kulturno - politično glasilo Za boli? 6 fot&gzatii- 6 datil. PRIDITE PRAVOČASNO V fota TaMinfru Čelov« - KUgenturt, Alt« Platz 31, rol. 2046 Sliko za legitlmatile - ekiptezno svetovnih in dom a čih do g o d kov 2. leto / številka 46 V Celovcu, dne 15. novembra 1950 Cena 55 grošev Zastopniki Narodnega sveta pri ivemem predsednike j&psdmia v weist Zgodovina zadnjih let je dokazala, da v splošnem javno mnenje o Jugoslaviji ni bilo pravilno. Večinoma so pričako-vli, da stremi Zapad, odnosno Amer-rika, v Jugoslaviji za vzpostavitvijo starega reda, kakor je bil pred drugo svetovno vojno. Amerikanci so realni ljudje: jugoslovanska emigracija pa je v celoti — tako pri Slovencih kakor tudi pri Srbih in Hrvatih — razbita in torej do skrajnosti neenotna. Po tej svoji needinosti ne predstavlja jugoslovanska emigracija za Amerikance činitelja, ki bi bil za sedaj dosti močna sila, da bi se mogel upreti tudi morebitnemu napadu iz vzhoda. Zapad rabi ravno na tem delu Balkana neko silo, ki je v sebi dosti močna. da skrbi za mir in red. K temu je Zapad prisiljen zaradi izredne važnosti zemljepisnega položaja tega dela Balkana, pa tudi zaradi današnjega političnega položa ja v tem delu Evrope. To je moral Zapad vpoštevati, pa če. tudi je režim v Jugoslaviji — rdeč, torej komunističen. Ker krije Jugoslavija hrbet Sredozemlju in more biti v slučaju potrebe tudi važno strateško oporišče, jo pač Zapad poizkuša pridobiti s političnim vplivom, nadalje pa tudi z denarnimi in materialnimi pošiljkami. Za Zapad je važen predvsem tale vojaški moment: Od Balkana (to sta Jugoslavija in Grčija) preko Turčije, Irana, Afganistana in Indije bi bila ena sama sklenjena veriga zapadno usmerjenih držav. Vse te države ležijo ob zapadno-južni meji velike in močne Sovjetske zveze ter njenih zaveznikov. — Drugi moment za Zapad bi bil ideološki in obstoja v tem, da bi Tito mogel pomeniti začetek nadaljnega razkroja v enotni komunistični fronti. Ta drugi moment je pri Zapadu pri današnjem svetovnem položaju mnogo manj pomemben kakor pa vojaški moment. V zadnjem času so vzbudile v svetu splošno pozornost Titove izjave. Tako je zanimiv njegov govor z dne 30. oktobra t. 1., še bolj pa so zanimivi njegovi odgovori zastopniku vodilnega ameriškega lista ,,T.he New York Times.“ Te izjave bi mogle pomeniti, da je Jugoslavija že prešla popolnoma na Zapad. To potrjuje nadalje zadržanje jugoslovanskega zastopnika v UNO ter pripravljenost Jugoslavije za sodelovanje proti kakemu morebitnemu napadalcu (ob jugoslovanskih mejah pretijo vendar kominformske države Bolgarija, Romunija, Madžarska in Albanija).'Končno pa dokazuje prehod Jugoslavije k Zapadu tudi _ znatna pomoč Amerike v živilih ter privoljenje Amerike, da prizna Mednarodna banka Jugoslaviji posojilo v višini nekaj milijonov dolarjev. Tudi pri pogajanjih z Italijo bi dobila Jugoslavija — gotovo na namig Združenih držav — na račun reparacij takoj znatne zneske ali pa pošiljke v materialu, ki bi jih Italiji krila spet Amerika na račun Marshallove pomoči. Maršal Tito je v svojih govorih in odgovorih povdarjal. da je vsa pomoč, ki jo dobiva in jo bo še dobila Jugoslavija iz Amerike ,.brez kakršnih koli političnih pogojev in obveznosti.“ S tem se je po izjavah maršala Tita izkazala Amerika „veliko plemenitejšo kot svoj-čas Rusija.“ Kljub vsem tem zatrdilom maršala Tita pa se vendar že kaže v vsem zadržanju Jugoslavije napram zunanjemu svetu novo obzorje, ki odgovarja bolj „zapadnemu načinu.“ , To dokazuje zlasti izboljšanje odno-(Nadaljevanje na 2. strani) Narodni svet koroških Slovencev se je dne 18. decembra 1949 obrnil na zvezno vlado na Dunaju z vlogo po ustanovitvi osrednjega referata za narodnostna vprašanja. V tej vlogi je Narodni svet med drugim navajal dejstvo, da v konkretnih slučajih noben urad za rešitev vlog, ki se nanašajo na slovenske porbleme, noče biti pristojen in da mnogo važnih vlog ne najde rešitve ali pa se rešujejo v neprid Slovencev. V imenovanem pismu na zvezno vlado navaja Narodni svet, da so predvsem vprašanja državljanstva, socialne oskrbe za žrtve nacizma, gospodarske subvencije, pravne in upravne zadeve — ki se rešujejo mnogokrat v neprid Slovencev ali pa se sploh ne rešijo —, povod, da prosi Narodni svet zvezno vlado za ustanovitev osrednjega referata pri zvezni vladi in odgovarjajočih Jugoslaviša v Jugoslavija — Albanija Jugoslovanska vlada je prekinila preteklo soboto diplomatske zveze z Albanijo. — Albansko poslaništvo v Beogradu so po naročilu jugoslovanske vlade zaprli. Titovi razgovori V razgovoru z zastopnikom nemškega tiska je dejal maršal Tito, da spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ni nikak družinski prepir, ampak globok razkol. — Nadalje je Tito izjavil, da bo Jugoslavija podpirala Združene narode pri izvajanju sklepov o Koreji. Jugoslavija je tudi pripravljena sprejeti inozemska posojila, vendar pa brez političnih in gospodarskih pogojev in zahtev. „Jugoslavija hoče biti drugim narodom primer, kako je mogoče na temelju Marlesovega in Leninovega nauka zgraditi socialistično družbo s človečanskimi sredstvi,“ je dejal maršal Tito in je še dodal: „Nekateri sovjetski načini podržavljanja se pri nas niso obnesli, zato bomo manjšim obrtnikom vrnili njih zasebno lastnino, — Nadaljevali bomo kljub letošnji slabi letini z industrializacijo države, ne bomo pa izvedli kolektivizacije kmetijstva.“ podreferatov pri deželni vladi. Naloga teh referatov bi bila v deželnem in državnem merilu zastopati interese Slovencev. Narodni svet je na to vlogo sprejel od zvezne vlade preko koroškega deželnega glavarja 15. februarja 1950 pod številko LH 385/1950 odgovor, v kate-x’em zvezna vlada naglasa, da nima nobenih pomislekov, da se tak referat ustanovi pri deželni vladi. Zvezna ustava prepušča namreč deželnemu glavarju, kako si on uredi urade dežlne vlade. V zvezni vladi pa so za narodnostna vprašanja pristojna razna ministrstva, predvsem predsedstvo vlade in zunanje ministrstvo. Deželni glavar je pripisal v svojem dostavku sledeči značilni stavek: ,,Pripominjam, da so manjšinska vprašanja v polni meri zadeva zvezne vlade.“ novih mM Razgovor z nadškofom Stepincem Zastopnik ameriškega lista -.New York Times“ se je razgovarjal, kakor omenjamo v današnjem uvodniku, z maršalom Titom; pozneje pa je dopisnik istega lista obiskal zagrebškega nadškofa Stepinca, ki je zaprt v jet-nišniči Lepogiava na Hrvaškem. V razgovoru je nadškof Stepinac omenil, da ne bo jugoslovanska vlada odločala o tem, ali bo on ostal še v zaporu in kako bo živel nato v svobodi; o tem bo po izjavi nadškofa odločal Vatikan. Nadalje je nadškof izjavil, da je zadovoljen, ,,ko more trpeti za Cerkev.“ Marshallov načrt za Jugoslavijo Vlada Združenih držav namerava poslati v Jugoslavijo za omiljenje velikega pomanjkanja živil v tej ljudski republiki 100.000 ton moke, ki je že prispela v Evropo v okviru Marshallovega načrta in je bila namenjena za razne evropske države. Te države bi začasno odstopile to moko Jugoslaviji, ko bi pa ameriški kongres odobril Jugoslaviji podporo v višini 105 milijonov dolarjev, bi dobile to moko vrnjeno. V Jugoslavijo je iz ameriških pristanišč že odplula pošiljka mesa v vrednosti približno dveh milijonov dolarjev. Dodelitev pristojnosti deželni vladi s strani zvezne vlade in odklonitev te pristojnosti s strani deželne vlade in zavlačevanje rešitve nujnih vlog je prisililo Narodni svet koroških Slovencev, da se po svojih zastopnikih obrne direktno n», državnega predsednika g. dr. Karla Renner-ja. Zvezni predsednik je 28. oktobra 1950 sprejel zastopnike Narodnega sveta, ki so mu tolmačili državno-pravni položaj koroških Slovencev, kakršen je postal s pismom z dne 15. februarja 1950. Razogovor se je nanašal na vse nujnosti, ki se tičejo koroških Slovencev. Ker je gospod državni predsednik z razumevanjem sledil vsem našim željam in izvajanjem, in je tudi dobrohotno sprejel prepise vseh tekočih in nerešenih vlog v svrho posredovanja, mu je Narodni svet dostavil zapisnik razgovora, v katerem so vse bistvene točke razgovora zabeležene. Medtem pa je Narodni svet koroških Slovencev sprejel iz pisarne državnega predsednika pismo pod štev. 14.334 z dne 4. novembra 1950 s tole vsebino: ,.V zvezi z Vašim obiskom pri g. zveznem predsedniku dne 28. oktobra t. I. Vam pisarna zveznega predsednika p» njegovem naročilu sporoča, da je g. zvezni predsednik v smislu Vam danih zagotovitev g. zveznega kanclerja in g. deželnega glavarja Koroške odgovarjajoče informiral o Vaših željah.“ Direktor kabineta: Lastnoročni podpis. Tibet se pritožuje Glavno tajništvo Združenih narodov je sprejelo pritožbo tibetanske vlade na Varnostni svet. V pritožbi obtožuje tibetanska vlada komunistično Kitajsko nasilnega vpada v Tibet in poziva Varnostni svet, naj sprejme razpravo o tem kitajskem vpadu na dnevni red. Po poročilih iz Indije so kitajske komunistične čete še vedno nekaj sto kilometrov oddaljene od glavnega tibetanskega mesta Lhase. Po drugih vesteh pa je komunistična .,5. kolona“ v Tibetu prevzela že vso oblast v državi in tibetska narodna skupščina je po teh vesteh sprejela vse pogoje komunistične Kitajske o nadaljnih odnosih med Tibetom in Kitajsko. V Severni Koreji Na Koreji se je posrečilo edinieam Združenih narodov delno napredovanje tako na severo-zapadnem odseku kakor tudi na osrednjem odseku bojišča. Neka ameriška divizija je pri tem svojem napredovanju dosegla važne vodne elektrarne pri čončonu. Ameriško letalstvo je uničilo v času od 1. do 11. novembra v Severni Koreji 48 letal sovjetskega tipa. Od teh je bilo 18 letal, med njimi dva šobna lovca (Düsenjäger), sestreljenih v zraku, ostala pa so bila uničena na tleh. Pomorski odbor Äflimfske zveze Pomorski odbor držav Atlantske zveze se je sestal k svojemu drugemu zasedanju v Washingtonu. Glavni predmet posvetovanja je bil sestavitev načrta o dolediltvi ladij posameznim državam v slučaju svetovnega spora. Države Atlantske zveze razpolagajo danes skupno s % vsega svetovnega trgovskega brodovja. Evropsüo vprašanje v britanski iborniri V britanski poslanski zbornici je pri. razpravi o evropskih vprašanjih državni podtajnik v zunanjem ministrstvu, Ernest Davies, zavrnil predlog o vzpostavitvi skupne evropske vojske in o imenovanju skupnega evropskega obrambenega ministra. Nadalje je državni podtajnik Davies v imenu britanske vlade izjavil, da bi Velika Britanija tudi ne mogla vstopiti v zvezo združenih držav Evrope, ako bi bila taka zveza ustanovljena. Vendar pa je namen laburistične vlade, da sodeluje z Evropskim svetom. Evropska posvetovalna skupščina naj bi po mišljenju britanske vlade bila le ustanova za razpravljanje raznih vprašanj. Nikakor ne bi smela ta Evropska skupščina postati parlamentarno zastopstvo, ki hi moglo vsiliti svoje sklepe posameznim vladam evropskih držav. V zvezi s temi izjavami državnega podtajnika Ernesta Daviesa je izjavil poslanec konservativne stranke Dun-can Sandys, da bodo narodi svobodnih evropskih držav sprejeli te izjave z velikim razočaranjem. Vsem je jasno namreč, da laburistična vlada, ne vidi rada Evropskega sveta, ker je ta nastal proti želji londonske vlade. Ako pa bo laburistična vlada v sedanji smeri s svojo politiko nadaljevala — je zaključil svoj govor poslanec Dun-can Sandys —, bo dosegla kmalu monopol pri uničenju Evrope. © ž ni teden Že je bilo videti, da hoče Kitajska poseči v vojaške operacije na Koreji. Pravzaprav je to storila, ko je nekaj Mao-Tse.Tungovih divizij prodrlo skoraj 60 kilometrov v Severno Korejo in so se tam morali ameriški in angleški oddelki umakniti. Na nebu so se pojavila raketna letala sovjetskega izvora in prvič se je zgodilo, da so prišli ameriški lovci v težke borbe. Vojaški položaj UNO oboroženih sil se je bdi zelo poslabšal. Mac Arthur je poslal v Lake Succes, kjer je sedež Organizacije združenih narodov, poročilo, v katerem je povedal, da UNO sile na Koreji stoje v borbi z novim napadalcem in da so to divizije sosednje komini-stične Kitajske. UNO naj torej pozove pekinško vlado, da takoj umakne svoje čete. Zapadno časopisje je že ugibalo in se razpisavalo, kaj in kako bo, če bi Mao-Tse-Tung vrgel na Korejo še ostale številne divizije, ki jih ima v Mandžuriji. Kako bi potem Amerika odgovorila? Ali se bo umaknila, da bi se izognila težavni vojni s 400 milijo-sko Kitajsko? Ali bi uporabila atomske bombe, ali bi Čang-Kaj-Šekovo armado prestavila na Korejo, ali bi mobilizirala in oborožila Japonce itd. Položaj pa se je čez noč spet obrnil. Višinski je dejal v Lake Success.u, da ne verjame v navzočnost kitajskih čet na Koreji. Dejansko stanje je seveda dobro poznal. Kljub temu njegova izjava ni bila slab znak. Potem je prišlo ono, čemur pravimo „čez noč.‘‘ Medtem ko je sovjetski maršal Bulganin v Moskvi še pozival kitajske komuniste na boj, pa so UNO čete na Koreji v svoje veliko, seveda prijetno presenečenje, morale ugotoviti, da kitajskih čet nikjer več ni. Na svojem prodiranju enostavno niso naleteli na nobenega Mao-Tse-Tungova vojaka več. Sedaj vse spet ugiba o vzrokih, oziroma ozadju tega nenadnega umika. Prvi trde, da je to posledica težkih bombnih napadov ameriških ,,letečeih trdnjav“ na mesta in prometne vozle ob reki Jalu, kjer teče fronta. Z več kot 800 letečimi trdnjavami so Amerikanci omenjene kraje pokrili s takoimeno-vanimi „bombnimi preprogrami,“ ki jih v ostalem nemška mesta zelo dobro poznajo iz zadnje vojne. Mao.Tse-Tung naj bi se torej prestrašil in ukazal umik. Drugi pravijo, da je Mao-Tse-Tung, ko je poslal svoje divizije čez mejo na pomoč Severnokorejcem, hotel s tem pri Amerikancih le izsiliti kake prednosti, obenem pa ojačiti bojno moralo Severnokorejcev. Tretji pripisujejo spet vse sovjetskemu vplivu. Dejstvo je, da je položaj okrog Koreje zelo zamotan. Baje je med Ameriko in Mao-TseTungovo Kitajsko v teku zelo živahno trgovanje, medtem ko o pravih diplomatskih stikih še ni sledu. Tudi angleško stališče na Daljnem vzhodu ni vsakomur jasno in dosledno. Sovjetski zastopnik v UNO je zahteval, da povabijo delegacijo Mao-Tse-Tungove vlade v Lake Success na pogovore. Stvar se je potem v toliko razvila, da bodo sprejeli Mao-Tse-Tungovo politično zastopstvo. Ameriški poslanik v Pragi mu bo izdal potne liste za potovanje v Ameriko. Na splošno je težišče svetovne politike že več mesecev na Daljnem vzhodu. Skoraj vse delo Organizacije združenih narodov se suče okrog teh vprašanj. Delovanje vse ameriške diplomacije in obveščevalne službe je osredotočeno na Daljni vzhod. Tako poročajo njih časopisi, da vedo iz lastnih zanesljivih virov, da je postala Mandžurija eno samo velikansko vojno taborišče. Mandžurija leži med Korejo, Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Do zadnje vojne je bila nekakšna vazalna država Japonske. Sedaj pripada uradno Kitajski, vendar so si Sovjeti izgovorili gotove strateške in gospodarske predpravice. Danes je tam baje armada en in pol milijona Kitajcev, katere vežbajo sovjetski strokovnjaki. Deželo mrzlično industri-jalizirajo, gradijo ceste in železnice. Celokupna ^Mao-Tse-Tungova armada pa baje šteje 5 milijonov vojakov in to armado nameravajo povečati na 9 mili- jonov. Razumljivo je, da te vesti vzbujajo v Ameriki največjo pozornost. Komunistične čete zasedle tibetansko glavno mesto Lhasa Tam so njih simpatizerji že pred njih pohodom prevzeh oblast v roke in tako mogli okupatorje pozdraviti kot „osvobodilce.“ Tibetanske čete so se pač nekaj upirale, vendar njih odpor ni mogel biti uspešen. Okrog dosedanjega državnega poglavarja Dalai-Lama se. slišejo različne vesti. Prve trdijo, da je na poti v Indijo. Indija je medtem poslala že več protestov v Peking, od koder je končno dobila odgovor, da je vse to le notranja zadeva Kitajske. V Nepalu revolucija Nepal je majhna državica ob severni indijski meji. O njej le malokdaj kaj slišimo. Tam vlada maharadža Rana s svojimi 80 sorodniškimi družinami. Svoj čas je vladal tam kralj, katerega pa je Rana odstavil. Kraljevi privrženci pa so iz Indije organizirali vojaški pohod nad Rano. Po vsem videzu podpira to gibanje tudi indijska vlada. V Indokini se vodijo ogorčene borbe Francoske kolonialne čete so še vedno v umikanju, vendar prihajajo v pristanišče Saigon neprestano ameriška ojačenja. Cesar Bao Dai, ki sodeluje s Francozi, je izjavil, da bo do konca leta 1951 postavil na noge lastno armado 70.000 mož za borbo proti Ho-Či-Minhovim upornikom. V Evropi dogodkov posebnega pomena ni bilo Nemška vlada v Bonnu je izjavila v parlamentu, da za Nemce sovjetski predlog o združitvi Nemčije ni sprejemljiv. Sovjeti so bili namreč pred 14 dnevi poslali predlog slične vsebine vladam Anglije, Francije in Amerike. Kancler Adenauer je še dejal, da mu je francoski ministrski predsednik Pleven zagotovil, da bodo neški vojaki v bodoči evropski armadi povsem ena- kopravni z zavezniškimi. Vsak Nemec, ki ima čisto vest, mora uvideti nujnost pripomoči k obrambi svoje domovine. Jugoslavija na strani UNO Če bi prišlo do vojne med rdečo Kitajsko in Ameriko, potem bi se Jugoslavija postavila na stališče UNO, kar se tiče ugotovitve, kdo je napadalec. Tako je izjavil maršal Tito dopisniku vehkega ameriškega lista „New York Times.“ Obenem je njegov zunanji minister dr. Aleš Bebler, ki je ta mesec predsednik Varnostnega sveta UNO, predlagal svoj načrt, kako napadalca takoj ugotoviti. Načrt je večina držav pozdravila, vendar velesile dvomijo, da bi ga bilo mogoče praktično izvesti. Španiji se polagoma odpirajo vrata v UNO Glavna skupščina UNO je z večino glasov dovolila sprejem Španije in Za-padne Nemčije v prehranjevalni in poljedelski odsek Organizacije združenih narodov, število držav članic tega odseka se je dvignilo na 68. Seveda ostane pot do rednega članstva v UNO še dolga. Volitve v Ameriki Tam so volili del senatorjev, poslancev in guvernerjev, katerim je službeni čas potekel. Opozicionalna republikanska stranka je imela več uspeha kot Trumanova demokratska. Zlasti v senatu je položaj vladne stranke približno na tako tanki niti kot je v Londonu položaj laburistične stranke v spodnji zbornici. Razpolaga namreč z večino komaj dveh glasov. V poslanski zbornici pa je večina še vedno zelo močna kljub izgubi nekaj glasov. Razlike v stališčih obeh strank so na vsakem področju zelo močne. Republikanci zagovarjajo močno roko v Aziji in na-pram Sovjetski zvezi. Obenem pa republikanci niso naklonjeni izdatkom za gospodarsko pomoč Evropi, oziroma protikomunističnemu svetu. (Nadaljevanje) Ko smo se zbudili, smo bili že globoko v Lombardiji. Velikanska ravnina, preko katere vodijo lepe asfaltirane ceste in dolge železnice. Nepregledna polja, ki morajo biti poleti zelo lepa. Proti poldnevu pa smo že spet videli obrise gora. Točno ob dvanajstih smo privozili v milijonsko mesto Torino. Še nismo odmolili angelskega češčenja, ko je vlak nenadoma pričel voziti nazaj. Peljali so nas v predmestno postajo „Grugliasco". Dobili smo kosilo, medtem pa je že prišla dolga kolona avtomobilov po nas. Poveljnik kolone nam je v nemščini in angleščini povedal, da pojde-mo v taborišče, takoimenovani „tran-sit camp“. To taborišče pa ni obstojalo iz barak, temveč iz osmih velikih enonadstropnih zgradb. Pozneje sem izvedel, da je vse to bila prej torinska umobolnica. Seveda je bilo v teh zgradbah vse, kar je potrebno za začasno oskrbo izseljencev, kuhinje, spalnice, ambulante itd. Slovencev nas je bilo približno sto in so nas nastanili v bloku C v prvem nadstropju. Prišla je taboriščna policija in nas obvestila, da moramo vzeti vsak svoje dokumente in se javiti v ambulanti na zdravniški pregled. Tam dobimo živilske nakaznice in zdravniške pečate na naše potne liste. Brez tega pregleda namreč ne vzamejo nikogar na ladjo. Bili smo sicer že v Avstriji trikrat pregledani, toda ta zadnji pregled je najstrožji. Če ugotove le najmanjšo bolezen, je to lahko vzrok, da ne moreš nadaljevati poti. Poseben predpis velja za žene, noseče nad tri in pol mesece. Te zadržijo, dokler ni otrok star 6 mesecev. Takih slučajev sicer ni bilo, ker jih ustavijo že na zdravniških pregledih v Avstriji. Zgodi pa se tudi primer, da zdravnik v Avstriji prezre, ker ve, da so zgolj la- dijski predpisi tako strogi. Kar povem, da je bil tak slučaj ravno pri meni. Mojo ženo sem srečno spravil skozi prejšnje zdravniške komisije. Moja žena pa je bila noseča že v 7 in pol mesecu. Morete si misliti, kako me je skrbelo. Če bi radi žene ne mogli nadaljevati poti in ostati še dolge mesece v taborišču, bi nam medtem vsi dokumenti zapadli, kar bi nam prineslo nemalo potov in nevšečnosti. Najino skrivnost sva zaupala starejši dobrohotni materi. Sprva se je prestrašila, potem pa nama svetovala, naj najdeva osebo, ki bi si upala s pa-> 'pirji moje žene pred komisijo. Edino na ta način je mogoče uspeti. Ker niti jaz niti moja žena nisva imela takega poznanstva, nama je dobra ženica tudi tukaj priskočila na pomoč. Šla je po svojo prijateljico, ki je tudi bila v taborišču ter že prestala zdravniški pregled. Pripeljala jo je k nama. Bila je približno iste starosti kot moja žena, toda odgovarjali nista niti velikost niti barva las. Seveda je mlada ženska malo oklevala. Ko pa sva ji razložila, v kakšno nesrečo neizogibno padeva, če bi morala ostati v taborišču in začeti vse znova, je pristala. „Morda bo Bog pomagal!“ je rekla, vzela papirje moje žene ter stopila v vrsto čakajočih na hodniku. Ko je zdravnik odprl vrata in jo poklical, mi je srce utripalo od tesnobe in napetega pričakovanja. ,,Ali bo uspelo? — Ali ne bodo zdravniki spoznali, da velikost in obraz ne odgovarjata podatkom in sliki? Strah, da bo vse propadlo, me je povsem prevzel. Srce mi je tolklo, da sem mislil, da ga vsi slišijo. Končno je prišla iz sobe. Midva sva stala na koncu hodnika in skušala iz njenega obraza razbrati, če je uspelo. Pomežiknila nama je in to je bil najboljši znak. Rešena sva. Kamen se mi je odvalil od srca. Umor predsednika v Venezueli Po revoluciji v mesecu novembru leta 1948 je postal predsednik južnoameriške republike Venezuele bivši vojni minister, Carlos Delgado Chal-baud. — Po poročilih iz glavnega mesta Venezuele, iz Caracasa, je bil predsednik koncem preteklega tedna u-morjen. > SRQ še sprejema Mednarodna begunska organizacija (IR.O) sporoča, da se morejo po novih predpisih te organizacije prijaviti pri IRO za pomoč tudi oni begunci (izvzeti so pa še vedno Nemci po rodu, to je „Volksdeutsche“), ki doslej niso imeli pogojev za pomoč pri IRO. Edini pogoj je, da so bili v Avstriji (ali na kakem drugem ozemlju, kjer deluje IRO) pred 1. oktobrom t. 1. Vsi ti morejo dobiti pri IRO pomoč pri izselitvi, pri stalni naselitvi v Avstriji ali pa pri morebiti zaželjeni repatriaciji. Vsi begunci, ki torej še niso vpisani pri IRO, naj se čimprej zglasijo v njenem osrednjem uradu v Šmartnem pri Beljaku (St. Martin bei Villach) ali pa v IRO-uradu v Celovcu, Miesstaler. strasse 1. — Prijaviti se morejo tudi oni begunci, ki so prišli v Avstrijo šele po 1. oktobru 1. 1., vendar morejo ti dobiti pri IRO za enkrat samo pravno in politično pomoč. iiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiimimiMmiiiiiiiimmMiiiiiiMiiiiimiMiiiiiii Šli smo na dvorišče in tam nama je izročila živilsko nakaznico in od zdravnikov potrjene papirje. Povedala je, da je bil pregled zelo natančen, medtem ko so dokumente pregledali le bolj površno. „Tisočkrat hvala,“ sem govoril in ji kot majhno priznanja stisnil v roko 1 dolar. Toda branila se ga je in potem sem ji ga vtaknil v žep. Ta najina dobrotnica se je čez dva dni odpeljala naprej čez morje. Nisem je več videl, niti ne vem, odkod je in kako se piše. Hvaležen ji bom vse življenje. Polastile pa so se me nove skrbi. Zvedel sem, da je. tik pred odhodom na ladjo še en pregled. No, pa so me drugi potolažili, da je bolj formalnega značaja in iščejo le kužne bolezni. Komaj pa me je ta strah minil, je prišla druga žalostna novica. Govorili so, da ne pojdemo vsi z istim transportom ter da nas bo vsaj polovica morala čakati na naslednjega. Moj strah je bil upravičen. Naslednjega dne je odšel transport in midva nisva bila dodeljena. Taborišče se je izpraznilo za nad tisoč duš in dobila sva udobnejše stanovanje. Vodja taborišča me je namreč videl, ko sem pometal hodnik in to mu je tako ugajalo, da mi je dodelil prijazno sobico v prvem nadstropju. Vse je bilo lepo le tesnoba me je mučila, kdaj pojde transport. Čas moje žene se je bližal in vse bi bilo spet zaman, če bi morali več tednov čakati na ladjo. (Dalje prihodnjič) Jugoslavija v svetu (Nadaljevanje s 1. strani) šajev Jugoslavije do Italije, pa tudi do Avstrije in Grčije. Tako je v tržaškem vprašanju nastalo neko pomirjenje na podlagi obstoječega „statuta.“ Opazovalci in poznavalci razmer trdijo, da bi se mogla Jugoslavija tudi notranje-politično preorientirati. Kakšen odgovor je dal vendar Tito časnikarjem glede zagrebškega nadškofa Stepinca? Rekel je: „Če bi bilo v korist državi, bi naši narodi razumeh, da Stepinca izpustimo na svobodo. Prišel bo čas, ko Stepinac ne bo več v ječi.“ Po izjavah neke visoke ameriške osebnosti, s katerim se je mogel pred kratkim razgovarjati naš zastopnik, obstoja na strani Združenih držav „absolutna želja“ da se razmere na tem prostoru Evrope „pomirijo in uredijo.“ V tem je v bistvu zapopadeno ameriško hotenje v jugoslovanskem prostoru. Prvi vidni izrazi tega se kažejo v razvoju, kakor smo ga zgoraj opisali. Mnogo pa jih je, ki pri vsem tem ma-| jejo zaskrbljeno z glavo. v Rm ? Veselo pričako\-anje so razodevali nasmejani obrazi 38 romarjev iz Roža, Zilje in Podjune, ki so v hladnem, jasnem jesenskem jutru odrinili z Mil-lonigovim avtobusom na laško stran. Kako se bomo vozili, kaj videli, kaj doživeli? Pa smo se izvrstno vozili. Karl je šofiral tako sigurno in varno kot bi mu sam sveti Krištof sedel na volanu. Zato se tudi drugič z nikomer drugim ne peljemo v Rim kot z njim. Radio Čebul je skrbel za orientacijo in informacijo, pa tudi za mnogo smeha in dobre volje. V Rimu se je sicer priključil alla radio Vaticana — uno, due, tre... attenzione, attenzione... pron-to, pronto...! — pa je vendar še ostal nam vsem razumljiv, dokler ni moral zvočnika nadomestiti s papirnato trobento. No, tedaj smo pa bili že skoraj doma. Nekam čudno smo morali zgledati prvi dan vožnje, po prečuti ali kvečjemu predremani noči. Vsaj onemu Lahu v Loretu smo se čudni zdeli, ki nas je, ko je zagledal prvega izmed nas, imel za Meksikance. Drugemu Lahu pa so ob srečanju z nami kar lasje pokonci stopili. Pisano nas je gledal, češ: „Sloveni, quella gente pericolosa!“ Mi pa smo si mislili: „Le boj se nas, mi se tebe ne!“ Pri večerji je nek samozavesten monsignore začuden vprašal, čemu sploh hodimo v Rim, ako mislimo tam ostati samo tri dni. Pa smo kljub njegovemu začudenju odrinili iz prijaznega Loreta proti jugu, skozi Umbrijo, deželo sv. Frančiška, hrib in dol na-okol, pravi paradiž, lep ko sladka pesem, še lepši ko naše doline. Na Frančiškovem grobu v svetlem mestu na ■gori, Asisiju, smo še enkrat v pobožnosti premišljevali lepote njegove domovine. Med potjo so nam veliki tropi rejenih ovac cesto zastavljali krasno cesto, dokler jih ni na rob spravil luštkan pastiriček ali zala, črnolasa pastirička. Najbolj fleten pa je bil oni kmetič, ki nas je, sredi ceste počivajoče, zmagoslavno prehitel s svojim v visoko dvo-kolnico vpreženim osličkom. Kako ,,an-dohtno“ je z dolgo palico mlatil po hrbtu šibkega živinčeta ter ga končno le pognal v oslovski tek! Mi pa za njim. Pa smo ga komaj dohiteli. Rim! Kaj bi pisal o Rimu, ko je vse v njem tako veliko, tako bogato, tako veličastno, tako nepopisno. Tu zmanjka besedi, to je treba doživeti! Kakor kapljica v morju se je naša skupinica zgubljala med Rimljani in neštetimi romarji z vseh koncev sveta. Kakor Benjaminov glasek je vriskal naš iz dna vernega in otroško vdanega srca prikipevajoči ,,Živio papež!“ ter v harmoniji neštetih jezikov udarjal na uho Pija XII. In slišalo ga je njegovo uho, moralo ga je slišati, tako iskren in glasen je bil naš pozdrav! Glej, sveti oče, kako te ljubijo srca vseh narodov! Koliko rok ti ploska, koliko grl ti vzklika, tebi, oče vseh božjih otrok! — Kakor imperatorja ga prinesejo čez trg sv. Petra, skozi ploskajoče in vriskajoče množice, on pa je skoz in skoz oče. Oče vsem. Oče v kretnji pozdravljanja z obema rokama, drobnima. polnima duha in prisrčnosti, oče v svetlem obličju, v dobrohotnem in ljubeznivem pogledu iz velikih oči, pripogibanju vitkega života na levo in desno, oče v vse navzoče in ves svet objemajočem blagoslovu, ki ga tako iskreno in očetovsko more podeliti samo v resnici ljudski papež. V pobožnem ganotju smo obhajali na grobu sv. Lavrencija in Štefana svojo nedeljsko božjo službo z domačo molitvijo, pesmijo in pridigo, za sklep pa nas je presenetil Schubertov „Ave Marija“ v italijanskem jeziku. Z vnemo in ljubeznijo, kot morebiti še nikoli doma, smo pri Mariji Snežni prepevali Lavretanske litanije, v procesiji se porivajoč skoz ogromne množice, ki so polnile to velikansko baziliko. In bilo nam je kot da je cela bogata bazilika naša. Tako domače nam je bilo v njej, tako toplo pri srcu. Nikomur nismo bili v napotje in nihče nam ni branil dati duška ljubezni do naše nebeške Matere prav tako kot v Podgorjah ali pri Mariji v Trnju. O, bogati spomini! Neminljivi so, kakor je neminljiv Rim sam in kar koli je v njem: trgi in ulice in vodometi, forum in akvedukti, katakombe in bazilike, papež in Cerkev... Z Bogom, gostoljubni dom v Vica-rello! Dež je poskrbel, da smo se laže ločili. Da preskusimo čudovito akustičnost Pisanskega baptisterija, smo se hoteli postaviti s pesmijo, pa so nam ko angelci pevajoči nizozemski slavčki vzeli korajžo. Svoj namen pa smo le dosegli: „Saxa loquuntur,“ slišali smo kamenje peti! In kako! Dež je vztrajal, mi pa ž njim, in smo jo zavili v Benetke, da vidimo, kako ,,barčica po morju plava ;.Pa smo plavali tudi mi, po morju in po kopnem, in smo pili drago benečansko kavo „Ai fratelli čari.“ In smo videli Tizianove originale in elegantne Maro-kanke. Mogočni Benečani pa so nam pokazali, kako slabo so podkovani v zemljepisju in narodoslovju. Ko namreč nismo govorili ne italiano. ne te-desco, so hoteli vedeti, kdo smo. Potem pa so se zaničljivo menili o nas, češ: „Sloveni da Sarajevo,“ dokler jim nismo jasno povedali, da smo Slovenci iz Avstrije, kar pa jim ni šlo brž v glavo. Dež ni odnehal. Kaj hočemo še dalje ob morju? Domov! O polnoči nas je domovina prijazno sprejela — v beli obleki. h statik mm Zopet se bodo ob dolgih zimskih večerih zbudile ob gorki peči davne pripovedke. Babica pripovedovalka bo v sredi kopice otrok govorila o strahovih in coprnicah. Kakor je bila ob takih večerih sama nekdaj kot otrok vsa začudena, tako bodo tudi njo sedaj gledale začudene svetle otroške oči. Babica zna dobro pripovedovati, tako prepričevalno. Zakaj bi torej ne verjel, da so čarovnice res bile in so mogoče še danes. Toliko nerazumljivega in čudovitega danes ljudje zmorejo, kaj da bi čarovnice nekdaj ne bile mogle opraviti res nezaslišanih stvari? Torej ni čuda, da me, ko ležem ob zimskem večeru spat, še v sanjah mu&jo coprnice. l!lllllllll!lll!i!!IHIIiilll!!llillilli;il!lfllllillliimill!t|||||||||!!!lllllill|||||| V modnem mesili Parizu se je kava udomačila, ko so jo začeli sladili. V muzikalnem meslu Dunaju pa tedaj, ko so ugotovili, da spada k kavi dobra primes. Primes podeljuje kavi harmoničen okus in je zato res pika na „i“ naša Iz preteklih davnih časov, stara nam povest doni... ,,Razume kdo še davnih glasov?“ — „še jezik naš se govori!“ Prej so bili čudni časi, čuli so se grdi glasi... Legel je na zemljo mrak. grozno rdeč postal je zrak. Z dimnika na enkrat, glej! Metla, coprnica na njej. Leti navpično prot’ nebu, vsak se trese od strahu. V meglah pridejo vse vkup, dež in točo- grom in hrup delajo, da polnoč mine. ko vsaka odjaše in izgine. Iz preteklih davnih časov stara nam povest doni... „Razume kdo še davnih glasov?“ — ,,še jezik naš se govori!“ R, Vouk. Hütte Gold Figova kava v kockah Siwo- z JUmsinLUa Ozki jarek onkraj hriba, tebe pozabil nikdar bom! Vidim šmarjeto, šolsko sobo in Olševo ter Lipšev dom. Ljubim vse lesene bajte, otroke, ki sem jih učil — vse preproste domačine ... doma pri Vas tam jaz sem bil. Leto komaj je minilo, oditi moral sem od Vas... a ostali so spomini na ta pretekli lepi čas. Plesal sem z otroki zadnjič na Olševo, vzel slovo, videl sem Vaše vse domove — rosno mi bilo je oko... R. Vouk. Cul sem od nekod krik. cviljenje in nečloveški ropot. Vroče mi je postalo in kar za tem' me je zopet stresal mraz. Ves prestrašen sem se potuhnil in čakal, kaj bo prišlo. Za grmovjem je bila strgana, stara bajta. Glej čudo: Iz pol podrtega dimnika se pokadi kot iz pekla. Nato prinese coprnico na metli. Smrdelo je presneto po žveplu in nebo je zardelo. Kar na enkrat sem zagledal ljudi, Bog ve, od kod so prišli. Poznal nisem nobenega in bežali so na vse strani. Sam se. nisem mogel premakniti z mesta in sem divje mahal z rokami okoli sebe. Žar čarovnice me je tako osvetlil, da mi je jemalo vid. Menda sem z rokami udaril po postelji. Prebudil sem se in polni mesec se mi je smejal in režal skozi okno ravno v obraz. Prosvetni veteri v Celovcu Zadnjo soboto smo imeli v Mohorjevi hiši svoj tretji prosvetni večer. Razveseljivo je bilo za nas vse, da je število udeležencev od septembra v oktober in november bistveno zraslo. Tokrat nam je bil prostor skoraj že premajhen, Septemberski večer je bil ‘posvečen Antonu Martinu Slomšku. V oktobru pa smo vsaj v filmu napravili veliko potovanje v svetem letu po Italiji. Predavanje je bivšim rimskim romarjem obudilo spomine in onim pa, ki se romanja niso mogli udeležiti, je nudil film bežno sliko veličine večnega mesta. Novemberski sestanek pa je bil po-sVečan 150 letnici rojstva slovenskega velikana Franceta Prešerna in njegovemu pesniškemu delu. Predavatelj sam je veličino in globino pesnika res zajel in tudi podal, tako da nam je bil večer užitek. Gospa in gospod Gerdej pa sta nam ob spremljanju gitare prepevala Prešernove, narodne in umetne pesmi. Prvič smo na prosvetnem večeru preizkusili tudi klavir. Z. 1 M: hiM stta 35. Veselje svidenja je prevzelo zlasti mater in sina, ki sta se molče gledala. „Cel mož si postal,“ je čez čas toplo dejala Neža. S ponosom je občudovala svojega najmlajšega. „In vi ste še zmeraj, kot ste bili,“ je pohvalil sin mater. Rezi in Mojci sta ga iz kota opazo. vali ter se čudili ruski opravi. Mati je brž začela pripravljati jedi in pijače za sina. Rok pa ni strpel v hiši. Šel je okoli poslopja, na skedenj, v hram in hlev, da pogleda, če je še vse kot je bilo. „Še je Rutarjev dom tudi moj dom,“ ga je obšlo toplo občutje. Naslonil se je na Ciko v hlevu, jo nežno božal in se zraven spominjal Rusije in črede, ki jo je pasel. Skcro se ni mogel zavesti, da je res doma. V tem je začelo vabiti k polnočnici. Truden je bil. a ni se mogel zdržati, da ne bf stopil proti cerkvi in na pokopališče obiskat rajnega ateja. Tn in j tam je gorela na grobu lučiea, sicer pa j je bilo vse mirno in tiho. „Tako, atej, domov sem prišel! Druga zemlja me je vabila in me hotela prikleniti nase, a damača gruda je bila močnejša.“ Zavil je spet domov. In glej. hiša je bila že polna znancev in prijateljev, miza obložena z izbranimi jedili. Vsi so prišlecu hiteli stiskat roko. Mama pa je še vedno od radosti jokala in v nedeljski predpasnik brisala solze veselja. Bratu Jožu je bilo skoro nerodno, ko ni bil ob Rokovem prihodu doma. Zdaj je hotel popraviti zamujeno in je bil neverjetno prijazen in pozoren. Rezi je bila že pripravila pražnjo obleko za Roka in ko je skup zvonilo, so šli vsi Rutarjevi po dolgem času spet skupaj k polnočnici. Na ta sveti večer so bili pa tudi zadnjikrat vsi skupaj. * Rok, ki je z vojno in ujetništvom zgubil precej časa, ni vstopil ne v bogoslovje in niti na vseučilišče, ampak kar v državno službo. Daleč od domovine si je služil kruh, a je še vedno rad in zvesto prihajal domov. Mojcijo je Aleš popeljal na svoj dom in tako sta ostala doma le še Joža in Rezi. Hči je bila materi desna roka. Skrbela je kot kaka gospodinja prav za vse. Njena ljubezen so ostale knjige, zlasti zgodovinske in zemljepisne. Joža pa je bil „metulj, ki pri nobeni roži ni ostal.“ ampak je sem in tja frkal. Zato je s tridesetimi leti bil še sam, Roža in Trezca z Gur pa že vdani. Morda ga je vse to privedlo tako daleč, da se je neverjetno spremenil. Za resen pogovor skoro ni bil več. Vse je vzel z lahke strani; dom ga ni več priklepal nase kot nekdaj in mati mu ni smela ničesar reči. Hodil je svoja pota, dom brez moške delovne moči je trpel, mati in sestra sta s podvojenim naporom opravljali težka dela. Ni imel pravega prijatelja, ki bi ga s te stranpoti spet pripeljal na pravi. ..Gospodar Rutarjeve domačije sem itak že.“ si je mislil. Začel je delati dolg. ki je vedno bolj naraščal. Rutarica in Rezi si nista znali pomagati iz zadrege. Obvestili sta o vsem Roka- ki je velikodušno preskrbel za pomoč in rešil hišo propada. Joža pa se je odločil za Ameriko, saj je mislil, da tam lahko naglo obogati. Pa ga je Kanada zelo razočarala. Razen težkega dela ga je najbolj morilo domotožje, ki je vsem Rutarjevim bilo kot prirojeno. Po štirih letih ga je domovina spet sprejela v svoj objem. Tudi Rutarica mu je postregla kot izgubljenemu sinu. Spremenil se pa Joža veliko ni. Res da dolga ni več delal, ampak tiste lahkoživosti se ni znal iznebiti. Š" najbolj ga je veselilo delo pri društvu. Sicer je bil tudi za kmečko delo zelo priden, a samo kadar se je vanj zagnal. Mati Neža ga ni nič več opominjala. Le še k žalostni Materi je molila, da bi sinu izprosila pravo ženo, „Dobra žena je zaklad“ je vedela iz izkustva in knjig Rutarica in si samo želela, da bi Joža tako dobil. „Potem bi že naredila red.“ si je mislila. Tudi ona je že lezla v leta, dasi se je kljub obilnemu delu držala ravno kot sveča in so bili lasje še gosti in temni. Mojčini otroci so bili že za pastirje pri Rutarju.Imeli so veselje do zemlje pa tudi do knjig. Z njimi se je pomladila tudi Neža. Kar „mama“ sta Lesko in Hanzi klicala babico in prileglo ji je. No, če se Joža ne bo poročil, bosta fanta ostala na domačiji. Seveda ime bi se zgubilo, pa da le zemlja ostane. Neža se je že vdala v to misel, tudi Roku je bilo tako prav. (Dalje prihodnjič) € škodljivosti tobaka Mnogo črnila so že razlili razni pisci po časopisih, knjigah in revijah o škodljivosti tobaka. Koliko dokazov so doprinesli že zdravniki in s tem jasno izpričali, da ni več nobenega dvoma o tem, da zamore tobačni strup — nikotin — človeškemu organizmu le škoditi! Seveda se bo hitro oglasil ta ah oni strastni kadilec: „Le poglejte si tega ali onega starega strička, kako krepko koraka in še čvrsto dela pri svojih 70 ali 80 letih vkljub temu, da mu neprekidno visi kadeča se pipa iz ust!“ Res je to, toda ne smemo pozabiti, da je trdnost ali žilavost organizma pri raznih ljudeh različna. Kar enega ubija, komaj oslabi drugega pri zavži-vanju iste količine strupa. To je isto-tako kot z alkoholom. Eden ga prenese mnogo, drugi manje, tretji morda sploh ne. Tudi način kajenja in izbira tobaka je različna. Oni stari striček, ki ga vedno spremlja pipa v njegovih ustih, ali pa oni, ki ne more prestati niti pol ure brez svoje priljubljene cigare, si ne bode nikdar navlekel vase toliko strupa kakor strastni kadilec cigaret. Kajti poslednji vdiha ah, kakor pravimo, inhahra ves tobačni dim v svoja pljuča in prenaša s tem ves tobačni strup naravnost v svoje telo in povrh tega še po najkrajšem potu, to je skozi pljuča v krvni obtok. Zato trpe kadilci cigaret največ na usodnih posledicah kajenja, kar se pojavlja šele v poznejših letih. In le redkokdaj bodete videli strastnega kadilca cigaret še zdravega in čilega v visoki starosti! Kako silen je strup nikotina, vidimo lahko iz primera, ako pustimo majhnemu ptičku vdihavati nikotin. Že vdih samo ene majhne kapljice tega strupa ubije živalico. Ena stotinka grama vbrizganega nikotina pa zadostuje, da umori človeka pri priči. Zato ni čudno, ako prijema slabost majhnega frkolina, ko poskusi prvič v življenju na skrivaj svojo prvo cigareto. Vrtoglavost in bruhanje sta mnogokrat posledica takšnih prvih poskusov, kar je pri mnogih pač sreča, ke rse tak dečček ne bo dotaknil cigarete nikdar več in ostane nekadilec skozi celo svoje življenje. Bolj odporni in domišljavi pa poskušajo isto zopet in zopet ter se polagoma le privadijo, ker hočejo v svoji otroški neumnosti postati „enaki“ odraslim neumnežem. Ako jih takoj od začetka resna svarila predpostavljenih ah staršev ne reši te, komaj začete razvade, postanejo sužnji nikotina in škodljivci svojega zdravja često za celo svoje življenje. Strastni kadilci opravičujejo svojo razvado na vse mogoče načine. Ako rešujejo svoje akte po pisarnah, jim zamore pomagati pri delu edinole •— cigareta! Kadar sede pri kartah ali šahu, jim more le cigareta dajati jasne misli! Pri takih igrah nikdar ne vedo, koliko cigaret so pri tem „duševnim“ delu pospravili. Šele ob koncu igre z grozo opazijo, kohko cigaretnih odpadkov ali „čikov“ leži okrog njih, ker oni avtomatično segajo po cigaretni dozi v žep in si prižgejo novo, akoravno so 7. a s m £ ; : V umobolnici Novi primarij neke umobolnice se je sprehajal po drevoredu bolnice, ko pride k njemu bolnik, mu prijazno stisne roko in pravi: „Gospod primarij, moram vam povedati, da imamo vas vsi mnogo rajši, kakor pa prejšnjega gospoda profesorja.“ „To me zelo veseli,“ odvrne zdravnik, vendar pa bi rad vedel, zakaj imate mene rajši.“ „Ker ste pač čisto taki kakor nas eden,“ je odgovoril bolnik. KREPAK ODGOVOR Na kolodvoru prodaja fantič časopise. Na peronu se mudi družba igralcev. Mlad igralec se ponorčuje iz fantiča: »Naš gledališki ravnatelj rabi za oder norca. Ali ne bi ti zamenjal službe?« Fantič: »Res? Ali hoče morda vas odsloviti?« prejšnjo ravnokar stisnili na pepelnik. Le pomislite, kohko nikotina se tak človek navžije pri takšnih dolgotrajnih igrah po zakajenih kavarnah ah gostilnah ! Kakor se nekateri ljudje z vso silo branijo pred gotovimi jedili, ker jih njihov organizem ne prenaša, tako se marsikateri izogiba cigaretnega dima, ki ga njegov tovariš v pisarni čestokrat brezbrižno puha iz svojih ust — njemu pod nos. In zgodilo se je že, da so pripeljali v bolnico takega uradnika, ki je postal žrtev zastrupljanja z nikotinom, dasi on sam ni — kadil! Zastrupil ga je njegov pisarniški tovariš z dimom svojih cigaret! Ah bi ne bilo umestno, da bi uradniki v svojih pisarnah, kamor prihaja mnogo ljudi, opustili kajenje vsaj za par ur, posebno, ako njihovi kolegi ne kade ? Še bolj odvratno pa je, ako pride bolnik k zdravniku in vidi ter občuti tam iste razvade! Ob takih dogodijajih bo vendar treba, da prizadeti nekoliko razmišljajo o svojih pregreških! Tudi žene nepoboljšljivih kadilcev imajo dan na dan dovolj jeze in sitnosti, ko morajo prenašati slab zrak zakajenih sob, posebno zvečer, ko so ravnokar spalnice dobro prezračile. Ni še zadosti, da je ljubi soprog popuhal čez dan lepo število dragih cigaret in si tudi po večerji privošči še katero! Ne, ko se je udobno namestil v svoji postelji, da bi prečital še kaj iz časopisa, začuti nujno potrebo po „zadnji“ cigareti. Zaman godrnjanje žene, posebno, če je nekadilka! Kako pa izgloda v oni spalnici, kjer oba puhata svojo „zadnjo“ cigareto pred spanjem, si lahko predstavljamo! Vse, kar smo do sedaj omenili o kajenju, so več ah manj le neprijetnosti. Sedaj pa pomislimo nekoliko na škodljive posledice nikotina! Strastni kadilec cigaret, ki ponavadi ljubi tudi alkohol, pokaže prve posledice že zjutraj, ko si čisti usta in zobe. Od dima razdraženo žrelo ga sili na trdovraten kašelj, da se muči, davi in pljuva, včasih celo bruhca. Taki pojavi privedejo včasih do jetrne otrdelosti ali ciroze, ki je navadno pogubna za človeka, ker ji še niso našli leka. Druga nevarna posledica je lahko pljučni rak, ki se najrajši pojavi pri močnih kadilcih, posebno, ako ti nagibajo k tej bolezni. Poapnenje žil in trajna poškodba srčne mišice, angina pectoris, z vsemi posledicami so na-daljne težke posledice, da ne govorimo o mnogih želodčnih, črevesnih, pa tudi živčnih boleznih, ki čakajo navadno take kadilce v poznejših letih, ako jih sploh srečno dosežejo ... Ako še ni prepozno, bo zdravnik takega bolnika stavil pred resno odločitev : ali takoj opustiti kajenje ah... Kaj ta „ali“ pomeni, si itak lahko vsak sam misli! Na vsak način se bo treba odločiti za opustitev kajenja! Znano je, da to ni tako enostavno in je treba za to precej energije in odločnosti. Ni pa to nemogoče, kakor nekateri trde! Obljubljeno vsakodnevno zmanjšanje števila cigaret ne privede do uspeha, zato se je treba odločiti za takojšnjo in celotno prekinitev kajenja. Za takšno odločitev so dobrodošli dnevi, kadar je bolnik — oziroma oni, ki se hoče odvaditi — slučajno prehlajen, ima kašelj ah celo vročino, ker ga ob takih dneh cigareta sploh ne miče in mu je odvratna. Na ta način pridobi bolnik že prve dni k svojemu uspehu, čas, ki ga je najtežje prebroditi brez kajenja. Za prihodn je dni je treba samo odločne volje in trdnega ter častnega sklepa, sklepa ah zaobljube posloviti se za vedno od sužnosti, na katero je bil kadilec priklenjen do sedaj. Čisto grlo, jasna glava in povrnitev zdravja bo najlepša nagrada za ta odločen korak! Vse, kar smo povedali o težkih posledicah kajenja, velja seveda le za strastne kadilce. Priložnostnemu kadilcu pa, ki si privošči le tu in tam kakšno cigareto, se takih posledic ni treba bati! Dr. K. da vsebuje strd veliko vitamina; da je dobro sredstvo za spanje; da je njena mravljinčna kislina sredstvo proti skr-nini (revmatizmu) in da se ž njo olajšajo in ozdravijo vse bolezni dihal in pljuč; da strd očisti onesnažene rane; da uravna in uredi stolico; zori tvore; pri opeklinah takoj omili bolečino; odpravi bledico itd. Dobijo se ljudje, ki strdi same ne prenesejo. Ti naj jo uživajo v kavi (mleku) namesto sladkorja ah v toplem čaju ah poleti v mrzli vodi. Strdeno limonado napravimo s tem, da v pol litra vode denemo eno ah dve polni jedilni žhci strdi. Če je ta pijača presladka, pridenimo zraven sok polovice citrone. Pristna strd kristalizira, postane peščena in nazadnje trda kakor kamen. Če denemo posodo s strdjo v vodo, ki ima okrog 40° C, postane strd zopet tekoča, ne da bi kaj izgubila na svojem okusu. Od barve strdi naj se ne da nihče motiti. Strd od različnih rastlin ima tudi različno barvo. Tako župnik in čebelar Alojzij Daxl. Pripomniti bi bilo še treba, da je strd v vročem kuhanem mleku izvrstno sredstvo zoper kašelj in prehlajenje. Dmttoäito Tvrdka Andrew Jergens Co. je postavila na trg pod imenom dentocihn zobno pasto, izdelano s primesjo penicilina. Novo zobno pasto so preje preizkusili na več načinov; namesto morskih prašičkov so napravili tudi poskus s šolarji dveh krajevnih šol: učenci ene šole so uporabljali dentocihn, učenci druge šole pa zobno pasto, ki je imela vse sestavine dentoci-lina razen penicilina; ugotovih so, da je med prvimi učenci bilo število zobne gnilobe za 55 odstotkov manjše kot pri drugih. Nadalje so poskušali, dentocihn pri 4500 osebah ter so ugotovili neugodne posledice samo v šestih primerih. za diUatofr Ameriškim zdravnikom za pljučne bolezni so pred nedavnim opisali delovanje stroja, ki diha namesto bolnikov. Aparat, podoben tako imenovanim železnim pljučem, da popolni počitek pljučem onih bolnikov, ki jih ne morejo zdraviti na drug način. Na ta način imajo poškodovana pljuča priložnost, da se zdravijo. Stroj je izdelal newyorski profesor klinične medicine dr. Alvan Barach. —• Aparat nadzoruje zračni pritisk v notranjosti in izven bolnikovega prsnega koša in diha namesto njega. Ko bolnik instinktivno konča dihati, začno vsi ostah organi njegovega telesa delovati počasneje. Srce utripa počasneje in zračni pritisk se zmanjša. S tem se zmanjša tudi telesno izločanje adrenalina. Mnogo bolnikov je po štirimesečnem zdravljenju v aparatu pridobilo na teži. Dr. Barach je izjavil, da je zdravil do sedaj v stroju za imobiliziranje pljuč 29 bolnikov. V 19 primerih je bila bolezen ustavljena za čas od 6 mesecev do 9 let. Dvanajst od 19 bolnikov se sedaj počuti dobro. Največja ovira za splošno uporabo teh strojev je visoka cena, ki znaša približno 4500 dolarjev. Sedaj je v uporabi v ameriških bolnicah in v sanatorijih samo 40 takih strojev. jlazdat/a a $lan zbodla še slepca v nos. „Ob sončnem vzhodu se odpraviva. Z materjo sva se zmenila že opoldne.“ '■T'-i,--, nrihodniie) VLEČENA ŽICA, ŽICNIKI VSEH VRST BODEČA ŽICA, VZMETI ZA POHIŠTVO PRECIZIJSKO ORODJE ORODJE ZA REZANJE VZVOJEV REZALKE V NORMALNI IN POSEBNI IZDELAVI OBLIKE ZA PREBIJALA, REZI IN STISKALA m JtH Celovec • Klagenfurt, Bahnholsfrafce (vogal Burggasse) Südbahngürtel Ai Tel. 1954 in 1951 Steklo » porezan - keramika na debelo in drobno PRESELILI smo se v nanovo zidane in nanovo opremljene trgovske prostore Hadimo po Ra}npdnci$ih cenah. Vabimo Vas, da nas obiSOlc Siwmske adda%e v tadiu ČETRTEK, 16. novembra: 14.30— 15.00 Poročila — „Gospodinja“ — Glasba. 18.30— 18.55 Arije in samospevi. PETEK, 17. novembra: 14.30— 15.00 Poročila — Pregled svetovnega tiska. SOBOTA, 18. novembra: 09.00— 09.30 „Za naše najmlajše.“ NEDELJA, 19. novembra: 07.00— 07.45 Duhovna obnova — Petindvajset zabavnih minut za nedeljo. PONEDELJEK, 20. novembra: 14.30— 15.00 Poročila — „Sodobna vprašanja.“ TOREK, 21. novembra: 14.45—15.00 Poročila — „Domači zdravnik“. 18.30— 18.55 Pouk slovenščine — Pesmi. SREDA, 22. novembra: 14.30— 15.00 Poročila— Predavanje za gospodarje. (Radio tfffimidi .Velika hiša malega človeka” Radioaparatl za vsakogar. Tovarniško novi 4 cevni Super od 526 S naprej. — Popolnoma prenovljeni aparati od 200 S dalje. Najbolj moderna popravljalnlea. Žarnice za dom in preprodajo. CELOVEC - KLAGENFURT Bahnhofstr. 22 — Tel. 29—48 Najlepše jesenske in zimske blagove dobite pri Beljak—Villach, Klagenfurterstraße 2 JE VAŠA RADIJSKA TRGOVINA IN VAŠ SVETOVALEC V VSEH RADIJSKIH VPRAŠANJIH CELOVEC—KLAGENFURT KARDINAL PLATZ 8 Vaši dobavitelji za elektromotorje za generatorje in za električni instalacijski material za radioaparate SO SE PRESELILI S1UIZ Celovec-Klagenfurt, SEDAJ: Aickelburg, Labiastraßei to je med Križno goro, Waisenhauskaserne in Truppenspital HUiKHEK Celovec—Klagenfurt, SEDAJ: Völkermarkterstraße 13. Bogata izbira kuhinjskih predmetov in porcelanskih izdelkov — železnina — vse za domače gospodarstvo WEINSTIICH Beljak - Villach (poleg Autobahnhof-a) Jfaitne-vt MANUFAKTURNA TRGOVINA Celovec-Klagenfurt, OSTERWITZGASSE 14 Blago za plašče in obleke, flaneli, barhanti in podloge za obleke Fotografski aparati, filmi In kakovostno razvijanje POTOHAUS CELOVEC - KLAGENFURT Helllgen-Gelst-Platz 'ur 'šolske knjige V založbi Družbe sv. Mohorja v Celovcu sta izšli šolski knjigi: M—«Im vadnica Lehr- und Übungsbuch der slove-nischen Sprache Š 7.50 Slovenka beseda S 1- Obe knjigi sta odobreni od prosvetnega ministrstva na Dunaju za pouk na srednjih, glavnih in sorodnih šol. Knjigi naročite pri založbi v Celovcu, Viktringer Ring 26. H&jiefise fi dana nikdar tega ne občutimo tako kot sedaj ob meglenih in vlažnih pozno-jesenskih dneh, — Pri topli peči je najprijetneje ob skodelici kave in pri dobrem kolaču po receptu-slikanici trvdke Vr*- 9fä$n3q BACKPULVER» imiiiiiiHmiiimmiiiiiimiiiiiiiniiiiiiuiiiiDiiiiiiiiiiiiMiimimiiMmim MALI OGLAS Katoliški fant, 24 let, abstinent in miren, se želi spoznati s pobožnim dekletom od 17 do 24 let, ki ima veselje za izselitev. — Zaželjena slika na naslov Drofelnik Ludvik, Kai-naeh b. Voit.berg, Steiermark. Največjo izbiro svetih in drugih slik v okvirju in brez okvirja Vam nudi cA. IVuidiiig, Beljak — Villach, Weissbriachgasse 3 in Kloster St. Nikolai Najugodnejši nakupni vir za trgovce in razprodajalce verskih predmetov OGLASI pä&! K i IM Q Ü Celovec - Jitagenfmt STADTTHEATER Predstave ob 16. in 18. uri, ob ponedeljkih ■ tu^ ob 2~0-- ^ • Do 16. XI. „Frech und verliebt" Od 17. do 23. XI. „Zigeunerblut" PRECHTL Do 16. XI. „Wenn die Liebe wieder erwacht“ Odo 17. do 20. XI. „Die tolle Miss" C AEINTHIALICHTSPIELE Do 16. XI. „Das Land der Renegaten“ Od 17. do 20. XI. „Der Sohn des Banditen“ Od 21. do 23. XI. „Lambert fühlt sich bedroht“ Dne 19. XI. ob 10. uri in 14. uri pravljična predstava „Aschenbrödel — pe-pelčica“ PETERHOF Do 16. XI. „Blutiges Gras“ Od 17. do 20. XI. „Finstere Gossen“ Od 21. do 23. XI. „Ulli und Moral“ Dne 19. XI. ob 10. in 14. uri pravljična predstava „Der kleine Deumling — mall palček“ tfJefiafl - Ibiitacfm BAHNHOFLICHTSPIELE Predstave ob 12., 14., 16., 18.15 in 20.3(1; ob nedeljah in praznikih tudi ob 10. uri. Do 16. XI. „Rendezvous mit Judith“ Od 17. do 20. XI. „Die Erbin“ Od 21. do 23. XI. „Der Todeskuß" STADT-KINO Predstave ob 16., 18. in 20. uri. Do 16. XI. „Opfergang" Od 17. do 20. XI. „Männer, Mädchen, Diamanten" Od 21. do 23. XI. „Die vertauschte Großmutter" glife Filmbühne Predstave ob 15.45., 18.15. in 20.15, ob nedeljah in praznikih ob 14.. 16., 18.15 in 20.15. Od 17. do 20. XI. „Via mala“ Od 21. do 23. XI. „Was jedes Mädel möchte“ Od 24. do 27. XI. „Gabriela" Apollo Lichtspiele Predstave ob 10.,„ 12., 14., 16., 18. in 20. uri Od 21. do 23. XI. „Oh, diese Männer“ Od 24. do 27. XI. „Münchnerinnen“ List izhaja vsako sredo. Naroča ee pod naslovom „Na? tednik". Celovec, Viktringerring 26. — Cena mesečno 2 Ml, Lastnik :n izdajatelj Narodni evet koroških Slovencev, urednik dipl. trg. Janko Urank, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tisk: „Carinthia“, Celovec. Völkermarkter Ring 25 Telefonska številka uredništva in uprave 43*58. — Poštni čekovni urad štev, 69.793, Odgovorni / >