Iz nžvi'Oclfi za xiai’od !
„Slovenski Štajere“ izhaja vsaki drugi Četrtek, datiran z dnevom naslednje nedelje. — Naročnina za celo leto 2 K. — Naročnina se tudi na pol leta plačuje in se mora poslati vnaprej. — Cena oznanil jo za 1 stran 32 K, za V2 strani 16 K, ’/* strani 8 K, l!f> strani 4 K, Vi,; strani 2 K, )/3.i strani 1 K. — Pri večkratnem oznanilu je cona posebno znižana. — Za oznanila (inserate) uredništvo in upravništvo ni odgovorno. — Uredništvo in upravništvo je v Kamniku (Kranjsko). — Dopisi dobrodošli in se sprejemajo Zastonj. —- Rokopisi se ne
vračajo in se morajo najdalje do pondeljka pred izdajo dotične številke vposlatL
št.3. I
V Kamniku, dne 4. septembra 1304.
^ I. letnik.
Volitve za deželni zbor.
Bliža se dan odločilne bitke za Spodnje Štajersko. Bojevalo pa se ne bo s puškami in topovi, marveč z — glasovnico. Glasovnica je tisto nevarno orožje, s katerim naj Slovenec vrže svojega tisočletnega zatiralca ob tla, da se ne pobere nikdar več! Z glasovnico v roki nevstrašeno korakaj slovenski kmet k volilni mizi! Ne boj se okrog mize zbranih nemčurskih obrazov, bodi ponosen, da si Slovenec, oddaj brez strahu glasovnico, na kateri imaš zapisanega slovenskega kandidata !
Nekateri so mogoče med nami, ki se boje zamere, ali še celo maščevanja Nemcev ali nemcurjev. Toda to je prazen strah. Ako te nasprotnik vpraša, koga imaš napisanega, odgovori mu: pravega, in ne kaži glasovnice. Ako pošteno vržemo zjedinjene Nemce in nemčurje, se nam pri prihodnjih volitvah ne bo več treba bati maščevanja, ker se nas bode nasprotnik — bal. Zato pa vsi na volišče; kdor ostane doma, ni vreden, da je človek.
Vsakemu tudi mogoče ni po volji določeni kandidat. Toda pomislimo, da vsem ljudem niti Bog ne ustreže. Zato bi pa bilo jako neumno, ako bi se kdo iz tega vzroka S volitve ne udeležil, ali pa bi celo nemčurja volil. Tak človek bi pokazal svojo politično nezrelost in bi bilo bolje, da bi šel v Afriko med Culukafre, kjer ni nikako volitve, kakor pa da gre nemčurja volit.
Slovenci! Vrzimo nemčurje ob tla tako, da se ti zatiralci, ki kaze slovensko zemljo, ne bodo več upali na dan! Kadar to dosežemo, tedaj bodemo tudi ložje izbirali kandidate, ker se nam ne bo treba bati nemčurskih sleparjev. Dokler pa imamo toliko odpadnikov med seboj, bodemo pač uvideli, da ne kaže postavljati si različnih kandidatov, ampak da se uklonimo sklepu večine in volimo soglasno kandidate slovenske narodne stranke!
Nemčurske sanj e.
Leta 1885. je začel izdajati v Ameriki v mestu Wishington nek Nemec list „ Wahrheit“. Ta časopis, katerega so imenovali Amerikanci „Falschheit“, je na nesramen način zabavljal pravim Amerikancem, takozvanim „Yankees“, hvalil pa kolikor je le mogel zlasti one v Nemčiji, posebno pa še nemškega cesarja in Bismarcka.
Kmalu je dobil Nemec pismo, v katerem se ga je svarilo, da naj v svojem listu neha zasramovati Amerikance, ker sicer ne bode zanj dobro.
Nemec ni nehal zabavljati.
Dobil je drugo pismo, v katerem se mu je zagrozilo, da ga bode amerikanski narod obesil, ako priobči še eno žaljivo besedo o Amerikancih. Kot odgovor na to pismo je i prinesel drugi dan njegov list sama zasra-j mo vanj a in zabavljice.
Ko se je zvečer vračal Nemec iz pisarne, obstopilo g‘a je kakih 20 mož, kateri so ga zgrabili, vlekli v ozko ulico in ga na svetilki — obesili. Na to so zginili.
Ko so ljudje Nemca odrezali, dobili so na njegovih prsih pripet listek, na katerem je bilo zapisano: „Tako kaznuje amerikanski narod svoje zasramovale« k
Tak list imamo tudi na Slovenskem. Imenuje se „Stajerc“ in izhaja v Ptuju. — „Stajerc“ piše, kakor zaukaže ptujski župan Ornik. Ornik je sicer slovensko ime, in sta-riši tega Ornika niso razumeli nemškega jezika. Ta Ornik je vodja spodnje-štajerskih nemcurjev, ki so ustanovili „Štajerca", da ž njim zasramujejo slovenski narod, da sleparijo slovenskega kmeta, ga molzejo in slednjič vržejo v prusko žrelo.
To hočemo^dokazati.
Poglejmo, kako piše ptujski „Stajerc"! Ako Slovenci zahtevajo, da c. kr. uradi s slovenskimi strankami slovensko občujejo in slovenske zapisnike pišejo, tedaj laže „Stajerc“, da se to itak povsod zgodi; ako pa kak prenapet nemški ali nemčurski uradnik neče s slovensko stranko slovensko govoriti, tedaj pa kriči „Stajerc“: Prav tako! „Štajercu“ je torej vse prav, najbolje pa se mu seveda zdi, ako Nemec da Slovencu brco.
„Štajerc“ pravi, da če razume stranka nemško, potem ni treba uradniku slovensko govoriti, ako pa neče nemško govoriti, potem pa isti „hujska slovensko ljudstvo proti nemškemu veleolikanenm narodu.“
Ako torej Slovenec nemško razume, potem ni treba, kakor „Štajerc“ uči, da bi uradnik slovensko razumel. In tukaj je iskati „tajnih vzrokov vsake želje“ (besede Orniko-vega „Štajerca“ z dne 7. avgusta 1904), zakaj „Stajerc“ tako priporoča slovenskim kmetom, naj se uče nemškega jezika. Ali naj se sto-tisoči slovenskih kmetov par privandranim Nemcem na ljubo uče nemško?! „Štajerc“ naj raje priporoča tistim pritepenim Nemcem, da naj se na slovenski zemlji slovenskega jezika nauče, ali pa naj odrinejo v nemški „rajh“. Slovenski kmetje bi bili res pravi butelj ni, ako bi se takemu privandranemu Nemcu na ljubo učili nemško. Ako zadostuje za nemškega kmeta nemški jezik, potem zadostuje tudi za slovenskega kmeta slo-
venski jezik. Nemški kmet ni nie več kot slovenski! Toda slovenski kmet, uči se nemško, potem ne bode treba uradnikov, ki bi znali slovenski jezik! In ako ni potreba takih uradnikov, potem so dobri — Prusi! Prusov vam želi vaš Ornik, takih Prusov, ki kupujejo^posestva pruskih Poljakov, da izženejo te Poljake iz nekdanjega poljskega kraljestva, takih Prusov, ki prepovedujejo poljskim otrokom med seboj govoriti v poljskem jeziku, Prusov, ki zapirajo poljske učitelje in poljske matere, ako uče svoje otroke v materinem jeziku moliti. Takih Prusov nam želi odpadnik slovenskega naroda, ki je član nemške zveze, ki bi najraje v žlici vode utopila vse Slovence, tudi slovenske kmete na Štajerskem in Koroškem. Odpadnikovi plačani agentje love slovenske kmete v nemčurske mreže, da jih potem vržejo „p r u s k i m v o 1 k o v o m“! To so toraj tiste „ skrivne sanj e “ vseh ptujskih i n d r u g i h n e m č u r jev.
„Štajerc“ Nemcev drugače ne imenuje, kakor „veliki soseški narod, narod, ki je brez vsake dvombe na višjem stališču, kakor slovenski narod“. Poleg tega pa zasramuje na najpodlejši način vse Slovence, ki ne mislijo tako, kakor „veleoiikani" Ornik; zasramuje torej ves slovenski narod, kajti tistih par tepcev, ki trobijo v Ornikov rog, tistih se ne more imenovati „slovenski narod“. In zakaj tak slavospev nemškemu narodu na eni strani, na drugi strani pa zasramovanje vsega, kar je slovenskega in slovanskega sploh? Samo zato, da bi slovenski kmetje začeli sovražiti slovensko inteligenco, slovenske meščane, da bi se kmetje začeli sramovati slovenskega jezika, da bi se poprijeli nemškega jezika in da bi se slednjič dali ti kmetje rade volje zapeljati v pruski tabor. — To so tiste „skrivne sanje“ plačanih pruskih agentov.
V vsaki številki Ornikovega „Štajerca” se očita slovenskim odvetnikom, da so sami oderuhi, ki derejo kmeta, da so „prvaški hujskači“, „prvaška banda“ itd. Kar piše „Štajerc“ o slovenskih odvetnikih, to velja o nemških in nemčurskih „dohtarjih“, tem je samo za denar, pa če tudi kmet lakote pogine. Da so nemčurski dohtarji prave pijavke, o tem bi znal tudi gospod Ornik sam
- 3
dokaj povedati, ce si pokliče v spomin celo svojega prijatelja, odvetnika dr. Ambro-schitza. Pa bodi o tein dovolj! Toda „Stajerc“ je zvit in nalašč obrne vse to na slovenske odvetnike, za nemške in nemöurske oderuhe pa Ornik in njegov list nimata žalbesede. Niti samo enkrat ni potipal katerega izmed teh oderuhov. In tukaj nam je zopet iskati „skrivnih nemcurskih sanj", ki obstoje v tem, da slovenski kmet ne sme ničesar zvedeti o nemških sleparjih, da bi slovenski kmet mislil, da so Nemci sami angeljci, Slovenci pa sami sleparji, in da bi šel ta slovenski kmet enkrat prostovoljno v prusko klavnico! To so tiste „skrivnostne sanje“ spodnještajerskih n e m c u r j e v.
„Štajerc“ jako rad piše o nemškem cesarju Viljemu, seveda kaj slabega ne! Bog obvaruj! Nemec nikdar kaj slabega ne stori! Viljema hoče naslikati v najboljši luči, tako da bi slovenski kmetje mislili, da ni boljšega človeka na svetu, kot nemški cesar Viljem, da ni srečnejših ljudi, kot so njegovi Prusi. In pri tem ima „Štajerc“ zopet svoj zlobni namen, ta namreč, da bi polagoma navadil slovenskega kmeta misliti na nemškega cesarja, da bi se ta cesar polagoma priljubil slovenskemu kmetu, da bi tako pripravil slovenskega kmeta za slovesen sprejem —-nemškega cesarja! To so tiste „skrivne sanje“ brezznacajnih odpadnikov slovenskega naroda.
„Štajerc“ tudi o protestantizmu (Lutrova vera) rad kako besedo spregovori; dosti se seveda še ne upa, ker se boji, da bi slovenski kmetje prekmalu ne zapazili, kam „Štajerc“ taco moli. Spregovori pa in sicer na tak način, da bi se protestantizem slovenskim kmetom nehote priljubil. In pri tem ima zopet „Štajerc“ veleizdajalski namen, da bi s protestantizmom okužene slovenske kmete tem ložje pridobil za protestantovsko nemško državo, in za tako vero, kakoršno ima nemški cesar sam. To so tiste skrivne sanje nemcurskih voditelj e v slovenskega kmeta.
Vse delovanje nemöurske bande na Štajerskem in na Koroškem ima edini ta namen, da se pripravi slovensko ljudstvo v teh dveh deželah na važni državni prevrat, ki se ima zgoditi, kakor upajo Prusi, marsikateri avstrijski Nemec in vsi avstrijski nemčurji, ta-
krat, ko ne bo več našega cesarja Frana Josipa med živimi. Takrat mislijo, da pruski orel raztegne svoje pero ti do Adrijanskega morja in da se v tržaškem pristanišču za vedno usidrajo pruske vojne ladje. To so tiste „skrivnoste sanje“ avstrijskih Vsenemcev in avstrijskih nemčurjev.
Kaj bi Amerikanec storil s takimi faloti, je sklepati iz spredaj navedenega dogodka. Toda mi Slovenci smo mehkejšega srca, I vendar naša kri ni voda! Tudi naša I kri zna zavreti, ko b i n e m c u r s k a n e -i sramno st do vrhunca p riki pela. Ta ! čas pa ni več daleč.
Slovenski kmetje! Pazite na delovanje nemöurske bande, ki hoče z vednim zabavljanjem in obrekovanjem slovenskih vodite-teljev odvrniti vašo pozornost od sebe, da bi tem lažje delala za veleizdajsko prusko idejo! Zapomnite si to: Kdor zasramuje Slovence, Hrvate, Cehe, Poljake itd. na tako podel način, kakor štajerski in koroški nemčurji, tisti tudi ni prijatelj slovenskega kmeta, tisti je hinavec, ki je „pasjega biča jako potreben!“
Ilusko-japon sk a vojna.
Grozno klanje traja že nekaj dni, tako pred Port Arturjem kakor v Mandžuriji. Iz Petrograda se 30, avgusta brzojavlja, da se ceni Japanska armada, ki je zbrana okrog Ljaojanga, na 330.000 mož z 940 topovi. Japonski napadi na ruske pozicije so bili vsi odbiti; koder so se Rusi umaknili, se je to zgodilo le, da so zavzeli svoje utrjene pozicije. Ruski general Saharov poroča generalnemu štabu z dne 27. avgusta: Včeraj so se naše predstraže na južni fronti počasi umaknile v utrjene pozicije pri Ančančanu. Sovražna artilerija je obstreljevala naše pozicije z raznih strani. Naše baterije,
I ki so vedno streljale tjakaj, kjer se je pokazal sovražnik ! in kjer je poskušal zgraditi nasipe, so Japonce prisilile, da so svoj tabor premestili iz Famajna v Basijasaj.
Na jugovzhodni fronti je naša armada odbila vse japonske napade. Na desnem krilu so naši voji stopili v ofenzivo in potisnili Japonce nazaj v Tunsinpu in Tasintanu.
Na vzhodni fronti je bil najljutejši boj 26. avgusta. Naša pehota, podpirana od artilerije, je hrabro vztrajala na svojih nevarnih pozicijah pri Tsehu in Anpilinu. Japonci so nas z veliko premočjo napadli ponoči. Boj je bil zlasti zbog tega tako ljut, ker so se ponajveč borili mož proti možu. Mnogo oficirjev je bilo ranjenih s sabljami in bajoneti. Po napornem boju so se predstraže umaknile v glavne, z artilerijo zavarovane pozicije.
4 -
Na desnem krilu pri Tsehu jo Tambovski polk branil svojo pozicije z izredno hrabrostjo od 1. ure zjutraj do 4. ure popoldne. Polk je odbil vse navale in štirikrat sam napal sovražnikove pozicije.
Polkovnik Klembovski je bil ranjen. Polk se je nato v polnem redu umaknil. Izgube Japoncev, ki so napadali z veliko trdovratnostjo, morajo biti izredno velike.
Naši voji so Japoncem zaplenili veliko množino pušk. Naše izgube na vzhodni fronti še niso dognane; sklepa pa se, da je mrtvih in ranjenih več nego 1500. 27. t. m. je sovražnik na celi fronti ustavil svojo ofenzivo; naši voji so se polagoma umaknili na svoje pozicije.
Časnik „Politik“ je na podlagi uradnih podatkov izračunil, da imajo Rusi na daljnem iztoku v celem že 500.000 mož. Od tega števila odpade na generala Kuropatkina 346 000 mož. Kuropatkinova armada šteje 266 bataljonov, 178 eskadronov in 103 baterije z 802 topovoma.
„Berliner Tagblattu“ se poroča dne 27. avgusta iz Ljaojanga: Kljub ugodnemu izidu včerajšnjega boja dno 26. t. m., v katerem so Rusi uničili Japoncem 24 topov, Rusi vendar nameravajo koncetrirati armado nazaj proti Ljaojanu. Zveza s Harbinom je prosta.
Vsak trenotek se pričakuje, da so prične glavni boj med rusko in japonsko armado v Mandžuriji, ki bo ena najgrozovitejših. Kar poročamo danes, to so bili spopadki sprednjih straž.
Izpred Port Arturja.
Port Artur še ni padel, dočim so, kakor trdijo različni listi, Japonci zgubili vsega skupaj že čez 60.000 mož. Iz Tokija samega (japonsko glavno mesto) so poroča, da Japonci pri obleganju trdnjave pač napredujejo, vendar pa so so šele te dni zamogli polastiti nekaterih pozicij, od koder bodo obstreljevali notranje fore.
Kakor poroča „Daily Telegraph“ iz Čifua, pozvali so Japonci ruskega generala Steslja, naj jim izroči trdnjavo pod tem-le pogoji:	1. Vsa ruska posadka
portarturška je svobodna in se sme prosto združiti z armado generala Kuropatkina;
2. vsi nevojaki se odpošljejo na mikadove stroške, kamorkoli žele in general Steselj ima za to izročiti Japoncem intaktno trdnjavo in vse vojne ladje.
General Steselj je na to odgovoril: „Dokler bo ostal na utrdbah le še eden mož, se bo Port Artur branil.“
15. p. m. so Japonci z vso močjo naskočili Port Artur. Prodirali so preko obširnega polja, kjer so Rusi položili mine. Nakrat se je slišal strahovit pok in na tisoče trupel je zletelo v zrak. Najmanj 10.000 Japoncev je bilo ubitih. Eno baterijo artilerije, dva švadrona konjenice in pol divizije pehote so uničile mine. Kakor trava zjutraj, ko jo pokosi kosec, tako so ležala mrtva trupla Japoncev na polju.
Vkljub temu pa so Japonci 17. p. m. znova napadli trdnjavo, a so bili na isti način odbiti, kakor
dva dni preje. Njihove izgube so naravnost strahovite. Splošno se sodi, da so izgubili najmanj 20.000 mož.
Časnik „Standard“ ima iz japonskega vira dne 28. avg. sledeče poročilo: Japonci hočejo samo še teden dni bombardirati Port Artur. Potem pa naskočijo utrdbe z vsemi silami brez ozira na to, koliko jih bode padlo.
Iz Peterburga se istega dne poroča, da so v Port Arturju velike množine petroleja, katerega bodo začeli rabiti proti Japoncem. — Rusi so že izgotovili posebne priprave, ki bodo metale petrolej daleč na sovražnika in ga užigale. Tudi to je uekaj novega, in ako se to uresniči, potem skoraj vemo, pri čem smo. Ker Port Artur še ni padel, je japonsko ljudstvo v Tokijo in menda tudi po drugod zelo vznemirjeno.
Na morju.
Nekaj ruskih ladij je srečno ušlo iz portarturškega pristanišča. Ruski general Uhtomski brzojavlja:	Dne
10. avg. je naše brodovje obstoječe iz oklopnic, križark in 8 torpedovk zapustilo Port Artur z namenom odpluti v Vladivostok. Ko smo prepluli obrambno črto že kakih 20 milj, smo zadeli na japonsko brodovje, s katerim smo se zapletli v boj. Boj je trajal poldrugo uro, ne da bi bile naše ladje v njem kaj trpele. Ob peti uri je sovražnik zopet pričel boj, ki je na to trajal do pol 8. ure zvečer. Ob koncu bitke je zapustil „Cesa-revič“ bojno vrsto, očividno, ker je bil na krmilu poškodovan. Ker je poveljujoči admiral dal signal, da odlaga poveljstvo, sem prevzel vodstvo jaz in signaliziral: „Za mano!“ Mojemu povelju niso mogle slediti vse ladje. Vrnil sem se torej v Port Artur z oklopnicami „Retvizan“, „Pobjeda“, „Poltava“, „Sebastopol“ in „Peresvjet“ ter s križarko „Palada“. Takisto so se vrnile v pristanišče še 3 torpedovke.
Baltiško brodovje.
Z Dunaja se dne 30. avg. brzojavlja: Nekateri listi trdijo, daje del baltiškega (ruskega) brodovja sedaj šel le za nekaj dni iz luke, v Vzhodno Azijo pa še ne od-plove tako kmalu. Baltiško brodovje bo močno 38 ladij, med njimi: šest oklopnic, dve oklopni križarici, štiri srednje križarice, tri torpedo križarice, tri ladje za mu-nicijsko rezervo, 20 rušilcev torped najnovejše oblike.
Dopisi.
Iz ptujske okolice. Ali je ptujski „Štajerc“ kmetski ali gospodski list?
Ptujski „Štajerc“ celi čas svojega obstanka slepari, da je kmetski list, da zastopa „napredne kmete“. Treba je tedaj, da se vendar enkrat razloži in natanko pove, kdo je „Štajerca“ zasnoval in spravil na dan, kdo ga redi in vzdržuje. Pek in župan Ornik, urednik Kalch-berg, tiskar Blanke, trgovci Kazimir, Slavič in drugi so list „Štajerc“ osnovali in začeli izdajati. Denar so dobili tudi od nemške in nemčurske gospode od zunaj. Priskočili so bili tudi razni nemški denarni zavodi, ne
samo tisti, za katero je „Štajerc" prinašal insorate ali naznanila, katere je list hvalisal, povzdigoval in priporočal, ampak tudi drugi. List „Štajerc" bil je spočet in urejevan od pristno nemčurske in nemške gospode, noben slovenski kmet ni sodeloval. To je nepobita resnica, vse drugo je laž. List „Štajerc" tedaj po svojih voditeljih ni in ne moro biti kmetski list, ampak je list nemčurske in nemške gospode, mestjanov, tržanov, uradnikov, penzijonistov, odvetnikov, notarjev itd. Zatorej se ta list tudi še nikoli ni potegoval za pravice slovenskega jezika v šoli in uradih, si nikoli ni upal trditi, da bi zastopal Slovence, branil slovensko stvar. Besed „Slovenec“ in „slovenski“ so „Štajerc“ boji, kakor hudič križa. Ornik in tovariši izdajajo „Štajerca" v slovenskem jeziku, ne iz ljubezni ali spoštovanja do slovenskega jezika, ampak zaradi tega, ker bi nemško-pisanega lista nikakor ne mogli širiti med slovenskim ljudstvom. Zatorej je čas, da slovensko ljudstvo vendar enkrat spozna hinavce, zbrane okoli ptujskega lista „Štajerc", da ta list povsodi odstrani, da se ogiblje vseh tistih trgovin še posebno, kjer se list zastonj deli in vsiljuje! Tudi zastonj ne vzame pošten Slovenec Ornik-Blanke-Slavič-Skubičevega lista; če ga dobi na dom, ga vrže v poč ali na smetišče 1 Tudi gledo listov so moramo Slovenci v resnici držati gesla: „Svoji k svojim, z odpadniki za plot!"	—
Iz savinjske doline. (Proč z nemščino iz ljudskih šol!) Glejte! Take so naše razmere, da bi sedel človek kraj njive in plakal, kakor da bi bila po-mandrana vsa pšenica — — —
En sam krik po slogi je naše politično življenje in živimo v merilnem prepiru; en sam krik po odločnosti je, živimo pa v samem plahem suženjstvu. „Tisoč let hlapčevstva" je dejal naš Ivan Cankar.
Niti tako daleč se ne povzpnemo, da bi si upali zahtevati najpotrebnejše stvari, kakor n. pr. da vrzimo nemščino iz ljudskih šol.
Spominjam se, da je govoril pred nedavnim pri Veliki nedelji g. dr. Ploj in omenjal pri tej točki, da nam očitajo „štajercijanci", da smo zoper nemščino, da pa mi nismo, naj se le še poučuje i. t. d. i. t. d. Da, da! Ravno to je razloček, mi smo zoper nemščino na vsak način! Samo razložiti je treba, - izobrazbe mej narod, zakaj, kje in v kolikih mejah, in da so ljudske šole gotovo še tam, kamor je nemščina nepripustna.
V naših razmerah, ko prihaja vendar precej nemških tujcev k nam, je velika narodna nevarnost, če bi imele ljudske šole z nemškim poukom kaj uspeha — česar sedaj še hvala Bogu ni! — Kajti v doglednem času bi moralo priti do tega, da bi govoril nemški vsak priprost človek. Nemščina bi se vrinila v javnost, s časom, vsled navade in bahatosti, tudi v družinsko življenje — in Slovenci bi izginili! Ze zdavnaj smo zamazali svojo narodno individualnost, ali jo naj popolnoma zapravimo?
Samo v kolikor so Slovenci izobraženi in s tem zavedni — kajti samo tepci še niso in ne bodo zavedni — se položaj izpremeni. In zato še naj bo nemščina nekoliko predmet nadaljevalnih, meščanskih in obrtnih šol; iz ljudskih pa ven, ven! Ljudska šola bi
naj dala samo najsplošnejšo izobrazbo, in v petem razredu je za nemščino tudi še prehitro. Učite jih drugih vse važnejših predmetov, več zeinljepisja, sodobne zgodovine, praktičnega in trgovskega dopisovanja, kar se vse rabi dan za dnem in se bo rabilo vedno bolj, mej-tem ko se naj uče nemščine ljudje, ki k nam prihajajo, a ne mi.
Bodimo radikalni vsepovsod! Dokler smo polovičarski, je napredek nemogoč; samo sila in vsestranski skrbno izdelani program nas rešita. Sila in narodna odločnost vsepovsod! Slovenjegraški škandal 18. avgusta je lahko marsikomu odprl oči; kdor pa hoče biti slep, naj bo!
Od Sv. Juvja v Slov. goricah. (Občinske volitve.) Že mesec dni so se sestajali zdaj tu, zdaj tam možakarji ter si prikimavali, krilili z rokami in zopet odkimavali. Kaj so pač imeli? No, agitirali so! Vrelo pa je v občini tem bolj, čim bližje je bila volitev.
Volitev v III. in II. razredu se je vršila mirno in dostojno. Drugače pa je bilo v L razredu. Iz tega razreda bi menda vsak volilec rad bil „rihtar" ali pa vsaj j odbornik. Zato so pa kričali in vpili ter se med seboj i psovali, da je bilo grdo. Konec konca pa je bil, da vo-lilci 1. razreda sploh niso hoteli voliti, ker so iztaknili brž neke nepravilnosti. Sedaj se bo cela stvar predložila glavarstvu, da preišče pritožbe.
Jurjevčani pravijo: „Kaj takega pa še nismo doživeli; cela občina si je navskriž!" Med prvimi kričači je bil šentjurski „magnat“ Pavalec, ali kakor se piše „Pavaletz" po domače Hanek. Ta je zahteval z nekaterimi drugimi, naj se zapisnik sestavi slovenski. Proti temu nimamo nič. Toda, kako se strinja, gosp. Pavalec, ta zahteva z Vašim podpisom Pavale-„tz", s katerim naznanjate vsemu svetu, da ste nemčur in pristaš Slovencem sovražne „Marburgarce", katere naročnik ste Vi? Nadalje, kako hočete opravičiti svojo zahtevo, če pa imate na svoji pošti samonemški napis in samo-nemški poštni pečat? Zakaj pa imate na svoji trgovini in gostilni na prvem mestu nemški, potem še-le slovenski napis? Zakaj pa ste Vi „Slov. Štajerca", ki ste ga dobili v razdelitev med ljudi, še tisti dan dah v svojo trgovino, da se tam porabi za škmiceljne?
Takih in enakih reči bi se še dalo več napisati; za danes naj to zadostuje. Poznamo vas, volkovi v ovčji obleki! Skrbeli pa bodemo, da ne bo nobeden iz nemčursko-izdajalske stranke zasedel županskega stola. Da se vidimo!	Več volilcev.
Iz Brežic. (Nemškutarska nesramnost). Gospod urednik, dovolite malo prostora v Vašem cenjenem listu, da bodo čitatelji „Slov. Štajerca" vedeli, kakšne imenitne „Nemce" imamo v Brežicah.
Eden n. pr. se piše Pajdaš, torej pristen „Nemec", kakor že ime kaže. Imel pa je revež to smolo, da je zagledal luč sveta mesto na Pruskem — na slovenski zemlji. V mladih letih je sicer rad pel „Lepa naša domovina" in „Črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpade", toda časi se spreminjajo in z njimi tudi ljudje Pajdaševe vrste.
Na dan otvoritve „Narodnega doma" v Brežicah je Pajdaš upil: „Abcug! abcugl" in v sveti nemčurski
jezi je celo kamenje metal na Sokole. Ko pa je stopil en Sokol za njim, da bi ga prijel za ušesa, je naš Pajdaš zdirjal, kakor kak „poba". Kdor se hodi k temu gospodu brit, naj pazi, da mu v sveti „nemški" navdušenosti vratu ne prereže.
Ob isti priliki sta se s Pajdašem pajdašila tudi „Nemca“ Oder in Suša. Včasih sta bila ta dva gospoda navdušena Slovenca, toda brežiški „luft" — tako vpliva na človeka, da postane čez noč iz Slovenca pravi „Nemec". Tudi tadva sta kričala Slovencem „abcug" in metala kamenje za njimi. Tudi „nemški" Kalb, kar se reče po slovenski „tele", se je usajal ob isti priliki. Slovenci naj nemčurskih telet nikar preveč ne „futrajo", pa bodo v kratkem ta teleta jako ponižna postala.
Učitelj Hinterholzer je spraševal v šoli otroke, če so se stariši udeležili slavnosti. Kdor se je udeležil, tistega je kot načelnik gasilcev izbrisal iz tega društva. Nemcu in nemčurju je vse dovoljeno, Slovenec naj pa lepo v kotu čepi.
Tudi brežiška policaja sta pokazala svojo veliko nemško navdušenost. Kakor obsedena sta letala za Slovenci in jim hotela mašiti usta, ako je kateri na glas zavpil živio. Nemčurji pa so nemoteno tulili, kakor bi bili v kakem pragozdu.
Najbolj se je seveda odlikovala celjska policija, ki je prišla v Brežice mir delat. Kako more vlada poslati take može k slovenski narodni slavnosti „mir delat", je res neumljivo. Vlada bi vendar že morala vedeti, da celjska policija ni za „mir delat", ampak za nemir! Samo zmernemu nastopu orožnikov se ima celjska policija zahvaliti, da ni zaradi svojega brezprimernega divjanja odnesla krvavih buč iz Brežic.
Ob drugi jednaki priložnosti naj vlada dobro premisli, koga pošlje „mir delat“ tje, kamor ni potreba. Slovenci še niso nikogar snedli in ga tudi ne bodo, dokler se bo nemčurska zalega dostojno vedla!
Nekaj dobrega jo pa vendar še imela narodna slavnost v Brežicah, česar tudi ni prezreti. Slovenski kmetje iz brežiške okolice so namreč sprevideli, kaki „gospodje" so ti brežiški „Nemci". Kadar pride kmet plačevat ali kupovat, takrat so ti „Nemci" sam med, kadar se pa pride razveseljevat s svojimi brati, takrat mu pa kriče „abcug!" in ga še s kamenjem napode. Slovenski kmet bode sedaj vedel, kaj mu je storiti s takimi „kmetskimi prijatelji."
Iz Letuša v Savinski dolini. Dolgo že smo mirno trpeli izzivanje nekega tukajšnjega „velikega nemškega gospoda", ki je bržkone čisto pozabil, da je v službi slovenskega škofa. Kakor rečeno, postavljal se jo ta gospodek mnogokrat v slovenskih družbah (dokler se ga je sploh še trpelo) izzivajoče s svojo kočevarsko narodnostjo, pa potrpeli smo, dokler nam je to dopuščal naš narodni ponos.
Ker se je pa mera napolnila, Vas prosimo, gospod urednik, da slučaj, ki je res vreden, da sc pribije, natisnete, da izve. javnost in mogoče tudi osebe, ki bi preskrbele, da se temu bradatemu možičku nekoliko greben postriže.
Ker mu namreč tukajšnja odločno narodna trgovina ne ugaja, pač pa nek drug „pajzelc", kjer baje po sami
„štinkmiiklerski" moki smrdi (ime pride še na dan), je zagrozil nekemu poštenemu in obče spoštovanemu posestniku, ki pri vožnji škofovega lesa nekaj služi, da ne bode več vozil, če bode zahajal v dotično narodno trgovino in gostilno. Bilo bi pač dobro in bi se tudi lahko zgodilo, ko bi hoteli zato poskrbeti, da bi on dobil „laufpos" ter bi šel po svetu krošnjarit, kakor drugi njegovi rojaki. Mogoče bi se potem spametoval, ker bi moral denar služiti s krošnjo na hrbtu, kar bi gotovo težavneje bilo, kakor pa pisati, kaj drugi delajo; potem bi le mogoče uvidel, da bi dobro bilo, če bi njegov mali sinček tudi slovenski govoril in ne samo „heil“. Toliko naj bode za sedaj, če je pa to preslabo mazilo za njegovo butico, preskrbimo mu gotovo boljšega, ktero mu bode zelo zasmrdelo.
Spodnještajerske novice.
Slovenska zmaga. V občini Staracesta pri Ljutomeru se je vršila dno 11. avgusta občinska volitev. Ta občina je bila dosedaj pod komando „Stajerčevih" pri-1 stašev, pri sedanji voiitvi pa so se postavili vrli na-I rodni volilci na volišče kot eden mož ter izvolili v vseh j treh razredih same narodne može in s tem iztrgali ! občino za vselej iz rok „Stajerčevih“ pristašev.
Slovenci konjiškega okraja! V nedeljo, dne 4. septembra bo na volilnem shodu govoril v Konjicah g. Ferdo Roš, naš kandidat za deželni zbor. Pridite tisto nedeljo popoludne vsi na shod! G. poslanec nam bo razložil svoj program.
Iz Loč v Draviuski dolini. Mi kmetje loški se I obračamo do Vas, ki vam je na srcu rešitev od tujčeve 1 pete, da nas rešite nemčurskih krempljev. Prosimo vas torej, ustanovite nam „Posojilnico“, da ne bomo vedno odvisni od ,Voršus-Vereina.“ Na delo rodoljubno!
Ženo umorili. Na železniški progi blizu Ptuja našli so truplo 23 letne kmetice Šegule iz Dornave. Dasi se je mož umoijene takoj drugo jutro prijokal v Ptuj ter pripovedoval, da mu je ženo grede z romanja vlak povozil ter tudi naročil železen križ, vendar se je orožnikom zbudil sum, da je najbrže ženo sam umoril. In res se je dognalo sledeče: Posestnik Ožbald Šegula v Dornavi je v noči 20. p. m. povabil k sebi dva zidarja,
; da mu pomagata spraviti ženo s pota. Ker pa žena pri j prihodu zidarjev še ni spala, peljal ju je mož pod streho, da počakata, da žrtev zaspi; žena pa le ni hotela zaspati, temuč je nagovarjala moža, ki je hodil oblečen po sobi, naj se spravi spat. Tedaj je planil Šegula po ženi, ji zadrgnil z vrvjo vrat, da ni mogla kričati ter jo vlekel s pomočjo na pomoč mu priteklih zidarjev v vežo, kjer so jo s sekiro ubili. Mož ji je nato še prerezal vrat. Potem so še ubito oblekli v praznično obleko ter jo nesli v vreči pol ure daleč do železnice. Počakali so v koruzi na brzovlak ter položili mrtvo truplo neposredno pred dohodom vlaka na tir. Vsi trije morilci so že pod ključem.
Grozovit umor. Dne 22. avgusta je opazil neki delavec na stezi na vzhodni strani Maribora celo lužo
krvi in kito las, nekoliko proč proti Dravi pa popolnoma nago žensko truplo. Obleka je bila krvava in razmetana po dravskem bregu. V umorjenki, ki je imela vrat prerezan, so ljudje spoznali kuharico Antonijo Pozeb, ki je služila pri trgovcu jestvin Cučeku v Mariboru. Žandarmerija misli, da ima pravega storilca v rokah; aretirala je dninarja Antona Majcena iz Podvine, v čegar stanovanju se je našla njegova krvava obleka. Majcen sicer prizna, da je bil v družbi umorjene Antonije Pozeb, vendar trdi, da sta jo dva druga umorila. Če se bo hotel izrezati, bo moral pač razložiti, kje je dobil krvavo obleko in kdo sta bila tista druga dva.
Poskusen umor. 16 letni čevljarski učenec Rudolf Brina od Sv. Marjete pri Rimskih toplicah je napal na deželni cesti 7 letnega krčmarjevega sina Franceta Majcena iz Globokega, ga vrgel na tla in toliko časa tolkel z glavo ob kamen, da se deček ni več ganil. Brina je potem vlekel Majcena proti Savinji, ko pa je zagledal orožnika, je zbežal proti Rimskim toplicam. Orožnik je tekel za Brino in ga na kolodvoru Rimskih toplic zagrabil. Izročil ga je okrajni sodniji v Laškem trgu. —
Obesila se je v Mariboru žena železniškega ključavničarja Josipina Pošnik, ker je bila zaradi žaljenja na časti obsojena v zapor.
Zadušila sta se delavca Anton Stingl in Josip Fr e sl, doma iz samoborske okolice pri kopanju vodnjaka v Kapelah pri Brežicah. Dokopali so vodnjak do 10 metrov globočine in ker je bila drugi dan nedelja, so vodnjak za ta dan pokrili. To je bil vzrok, da se je v globočini nabralo preveč strupenih plinov. Ko se je v ponedeljek spustil Stingl po vrvi na dno, je takoj omedlel. Fresl se je spustil brž za njim, a sc je isto-tako onesvestil. Potegnili so z železnimi kavlji ponesrečena iz vodnjaka, a poklicani okrožni zdravnik dr. J. Strašek je konstatoval le smrt.
Strela je udarila dne 23. avgusta krog četrte ure popoldne v farno cerkev v Grižah pri Celju. Ker je bil strelovod ravno v popravilu, ni bila strelovodna žica dovolj napeta, zaradi česar je strela krenila z žice v žleb, pobila mnogo šip, potem je šla skozi zakristijo v cerkev, kjer je tudi precej škode napravila.
Slepar. V Vojniku je bil aretiran nek Maks Weisenhof, katerega so pa spoznali za Roberta Blaschitza iz Ptuja, ki je osleparil več ljudi. Okrožno sodišče v Celju ga bode izročilo dunajski deželni sodniji, ker je bil tudi na Dunaju več goljufij napravil, potem pa s svojo ljubico Hermino Kastner pobegnil.
Nadobudna dečka. Pred kratkim sta dva majhna dečka v Mariboru ukradla razne stvari iz izložbe trgovca Turada. Ker se jima je tako izvrstno posrečilo, obiskala sta še knjigotržko prodajalno Scheidbacha v Gosposkih ulicah ter ukradla iz izložbe pri belem dnevu sedem potovalnih knjig.
V	Zrečah je umrla soproga uglednega rodoljuba H. Dobnika v cvetu svojih let. Padla je kot žrtva jetike, te neizprosne morilke mladosti.
V	Vitanju, trgu ob zelenem Pohorju, preti vse narodno življenje zaspati. Edino, kar nas še drži po koncu, je „Posojilnica", o kakem narodnem društvu, o
veselicah, ki so vir narodne navdušenosti, ni sluha ne duha. Kako dolgo še — se bodo množili renegati in gospodovali v trgu? — Ali ni med nami nikogar, ki bi prijel vajeti v roke?
Na Prihovi je umrl na Velike maše, dne 15. avgusta župnik Valentin Tamše. Pokojnik je bolehal precej časa na srčni hibi. Med ljudstvom je bil prav priljubljen radi svoje radodarnosti in prijaznosti. Ubožcem je bil njegov farovž vedno odprt. Pogreba se je udeležila ogromna množica ljudstva in duhovnikov. N. v. m. vp. —
V Cadramu je pel prvo gv. mašo v nedeljo 21. avgusta č. g. J. Srebre. Slavnostni govor je imel priljubljeni propovednik dr. Ant. Medved iz Maribora.
Iz Ljutomera se nam poroča, da je tudi do ogrske meje priromal narodni kolek in da ga v Ljutomeru edino prodaja narodni trgovec gosp. Alojzij Vršič, ki ima v zalogi tudi vse druge Ciril in Metodove reči. Sezite Ljutomerčani pridno po narodnem kolku!!
Napad. Neznani lopovi so v noči od 6. na 7. m. m. v Corkovcah napadli mizarskega pomočnika Simona Majcena iz Zgornje Jablanice in ga tako pretepli, da je umrl. Storilcem so na sledu.
Pri sv. Marku niže Ptuja se snuje gasilno društvo za vseh devet vasi markovske fare. Tako društvo je potrebno in smo si ga želeli že dolgo let. Mnogo sreče!
Alojzij Muršič, ptujskega nemškutarskega „Štajerca“ sotrudnik — pomočnik morilca. Več o tem poročamo prihodnjič.
S Koroškega.
Nemcurski učitelji — naši gr ob o kopi.
i.
Julijan Apostata je hotel vpeljati zopet rimsko-grško poganstvo ter uničiti, da, čisto iztrebiti krščanstvo. Vse vplivne faktorje je zjedinil v boj zoper krščanstvo; postave, vojsko, ječo, denar, čast, filosofe, a opravil ni nič. In na kaj pride vslcd tega zlobno-zviti kronani modrijan? N aj zmago v itej ši vojna jo — šola! Kar je bilo dobrih, večjih in slavnih šol v njegovem širnem carstvu, na vse katedre je postavil poganske učitelje. Kristjanom je tako vzel šolo, vir omike in modrosti, ter jih je tako pahnil v nevednost, izdal jih je neumnosti, prodal javnemu zasmehu. — Najprej zapreti narodu vsako pot do omike, in potem jih zmerjati ne o li kancem, to je barbarsko dejanje, apostatsko maščevanje, in to je — naj sliši širni svet — dandanes koroški zistem, koroška specijaliteta. Nekak vrhunec barbarstva in pesoglavstva vidijo naši nemški „gospodarji" dežele v — ruski krniti. Grdi farizeji! Nas pa tepete s krutejšo šibo, s šibo naš narod požirajoče šole. — „Ne bojte se ljudi, ki vas morejo umoriti na telesu,
a bojte se tistih, ki vam morejo dušo in telo pahniti v večno pogubo.“ To velja narbolj o našem koroškem šolskem zistemu. Ob vero in omiko, ob narodnost in spoštovanje svojega očeta, ob zadovoljnost in bistrost slovenskega duha nas spravlja.
Naj še tako glasno hvalijo svojo novo šolo, naj nje sad kujejo med zvezde, vse to je starišem pesek v oči. Bojmo se Danajcev, če nam tudi ponujajo darila!
Lahko se bomo o tem prepričali!
Okoli 120.000 je Slovencev na Koroškem, a imajo le jedno pravo narodno šolo. Vse druge so pa t. z. ut rak vi stične. Vražja beseda, a šole še hujše za narod! Kajti na vseh utrakvističnih šolah, pa bodi od Šmohora do Spodnjega Dravberga, poučuje se samo v prvem razredu in le prvo leto (v drugem letu tu in tam) v slovenskem jeziku. Pa kako! Vsaka tretja beseda učiteljeva je ali spakedrana, ali nemška. V letih torej, v katerih otrok še ne ve, zakaj da je sploh šola, in zakaj se on nezavestno premikava po šolskih klopeh, v teh letih ga pitajo malo s slovenskimi besedami. Tedaj je otroku še skoro vse eno, ali vpije nanj učitelj ali papagaj! Toliko da učitelj more zalijevati, saj učim slovenski. In značaj utrakvištične šole je rešen! A ko se otroški razum začne le malo kazati in razvijati, ko nežna otroška duša hlastno grabi po vsem, kar sliši in vidi, tedaj mu ponujajo le nemške besede in kažejo mu le nemške črke in knjige. In kako mu le-te hvalijo in ponujajo! In tiste vražje opombe, hudomušne gloze, smešne opazke, s kateremi mu skušajo ognjusiti slovenščino!
Vsaki otrok mora tekom šolskih let postati nemški janičar. — In okoli 15000 ubogih slovenskih otrok je nerešljivo vkovanih v krute spone uradnega ponemčevanja. Petnajst tisoč sužnjev trpinčenih v barbarskih mučilnicah oplakuje mati Slava na Koroškem!
Nov celovški okrajni glavar. Za vodjo celovškega okrajnega glavarstva je imenovan deželnovladni svetnik Mat. vitez Grabmayer.
Samomor. Pri Gospesveti se je vrgel pod vlak celovški meščan in zidarski mojster Kleindin. Vlak ga je usmrtil.
Grozen umor. V nedeljo, dne 28. avgusta ob Vali- uri ponoči je bil na Poljani pri Prevaljah na grozen način umorjen 31 let stari kmetski sin Tomaž Verčko. V gostilni se je sprl z nekaterimi tovariši, ki so ga potem na cesti napadli. Pobili so ga s kolom in mu prebili črepinjo in nato so ga še z noži razmesarili. Pač skrajna surovost in podivjanost. Nekaj sokrivcev so že prijeli, glavni zločinec, Jožef Ence, pa je pobegnil in se potika po gozdu okoli.
Razne stvari.
Cenjemm naročnikom in prijateljem
našega lista se iskreno zahvaljujemo za delovanje v prid „Slov. Štajerca“.
Le tako naprej! Naj se ne najde vasi v zeleni Spodnji Štajerski, v kateri bi ne bil „Slov. Štajerc“ mogočno razširjen.
Čim bolj razširite naš list, tem več ste storili za slovenski narod, katerega moramo zbuditi iz političnega spanja, ako ga hočemo rešiti pogina, ki mu preti od hinavskih prijateljev.
Ako hočemo imeti zdrav in samostojen narod, potem moramo vsi delovati po geslu: „Vse za narod!“
Nekaj o peku in županu Orniku. Pek in župan Ornik je po rodu pristen Slovenec. Ko je prišel pred kakimi 25. leti v Ptuj k svojemu stricu, še nemške besede ni znal. Mož je tedaj zatajil svojo slovensko domovino, svoje stariše in svoj materin jezik! Postal je odpadnik, ker človek slovenskega pokolenja nikoli ne moro biti Nemec! Ornik tudi navadno nič noče slovenski znati; slovenski zna dobro le tedaj, če se gre za njegovo trgovino, če je treba priporočati pekarijo, moko, otrobe. Takrat pusti colo slovenska naznanila tiskati, zaradi kojih ga je poslanec Woif svoje dni v Mariboru kot kruhoborca pošteno zdelal. Pek in župan Ornik je hudo nadut ali napihnjen in domišljav. Dosegel je častna mesta brez posebnega znanja. Kajti kot fant ni mogel zdelati niti štirih razredov male gimnazije v Ptuji, dasi se takrat od dijakov ni zahtevalo mnogo, posebno še od onih iz mesta! Pa Ornik je tudi tu obtičal! Danes pa hoče vse komandirati, kar se mu pusti, začenši od profesorjev gimnazije, učiteljev, pa doli do policistov in mestnih odbornikov. Zgodilo se je, da se je učiteljem prepovedalo obiskovati gotove gostilne, občevati z gotovimi kolegi, kupovati pri gotovih trgovcih itd. Kako jo postopal Ornik s prijateljem Kalchbergom, kateri mu je pomagal „Štajerca“ ustanoviti in razširjati, to je pokazala pravda, v katero je zakopal Ornik prijatelja Kalckberga. V tej pravdi je nastopil kot priča bivši mestni uradnik Majer. Ta je pod prisego Ornika obdolžil, da je moral kot mestni uslužbenec po naročilu župana Ornika ponarediti ali falzi-ficirati razne račune. Ornik je sicer vse taj i, pa do danes ni bilo slišati, da bi bil Ornik Majerja zatožil zavoljo krivega pričanja. To bi vendar moral Ornik kot župan in deželni poslanec že davno storiti, če hoče sploh dokazati, da je Majer lagal! Kje pa tu ostane Ornikov napuh ?
Nemškutarski „Štajerc“ in šole. Ta veleizdajalski list, ki hoče biti glasilo slovenskih „naprednjakov“, je v zadnji številki pokazal, da ni prav nič „napred-njaški". Slovenske kmete svari, da naj nikar ne dajo svojih otrok v mestne šole, in sicer svari na tak način, da mora vsakemu razumnemu človeku sumljivo postati. Nemčurski „Štajerc“ prosi, da naj se le „tisti dajo študirat, ki bojo uk dokončali in svoj cilj dosegli." S tem misli gotovo duhovnike, odvetnike in profesorje, po katerih on tako udriha. Slovenski kmetje bodo pa vedeli, da je razun teh gospodov še mnogo nižjih in višjih uradnikov po mestih, katerim se desetkrat bolje godi kakor kmetu, čeprav niso dosegli svojega cilja. Nekateri pridejo v mestu tudi do svoje hiše in včasih
tudi do trgovine. Kdor ima nekaj šol in je potem potrjen k vojakom, dobi pozneje povsod dobro službo. In takih meščanov se štajerski in koroški nemčurji zelo boje! Ne skrb za slovenskega kmeta, marveč strah pred slovenskimi meščani je narekoval Orniku one svarilne besede!
Kar se tiče nevarnosti za otroke po mestih je pa res, kakor ptujski „Štajerc" trdi. Nemčurji ti spridijo vsakega slovenskega otroka, ako ga dobe v roke! Zato pa, slovenski stariši, le pazite, kam daste otroke na stanovanje! Da, da, tudi za tem tičijo tiste nemčurske „skrivne sanje“!
Sodba poštenih Nemcev o ptujskih mogočnežih. Neki pošten nemški časnik je pred kratkim priobčil sledeče: Kakor strela z jasnega neba nas je zadela novica, da je iz Ptuja prestavljen priljubljeni naš ravnatelj L ö bel. Vse pametnejše meščanstvo je vposlalo z več nego 100 podpisi zaznamovan piotest proti samovoljnemu in brezobzirnemu postopanju tukajšnjih paš (Ornig in drugovi). Ptujske šolo bodo postale kakor čebelnjak, kajti učiteljstvo mestno bo kar tako frčalo noter in ven, dokler ne dobijo ptujski mogočneži in njihovi kimovci takega, ki si bi pustil kar stopati na vrat. — Gotovo jim je bil gosp. Döbel premalo nemški, so pa oče Ornig oblekli frak in cilinder ter v Gradcu izposlovali njegovo premeščanje. Kaj pa ti, slovenski kmet, mar misliš res, da imajo ta stric ravno zato večjo ljubezen!
Ta je pa prav dobra! Iz sv. lenartskega okraja v Slovenskih goricah se nam piše sledeče: Cenjeni gospod urednik! Jaz sem eno prav „kunštno iztuhtal". Jaz sem naročen na tistega „Štajerca“, ko pravite, da je „pekov Štajerc“ ali prava „giftnakrota“. Ta „Stajerc“ se mi pa zelo čuden zdi, zakaj samo čez Slovence zabavlja, čez Nemce pa nič, zato mu pa nečem nič denarja poslati, pa ga vseeno že dolgo časa zastonj dobivam. Pa ne samo jaz, marveč še veliko drugih je, ki ga nočejo plačati. Jaz sem tudi sosedom rekel, da naj tako store, če hočejo dosti papirja imeti, saj ne bere ga tako nihče. Bomo pa konjske fige v njega zavijali, ker pečenke bomo letos malo pri nas imeli, ker bo še kruha primanjkovalo, ker nam je toča vse vzela. Zdaj bomo pa te kronice, ker „giftna krota“ v vsaki svoji številki vedno za naročnino ali „šmirgeld“ „fehta“ in cvili, da naj ji pošljemo — raje za „Slovenskega Štajerca“ poslali, ker on je res pravi korenjak. Že samo vsled tako žalostnega postopanja bo morala „krota“ crkniti. Vidite, gospod urednik, to sem zapisal, da bodo o tem ljudje vedeli, kako se naj ravnajo in da bodete tudi vsi vedeli, kako sem „kunšten“.
Zahvala. Podpisani odbor Čitalnice v Brežicah izpolnjuje prijetno dolžnost in se najtopleje zahvaljuje vsem, ki so pripomogli, da se je slavnost otvoritve Narodnega doma v Brežicah tako lepo, tako sijajno izvršila. Posebno so zahvaljuje slavnim pevskim društvom „Jeka“ v Samoboru, „Sloboda“ in „Kolo“ v Zagrebu, „Slavcu“ v Ljubljani, „Celjskemu pevskemu društvu“, pevskemu zboru „Celjskega delavskega podpornega društva", „Edinosti“ v Žalcu in vsem drugim pevcem, ki so s svojimi izrednimi produkcijami povzdignili slav-
nost. Nadalje se najtopleje zahvaljuje slavnim sokolskim društvom iz Zagreba, Celja in Ljubljane. Zahvaljuje se vsem častitim gostom, ki so s svojim prihodom pripomogli do velikanskega moralnega vspeba slovenske stvari v Brežicah. Živi Vas Bog! — Za odbor čitalnice v Brežicah: Dr. I. Strašek, predsednik; B. Kunej, tajnik.
Zahvala. Podpisani pripravljalni odbor za društvo „Brežiški Sokol" izreka vsem, ki so pripomogli, da so čim preje oživi omenjeno društvo, svojo naj iskrenejšo zahvalo. Zlasti se pa zahvaljuje požrtvovalnim narodnim damam, ki so prevzele razpečavanje jestvin itd. v paviljonih, posebno častitim gospem: černoleevi, Kune-jovi, Reharjevi, dr. Strašokovi, dr. Srebretovi in Umekovi. Nadalje se zahvaljuje najtopleje vsem gospodičinam, ki so s svojo neumorno agilnostjo pripomoglo k tako lepemu gmotnemu uspehu. Vsem skupaj kličemo krepki „Na zdar!“ — Pripravljalni odbor „Brežiškega Sokola.“ Odkod j« naša domača zelenjava. Naše najna-vadnejše vrste zelenjave so iz tujih dežel ter so rabile ; mnogo časa, da so se vdomačile. Celo navadno zeljo je ; iz inozemstva, in sicer iz Egipta. Stari Rimljani so ga prinesli od tam. Spargeljni so doma v Aziji, okusni artičoki pa v Andaluziji. Špinača jo prišla iz srednjo Azije. Bob je bila Grkom priljubljena jed, dočim je fižol iz Indije. Lečo so jedli siromašni ljudje v Egiptu I in znano je, kako so Židje pogrešali v puščavi čebulo in češenj. Grah so tudi že poznali stari narodi, toda jedli so ga le, ko je dobro dozorel. Krompir je prišel k nam iz Virginije v Severni Ameriki ter jo najmlajša in tudi najpopularnejša zelenjava in na mizi siromaka in bogatina enako priljubljena jed.
Cesar je pomilosti! vseh 21 huzarjev, ki so bili ; lani v Lvovu obsojeni v večletno ječo, ker so se uprli ‘ čez tri leta služiti.
Roparski napad. V trebanjskem okraju blizu Št. Ruperta n:# Kranjskem je neznan človek napadel delavko Uršulo Oreščak, doma iz Št. Ruperta, ko se je vračala domov. Neznanec jo delavko vrgel na tla in jo oropal, potem jo je pa še natepel, da jo morala iti v bolnico. Orožniki še niso prišli na sled napadalcu.
Roj z divjim mačkom. V Gorjancih blizu Žum-berka je obstrelil grajski nadlogar Danijel Gašparovič divjega mačka. Pri zasledovanju se je ranjeni maček potuhnil pod neko bukov, a ko se mu je lovec približal na 20 korakov, zagnal se jo razkačeni maček v lovca, vendar se je temu posrečilo, ga z enim strelom usmrtiti. Maček tehta 8 ‘/2 kg.
V tri leta ječe je bil obsojen na okrožnem sodišču v Gorici neki Henrik Arivosto, ker je v neki gostilni v Tolminu izustil besede, žaljive za cesarja. Prisodili so mu toliko, ker jo bil prej že obsojen radi takega čina.
Zenska v plamenu. V Rovinju se je dogodila huda nesreča. Dekla nekega uradnika jo hotela s po-
- 10
močjo petrolejn zažgati oglje. S tem pa jo ravnala tako neprevidno, da je z gorečo žvepljenko zažgala petrolej v vrču, ki ga je imela v rokah. Petrolej je eksplodiral, s čimer se je ožgala nje obleka. Uboga ženska je zadobila grozne opekline zlasti na'prsih, tako da dvomijo zdravniki, da li ji bodo mogli rešiti življenje.
Slovence podkonznl. Slovenec dr. Josip Goričar je imenovan za podkonzula v Jasi na Romunskem.
Dve ladiji skupaj trčili. Trgovinski parnik ,.Epi-dauro“, last dubrovniške parobrodne družbe, je zadel pri izhodu iz tržaške luke v križarko „Zenta“ ter jo težko poškodoval. Pa tudi „Epidauro“ jo dobil luknjo ter mu je moral priti na pomoč vladni parnik.
Štiri osebe so zgorele pri požaru tovarne za celulozo v Libercih. Tovarnarja Hirschauerja in njegovega sina so zaprli, ker sta na sumu, da sta sama zažgala nalašč.
Gardni kapitan Zvezninški, ki je bil pri atentatu na Plehveja nevarno ranjen, jo imenovan za carjevega pobočnika.
Morilca ruskega ministra so baje spoznali. Isti so zove Sazanov, jo bil poprejo v Moskvi dijak ter je sin bogatega lesnega trgovca v okraju Saratov. Nadalje se je baje tudi dognalo, da je sokrivec umora neki Sikorskij, ki je po atentatu vrgel usodni zaboj v Nevo. Tretji med zaprtimi, neki Braunstein, je sicer politično sumljiv, a pri atentatu ni bil soudeležen.
14 otrok utonilo. Blizu Devenya na Ogrskem so je kopalo v Donavi 14 otrok na takem kraju, kjer je kopanje prepovedano. V hipu se je prikazal ob bregu orožnik in otroci so se ga tako prestrašili, da so hoteli preplavati reko, da mu uidejo na nasprotno stran. Donava pa je tam zelo deroča in vseh 14 otrok je utonilo. Proti orožniku se je začela preiskava, ker se sumi, da jo nalašč otroke zastrašil.
Mrtev otrok v cerkvi. V Elizabetni cerkvi na Dunaju je našel mežnar v klopi povezan zavoj. Ker je mislil, da je kdo stvar pozabil v cerkvi, nesel je zavoj hranit v žagrad. Čez dva dni je začelo iz zavoja smrdeti, vsled česar ga je mežnar odprl ter našel v njem par dni staro mrtvo dote. Sodi se, da jo mrlička mati nalašč prinesla v cerkev, da ji ni bilo treba dragih pogrebnih stroškov plačati.
Usoden revolver. Baron Andrej Banffy je prinesel iz Lipika na Dunaj s sabo revolver, s katerim se je pred dnevi ustrelil njegov nečak, sin poljedelskega ministra Taliana. Na Dunaju je izročil vratarju svršnik, kateremu je izpadel iz žepa omenjeni revolver, se sprožil ter je krogla zadela vratarja.
Ljubimska drama v železniški čuvajnici. Pred meseci je prišel na postajo Nuštar mladi praktikant Peter Savič, ki je takoj prič.el intimno razmerje z lepo ženo železniškega čuvaja Jura Novakoviča. Da bi stvar ne bila preveč sumljiva, naročil so je pri čuvaju na hrano. Pretečeni teden jo imel Novakovič službo na postaji. Proti 10. uri zvečer se je vrnil domov po toplo suknjo, čuvajnica je bila temna, okna zagrnjena. Čuvaj je mislil, da je žena že spala, zato je prišel po prstih k vratom. Ko je vrata odprl ter prižgal luč, zagleda
I svojo nezvesto ženo s praktikantom v postelji. Čuvaj se je raztogotil, zgrabil sekiro, ter sekal po obeh toliko časa, da se nista več ganila. Potem je zaklenil vrata ter opravljal vso noč službo. Drugo jutro je naznanil žandarmeriji, da je nekdo njegovo ženo in praktikanta umoril. Seveda je žandarmerija takoj uganila, kdo je morilec ter Novakoviča oddala sodišču.
Dvojno maščevanje. V poreški okolici je posestniku Radovanu njegov sosed opustošil iz maščevanja vinograd. Sodišče je prisodilo maščevalcu razen kazni I še večjo odškodnino Radovanu. Nedavno je šel Radovan v Poreč k sodišču, da so za odškodnino vknjiži na so-I sedovo posestvo. Dasi je hodil pri belem dnevu in v družbi dveh oseb, ga je maščevalni sosed iz zasede ustrelil.
!	v
„Zakon“ med dvema ženskama. V nekem predmestju v Londonu so te dni prijeli nekega majhnega starega možička, ki je bil pijan. Na policiji je povedal, da se piše Katarina Coombes, starost (18 let, slikar sob. Skoro pol stoletja je veljala ta ženska za moža. S 15. letom so je poročila z nekim Percivalom Coombesom, pozneje pa nastopila kot moški ter vzela za ženo neko deklico, s katero je živela skupaj 14 let. Ta Katra je delala v svojem življenju na ladjah, v tiskarnah, v raznih delavnicah in povsodi so jo imeli za moškega.
Japonska kopališča so še skoraj povsod primitivna, ki bi Evropejcu delala muke in skrbi. Vsak gost pripelje z volom ali z oslom svoje potrebno pohištvo in živež ter si najme za šest novčičev sobico. Kuha si vsak doma svoj riž ter ga uživa pri stolčku na tleh. Kopljejo se skupno, in sicer ponekod v tako vroči vodi, pred katero bi Evropejec zbežal.
Grozovit vihar, ki je divjal te dni po nekaterih krajih severne Amerike, je napravil nad 2 milijona dolarjev materijalne škode. Najhujše so trpela mesta New-York, Št. Paul in Minneapolis. Most čez Misisipi je razdjan; katoliška sirotišnica se je zrušila ter je bilo ranjenih 25 otrok. V Minneapolisu se je porušila mnogo-nadstropna hiša ter podkopala 200 oseb. V Št. Paulu in okolici je ubitih 10 oseb.
!
Izlet na Žiga rtov stolp priredijo Slovenj e-Bistri-; čani v soboto dne 3. in nedeljo dne 4. septembra tega 1 leta ter vabijo tudi zunajšne prijatelje in prijateljice tu-ristike k mnogobrojni udeležbi. Odhod iz Slovenske Bistrice v soboto popoldne; kdor pa se sramuje spati ! na senu ali slami, lahko se pridruži oddelku, ki odide v nedeljo zjutraj ob 3. uri. Zbirališče obakrat v gostilni g. Petra Novak. Vstopnina za vsako osebo 50 v; udje slovenskega planinskega društva, ki se izkažejo z legitimacijami, so za sebe in svojo obitelj vstopnine prosti.
' Za dobro kapljico bode poskrbel g. Podkrižnik, da ne opešamo od žeje; kdor pa hoče pri tem tudi kaj prigrizniti, naj za to skrbi že doma in si torbico napolni z vsem potrebnim. Za dobro voljo skrbeli si bodemo sami, ker pohorska godba nima časa. Kdor se hoče z nami veseliti in za par uric uživati sveži pohorski zrak ter raz stolpa občudovati krasoto naše slovenske domovine, naj se nam pridruži.

Družba sv. Cirila in Metoda slovenskemu narodu.
Akademično ferijalno društvo „Prosveta" je uvedlo narodni kolek v korist družbe sv. Cirila in Metoda in iz krasnih uspehov, ki jih je v kratki dobi doseglo pri tem rodoljubnem podjetju, je razvidno, da tiči v narodnem kolku nov trajen vir dohodkov naši šolski družbi.
Družba sv. Cirila in Metoda je prevzela 18. avgusta t. 1. kolek v svojo upravo ter tem potem prosi vso domoljubne Slovence, da jo podpirajo. Z narodnim kolkom hočemo prinesti narodni davek na rame najširšega občinstva, ki se mu s tem omogoči položiti tudi najmanjši obolus na altar domoljubja.
Kakor majhne kapljice naj se zbirajo darovi iz vseh J pokrajin, kjer se čuje govorica slovenska, stekajo naj se v močne jiotoke in široke reke, ki bodo ustavile tuji naval. Naj ne bo listine, ne pisma, ne razglednice, ki bi ne nosila znamenja, da jo odpošilja rodoljubka ali rodoljub. Kolekovane vstopnice na vseh zabavnih priredbah naj bodo znak, da ni trenotka, v katerem bi Slovenec pozabil slovenske dece. Vsa narodna društva naj s kolekovanjem svojih listin in razširjanjem kolka dokažejo, da umevajo pomen medsebojne podpore narodnih organizacij. Znamenje narodne trgovine naj bo, da se v njej dobiva narodni kolek. Občinstvo naj ga povsod odločno zahteva.
V polnem zaupanju, da bo vse slovensko občinstvo podpiralo razširjevanje narodnega kolka, beleži:
Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda.
V Ljubljani, dne 25. avgusta 1904.
Opomba: Z ozirom na pošto se priporoča lepiti kolek na drugo stran odpošiljatve. — Trgovcem in trafikam se more, ako naročajo najmanj 1000 izvodov, na njihovo izrecno zahtevo dovoliti rabat. Če takoj plačajo naročene kolke, da jim družba na 1000 kolkov 50 kolkov po vrhu. — Narodni kolek se naroča z naslovom: „Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.“ To vodstvo uraduje v društvenih prostorih „Narodnega doma“ I. nadstropje v Ljubljani od 3. do 6. popoludne vsak dan izvzemši nedelje in praznike.
Tajništvo vodstva družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani bode poslovalo odslej redno vsak dan, izvzemši nedelj in praznikov, od 3. do 6. uro popoldne v družbini sobi v „Narodnem domu“. To se naznanja s pristavkom, da se prodaja tam tudi „narodni kolek“.
Listek.
Kozak.
„Z Bogom torej, Ivan Stefanoviči“ je dejal stari bradati vojskovodja Mihajlo Nikolajevič mlademu častniku. „Da se srečno zopet vidimo I“
„Z Bogom, prijatelj!“ so pozdravljali tovariši Ivana. Njemu pa je igral ponosen nasmeh okoli usten,
ko jo sedel v sedlo. Izročena mu je bila nevarna naloga; skozi sovražne vrste je moral prenesti važno vest drugemu oddelku ruske vojske.
„V dveh urah sem tam!“ je rekel in naglo zamahnil z roko v pozdrav. „Moj ,Sokol* leti kakor strela. Z Bogom, bratje!“ Nalahko je stisnil konja s stegni, da se je spustil v dir.
„Bog in sreča junaška!“ so klicali za njim.
Ivan Stefanovič jih je komaj še slišal, bil je že daleč spredaj pri stražah. Nepremično so stali nekateri kozaki za grmovjem, držali konje za uzde; drugi pa so sedeli ali ležali na rosni travi; dolge sulico so imeli zapičene v zemljo in ovili okoli njih vajeti.
„Port Artur“, je naglo in tiho izrekel geslo, koje došel do straže in hitreje je jahal dalje v vedro poletno jutro.
Iz jasnomodrega neba je sijalo žarko solnce na nerodovitno, pusto pokrajino. Iz daljave je slišal zamolklo grmenje topov in gosti prasket pušek. Rahlo se jo zazibaval zrak in so zatrepetavala tla. Nikjer pa ni bilo videti sovražnika niti smodnikovega dima. V bližini je bilo vse tiho.
Hitreje mu je utripalo srce od radosti in ponosa. Ivan Stefanovič jo bil kozak z dušo in telesom. Konj, orožje, car in Rusija, to mu je bilo vse na svetu. In zdaj je bil na potu, da si pridobi veliko zaslugo za obožavanega carja in za strastno ljubljeno domovino. Nikdar v svojem življenju se ni čutil tako srečnega kakor danes. Kaj poreko oče in mati, brata in sestra, če dobe glas, kako junaško je izvršil važno in nevarno nalogo. Kako ponosna bo nanj nevesta Vasilisa, ko se vrne s križem domov! Bodi najpogumnejši med pogumnimi, molila bom zate, mu je rekla, ko mu je slonela poslednjič na prsih in poljubljala ga vedno zopet iznova s svojimi prožnimi rdečimi ustnicami.
Solza mladeniške navdušenosti in ginjenosti mu je kanila iz oči, ko se je spominjal svoje hrabre ljubice. Kaj bi dal, da bi ga mogla videti danes, kako bo švignil sredi skozi japonske voje.
Sokol je dirjal rahlo in naglo; komaj so se dotikala njegova kopita tal. Na črni svileni grivi in na gladkem vratu se mu je lesketal solnčni svit, ko je letel konj kakor po zraku, kakor bi hotel tekmovati z vetrom. Kakor demant so se iskrile velike oči žlahtni živali; široko je odpirala nozdrvi in srkala vase sveži jutranji zrak. Ponosni jezdec na ponosnem konju sta hitela mimo grmičevja in dreves in skal kakor be-goten sen.
Ivan se je bližal hribu, ki so bile za njim raztresene japonske čete. Lotila se ga je nekaka svečana razburjenost. Zdelo se mu je, da je vanj uprtih tisoč in tisoč ruskih oči, polnih pričakovanja. Čutil je, da je v njegovih rokah usoda tisoč in tisoč ruskih vojakov, čutil je, da je v njegovih rokah sreča marsikatere matere, žene, neveste in sestre, sreča marsikaterega očeta, brata, prijatelja. In više je vzdignil glavo in srce se mu je širilo od veselega ponosa.
Prijezdil je na vrh hriba. Daleč tam spredaj so se pomikale temne postave. Hitro je pogledal skozi daljnogled. To so bili japonski oddelki; izginili so za
w
12
gozdom. Že se jo veselil. c!a mu bo zdaj pot prosta. Zavriskal bi od veselja. Kmalu pa je zapazil tuintam temne piko, ki sö so premikale počasi in včasih izginile za drevjem in grmičevjem. To so bile sovražne patrulje. Nestrpno je čakal, da je bilo dvoje patrulj dovolj daleč narazen.
Zdaj jo bilo vse odvisno od tega, ali bo zadel pravo smer ali ne, ali bo prišel zadosti daleč mimo stalnih straž, ki morajo biti skrite tam zadaj.
Počakal je šo trenotek. Srce mu je bilo do vratu, mišico so mu jele trzati. Čutil je, kako ga stiska nekaj v grlu. Nejevoljno je vzdignil glavo.
„Naprej, Sokol!“
Težko je zadržaval iskro žival. Krenil je za grmovjem po hrbtu hriba in potem navzdol v dolinico, posuto z drobnim peskom. Tukaj se je manj slišal topot konjskih kopit. Počasi je jahal dalje. Že je slišal japonsko trobente in ukaze, že je razločil pisane našitke na njih uniformah.
„Zdaj, Sokol, pokaži, kaj moreš 1“
Mlasknil je z jezikom in precej se je spustil Sokol v dir. Sredi med dve straži je ravnal jezdec konja. Naenkrat je počilo in zažvižgalo po zraku. Prestrašeni konj je stisnil ušesa nazaj. Počil je strel za strelom. Ivan je zamižal, pa le za trenotek. Le naprej, naprej! Le tam je rešitev!
Vsi njegovi živci so napeti do skrajne mere in krčevito so prijemajo mišice sedla. Vsaka sekunda utegne privesti smrt. Konj leti kakor strela, jezdec se z obrazom skoraj dotika vihrajoče grive. Prasketanje sovražnih pušk ponehava in polagoma utihne popolnoma.
Globoko je vzdihnil Ivan, ali tedaj je zagledal od leve oddelek japonskih konjenikov. Že so zagledali tudi oni njega in naravnost proti njemu so obrnili konje. Vsak trenutek so rasle temne postave, že je mogel razločiti kozak tope, rumene obraze z divjimi, poševnimi očmi. Pred njimi je jezdil majhen častnik na črnem konju; njegova gola sablja se je lesketala v solncu in zagorevala kakor ozek zlat plamen. Za trenutek je obrnil glavo k svojim ljudem in jim zakričal nekaj. Nato se je odcepil oddelek čete, da bi prestregel Rusu pot spredaj. Streljal ni nihče. Hoteli so imeti kozaka živega.
Ivan je vzdignil levico k zobem in z enim poteg-Ijajem razparal rokav, kjer je imel všito važno poročilo vojskovoja Mihajla Nikolajeviča. Papir je bil shranjen v drobni okrogli kapsuli iz kovino. Ivan je prijel kapsulo z zobmi in jo shranil v ustih.
Nekaj težkega mu je leglo na prsi. Sokol je bil sicer mnogo hitrejši, od japonskih konj, toda Ivah se je bal, da bi se mu ne spodteknil, zakaj tla so bila zdaj blatna in močvirna.
Vedno bliže prihaja drhal, živ klopčič ljudi in konj. Telo ob telesu, sedlo ob sedlu topota mnogoglava pošast s topim grmenjem po tleh. Ivan je upognjen z životom in glavo nad konjevim vratom in gleda venomer proti zasledovalcem. Sokol naj si izbira sam pot, da ne stopi v jamo in si ne izvine noge.
Vesel nasmeh zaigra kozaku na razgretem obrazu; njegov konj je prehitel zasledovalce, ki so jahali od leve naravnost proti njemu. Treba jo uiti šo četi, ki so jo odcepila in namerava zastaviti pot spredaj.
Sokol dirja daljo kakor besen, ušesa tišči h glavi, široko otvorjene nozdrvi mu trepečejo, bele pene pokrivajo uzde in leto na tla kakor snežinke. Ivan meri razdaljo med sabo in konjeniki; če vztraja Sokol le še dve minuti, potem sta rešena. Hitro seže jezdec po no~
; gaj ki, kratkem usnjenem biču s svinčeno kroglo na j koncu in ga zavihti v zraku. Nejevoljno zmaje Sokol z glavo, češ, saj storim, kar morem.
Tedaj se pokaže globok in širok jarek. Kakor pšica zleti Sokol preko njega in veselo zavriska Ivan v srcu. Japonci pa obstanejo vsi ob tej oviri, le joden jo preskoči in hiti kozaku naproti. Že sta si le par korakov narazen.
Naenkrat se vzdigne Ivan v stremenih in izdere sablo iz nožnice, v drugem trenutku je ob strani Japonca, za hip mu pogleda v zlobne majhne oči, pogleda njegov rumeni obraz z ljuto stisnjenimi usti in redkimi brkami — in v zraku se zablisne kozaški meč. Zevajoča rana se odpre Japoncu na obrazu od cola do ust in kri brizgne visoko v zrak. Kakor divja zver zatuli ranjenec; počasi zdrsne s konja, se lovi v zraku in obvisi v stremenih. Preplašeni konj vleče svojega jahača po zemlji proti jarku in povsodi za njima so tla krvava.
Ivan je izpodbodel konja in ga zasukal proti nizkemu grebenu. Ko so Japonci videli, da ne dobe kozaka živega, so jeli streljati za njim. Ivan je dirjal kakor v omotici dalje in kmalu dospel preko grebena. Šele zdaj je videl, da ga je zadela krogla v bok. Začutil je pekočo bolečine.
Tiščal jo robec ob rano, toda kri je tekla venomer in kmalu je bil ves robec moker. Ožeti ga je moral dvakrat, preden je dospel ves truden v ruski tabor. Komaj je oddal poročilo, je že omedlel. Položili so ga s konja na nosilnico.
Obvezali so mu rano in mu dali konjaka. Zopet je odprl trudne oči. Po ušesih mu je šumelo, pred očmi so mu zaplesali rdeči kolobarji. Komaj je spoznal generala, ki se je sklonil k njemu in mu stiskal roko.
„Ivan Stefanovič, rešili ste dvajsettisoč Rusov!“ jo dejal general. „Čast in hvala takemu junaku! Takoj moramo spremeniti fronto!“
„Rešil . . .“ je mrmral Ivan in solze veselja so mu prišle v oči! „Ob ... Rusija moja ... Yasilisa, Vasilisa 1“
Njegovo truplo je pretresel kratek sunek, glava mu je klonila nazaj. Tiho so stali ruski oficirji okoli njega.
„Rusija . . . Vasilisa . . . Sokol!“ —
Njegov konj je stopil k njemu; žalostno je gledal mrtvega gospodarja, in generalu se jo zdelo, da blesti v demantnib očeh kozakovega konja nekaj kakor solza.
(Po „Narodu“.)
(£)
oo »s
s_




+^#*4*\**lh
^e)
^ 0-0
—S
Kako je Jelenski Boštjan iskal zaklad.
(Resnična dogodbica izza pretekle zime. Spisal —e—.)
Naš prosti narod jo še vedno precej vdan raznim čarovnijam, babjeverstvom in vražam; verujejo še ljudje na moro, ki sesa kravam mleko, na uroke pri svinjah, na volkodlake in cveteč denar! Bodemo mu to vzeli za zlo? Menda ne prehudo, kolikor ni to ravno v njegovo očitno škodo, raznim mazačem, konjederkam in slepar- | jem pa v prilog. Saj so to še utrinki njegovih staro- | žitnosti, obledeli spomini na njegovo preteklost.
Sprejmite blagovoljno tako majhno sličico:
„Nekateri pravijo, da se s praprotnim semenom na kresno noč izsledi denar,“ pravil je naš prijazen sosed, „pa tamle Jelenški Boštjan, saj ga poznate, tistega, ki tako pridno vozi v Krapino, je trdil, da je to razen v postu — vsako noč mogoče.“
„Tam na grajskem ribniku smo lomili led in ga vozili v trg v Založnikovo ledenico. Mrzlo je bilo, da je kar škripalo pod nogami, na brkah pa je ivje zmrzovalo, no, saj veste, kaka zima je bila pred Svečnico. Na večer smo šli za vozom, da smo pomagali led zložiti; fante je zeblo, da so kar drgetali od mraza in da jim nisem kupoval žganja, bili bi mi ubežali do zadnjega. Pozno smo se vračali iz trga; noč je bila lepo zvezdnata in od juga je začel v rahlih sunkih popihavati topli jug. Ko smo prišli do Prevraške graščine, je pri fari ravno udarilo pol na polnoč; kar pravi Boštjan: «Jezes, fantje, kaj pa je tam za Bezino? Ali vidite?“
Vsi smo se ozrli na tisto stran. Dober četrt ure od nas proti Dravinji smo opazili luč.
„Nekdo hodi s svetilko,“ oglasil seje Podvrhovški franc, ki je veljal za korajžnega, pa ga je kar nekaj spreletavalo po telesu.
„Je že ugasnila, — zdaj pa zopet,“ klical jo prestrašen Grajželnov Vrban in se plaho umikal.
„Ogenj ni, hiše ni nobene tam, sam Bog ve, kaj bi to znalo biti,“ — je modroval stari gostač Grega, ki se je še obdržal najbolj hladnokrven.
„Tri voščene sveče bom kupil Materi Božji na Brinjevi gori, če pridem nocoj srečno domov,“ je na tihčm obečal Vrban in se prekrižaval. Tam za Bezino pa je še vsplapolaval bledorudeč zubelj in se razpršaval v tisoč in tisoč iskric, pa zopet za trenutek izginil.
Meni je prišlo marsikaj na misel in sem si skušal to nenavadno prikazen na naravni način tolmačiti. Rajni gospod Kapun, Bog jim daj dobro, so nam pravili v šoli o trhlih štorih, o močvirnatih plinih, ki ponekodi sivorumenkasto svetlikajo in brž sem jel domišljevati, ko bi ta prikazen nemara ne bila kaj tacega.
Kar nas ustavi z razprotrtimi rokami, braneč nam naprej, Boštjan in vzklikne ves vesel: „Pri moj dun . ., Bog mi odpusti ta greh, skoro bi bil zaklel, — veste kaj, fantje?“
„Kaj?“ se oglasimo vsi.
„Nu, kaj? Zaklad cvete, tako vam pravim, veste. To sem že jaz slišal od rajnega Florjana, ki se je na to zastopil.
Denar bomo vzdignili, čisto gotovo ga bomo dobili, kakor je moj patron sveti Boštjan.
Ste se danes vsi že umili? Do neumitega imajo skušnjave moč, tako vam pravim.“ Pri teh besedah hitro zagrabi polno porišče na pol zmrzlega snega, si ga pljuskne v obraz in se začne ribati. Boštjan namreč ni imel te lepe navado, da bi se zjutraj umil. Ko je vstal, je napravil križ, segel z eno roko v razmršene lase, z drugo pa malo poravnal zmešane brke, ki so mu silile v usta in — vse je bilo v redu. Le v nedeljo, kadar jo hodil tja vkreber proti sv. Joštu, jo namočil glavo v vodo in še potem za silo ostrgal obraz z zarjavelo britvijo, da se je kar kromžil.
„Tako, sedaj sem pa dober,“ je dejal podjetni Boštjan, ko jo še obraz otrl s sivim predpasnikom.
„Ima kdo od vas molek? Pa posebej ne sme biti blagoslovljen.“
Imel sem na sebi nedeljsko suknjo in slučajno tudi molek zraven. Podam mu ga, on pa začne hitro prebirati jagode in nam migne, naj gremo tiho za njim.
„O, ljubi Boštjan in sveti Florjan, moja patrona, katerih god danes obhajamo, če sta mi danes to naklonila v srečo, nikoli ne bodem klel, nikdar se ne bodem več priduševal,“ jo tiho šepetal Boštjan in poželjivo gledal proti oni strani, od koder seje še vedno svetlikal v kratkih odmorih ogenj.
Krenili smo s ceste na polje, Boštjan je stopal naprej po hreščečem snegu, a drugi smo vestno ubirali za njim stopinje, ker smo imeli že vse premrte noge.
Vedno bližje in bližje smo prihajali; zastajala nam je sapa in srce nam je močno bilo. Pričakovali smo nekaj veselega, a vendar grozničavega. Dasi nas je obletavala kar kurja polt, vendar ni nihče zaostal, da no bi zamudil bogatega deleža pri vzdignjenem zakladu.
Tik pred nami je iz potoka izprhutala divja raca in žlofotaje nekaj nižje telebnila zopet v vodo. Povsod je bil tisti svečanostni zimski mir z migljajočimi in utrinkujočimi zvezdami. Zdaj pa zdaj je potegnil raehok veter, rahlo zagugal gole vrhe jelš in vrb, in zopet je biia tihota.
Dään . . . d;\an . . . „Jezes, dvanajst“, je žalostno skoviknil plahi Vrban, „mrtvi vstajajo iz groba!“
„Tiho!“ zažugal mu je nazaj Boštjan in položil prst na usta.
14 -
Samo še par korakov. Plamen se še vedno vzdiguje, nagiba na desno in zopet pojenjava. Zdaj je začel Boštjan mahati z molkom proti dozdevnemu zakladu in mrmrati neke nerazumljive besede.
„Ko bi Kolomon imeli, bi znalo kaj biti, tako pa imam malo upanja,“ je dvomljivo opomnil stari Grega in majal z glavo.
„Šalobarda tepčasta, ga boš Ti bral v temi?“ ga jezno zavrne užaljeni Boštjan, ker se je dvomilo nad njegovo umetnostjo.
Skočili smo čez jarek, ki nas je še ločil od cvetočega zaklada.
Tu smo! Ravno je zopet potegnil jug in zopet jo vzplapolal zubelj, se nagnil na desno, razpršil v iskre in pojenjal. Vsi smo ostali razočarani!
Pred nami je ležalo deblo stare vrbe, ki so jo bili drvarji pred štirimi dnevi užgali, ko so tod podirali visoke jagnede. Prhladina pa je tlela naprej kot bu kova goba. Kadar pa je potegnil veter, vzdignil se je rahel plamenček, mrklo zaplapolal in zopet polegel, ko je odnehal piš.
Kmalu pa smo se jeli krohotati.
„No, Boštjan, vzdigni zaklad. Zakaj pa nisi risa naredil?“ rogali so se mu fantje.
„Molči, budalo budalasto!“ jo zarentačil osramočen Boštjan in tiho brez slovesa okrenil po bližnjici na dom.
Umil pa se je vendar, ko je iskal zaklad!
Stari Javk.
Kdo ga ni poznal starega Javka? Mislim da vsak, ki je živel takrat v O . . . .ški občini. Stanoval je s svojo ženo v majhni občinski hišici. Živel je zelo skromno, kajti mala pokojnina, katero je dobival kot bivši finančni nadpaznik, je komaj zadostovala za vsakdanje potrebe.
Gospod Javk je govoril slabo slovensko, kakor splošno govore stari penzijonisti, da bi pa nemško kaj bolje govoril, se pa tudi ne more reči. Vžival pa jo ravno zaradi svoje spakedrane slovenščine in razmrcvarjene nemščine precej zaupanja pri prebivalstvu. Slovenski kmet je že tak, da višje ceni to, kar smrdi po tujem, kakor to, kar je domačega.
Gospod „dohtar Javk“, kakor so ga ljudje imenovali, je rad dajal različne svete, katere se mu je dobro plačevalo.
Nekega lepega jutra se sprehaja po županovem vrtu z debelimi črnimi očali na nosu in velikansko pipo v ustih. Kmalu se mu približa kmetič s klobukom v roki.
„Guten tok, gespud dohtar!“ ponižno pozdravi kmetič. „Nekaj bi jih prosil, če bi mi hoteli povedati. Krava mi je zbolela, nič ne je, pa nič ne gre od nje. Prosim jih lepo, naj mi pomagajo.“
„Krava ti je zbolela. No je ne, pa od nje ne gre. Mogoče je zaprta. Vlij ji dva kozarca hudega kisa v gobec, da jo sčisti, ako ima kaj v želodcu, čez pol ure ji pa vlij pol litra močnih kamelic, da je ne bodo šči-palo; to bode najbrže pomagalo.“
Kmetič je bil vesel tega sveta in je stisnil „gospodu dohtarju“ dvajsetico v roko.
Krava je sicer tulila, ko so ji vlivali kis v gobec, vendar to ni motilo veselja starega Javka. Bil je prav iz srca vesel, ker je tako zgodaj zaslužil dvajsetico. Ko tako sam s saboj zadovoljen koraka okrog gredico na županovem vrtu, zagleda naenkrat pred seboj dvajsetico. Urno jo pobere in stisne v žep.
„Salement, že zopet ena!“ spregovori polglasno. „Zdaj pa moram bolj gledati, mogoče še kakšno dobim. Začel je hitreje hoditi okrog gredice, a čim hitreje je hodil, tem pogosteje se je pripogibal k tlom in pobiral dvajsetico.
Ljudje so obstajali in ga gledali, mislili so, da je znorel.
Ves spehan pridirja Javk domov.
„Žena, duša, denarja ko črepinj!“
Seže v žep, da bi preštel dvajsetico, toda.........
„Hudič! Prokleta luknja!" in stari Javk se zgrudi na stol.
Pobiral je svojo lastno dvajsetico, ki mu je iz strganega žepa padala na tla.
„Zažvižgajte še enkrat.“
Vozeča se na železnici, opominja oče svojega sin-čeka, naj se nikar ne naslanja skozi okno, sicer mu veter še klobuk odnese. Ker pa poredni deček le neče ubogati, potegne mu oče urno klobuk raz glavo in ga drži skrivaj za seboj ter vzklikne: „Na, zdaj je pa šel klobuk!“
Sinček silno joka. čez nekoliko časa pravi oče: „Kar molči, ti pa jaz klobuk nazaj pokličem. Le pazi: Kadar zažvižgam, pride nazaj."
Oče zažvižga in posadi hitro skriti klobuk dečku na glavo rekoč: „Zdaj ga pa spet imaš!"
Nato se začne oče pogovarjati z drugimi potniki; sinček pa vrže klobuk skozi okno in reče: „No, oče, zdaj pa zažvižgajte še jedenkrat!“
Razvajen otrok.
„Je li otrok že dobil ošpice?" vprašana je bila pestunja nekega milijonarja.
„Za božjo voljo, ne govorite tako glasno,“ bil je odgovor, „ako otrok to sliši, bo proč ž njim! To otroče želi imeti vse, česar bi ne smelo imeti, in vpije tako dolgo, dokler ne dobi!"
Na cesti.
Mimoidoči (beraču): „Mislil sem, da ste slepi?“
Berač: „Pač res, gospod, ali časi so tako slabi in konkurenca tako velika, da mora celo slep mož dandanes svojo oči široko odprte imeti, ako hoče kaj zaslužiti.“
Razočaran.
Gost: „Jaz sem vedno ponosen, ako imam katero od vaših smodk v ustih."
Krčmar (prilizljivo): „Kaj Vi pravite?"
Gost: „Da te vrste smodk ne prenese vsak!"
Za ko^a bo norišnica.
Zadnji „Slovenski Štajerc“ je prinesel smešnico o premajhni norišnici. To se je zgodilo v Ptuju, samo da je bilo malo drugače. Pokojni Bahukač Blaž iz Haloz je šel mimo nove hiše, sedanje pošte v Pluju in vprašal ptujskega nemškega (?) gospoda, kaj bo to?
„To bo norišnica za Slovence.“
„Še komaj zdaj? Nemci pa jo že dolgo imajo.“ (Še kumej dej? Nemci pa že dugo mado.)
Dober dokaz.
„Ne oskrbuje li ta nemškutarska kmetica male prašičke tako dobro kot svoje otroke?“
„Glotovo ti tudi zglodajo kot prašički.“
Povelje, ki se da težko zvršiti.
Nek gospod je ukazal svojemu strežniku: „Jutri pride k meni šest gostov, pripravi dober obed. Mislim, da bi bilo prav, ako bi zaklal tele.“
„Kaj pa bode šest ljudi s celim teletom, polovica jim ga bo ostala in prišla v nič.“
„No, tedaj pa zakolji samo pol teleta,“ reče mu gospod.
Zapopadljivo.
Mlada žena (možu, ki je prišel pijan domov): „Za božjo voljo! Nace, tebi je slabo! Spij hitro kozarec konjaka!“
Mož (bebljaje): „Nič ne pomaga! sem jih že več spil .... pa ne pomaga nič!“
Praktičen natakar.
Gost: „Natakar, tu imate napitnino, povejte mi pa, kaj mi zamoreto priporočiti.“
Natakar (liho): „Pojdite v drugo restavracijo.“
I	jsklvo	števil 1-to
vlečene dne 27. avgusta: Gradec:	80	43 82 33 63
vlečene dne 20. avgusta:
Trst:	82	66 13 55 39
Revnih, slovensk:h starišev sin iz Štajerskega prosi vse slovenske rodoljube, da bi ga podpirali, da bi zamogel obiskovati učiteljišče ter tako doseči svoj zaželjeni — učiteljski stan. — Dragi slovenski rodoljubi: Žrtvujte mal dar! S tem bodete storili neizmerno dobro delo mladeniču, njegovim starišem, da, celemu narodu. — Vsi p. n. gg. dobrotniki bodo v „Slov. Štajercu“ objavljeni. — Vsak še tako mal dar se radovoljno sprejme ter so naj blagovoli poslati na upravništvo „Slovenskega Štajerca“ v Kamniku na Kranjskem.
Vabilo
na
Vi V .' 7: - -
volil it vi ^ Ir o d
katerega priredi
kat. slöDsnsko politično društvo „Sloga“ v 6rmoži v nedeljo 4. septembra t. L, po večernicah
pri Sv. Miklavžu
v gostilni g. Otona Vrbnjaka, pri lepem vremenu na prostem.
------ -----
Dnevni red:
1.	) Poročilo deželnega poslanca Ivana Kočevarja o de-
želnem zboru.
2.	) Razgovor o volitvi v deželni zbor v splošni skupini.
3.	) Slučajnosti.
Lepo posestvo
se proda v občini Hrastje in Mota blizu kopališča Radenci in blizu železniške postaje Hrastje in Mota ter tik velike ceste Ljutomer-Radgona. Vsa poslopja so ! zidana; hiša je z opeko krita. Nahaja se vse to v dobrem stanju.
Posestvo obstoji iz njiv, travnikov, gozda in vrta i ter meri skupno 25 oralov. — S tem posestvomjse proda vse za gospodarstvo potrebno orodje, več koles, plug itd., proda se tudi vsa živina, konji, krave, svinje, perutnina, potem seno, slama, zrnje, posoda itd.
Cena temu posestvu je z vsem skupaj 7000 gld., od katerih kupec lahko pridrži vknjiženih 4000 gld.
I Natančneje se izve pri Anton Vrablu, trgovcu pri Sv. Križu, pošta Križovci pri Ljutomeru.
	■	Le pri „MeHcur-J&s“ trgovina z železnino
	1« H	P. ilajdič v OeljUj se kupijo najboljši polje-
lg=7S^-Tr- VtesLL --	O SaSSfc mlatilnice
	iSEHEh reznice itd. Bogata zaloga	in želez-
	niških šin, železa za vezi, cementa, vodovodnih
	il||§P	naprav in cevi in vsakovrstnega, v železninsko
	WmMB	stroko spadajočega blaga,
'■mwmwmwmwmwmwmwRt
Stanje hranilnih vlog nad 19 milijonov K. Rezervni zaklad nad 650.009 K.
Mestna hranilnica ItMjansla
na Mestnem trgu zraven rotovža
sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in jili obrestuje po 40/0 ter pripisuje n e vzdiguj eno obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega, no da bi ga zaračunila vlagateljem.
Za varnost vlog' jamči poleg' lastnega rezervnega zaklada mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo. Da je varnost vlog popolna, svedoči zlasti to, da vlagajo v to hranilnico tudi sodišča denar malo-letnih otrok in varovancev.
Denarne vioge se sprejemajo tudi po pošli in potom o. kr. poštne hranilnice.
Posoja se na zemljišča po 43/4°/0 na leto. — Z obrestmi vred pa plača vsak dolžnik toliko na kapital, da znašajo obresti in to odplačilo ravno 5°/„ izposojenega kapitala. Na ta način se ves dolg poplača v 62 in pol leta. Ako pa želi dolžnik poplačati dolg z obrestmi vred na primer v 33 letih, tedaj mora plačevati na leto 6% izposo-j e n ega kapitala.
Posoja $8 tudi na oienics in na vrednostne papirje.
£jtilpski kreditna banka
-“2,
w Ljufeijaiii
Podružnica o Celousu * podružnica o Spijeta
Akcijski kapital K 1,000-000—
Kupuje in prodaja vso vrste rent, zastavnih pisem, prijoiitet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz. Zamenjava in eskomptuje izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapale kupone. Daje predujme na vrednostne papirje. Zavaruje srečke proti kurzni izgubi. — Denarne vloge sprejema v tekočem računu ali na vložne knjižice proti ugodnim obrestim. Vloženi denar obrestuje od dne vloge do dne vzdiga.
Promese izdaja k vsakemu žrebanju.
V i ji Iv 1111 ij o in devin leni nje
vojasslte isenitninslie Itnveije.
Eskonipt in inkasso menic.
Borzna naročila.
Pt-smei s čeki in nakaznicami.


Zdravje je največje bogastvo!
Kapljice sv. iflarka
Te glasovite in ne nadkriljive kapljice sv. Marka se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni. Posebno odstranjujejo trganje po kosteh, nogah in rokah ter ozdravijo vsak glavobol. One delujejo nedosegljivo in spasonosno pri želodčnih boleznih, ublažujejo katar in izmeček, odpravijo naduho, bolečine in krče, pospešujejo in zboljšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Te preženejo velike in male gliste ter bolečine po teh provzročene.
Tudi delujejo izborno proti hripavosti in prehlajenju. Ločijo vse bolezni na jetrih in slezih ter „koliko“ in ščipanje v želodcu. Odpravijo vsako mrzlico in od te izvirajoče bolesti.
Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in „madronu“, in zato ne bi smolo manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši.
Dobivajo se samo v „Mestni lekarni w Zagrebu12. Naročuje se edino in točno le pod naslovom :
»Mestna lekarna«, Zagreb, Markov trg št. 80,
poleg cerkve sv. Marka.
Denar se pošilja naprej ali pa povzame. Manj kot en ducat (12 steklenic) se ne pošilja. Cena je naslednja in sicer franko na vsako pošto:
1	ducat (12 steki.) K 4 - h
2	„	(24	„	) „	8-- „
3	„	(36	„	) „	11-- „
4	ducati (48 steki.) K 14-60 h
5	„	(60	„	) „ 17-— „
Priznalnih pisem imam na tisoče, da jih ni mogoče vseh tukaj ponatisniti, zato navedem imena ie nekaterih gospodov, ki so s posebnim vspehom uporabljali kapljice sv. Marka, ter popolnoma
ozdravili: Ivan Barentinčič, učitelj; Janko Kišur, kr. nad-logar; Štefan Barčic, .župnik; Ilija Manič, opančar; Sofija Vukelič, šivilja; Jožef Selja-nič, kmet itd. itd.
lestos Iskana
Zagreb,
Markov trg štev. 80. poleg cerkve sv. Marka.
Kapljice sv. Marka.
Ustanovljena 1.13SG.
Ustanovljeno L 1832.		
m ©	Priznano najboljše	«s
•	oljnate barve	A! v M
0	zmlete s stroji najnovejše sestave,	
0 A	prekašajo vsako konkurenco po	s r»
	finosti, ki omogočajo z jako majhno	\ P
	množino pobarvati veliko površino,	P
	razpošilja	3
s	po n i^lvi li ooumJi	
rž u *	Adolf Hauptmann	M "S A n4
1 v L	v Ljubljani	3 0
H	prva tovarna oljnatih barv, fir-	•
; 1	neža, laka in steklarskega kleja.	
	Zaloga slikarskih in pleskarskih	St
M M w	predmetov.	st st
i	iMmani cenilci doüe se		
Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Križman.
Tiska A. Sialn tr v Kamniku,