je v začetku 16. stoletja, ko je bila diferenciacija države in družbe v stvarnem življenju še dokaj prikrita, že anticipiral zelo razločno in odločno kasnejšo emancipacijo politike od drugih sfer družbenega življenja6. Ni naša naloga, da o teh procesih natančneje razpravljamo in da jih identificiramo kot idejno-politične tokove v sosledju zgodovinskega dogajanja. Omenili bomo le nekatere predstavnike tiste moderne politične misli, ki reprezentirajo težnjo po čedalje globljem spoznavanju avtonomije politične sfere in ki že, ta z večjo oni z manjšo prodornostjo, spoznavajo tudi odnose politične sfere s sfero družbenega življenja in s tem pripravljajo eno od temeljnih predpostavk za konstituiranje politične znanosti.

John Locke (pred njim pa že v nekaterih pogledih Bodin in Hobbes) je s svojo teorijo o lastnini in politični oblasti in njeno pravno vezanostjo, s teorijo o konsenznem razmerju med državljanom in oblastjo, sprožil vprašanja, ki so bistvene za zgodovino politične znanosti. Z veliko manj abstraktne perspektive se je lotil obravnave političnih in pravnih institucij. Montesquieu7, odkrivajoč mnoge zveze med politiko, prirodnimi in družbenimi faktorji, uporabljajoč pri tem obsežno zgodovinsko-komparativno gradivo, ki je postalo zelo spod-budno za kasnejši razvoj političnih raziskav, kot je postala simbol časa njegova zelo vplivna formula o delitvi oblasti, s katero je skušal integrirati različne interese takratne francoske družbe v politično strukturo, ki jo je predlagal. S

tezo o delitvi oblasti je zlasti vplival na idejne spopade v času konstituiranja političnega sistema ZDA, v katerem so nekateri federalisti, posebno Madison, zelo ostro opredelili vpliv lastniške strukture družbe na njeno politično konstituiranje, s tem pa izredno zaostrili problem odnosa med družbo in državo.8

6

Prim. Umberto Cerroni, Il pensiero politico delle origini ai nostri giorni, Roma 1966, str: XXV. O Machiavellijevem prispevku glej tudi A.

Gramsci, Moderni vladalac, Izabrana dela, Beograd 1959, str. 195-271.

7

G. Vedel meni, da je ravno Montesquieu ustanovitelj moderne politične znanosti: g. Vedel, Introduction aux etudes politiques, Paris 1959-1960, str. 524.

8

V eseju št. 10. Federalista.

Zgodovinski pregled | 19

Če so navedeni avtorji z včasih brutalno odkritostjo teoretizirali v smislu lastniško dominantne manjšine, pa je Rousseau problematiziral vprašanje enakosti s stališča plebejske večine, postavljajoč razlike v človeški družbi za legitimno bazo individualne delovne zasluge in utemeljujoč politično konstituiranje družbe s konceptom obče volje, ki naj bi v neposredni politični participaciji omogočila politično bivanje kot temeljni konstituens človeka9.

Rousseau je tako, ne brez močnih elementov utopizma, postavil v ospredje novo problematiko, ki bo postala zelo aktualna v Marxovi kritiki dualizma politične države in civilne družbe. Trenutek, ko bo prišlo do tega koperni-kanskega preobrata, pa je še skoraj sto let pred nami in preden bo politična misel dosegla to kritično točko, se bo morala še prebiti skozi idejo liberalne reprezentativne države, poosebljene predvsem v političnem opusu Kanta in Constanta, da bi v sporni Heglovi filozofiji prava problem dualizma »politična država« – »civilna družba« dosegel do takrat najvišjo stopnjo sistemsko izražene jasnosti, hkrati pa tudi že razločno zahtevo po reintegraciji javne in privatne sfere, ki bosta kot motiv prešli kasneje v osrednjo problematiko znanstveno koncipirane politične teorije10.

Na poti k njej ne smemo prezreti pomembnega prispevka utopičnih soci-alistov, ki so še bolj zaostrili in v pomembnih smereh poglobili problem razmerja med družbo in državo. Morelly, Babeuf, Fourier, Owen in Saint-Simon niso bili zgolj arhitekti utopičnih sistemov zamišljene bodoče družbe, marveč tudi (bolj ali manj dosledni) kritiki predpostavk politike v buržuazni družbi, zlasti njene temeljne predpostavke, privatne lastnine. Še več: Saint-Simon je npr., kot je znano, zelo jasno razdvojil področje ekonomije in politike, da bi napovedal njuno integracijo v obliki prehoda vladanja nad ljudmi v upravljanje stvari11.

9

O politični doktrini Rousseauja in nekaterih njenih protislovjih, gl. Gorazd Ku-

šej, Rousseau in njegova »Družbena pogodba«, uvod v knjigo: J. J. Rousseau, Družbena pogodba, Ljubljana 1960. Zelo živahne odmeve je imela knjiga Galvana della Volpe, Rousseau e Marx, Roma 1962 (III. izdaja).

10 Podrobneje o tem glej moj sestavek: Problem integracije države in družbe v Heglovi »Rechtsphilosophie«, Politička misao, 3/1966.

11 O diferenciaciji države in družbe pri Saint-Simonu gl. Ante Fiamengo, Saint-Slmon i Auguste Comte, Zagreb 1966, str. 63.

20 | Kaj je politična znanost?

Že ta kratek in nepopoln pregled nekaterih najpomembnejših pred-stavnikov politične misli jasno opozarja, da moramo iskati začetke politič-

ne znanosti daleč nazaj pred prelomom tega stoletja, ko naj bi se bila po mnenju precejšnjega števila politologov z uvajanjem »political science« na ameriške univerze in še zlasti z uporabo empirične metodologije šele začela njena pristna zgodovina12. Negativno stališče do te nezgodovinske teze o nastanku znanstvenega pogleda na politiko, ki vidi v zgodovini politične misli zgolj trupla, primerna za muzejsko zbirko, pa nam ne sme zastreti kritičnega pogleda na neko drugo tezo, ki absolutizira prispevek neke zgodovinske dobe ali celo ene osebe k nastanku politične znanosti. Tako nekateri avtorji menijo, da se je politika kot znanstvena panoga že izoblikovala v stari Grčiji13, drugi pa pomikajo njen nastanek bodisi na tisto točko, ko so jo začeli proučevati kot avtonomno sfero ali pa ko so zato uporabljali že za-pletenejšo metodologijo, ki je skušala odkriti »nujne odnose med stvarmi«.

Toda za konstituiranje globalnega znanstvenega pojmovanja politike ne zadošča niti izdelan sistem političnih kategorij niti ni zadostna predpostavka zanj relativna avtonomnost politike, niti ne relativno razvit kom-parativni pristop k proučevanju političnih institucij. Vse te predpostavke postanejo zadostne le v primeru, če se navezujejo na socialno-strukturno pozicijo, ki omogoča celovito, občečloveško perspektivo.

Na prav takšno predpostavko se formalno opira naslednji pogled na nastanek politične znanosti. Mislimo na tisto pojmovanje, ki ga je med obema vojnama zagovarjal znani nemški sociolog Karl Mannheim14, ko je 12 Do empiricistično-pozitivističnega nihilizma nasproti zgodovini politične misli nastopajo čedalje številnejši avtorji. Samo kot primer navajamo: Jovan Đorđević, Osovna pitanja političkih nauka, v: Socijalizam i demokratija, Beograd 1962. str. 490; Mihajlo Đurić, Homo politicus, Savremene filozofske teme, Bgd. 1965, str. 45-48; W. Hennis, Politik und prak-tische Philosophie, Neuwied-Berlin 1962, str. 117.

13 M. Prelot, La science politique, Paris 1963, str. 15; W. A. Robson, Les sciences sociales dans l‘enseignement superieur, Science politique, UNESCO, Paris 1965, str. 15.

14 Ne glede na Mannheimove zasluge pri fundiranju sociologije spoznanja, je njegova teza o »freischewebende Intelligenz«, kot danes spoznava precejšen del njegovih kritikov, čisto navadna mitologizacija. Prim. Miloš Ilič, Sociologija kulture i umetnosti, Beograd 1966, str. 382; Ante Marušič, Karl

Zgodovinski pregled | 21

zatrjeval, da je šele z nastankom moderne, »nevezane« inteligence nastal tisti socialno-strukturni pogoj, ki prvikrat v zgodovini omogoča dinamično sintezo vseh partikularističnih, enostranskih »ideoloških« gledanj na politiko. Med te skrivljene poglede je Mannheim štel tudi Marxovo koncepcijo političnih odnosov.

Toda ravno Marx je, opirajoč se na analizo družbene makrostrukture moderne kapitalistične družbe, prispeval bistvena izhodišča za konstituiranje sodobne politične znanosti15. Navezujoč na diferenciranje med civilno družbo in politično državo kot izhodišče svojega razmišljanja, se ni omejil na to, da bi zgolj »materializiral« razmerje, ki sta ga imela oba pola zlasti v Heglovi politični filozofiji. Marx se ni zadovoljil s tem, da bi pristal v obzorju klasične politične ekonomije, ki je tudi odkrivala ekonomske determinizme v družbenem življenju.

Marx je, izhajajoč iz dualizma civilne družbe in politične države kot danosti, poglobil in zaostril spoznanje o delitvi dela in o razredni strukturi in razrednem boju kot izhodišču politične analize, vendar pa je ta sociolo-

ška analiza bila pri njem le eden, čeprav zelo pomemben vidik. Razredi, razredni boj, globalni družbeni konflikti mu namreč niso bili nekaj človeški

»prirodi« inherentnega, kakor se je to v različnih zgodovinskih variacijah odnosov med neposrednim delom in lastnino prikazovalo od Aristotela preko Locka in Madisona do politekonomov, marveč danost »civilne druž-

be«, ki je izrazito historično opredeljena. Marxu ni šlo zgolj za to, da bi nadomestil filozofijo in politiko s politično ekonomijo ali sociologijo, kot Mannheim, Praxis 4/6-1966, str. 674-689. Kritične pripombe na osnovno metodološko Mannheimovo stališče najdemo tudi pri Lukacsu, Goldmanu, Baumanu, Hennisu.

15 Marxov prispevek k politični znanosti je danes nesporen med vsemi resnej-

šimi raziskovalci. Prim.: N. Pašić, Društveni uslovi razvitka marksistične političke nauke, Socijalizam, 3/1964; Julian Hochfeld, Marksizm a socjologia stosunkow politycznych, Studia socjologiczno-polityczne, 1/1958; M. Duverger, Methodes de la science politique, Paris 1959, str. 42. Glej tudi: Ljubomir Tadič: Odnos filozofije i politike kod Marksa, Gledišta, 2/1964; Branko Caratan, Socijalizam i politika. Pretpo-stavke i nužnost marksističke političke nauke, Naša tema, 6/1966, str.1075-1105; O. Pejanovič: Prilog problemu odnosa politike i Mark-sove filozofije, 3/1965, str. 356-367.

22 | Kaj je politična znanost?

nekateri menijo, marveč za to, da bi prek analize družbeno ekonomske danosti (produkcijskih odnosov, delitve dela, razredov) našel tisto središče zgodovinskega dogajanja, iz katerega bi bilo mogoče dojeti smisel gibanja celote. Znano je, da je takšno zgodovinsko točko Marx odkril v proletariatu.

Šele s tem spoznanjem je Marxova metodološka pozicija dobila novo razsežnost, ki se radikalno loči tako od mistične Heglove racionalizacije »politične države«, kot od empirizma »civilne družbe«: na osnovi tega odkritja je bila mogoča radikalna historizacija obeh polov (civilne družbe – politične države) kot tudi njuna funkcionalizacija v zgodovinskem procesu, v katerem je zaradi istovetenja subjekta in objekta bilo prvikrat mogoče v človekov spoznavni proces zaobseči celotno gibanje družbe in funkcijo posameznih delov. »Objektivno možna zavest« se sicer ne pokriva z empirično-psihološko zavestjo proletariat, jo je pa smiselno mogoče koncipirati z njegove pozicije v strukturi sodobne družbe, kot je mogoče s te pozicije izvajati funkcionalne zaključke glede njegove zgodovinske vloge16. Marxova misel torej ne prezira objektivne danosti (delitve dela, socialne strukture), marveč iz nje izhaja; ne ostaja pa pri njej, marveč jo spoznava, da bi jo kot historično, od človeka ustvarjeno danost preobrazila v praktični akciji. Sociološki, historični in filozofsko-deontološki vidik so momenti nove metodologije, ki vodijo v jedro novega pristopa k politiki, v enotnosti teorije in prakse, poosebljene v zgodovinski vlogi delavskega razreda. Metodološko je bil s tem premagan utopizem kot golo etično hotenje spreminjati svet ne glede na njegovo objektivno strukturo, kakor tudi fatalizem danosti civilne družbe in politične države.

Politična misel postane s tem v svojem najglobljem jedru v zgodovinski pos-redovalnosti proletariata in socialističnega gibanja bistveni sooblikovalec integracijskih procesov med človekom in njegovim skupnostnim življenjem, politična znanost, zasnovana na takšnih metodoloških predpostavkah, pa zgodovinsko-humanistična znanost17.

16 Glej G. Lukacs, Geschichte und Klassenbewusstsein, Berlin 1923, str.57-93; L. Goldmann, Humanistične vede in filozofija, Ljubljana 1958, str.111-125.

17 Žal tukaj ne moremo obravnavati nadaljnjega razvoja politične znanosti v obdobju po Marxu in Engelsu tako v marksističnih strujah (npr. Lenin, Rosa Luxemburg, Gramsci idr.) kot v nemarksistično zasnovani politologiji. O

nemarksistični politični znanosti in deloma tudi kasnejšem razvoju (in tudi

Zgodovinski pregled | 23

stagnaciji) marksistične politične misli in o razmerju marksistične in nemarksistične politične znanosti gl. N. Pašić, Društveni uslovi razvitka marksističke političke nauke, Socijalizam, 3/1964; J. Hochfeld, Marksizm a socjologia stosunkow politycznych, Studia socjologiczno-polityzne, 1/1958; glede novejših premikov v tretiranju nemarksistične politične znanosti v ČSSR in ZSSR, glej: Vladimir Sojak, Politicza veda v USA, Nova mysl, 34/1966, str. 28-30; G. A. Kalenskij, O predmete i metode bur-

žuaznoj političeskoj nauki, Sovetskoe gosudarstvo i pravo, 9/1966, str.

33-41; o tendencah v politični znanosti ZDA, prim. tudi Waldo Dwight, Political science in the United States, UNESCO, Paris 1956; glej tudi citirano razpravo Hallowella; za nekatere težnje na področju politične znanosti v Zahodni Evropi, prim. Jan Berents, Political Science in Western Europe. A trend Report. London 1961.

24 |

III

Predmet politične znanosti

Toda ali je politična znanost kot znanstvena panoga s tega vidika sploh mogoča? Mar ni ravno vključenost političnega v celoto, njegova povezanost z drugimi družbenimi pojavi, meja, ki onemogoča konstituiranje politič-

ne znanosti? Mar sploh lahko z vidika spoznavnega pristopa, ki stoji na stališču celote, govorimo o posebnih znanstvenih panogah in disciplinah?

Ali ne gre pravzaprav za eno samo stvarnost, ki naj bi jo proučevala ena sama znanost?18 In ali ni politično morda razpršeno po raznih »sektorjih«

družbene stvarnosti in se vključuje kot njihov sestavni del v že obstoječe znanstvene discipline, ki proučujejo posamezne »sektorje«? Vprašanja, ki so vsekakor pomembna za vsako razpravo o konstituiranju neke nove znanstvene discipline.

Nihče ne more zanikati, da so družbeni pojavi tesno med seboj povezani, da vplivajo drug na drugega, da se prepletajo in celo bolj ali manj v procesu istovetijo. Zato bi bilo z metodološkega stališča dejansko optimalno, če bi imeli samo eno celovito znanost, ki bi proučevala celotni sklop odnosov med ljudmi. Na ta način bi se uresničil postulat enotnega spoznavanja glede na enotnost realnega sveta, in odpadle bi kvarne posledice, ki jih tudi na znanstveno področje vnaša družbena delitev dela. Dosledno izpeljana, bi takšna koncepcija pomenila negacijo politične ekonomije, socialne psihologije, pravnih znanosti itd., ki vse obravnavajo le posamezne aspekte druž-

bene stvarnosti. Ne glede na legitimnost zahteve po enotnosti znanosti, h 18 K. Marx in Friedrich Engels, Die deutsche Ideologie. Prim. Tudi Georg Lukacs, Geschichte und Klassenbewusstsein, cit. izdaja, str. 40:

»Marksizem torej v zadnji instanci ne pozna samostojne pravne znanosti, politične ekonomije, zgodovine itd. marveč le eno samo, enotno-zgodovinsko-dialektično znanost o razvoju družbe kot totalnosti.«

Predmet politične znanosti | 25

kateri je treba vedno težiti, pa je zgodovinska izkušnja tudi pokazala, da so imeli poskusi zavreti diferenciacijo znanstvenega spoznavanja v praksi še bolj usodne posledice, kot je »disciplinski fevdalizem«. Mar nismo še pred nekaj leti med drugim tudi iz razlogov celovitosti (marksizma-leninizma) slišali ugovore zoper sociologijo, socialno psihologijo, etiko, da omenimo le nekatere discipline? Posledica tega pa ni bil napredek znanosti, marveč, kot je znano, tako globalni kot parcialni zastoj družbenih ved. Kljub vsem načelnim in praktičnim odporom so se končno vendar prebile in se še vedno prebijajo nove družbene vede, ker to ustreza tako družbeni praksi kot napredku znanosti.

Politično delovanje je po svoji institucionalni, participativni in funkcio-nalni plati v sodobni družbi tako naraslo, da že vzpostavljanje znanstvene discipline in panoge ne morejo v celoti zaobseči vseh njegovih razsežnosti.

Potrebna je znanstvena panoga, ki ne bo obravnavala političnega delovanja po obrokih, marveč ga bo zajela kot celoto, ki ima kljub svoji čedalje večji vsajenosti v vse bistvene družbene odnose še vedno neko specifično logiko delovanje in specifično vlogo, pa tudi specifično strukturo, ki omogoča in hkrati zahteva, da se nova znanstvena panoga konstituira.

Če danes le redkokdo ugovarja takšni znanstveni panogi, pa je še vedno ostalo sporno, kaj je pravzaprav tisti kriterij, po katerem lahko določeni družbeni pojav karakteriziramo kot političnega. Z drugimi besedami, še vedno tečejo razprave o tem, kaj je predmet politične znanosti. K neja-snosti ne prispeva zgolj »kontinuirana« narava političnega fenomena, ki je zaradi prepletenosti in prežetosti z drugimi družbenimi pojavi težko določljiv, marveč tudi časovna elastičnost njegove vsebine, ki se je v zgodovinskem procesu po svojem obsegu in dosegu ter pojavnih oblikah stalno spreminjala in se še danes preobraža. Imanentni oviri jasnega identifici-ranja političnega se še pridružujejo zunanji motivi in oblikovalne sile, ki politiko zaradi njene tesne strukturnointeresne relevantnosti oblikujejo in pojmujejo s stališča različnih družbenih vizij19. Zelo različne so predstave o odnosu med normativnimi in stvarnim, državnim in družbenim v politiki, kot so različni pogledi na odnos vladajoči-vladani, na družbene skupine 19 Prim. Najdan Pašić, Pojam politike i problemi konstituiranja političke nauke, Arhiv za pravne i društvene nauke, 4/1963, str. 457.

26 | Kaj je politična znanost?

in politiko, na zgodovino in politiko. Lahko bi se zdelo, da vrvež različnih vidikov, poudarkov in perspektiv sploh onemogoča, da bi praktično ome-jili nek relativno določen krog problemov, ki bi bil predmet proučevanja politične znanosti. Sicer pa ni dosti drugačna usoda sorodnih družbenih ved, ki jih danes skoraj nihče ne sprašuje po legitimaciji, čeprav so daleč od tega, da bi nedvomno in splošno sprejemljivo odgovarjale, kaj je predmet njihovega proučevanja. Le kdo ne pozna različnih pogledov na vsebino filozofije, sociologije, socialne psihologije, politične ekonomije! Celo za pravne vede še ni zgubil aktualnosti znani Kantov očitek. Politična znanost, ki se kot znanstvena panoga v družini institucionalno že utrjenih družbenih ved šele afirmira, ne uživa ugodnosti, da ji ne bi bilo več treba dokazovati in stalno znova dokazovati, s čim se ukvarja ali naj bi se ukvarjala. Pri tem pa njen položaj vendarle ni tako nejasen, kot se lahko zdi na prvi pogled.

Mnogoterost koncepcij o njenem predmetu se da namreč zreducirati na nekaj temeljnih skupin, ki bolj ali manj zvesto izražajo vsebino pogledov na politiko in s tem tudi na predmet politične znanosti. Že povprečna zdrava pamet namreč lahko ugotovi, da so med družbenimi pojavi nekateri že na prvi pogled »politični«, drugi so tam blizu, tretji pa imajo z njimi le daljno zvezo ali pa je ta zveza zelo nejasna ali vsaj dvomljiva. Način oblačenja običajno ni politično dejstvo, sprejem nekega zakona v parlamentu pa je tudi na prvi pogled politični akt. Veliko bolj pa bi bil v zadregi, če bi bilo treba glede na politično opredeliti, recimo, delovanje neke verske organizacije ali sklenitev neke kolektivne pogodbe med delavci in delodajalcem ali če bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je položaj delavcev glede na proizvajalna sredstva politično dejstvo.

Tudi znanstveni zavesti se politično prikazuje na različnih ravneh. Glo-bino znanstvenega spoznanja merimo ravno po tem, kako zna te različne ravni med seboj povezati in jih opredeliti v njihovi sociološki, deontološki in zgodovinski funkciji.

Teorije, ki trde, da je predmet politične znanosti – država, predstavljajo časovno prvo, a tudi še danes obstoječo skupino pogledov na vsebino politične znanosti.20 Razlog za to je jasen: država je osrednja in najbolj vidna 20 Gl. npr. Marcel Prelot, La science politique, itd. izdaja Jean Dabin, L‘Etat ou e Politique. Essai de definition. Paris 1957, str. 16: »Kaj bi bil lahko predmet neke znanosti, ki se imenuje politična, če ne država?«;

Predmet politične znanosti | 27

tvorba razredne družbe. Odkar se je začela v razdobju prehoda od fevda-lizma h kapitalizmu odlepljati kot »politična država« od »civilne družbe«, se je tudi zavesti, kot smo videli, prikazovala kot bolj ali manj samostojna,

»suverena« ustanova. Proučevanje nastanka, strukture in funkcije države so bile centralne teme politične misli od Machiavellija do današnjih dni.

Posebno na tistih območjih, kjer je spričo specifičnega razmerja družbenih sil igrala država izredno veliko vlogo, se je politična misel ne samo osredotočila, marveč tudi reducirala na njo. Ugotovljeno je bilo21, da to velja zlasti za Nemčijo, kjer je že Hegel s svojo divinizacijo države kot »hoje boga po zemlji« anticipiral nekatere tipične težnje, ko so kasneje ne brez odločilnega vpliva »pruske poti v kapitalizem«, politično znanost omejile na občo teorijo države ali celo na njen del, kot »uporabno in praktično znanost o državi« (Jellinek). Novejši razvoj države in njena čedalje večja vloga v družbenem življenju sta le še poudarili »državni« karakter politike in v nekaterih skrajnih težnjah v celoti poistovetile politiko z državo, izključujoč iz interpretacije političnih pojavov zadnje ostanke dialektike v odnosih med državo in družbo, ki je bila v središču pozornosti pozitivne klasične tradicije.

Vendar pa »podržavljenje« politike ni bilo univerzalno in tudi ne povsod totalno. Tudi realna nasprotna gibanja in politična in družbena misel so začela postopoma preobražati teorijo države in opozarjat na praktično in teoretično neustreznost izenačevanja politike z državo. V zadnjih letih se je krog zagovornikov teze, da je politična znanost znanost o državi, precej zožil, in sama ideja politične znanosti je, kot se zdi, znamenje krize tega pojmovanja. Ugovori zoper to koncepcijo se dajo povzeti v naslednje arJan V. Rijpperda Wierdsma and G.A. Hintzin, Political science in the Netherlands, v: Contemporary Political Science, UNESCO, Paris 1950, str. 283. J. W. Garner: Political Science and Government, New York. 1928, str. 9: »Skratka, politična znanost se začenja in konča z državo.«

A. Appadorai, The Substance of Politics, London 1961 (1942), str. 3:

»Politika se torej ukvarja z državo ali politično družbo, s čimer mislimo na pravno organizirano ljudstvo na določenem teritoriju.«

21 Gl. Fischer Lexikon-Staat und Politik, Frankfurt am Main 1959 (1957), čla-nek Wissenchaft von der Politik, str. 347; Georg Jellinek, Algemeine Staatslehre, Berlin 1900, str. 12; »Uporabna (angewandte) in praktična znanost o državi je politika, t. j. nauk o tem, kako se dosegajo določeni držav-ni smotri...«

28 | Kaj je politična znanost?

gumente:22 1. identifikacija države s politiko je preozka; poleg državnega delovanja obsega politika tudi delovanje družbenih sil, ki je, dolgoročno gledano, še pomembnejše; razen tega ta koncepcija izpušča iz vida mednarodne odnose, ki niso le odnosi med državami, marveč tudi drugimi subjekti; prav tako ostanejo izven dosega proučevanja politične institucije v preddržavnem stanju, kot tudi nove politične ustanove, ki se oblikujejo na tleh podružbljanja politike v sodobnem času; 2. po drugi strani pa je izenačevanje politike z državo preširoko; ni vsaka državna dejavnost politična dejavnost; 3. identifikacija politike z državo preveč poudarja institucionalni vidik političnega življenja; 4. čeprav ni nujno apologetska, takšna koncepcija s svojo pogosto absolutizacijo države kot političnega subjekta igra često mistificirajočo vlogo in je 5. posebno nevarna za socialistično misel, ker kot izraz specifične zgodovinske prakse perpetuira horizonte »politične države« v epohalno strukturo socializma.

Pomanjkljivosti prve skupine skuša preseči naslednja, danes prevladujoča kategorija pogledov na predmet politične znanosti. Ta trdi, da je vsebina proučevanja nove znanstvene panoge problem oblasti. Politična znanost naj bi bila znanost o oblasti ali kratologija23. Prednost tega izhodišča je 22 Zoper redukcijo politike na državo in politične znanosti na znanost o državi nastopajo danes mnogi avtorji. Jovan Đorđević, Osnovna pitanja politič-

kih nauka, v: Socijalizam i demokratija, Beograd 1982, str. 514; Dan Gjanković, Politička nauka - danas, Zbornik pravnog fakulteta u Zagrebu XII/1962; Jean Meynuad, Introduction a la science politique, Paris 1959, str. 71‒73. David Easton, The Political System, New York, 1963

(1953), str. 108-109. Pri tem gre Easton, podobno kot tudi nekateri drugi, zlasti ameriški avtorji (npr. Bentley), predaleč, ko zatrjuje, da je država sploh neuporaben koncept za politološke raziskave: »Potem ko je pretehtal različne pomene, bi kritični duh lahko sklenil, da je to besedo (državo, A.B.) treba popolnoma opustiti.« Ibidem. Zadnje čase so se, v okviru »kulta osebnosti«, tudi v drugih socialističnih deželah oglasili kritični glasovi zoper identifikacijo politike z državo«. Gl. npr. S. S. Alekseev-V. E. Čirkin: O sisteme nauk, izučajuščih problemy političeskoj organizacii obščestva, gosu-darstva i prava, Sovetskoe gosudarstvo i pravo, 5/1965, str. 46.

23 Samo kot primer navedimo: Maurice Duverger: Methode de la science politique, Paris 1959; William A. Robson, The University Teaching of Social Sciences: Political Science, Paris 1954, str. 17-18; »Politična znanost se prvenstveno ukvarja z oblastjo v družbi ‒ naravo, osnovo, obsegom

Predmet politične znanosti | 29

predvsem v tem, da se ne omejuje zgolj na proučavanje državnih struktur, marveč obsega praviloma konceptualno širši krog problemov. Pozornost se torej premika od čisto institucionalnega sistema državnih organov, ki imajo v monopolu fizične prisile zadnjo sankcijo svoje najvišje politične moči, k vrsti drugih družbenih silnic, ki delujejo sicer v ozki povezanosti z državno oblastjo ali glede na njo, a imajo hkrati tudi svoje specifične funkcije; včasih pa obsega celo vprašanja, ki sploh niso povezana z delovanjem države.

Vendar pa tudi kategorija oblasti, kot poudarjajo mnogi avtorji, ni najbolj precizna, da bi lahko nedvomno označevala krog političnega. Jasna je sicer minimalna vsebina politično relevantne oblasti, ni pa jasna širša, zunanja meja, do katere naj politološko raziskovanje, uporabljajoč to izhodišče, seže. Po nekaterih socioloških in politoloških definicijah, izenačujočih oblast z vsemi tistimi odnosi, kjer lahko ena oseba ali skupina vpliva na drugo, da bi se oblast raztezala od zelo jasno izraženega in strogo določljivega minimuma z monopolom fizične prisilne sankcionirane moči pa do vsa-kodnevnih odnosov v primarnih skupinah. Jasno je, da bi tako pojmovana

»oblast« zaobsegla tolikšno razsežnost družbenih odnosov, da bi politična znanost, kolikor bi vzela za izhodišče takšno področje stvarnosti, dejansko absorbirala znaten del sorodnih družbenih ved.

Da bi spravili vsebino politološkega raziskovanja v določnejše meje, predla-gajo nekateri avtorji, da se naj za predmet obdelave ne jemlje generična oblast, marveč ena od njenih specifičnih oblik; če je namreč področje oblasti preširoko za razmejitev politične znanosti, mar ne bi politična oblast predstavljala racionalni prostor nove znanstvene panoge?24

in rezultati oblasti... »Žarišče interesov« politologa je jasno in nedvoumno; osredotočuje se na boj za pridobitev in ohranitev oblasti, za izvrševanje oblasti ali za vpliv nad drugimi ali upiranje zoper izvrševanje oblasti.« Hans Morgenthau, Politics Among Nations, New York 1954, str. 26-27, Otto Stammer, Gesellschaft und Politik, v: Handbuch der Soziologie, ure-dil Werner Ziegenfuss, Stutgart 1965, str. 562; nadroben prikaz o različnih stališčih do predmeta politične znanosti z bogato bibliografijo lahko najdemo med drugim v sestavku: Stefano Passigli, La scienza politica, Rassegna Italiana di Sociologia, 2/1966. O različnih pogledih na problem oblasti glej Eugen Purić, Neke primjedbe in pojam vlasti, Neše teme, 1-2/1964, str. 132-138.

24 Prim. Dan Gjanković, op. cit., str. 71. Seveda obstoje še drugi poskusi opredeliti predmet politične znanosti. Tako npr. znani poskus Davida Eastona, da

30 | Kaj je politična znanost?

Toda tudi pojem politične oblasti ni dovolj jasen, saj bi morali ravno vedeti, kaj je politično, če bi hoteli natančneje označiti neko vrsto oblasti kot politično oblast. Zato ni čudno, da se tudi v pojmovanju politične oblasti srečujemo z različnimi pogledi, od nazorov, da obsega poleg državne oblasti tudi delovanje posameznikov, družbenih skupin in institucij na državno oblast (Gjanković), do pojmovanja, ki vidi politično oblast zgolj v tistem delovanju države, ki je pogojeno z razrednim konfliktom v družbi.25

V celoti vzeto se tudi ta koncepcija vrti okrog države in se dejansko zelo približa tistim pogledom, ki vidijo v politični znanosti znanost o državi, kolikor obstoj in funkcije države sociološko razlagajo.

opredeli predmet političnih znanosti kot »avtoritativno alokacijo vrednosti.«

Gl. njegovo delo: The Political System. cit. izdaja, V. poglavje. Poskus natančnejše klasifikacije različnih pogledov na predmet politične znanosti je napravil R.D. Lukić gl. njegovo delo Politička teorija države, Beograd 1962.

25 Gl. Karl Marx, Das Elend der Philosophie, MEW 4, Berlin 1959, str.

182. Primerjaj tudi Zygmunt Bauman, Zarys marksistow-skeiej teorii spoleczenstwa, Warszawa 1967, str. 223.

| 31

IV

Politika

Stvar ni samo v tem, da je tudi identifikacija politike z »oblastjo«, »politično oblastjo« v nekem smislu preozka (ker politika ne obsega samo boja za oblast niti ne samo odnosov oblasti, čeprav je problem oblasti, zlasti državne, njeno jedro v dosedanji zgodovini), marveč tudi v tem, da samo poistovetenje politike z »državo«, »politično oblastjo« ali »oblastjo« – če bi ga sprejeli – ni zadostno za spoznanje predmeta in bistva politike. Mar se mnogi avtorji, ki se sicer razhajajo v neposredni opredelitvi politike z eno izmed navedenih kategoriji v globlji analizi vendarle v bistvu ne strinjajo?

In nasprotno: politiko opredeljujejo na najabstraktnejšem nivoju često z isto temeljno kategorijo predstavniki v bistvu zelo različnih družbeno-

-vrednostnih pozicij. Gledano zgolj z najsplošnejše terminološke ravni, se mnogi marksisti in nemarksisti strinjajo, da je npr. politična znanost znanost o politični oblasti 26, ne da bi se tudi strinjali glede obsega in bistva politike.

To pa samo pomeni, da pri iskanju predmeta politične znanosti moramo preseči zgolj verbalno-fenomenalno identifikacijo politike in težiti k odkrivanju globljih plasti in »korenin« politike, ki nam šele omogočajo, da globlje spoznamo tako specifične strukturno-genetične zakonitosti politike kot njeno specifično družbeno funkcijo.

Konec koncev je tudi vsa pomembnejša moderna politična misel, kot smo videli, ne samo ugotavljala npr. strukturo države, marveč je v tej ali oni obliki tudi zastavljala vprašanje, kakšen je odnos države in družbe in kak-

šen je odnos družbe, t.j. njenih različnih strukturnih segmentov, do države.

Spori okrog predmeta politične znanosti torej ne potekajo samo okrog 26 Npr. Dan Gjanković, op. cit.; Charles E. Merriam, Political Power, New York 1964 (1934), str. 22-25.

32 | Kaj je politična znanost?

vprašanja, ali je politika istovetna s področjem »države«, »oblasti« ali »politične oblasti« - seveda imajo tudi ta vprašanja pomembno vlogo - marveč tudi okrog problema, ali in kako je država povezana z družbeno strukturo, kakšno vlogo imajo različne, zlasti fundamentalne družbene skupine glede na vsebino državne dejavnosti in kakšen je odnos državne dejavnosti do interesov teh skupin. Ne gre samo za vprašanje, ali je politična znanost

»znanost o oblasti«, marveč, kje je treba iskati genezo oblasti, v kakšnih stopnjah in oblikah se »oblast« pojavlja že na družbeni ravni in kakšne posledice ima to za politično oblast. Predmet politične znanost o torej ožji ali širši glede na to, kako se pojmujejo temeljne kategorije, ki so na zunaj lahko istovetne ali pa zelo podobne.

Velikanska razdalja bo, npr., med dvema koncepcijama politike, ki sicer obe izhajata od pojma oblasti, ki pa samo oblast diametralno nasprotno opredeljujeta; prva npr. razlaga oblast kot prirojeno, individualno lastnost človekove narave, druga pa povezuje oblast, zlasti politično oblast, s temelj-nim družbenim konfliktom, izvirajočim iz razredne narave neke družbe.

Ne samo obseg politike, marveč tudi njena zgodovinska funkcija in usoda bo po obeh omenjenih koncepcijah zelo različna: če fenomeni oblasti izhajajo iz človekove biopsihične konstitucije, je politična oblast večni pojav v svojem bistvu zgodovinsko nespremenljiv in vsaka strukturno revolucionarna pozicija nasproti njemu je v naprej obsojena kot donkihotsko zaletavanje v zakon neizprosne nujnosti.

Nasprotno pa vezanost politične oblasti na družbeno makrostrukturo pomeni na metodološki ravni, da pri analizi politične oblasti ne izhajamo od posameznika kot temeljne enote analize, da skušamo identificirati druž-

bene sile, ki zaradi svojega položaja v totalni in globalni strukturi družbe, predvsem zaradi specifičnega položaja v procesu družbenega dela, oblikovalno vplivajo na strukturo in funkcijo politične oblasti in tudi onstran nje na mednarodne odnose. In še več: v interpretaciji, ki jo je dobilo makrostrukturno izhodišče v marksistični misli, je družbenostrukturna predpostavka, kot smo videli, na svojo specifično funkcijo tako notranje diferencirana, da dobi ena izmed strukturalnih kategorij (delavski razred) takšen osrednji položaj, da je mogoče z njegove pozicije ne samo spoznati globalne druž-

bene determinizme politične oblasti, marveč tudi te determinizme vključiti v deontološko-revolucionarno izhodišče, ki historizira politično oblast kot družbeno praktično kategorijo in odnos, ki ga je moči na spoznani osnovi

Politika | 33

družbenih determinizmov bistveno preobražati, preobražajoč hkrati strukturo teh determinizmov. To pa istočasno omogoča, da v analizi političnih odnosov dobi ustrezno mesto tudi človekova individualnost, in to ne v smislu nekakih njej inherentnih teženj po moči ali oblasti, marveč kot družbeno praktično bitje, ki, povezujoč se s človekom enake družbeno-strukturne pozicije in s človekom dela sploh, zavestno spreminja odnos med družbo in državo v smeri skupnosti, v kateri rezultati njegove dejavnosti, predvsem pa pogoji in plodovi njegovega dela, in kolektivne oblike njegovega sožitja, ne bodo nastopale proti njemu kot tuja sila.

Če bi skušali dognati področje in bistvo politike v duhu te tradicije, se v nasprotju z običajnim postopkom ne bi smeli zaustavljati zgolj pri ugotav-ljanju splošne zveze med fundamentalnimi družbenimi skupinami (razredi) in politično oblastjo; prav tako pomembna je metodološka direktiva, ki opozarja na faktorje, ki delujejo na to, da je določena družba globalno strukturirana prav na določen način. S tega vidika je tudi analizo politične-ga fenomena najprimernejše začeti pri najbolj elementarnem družbenem dejstvu, pri človekovem delovnem procesu. Za naš problem niso toliko neposredno pomembni sami elementi delovnega procesa, kot okolnost, da je delovni proces družbeni proces, in da se njegova družbenost izraža zlasti v družbeni delitvi dela, ki je, po vsem sodeč, tisti vidik človekove delovne prakse, iz katerega rastejo, zgodovinsko-genetično gledano, specifične strukture interesov, ki porajajo potrebo po posebnih oblikah in strukturah delovanja, ki jih imenujemo »politične«.

Družbena delitev dela je, kot je ugotavljal Marx, najustreznejši poka-zatelj stopnje razvoja človekovega obvladovanja narave27, v njej se kaže tako raven razvoja človeških potreb kot njegova odvisnost od soljudi, da jih zadovolji; iz nje izvira nujnost sodelovanja ljudi, nujnost menjave njihovih proizvodov in nujnost usklajevanja njihove aktivnosti. Zato vidijo nekateri v družbeni delitvi dela predvsem vir človeške solidarnosti, družbene integracije in kohezije, v vseh ljudeh, pa najsi opravljajo katerokoli funkcijo, pa zgolj »menjalce« ali »funkcionarje družbe«.28

27 Gl. Karl Marx-Friedrich Engels, Die deutshe Ideologie cit. izdaja, str. 21.

28 Gl. Emile Durkheim, De la divison du travail social, Paris 1960 (7. izdaja), 26-27, 33 in passim.

34 | Kaj je politična znanost?

Toda družbena delitev dela ima še druge, za pojmovanje bistva politike še pomembnejše vidike in posledice, ki jih funkcionalistično-organistična koncepcija prezre ali pa jih ima zgolj za »patološki« pojav. Res je, da je družbena delitev dela porajala in poraja družbeno diferenciacijo, katere členi se med seboj dopolnjujejo. Še pomembneje pa je, da je v določeni zgodovinski fazi tudi pomenila strukturalno družbeno neenakost, s tem da je pomenila (in z določenih vidikov še tudi pomeni) različno in neenako po-razdelitev pogojev, sredstev in plodov dela.29 Tako je bila družbena delitev dela osnova nastanka fundamentalnih družbenih skupin (razredov), ki so zaradi različnega položaja v celotni strukturi družbe, predvsem pa zaradi različne funkcije v procesu in organizaciji dela, različnega odnosa do proizvajalnih sredstev in različnega deleža na plodovih dela, stale in stojijo v razmerju interesnih konfliktov.

Družbena delitev dela je s tem, da je pripeljala do delitve družbe na razrede, ravno zaradi antagonističnega karakterja razrednih interesov, tudi porodila potrebo, da se usklajevalna in nadzorna funkcija, ki jo zahteva sleherni kombinirani proces družbenega dela, bistveno preobrazi: da postane v prvi vrsti instrument lastniško dominantnih družbenih skupin in šele podrejeno faktor družbene integracije. Upravljanje skupnih zadev se tako postopoma transformira v politično upravljane, vladanje, država kot najpomembnejša institucija tega upravljanja pa se izoblikuje kot organizacija za razreševanje in reguliranje temeljnih družbenih konfliktov in poroštvovanje nedotakljivosti temeljnega produkcijskega odnosa, izraženega v monopolu na lastnini proizvajalnih sredstev.30 »Splošni interes«, poosebljen v državi kot politični instituciji par excellence razredne družbe, ni več skupni interes vseh članov družbe, marveč predvsem posebni interes lastniškodominantne grupe, ki je dobil splošno obliko.

Prevajanje partikularnih interesov v »splošne interese« pa je postalo osrednji problem človekove misli in prakse le postopoma. Izostrilo in jasno se je izoblikovalo šele takrat, ko je splošni interes nehal biti neposredno in očitno povezan z lastniško dominantno strukturo, kot je postala družbena 29 Karl Marx-Friedrich Engels, Die deutsche Ideologie, cit. izdaja, str. 32.

30 Na zvezo delitev dela - socialna struktura - politika opozarja tudi F. Engels.

Glej zlasti njegovi deli: Anti-Dühring in Izvor družine, privatne lastnine in države.

Politika | 35

delitev dela v blagovni proizvodnji dominanten pojav, ko je segla družbena delitev dela na samo politično področje, s tem da je ločila do tedaj enotno lastniško in politično vlogo, in ko se je država v smislu »politične države«

kot »splošni interes« osamosvojila od posebnih in posamičnih interesov »civilne družbe«. Šele tedaj se lahko jasno formulira vprašanje, kateri so tisti mehanizmi, prek katerih se konstituira politična država in prek katerih se, kar je še važnejše, pretaka posebni interes, preobražajoč se v »občo voljo«.

Šele v takšnih razmerah se lahko, na drugi strani, jasno zastavi vprašanje, kakšna je funkcija države do posameznih elementov družbene strukture. Z

drugimi besedami, šele v takšnih razmerah je podan nujen pogoj za konstituiranje politične znanosti.

Ne da bi se spuščali v natančnejšo obravnavo vseh elementov zgodovinske geneze in razvoja politike kot posebne družbene sfere, tvegajmo na osnovi doslej rečenega naslednjo njeno opredelitev.

Politika je družbena dejavnost, zasnovana na družbeni delitvi dela, na njej temelječi socialni strukturi – v razredni družbi predvsem razredih – dejavnost, ki se nanaša na urejanje položaja človeka in strukturnih elementov družbe – v razredni družbi predvsem razredov – v njihovem temeljnem produkcijskem odnosu in pri delu sploh, kakor tudi na odločanje o splošnih zadevah dane družbe ali mednarodne skupnosti. Kolikor se ta dejavnost (posredno ali neposredno) realizira ali skuša realizirati prek države, govorimo o politiki v ožjem pomenu besede: če pa so subjekti te dejavnosti poljubni, mislimo na politiko v širšem smislu.

Zavedajoč se tveganosti in nepopolnosti slehernega definiranja tako zgodovinsko in družbeno elastičnega pojava kot je politika, bi radi poudarili, da smo zavestno sprejeli diferenciacijo na politiko v ožjem in v širšem smislu, ki je v glavnem v jugoslovanskih razpravah o politični znanosti sprejeta.31

Pojmovno razlikovanje med ožjim in širšim smislom politike omogoča, da zaobsežemo vsebino politike v njenem tradicionalnem pomenu kot delovanje prek državne oblasti ali vpliva nanjo zaradi usmerjanja družbenih odnosov, ne da bi hkrati sprejeli identifikacijo politike s področjem države: 31 Prim. Jože Goričar, Predavanja iz sociologije za II. stopnjo na VŠPV, Ljubljana, str. 191; Radomir D. Lukić, Politička teorija države; Najdan Pašić, Politika, Mala politička enciklopedija, Beograd 1966; Ivan Prpić, Doba politike, Naše teme, 1-2/1964 in dr.

36 | Kaj je politična znanost?

politika je tako po eni strani celo ožja od državne dejavnosti (ne obsega rutinskega izvrševanja državnih zadev), po drugi strani pa sodi vanjo vpliv vseh socialno strukturiranih elementov na državno oblast, pa tudi sami notranji odnosi teh elementov in organiziranih oblik družbenega sožitja, kolikor pomenijo faktor moči v njihovem medsebojnem odnosu in kolikor se s tem tudi kaže na njihov potencialni in aktualni vpliv na državno oblast.

Namenoma smo, dalje, skušali v naši opredelitvi poudariti tudi aktivno vlogo politike in specificirati njeno vsebino predvsem s tem, da smo podčrtali, da se politično delovanje nanaša na urejanje (zlasti splošnega) položaja ljudi glede na lastnino produkcijskih sredstev (v sistemu civilnega prava, npr.) in pri delu sploh (kolikor ne gre za neposredno proizvodnjo); zraven pa smo dodali, da se politično delovanje ujema tudi z odločanjem o drugih pomembnih družbenih zadevah (torej o tistih, ki jih ne moremo istovetiti z

»delom«) tako znotraj dane družbe kot na mednarodnem področju.

Politična znanost se tako v svojih raziskovalnih prizadevanjih ukvarja s politiko v ožjem pomenu besede, hkrati pa tudi vključuje politiko v širšem smislu, ki praktično obsega sleherno upravljanje družbe ali njenih delov.

Pojem politike v širšem smislu nas torej vodi, perspektivno gledano, tudi k tistim procesom, ki dobivajo v sodobni politični misli ime socializacija politike, ki pomeni pravzaprav združevanje politične pozicije človeka s pozicijo njegovega dela in s tem, pod določenimi pogoji, proces integracije človeških privatnih in javnih interesov.

| 37

V

Elementi politike

Naznačeno makrostrukturno in makrohistorično koncepcijo politike lahko razčlenimo na nekaj bistvenih komponent, ki predstavljajo tudi osnovne elemente politične znanosti v najsplošnejšem pomenu besede. Ti elementi bi bili predvsem naslednji:

1. družbena delitev dela in na njej zasnovana socialna (predvsem razredna) struktura družbe;

2. subjekti, ki delujejo v neki družbi ali mednarodni skupnosti na področju politike;

3. smotri političnega delovanja (politična ideologija); 4. politična akcija.

Navedene štiri bistvene segmente politike in politične znanosti lahko še dalje razčlenimo na večje ali manjše število ožjih področij. Če ne omenja-mo natančneje strukture prvega segmenta, v katerem se politična znanost najtesneje srečuje in povezuje s sociologijo in politično ekonomijo, bi bilo treba med nosilci (subjekti) politike razlikovati »državne« in družbene politič-

ne subjekte, individualne in kolektivne politične subjekte: med zadnjimi zlasti politične stranke, posebej revolucionarne avantgardne organizacije, družbeno-politične organizacije, združenja, interesne skupine, »skupine pritiska«; poseben pomen ima kot politični subjekt sama država kot tudi posamezni njeni organi ali deli (kot je vojska, visoko državno uradništvo itd.); mednarodni politični subjekti.

Nauk o politični ideologiji obsega v širšem smislu tako proučevanje indika-tivnih sodb o bistvu političnih odnosov kakor tudi vrednot in smotrov, ki jih politični subjekti uresničujejo ali skušajo uresničevati. V ožjem pomenu, v pomenu temeljnega elementa politike, pa politična ideologija označuje

38 | Kaj je politična znanost?

samo smotre in vrednote, ki so predmet realizacije politične akcije. Politična akcija je ex definitione zavestna akcija, delovanje s kratkoročnejšimi ali dolgoročnejšimi smotri. Ideološka komponenta je tedaj nujna sestavina politične realnosti, politična ideologija, njen nastanek, njena struktura in funkcija pa neizogibna sestavina politične znanosti.

Zadnji segment politike, politična akcija, obsega problematiko politič-

nega odločanja v najširšem smislu besede (narava političnega odločanja: objektivno-subjektivno v političnem odločanju, proces političnega odločanja: priprava, sprejemanje, izvrševanje in kontrola izvrševanja političnih odločitev; raven političnega odločanja: mikro-makropolitično odločanje); sredstva politične akcije (prisila, materialna spodbuda, prepričevanje in propaganda); funkcija politične akcije (politika kot faktor dominacije in kot faktor družbene integracije); zgodovinska perspektiva politične akcije (revolucionarna politična akcija, socializacija politike).

Bilo bi seveda napačno misliti, da so ti štirje temeljni elementi politike med seboj dejansko ločeni: politični subjekti delujejo v danih in iz danih objektivnih pogojev, zavestno uresničujejo določene smotre s politično akcijo, ki v zgodovinsko najdalekosežnejših dosegih vodi socializacijo politike k negaciji svojih lastnih predpostavk. Zato se tudi politična znanost pojavlja naravno na tej ravni predvsem kot temeljna znanost o politiki, kot politična teorija, ki samostojno raziskujoč politični fenomen v njegovi celoti, vključeni v širši sklop družbenih struktur, hkrati posplošuje izsledke drugih družbenih, predvsem pa posebnih političnih znanosti (kot so politični sistemi posameznih dežel, nauk o političnih strankah, interesnih skupinah in združenjih, mednarodni odnosi, posamezne pravne vede, politična propaganda itd.), da bi odkrivalo najsplošnejše zakonitosti - težnje politike kot relativno specifičnega področja družbenega življenja. 32 Kot takšna je politična znanost, 32 Da je danes glavni problem politične znanosti ravno konstituiranje temeljne politične znanosti oz. politične teorije, spoznavajo mnogi avtorji. Med najbolj kritičnimi v tej smeri je prav gotovo že citirano delo Davida Eastona. Prim. tudi Maurice Duverger, De la science politique consideree comme mystification, Revue d‘enseignement superieur 4/1965, str. 22.

Gorge Burdeau, Enführung in die politische Wissenschaft, Neuwied-Berlin 1964, 56-57. Nekateri avtorji pa sploh zanikajo, da bi bila mogoča neka temeljna in splošna znanost o politiki. Gl. npr. Stanislaw Ehrlich, Rechtspo-sitivismus, Rechtsoziologie und politische Wissenchaften, Der

Elementi politike | 39

kolikor se veže na univerzalistično vizijo osvoboditve delavskega razreda in na osvoboditev dela, kritična znanost.

Kritična predvsem do strukturnih predpostavk svoje lastne eksistence (družbena delitev dela, razredi) in kritična do delitve ljudi na vladajoče in vladane, in do interpretacij bistva politike, ki pozitivistično pristajajo na to delitev, kot večno danost.

Staat, 4/1966, kjer kritično nastopa zoper J. Hochfelda koncepcijo sociologije političnih odnosov kot sintetične discipline o politiki. Prim. tudi Jerzy J. Wiatr, Uwagi o metodzie integracji nauk polityeznych, Panstwo i prawo, 1/1965; Pri nas so se zadnje čase zavzeli za takšno disciplino Leon Geršković, Savetovanje o političkim naukoma, Arhiv za pravne i dru-

štvene nauke, 1-2/1964; Nerkez Smailagić, Epohalna valencija politike i razvitak političke nauke, Politička misao, 3/1965; Branko Caratan, op. c. Smiljko Sokol, O pojmu i predmetu nauke o politiki, Pol misao; 3/1965 str. 53-65; Jovan Đorđević, Nauka o političkom sistemu, Anali Pravnog fak. u Beogradu, 3-4/1966, str. 281-298. O sami strukturi politične znanosti imamo danes dokaj pisane nazore. Samo kot primer prizadevanj v tej smeri naj navedemo klasifikacijo Jovana Đorđevića gl. Socijalizam i demokratija, Beograd 1962, ki je sistemiziral politologijo v naslednje politolo-

ške discipline: 1. Politična teorija; 2. Politična teorija socializma; 3. Politični sistem socializma; 4. Politični sistem posamezne dežele; 5. Primerjalni politični sistem; 6. Komunalni sistem; 7. Teorija upravljanja; 8. Mednarodni odnosi; 9. Mednarodne organizacije; 10. Mednarodni odnosi socialističnih dežel. Gl. tudi Radoslav Ratković, O predmetu i mestu političkih nauka, v: Ogledi o problemima savremenog društva, Beograd 1961, str.

132. Zelo popularno in vplivno shemo notranje strukture politične znanosti je že leta 1949 predložila skupina strokovnjakov Mednarodnega združenja za politične vede. Ta shema se deli na štiri velike problemske kroge, ki se po svoji strani delijo na večje število ožjih področij: I. Politična teorija: 1. politična torija; 2. zgodovinsko političnih idej.



II. Politične institucije: 1. ustava; 2. centralna oblast; 3. regionalna in krajevna oblast; 4. javna administracija; 5. ekonomske in socialne funkcije oblasti; 6. komparativne politične institucije.



III. Partije, skupine in javno mnenje: 1. politične partije; 2. skupine in združenja; 3. participacija državljanov v politiki in upravi; 4. javno mnenje.



IV. Mednarodni odnosi: 1. Mednarodna politika. 2. mednarodne organizacije; 3. mednarodno javno pravo.



Glej Contemporary Political Science, UNESCO, Paris 1950, str. 4.

40 |

VI

Elitistične teorije

Dejstvo namreč je, da so se v vsej dosedanji pisani zgodovini ljudje delili na tiste, ki so vladali, in tiste, ki so bili vladani. Prvi, vladajoči, so tvorili neznatno manjšino, vladani pa velikansko večino. Iz tega empiričnega zgodovinskega dejstva sledi interpretacija bistva politike, ki jo navadno označujejo s teorijo elit, da je dualizem vladajoči-vladani fatalno in nespremenljivo vsajen v uso-do človeka in človeštva. Med argumenti v prid takšne predstave se najpogo-steje navajajo prirodne razlike med ljudmi, njihove neenake intelektualne, moralne in druge značilnosti, v zadnjih desetletjih pa se še dodajajo vedno bolj pogosto tudi tehnični in organizacijski razlogi, zaradi katerih naj bi se prepad med »elito« in »množico« še bolj fatalno razširil in poglobil. Elitna teorija je v prvih zasnovah sicer zelo stara (Platon), toda pravo sistematično obliko je dobila šele proti koncu prejšnjega stoletja, da bi se v razdobju fašiz-ma, ki jo je zagovarjal v skrajno vulgarni obliki, nekoliko diskreditirala; po drugi svetovni vojni se je zopet pojavila v najrazličnejših inačicah od skrajnih oligarhičnih oblik do pluralističnih »cirkulacij elit«.

Glavni genetično-družbeni vir modern teorije elit je treba iskati – kot je to Marx zelo dobro poudaril v Kritiki Heglove filozofije državnega prava glede birokracije – v ločitvi civilne družbe in politične države33. Ta ločitev je tudi pomenila, da so se politične funkcije in vloge, ki so bile v prejšnjih razrednih tipih neposredno istovetne z lastniškimi, začele z ero kapitalizma ločevati od ekonomsko-lastniških. Postalo je mogoče živeti »za politiko», pa tudi »od politike«, kot je dejal Max Weber.

Najprej so (v razdobju absolutističnih monarhij) zrasle mogočne uradniške strukture, ki so v svojih vrhovih poosebljale »nepristranski splošni 33 K. Marx, Kritik des Hegelschen Staatrechts, MEW, 1, Berlin 1958.

Elitistične teorije | 41

interes«; s širjenjem politične emancipacije so se visokemu državnemu uradništvu še pridružili čedalje bolj profesionalizirani politični reprezen-tanti v predstavniških državnih organih. Na prelomu tega stoletja se že izoblikujejo velikanske politične stranke in druge organizirane oblike, ki že kažejo nekatere težnje k oligarhizaciji in birokratizaciji, opisane v mistifi-cirani obliki v Michelsovem »železnem zakonu«. Vse to je zlasti v deželah, kjer ni bilo demokratične tradicije, kjer pa se je že zelo močno uveljavilo delavsko gibanje, povzročilo pesimistične reflekse v pojmovnih kristalizaci-jah »vladajoče elite« ali »političnega razreda«, ki postanejo jedro enega od bistvenih pogledov na vsebino politike in politične znanosti.

V XX. stoletju, zlasti pa v zadnjih desetletjih, se je težnja po institu-cionalizaciji političnega in družbenega življenja v vseh sodobnih družbah silno potencirala. Profesionalni državni aparat je po svojem obsegu in moči presegel še tako bujno leviatansko zamisel; politične stranke so na splošno praktično demonstrirale težnje po prevladi njihovih izvršilnih aparatov; ekonomija je prerasla v nepregledne oligopolske tvorbe. Okrepila se je vojska ne samo kot vojaška, marveč kot politična, ekonomska in ideološka sila. Vlada je postala »velika vlada«; business se je prelevil v »veliki business«; armada se je preobrazila v »veliko armado«.34 Birokratizacija in eta-tizacija ni zajela zgolj tradicionalnega kapitalističnega sveta; z neverjetnim zamahom je v posameznih etapah prodrla tudi v socialistične dežele, da bi dosegla svoj vrh v ekscesih stalinizma in neostalinizma. Še nikoli v dosedanji zgodovini niso vodstva institucij imela toliko osredotočene ekonomske, politične, vojaške in ideološke moči, kot v XX. stoletju in zlasti v zadnjih desetletjih. Odpravljanje dualizma med »civilno družbo« in »politično država« je dobilo izrazito enostransko obliko birokratsko-institucionalnega podrejanja in vsrkavanja družbe v državo, ne pa njune organske sinteze v hkratnem preobražanju obeh.

Nič nenavadnega, če so takšne stvarne tendence družbenega in političnega življenja v novejšem času še utrdile videz fatalne podrejenosti množičnega človeka tej novi gotski hierarhiji struktur in superstruktur.

Mnogim se je zdelo, kot da je politika postala popolnoma avtonomna in da so politične elite postale popolnoma neodvisne od bazičnih družbenih 34 Gl. o tem C. Wright Mills, Elita oblasti, Ljubljana 1965.

42 | Kaj je politična znanost?

protislovij in družbenih sil. Precej jih je začelo misliti, da je za spoznavanje bistva politike veliko pomembnejša notranja anatomija političnih institucij kot njihova zveza z »bazo«. Nekdanji demokratični optimistični patos, izražen v Rousseaujevi in Lincolnovi opredelitvi demokracije, kot da se je razkrojil v novih konceptih »množične družbe«, »managerske revolucije«, totalne »oligarhizacije«, fatalne »birokratizacije« in »tehnokratizacije«.35

Teorija elit ni torej nastala in ne nastaja v družbenem vakuumu, čeprav dajejo ekstremne variante elitizma videz, kot da »elite« dejansko lebdijo v njem. Ona je do neke mere realistična, da bi onstran nje postala »realistična«.

Če bi šlo pri teoriji elit zgolj za indikativno ugotavljanje dejanskega, verjetno ne bi bila tako popularna, kot je. Tisto, kar konstituira to miselno strujo kot vsaj postulativno splošno politično teorijo 36, ni zgolj ugotavljanje posebnih, često dejansko zelo kompaktnih političnih skupin, v katerih rokah je politično od-ločanje (in neposredni vpliv nanj). Ker jo konstituira kot »realistično politično znanost« (Mosca), je njena bolj ali manj razločna teza, da je v družbi bila, je in da tudi bo aktivna in organizirana manjšina-elita, ki ji je bila, ji je in ji bo podrejena večina-množica; in kar je prav tako pomembno, da manjšina vlada ravno zato, ker je sposobnejša, boljša, bolj kvalificirana, medtem ko je večina podrejena, vladana in pasivna ravno zato, ker je manj sposobna, manj iz-najdljiva, manj inteligentna. Odnos elita-množica je strukturno zgodovinsko nespremenljivo dejstvo, vsak napor zoper njega pa jalova in naivna utopija.

Z drugimi besedami: po tej svoji plati teorija elit ne opisuje zgolj obstoječega stanja, marveč postavlja tudi politični program, razglašajoč tako neki zgodovinsko-empirični politični odnos za umno transhistorično dejstvo.

S to svojo implikacijo teorija elit zgolj nadaljuje nekritični pozitivizem Hegla, glede katerega se kaj rado pozablja, da je bil bolj kot monarhist 35 Verodostojne ilustracije teh teženj in konceptov lahko dobivamo v zborniku: Birokratija i tehnokratija, I ‒ II, Beograd 1966. Priredili Vojislav Stanovćić in Aleksandar Stojanović.

36 Številni avtorji opozarjajo, da je poleg marksističnih in pluralističnih interpretacij politike teorija elit najpomembnejši poskus v sodobni politični znanosti, ki pretendira na rang splošne (teoretične) razlage političnih odnosov.

Prim. W. Wesolovski, Klasy, warstwy i wladza, Warszawa 1966, str. 80, John H. Westergaard, Razredna razčlenjenost v kapitalizmu izobilja. Mitologija in stvarnost, Teorija in praksa 8-9/1966.

Elitistične teorije | 43

predvsem prvi veliki moderni teoretik birokratsko-elitnega rezona, ki je pripisujoč državnemu uradništvu fantastično sposobnost avtoprodukcije

»splošnega interesa« in moralnih vrlin, hkrati razglašal ljudstvo za tisti del države, ki ne ve, kaj hoče; ki je za predhodnike modernega proletariata uporabljal zaničljiv izraz Pöbel, anticipirajoč modernejši termin »množica«; ki je ustavil dinamiko zgodovine ravno na tej točki realnega dualizma med vladajočimi in vladanimi, razglašujoč hkrati ta dualizem za presežnega in

»pomirjenega«.

Toda doba, v kateri je konstruiral Hegel svoj politično-filozofski sistem (začetek 19. stoletja), in doba, v kateri so nastale sistematične moderne elitne teorije (konec 19. in začetek 20. stoletja), se razlikujeta ne samo po silnem porastu vloge političnih institucij, marveč tudi in zlasti, česar pa teorija elit sploh ni hotela videti, po prodoru množic na prizorišče zgodovine. Njihov vzpon, zlasti organiziranega delavskega gibanja, je postal tako očiten, da se ga ni moglo več realno zanikati; dalo pa se bi ga morda omejiti v njegovi družbeni in politični uspešnosti, če bi se pokazalo, da je težnja množic, da »postanejo vse«, ničeva, ker je samo most, prek katerega bo prikorakala v zgodovino nova elita, novi »politični razred«, ki bo le z novo »formula« (Moser) nadaljeval staro prakso stroge delitve dela med vladajočimi in vladanimi, brez kakršnegakoli upanja, da je mogoče zgodovinsko-perspektivno ta odnos premagovati.

Z drugimi besedami: teorija elit je v svoji splošnoteoretični pretenziji bila in je predvsem uperjena zoper demokratično, posebej pa še socialistično vizijo politike37 in družbe, zoper koncepcijo politike, ki je, izhajajoč iz fundamentalne strukturiranosti razredne družbe kot najpomembnejše sociološke predpostavke političnih odnosov, razmerje med »vladajočimi«

in »vladanimi« interpretirala in interpretira predvsem v perspektivi funkcionalne povezanosti »manjšine« s položajem in vlogo fundamentalnih družbenih skupin.

Ravno s perspektive odnosov »elita« – razred je metodološko mogoče pojasniti spremenljivo naravo med »elito« in »množico« glede na posamezne zgodovinske epohe in glede na posamezne tipe družbenih gibanj. V tej 37 Na to okolnost je v novejšem času opozoril T. Bottomore, Elites and Socie-ty, London 1964.

44 | Kaj je politična znanost?

perspektivi je tudi mogoče razložiti tisto enotnost pogledov znotraj »elit«, ki je nobena psihološka razlaga ni mogla pojasniti. Pokazalo se je tudi, da je s te perspektive, mogoče razmerje med »vladajočimi« in »vladanimi«

ne samo razumeti, marveč ga tudi zgodovinsko spreminjati - odpravljati38.

Preveliki optimizem v hitrost tega procesa bi bil prav tako naiven, kot bi bilo nevarno dvomiti v njegovo možnost. Delitev na vladajoče in vladane je realno zgodovinsko dejstvo, ki ga procesi institucionalizacije v novejši zgodovini, kot rečeno, v mnogih oblikah na splošno krepijo. Kolikor v luči tega dejstva gledamo na »teorijo elit« ne kot na splošno interpretacijo političnih odnosov in institucij, marveč kot na raziskovanje tistih družbenih skupin, ki politično odločajo (in tistih, ki imajo neposredni vpliv nanje), kot so zadnje čase poudarili številni raziskovalci39, nas teorija opozarja na pomembne probleme, ki so jih nekatere dosedanje obravnave politike zaradi svoje težnje po sociologističnem tretiranju političnih institucij dostikrat za-nemarjala. Ti problemi niso samo aktualni za »nasprotno stran«; prisotni so v različnih oblikah in stopnjah v vseh sodobnih političnih sistemih. Oni izvirajo iz relativne samostojnosti politične sfere in političnega odločanja nasproti družbeni strukturi; iz pojavov in teženj po birokratizaciji političnih institucij; iz večje ali manjše trajnosti vodilnih političnih skupin v sodobnih družbah zaradi profesionalizacije politike; iz velikih kompetenc in moči, ki jih imajo nosilci političnih funkcij v sodobnih družbah; iz splošne institucionalizacije družbenega življenja, zaradi katerih dobivajo komandni položaji v njih pomemben politični značaj.

38 O odnosih med razredno teorijo in teorijo elit, prim. Miroslav Pečujlić, Klase i savremeno društvo, Beograd 1967, str. 75; prim. tudi: Radomir D.

Lukič, Teorija elite u Pareta i Marksa, Sociologija, 1/1965; W. Wesolowski, op. cit., str. 94-105; M. Kalab, O politice, zajmech a vede, Nova mysl, 9/1966. Odprtejši odnos do problematike teorije elit srečamo v zadnjem času tudi pri nekaterih sovjetskih avtorjih. Gl. npr. G. A. Kalenskij, O predmete i metode buržoaznoj političeskoj nauki, Sovetskoe gosudarstvo i pravo, 9/1966. Da o odnosu marksistična razredna interpretacija politike - teorija elit še zdaleč ni enotnih pogledov v sodobni družbeni znanosti, se lahko prepričamo, če prelistamo razprave gradiva IV. svetovnega sociološkega kongresa. Gl. Le elites politiche. Atti del IV. Congresso mondiale di Sociologia, Bari 1961.

39 Gl. npr.: Bottomore, op. cit.; W. Wesolowski, op. cit.

Elitistične teorije | 45

V vseh sodobnih družbah so aktualna vprašanja: Po kakšnih kriterijih se pridobivajo vodilne politične funkcije? Kolikšna je trajnost vodilnih političnih položajev? Kakšni so odnosi med vodilnimi strukturami v različnih političnih institucijah? »Cirkulacija« znotraj političnih institucij in med njimi, pa med političnimi institucijami in družbo? Kakšna so sredstva moči nosilcev političnih funkcij? Kakšna je njihova socialna sestava glede na socialno strukturo družbe? Kako se formirajo vodstva nepolitičnih institucij in kakšna je njihova družbena moč? Brez odgovorov na ta vprašanja in na druga, povezana z relativno samostojnostjo političnih funkcij in njihovih nosilcev, bi bila naša vednost o političnem življenju prikrajšana za eno od bistvenih dimenzij. Kot parcialni pristop k obravnavi politike, ki nima pretenzije, da nadomesti splošno politično teorijo, marveč da le prispeva k njenemu oblikovanju, se »teorija elit«, dokler in v kolikor obstoje v politični strukturi relativno trajne in avtonomne reprezentativne politične funkcije, organsko vključuje v splošno teorijo politike, ki motreč na politiko kot celoto, obsega tudi problematiko vladajoči-vladani. Vključitev pristopa - če ga povezujemo s totalno družbeno, posebno razredno strukturo družbe - v splošno politično teorijo postaja tolik urgentnejša, kolikor se obseg in moč političnih institucij v sodobnem svetu, kljub nasprotnim tendencam krepi in kolikor bolj postaja, ravno zaradi premagovanja razdalje med vladajo-

čimi in vladanimi, potrebno, da se zavemo vseh strukturnih predpostavk sodobne politike.

46 |

VII

Teorija interesnih skupin

Če teorija elit poudarja predvsem »horizontalni« vidik politične strukture, je za drugo v sodobni politični znanosti značilno interpretacijo bistva politike, za teorijo interesnih skupin, značilno, da opozarja predvsem na »vertikalno«

strukturiranost političnih odnosov in procesov. Izhodišče ji ni delitev na hi-erarhizirano strukturo »vladajočih« in »vladanih«, marveč obstoj različnih družbenih interesov, okrog kateri se oblikujejo različne interesne skupine, ki predstavljajo temeljno enoto analize v politoloških raziskavah. Korenine te teorije bi lahko iskali daleč nazaj v zgodovini politične misli; vsaj v XVIII.

stoletju najdemo v Federalistu, predvsem v znanem eseju št. 10, ki ga je napisal Madison, njeno prvo koncizno formulacijo. Vendar pa je preteklo precej časa, preden se je pojavilo prvo delo, ki je izhajalo pri analizi političnega življenja sistematično iz »skupinskega pristopa« (group approach); šele leta 1908 je A. Bentley v svojem delu The Process of Government postavil premise tisti metodologiji in teoriji, ki je postala eden od značilnih simbolov nove

»political science«.40 Nastal v poglabljanju reakcije na spekulativne in lega-listične interpretacije političnega življenja, je novi pristop začel delovati šele po prvi svetovni vojni, da bi v tridesetih letih inspiriral večje število raziskav v ZDA in da bi končno po drugi svetovni vojni, zlasti pa v zadnjih desetih letih, navdihnil, posredno ali neposredno, precejšnje število raziskav na političnem področju tudi v Zahodni Evropi41 in celo spodbudil nekatera 40 Arthur Bentley, The Process of Government, Chicago 1908.

41 Med številnimi deli, ki obravnavajo interesne skupine v zapadnoevropski politologiji, ne da bi bila zmerom nujno na teoretičnih pozicijah pluralizma, omenimo le nekatera: Jean Meymand, Les groupes de pression en France, Paris 1958; A. Potter, Organized Groups in British National Politics, London 1961; Kaiser J.H, Die Representation organisierte

Teorija interesnih skupin | 47

iskanja in konfrontacije med samimi marksisti v socialističnih deželah42.

V nasprotju s tradicionalno liberalno doktrino, izhajajočo od državlja-na-posameznika kot glavnega vira politične oblasti, ki bodisi, v radikalni varianti, neposredno oblikuje občo voljo ali pa si jo, v milejši varianti, oblikuje prek izbranih reprezentantov, v nasprotju s celotno liberalno politično doktrino, ki je odklanjala ali pa zelo negativno vrednotila sleherno interpolacijo organiziranih skupin med posameznika in državno oblast,43

vidi teorija interesnih skupin ali »pluralistična«44 koncepcija, kot jo tudi Interressen, Berlin 1965; I gruppi di pressione in Italia, Tempi moderni 1960/1, 1960/2, 1960/3.

42 Pionirsko študijo na tem področju predstavlja delo Jovana Đorđevića, Interesne grupe, u: Socijalizam i demokratija, Beograd 1962, str. 259-275; gl.

tudi Dan Gjanković, O interesnim grupama, Arhiv za pravne i društvene nauke, 4/1963, str. 502-515; Najdan Pašić, Interesne grupe i njihovo mesto u našem političkom sistemu, Gledišta, 10/1964, str. 1297-1035; gl. tudi Stanislaw Ehrlich, »Grupy nacisku« w strukturze politycznej kapitalizmu, Warszawa 1962. V zadnjem času veliko razpravljajo o interesnih skupinah v ČSSR, npr. M. Kalab, O politice, zajmech a vede, Nova mysl, 9/1967, str. 6‒8. Pri obravnavi interesnih skupin v socialističnih deželah ne gre zgolj za »tuje vplive«, marveč izvirajo iz realnosti socialistične družbe, v kateri sprožajo protislovja »znotraj delovnega ljudstva« različna interesna nasprotja in konflikte, ki jih je treba razreševati, po drugi strani pa razvitejša socialistična demokracija sama po sebi predpostavlja večjo vlogo različnih družbenih skupin, združenj, asociacij itd.

43 Gl. Rousseauja, Sieijesa, Madisona itd.

44 Izraz »pluralizem« ima toliko pomenskih odtenkov, da je njegova „upora-ba v znanstvenem razpravljanju brez bližjih omejitev dvomljive vrednosti.

On namreč lahko pomeni vsaj naslednje stvari: 1. mnogostrankarski sistem; 2. antietatistično teorijo, ki so jo po prvi svetovni vojni širili zlasti nekateri angleški intelektualci v smislu »federalistične« ali gildsocialistične perspektive (H. Laski; G. D. H. Cole); 3. različne korporativistične koncepte političnega sistema, ki so bili povezani s fašističnimi in kleronacističnimi ali sorodnimi re-akcionarnimi in konservativnimi političnimi gibanji zlasti med obema vojnama; 4. bentleyansko interpretacijo bistva politike v razviti razredni družbi kot procesa, v katerem še spopadajo in borijo za vpliv na politično oblast različne interesne skupine ali »skupine pritiska«, pri čemer temeljne skupine težijo v bistvu k ravnotežju; 5. relativno svobodno delovanje in vplivanje različnih družbenih skupin na politične odločitve; 6. soobstoj večjega števila svetovnih nazorov v neki družbi; 7. filozofska interpretacija sveta z več vzroki in faktorji

48 | Kaj je politična znanost?

imenujemo, glavni vir in vsebinsko političnega fenomena v spopadih med različnimi interesnimi skupinami, ki skušajo s »pritiskom« (od tod tudi izraz

»skupine pritiska«) na državne organe uresničiti svoje posebne interese.

Premik od individualistične interpretacije politike h kolektivno-skupinski je imel globoke družbene vzroke. Ni slučaj, da so se približno v istem času kot v ZDA tudi v Evropi začele pojavljati različne »realistične« interpretacije politike. Družbeni konflikti v drugi polovici XIX. stoletja in v začetku XX. stoletja so preveč očitno kazali, da gre v političnem življenju za vse kaj več kot za spopade monadičnih posameznikov: skupinski; predvsem razredni spopadi in konflikti razrednih frakcij so dejansko deman-tirali individualistične konstrukcije, zgrajene po vzoru svobodnega trga, na katerem je gospodaril posameznik-podjetnik. Po drugi strani pa je sam vzpon tehnologije in industrializma zaostroval socialne probleme v novih urbanih konglomeratih, ki so po svoje ponazarjali novo stopnjo delitve dela in novo konfiguracijo socialnih grupacij, ki so se glede na svoje fundamentalne interese čedalje bolj organizirale v obrambo delavskih interesov, po drugi strani pa so vzporedno s tem rastle tudi različne delodajalske združ-

be. Vključevanje kmetijstva v tržno gospodarstvo je povzročilo ustrezno organiziranje zemljiških lastnikov, ki so si prizadevali z organizirano akcijo zagotoviti prednosti, ki jih je lahko nudila država. Ta pa je postala ravno v zadnjih desetletjih tako močna in razvejana, hkrati pa finančno tako sposobna, da je priklicala k življenju nove in nove vrste interesnih skupin, ki so nasproti njej nastopale z različnimi zahtevami. Ti procesi, ki so objektivno obstajali že dalj časa, pa še nastop množičnih političnih strank, niso mogli, da ne bi postopoma preobražali zavest in vnašali novo gradivo in nove perspektive v politično raziskovanje. Nekdanji posameznik, ki je suvereno sklepal »družbeno pogodbo«, je nekako utonil v molekularizmu nove »aso-ciativne družbe«, namesto njega pa so začele vstopati v empirično zavest dotlej za pravno armaturo skrita »nevidna politika«, »anonimni imperij«,

»uravnovešajoče se moči«, »veto skupine« itd. »Grupni pristop« k političnemu življenju je imel tako po svoji deklaraciji kot po svoji implikaciji nasproti monistično kavzalni interpretaciji. O pluralizmu glej tudi Mala politička enciklopedija, Beograd 1966, geslo Pluralizem, str. 847-848.

Teorija interesnih skupin | 49

pečat realistične analize političnih odnosov, odklanjajoč institucionalni in individualistični akcent hkrati in pojmujoč politiko kot »politični proces«.

Toda tudi ta realizem je treba gledati z dveh vidikov in le oba hkrati karakterizirata bistvo teorije interesnih skupin. Po eni strani v političnem življenju ugotavlja čisto empirično-deskriptivno prisotnost mnogoštevilnih družbenih skupin, ki se organizirajo (ali nastopajo kot »neformalne skupine«), da bi vplivale na politično oblast ali na druge skupine, ki imajo do te oblasti dostop. S tem svojim akcentom na empirični interesni strukturi in osnovi političnega življenja ta interpretacija bistva politike dejansko prodira mnogo globlje kot tradicionalni juridični pozitivizem, povezujoč delovanje državnih in drugih političnih institucij (npr. mednarodnih) z dinamizmom družbenih konfliktov. Njena prednost je tudi v tem, da žene k empirič-

nim raziskavam različnih interesnih skupin, ki se glede na spremenljivost interesne strukture, predvsem zaradi vedno novih družbenih delitev dela, pojavljajo v konkretnih političnih sistemih ali v svetovni skupnosti45. S tem ovira aprioristično shematizacijo in redukcijo političnih odnosov na mo-nokavzalno osnovo, ki pripisuje političnim odločitvam samo eden in edini izvor. V analizo konkretnih političnih situacij vnaša polivalentnost, opozarjajoč na potrebo po spoznanju »odnosa sil« kot temeljne predpostavke realne politične akcije v sleherni interesno heterogeni družbi.

Hkrati pa ima teorija interesnih skupin še drugo plat, ki se deloma kaže na prvem čisto »empiričnem« nivoju. Ona namreč pomeni tako »konstata-cijo« dejstev kot njihovo »interpretacijo. V okviru te interpretacije se njen realizem tiho ali izrecno spreminja v »realno« politiko, postaja sestavni del politične vizije in »interesov«, ki jih interpretira. Teorija interesnih skupin ne ugotavlja zgolj obstoja najrazličnejših interesov kot faktorja političnega življenja; ona hkrati predpostavlja in akcentira ravno to raznolikost (da bi implicitno ali eksplicitno podčrtali), da gre v političnem življenju razredne družbe za takšno množičnost interesov in takšen dinamizem njihovega povezovanja, v katerem je nemogoče identificirati neko trajno hierarhi-jo interesov, ki bi oblikovalno vplivali na celotni politični proces.46 Ta 45 O mednarodnih interesnih skupinah gl. npr. Jean Meymaud, Les groupes de pression internationaux, Lausanne 1961.; Stanislaw Ehrlich, Mied-zynarodowe »grupy nacisku«, Studia socjologiczne, 1/1966, str. 281-294.

46 Na to ideološko značilnost teorije interesnih skupin opozarjajo mnogi njeni

50 | Kaj je politična znanost?

teorija s tem molče predpostavlja, da je vsaj potencialna moč različnih, zlasti temeljnih družbenih skupin v razredni družbi približno enaka in da je potemtakem tudi sleherna težnja, da se spremenijo strukturne osnove obstoječe družbe in politike, v bistvu anahronistična: bistvo politike ni preobrazba sveta, marveč balansiranje med različnimi interesi in iskanje kompromisa med njimi. Naj še tako poudarja »politični proces«, se v osnovi omejuje na prozaično ponavljanje zgodovine v večni težnji po ravnotežju 47, ki je sintetična kategorija njene vsebine.

Konfrontacija teorije interesnih skupin z razredno teorijo se ponuja ne samo po svoji imanentni vsebini, marveč tudi zaradi izrecnega sklicevanja njenega prvega sistematika na Marxa kot najpomembnejšega predhodnika pa tudi zaradi polemičnega stališča, ki ga ima Bentley do Marxove interpretacije politike. Bentleyev odnos je tako reprezentativen za vso kasnejšo plejado »pluralistov«, da ga moramo nekoliko podrobneje navesti.

Potem ko ugotavlja, da je Marxa treba jemati za izhodišče nove teorije, Bentley to svojo teorijo takole ponazarja: »Ne da bi se bila implicitna raba skupin pri razpravljanju o družbi začela z njim. Dejansko je ta raba jedro vsega dosedanjega razmišljanja o tej stvari. Niti se ne bi moglo reči, da podobnih pogledov ne bi bili izrecno zagovarjali že pred njim. Trdim samo, da je zaradi aktivnosti, katere center je bil Marx, ta teorija postala nenavadno znamenita.«

Pri Marxu je ta teorija dobila obliko »razrednega boja«, zelo grobo obliko grupne interpretacije, toda zelo pomembno v njeni neposredni uporabi.48 In sledijo klasični ugovori zoper Marxovo interpretacijo politike, ki se ponavljajo vse do današnjega dne: l. da je Marx zanemarjal vsa kritiki. Gl. npr.: David Easton, The Political System, cit. izdaja, str. 181:

»Tisti, ki so se zanimali za razmerje skupin do političnega procesa, niso -

zgodovinsko gledano - nikoli jasno razlikovali med takšnimi vrstami socialnih agregatov, kot so interesne skupine, ekonomski in socialni razredi, etnične, religiozne, regionalne, starostne in spolne skupine z različno strokovnostjo (skill groupings) in podobno. Vse te skupine so združili v heterogeno zmes socialnih agregatov«. Gl. še ostreje tudi John H. Westergaard, Razredna razčlenjenost v kapitalizmu izobilja, cit., str. 1238.

47 Prim. David Easton, op. cit., XI. poglavje.

48 A, Bentley, The Process of Government. A Study of Social Pressu-res, Illinois 1949 (3. izd.), str. 465.

Teorija interesnih skupin | 51

druga nasprotja, razen nasprotje proletariat-buržuazija; 2. da je Marx (z Engelsom) skonstruiral proletariat, razredni boj in historični materializem ali »ekonomsko interpretacijo zgodovine« pod vplivom Heglove spekulacije; 3. in končno, da je Marx »tako slabo poznal fundamentalno delovanje grupnega procesa, da je pričakoval, da bodo razredi izginili v prihajajočem kraljestvu bratske ljubezni.«49

Ne gre za to, da bi dokazovali, da je Marx že »vse vedel«. Nekaterih stvari ni mogel tako jasno videti, kot so jih lahko v kasnejših razdobjih, ko so postale zgodovinsko veliko bolj očitne in množične v svoji eksistenci.

Med drugim to velja tudi za vpliv organiziranih skupin v politiki, ki so - ne brez zveze z njegovo »grobo interpretacijo« - postajale čedalje bolj realno dejstvo družbenega in političnega življenja. Vendar pa kljub temeljnemu poudarku, ki ga je Marx (in z njim ustvarjalni marksisti) dajal ravno razre-dnemu fenomenu v političnem življenju, to ni pomenilo, da ne bi bil videl tudi drugih grupacij medrazrednega značaja, zlasti pa delovanja raznih frakcij znotraj posameznega razreda.50

49 Ibidem, str. 467.

50 Marx je že v Nemški ideologiji opozarjal na členitev družbe, ki jo povzro-

ča družbena delitev dela in ki se očitno ne da zreducirati zgolj na razredni fenomen. Marxova metoda zlasti jasno izstopa v njegovih konkretnih zgodovinsko-političnih spisih, ki imajo tudi teoretični pomen. Ko npr. analizira socialno strukturo revolucionarnega dogajanja v Španiji v začetku 19. stoletja, govori o »nacionalni partiji«, ki so jo sestavljali kmetje, prebivalci malih mest v notranjosti dežele in »številna armada beračev v frakih in brez njih«.

Še določneje okarakterizira Marx manjšino, ki je skušala izkoristiti Napole-onovo invazijo za nacionalno regeneracijo. To manjšino so, po Marxu, ses-tavljale naslednje socialno-strukturne kategorije: prebivalstvo morskih prista-nišč; trgovskih mest; del prestolnic provinc; izobraženi del višjih razredov in buržuazije, pisatelji, zdravniki, advokati, duhovniki, študenti. Gl. K. Marx, Das revolutionäre Spanien, v: Karl Marx, Politische Schriften. Zw.

Band. Hrsg. von Hans - Joachim Lieber. Stuttgart 1960, str. 674-675; glej tudi izredno bogastvo Marxove metodologije v njegovem Osemnajstem brumairu, kjer navaja številne grupacije in druge okoliščine, ki so omogo-

čale in podpirale bonapartizem v Franciji v sredi 19. stoletja. Gl. tudi V. I.

Lenin, »Levičarstvo« in otroška bolezen komunizma, Izbrana dela, Ljubljana 1950, IV. zvezek, str. 371. Seveda pa tako Marx kot Lenin vidita v razredni dinamiki poglavitno gibalo političnega življenja.

52 | Kaj je politična znanost?

Da so lastniški konflikti bistveno opredeljevali vso dosedanjo pisano zgodovino, ni prvi niti edini trdil Marx; podobne teze najdemo med samimi ameriškimi političnimi misleci.51 Daleč od tega, da bi bil konstruiral svoje ugotovitve z dedukcijo iz Heglovih tez in antitez, je Marx realno-empirično ugotavljal dinamični odnos med družbenimi razredi in drugimi skupinami in politiko. Bistvo Bentleyeve pluralistične kritike marksizma se kaže ravno v zadnjem navedenem očitku na račun Marxa, ki je pravzaprav že samokri-tika, ker odkriva eksistenčno vezanost te vrste pluralizma na »obstoječe«.

Kolikor pa se teorija interesnih skupin giblje na ravni vsakdanjega življenja, je sposobna opisati vrste in različne, načine delovanja interesnih skupin.52 V tej svoji lastnosti je koristno delovala na razkroj abstraktnih shem zdogmatiziranega marksizma in na oživitev izvirnih marksističnih metodoloških premis za analizo konkretnega političnega življenja. Tudi obsežno gradivo, ki so ga doslej zbrali pristaši te teorije, predstavlja nepo-grešljiv pripomoček za razumevanje političnih procesov v sodobnih druž-

bah. Toda kolikor pluralistična koncepcija goji pretenzijo, da kot splošna politična teorija razloži bistvo politike, se takoj pokaže njena imanentna meja: da ji, podobno kot teoriji elit, manjkajo metodološke in teoretične predpostavke, s katerimi bi lahko dojela fundamentalno dejstvo politične prakse in politične znanosti: revolucionarno preobrazbo odnosov med dr-

žavo in družbo. Teorija elit odkrito in včasih celo cinično utrjuje delitev na vladajoče in vladane kot večno nujo. Pluralistična teorija izhaja iz na videz popolnoma nasprotne pozicije. V njej odnos podrejenosti in nadrejenosti stopi v celoti v ozadje. V ravnotežju med različnimi udeleženci političnega procesa je implicirana predpostavka pravične razpodelitve družbene moči in oblasti v razredni družbi. Zdi se pa, da je ravno v tej slepoti za proble-51 Prim. Charles A. Beard, An Economic Interpretation of the Consti-tution, New „York 1961 (1913); glej tudi že citirani Madisonov esej št. 10.

iz Federalista; »Najbolj razširjen in tudi najbolj trajen vir fakcij je bila različna in neenaka razpodelitev lastnine«. Prim. tudi znano Marxovo pismo Weydemeyerju iz leta 1852.

52 Prim. Jean Meynaud, Les groupes de pression, Paris 1960, str. 126. Zygmunt Bauman, Wizje ludzkiego swiata, Warszawa 1960. Ne bi pa se dalo trditi, da je teorija interesnih skupin kot teorija komplementarna glede na avtentično marksistično interpretacijo politike.

Teorija interesnih skupin | 53

matičnost razmerja med vladajočimi in vladanimi skrita vez med elitno in pluralistično koncepcijo politike. Ali namreč teorija interesnih skupin ne utrjuje tega razmerja s tem, da ga enostavno »ne vidi«? Treba je biti torej skeptičen do zagotovil precejšnjega števila njenih protagonistov, da ta teorija nima nobenih vrednostnih predpostavk, da so iz nje izločeni vsi normativni momenti in da je naposled, kot trde nekateri njeni predstavniki, napočila era »konca ideologije«.

54 |

VIII

Vrednote

Problem »vrednot« in »vrednotenja« je zelo priljubljena in tudi, moramo reči, zelo aktualna tema sodobne politične znanosti. To ni nič slučajnega za razdobje, v katerem staro preživlja krizo, novo pa se še ni izoblikovalo in v katerem delujejo močne dezintegrativne težnje; hkrati pa se iz različnih zgodovinskih perspektiv pojavlja tudi potreba po integraciji in »integraciji«, ki je tudi stvarni proces sodobne zgodovine. Ob vprašanju vrednotenja se sodobni zavesti zastavljajo izredno pomembna vprašanja. Kakšna je vloga politične znanosti? Kakšen je odnos med politično teorijo in prakso? Ali je v politični znanosti mogoča komponenta prihodnosti ali pa se mora omejiti na metodologijo, s kakršno raziskujemo »navade in organske funkcije ptic, opic in rib«?53 Ali je sploh mogoče znanstveno fundirati politično akcijo, ali pa je vsakršno utemeljevanje smotrov zgolj iracionalna »ideologija«?

Danes je večini raziskovalcev očitno, da politična znanost ne more popolnoma mimo vrednot. Minimum, do katerega, se strinjajo, je, da politična znanost raziskuje vrednote vsaj kot »dejstva«, kot danosti, ki nasta-jajo, obstoje in se preobražajo. Politično življenje kot par excellence zavestno življenje se ne odvija po istih zakonitostih kot gibanje kometov. Ljudje-subjekti politike imajo smotre, za katere menijo, da jih je »treba« uresničiti in ki predstavljajo zanje torej »vrednote«, za katere ne samo živijo, ampak včasih celo umirajo. Boj za oblast ni bil nikoli zgolj ali pretežno sam sebi namen, marveč je imel cilj, prispevati k oblikovanju in uresničevanju do-ločenih vrednot. In same vrednote so faktor tega boja, kot je lahko njegova sestavina poznavanje vrste, distribucije in funkcije vrednot. Zato ima tudi raziskovanje vrednot kot dejstev različno aplikativno vrednost. Samo 53 Tako je označil metodološki postulat A. Bentley, op. cit. 1908, str. 214.

Vrednote | 55

raziskovanje vrednot s stališča npr. njihove funkcionalnosti nujno pripelje na raven, na kateri se pravzaprav šele začenjajo prave kontroverze okrog problema razmerja med politično znanostjo in vrednotenjem.

Ti problemi nastanejo namreč takrat, ko preskočimo od vrednot kot danih dejstev k vrednotam kot zaželenim najstvom. Zahteva, ki jo je postavil, kot je znano, že Max Weber s svojo tezo o Wertfreiheit ‒ in jo je kasneje prevzel in celo radikaliziral znaten del »political science« ‒ namreč ne zanika obstoja vrednot, zanika le, da bi bila lahko družbena znanost in s tem tudi politična znanost, tudi normativna znanost, da bi lahko kakorkoli poučila človeka in druge politične subjekte, kaj naj store v določeni zgodovinski situaciji. Sam izbor med vrednotami je stvar, ki je popolnoma izven znanstvene kompetence. Nobenega racionalnega mostu ni med tem,

»kar je« (sein) in med tem, kar »naj bo« (sollen), nobene racionalne zveze ni med »indikativnim« in »normativnim«. Nobenega objektivnega merila ni, ki bi se lahko po njem orientirali v zgodovini in ki bi dajalo naši akciji lahko neko smiselno utemeljitev. Odločitev o tem je popolnoma subjektivne narave v smislu znanega izreka, da so vse zgodovinske epohe bogu enako blizu. Znanost je zgolj neomadeževani, čisti opazovalec družbenih in političnih konfliktov, ki iz nedosegljivih višin neprizadeto in hladno motri na emocionalno in iracionalno odločanje ljudi in družbenih sil, ne da bi mogla kakorkoli pokazati smer in pot.54

Če bi sprejeli teze o »value-free political science«, bi morali sprejeti tudi vse konsekvence, ki, če so dosledno izpeljane, izhajajo iz te teze. 1.

Najprej bi to pomenilo, da so za nas v družbeni strukturi vsi elementi enako pomembni. Z znanstvenega stališča pa po takšni koncepciji sploh 54 O odnosu politične znanosti in vrednotenja obstoji obsežna literatura. Gl.

npr. Ossip K. Flechtheim, Zum Wertproblem in der Politik, Politische Vierteljahresshrift, 2/1964, str. 188-202; G. Sartori, Der Begriff der

»Wertfreiheit«. Politische Vierteljahresschrift, 1/1960. David Easton, op.

cit., IX. pogl.: Moralni temelji teoretičnega raziskovanja; Ljubomir Tadić, O odnosu političke filozofije i političke nauke, Arhiv za pravne i društvene nauke, 4/1963; Jerzy J. Wiatr, Sociologija, družbena zavest, politika, Problemi, 11/1963. Glej tudi zelo zanimivo debato o tem vprašanju na znanstvenem zboru (naučni skup) »Marks i savremenost« v No-vem Sadu (1964), objavljeno v zborniku Marks i savremenost 2, Beograd 1964, str. 174-177.

56 | Kaj je politična znanost?

ne bi bilo mogoče govoriti, da ima lahko posamezna strukturna kategorija progresivnejšo vlogo od druge kategorije, ker je sam zgodovinski progres neznanstvena »vrednota«, ki spada med »lažne probleme 19. stoletja«; 2. Z

znanstvenega stališča potemtakem ne bi bilo nobenih razlik med smotri, za katere se človek in družbene sile v sodobni družbi bojujejo. Opredeljevanje za kapitalizem ali socializem, za fašizem ali demokracijo, za vojno ali mir bi bilo po tem stališču stvar osebnih preferenc, ki so znanstveno irelevantne; 3.

Ideologije potemtakem ne bi sploh mogli znanstveno zasnovati, ker so vse po načelu vrednostnega egalitarizma in relativizma z znanstvenega stališča enakovredne; 4. Takšno stališče bi pomenilo tudi, da se politologija odvrača od lastne avtonomne funkcije, ker je omejena zgolj na iskanje »sredstev«, medtem ko pri oblikovanju smotrov sploh ne bi mogla sodelovati.

V novejšem času postaja čedalje očitnejše, da teza o vrednostno nevtral-ni politični znanosti ni nič drugega kot eden izmed mitov, čeprav nastopa včasih kot borec zoper vsakršno mitologijo.

Razmerja med »dejstvi« in »vrednotami« prav gotovo ni mogoče ugo-tavljati zgolj z analizo »instrumentalnih« in »končnih« vrednot. Gledano čisto logično, je že sam postulat, naj znanost ne vrednoti, v kontradikciji s seboj, kot je skeptik, ki verjame v možnost skepticizma. Celotna meto-dologija vrednostno čiste znanosti je zasnovana na premisi, ki samo sebe zanika. Toda protislovje se v tezi o »Wertfreiheit« praktično pojavlja že na ravni proučevanja vrednot kot »dejstev«. Če zatrjujemo, npr. verjetnost uresničljivosti določenih smotrov ‒ vrednot, s tem hkrati sugeriramo, naj se ljudje zanje angažirajo. Vrednote prodirajo zavestno ali nezavedno neposredno v sam proces znanstvenega raziskovanja. To velja posebej za takšno angažirano znanost, kot je politična znanost. Že prvo raziskovalno dejanje, izbor problema, je neizogibno vrednostno pobarvano. Kaj homo izbrali za predmet raziskovanja, je odvisno od percepcije raziskovalca, ki je nujno socialna percepcija, in od drugih družbenih okoliščin (npr. financiranja).

Ni slučajno v sodobni profesionalni politični znanosti tako veliko raziskav na temo o voting behavior in tako malo raziskav o vplivu temeljnih ekonomskih-lastniških grupacij na bistvene politične odločitve.55 Vsakdo gleda na 55 Glej o tem zelo ostro oceno M. Duvergera, De la science politique consideree comme mystification, Revue d‘enseignemet superieur, 4/1965, str. 21: »Vzeto v celoti (zahodni) politologi zanemarjajo temeljne probleme v korist drugorazrednih in površinskih vprašanj. Zato smo danes bolj ob-

Vrednote | 57

isti svet, toda ne vidi vsakdo v njem iste stvari. Selekcija podatkov, enot opazovanja, je nujno prisotna v izbiri podatkov kot je prisotna odločitev pri njihovi interpretaciji. Ta pravzaprav nastopa v celotnem raziskovalnem postopku, od izbora problema do selekcije podatkov iz metodologije, da bi zlasti v fazi sinteze, ko vključuje neko parcialno dejstvo v celoto, pokazala svoj bistveni vrednostni kolorit. V tej fazi se v posameznih teorijah, ki pretendirajo na najvišji rang splošnosti (kot smo videli pri teoriji elit in pluralistični teoriji) kaže potenciranje posameznih skritih ali manifestnih vrednostnih predpostavk.

Napetost med »dejstvi« in »vrednotami«, teorijo in prakso, znanostjo in ideologijo se lahko razrešuje zgolj v zgodovinski družbeni praktični akciji.

Tisto, kar »naj bi bilo«, izhaja iz določenega »je«. Če tistemu, »kar je«, povsod stoji nasproti »naj bi bilo«, pomeni, da tisto, »kar je«, ni več stvarno zgodovinsko »je«. Teorija in praksa, bit in ideja, »sein« in »sollen« stalno prehajajo v neskončnem dialektičnem procesu drug v drugega. Vrednotenje in fakticiteta sta dva momenta celovite človeške akcije, ki je volja in misel, interes in spoznanje hkrati.

Dokler je družba razdeljena na antagonistično heterogene interese, se bo tudi zveza med »je« in »najstvom« diferencirano vzpostavljala, ljudje se bodo delili ali bodo stalno težili h grupnim akcijam, ki bodo zasledovale bistvene različne smotre. Enotnost med teorijo in prakso se lahko vzpostavlja le v toliko, kolikor se z realno perspektivo in dejanskim razvojem brezraz-redne družbe dosega tudi univerzalizacija smotrov človeške akcije. V toliko se lahko govori tudi o tem, da akcija, ki k taki univerzalizaciji teži in jo uresničuje, povezuje »dejstvo« in »najstvo« (v smislu procesa), povezuje pa tudi znanost in ideologijo.

veščeni o natančnem procentu katolikov, ki so glasovali za konservativce, ali o razpodelitvi glasov po starostnih skupinah; toda nismo napravili nobenega napredka, kar se tiče poznavanja politične vloge velikih ekonomskih korpo-racij, kar se tiče vpliva finančnih in bančnih sil na vlado, kar se tiče realnih osnov oblasti v zahodnih državah«. Treba pa je dodati, da je avtor kritičen tudi do političnih ved v socialističnih deželah.

58 | Kaj je politična znanost?

Iz takšne perspektive se množica tez o »koncu ideologije«, ki se zadnje čase širijo v delu sodobne politične znanosti in sociologije, očituje kot specifična oblika vrednostnih sodb, ki pod videzom dosežene univerzalizacije in homogenizacije razredne družbe, v bistvu omejujejo ali skušajo omejiti akcijski prostor in aksiološko potenco družbenih sil, ki so lahko edini realno-zgodovinski nosilec takšne univerzalizacije.56 V nasprotju s takšno težnjo, tipično za sodobno pozitivistično usmerjeno politično znanost niso vsi strukturni elementi razredne družbe funkcionalno enakoznačni. Zanjo ideja človeškega progresa ni mit preteklosti, marveč živa praksa sedanjosti, povezana z obstojem določenih makrostrukturnih kategorij in mikrostruk-turnih elementov. Makrostrukturni elementi imajo določeno zgodovinsko vlogo glede na svoj položaj v totalni strukturi družbe. Ta struktura vsebuje družbeno kategorijo, ki v svoji družbeni biti združuje družbeno najstvo 56 Tezo o »koncu ideologije« zagovarjajo npr. Daniel Bell, The End of Ide-ology. On the Exhaustion of Political Ideas in the Sixties, Glenooe (III.) 1960, Seymour M. Lipset, Political Man. The Social Basis of Politics, London 1960; Raymond Aron, L‘opinion des intellectuales, Paris 1955. Bistvo te pozicije je, da v industrijsko visoko razviti razredni družbi ni več nobenih alternativ med levico in desnico, socializmom in kapitaliz-mom itd. Sama ta teza se opira sicer na nekatere realne pojave, vendar pa jih, kot so dokazali številni kritiki, napačno vrednoti. Glej kritično o tej tezi: Jean Meymaud, Destin des ideologies, Lausanne 1961; Jerzy J. Wiatr, Czy zmierzch ery ideologii? Warszawa 1966; Radoslav Ratković, Smisel nazora o »dezideologizaciji«. Komunist (slov. izdaja), št. 34/1966. Na apologetski in konservativni značaj teze o koncu ideologije opozarja tudi M.

Purić, Homo politicus, Savremene folozofske teme, Bgd. 1965, str. 49.



- Antiideološki val, ki se je pred leti razširil po nekaterih socialističnih de-

želah, se ne da apriori zreducirati na pozicije teoretikov »konca ideologije«.

Glede na mnogoznačno vsebino termina »ideologija« je treba v vsakem kon-kretnem primeru raziskati, koliko gre za antiideologijo, ki zanika družbeno pogojenost družbenih ved, koliko pa se v njem izraža odpor zoper podrejanje znanosti vsakodnevni politični praksi in uradnim instancam. O možnostih in težavah znanstvene utemeljitve ideologije glej: Mihajlo Marković, Nauka i ideologija, Naša znanost, 7-8/1957, str. 3-42; Boris Ziherl, O humaniz-mu in socializmu, Ljubljana 1965, str. 51s; Veljko Cvijetičanin, Uloga i struktura Saveza komunista u sistemu diktature proletarijata, Naše teme, 11/1966, str. 1901; Popović Dušan, Aktualni pomen ideologije, Komunist, 28. 4. 1967, št. 17.

Vrednote | 59

človeka. To spoznanje je najbolj revolucionarna sestavina humanistične politologije. Z njim je ‒ gledano seveda v dimenziji zgodovinskega procesa

‒ premagana antinomija med idealom in stvarnostjo v smislu neskončnega in fatalnega prepada med politično teorijo in politično prakso, med čistim in praktičnim umom, med sedanjostjo in prihodnostjo.

S stališča tega spoznanja se politična znanost tudi ne more izogniti, da ne bi vrednotila sodobnih političnih sistemov in političnih teorij, ki jih razlagajo. Problem »dobre družbe« ni metaznanstveni problem. Seveda ga ni mogoče rešiti z lahkoto niti ne romantično črno-belo. Tudi ne moremo postaviti absolutnih kriterijev, s katerimi bi merili elemente humanega v posameznih družbah, ker so sami ti kriteriji spremenljive zgodovinske veli-

čine. Morda bi lahko rekli, da je »dobra družba« tista, ki uresničuje človeka bogatih potreb57 ‒ in torej tudi bogatih sposobnosti ‒ in ki nudi možnost, da človek te potrebe lahko zadovoljuje in da jih dejansko zadovoljuje. Taka družba verjetno nikoli ne bo stanje, ampak stalen proces, tako da bi bilo morda bolje reči, da je dobra družba tista, ki uresničuje človeka »bogatejših potreb«. Potreb, ki se bodo ali naj bi se vedno manj omejevale na fizično nasičenost in civilizacijsko udobnost in bodo vedno bolj kulturne: estetske, moralne, človeške vrednote.

Med te potrebe sodi tudi človeku imanentna potreba, da kot individualno bogato bitje sodeluje v družbenem življenju, sprejema odločitve o svojih potrebah in o potrebah drugih, ki z njimi sodeluje. Da sooči svoj individualni interes z interesi družbenih skupin in z družbo kot celoto in da na podlagi znanja in sposobnosti združuje v konkretni zgodovinski akciji svoje bivanje z bivanjem širših družbenih kolektivov in skupnosti, katerih podobo sam s svojo prisotno aktivnostjo sooblikuje. Da povezuje svoje individualne odločitve v vseh pomembnih primerih z vprašanji: Kakšen je perspektivni in sedanji smisel tega, kar delam? Kaj pomeni moja akcija zame, za družbene skupine, ki jim pripadam, in kaj pomeni za družbeno 57 Zato je tudi za politično znanost izredno pomembna marksistična »filozofija človeka«, ki je o njej v zadnjem času toliko govora. Pomen problematike potreb za sodobno marksistično misel poudarja, med drugimi zelo dokumenti-rano Vanja Sutlić »Kulturni sektor« i Duhovni bitak, Politična misao, 3/1966, str. 3-16.

60 | Kaj je politična znanost?

skupnost? Kje stojim - v kritični situaciji - v totalni strukturi in totalni perspektivi družbe? Kam vodi moja odločitev, če jo gledam vsaj z nekolikšne zgodovinske razdalje?

Potreba, da vrednoti, se pojavlja pred človekom na vsakem koraku, odločilna pa postane v kritičnih zgodovinskih situacijah. Politična znanost, ki bi problem vrednotenja prepuščala metaznanstveni sferi, bi se odrekla imanentni lastnosti, da je znanost o smiselni akciji v zgodovini. Takšna znanost bi se zreducirala na opis in potrditev neposredne empirije, vsa dejstva bi ji bila enako pomembna, nobenega kriterija, ki bi ji pomagal razlikovati med postranskim in bistvenim, ne bi poznala, imela ne bi nobene sposobnosti, da bi ugotavljala funkcionalnost posameznih makrodružbenih kategorij pri uresničevanju človekove svobode. Takšna politična znanost bi lahko s ponosom oznanjala, da se je očistila vseh »vrednot«, hkrati pa bi sama nehala biti vrednota za človeka, ki učlovečuje s tem, da, združen v skupni akciji s soljudmi, doživlja svoje sedanje gibanje kot smiselno akcijo v človeški zgodovini.

| 61

IX

Marksistično pojmovanje politike

Za tako usmerjeno politično znanost, ki se kot posebna znanstvena panoga in kot temeljna veda o politiki šele konstituira, je največ metodoloških predpostavk v obzorjih tiste teorije, ki locira politiko v globalno in totalno strukturo družbe; ki dojema politiko kot produkt in faktor zgodovinskega procesa; ki razčlenjuje politični fenomen v njegovi odtujevalni moči in odtujevalni obliki; ki pa vendarle ne prezre, da je - vezana na socialno strukturno pozicijo, ki omogoča občečloveško perspektivo - lahko in tudi je eno od pomembnih, celo odločilnih sredstev, ki naj zagotovi, če uporabimo besede Wrighta Millsa, »kolektivno samonadzorstvo nad strukturalnim me-hanizmom zgodovine«. Z drugimi besedami: konstituiranje in perspektiva zgodovinsko-humanistične politične znanosti - ki je in naj bi bila odprta za vse pozitivne prispevke sodobne politične misli - je usodno povezana s teoretičnimi dognanji marksizma in z epohalnimi temami sedanjega zgodovinskega trenutka: z revolucijo, socializmom in vizijo totalnega človeka v človeški skupnosti.

Če zgodovinsko-humanistično (marksistično) koncipirana politična znanost izhaja iz družbenostrukturnih predpostavk politike (delitev dela, razredov itd.), tega ne dela zato - naj še enkrat poudarimo - ker bi domne-vala, da so politične institucije in politika sploh zgolj neposredni izraz druž-

bene »baze«58, marveč da bi našla realne socialne oporne točke, iz katerih je mogoče politično delovati v smislu preobrazbe sveta in preobrazbe same 58 Nemarksistični politologi in sociologi še vedno kaj radi očitajo marksizmu ta enostranski determinizem in celo fatalizem. Gl. npr. Lesli Lipson, The Great of Politics. An Introduction to Political Science. New York 1960 (2. izdaja), Van Dyke, Political Science. A Philosophical Analy-sis. London 1960, str. 168-169; Wilhelm Hennis, op. cit., str. 12l.

62 | Kaj je politična znanost?

politike. Nič ni bolj tujega avtentični marksistični tradiciji, kot mehanično krčenje enih pojavov na druge, npr. politike na ekonomijo, dasi je seveda treba priznati, da so različne zgodovinske interpretacije marksizma lahko komu dajale vtis, kot bi bilo to bistveno zanj59. Enostransko deterministično pojmovanje politike je vedno vodilo k podcenjevanju zavestnega delovanja, spregledalo je ali zgolj verbalistično registriralo samostojno strukturo in funkcijo političnih institucij, prezrlo ali vsaj izredno zanemarilo je problematiko in samo zgodovinsko problematičnost odnosa med vladajočimi in vladanimi in spričo sociološkega, bolje sociologističnega redukcionizma ostalo slepo za polivalentno strukturo konkretne družbene-politične situ-acije, s tem pa tudi nesposobno za realistično politično akcijo. To je vodilo ne samo k zanikanju možnosti politične znanosti, marveč tudi k popolni sterilizaciji faktične marksistične politične misli, k ločitvi teorije in prakse, k hermetični zaprtosti nasproti konkurenčnim interpretacijam politike in

- kar se sliši paradoksno - k izolaciji od svoje stvarne in miselne zgodovine.

Toda samo veliko zgodovinsko dejstvo socialistične revolucije XX.

stoletja najbolje govori zoper taka enostranska pretiravanja. Razvoj socialistične revolucije sproži v določeni razvojni fazi socializma potrebo, da se konstituira tudi v socialistični družbi politična znanost kot relativno avtonomna panoga sodobnih družbenih ved. To se zgodi - kot kaže najnovejša zgodovina - v razmerah, ko socialistična družba utrdi svoje temeljne pozicije in ko začenja jasneje občutiti potrebo po kritični osmislitvi svojega nadaljnjega razvoja.

Razmerje socializem-politika je torej prav tako malo abstraktni problem definicij, kot je vprašanje konstituiranja politične znanosti v socialistični 59 Predrag Vranicki opozarja na vzroke, zaradi katerih so celo Marxova dela včasih vzbujala vtis, da je bil Marx »determinist« v fatalističnem smislu.

Gl. P. Vranicki: Čovek i historija, Sarajevo 1966, esej: O historijskom determinizmu i ljudskoj slobodi, str. 63-80. Kritiko enostransko-determinističnih interpretacij marksizma. gl. še pri G. Lukacsu, Geschichte und Klassenbewusstsein, citirana izdaja; pri A. Gramsciju, predvsem v njegovi kritiki Buharina, glej A. Gramsci, Historijski materijalizam in filozofija Benedetta Crocea. Zagreb 1958, str. 145-202. Treba je podčr-tati, da so kritiki fatalistične koncepcije marksizma hkrati zelo strogo ocenje-vali drugo skrajnost - voluntarizem, ki prezre strukturno pogojenost politične akcije in se zanaša na golo voljo in hotenje.

Marksistično pojmovanje politike | 63

družbi daleč od tega, da bi bilo samo nekak »akademski« problem. Oboje je najtesneje povezano z razvojnim tokom socialistične revolucije v celoti sodobnega sveta, kot je nadaljnji razvoj revolucije tudi bistveno povezan s statusom »politike« in prispevkom politične znanosti.

Specifične zgodovinske razmere, v katerih so doslej uspele najbolj ti-pične socialistične revolucije, so bile takšne narave, da so gnale subjektivno zavest in akcijo, da je osredotočila svojo pozornost predvsem na pridobitev, ohranitev in uporabo politične oblasti; in to v okoliščinah in s sredstvi obo-roženega boja; v razmerah splošnega odpora in pritiska mednarodnih kon-trarevolucionarnih sil; v deželah z razvito tradicijo političnega despotizma in pomanjkanjem demokratičnih tradicij in institucij; in v deželah, ki so bile v primerjavi z že doseženo stopnjo človeškega tehnološkega napredka izredno zaostale, v katerih je bil delavski razred v manjšini, kmečko prebivalstvo pa v večini.

Vse to je narekovalo, kljub nasprotnim poskusom in hotenjem, da se v prvem porevolucionarnem obdobju izredno poudari država kot oblikovalec predpostavk za radikalno preobrazbo samih družbenih odnosov. Politika v smislu delovanja države in prek države dobi izreden obseg, pomen in doseg.

»Revolucionarni etatizem« ne prevzema zgolj bistvenih ekonomskih funkcij, podreja si bolj ali manj tudi vsa druga področja družbenega življenja in zelo omeji ustvarjalno pobudo posamičnih in skupinskih interesov. Ne glede na prehodno pogojno, pozitivno funkcijo, vsebuje takšno potenciranje politike imanentno nevarnost, ki se je zgodovinsko v krutih oblikah verificirala (stalinizem!), da se obsežne in močne politične institucije - če se ne preobražajo v izvirne socialistične oblike - začenjajo odlepljati od svoje socialne baze in delovati kot samostojna sila nad njo. Absolutizacija politike je postala tem usodnejša, ker je izločila kot zgolj »formalne« tiste zgodovinske pridobitve človeštva v njegovem boju zoper politični despo-tizem, ki so jamčile nekatere bistvene vrednote človekove osebnosti (tako imenovana »negativna svoboda«). V takšni usmeritvi »etatizem« izgublja kakovost revolucionarnosti in se spreminja v specifični administrativno-bi-rokratski sistem dominacije nad razredom in delovnim človekom. Politične in druge družbene institucije, ki se tudi strukturno oddaljujejo od svojih elementarnih revolucionarnih oblik, čedalje bolj obvladuje logika odtujevanja, ki je tem mogočnejša, ker nosilci politične oblasti nimajo v rokah zgolj monopola fizičnega nasilja, marveč tudi monopol nad ekonomskimi

64 | Kaj je politična znanost?

in idejnimi odnosi, s katerimi si čedalje bolj temeljito, vsaj trenutno tudi uspešno, podrejajo celotno delo in ustvarjalnost družbe.

V takšnih razmerah tudi družbene znanosti niso mogle uživati tistega statusa, ki je bil človeško že dosežen. Pod pritiskom stihijskih potreb so se namreč sčasoma racionalizirale v enostransko pojmovano načelo »partij-nosti« in se odmikale od marksistične družbeno-kritične, na objektivnih dejstvih zasnovane in v zgodovinsko perspektivo orientirane znanstveno humanistične zavesti ter se približale vzorcu pragmatistične apologije, značilne za predznanstvene in mistične oblike zavesti. Instrumentalistično pojmovanje družbenih ved (ki seveda ni iznajdba stalinizma, v katerem je pa vendarle dobilo groteskne oblike) je bilo in je ponekod še vedno sestavni element idejne strukture socializma.

Razumljivo je, da je bila takšna koncepcija družbene znanosti, ki ni prizanesla niti jezikoslovju in biologiji, več kot usodna za znanstveno proučevanje zlasti tistega področja, ki je najtesneje povezano s praktično politično akcijo, t. j. področja političnih odnosov. Problemi politike so se v bistvu - kar je bil le refleks etatistične prakse - zreducirali na problem države, politična teorija pa na teorijo države in prava, ki je bila pojmovana bolj ali manj pozitivistično in prikrojena horizontom in potrebam neposredne politične prakse (prim. Višinski!). Popolnoma nekritična do vsega obstoječega, predvsem pa do politike, se je politična misel kljub sklicevanju na Marxa oddaljila od osnovnega motiva marksistične politične misli, od njegove kritike »politične države« in od drugih motivov, ki so bili s to kritiko povezani.

Šele v kontekstu takšne zgodovinske izkušnje v razvoju socialistične revolucije XX. stoletja se je začelo znova in v novi luči postavljati in kritično zaostrovati razmerje med politiko in socializmom, med družbeno politično znanostjo in neposredno praktično politično akcijo.

V tem procesu, ki se je odprl z vso ostrino v petdesetih letih in se je potem nadaljeval z različno stopnjo doslednosti in prodornosti v večini socialističnih držav in v socialističnem gibanju, lahko beležimo štiri za konstituiranje politične znanosti v socialistični družbi pomembne težnje: a) obnovitev izkušenj iz razdobja revolucionarne demokracije; b) obnovo motivov avtentične politične misli, c) teoretično in praktično problematizi-ranje samega fenomena politike in »političnega razuma«; č) in hkrati s tem začetek socializacije politike v procesih družbenega samoupravljanja.

Marksistično pojmovanje politike | 65

Ko se je soočila z negativnimi izkušnjami dosedanjega socialistič-

nega razvoja in navdihovala z zasnovami elementarno-plebejskih oblik demokratičnega življenja v neposrednem revolucionarnem razdobju, je socialistična misel, iščoč nove oblike človeškega sožitja, spoznala v mnogih dosedanjih zamislih in rešitvah političnega sistema socializma zgolj zgodovinsko relativne oblike političnega konstituiranja, v katerih, tudi če bi v njih ustrezala stvarnost normi, ni v razvitejši socialistični družbi dovolj poroštev in prostora za uresničitev »pozitivne svobode«, tj. množične udeležbe pri odločanju o pomembnih političnih in družbenih zadevah.

V tej relativizaciji zgodovinskih političnih oblik dosedanjega socializma, nastali zaradi potreb po konkretizaciji in poglobitvi obzorij socializma, pa se je hkrati odprla celovitejša zgodovinska retrospektiva, ki je razliko-vala zapleteno bogastvo družbeno politične misli, pozabljenih pod težo zaprašenega priročniškega marksizma. Klic »retour aux sources«, »nazaj k Marxu« res ni bil včasih brez političnih špekulacij, vendar je v svojem bistvu izražal potrebo po novi osmislitvi socialistične perspektive, ki se je že začela zgubljati za nedialektičnimi horizonti abstraktne bodočnosti.

Skozi ta povratek, ki se je nekaterim zdel nekoliko sumljivo specialistič-

no brskanje po biografsko-kronoloških podrobnostih zgodovine, so se še razločneje oblikovali vozliščni problemi politike, pred katerimi se je znašla socialistična revolucija XX. stoletja. Tudi teoretični zavesti je postalo mnogo jasneje, da je boj za politično oblast, njeno ohranitev in njeno uporabo le ena od sicer nujnih, vendar pa dolgoročno gledano zelo omejenih oblik, sestavin in faz v razvoju socialistične revolucije. Perspektiva socialistične revolucije je postala jasnejša v luči klasičnega razlikovanja med »politično in socialno« emancipacijo, kot je postalo v perspektivi novejše zgodovinske izkušnje pomembnejše klasično razlikovanje med »politično« in »socialno«

revolucijo60, Dosedanji razvoj socializma je z vso nazornostjo pokazal, da 60 Od tod aktualnost takšnih Marxovih del, kot je Kritika Heglove filozofije državnega prava, K židovskemu vprašanju, Kritične pripombe k članku »Pruski kralj...«, Ekonomsko-filozofski rokopisi, Nemš-

ka ideologija itd. (soavtor z Engelsom). Kasnejša Marxova dela (kot npr.

Osemnajsti brumaire, Državljanska vojna v Franciji itd.) so v mnogočem bistveno dopolnila dela »mladega« Marxa, vendar jih niso nikoli ne-girala v njihovi antialienacijski, humanistični viziji.

66 | Kaj je politična znanost?

problem alienacije - in tudi politične alienacije - ni nekakšen mladostni greh tega ali onega marksističnega misleca, marveč aktualni družbeno-politični odnos v razmerah, v katerih delavski razred kot subjekt socialistične revolucije ne postaja čedalje bolj stvarna vodilna sila v samih temeljnih produkcij odnosih in političnem sistemu sploh; v katerih se moč čedalje bolj osredotoča v »vodilnem krogu«, na katerega je opozarjal Marx. Celo več: težnje po politični alienaciji se pojavljajo celo v razmerah, v katerih je politični sistem načelno zasnovan na samoupravnih premisah, dokler imamo v njem relativno samostojne politične in družbene funkcije, ki se pojavljajo v vlogi reprezentantov. Pokazala se je tudi vsa aktualnost Marxove (in drugih marksistov) kritike birokracije z njenim kultom avtoritete, hierarhično logiko obnašanja, z njenim voluntarističnim fiatom in z njeno manipulacijo splošnih družbenih interesov v posebne in posamične interese.

Tako je veliki kritični spopad s »političnim razumom«61, ki se je že zaostril v štiridesetih letih prejšnjega stoletja in se nadaljeval v različnih oblikah v razvoju socialistične misli 19. in 20. stoletja62, v kritiki stalinističnega fenomena in birokratizma prerastel v ponovno kritiko »politične države« in politično alienacijo sploh. Pokazalo se je, da skupnost, h kateri teži ali naj bi težila socialistična družba, ni klasična politična skupnost, zaobsežena v katerikoli politični obliki.

Povratek socializma v zgodovino je pomenil tudi povratek zgodovine v socializem, novo navezavo na časovno razsežnost prihodnosti kot osnovno dimenzijo klasične marksistične tradicije. Bistvena orientacija socialistične 61 Marxov izraz iz njegovega sicer malo znanega, vendar za marksistično politično teorijo ne nepomembnega delca, Kritične pripombe k članku

»Pruski kralj...«. Gl. Rani radovi, Zagreb 1967, str. 176. Gl. tudi str.

186; »Toda socializma ni moči doseči brez revolucije. Njemu je potreben ta politični akt, kolikor mu je potrebno rušenje in razpadanje. Kjer pa se pojavlja njegov samosmoter, njegova duša, tam socializem odvrže svoj politični plašč.«

62 Vprašanje, kako glede na kritiko »političnega razuma« vrednoti Leninov prispevek k politični znanosti, je v novejšem času zopet postalo aktualno.

Če bi skušali odgovoriti nanj skozi prizmo Leninove Države in revolucije in njegove koncepcije demokracije, ne bi mogli trditi, da se Lenin ni zavedal tega problema. Gl. V. Lenin, Država in revolucija, v: Izbrana dela, Ljubljana 1949, III. zvezek, str. 230, 243, 245, 267.

Marksistično pojmovanje politike | 67

zavesti postane »razbitje« države, to pa ne v smislu zamenjave nezavednih z zavednimi aparati, pač pa v smislu preobražanja same klasične politične strukture in celotnega političnega sistema, ki naj raste iz delovnega polo-

žaja človeka.

V takšnem okviru postane tudi nekdanje klasično ( razlikovanje med drža-vo in družbo63), ki je, kot smo že poudarili, temeljni pogoj za konstituiranje politične znanosti – zopet aktualno. Toda sedaj ne več toliko na ravni idej in zgodovinske vizije, kolikor na ravni same družbene prakse. Avantgardne sile socializma, ki so bile neposredni nosilec politične oblasti, so začenjale spoznavati protislovno naravo svojega položaja, ki bi jih, kot je pokazala zgodovinska izkušnja, utegnil stihijsko potiskati v smeri čedalje večjega odtujevanja od osnovnih družbenih gibanj (v smeri birokratizma). En pol tega protislovja je nujnost, da se zgodovinska kontinuiteta revolucije nadaljuje pod vodstvom revolucionarne avantgarde, drugi pol pa sama imanentna zahteva revolucije, da postane njena dediščina čimbolj splošna. Na raz-ponu tega protislovja, ki implicira tudi radikalno preobrazbo koncepcije avantgardne politične organizacije, se je tudi zaostrilo vprašanje razlikovanja med državo in družbo, hkrati pa tudi teoretično in praktično zastavil problem njune integracije.

Toda integracije na kakšnih osnovah? Klasična meščanska politična dr-

žava je skušala preseči dihotomično strukturo države in družbe v splošnem volilnem aktu. Da s tem ni bila dosežena stvarna integracija privatne in javne sfere človekovega bivanja, je zelo prepričljivo pokazal že v svojih zgo-dnjih spisih, zlasti v Kritiki Heglove filozofije državnega prava, Marx, ko je ugotavljal, da se v pogojih dualizma med človekovo javno in privatno eksistenco pripadnik družbe mora »transsubstancirati« v politično sfero, ker ne vstopa vanjo kot konkretni človek-proizvajalec, marveč kot človek-državljan.

Pri iskanju integracijskih poti se je sodobna socialistična misel in praksa po eni strani opirala ravno na Marxovo kritiko »politične države«, upoštevajoč hkrati novejše značilnosti v razvoju predstavniške države - kot tudi na pozitivne občečloveške demokratične izkušnje in zasnove izvirnih 63 Lahko bi postavili splošno hipotezo, da v socialistični družbi, ki išče samoupravne oblike in vsebino delovanja, prej ali slej vznikne ponovno tudi interes za razlikovanje in dialektiko države in družbe. To je pokazala vsa novejša zgodovina kritike »kulta osebnosti«.

68 | Kaj je politična znanost?

oblik družbenega sožitja, ki so vznikle v neposredni revolucionarni praksi v dosedanjih socialističnih revolucijah ali v zvezi z njimi (komune, sovjeti, ljudski odbori, delavski sveti itd.). Pri vsem tem pa so odigrale precejšnjo pospeševalno vlogo tudi negativne težnje v dosedanjem razvoju političnega sistema socializma, ki so tudi jasno opozarjale, da je treba prestopiti Ru-bikon »politične države« in s tem preseči, bolje presegati, samo politiko v njenem specifičnem pomenu.

Družbeno samoupravljanje je tisti sklep družbenih odnosov, skozi katere se je v novejši zgodovini socializma začel proces organskega preraščanja dualizma države in družbe oziroma proces postopnega preseganja odtujitve družbenega in političnega upravljanja od neposrednega dela in ustvarjanja. Načelna izhodišča tega procesa bi se morda dala zaobseči v naslednjih značilnostih:

1. poudarek se premakne od »reprezentantov« k »reprezentiranim«.

Temeljno vprašanje postane, kako ustvariti takšne objektivne in subjektivne pogoje, v katerih bo delavski razred čedalje bolj upravljal sam s pogoji proizvodnje in z razdelitvijo proizvodov; 2. tudi drugi delovni sloji prihajajo postopoma glede svojega delovnega položaja in neposredne in popolne udeležbe pri odločanju o področju svojega dela v načelno enake odnose kot proizvajalci; pri čemer ostane odprto vprašanje specifičnih oblik samoupravljanja na teh področjih;

3. struktura državnih organov se čedalje bolj opira na samo globalno artikulacijo družbenega dela, zanikujoč na ta način elemente

»politične države«. Poveča se vloga temeljnih enot političnega sistema in predstavniških organov na račun centralnih, izvršnih in upravnih, nujno potrebna centralizacija pa se dosega po poti demokratične integracije;

4. spreminja se vloga avantgardne revolucionarne organizacije. Čedalje bolj postaja iz politične partije združenje somišljenikov, ki naj predvsem z idejnimi sredstvi zagotavljajo socialistično usmeritev družbenega razvoja;

5. spreminja in povečuje se vloga množičnih družbenih organizacij.

Iz »transmisij« postajajo relativno samostojni organizmi, ki zdru-

žujejo ljudi ne glede na filozofsko-nazorsko orientacijo na osnovi

Marksistično pojmovanje politike | 69

temeljnega konsenza bistvenih izhodišč socialistične družbe; 6. pomnoži se in okrepi vloga združenj, v katera se zbirajo ljudje, da bi v njih uresničevali svoje materialne in moralne interese; 7. večji poudarek se daje vlogi človeka, zagotovitvi njegovih osebnih svoboščin zoper samovoljne posege političnih in družbenih organov; hkrati se čedalje bolj postavlja v središče participatitivni, neposredni značaj odločanja o delovnih, državnih in drugih javnih zadevah.

V celoti vzeto vodijo ti procesi po svoji načelni usmeritvi k postopne-mu zoževanju in preobrazbi politike kot samostojne, profesionalno vezane dejavnosti, kot boja za politično oblast in njeno uporabo za usmerjanje družbenih odnosov kot delitve ljudi na vladajoče in vladane; politike kot upravljanja z ljudmi in kot dejavnosti, ki je ločena od družbenega dela in mu je nadrejena. Hkrati pa takšna usmeritev vodi postopno k razširjanju politike kot samousmerjanja družbe in družbenih skupin, k razširjanju politike v smislu na podružbljenih in podružbljajočih se proizvajalnih sredstvih zasnovanega samoupravnega urejanja človekovega delovnega položaja in položaja delovnih skupnosti, njihovega odločanja o pogojih proizvodnje in o usodi produkta njihovega dela in ustvarjanja ter o drugih pomembnih zadevah, ki se nanašajo na posamezno družbo in mednarodno skupnost.

Samo v tem smislu tudi lahko govorimo, da politika »odmira«64, bolje reče-no, da se socializira, t. j. postaja čedalje manj delovanje prek politične oblasti in s politično oblastjo in čedalje bolj sestavina in funkcija družbenega dela65. V teh okvirih se začenja tudi zoževati posredovalni značaj političnega odnosa in rahljati njegova rigidna institucionalizacija, da bi se hkrati začele 64 Prim. Mala politička enciklopedija, Beograd 1966, geslo Politika, str. 896.

65 O socializaciji politike gl. Andrija Krešić, Humanitet, politika i rat v: Čovek danas, Beograd 1964, str. 264‒274. Gl. tudi Ante Fiamengo, Politika i socijalizam. Politička misao, 1-2/1966, str. 6‒17. O problemu povezovanja političnega sistema in družbenega dela glej številna dela E.

Kardelja, zlasti: Socialistična demokracija v jugoslovanski praksi, Problemi naše socialistične graditve, IV. knjiga; Nova ustava socialistič-

ne Jugoslavije, Problemi naše socialistične graditve, VI. knjiga; Beležke o naši družbeni kritiki, Ljubljana 1966.

70 | Kaj je politična znanost?

na zgodovinskem horizontu zarisovati zasnove takšnih oblik in vsebin so-

žitja ljudi, v katerih dobiva tudi človek kot individualno bitje več možnosti, da z različnimi sredstvi začenja premagovati podrejenost silam, ki jih je v zgodovinskem procesu sam ustvaril, se osvobajati svojega privatniškega in skupinskega idiotizma in se sooblikovalno vključevati v skupnost, ki se sama vsebinsko poglablja in prostorno razširja, da bi postajala čedalje bolj v pravem pomenu človeška skupnost in skupnost vsega človeštva.

| 71

X

Mesto politične znanosti v socialistični

družbi

Zdelo se je lahko, to ni zgolj hipoteza, da v dobi, v kateri se začenja uveljavljati socialistično samoupravljanje in se politična dejavnost ponovno začenja organsko integrirati z družbeno dejavnostjo in s tem socializirati, ni nobenega razloga za konstituiranje politične znanosti kot panoge sodobnega druž-

boslovja in kot temeljne vede o politiki. Takšno stališče bi bilo utemeljeno, če bi politika v svojem specifičnem pomenu v katerikoli sodobni družbi dejansko bila »une quantité négligeable«, če bi se samoupravni odnosi konstituirali neodvisno od političnih odnosov v ožjem pomenu besede in če bi proces socializacije politike pomenil spontano dejavnost, ki bi bil zanjo prispevek politične znanosti – in drugih družbenih ved – brez pomena. Nobena od teh treh predpostavk ne najde potrdila v empiričnem izkustvu.

Če vzamemo tiste konkretne razmere, v katerih je teoretična zavest in praktično prizadevanje na področju samoupravljanja najdlje prodrlo (brez dvoma je v tej smeri mnogo storila socialistična misel in praksa v Jugoslaviji), smo že zelo daleč od tega, da bi lahko zanemarili vlogo, ki jo v njih ima politika v smislu delovanja politične oblasti tako na področju urejanja ekonomskih in drugih družbenih odnosov in na področju ustvarjanja normativno-organizacijskih okvirov družbeno-političnega sistema kot na področju zunanjepolitičnih odnosov in varstva družbe pred zunanjimi posegi.

To dejstvo ne izvira zgolj iz »državnega razloga«, ki stalno kaže naravno tendenco po lastni krepitvi, marveč je zasnovano na realni strukturi naše družbe in strukturi sveta, v katerem ta družba živi in deluje66. Prisotnost 66 O socialni strukturi naše družbe glej Miroslav Pečujlić, Klase i savremeno društvo, cit., III. del. O vlogi politike in oblasti v socialistični družbi glej

72 | Kaj je politična znanost?

in vloga »politične politike« tudi v družbi, v kateri se uveljavlja samoupravljanje, je pogojena z okolnostjo, da v njej še vedno niso premagani vsi elementi razrednosti, ki imajo praviloma sicer sekundarni pomen, ki bi pa v posebnih okoliščinah utegnili dobiti večjo moč. Toda tudi v novi družbeni strukturi, ki raste iz samega procesa podružbljajočega se dela, se pojavljajo protislovja interesov tako zaradi še vedno različnega značaja posameznih vrst dela, kot zaradi različnih funkcij, ki jih opravljajo posamezniki v družbeni organizaciji dela, kar vse je povezano tudi z različnim dostopom do dobrin materialne ali moralne narave. Družbena delitev dela postaja čedalje bolj neposredni in bistveni faktor socialne diferenciacije, interesni spori in konflikti med družbenimi skupinami, zasnovanimi predvsem na družbeni delitvi dela, pa postajajo čedalje bolj osnovna vsebina poklicnega odločanja. Res je, da se interesna protislovja in kolizije sicer rešujejo že v okviru »samoupravne politike«. Vendar pa v razmerah, v katerih obstaja družbena delitev dela, posebno delitev na umsko in fizično delo, na mesto in vas, in v razmerah, v katerih se odnosi med ljudmi oblikujejo na osnovi relativne redkosti dobrin in blagovno denarnih odnosov, ima »politična politika« še vedno funkcionalno vlogo. Sodobni mednarodni odnosi, njihova heterogena struktura tako glede na stopnjo ekonomskega razvoja kot na razlike v družbenih sistemih, še vedno zahtevajo tudi v družbi, ki uveljavlja

»samoupravno politiko«, ohranitev določenih funkcij za varstvo državne politične integritete.

Vsi ti stvarni odnosi, navedeni za ilustracijo, ne pa kot izčrpen opis vseh obstoječih protislovij, tvorijo tisti realni okvir, iz katerega tudi izhaja razmerje med »politično politiko« in »samoupravno politiko«. Tega razmerja ni moči v naprej določiti po neki idealni shemi, ker je pogojeno po prispevke v reviji Gledišta, posebno: Andrija Kresić, Politički apsoluti-zam, anarhija i autoritet, 4/1966; Jovan Đorđević, Vlast, autoritet i moć, 8-9/1966; Vučina Vasović, Politika i vlast, 8-9/1966; Josip Marinković, Samoupravljanje i autoritet, Gledišta, 8-9/1966; Radomir Lukić, Vlast u dosadašnjem socijalizmu, Gledišta, 6-7/1966; Mihajlo Popović, Uticaj, moč i vlast u socijalizmu, Gledišta, 5/1967; Čazim Sa-diković, Stvaralački karakter vlasti u socijalizmu, Gledišta 5/1967; Stevan Vračar, Dileme oko državne vlasti, Gledišta 5/1967; Slavko Mi-losavljevski, Predstavnička tela u sistemu socijalističke demokracije, 1/1967 idr.

Mesto politične znanosti v socialistični družbi | 73

doseženi stopnji obstoječe družbene strukture in zavesti. Bilo bi nerealno, če bi zaradi protislovij, ki nujno obstajajo med »politično politiko« in »samoupravno politiko«, in zaradi usmeritve k praktični negaciji »politične politike« videli v »politični politiki« zgolj etično negativni pojav, zgolj faktor alienacije, v »samoupravni politiki« pa neko čisto, neprotislovno in samo dezalienantno pojavnost. Ne slede na negativne težnje, ki jih spontano poraja »politična politika«, zlasti če je ne kontrolira jasna teoretična perspektiva, če ni pod učinkovitim nadzorom svojih mandantov in če zaradi tega občutek njene odgovornosti ni dovolj izostren, bi bilo težko zanikati, da je bila, je in verjetno še precej časa tudi bo »politična politika« ne samo faktor odtujevanja, marveč tudi, pod določenimi pogoji, eden od bistvenih faktorjev same samoupravne politike. Po drugi strani ne smemo prezreti, da se tudi samoupravni odnos ne izkaže v neki čisti obliki, da se v njem in ob njem porajajo protislovja, ki kažejo na to, da se tudi v samoupravnih institucijah lahko pojavljajo različni odtujevalni pojavi (zanemarjanje dolgoročnih interesov na račun kratkoročnih, »decentralizirani birokratizem«, neformalne grupe pritiska itd.); ker pač tudi iz samoupravnih odnosov, ki temelje na neposredni zainteresiranosti človeka in delovnih skupnosti, ne morejo biti avtomatično izločene tudi negativne posledice individualne in skupinske interesne motiviranosti.

V pogojih soobstoja in prepletanja »politične politike« in »samoupravne politike« konstituirajoča se politična znanost ne proučuje zgolj »politič-

ne politike«, marveč nujno tudi samoupravno politiko, ker je povezana in pogojena s prvo in obratno. Zaradi tega se predmetno področje politične znanosti z nastopanjem samoupravnih odnosov ne krči, marveč se širi, ker pomeni vzpostavljanje samoupravnih institucij večje število političnih su-bjektov (posamezniki, delovne organizacije, združenja, interesne skupine, družbeno politične organizacije itd.), večjo politično participacijo in večje število političnih odločitev v družbenem življenju.

Toda tudi če bi se hipotetično sprijaznili s trditvijo, da samoupravljanje izpodmika osnovo politični znanosti, s tem še ne bi odpadlo dejstvo, da je »politična politika« v celotnem sodobnem svetu tako prostorno kot globinsko silno narasla. Katera znanost naj bi proučevala to ponekod skoraj totalno, drugod pa vsekakor zelo daljnosežno »politizacijo« sodobnih družb, če ne ravno politična znanost? In tudi o družbi, v kateri se začenja uveljavljati družbeno samoupravljanje, se splošna spoznanja o politiki ne

74 | Kaj je politična znanost?

morejo graditi zgolj na njeni domači empiriji. Zato bi celo v primeru, če bi sprejeli argument, da je politična znanost absurd v razmerah, v katerih začenja politika »odmirati«, ne bi mogli mimo dejstva, da je ta sicer zelo pomemben pojav prostorno doslej precej omejen in šele na začetku svojega dejanskega zgodovinskega uresničevanja. Potemtakem tudi s tega gledišča ni nobenega prepričljivega razloga zoper prizadevanje, da se konstituira politična znanost kot posebna družboslovna panoga.

Če se po takšni znanosti kaže v sedanjem zgodovinskem trenutku potreba po vsem svetu, je tem bolj potrebna v družbi, ki si je praktično posta-vila smoter, da premaguje ekonomsko, socialno in idejno odtujitev človeka in družbenih skupin67. Tudi preseganje politike kot delovanja, ločenega od 67 O politični znanosti se je med socialističnimi deželami najprej začelo ob-

širneje razpravljati v Jugoslaviji, kjer so se tudi pedagoške in znanstvenora-ziskovalne institucije s področja političnih ved precej razvile (Fakulteta za politične vede v Beogradu, Fakulteta za politične vede v Zagrebu, Fakulteta za politične vede v Sarajevu, Visoka šola za sociologijo, politične vede in no-vinarstvo v Ljubljani, inštituti in oddelki za politične vede pri nekaterih pravnih fakultetah in drugih raziskovalnih organizacijah itd.). O politični znanosti v Jugoslaviji glej teksta J. Đorđevića in L. Gerškovića v tem zborniku. Glej tudi: Nerkez Smailagić Politički studij kod nas, Politička misao, 1/1964, str. 136-150; J. Marjanović, Političke nauke i njihov studij kod nas, Naše teme, 1, 2/1964, str. 84-93; Ivan Babić Uloga političkih znanosti u nas i programiranje rada Politološkog društva, Politička misao, 4/1966, str. 6-10, Savetovanje o političkim naukama, Arhiv za pravne i društvene nauke, 1/2-1964.



O političnih znanosti v nekaterih drugih socialističnih deželah glej: Marian Zychowski, Nauki politiyczne, Nowe drogi, 12/1966, str. 20-27; Jerzy J. Wiatr, Politična sociologija na Poljskem, Teorija in praksa 6/1964; F. Burlackij, Politika i nauka, Pravda, 10. l. 1965; E. V. Tadevosjan, Diskusija o političeskoj nauke, Voprosy filosofii; O razrabotke problem političeskih nauk, Obzor pisarn čitatelej, Pravda, 13. VI. 1965. V

najnovejšem času pa se je razprava o političnih vedah posebno razživela v ČSSR. Gl.: A. Ort, M. Rad, K. Kratky, Politicka veda-ano či ne? Nova mysl, 5/1965, str. 684-695; Miroslav Soukup, Ke koncepci a ukolum politicke vedy, Nova mysl, 18/1966, str. 13-15; M. Kalab, O politice, zajmech a vede, Nova mysl, 9/1966, str. 6-8; K. Ondris, Čim začit v politicke vede, Nova mysl, 16-18; Jeri Loukotka, Rozvoj vedecke teorie politiky, Nova mysl, 25/1966; Stanislav Kučera, Vedecka politika a po-liticka veda, Nova mysl, 25/1966, str. 27-28; K perspektivam politicke vedy (diskusija o politični znanosti), Nova mysli, 26/66, 11-15; Politika a

Mesto politične znanosti v socialistični družbi | 75

procesa dela in ustvarjanja, ni bilo in ne bo spontan zgodovinski proces.

V njem sodelujejo velika zgodovinska gibanja, ki si postavljajo akcijski program, da se postopoma premagajo odnosi med ljudmi kot odnosi med vladajočimi in vladanimi. To veliko zgodovinsko dogajanje je zasnovano na nekih temeljnih znanstvenih spoznanjih, ki jih je treba dopolnjevati, dograjevati in spreminjati v svetu, ki se sam spreminja in ki se spreminja tudi zaradi prisotnosti znanstvene zavesti. V tem dogajanju sodelujejo, naj bi sodelovale ali naj bi še bolj sodelovale vse družbene vede, od socialne psihologije, sociologije, pravnih znanosti, zgodovine do socialne geografije, ekonomije in filozofije. To zgodovinsko dogajanje terja, da se vanj dejavno vključi tudi znanstvena panoga, ki bi sistematično in kontinuirano proučevala genezo, strukturo in funkcijo politike v sodobnem svetu.

Takšno nalogo pa lahko opravlja le politična znanost, ki se ne bo ome-jevala na preštevanje volilnih rezultatov in ponavljanje političnih progra-mov. Znanost, ki bo vestno zbirala dejstva, ne da bi postala empirična, ki bo soodkrivala smotre revolucije, ne da bi postala utopistična; ki bo iskala sredstva za njihovo uresničevanje, ne da bi postala instrumentalistična.

Znanost, ki bo povezovala, upoštevajoč tudi prispevek drugih družbenih ved, vestno analizo političnega fenomena s sociološkega, zgodovinskega vidika z njegovo deontološko (samoupravno) perspektivo. Takšno nalogo bo lahko, skratka, opravila le zgodovinsko-humanistično usmerjena politična znanost.

In prav takšno politično znanost potrebuje in išče sodobna demokracija, posebno demokracija v socialistični družbi.

veda, zaver redakce k diskusi, ktera probehla na strankach Nove mys1i v roce 1966, Nova mysl, 26/1966, str. 14-15. O diskusijah o politični znanosti v socialističnih deželah glej moj prispevek: Politična znanost - da ali ne? Politička misao, 3/1965, str. 87-97. O novejših razpravah o politični znanosti v ČSSR gl. Smilija Hornjak Diskusije o perspektivama političke nauke u Čehoslovačkoj, Socijalizam, 4/1967, str. 537-541. Temeljno razpravo o politični znanosti sta v ČSSR napisala Jindrich Fabich - Te-odor Syllaba, K filosofickyma sociologickym otazkam marxisticke politicke vedy, Filosoficky časopis 4/1967 (gl. prevod v Teoriji in praksi, 3/1969). Nekateri znaki kažejo, da so v najnovejšem času v nekatrih socialističnih deželah (npr. v ZSSR) začeli zopet bolj skeptično gledati na možnost obstoja politične znanosti kot samostojne znanstvene panoge.