Leonova družba« Slovencem! Naše razmere še niso take, da bi mogli imeti posebno znanstveno akademijo. Zato se je »Leonova družba« pre-osnovala v književno društvo za strokovno znanstvo, za poljudno znanstvo in za leposlovje. Leposlovje ima mogočen kulturen vpliv, dober ali slab, kakor priča ves razvoj modernega sveta, in v metafizični trojici, ki ustvarja harmonično kulturo, je, kakor je rekel tako resnično dr. Mahnič, tudi lepo. Zato hoče »Leonova družba« gojiti tudi leposlovje in dajati vodilno smer (direktivo) leposlovnemu delu. Imamo sicer že razne leposlovne knjižnice, vendar se zdi, da ne bo odveč, če bo dala tudi »Leonova družba« vsako leto svojim članom kako lepo izvirno delo ali kako klasično delo iz svetovne literature. Po poljudnem znanstvu naš čas takorekoč kriči. Ljudstvo hrepeni po vedno večji izobrazbi, da bi moglo pridobitve novodobne kulture izrabljati za svoj vsestranski napredek; zakaj zaveda se, da bo v silni tekmi narodov zmagoval tisti, ki bo imel največjo kulturo. To izobrazbo mu mora podajati poljudno znanstvo. Pod videzom znanstva v poljudni obliki se pa žal v najširše sloje zanaša tudi nevera; celo med Slovenci pridobiva moderna laživeda vedno več tal. Zato nam je živo potrebna poljudnoznanstvena knjižnica. A treba nam je tudi strokovnega znanstva. Le iz strokovnega znanstva more zajemati poljudno znanstvo; strokovno znanstvo daje kulturi smeri. Ljudstvo bo končno tako, kakršna bo inteligenca, a inteligenco vzgaja znanost. Naše ljudstvo gospodarsko krepko napreduje, vendar tega napredka ne bi mogli biti prav veseli, če se ne bi obenem krepila tudi duševna moč, če bi nam morda na polju duševne kulture gospodaril nasprotnik. Naposled je treba revije, ki naj sproti zasleduje kulturne pojave, jih beleži, če treba, načelno presoja, in tako opozarja na znanstveni študij, obenem pa mnogo-ličnosti znanstvenih spoznav daje načelno enotnost in jasnost. V zajesti teh živih potreb je »Leonova družba« svoj delokrog razširila. Ni več zgolj znanstveno, ampak splošno književno društvo, ki mu je namen »gojiti književnost v prospeh krščanske kulture« (§ 1.). Ni več ome- jena na akademično izobražene kroge, temveč kliče vse sloje, ki so željni omike in izobrazbe (§ 4, c). Izbrala si je odbor 21 mož, da bi tako pritegnila k delu kar največ moči (§ 7.). Za letnino je določila neznatno vsoto 6 K, da bi mogel biti član vsak količkaj zaveden Slovenec (§ 4. c). Ustanovnina (200 K) se lahko plačuje v obrokih tekom štirih let. Po tem programu hoče torej »Leonova družba« izdajati: 1. Znanstveno knjižnico; 2. poljudno-znanstveno knjižnico; 3. leposlovno knjižnico; 4. revijo »Čas«. Za leto 1915. n. pr. hoče dati svojim članom: a) 1 zvezek znanstvene knjižnice (spisi P. Stanislava Škrabca), b) 1 zvezek poljudno-znanstvene knjižnice, . c) 1 zvezek leposlovne knjižnice (prevod romana: Co-loma, Malenkosti) in d) revijo »Čas«. Ker hoče »Leonova družba« svojim članom vse to dajati za letnih 6 K, je samoposebi umevno, da mora računati s kar največjim številom članov. Nadeja se pa, da je ta up ne bo prevaral, tako živo je prepričana, kako izredno važno in nujno je, kar je zapoČela, in ne more si misliti, da bi to prepričanje ne prevzelo vseh. Upi, da bo po skupnem delu med nami Slovenci prišlo do kulturne skupnosti, so nas prevarali. V slovenski inteligenci je vrsta mož, ki so v načelnem nasprotju s krščanskimi kulturnimi načeli. Ti možje hočejo vsakemu skupnemu kulturnemu društvu vtisniti pečat svojih protikatoliških teženj. Zato nam ne preostaja drugega, kakor da se tudi na duševnem polju samostojno organiziramo, kakor se je naše ljudstvo že organiziralo na gospodarskem, socialnem in političnem polju! Dokažimo na vseh poljih življenjsko moč krščanskih idej! »Leonova dražba« bodi naša Kulturna Matica! Ljubljani, dne 1. julija 1914. ^ V tf obla/, «%• Odbor »Leonove družbe« VSEBINA. Izidor Cankar: Obračun........ Jos. Dostal: Pota modernega slikarstva (Dalje).............. Ivan Pregelj: Kajn.......... Jos. Lovrenčič: Oboi......... ------- Jesen ............ -------Ko se odprejo oči....... Ivan Sadar: Oranže poj o....... -------Enolično življenje....... Milan Kuret: Šumeči školjki...... Dr. Ivan Knific: Med bogomolci v »ruskem Jeruzalemu«......... Narte Velikonja: Suša......... Dr. i\. Breznik: Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis (Dalje) . . 245 Ivan Cankar: Črtice......... 268 Jos. Lovrenčič: Fragmenti iz Trentarskega 249 študenta............ 270 252 Jože Plot: Čez vrt tri svetle zvezdice . 270 252 Dr. R. Žigon: Študija......... 271 252 Književnost............ 276 253 To in ono . ......... . 278 253 Drobiž . ............. 279 253 TS^ST^SS SLIKE. §§Š^§^6 Umetniške priloge. F. Hodler: Izvoljenec. — Klimt: 254 Schubert pri klavirju. — Gaugin: Pokrajina. — 260 Fr. Dobnikar: Risba. Smrt sv. Lovrenca..........264 265 Vinjeta..............280 »Dom in Svet« izhaja 25. dne vsakega meseca. — Naročnina: 10 K, za dijake 7 K, za Ameriko 3 dolarje, za Italijo 13 lir, za Nemčijo 11 mark. Sprejema lastništvo in upravništvo v Katoliški Tiskarni. Urednik: dr. Izidor Cankar v Ljubljani, Marijanišče. — Založnik in lastnik: Katoliško tiskovno društvo. — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani.