CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1551		i b Periódico de la Colectividad Yugoeslava ■**' * Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032873.	NAROČNINA: Za Ameriko in ga celo leto 8 arg. 6.—; ta pol leta 3.50. Za druge dežele 2.50 USA-DolarJev.	
Dirección y Administración: GR AI* OESAR DlAZ 1657, U. T. 59 - 3667 - Bs. Aires. i		AÑO (Leto) XII. BUENOS AIRES, 12 DE ABRIL (APRILA) DE 1941 Núm. (Štev.) 12	POSAMEZEN IZVOD*.	10 ctvs.
Vojna z Nemci in Italijani
TOTALITARCI ZAHRBTNO NAVALILI NA NAŠO DRŽAVO — JUGOSLOVANSKA VOJSKA SE JUNAŠKO BORI PROTI NACISTIČNI VOJNI MAŠINERIJI — BEOGRAD, LJUBLJANA, SARAJEVO IN DRUGA NAŠA MESTA OBST RELJEVANA — ZADAR IN SKADAR ZASEDENA — STRAHOVIT I BOJI NA BALKANSKEM JUGU
LE VKUP! LE VKUP!
Rojaki! Le vkup!
Oba najhujša sovražnika našega naroda, Nemec in Italijan, ki imata že velike-kose naše predrage slovenske in jugoslovanske zemlje v svoji oblasti, sta spet iztegnila svoje grabežljive kremplje po naši domovini. Od pretekle nedelje 6. aprila 1941, je Jugoslavija v vojni z Nemčijo in Italijo. Pograbila je za orožje, da brani svojo neodvisnost, svojo čast in svojo svobodo pred totalitarnimi nasilneži, ki so jo hoteli vkovati v suženjski jarem takozva-nega “novega reda’’, da bi jim tla-čanila, da bi prelomila grškemu sosedu dano besedo prijateljstva in ga izdajalski pomagala uničiti, ter da bi svojo usodo prepustila samovoljnosti mednarodnih nacističnih in fašističnih gangsterjev.
Jugoslavija sedanje vojne ni želela, ni je pripravljala, ni je sprožila. Hotela je ostati nevtralna, obvarovati svoje ljudstvo pred strahotami klanja, ohraniti mir, za katerega je od svojega postanka dalje neumorno delala. Zemlje lačna roparska soseda, ki sta še pred nedavnim svečano izjavljala, da bosta “večno” spoštovala nedotakljivost meja naše države, sta sprožila proti njej svojo vojno silo, ko sta videla, da se jim Jugoslavija noče predati brez boja.
Boj, ki ga je začel naš narod proti totalitarnemu nasilju, je težak, ker se mora braniti proti nacistični vojni mašineriji, ki je pomendrala že skoro vso Evropo. Samo globoko ukoreninjena ljubezen do svobode, trdna nacionalna čast in zavest, da “manj strašna noč je v črnem zemlje krili, kot so pod svetlim solncem sužni dnovi”, je mogla naš narod odločiti, da ni brezčastno klonil, marveč se je strnjen kakor en sam mož postavil proti sovragu.
Strašno trpljenje in težke preizkušnje čakajo naš narod v tem svojem novem junaškem boju za obstoj. Pripravljeni moramo biti na hude udarce, vendar klonili ne bomo nikoli. V tem boju nismo sami. Pol sveta je z nami. Britanski imperij, Severna Amerika in vsi drugi evropski narodi, ki jih nacistična vojska pritiska k tlom, se bore ali pa se pripravljajo na boj proti nacističnemu demonu. Prej ali slej bo sovrag strt, poteptan, uničen, da bo mogla med narodi spet zavladati pravica, prijateljstvo, ljubezen. In iz te nove in pretežke preizkušnje bo Jugoslavija vstala obnovljena, povečana, krepkejša.
Da! Trst, Gorica, Reka, Celovec, Beljak, vsa naša sveta zemlja bo prišla spet v naše roke! To moramo trdno verovati, za to moramo delati, za to doprinesti žrtve! Naj bodo udarci, ki bodo padali po našem narodu še tako hudi, te naše trdne vere ne bodo omajali.
Rojaki, le vkup! Sovrag se je zagnal proti naši domovini. Dolžnost nas, ki smo v izseljeništvu, je, da z vsemi svojimi moralnimi in maten-jalnimi močmi pomagamo našemu narodu v njegovem boju proti nacističnemu i fašističnemu besu, in da v svojih prizadevanjih ne odnehamo, dokler ne bo njegova peklenska moč strta in ne bo pokleknil v prah in pepel, s katerim je pokril cele predele Evrope.
Rojaki, složno in krepko delajmo, kolikor je v naši moči, da se bo to čimprej zgodilo!
j Le vkup! Le vkup!
; V nedeljo 6. t. m., v zgodnjih jutranjih urah, je Hitler dal nemškemu generalnemu štabu ukaz, naj vrže svoje motorizirane čete proti Jugoslaviji in Grčiji. Brez vojne napovedi se je dvignila nacistična vojska in velika krdela letal so šla nad Beograd, Ljubljano, Sarajevo, Novi Sad in celo vrsto drugih naših mest sejat razdejanje.
Približno ob istem času je nacistični zunanji minister čital novinarjem dolgo izjavo, natrpano z izrazi kakršnih je zmožna samo totalitarna “diplomacija”, in prepredeno z bedastimi lažmi, ki naj bi svetu dokazale, da je Jugoslavija izzvala vojno, ker je pripravljala napad na Hitlerjev rajh.
Obstreljevanje mest
Najbolj so doslej trpela večja mesta zaradi nemških zračnih napadov. Po več sto letal hkratu je že neko-likokrat bombardiralo Beograd s takšno scilovitostjo, da je velik del j naše prestolnice v ruševinah in v j ognju. Glede Sarajeva trde Nemci, da so ga nemški bombniki skoro popolnoma porušili. Hudo so trpela tudi druga mesta in so barbarski zračni napadi povzročili mnogo žrtev nad civilnim prebivalstvom.
Vlada je izdala proglas, v katerem poziva vse prebivalstvo na odločen boj proti sovragu. Priznava, da je Beograd napol v ruševinah, vendar pa zagotavlja, da bo na njih vstala nova prestolnica naše drage domovine, lepša in ponosne j ša.
Kralj Peter II. je izdal na narod sledeči proglas, katerega besedilo se je šele sedaj izvedelo, ker so bile zveze Jugoslavije z zunanjim svetom prve tri dni skoro popolnoma pretrgane:
Proglas kralja Petra II.
“Srbi, Hrvati, Slovenci!
“Nikoli, niti v sanjah niste imeli
namena, da bi komurkoli prizadejali zlo, sedaj pa ste primorani boriti se za obstanek. Storili ste vse, da bi odvrnili vojno, ki se je bila okoli naše države, ter ste želeli živeti v miru, svobodi in neodvisnosti.
“Po zahrbtnem napadu, ki ga je sovražnik izvršil v nedeljo, ni nobenega dvoma več, da hoče popolnoma uničiti naš narod.
“Trdno sem prepirčan, da boste sedaj prav tako junaško branili svojo domovino, kakor ste jo branili v
Kralj Peter II.
preteklosti. Glejmo z mirnim srcem v bodočnost in zaupajmo v Boga in v njegovo pravico. Tolaži naj nas edinost Srbov, Hrvatov in Slovencev in prepričanje, da bodo složno izvršili svojo dolžnost.
“Naprej, do končne zmage!”
* *
*
Točnejšo sliko o vojaškem položaju si bo mogoče ustvariti šele čez nekaj dni in se do tedaj ne bomo pustili begati od nobenih “nepotrjenih” novic z bojišč. Na jugu, kjer so Angleži že več tednov izkrcavali v Libiji izvežbane čete, katere imajo vso moderno vojno opremo, nemška vojska še ni prišla v kontakt z angleško vojno silo. Presenečenja niso izključena; lahko bodo slaba,
lahko bodo dobra. Dolžnost nas izseljencev je, da ohranimo mirno kri, trdno vero v končno zmago in trdno odločnost, da v ta namen storimo vse, kar je v naši moči.
Nemci prodrli do Soluna
Na raznih krajih so nemške čete začele vdirati v naše ozemlje s tanki, katere so podpirali moderni bombniki. Največji pritisk so oklop-ne divizije začele izvajati proti južnemu delu države, v smeri proti Nišu in Skoplju z namenm, da prodrejo do Vardarja in po njegovi dolini udarijo proti Solunu.
Jugoslovanska vojska je takoj stopila v akcijo ter se je junaško borila proti sovražniku, kakor je to doslej že večkrat naglasil tudi sam nemški generalni štab v svojih poročilih, vendar pa najhujšega pritiska ni mogla vzdržati ter se je Nemcem posrečilo prodreti do Skop-lja in Niša. Obenem so nemške divizije prebile grško obrambo pred Solunom in prodrle do tega važnega pristanišča, ki je že, kakor javljajo zadnje vesti, v nemški oblasti.
Prve novice z južnega bojišča torej niso dobre, vendar pa ni, da bi človek radi tega izgubil glavo. Pripravljeni moramo biti na najhujše udarce in se tudi sprijazniti z mislijo, da ni izključeno, da bo jugoslovanska vojska morala prepustiti velik del državnega ozemlja Nemcem in se umakniti v z gozdovi zaraščene gorate predele, kjer bodo nemški oklopni oddelki izgubili svojo. moč.
Skadar v jugoslovanskih rokah
Na vseh drugih frontah je položaj ugoden za jugoslovansko vojsko, ki odbija napade nemških čet in jim prizadeva težke izgube. Ponekod je naša vojska celo vdrla čez mejo na
j Madžarsko in Bolgarijo, kakor tu-j di v Albaniji, kjer je Skadar že pryi dan padel v naše roke in prodirajo naše čete ob Drini proti jugu.
Zadar so Italijani v naglici izpraznili in ga je naša vojska zasedla takorekoč brez boja. Italijanom se je tako mudilo, da niso niti utegnili uničiti velikih zalog živil in vojnega materijala, ki so jih imeli v tem mestu. Prav tako so se It ali j ara umaknili tudi z Reke, dočim so na severu prišli čez mejo do Kranjske gore.
Anglija in Amerika bosta pomagali
Barbarski napad nacističnega raj-ha proti nevtralni Jugoslaviji je izzval ogročenje po vsem civiliziranem svetu. Anglija in Združene države Severne Amerike sta takoj obljubili svojo pomoč. Angleško letalstvo že sodeluje z našim letalstvom in v ameriških pristaniščih tovorijo naše ladje vojni materijal, ki ga bodo Združene države posodile Jugoslaviji za borbo proti totalitarcem. Prezident Roosevelt je poslal kralju Petru II. brzojavno obvestilo, da bodo Združene države storile vse, kar jim je mogoče, za Jugoslavijo. V ameriškem javnem mnenju se vedno bolj oglašajo taki, ki so prepričani, da bodo morale tudi Združene države aktivno poseči v sedanjo vojsko, da se totalitarnemu zmaju čimprej zavije vrat.
Pogodba o prijateljstvu med Jugoslavijo in Rusijo
Nekoliko ur prej nego so nemške čete napadle Jugoslavijo, je zastopnik naše države v Moskvi podpisal z Molotovim pogodbo o prijateljstvu med obema državama. Po tej pogodbi se je Rusija obvezala, da se bo prijateljski zadržala napram Jugoslaviji v slučaju, da bo naša država napadena. Vrednost te pogodbe bomo mogli oceniti šele, ko bomo videli, kako bo Rusija začela izvajati to prijateljsko zadržanje. Pogodba j je bila sprejeta v domovini z velikim navdušenjem in so se v Beogradu izvršile pred ruskim poslaništvom velike demonstracije prijateljstva napram Rusiji.
Ruski listi brez izjeme, odobravajo korak, ki ga je napravila Jugoslavija, da brani svojo nevtralnost.
Nemcem pa pisanje teh listov in zadržanje nič kaj preveč ne diši, zato je dobilo poveljstvo nemških čet v Romuniji ukaz, da strogo pa- . zijo na Rusijo.
Vsekakor je to za Jugoslavijo vesela vest.
Adis Abeba in Mas-saua v angleških rokah
Medtem ko je Nemčija sprožila svoje vojne sile proti Jugoslaviji in Grčiji, se italijanski kolonijalni imperij ruši pod zadnjimi udarci britanske vojske. Prestolnica Abesini-je, Adis Abeba, je že v angleških rokah in v sredo je padla Massaua.
Jugoslovanskim izseljencem v Argentini in Uruguayu
SRBI, HRVATI, SLOVENCI!
Naš kralj Peter II. je prevzel 27. marca tega leta kraljevsko oblast, a nato in v zvezi s tem je Nemčija, potem ko je tolikokrat obljubila, da bo spoštovala našo nevtralnost, dne 6 tega meseca zavratno in brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo. Kri naših bojevnikov že teče, hiše naših mest se že rušijo.
Naš narod v domovini bo moral prestati težke muke in grenke preizkušnje. Toda kakor verujemo v pravičnost božjo, tako moramo verovati tudi v našo končno zmago. Naj bodo dosedanji nemški uspehi še tako veliki, naš sovražnik in sovražnik civiliziranega človeštva bo slednjič poražen.
JUGOSLOVANSKI IZSELJENCI! V tem usodnem trenutku morajo vse naše misli poleteti h kralju in domovini in vse naše moralne in materijalne sile se morajo združiti v skupnem naporu, da bomo tudi mi čimveč pripomogli do zmage našega in zavezniškega orožja. K temu nam vsem pomozi Bog!
V Buenos Airesu, dne 6. aprila 1941.
I
Kralj, poslanik:
Dr. IZIDOR CANKAR.
Vsa italijanska vojska, ki se nahaja v severno vzhodni Afriki, je izgubljena. Verjetno je, da bodo Angleži v doglednem času zaključili vojne operacije ob Rdečem morju ter bodo mogli poslati ojačenja na Balkan, ki postaja sedaj najbolj važno bojišče v sedanji vojni.
BELEŽKE
Ante Valenta, “izaslanik” na smrt obsojenega morilca Ante Paveliča in nekdanji vodja pokopane ustaške organizacije v Južni Ameriki, ki je pred svojim končnim razpadom štela vsega 100, reci in piši ensto članov (kakor je njen tedanji “glavni starešina za Južnu Ameri-ku” javno priznal in napisal), je
svoje zemlje prodal za kos Sedmo-graške, je mislil, da obstoja Madžarske ne sme tvegati za Hitlerja. Ker se ni mogel upreti nacistični zahtevi, si je nesrečni mož vzel življenje. Drugega izhoda iz “novega reda’’, v katerega je zašla njegova domovina, ni mogel najti.


* * *
Ko so se odnošaji med Beogradom in Berlinom začeli nevarno napenjati radi nasilnsti Nemčije, ki Jugoslaviji ni hotela priznati pravice, da sme ostati nevtralna, je italijanska diplomacija začela na vso moč delovati, da bi preprečila izbruh sovražnosti. Ker pri trmastem Hitlerju, ki tudi v Italiji prav tako ukazuje kakor doma, ni mogla nič opraviti, je skušala prepričati dr. Mačeka, da bi
Argentinske Vesti
A *0	X


Totalitarni napad na Jugoslavijo
ARGENTINSKA JAVNOST IN NAJBOLJ UGLEDNI LISTI REPUBLIKE OGORČENO OBSOJAJO NEMŠKI ROPARSKI NAPAD NA NAŠO ZEMLJO TER SE DIVIJO JUNAŠTVU JUGOSLOVANOV, KI SO SI UPALI DVIGNITI SE PROTI NACISTIČNEMU DEMONU V OBRAMBO SVOJE NARODNE ČASTI IN NEODVISNOSTI
Beograd: mesto je bilo večkrat silno
v
bombardirano.
poslal Hitlerju brzojav, v katerem pravi, da mu “200.000 Hrvatov iz Južne Amerike” obljublja vdanost in ga prosi, naj hrvaški narod ‘ ‘ reši iz srbskega suženjstva”.
Oni, ki vedo, da je Ante Valenta s svojo zadnjo “domobransko akcijo” osleparil naivne hrvaške izseljence za nekoliko desettisočakov, katere jim je iz krvavih žuljev izsesal za “ustašku štampariju” v ulici Venezuela 336, ki je sedaj šla na boben, taki se ne bodo čudili, da se Ante Valenta ponuja Hitlerju za kakšno važnejše mesto v morebitnem “gaulajterstvu” v Zagrebu, ki bi mu omogočilo, da s pomočjo
Vojvoda Bojovič, vrhovni poveljnik vse vojske
“šturmštafelskih” bičev organizira v večjem obsegu in z večjim haskom še kakšno “ustaško akcijo” na račun hrvaškega naroda.
* *
*
Nova žrtev “novega reda” je postal nesrečni ministrski predsednik grof Teleki. Ubogi mož je mislil, da sme zaupati Hitlerjevim besedam, ko je madžarska vlada podpisala totalitarni pakt, s katerim je sicer dovoljevala nemškim četam vstop v deželo, vendar pa si pridržala pravico, da sama vodi svojo zunanjo politiko. Hitler je obljubo takoj pozabil, ko je sklenil napasti Jugoslavijo. Zahteval je od madžarske vlade, da mobilizira, da žrtvuje svojo mladež za nemško čast in slavo in da usodo Madžarske popolnoma zveže z usodo totalitarne trozveze, katere žalostni konec bo vkljub vsemu prav tako gotovo prišel, kakor amen v molitvi. Teleki, ki je neodvisnost
Krojamica ‘Gorica Franc Leban
WARNES 2191	Bs. Aires
Nasproti postaje La Paternal
šel v Rim k Mussoliniju prosit za posredovanje. Italijanska diplomacija, ki je postala strašno nerodna odkar je v fašističnih'rokah (medtem ko je pod prejšnjimi liberalnimi režimi znala iz vsakega poraza italijanske vojske iztisniti dobiček), je tudi v tem slučaju doživela razočaranje. Dr. Maček se ni odpeljal v Rim, ampak v — Beograd ter je pred svojim odhodom iz Zagreba priporočil hrvaškim kmetom, naj store vse, kar bodo zahtevale vojaške oblasti za obrambo skupne domovine vseh Srbov; Hrvatov in Slovencev. Ko je Italijanom to izpodle-telo, so začeli namigovati, da imajo z Jugoslavijo pogodbo o prijateljstvu in da se jim torej ne bo treba vojskovati proti Jugoslaviji, če bo Nemčija napadla našo državo. V Rimu so mislili, da bodo naši tako bedasti, da bodo Italijane v Albaniji lepo na miru pustili, dokler se fašistom ne bo pokazala prilika, da zabodejo nož v hrbet, kakor so to storili v slučaju Francije. General Simovič, ki na svojem srbskem jeziku nima dlak, marveč naravnost pove, kar misli, je italijanskemu poslaniku Mamelliju svetoval, naj Italija ne... mami Jugoslovanov s svojo nevtralnostjo, ker si bo jugoslovanska vojska na vsak način morala očistiti zaledje v Albaniji, ko bodo Nemci napadli, V tem položaju so Italijani našli še toliko korajže, da so Jugoslaviji napovedali vojno in obenem poslali nujno prošnjo v Berlin, naj jih nemške divizije čimprej pridejo reševat v Albanijo, ker tam ni prostora, da bi junaška vojska mogla bežati drugam nego v... Jadransko morje.
I
FOTOGRAFIJA
1 “LA MODERNA"
i VELIK POPUST PRI FOTOGRAFIRANJU Ne pozabite
FOTO “LA MODERNA”
S.	SASLAVSKY Av. SAN MARTIN 2579 Telefon: 59-0522 - Bs. Aires $j
r	t m» mmf
Krojačnica	j
Izdelujem obleke po najnovejši j modi. — Cene zmerne.
Rojakom se priporoča
Peter Capuder
AYACUCHO 975, U. T. 41-9718 { Buenos Aires	i
„®..®..*o.®..®..®..®..	.t®..#«®—®..»..*..®.
Kamorkoli si šel v nedeljo 6. t. m. zjutraj, povsod v Buenos Airesu in tudi v notranjosti -Argentine si lahko slišal, kako ljudje navijajo radijske aparate in love vesti oddajnih postaj o novem nemškem barbarskem napadu na Jugoslavijo in Grčijo. Pred posl-opji velikih dnevnikov so stale velike skupine ljudi, ki so nestrpno, pričakovali novih vesti in živahno komentirali dogodke. Povsod si slišal enodušno obsojanje novega nasilja modemih Hunov in naravnost vzhičene izraze občudovanja za Jugoslavijo, ki ni hotela slediti zgledu drugih sosedov, kateri so se pustili brez boja in brez časti poteptati od nemške vojske, marveč je s trdno odločnostjo pograbila za orožje, da brani svojo zemljo, svojo svobodo in .svojo bodočnost. V vsak tudi najbolj oddaljen kotiček republike je, prodrla beseda Jugoslavija ter se je izgovarjala s simpatijo, z občudovanjem in z vidnimi izrazi globoke solidarnosti, ki veže ljudi vseh narodov, če so pristaši svobode in pravice.
To razpoloženje je prišlo v celoti do izraza tudi v pisanju tukajšnjih listov, ki so v svojih stolpcih dali duška svojemu ogorčenju proti nacističnemu napadu na naš narod in svojim simpatijam napram junaškemu zadržanju Jugoslavije. Veliko in debelo knjigo bi morali tiskati, če bi hoteli ponatisniti vse, kar se je samo v prvih dveh dneh tiskalo o naši državi. Naj na tem mestu ponatisnemo samo v izvlečku, kar sta napisala oba največja in najbolj uvaževana argentinska jutranja lista, ki spadata med največje dnevnike sveta.
“La Nación” od 7. t. nr, razpravljajoč v zvezi z nacističnim napadom na Jugoslavijo o samomoru madžarskega ministrskega predsednika grofa Telekija, ki ga je v grob spravil nemški ukaz, da mora tudi Madžarska sodelovati pri napadu na našo državo, je pisala, med drugim :
“El cadáver de Teleki viene así a unirse a la macabra estela que señala el engrandecimiento del Reich y la política expaiisionista italiana desde el advenimiento de los regímenes totalitarios en Roma y en Berlín. Su memoria se une a la de Dollfuss y Alejandro de Servia, asesinados en 1934; de Schuschnigg, desaparecido, máás trágicamente todavía, después de la anexión de Austria; de todos los estadistas checoslovacos,- polacos, noruegos que, al caer en manos de la Gestapo, fueron arrojados a los campos de concentración. Es una figura más en la cohorte innumerable y sufriente de los pueblos desalojados de sus hogares, arreados corno reses conducidas al matadero, en esta hora sombría, en esta hora cruel que los sentimientos más nobles han sido conculcados ; en que las conquistas más preciadas del derecho de gentes, en el sentido de humanizar la guerra, parecen perdidas. Cuando las ciudades abiertas son bombardeadas. Cuando las poblaciones civiles: ancianos, mujeres y niños, son exterminados. Cuando los buques indefensos son hundidos sin previo aviso. Cuando, en una palabra, se hace caso omiso de todo lo que los pueblos civilizados se habían comprometido a respetar, en una lenta campaña iniciada en el siglo XVII y que, al final del pasado y principios de éste, parecía haber alcanzado una consagración definitiva en las dos Conferencias de la La Haya.
“En medio de ese colapso general, la invasión que el Fuehrer ha decretado contra Grecia y Yugoesla-via, países que jamás ofendieron al Reich, es sencilliamente un episodio más en esta sombría catástrofe en
que el mundo se hunde.”
“La Prensa’ od 8. t. m., je objavila v daljšem članku o Jugoslaviji sledeče vrstice:
“Otra nación europea se ve competida a tomar las armas para defender su soberanía:	Y-u'goeslavia.
La reacción producida en ese valiente pueblo contra la presión del negociador germano, que estuvo a Punto de sorprenderla con sus numerosos ejércitos, colocados de antemano junto a sus fronteras, y de su aviación de guerra, que previamente había ocupado los aeródromos más cercanos en territorios que no son de su pertinencia, pasará a la historia como un ejemplo de heroísmo, como un admirable sacrificio consumado en favor de la causa común de la libertad’’.
* *
*
Kralj, poslaništvo v Buenos Airesu je prejemalo ves dan v nedeljo in naslednjih dneh brzojavna, telefonska, pismena in osebna zagotovila simpatij tukajšnjih uglednih osebnosti, listov in organizacij, in, kakor je razumljivo, tudi iz vseh naših naselbin. Jugoslovanski izseljenci v Argentini in Uruguayu so danes strnjeni kakor še nikoli. Izražajo svojo globoko vdanost kralju in državi in mnogi se ponujajo za slučaj, da bi domovina potrebovala borcev.
Gr. dr. Izidor Cankar, kraljevski poslanik, je v nedeljo objavil proglas na jugoslovanske izseljence, katerega objavljamo na drugem mestu. Tukajšnji večerniki so v svojih prvih popoldanskih izdajah v nedeljo prinesli sledečo izjavo, ki jo tu podajamo v prevodu:
“Vsakdo ve, da Jugoslavija te vojske ni hotela. Od nje prvega po-četka se je proglasila za nevtralno, je taka bila in je hotela ostati, čeprav je premnogo jugoslovansko oko zamišljeno gledalo za vlaki, ki so vozili v Nemčijo in Italijo žito, meso, sirovine. Ljudstvo je stiskalo pasove i zobe in je ostalo disciplinirano, vse dokler nam Nemčija, cinično priznavajoč nacionalno suverenost, ni obenem odrekla pravice do nevtralnosti. Ko si je narod predstavil strašno možnost, da bi mi utegnili prevažati topove za hrbet prijateljske in junaške Grčije in da bi utegnili kasneje tudi sami biti “miroljubno” zasedeni kakor nekateri naši sosedi, je oboroženi del ljudstva, to je vojska, vrgel vlado, in vse, prav vse politične stranke so to dejanje odobrile. Vedite, da je nova vlada priznala veljavnost protokola, potpisanega na Dunaju 25. marca, toda Nemčiji to ni bilo dovolj. O bodočem misterioznem “novem redu” se ve kaj malo, le en njegov zakon je že sedaj docela jasen: Sosed, ali hlapčuj, ali te ubijem! Jugoslavija ni hotela hlapčevati in zato je sedaj v vojski.
“Kakšna bo ta vojska? Nisem strateg in vem samo to: Naša vojska bo storila svojo dolžnost, vzgojena v preizkušenem nauku svoje zgodovine, da individualno življenje ni največje dobro, in z pomočjo božjo in civiliziranega sveta, katerega ponos in upanje je danes anglosaksonska rasa, bo zmagala. Nemčija bo poražena, ker se je kakor od napuha in sovraštva plamteč demon zaletela v moralni red, ki ohranja družbo, da ne razpade, in ker njene fizične sile ne zadoščajo, da podjarmi največji del sveta.
“Z grozo mislim na trpljenje, ki čaka naš narod, toda mislim obenem z globokim zadoščenjem na dan zmage, ko bo Jugoslavija mogla reči: Tudi jaz sem, po svojih močeh, pomagala rešiti svet.”
*
Potrebno je, da se sedaj pospeši akcija za organiziranje vsega naše-
j" ga izseljeništva z namenom, da se s čimvečjim uspehom začne akcija za zbiranje sredstev, ki naj naši domovini pomagajo v sedanjem težkem boju proti krvoločnemu sovražniku. Kakor je znano, sta se v Buenos Airesu že osnovala dva pripravljalna odbora, meddruštveni in ženski, ki že delujeta v tem smislu. Potrebno pa je, da vsi podpremo njuno akcijo s -tem, da se prijavimo ali naravnost odborom ali pa organizacijam, ki so v meddruštvenem odboru zastopane.
* *
*
Zabeležiti moramo, da je g. inž. Borislav Gjukič dal prvi rodoljubni zgled. Javil se je kralj, poslaništvu s pismom, kateremu je priložil čen za 500.— pesov kot svoj prvi prispevek.
ZAHVALA
Ko je Nj. Vel. kralj Peter II. prevzel kraljevsko oblast ter je kralj, vlada sklenila, da se ne pokori zapovedi totalitarnih držav, marveč da z orožjem v roki brani čast in svobodo naše države, so mno-gi jugoslovanski izseljenci poslali iz Argentine in Uruguaya brzojavne čestitke in voščila Njegovemu Veličanstvu kralju in kraljevski vladi.
Po naročilu kraljevske vlade imam čast zahvaliti se tem potom vsem rojakom in društvom za izraze vdanosti kralju in domovini ter za njihovo pripravljenost, da z vsemi svojimi silami pomagajo svoji domovini v tej težki borbi, ki ji je bila vsiljena.
Buenos Aires, 7| aprila 1941.
Kraljevski poslanik: Dr. IZIDOR CANKAR
. DOMAČE VESTI
ČLAN “SLOVENSKEGA DOMA” SE JE PONESREČIL
V bolnišnici Alvear se nahaja Rijavec Zorko, elan “Slov. doma”, ki se je poškodoval na nogi.
Želimo mu skorajšnjega okrevanja!
NOV GROB
V nedeljo je umrla v bolnici' Tor-nu Cigoj Marija iz Malovšč pri Čer-ničah.
Pogreb se je vršil v ponedeljek. Zapušča v Argentini sestri Ivanko in Olgo.
Gospodarji, pri katerih je služila so jo dali položiti v 'svojo družinsko grobnico.
Sestrama naše iskreno sožalje!
ROJAK V BOLNIŠNICI
V bolnišnici Alvear se nahaja Ro-lih Josip iz Hraščovc pri Sv. Petru na Krasu nahaja se 'v dvorani 22.
Želimo, da bi se kmalu vrnil zdrav na delo.
ZAHVALA
Podpisana, se tem potom zahvaljujem Jug. društvu “Samopomoč Slovencev” za nakazano denarno podporo v moji bolezni. Tri mesece se že nahajam v bolnišnici Tomu ter upam, da bom mogla kmalu zapustiti bolniško posteljo, ker se mi zdravje vidno boljša.
Obenem se zahvalim vsem onim članom, ki so mi še posebej priskočili na pomoč z denarnimi prispevki in me obiskali ter donašali darove. Vsem najlepša hvala!
članica Jug. dr. “Sam. Slov.” Sonja Golja.
Pismo iz Ljublj ane
Naši rojaki bedo gotovo z največjim zanimanjem čitali naslednje pismo, pisano v Ljubljani 20. marca t. 1., t. j. dva dni prej nego sta se Cincar-Markovič in Dragiša Cvetkovič odpeljala na Dunaj, da tam podpišeta znani protokol. Pismo je nad vse zanimiv dokument o razpoloženju v Sloveniji tik pred dunajskim sestankom. Vsebuje pa tudi zelo zanimive novice. (Uredništvo).
Ljubljana, 20. marca.
čeprav gre pismo po zraku, bo vendar hodilo naj bi-ž do Velike noči preden bo priromalo v Buenos Aires; zato že danes voščim velikonočne praznike. Nevarnost pa je tudi, da bodo pozneje pisma še delj časa hodila, če bomo enkrat okrog in okrog obkoljeni. Nihče sicer ne ugane vseh nemških načrtov, vendar je tu splošno prepričanje, da vsak dan lahko udare j o na Grke in morda za-pro še to pot na Solun.
Mi smo sedaj v “velikem prijateljstvu’’ z Nemci. Dogovorjeno je, da bo podpisan pristop k osišču odnosno k trozvezi. Kdaj se to zgodi, še ne vemo. Zdi se, da kmalu. Ta pristop bo sicer omejen z raznimi klavzulami, ki naj izražajo našo te-ritorijalno nedotakljivost in neod-visnst, toda danes itak nihče ne verjame v pogodbe. Razume se tudi samo po sebi, da ta podpis nikomur ne gre od srca, ampak je izraz pritiska in strahopetnosti. Vidi se tudi jasno, da noben pogodbenik drugemu nič ne zaupa. Zato tudi nihče ne ve, kaj bo končno iz vsega tega.
V Beogradu razlagajo stvar z naslednjo zgodbo:	Sultan je obsodil
cigana na smrt na vešalih. Kot zadnjo milost si je cigan izprosil, da sme naučiti sultanovega psa žvižgati. Ker je bila zadnja milost, mu je bilo udovoljeno in tudi sultan je bil vesel, da bo znal njegov pes žvižgati. Vprašali so cigana, zakaj si je izbral nekaj takega, česar ne more napraviti. Pa je odgovoril: v enem letu lahko sultana vrag vzame, ali pa pes pogine, in na vsak način bom živel še en leto.
Tako obešenjaško razpoloženje je v nekaterih krogih v Beogradu. Mi Kranjci pa mislimo, da je ta podpis sramoten, in pravimo to: na koncu bo zmagal ah Nemec ali Anglež. Če zmaga Nemec, bo delal z nami, kar bo hotel, ne glede na pogodbe, ki jih je podpisal. In najbolj bomo udarjeni Slovenci. Germanofilski Hrvati vsaj lahko upajo, da bi v takšnem slučaju Hrvatska mogla postati protektorat, Srbi smejo računati, da bi jim v slučaju nemške zmage moglo vendarle nekaj ostati, morda kot nemškim vazalom, za Slovence pa ni nobenega upanja, če Nemec zmaga. Mi smo Nemcem na poti do morja in zato nas bodo pohodili, če bodo oni določali meje v novi Evropi, če zmaga Anglež, bo šel brez interesa preko nas. Če nam nič ne bo vzel, tudi ne bo imel nobenega interesa, da kaj dobimo ter se bomo morali v takem slučaju odpovedati za nedogleden čas, in morda za vselej, oni slovenski zemlji, ki so nam jo sosedje po krivici vzeli.
Od politike podpisovanja osiščne pogodbe se Slovencem ne obeta nič dobrega. Zato hodi mnogim po glavi, da bi se bilo treba za tak slučaj oddaljiti v imenu slovenskega naroda od politike trojnega pakta ter stopiti na strana Angležev in Ame-rikancev. Menda je že odšel v inozemstvo znani dr. Ivan Marija Čok, eden od voditeljev primorskih emigrantovi Mi tu ne vemo, kaj se bo še vse zgodilo, toda tisti, ki ste v zamejstvu, morate misliti na to. Morda postane to vprašanje kmalu čisto resn in za Slovence zelo važno.
Rekel sem že, da nihče ne more predvidevati dogodkov in nadaljnjega razvoja te naše zadeve z osiščem. Mnogi se tolažijo s tem, da bo naša diplomacija na bizantinski način prekanila nasprotnika in da podpis trozveznega pakta ne bo njena zadnja karta.
Vestii z naših krajev, ki so pod Italijo, prihajajo z velikimi zamudami. Nemška in italijanska cenzura tako mrcvari vsako pismo, da po--ij, ZJ appd uapajd ‘zup fi afnqa.ii
sta v Ljubljano. Prehodi čez mejo so zaprti. Celo tihotapci, ki poznajo vse kotičke in vse zvijače, postaja posel vsak dan težji, ker Nemcev, ki so med Italijani, še ne znajo podkupiti. Nemška kontrola je po celi Italiji in tako tudi na meji. Tako si je Italija v tej vojni že priborila nemško nadoblast...
Kar se tiče prehrane, je doslej več kričanja o težkočah kakor pa resničnega pomanjkanja. Malo je le pšenične moke, ker je gre pač ogromno za armado, ki je mobilizirana in potrebuje zaloge, in ker je bila tudi slaba letina. Vse drugo pa se dobi, razen nekaterih kolonij al-nih pridelkov. Razume pa se, da se je vse silno podražilo in da je zlasti tisti sloj prebivalstva, ki ima fiksne plače, težko udarjen. Na vsak način smo pa še mnogo na boljšem nego Italija in vse tiste dežele, ki so prišle pod oblast nemške oborožene sile.
OTVORITEV SEZONE “WAGNE-RIANA”
Dne 28. aprila bo otvoritev sezone društva “ Wagneriana ”, katero bo tvorila “Ruska, opera iz Pariza” pod vodstvom slavnega ruskega glasbenika gosp. Cirila Slavjanske-ga-Agrenova.
Prosimo rojake, da se koncerta udeleže.
Sokolski sestanek
V zvezi z dogodki v domovini sta sokolski društvi “ Sokol Buenos Aires I.” in “Sokol Dock Sud-Boca” sklenili pozvati vse svoje članstvo, moške in ženske na sestanek, ki se bo vršil v nedeljo 13. t. m. ob 5 uri popoldne, v sokolskih prostorih, ulica J. M. Nunez 1756 na Dock Sudu.
Na sestanku se ima razpravljati o načinu kako pomoči naši domovini Jugoslaviji.
Odbora sokolskih društev prosita, da se sestanka udeleže tudi drugi dobri Jugoslovani.
Prireditev “Slovenskega doma” odložena
Težki časi so nastali za našo domovino. že teče kri naših bratov in očetov na bojnih poljanah in umirajo za svobodo, ki smo si jo težko in s krvjo pridobili. Rušijo se domovi, pod ruševinami pa umirajo in zdihujejo ranjenci.
Ali moremo mi tedaj tukaj se veseliti in plesati? Ne! Tega ne moremo in ne smemo. Zato pa je sklenil občni zbor našega društva, da se prireditev, ki bi se imela vršiti 20. t. m. ne bo vršila, pač pa poživljamo vse rojake in rojakinje, ki imajo vsaj malo srca za naše trpine v domovini, da se udeleže sestanka, k.i bo ta dan ob 10 uri dopoldne v angleški dvorani “Princa Jurija”, ulica SARMIENTO 1230.
Prireditev za domovini
pomoč
Sokol Dock Sud-Boca in Sokol Buenos Aires I. bosta priredila v soboto 26. aprila ob 9 uri zvečer sokolsko akademijo.
čisti dobiček je namenjen za pomoč domovini v borbi proti neprija-telju, za ohrano samostojnosti, neodvisnosti in narodne svobode.
Akademija se bo vršila v poljski dvorani, ulica Billinghurst 1767 na ¡Dock Sudu.
Občni zbor “Slovenskega doma”
Občni zbor “Slovenskega doma” se je vršil v nedeljo 6. t. m. Radi pomanjkanja prostora priobčimo poročilo prihodnjič.
Proslava vstoličenja kralja Petra II.
Udruženje jugoslovanskih izseljencev je sklenilo povabiti vse srbske, hrvaške in slovenske izseljence iz Buenos Airesa in okolice na cerkveno proslavo vstoličenja kralja Petra II. Slavnostna sv. maša bo za katoličane v nedeljo 13. t. m. ob 11. uri v crkvi sv. Roze, ki se nahaja na križišču ulic Belgrano in Pasco, nji cerkvi, v katero je vhod z ulice in sicer ne v zgornji, marveč v spod-Pasco.
V pravoslavni cerkvi, ulica Bra-zil 315 bo ob 10 uri.
že sedaj pozivamo vse rojake, da se te slovesnsti v čim večjem številu udeleže in s svojo navzočnostjo izpričajo svojo vdanost narodu in kralju ter zaupanje v usodo naše narodne države.
Sestanek Jugoslovan-j škili izseljencev
Na seji pripravljalnega odbora Udruženja jugosl. izseljencev, ki se je vršila v prisotnosti delegatov 15 društbv in izseljencev je bilo sklenjeno, da se skliče sestanek vseh jugoslovanskih izseljencev za nedeljo 20. t. m. ob 10 uri dopoldne.
Vsi Jugoslovani, brez razlike mej, poklica, spola in starosti, prihitite na ta sestanek, da se bo izbralo odbor, ki bo vodil delo o pomoči Jugoslaviji in njenemu prebivalstvu, ki že občuti grozote prešernega sovražnika do našega naroda in vsega Slovanstva.
Ker nas veže sveta dolžnost, da pomagamo našim doma, gotovo ne bomo od sestanka izostali.
Sestanek se vrši 20. t. m. ob 10 uri predpoldne v angleški dvorani “Princa Jurija”, ulica Sarmiento 1230.
JUGOSLOVANSKO DRUŠTVO
“Slovenska Krajina”
Vas poziva, in vašo družino na velko
VINSKO TRGATEV
šterc bomo imeli v Saloni G. Armando Otegui v prešnjoj star o j “SLOVENSKI” gostilni g. Celeča, MANUEL ESTEVEZ 499 esq. DEAN FUNES, AVELLANEDA, v SOBOTO dne 19-ga APRILA 1941 ob 8.30 vori večer.
Poleg dobroga razvedrila, bo tiidi licitacija, rifanje in šaljiva pošta.
Vstopnina: za moške $ 0.50; za ženske prosto.
Vas vljudno vabi
Odbor
Ne odobravajo vsi Nemci Hitlerjevo nasilje
Med vsakim narodom je dobiti tudi poštenih ljudi, tako tudi med Nemci. To dokazuje dejstvo, da je naše kr. poslaništvo prejelo poleg nebrojnih pismenih in brzojavnih čestitk raznih narodnosti tukaj' v Argentini, tudi brzojav nemškega dnevnika “Argentinisches Tageblatt” brzojav sledeče .vsebine:
“V ime nemško govoreče kolonije v republiki Argentini, Vas prosim, da sporočite svojemu junaškemu narodu in jugoslovanskim priseljencem v Argentini naše najiskrenejše simpatije in občudovanje, želeč Vam popolno zmago nad podlim napadalcem na Vašo zemljo.
Ernest S. Alleman.”
Slov. Delav. Podporno Društvo “Edinost” v Cordobi
ČLANSKI SESTANEK
ČLANI! Vsi v nedeljo, dne 20. APRILA t. L, na članski sestanek, na katerega vas vljudno vabi odbor, da se ga udeležite.
Sestanek se bo vršil v prostorih in hiši tovariša Ivana Goršeta, ulica Calchaqui Norte, vogelj Mis Amo-res (Alberdi), ob 14 uri (ob 2 uri popoldne).
Dnevni red:
1.	Otvoritev sestanka.
2.	Poročilo tajnika, blagajnika in drugih funkcionarjev.
3.	Čitanje pravil in odobritev pravil od članstva.
4.	Predlogi nekaj zemljišč, za nakup za zidanje društvenega doma.
5.	Plačevanje zaostale članarine.
6.	Razno.
Torej vabimo vse člane in rojake, da se udeležijo tega sestanka, ker bo imel velik pomen za naše Društvo, da bo moglo delovati z uspehom v tej okolici.
Društvo je treba spraviti na pravo pot, katero imamo zarisano od početka.
Za odbor Slovenskega Delavskega Podpornega Društva “Edinost” v Cordobi
Anton Step jan, tajnik.
*
Pravimo: država, občina, društvo, torej vsaka od teh omenjenih ima svoje pogoje. Kakor ima torej vsaka država, svoje zakone po katerih se ravna, tako tudi društvo ima svoje voditelje in članstvo mora spoštovati od konca do kraja zakone, ki so Pravila, katere si je samo odobrilo in potrdilo.
Državljani plačujejo državne davke in še druge naklade, da mora država vršiti svoje obveznosti napram narodu. Enako morajo tudi člani plačevati članarino društvu, da lahko vrši svoje posle in zamore napredovati.
Kakor je že navadno, da si nismo vsi ljudje enih misli in sposobnosti, tako je tudi v društvu. Nekateri so za gospodarstvo, drugi za razne zabave, prireditve itd., tretji za razna predavanja in druge reči, a vsi so društvu potrebni.
Kakor pa odborniki niso ničesar drugega, kakor izvrševalci volje članstva, tako članstvo mora upo-l števati odredbe odbora, v skrajnem slučaju ugovarjati, če vidijo, da se deluje v škodo društva.
Ako odbor noče upoštevati večine članskih ugovorov, gotovo nastane med članstvom nezadovoljnost in gotov razpad društva. Člane, ki so društvu škodljivi se jih izključi iz društva.
Društva ne sme nihče izkorišče-vati. Pri društvu uživajo vsi elani enake pravice in imajo tudi enake ugodnosti.
Dobijo se ljudje, ki so voljeni v odbor in si s tem nalikujejo razne pravice. Teh pravic pa se morejo posluževati le v toliko, kolikor jim dopuščajo društvena pravila in nič več.
Društvo ne sme biti na korist enemu ali nekaterim, ampak vsem članom enako. Društvo ne sme biti politično in ne strankarsko. Društvo mora biti za naše izseljence podporno in izobraževalno, da se izobražujejo naši nasledniki (otroci), da ne pozabijo svoje narodnosti, pomagati tistim, ki jih je zadela nesreča ali so že pod jarmom starosti. Spoštovati je treba te člane, poslušati njih besede in nasvete.
Podporno društvo je velikega pomena, radi tega, da si člani v skrajnih silah pomagajo kolikor je mogoče.
STARSI
PRIDITE S SVOJIMI OTROCI V NEDELJO 13. POPOLÜDNS V SLOVENSKI DOM, KJER BODO OBDAROVANI S PI-RUHI IN POGOŠČTNI.
Kaj hočemo drugega kakor biti edini in z roko v roki bomo prišli do našega cilja, za katerega delamo in se trudimo v društvu.
Torej še enkrat vam moram reči da v slogi je moč in naprej po tej poti, ker po njej pridemo gotovo do našega namena.
A. Stepan, tajnik.
DOBROVOLJNI PRISPEVKI
Za pogrebne stroške umrle soproge člana in prijatelja Milana Grako-nija, ki je dne 26. novembra 1940. preminula, se je potom nabiralne pole nabralo 46 pesov in 60 centa-vov. Darovali so sledeči:
Antonio Stepan $ 2.—■, Danilo Pavkovič 0.50, Luciano Sacaba 0.50, Samuel Moško vic 0.40, Gregorio Sanchez 0.50 Enrique Stern 0.40, José Wolezek 0.20, Nicolas Beus 1.—, Gayetano Dongarra 0.50, Mateo Mocibob 1.—, Ivan Oberman 1.—, Jožef Francetič 1.—, Antonio Kikelj 1.—, Mirko Francetič 1.—, José Per dec 1.—, Ivana Francetič 1.—, Emil Francetič 1.—, Antonio Savoren 1.—, Esteban Mocibob 1.—■, Marija Movern 1.—, Virginija Malešič 1.—-, Casimiro Pomazan 1.—, Ivan Delič 0.50, Anton Nardin 1.—, Franc Menanic 0.50, Nachtigal Luis 1.—, Weiss Ludvik 1.—, Ivan Gorše 1.—, Josip Mozetič 1.—, Ribarič Ivan 0.50, Justa Fornazarič 1.—>, Josip Fir 1.—, Felix Nievas 0.50, Anton Govednik 0.50, Rozalija Ilenic 1.—, Alojz Peterin 1.—, Josip Švigelj 1.—, Albert Govednik 0.20, Josip Jazbec 1.—, Pedro Petrovsky
0.	50, Ernesto Sarmiento 0.40, Raúl Robles 0.50, Josip Malešič 1.—, Miguel Stramandinoli 0.50, Kukua Casimiro 1.—, Josip Rolic 1.—, Franc Abram 1.—, Alojz Novak 1.—, Ma-tijas Bitinger 1.—, Ivan Poropat
1.	—, Marijan Damjanovič 0.50, Josip Gegorič 1.—, Andrej Gregorič 1.—, Karel Gregorič 1.—-, ver 1.—, Ildefonzo Rey Skupno $ 46.60.
Vsem kateri so zgoraj ter z dobrovoljnim srcem v tistem genkem trenutku pomagali članu in prijatelju Milanu Grakoniju najlepša hvala ter naj jim Bog povrne !
Veliki zavod “RAMOS MEJIA” Venereas
ANALIZE urina brezplačno. Analize krvi.
Popolno moderno zdravljenje.
SITILIS v vseli oblikah. Popolno zdrav« ljenje na podlagi krvne analize (914) KOŽA: Krončni izpahi, mozoljčki. Izpa« danje las. Ultravioletni žarki.
ZLATO ŽILO: zdravimo brez brez operacije in bolečin.
SPOLNA ŠIBKOST: Hitra regeneracija po prof. Cicarelliju.
ŽIVČNE BOLEZNI: Nevrastenija, izguba spomina in šibkost.
REVMATIZEM: kila, nadua, gota. Šibkost srca, zdravimo po modernem nemškem načinu.
PLJUČA: Kašelj, šibka pljuča.
ČREVA; colitis, razširjenje, kronična zapeka.
GRLO, NOS, UŠESA, vnetje, polipi: bres operacije in bolečin,
POPOLNO OZDRAVLJANJE $ 30.— PLAČEVANJE PO $ 5,— NA TEDEN Naš zavod a svojimi modernimi napravami in z izvrstnimi SPECIJALISTI je edini te vrste v Argentini. — Lečenj zajamčeno. — Ugodno tedensko ia me-plačevanje.
OD 9—12 OB NEDELJAH OD 8—12
Rivadavia 3070
PLAZA ONCE
Jožef Ve-0.50. —
omenjeni
i
ivavarna m pizenja j
Razna vina — Vsakovrstni li- | kerji in vedno sveže pivo.
Rojakom se priporoča
PETER FILIPČIČ
WARNES 2101 esq. Garmendia U. T. 59 - 2295
La Paternal	Bs. Aires
Slovenska restavracija
ima vedno na razpolago svežo in dobro hrano, najboljša vina ter vedno sveže pivo.
Gostje imajo na razpolago tudi lepo urejeno ZIMSKO in
LETNO KEGLJIŠČE.
MARIJA SANCIN
JORGE NEWBERRY 3372
Str. 4
Núm. (Štev.) 12
Slovenci doma
PRIMORSKE VESTI
svetu

BOJ PROTI JETIKI
Predsednik pokrajinskega združenja za boj proti jetiki v Gorici je ravnokar izdal poročilo o uspešnem delovanju te ustanove v lanskem, desetem letu obstoja. Zaradi težavnih prilik, v katerih je poteklo zadnje leto, uspehi niso dosegli predlanskih, vendar so še vedno zadovoljivi, saj se je nabralo nad 150.000 lir prostovoljnih prispevkov v mestu in na deželi. Zlasti so se požrtvovalno izkazale nekatere občine. Prvenstvo je dosegla občina Anhovo, sedaj Salona, kjer so znane cementne tovarne. Na drugem mestu je Ri-hemberk, na tretjem Kanal, na četrtem Krmin, na petem pa Tolmin.
ZIDARJI ODŠLI V NEMČIJO
V januarju je odšlo večje število goriških stavbnih delavcev na delo 'v Nemčijo. Pri odhodu jih je njihov strokovni tajnik navduševal, naj se z resnostjo in marljivostjo izkažejo vredne solidarnosti, ki veže oba prijateljska naroda. Med zidarji je bilo tudi več Slovencev.
ZA PORAST ITALIJANSKEGA NARODA
Gorica. — Že večkrat so razni listi poročali o raznih pobudah, ukrepih in organizacijah, s katerimi se pri nas vladajoči režim trudi poživiti in podpreti demokratično politiko, politiko, ki skrbi za krepko rast naroda. V zadnjih dnevih minulega leta so bile tozadevne ustanove zopet pri prav živahnem delu. Dne 21. decembra so bile v vseh glavnih pokrajinskih mestih razdeljene lepe nagrade družinam s številnim naraščajem. Vsaka provinca je poleg tega poslala v Rim po dva zakonska para z izredno velikim številom otrok, da ju je sprejel in obdaril vladni načelnik Mussolini sam. Para, ki' sta šla v večno mesto z Goriškega, sta bila letos odbrana iz vrst trgovskih in delavskih nameščencev; eden je doma iz Gorice, drugi iz Morare v Furlaniji in ima vsak po 10 živih otrok. Obisk prestolnice in sijajni sprejem vseh 12 parov pri voditelju italijanskega naroda bo ostal vsem udeležencem gotovo v neizbrisnem spominu in je staršem brezdvomno v lepo rolažbo pri težkem trudu, ki ga zahteva številna družina. —• Dne 24. decembra smo v vsej državi obhajali “dan matere in otroka”. V mestih in v večjih krajih so se vršila ta dan predavanja o vzgoji in negi dece; ponekod so ta dan otvorili nove domove za zdravstveno pomoč materam in novorojenčkom. — Te dni je izdala goriška “Zveza številnih družin”, ki v okviru demografične in socialne politike v vsaki deželi igra važno vlogo, svoje letno poročilo. V uvodu tega poročila beremo: Zveza opozarja, da je demografično vprašanje, vprašanje, vseh vprašanj, kategorični imperativ za vse Italijane in da samo zmaga v demografični bitki lahko jamči življenje, to je mladost, vojaško moč, gospodarsko razširjenje in na tem temelječo slavo fašističnega imperija!” “Zveza’
šteje na Goriškem 2700 številnih družin z 21.493 otroci. Glavno mesto Gorica ima 422 takih družin s 3834 otroki. Občine, v katerih so družine z velikim naraščajem najbolj goste, so: Col, Cerkno, Dorn-berg, Kobarid, Idrija, Komen. Slovenski predel v tem vprašanju tedaj prednjači. Naše vasi in naši domovi se lahko še vedno postavijo s častnim številom lepih poštenih družin.
Blančah, v Gorici. Cerkev naj bi za- j svetišče zmage in miru bo vstalo!”
SMRT ZNANEGA ZIDARSKEGA MOJSTRA
Na novo leto je v Kojskem pri Gorici umrl znani zidarski mojster iz Brd g. Mohor Vuga. Daleč “naokoli je bil poznan in spoštovan, saj je pred vojno zidal po vsej Sloveniji in celo v Italiji. Marsikatera cerkev in šola in mnogo, mnogo hiš po Goriškem so njegovo delo bodisi iz časa pred vojno, bodisi po nji. Bil je delaven in podjeten, zato se je od siromašnega kočarja povzpel do uglednega gospodarja. Mož je bil zaveden katoličan. Od mladih dni do zadnjega diha je živel po cerkvenih naukih skromno in bogaboječe življenje. Preživel je 95 let. Za njegovega življenja je vojna vihra mnogokrat pretresla Evropo in mnogokrat so marširale vojne trume po ozemlju, na katerem je zrasel in živel. Imel je 13 otrok. Dva sta padla v svetovni vojni, nekaj jih je pomrlo, a osem jih še živi: pet na Goriškem, eden v Jugoslaviji, dva v Ameriki. Kljub trdemu življenju, kljub temu da je moral zaradi vojne preživljati težke ure in dneve kot begunec v Italiji, je ostal skozi zevst katoliški cerkvi in je dosegel tako lepo starost.
dostila potrebam prebivalstva v tem j Nadškofova zamisel se je mestnem predelu in naj bi poživila ! dvomno rodila iz plemenitih njegovo versko življenje. Nadškof | bov, vndar dvomimo, č pravi v svoji okrožnici: “Nova cerkev naj bo lepa in prostorna. Njen namen naj bi ne bil samo v tem, da bi zbirala vernike tega okrožja in jim omogočila, da bi si ustanovil no-
brez-nagi-če se bodo dale premagati vse težave sedanjega časa in bo možno izvesti načrt, ki se zdi, kakor pravi sam v okrožnici, neizvedljiv. ' Vojna z njenim po-nezadovoljstvom in
%
! manjkanjem,
Reka, katero je, kakor poročajo, zasedla jugoslovanska vojska
vo samostojno župnijo; temveč, naj bi bila tudi zaobljubljen spomenik na konec sedanje vojne, v kateri bo Italija zmagala.” Potem vabi nadškof k sodelovanju vse vernike v mestu in v škofiji in tudi vse druge, ki želijo pomagati ter zaključuje: “Oblastva prosimo za spodbudo in podporo, duhovščino za sporazumno delo, ljudstvo za pomoč molitve, vse skupaj pa za požrtvovalne prispevke. In zaobljubljeno
stoji namera spekulativnega kopičenja blaga, zlasti če je zaloga v skladu s prometom dotičnega trgovca. '
Prekomerno zalaganje z živili ni dopustno
Kakor se zdi, prihajamo po dosedanjih slabih izkušnjah polagoma do jasnejšega pojmovanja glede nedopustne spekulacije. Trgovinski minister dr. Andres je v začetku oktobra v zvezi z organizacijo prodaje jedilnega olja ugotovil, da kon-sumenti zlorabljajo položaj in ritež-kočajo delo pri pravilni razdelitvi blaga, če kupičijo živila čez mero, s čimer spravljajo v nevarnost preskrbo drugih, zlasti siromašnejših ljudi. Da se prepreči tudi kopičenje blaga pri konsumentih, je trgovinski minister sklenil odrediti prodajo olja tako, da mora vsak kon-sument kupovati olje pri svojem trgovcu ali prodajalcu, in da sme kupovati samo običajne količine za tekočo porabo. Prodajalec pa sme zahtevati od kupca, zlasti če ni njegov stalni odjemalec, da se legitimira.
.	Da bi se kupovanje življenjskih
negotovostjo, so skoraj nepremost- potrebščin normaliziralo in da se Ijive ovire za taka monumentalna J ne bi posamezni na škodo splošnosti
zaobljubna dela. Če pa človek pomisli, še na praznine, ki grdo gospodarijo pri raznih verskih slovesnostih po mnogih goriških cerkvah, se ga loteva prepričanje, da bo za zamišljeno delo primanjkovalo ognja in požrtvovalnosti.
Mi pa bi vprašali kako misli on s tako gotovostjo, da bo Italija v tej vojni zmagala?
POD TOVORNIM AVTOM
Na Silvestrovo zvečer nekaj po osmi uri je hotel 75 letni trgovec Rihard Stabile v Solkanu prekoračiti ulico. Nesreča je hotela, da ga je prav v tem trenutku zajel težak tovorni avto s priklopnim vozom in ga potegnil pod prva kolesa. Težko poškodovanega starčka so sicer takoj izvlekli izpod koles in ga odpeljali v goriško bolnišnico, pa je že med prevozom izdihnil.
VESTI IZ JUGOSLAVIJE
Proti kopičenju blaga pri potrošnikih
SMRT UGLEDNEGA MOŽA
V Volčah pri Tolminu je 28. dec. pr. leta mirno dšel v večno domovino g. Fr. Podreka, tamošnji trgovec in gostilničar. Dočakal je visoko starost 82 let. Bil je pameten mož stare korenine. S svojo brihtnostjo in delavnostjo si je priboril splošno spoštovanje in ugled. Dolgo vrsto let je županoval v svoji domači občini, ki ga je zadnji dan leta v slovesnem pogrebu spremila k zadnjemu počitku.
OKROŽNICA ŠKOFA MARGOTTI-JA
Goriški nadškof Margotti je razposlal okrožnico, v kateri poziva vernike k zgradbi nove cerkve, ki naj bi stala v bližini severne železniške postaje, na tako imenovanih
KLINIKA ZA VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučah> obistih, ietrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmatizem Ženske bolezni
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE. Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
S U I P A C H A 28
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 900)
O vprašanju, kaj je razumeti pod pojmom nedopustna spekulacija, so se v zadnjem času uveljavili nasprotujoči si nazori. Na nedavni konferenci trgovinsko - industrijskih zbornic v Novem Sadu je bilo ugotovljeno, da se predpisi, ki se nanašajo na pobijanje spekulacije in reguliranje cen v posameznih krajih različno tolmačijo, kar velja zlasti za predpise glede kopičenja blaga. Tudi neenaka sodna praksa je povzročila nekako zmedo glede dopustnosti zalog blaga. Zato je novosadska konferenca poudarila zahtevo, da se izdajo jasnejši predpisi in omogoči enotna sodna praksa. Obenem je konferenca v zvezi z enakomerno razdelitvijo blaga na potrošnike poudarila potrebo, da se pri današnjem pomanjkanju blaga^ onemogoči pri potrošnikih kopičenje blaga v spekulativne svrhe.
Nepravilno pojmovanje nedopustne spekulacije je v zadnjih mesecih dovedlo do tega, da so bili ponekod obsojeni trgovci, ki niso hoteli blaga, ki ga primanjkuje, prodajati vsakomur v neomejenih količinah, čeprav so to storili le zaradi
, tega, da bi lažje postregli svojim I stalnim odjemalcem. Tako poj me-I vanje spekulacije pa ni samo krivič-I no, temveč je tudi v nasprotju s splošnim interesom, ki gre za tem, da se omogoči pravilna oskrba vsega prebivalstva z življenjskimi potrebščinami. Če pa je trgovec prisiljen prodajati blago v neomejenih količinah vsakomur, kdor pride v trgovino, potem daje to le potuho onim, ki si hočejo nabaviti prekomerne zasebne rezerve na škodo oskrbe ostalega prebivalstva, ki mu sredstva dopuščajo le nakup za tekoče potrebe. Znano je, da so si v zadnjih mesecih številni zasebniki
zalagali čez svojo redno potrošnjo ter s tem odtegovali blago potrebam splošnega konsuma, je ban dravske banovine izdal sledeče odredbe :
1)	Producenti in trgovci smejo
„	r ( sv0Rm strankam racionirati proda-
g. nadškofa jo blaga v količinah, kakor to ustreza njih dosedanji potrebi, ki so jo krili pri dotičnem producentu ali trgovcu.
2)	Konsumentom, ki niso stalni odjemalci dotičnega producenta ali trgovca, se prodaja blaga tudi ra-cionira, in sicer primerno količinam, s katerimi razpolaga producent ali trgovec, vpoštevaje pri tem dobo, v kateri bo mogel nabaviti novo blago.
3)	To racioniranje se nanaša na vse predmete, ki spadajo ali bodo spadali pod kontrolo cen v smislu uredbe o kontroli cen.
4)	Trgovci ne smejo razširjati med nakupovalci vesti, da bo določenega blaga sploh zmanjkalo, ali da se bo podražilo in jih s tem navajati na čezmerne nakupe.
Gornja odredba gotovo upošteva potrebo pravilne oskrbe prebival-
nakopičili znatne zaloge živil, kar j stva z življenjskimi potrebščinami,
je v mnogih primerih šele povzročilo pomanjkanje. *Marsikomu se je blago pokvarilo, oškodovani jia so bili predvsem oni, ki pozneje dotičnega blaga niso mogli več dobiti niti za najnujnejše potrebe. Tako je bilo z oljem, s sladkorjem in tudi z nekaterim drugim blagom. Znani so primeri, ko so ljudje hodili od tr-j govine do trgovine ter povsod kupili po 1 kg sladkorja ali 1 liter olja in kmalu so imeli doma velike zaloge tega blaga. S tega stališča je upravičena zahteva trgovcev, da se uveljavi pravilnejše tolmačenje predpisov o kopičenju blaga. V nasprotju s splošnimi interesi je le kopičenje v spekulativne svrhe in sama zaloga še ne dokazuje, da ob-
Dr. Nicolas Martin
ODVETNIK
ZA TRGOVSKE ZADEVE
Posvetovanje za naročnike Slovenskega lista brezplačno.
ARENALES 1361
U. T. 41-3520, Buenos Aires
vendar se nam zdi, da ne more v polni meri doseči svojega namena, ker dopušča, da določena stranka stalno kupuje svoje potrebščine ne samo v eni, temveč tudi v več trgovinah, kar omogoči stranki, da po malem nakupi v raznih trgovinah večje količine ter si ustvari prekomerne zaloge. Prav zaradi tega so v nekaterih državah uvedli posebne legitimacije za nakup blaga, pri katerem je treba onemogočiti prekomerno zalaganje. Posamezna stranka se mora v takem primeru odločiti za določenega trgovca, kjer namerava dotično blago redno kupovati in potem ne more dotičnega blaga kupovati drugje. Tak sistem ne ovira, da bi si stranka izbrala
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
Berto Gernič
ORRE G C M Gs. Aires
¡58»
SLJIVOVICA
ŽGANJE
PELINKOVEC
VERMUT
Zlatko Badel
Avenida Maipú 3146-50 Olivos F.C.C.A. U. T. Olivos (741) -1304
^drugega stalnega dobavitelja, kar se izvede-na ta način, da prvi trgovec potrdi v legitimaciji črtanje iz njegovega seznama odjemalcev za dotično blago, nakar se vpiše v legitimacijo drugi trgovec kot stalni dobavitelj.
V zvezi z omejitvijo prodaje življenjskih potrebščin na one količine, ki so potrebne za kritje tekoče potrebe, pa je treba še izrecno pripomniti, da je v splošnem interesu le omejitev prodaje onega blaga, ki ga nimamo odveč in kjer lahko zaradi prekomernega zalaganja nastopi pomanjkanje. Zato naj se prodaja ostalega blaga, kjer se ni bati pomanjkanja, ne omejuje.
Centrala za kurivo
Lansko leto se je zaradi oskrbe prebivalstva in vojske s kurivom ustanovila prit rgovinskem ministrstvu “Centrala za kurivo”, ki posluje po predpisih te uredbe. V svojem poslovanju centrala ni podvržena zakonu o državnem računovodstvu in zakonu o državni kontroli. Centralo vodi poslovni odbor 6 članov, od katerih določi 2 člana trgovinski minister, 2 člana minister za gozdove in rudnike, po 1 člana pa določita vojni in prometni minister. Odlok o ustanovitvi poslovnega odbora izda trgovinski minister. Urad za kontrolo cen bo centrali za kurivo stavil na razpolago potrebno osebje iz vrst svojih uslužbencev. Po potrebi pa se lahko s sklepom poslovnega odbora centrale nastavi tudi honorarno osebje. Nadzorstvo nad poslovanjem centrale vrši trgovinski minister preko svojega komisarja. Finančni minister pa ima pravico določiti pri centrali svojega delegata zaradi pregledovanja računskega poslovanja.
Centrala za kurivo ima nalogo da prouči potrebe prebivalstva glede kuriva, da ugotovi razpoložljive količine kuriva in da po potrebi vrši razdelitev razpoložljivih količin na potrošne rajon! in na kraje, ki se he morejo oskrbovati iz svoje okolice. V ta namen lahko centrala kupuje in prodaja drva, premog in lignit.
V izvrševanju svoje naloge lahko centrala izvede prisilni odkup razpoložljivih količin drv za kurjavo po maksimiranih cenah, določenih na osnovi uredbe o kontroli cen. Kot razpoložljive količine se v smislu te uredbe smatrajo vse količine drv, ki presegajo potrbe za kurjavo lastnih stanvanjskih in delovnih prostorov za 9 mesecev. Centrala za kurivo bo vzdrževala stalno zvezo z ustanovami za oskrbovanje (apro-vizacijami) v onih krajih, ki se ne
morejo oskrbovati s kurivom iz svoje okolice, in bo skrbela za kritje potreb teh krajev. Prav tako bo zaradi kritja potrebe v kurivu sodelovala z zainteresiranimi državnimi podjetji kakor tudi s prizadetimi trgovnskimi in industrijskimi organizacijami.
Na zahtevo centrale za kurivo smejo splošna upravna oblastva prve stopnje v posameznih krajih odrediti prijavo zalog drv. Vse osebe, ki imajo več nego 50 prostorninskih metrov drv, so v tem primeru dolžne prijaviti svoje zaloge. Neprijavljene zaloge se vzamejo brez odškodnine v korist centrale za kurivo.
V	primeru motenj na trgu z drvmi sme trgovinski minister na zahtevo centrale predpisati kontrolo prevoza drv iz posameznih krajev in srezov. V tem primeru bodo železnice, paroplovne družbe in prevozna podjetja smele sprejemati za prevoz drva samo na podlagi prevoznega dovoljenja, ki ga bo izdala centrala za kurivo.
V	krajih, kjer bi se pojavilo občutno pomanjkanje drv, smejo občinski uradi za oskrbovanje (apro-vizacijski uradi) in kjer teh ni, mestna poglavarstva odnosno občinske uprave, na zahtevo centrale za kurivo predpisati racioniranje prodaje drv ali vezanje nakupa drv z nakupom ustrezajoče količine lignita.
Centrala za kurivo ima pravico pri prodaji drv zaračunavati provizijo do 2%. Prav tako pripada centrali eventualna razlika med nabavno in prodajno ceno, če kupi drva po posebno ugodnih pogojih. Sredstva, ki jih na ta način pridobi, služijo za kritje materialnih in osebnih izdatkov centrale, kakor tudi za podpore za pocenitev kuriva, ki se prodaja preko občinskih ustanov za oskrbovanje (aprovizacij). Sklepe o uporabi ter sredstev izda določbe o poslovanju centrale in o poslovni odbor centrale. Točnejše računskem nadzorstvu je predpisal trgovinski minister.
Kroja e niča LEOPOLD UŠAJ
SEDAJ JE ČAS DA KUPITE NAJCENEJŠE!
V ZALOGI IMAM NAJMODERNEJŠE BLAGO. — CENE ZMERNE — POSTREŽBA TOČNA
Obiščite me
GARMENDIA
4947
BS. AIRES
Prehrana za Ljublj an-čane v sili
Ljubljana. — Ko je izšla uredba o rezervni prehrani prebivalstva, je mestna uprava pri novem zaščitnem uradu takoj ustanovila tudi prehranjevalni odsek.
Odsek je predvsem ugotovil, da potrebuje Ljubljana za svojih 85.000 prebivalcev vsak mesec za prehrano 255 vagonov pšenice, 13 vagonov olja in masti, 13 vagonov sladkorja, 6 vagonov soli, 5 vagonov kavnih surogatov in 46 vagonov fižola in ječmena. Sladkor in sol bo mestna občina seveda morala kupiti pri monopolski upravi, druga živila pa iz proste roke, kolikor jih je mogoče sploh dobiti. Najtežje vprašanje pri nabavi rezervne prehrane je bil pa seveda denar. Mestna občina je prosila Državno hipotekarno banko za posojilo 20 milijonov, vendar pa še ni rešitve, ker prošnjo proučuje oddelek za proučevanje kreditov v kmetijskem ministrstvu. Zato je mestni občini priskočila na pomoč Mestna hranilnica s posojilom 5 milijonov din. ter s tem omogočila, da je za Ljubljančane v naj-hujšem primeru pripravljene že precej prehrane.
Po mlinih ob Kamniški Bistrici je vskladiščenih 250.000 kg pšenice, v
ljubljanskih skladiščih pa 520.000 kg pšenice. Vsa ta pšenica je že plačana in je veljala s tovornino, vrečami in prevozom ter vskladišče-njem 1,600.000 din. Še za 100.000 kg pšenice je pa nakup že zaključen in jo dobimo v Ljubljano še ta mesec. Ostanek bo mestna občina nabavila naknadno. Stroški za vso pšenico so preračunjeni na 7,650.000 din. Kar se soli tiče, je že vseh 6 vagonov na razpolago v skladiščih monopolske uprave v tukajšnji tobačni tovarni. Kadar bo mestna občina to sol potrebovala, jo bo tudi prevzela in zanjo plačala 900.000 din.
Kakor smo že poročali, je Kolinska tovarna pokazala pri nabavah rezervne hrane zares zgledno meščansko in socialno zavest. Zagotovila je 12.444 kg kavnih surogatov, ki so prehranjevalnemu odboru vedno na razpolago po sedanji dnevni ceni. Nadalje sta že kupljena in vskladiščena 2 vagona, t. j. 20.000 kg. ječmenove žitne kave za ceno
65.000	din. Ta kava je v skladiščih pražarne “Žike” in pražarne “ Adri-je”. Pri Prvi hrvatski tvornici olja v Zagrebu je mestna občina kupila
15.000	kg olja in zanj plačala nad
175.000	din. Za mast je prehranjevalni odbor v velikih skrbeh, ker vse tvrdke pravijo, da nimajo blaga. če ne bodo posredovale višje instance, je nabava rezervne hrane sploh iluzorna. Težava je tudi s fižolom zaradi slabe letine.
Vse je bilo že lepo urejeno, a vojna je sedaj vse preobrnila.
Na Jesenicah so zgradili nov plavž
V železarni na Jesenicah je zagorel drugi plavž. Ogromna železna konstrukcija predstavlja v pogledu te vrste gradenj višek sodobne tehnike. Pri gradnji plavža je bilo zaposlenih mnogo domačih gradbenih strokovnjakov in na stotine kvalificiranih domačih delavcev. Orjaško peč so zgradili na najbolj kompliciranem terenu. Pred leti nihče ne bi verjel, da se bodo v kotu med Ukovo in Savo, ki tvori cel vozelj komunikacij in neštetih naravnih ovir, v kratkem razdobju ^gradile moderne visoke peči. Načrte za gradnjo drugega plavža so napravili domači inženirji, delo v obratih in na licu mesta so vodili domači strokovnjaki in izvršili domači kvalificirani delvaci s pretežno domačim gradivom.
Vnaši državi ni pokrajine, ki Ju se lahko ponašala s tako starim železarstvom, kakor je Gorenjska. Železarska obrt se je v teh krajih prenašala iz pokolenja v pokolenje. Začetki gorenjske železarske obrti segajo že v davno preteklost. Posebno v Kropi.
Temelje sedanje velike železarske industrije so tvorile fužine na Jesenicah, v Boh. Bistrici, v Stari h uzi-ni, Tržiču in Sp. Radovni. Na teh
Sarajevo, v Bosni, katero je mnogo trpelo od bomb

§
I
■
AKO HOČLTE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA
zatecite se k
Dr. A. GODEL
AKUTNE, KRONIČNE BOLEZNI IN NJIH KOMPLIKACIJE, ZDRAVLJENJE PC FRANCOSKIH IN NEMŠKIH NAČINIH
KRVNI IN KOŽNE BOLEZNI
ZA SLOVENCE PRVI PREGLED BREZPLAČNO
Že- 3ke bolezni, bolezn' maternice, jajčnika, prostate in neredno
perilo. _ Specijalisti za pljučne, srčne, živčne in reumatične
bolezni
ŽARKI X — DIATERMIA — ANALIZE Sprejema se od 9 do 12 in od 15 do 21 ure.
GOVORI SE SLOVENSKO BARTOLOME MITRE 1676
ms- sm&tm
$
S
I
I
>5
v
£
p
I
f
I
I
ZOBOZDRAVNIKA DRA. S AMOILO VIC de Falicov in
DR. FELIKS FALICOV
Sprejemata od 10 do 12 in od 15—20 ure.
DONATO ALVAREZ 2181
U. T. 59 - 1723
temeljih je pričela delovati KID, ki je bila ustanovljena 1. 1869.
Toda pogoji velikih gospodarskih podjetij se radi spreminjajo. Pričelo je primanjkovati železne rude v rudnikih pod Golico, na Be-gunjščici in Zelenici. Predrag je postal prevoz rude in premoga iz daljnih krajev in prevoz izdelkov v širni svet. Železarska industrija je morala k morju, ki je za vsako veliko gospodarsko podjetje okno v svet. V dobi od 1. 1897 do 1908 so bile postavljene tri visoke peči KID v Skednju pri Trstu. Tam je zrasla velika in moderna železarna. Jesenice pa so postale le stranski obrat. L. 1897 je ugasnil stari plavž na Stari Savi, nekaj let kasneje pa poslednji plavž na Slovenskem Javorniku. Za Jesenice in okolico so nastopili težki časi. Pri prevažanju rude od Savskih jam na Jesenice in na Javornik je bilo prejšnje čase zaposlenih mnogo kmetov od Sv. Križa. Toda na mah se je ustavilo delo v rovih Savskih jam in za nul o je življenje na cestah.
Svetovna vojna je spremenila državne meje. Veliko železarsko podjetje je bilo popolnoma navezano na uporabo starega železa, ki ga je moralo uvažati iz drugih držav in kontinentov, ker ga v naši državi nismo imeli dovolj. Borba za staro železo in za tržišča je bila vedno hujša. Prejšnji lastniki niso kazali nobenega pravega razumevanja za tukajšnje železarstvo in nobenega smisla za zboljšanje industrijskih naprav, ki so jih zahtevale nove razmere in časi. Šele leta 1929, ko so' jeseniško železarsko industrijo prevzeli novi gospodarji, se je pričela za železarsko industrijo in za Jesenice nova doba, polna trdega dela in ustvarjanj. Z razumevanjem novih gospodarjev in s spretnim tehničnim vodstvom je bil pred leti napravljen najvažnejši korak k zagotovitvi obstanka jeseniških železarn z dograditvijo novega plavža na Jesenicah jeseni leta 1937. Temu plavžu se je postavil sedaj v bok drugi plavž, ki bosta skupno
ALI SI 2E PRIDOBIL NOVEGA NAROČNIKA ?
Slovenski stavbenik
Za načrte, betonske preračune in Firmo,
obrnite se do tehničnega konstruktorja
FRANCA KLANJŠEK Marcos Sastre 4363
Villa Devoto U. T. 50-0277
l
Slov. Babica
FILOMENA BENEŠ-BILKOVA
Diplomirana na Univerzi v Pragi in v Buenos Airesu Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer LIMA 1217 — BUENOS AIRES
IT. T. 23 - Buen Orden 3389
Aleksander Štoka
STAVBENO TEHNIŠKO PODJETJE
Se priporoča našim rojakom. ALVAREZ THOMAS 1035 U. T. 54 - 2756 Buenos Aires
tvorila mogočno enoto in trdno gospodarsko osnovo temu temu velikemu železarskemu pdjetju. Načrtno gospodarstvo, zasebna vzpodbuda, smisel za napredek, ljubezen do dela in tudi žrtve so bile potrebne, da se je izvršilo to veliko delo, ki bo še kasnejšim rodovom nudilo vsakdanji kruh. Iskrena želja vseh, katerih usoda je tesno povezana z železarstvom, je, da bi novi plavž deloval si’ečno in da bi nikoli ne ugasnil.
SMRTNA NESREČA V PLANINAH
Železniki. — škofjeloško gorovje ni tako visoko, da bi prihajalo pri nas češče do planinskih nesreč. Zdaj pa zdaj nas vendarle dolete. Tokrat prihaja izpod Ratitovca vest, da je v Prtovču izgubil življenje delavec Šefkija Marovac, doma iz Novega Pazarja v zetski banovini.
Kako se je nesreča zgodila, se bržčas nikoli ne bo dalo natančno ugotoviti. Tajno je odnesel pokojnik s seboj v grob. Zdi pa se, da je Marovcu na strminah spodrsnilo in se je prekotalil preko skal. Pri tem je padel na hrbet in udaril z glavo ob kamen. Morda bi mu bilo mogoče še pomagati, če bi ga bili takoj našli, toda pogrešili so ga šele pozneje. Začeli so ga iskati in so ga našli mrtvega. Truplo so prenesli v Železnike.
V DAR DOBITE
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah.
Atelie MARKO RADALJ
Trgovina čevljev
BELTRAM
Vsakovrstna izbera čevljev in couat.
Dto. Alvarez 2288 — Paternal
Buenos Aires
Facundo Quiroga 132o
U. T. 22 - 8327 DOCK SUD
RESTAVRACIJA
“PRI ŽIVCU”
kjer boste postreženi z dobrim vi-, nom, pristnim pivom in vedno svežo domačo hrano. Prostori pripravni tudi za svatbe.
Oprava in sobe za prenočišče popolnoma prenovljene Rojakom se priporoča lastnik
EMIL ŽIVEC
Osorio 5085 — La Paternal
TALLER DE CARROCERIAS
“EL RAPIDO”
IVAN CERKVENIK
Barvanje sistema “Duco” — Tapeciranje — Prevlaka — Kabine — Karoserije — Popravljanje blatnikov
ENTRE RIO S 310 QUILMES U. T. 203 - 1298 Quilmes
»«•»«•«••••»•»•"•"•«••••“•"•"•"•“•"»'N
t
ZA POUK IN ZABAVO
NAŠI MOŽJE .
Ivan Žiga Valentin Popovič
Rodil se je leta 1705 v Arclinu nad Celjeni in pokazal že v mladosti izrednost svojega duha. Ko sta se vračala nekoč po počitnicah starejša brata v Nemški Gradec, kjer sta se šolala, je prosil, da bi smel z njima. Mati mu tega ni dovolila, ker je bila vdova in je težko preživljala otroke. A desetltni deček si je znal pomagati: ko sta brata odhajala, se je skril na vozu, zapazila sta ga šele v Konjicah, a ga nista mogla pregovoriti, da bi se vrnil — tako je prišel v Gradec. Tu je obiskoval nižje latinske šole in dovršil bogoslovne in modroslovne nauke. Nove maše pa ni pel, ker ni mogel zauživati vina.
Že v mladeniški dobi je kazal Popovič vsestransko zanimanje; razen starih jezikov se je učil tudi nemščine, francoščine, in italijanščine ter prehodil ob počitnicah vse Pohorje in nabral do dvatisoč raznih rastlin. Po dovršenih bogoslovnih naukih je potoval tri leta po Italiji, obiskal najbolj skrite in oddaljene kraje ter prečita]» poprej vse, kar je našel o njih napisanega. Ko se je vrnil je služboval 15 let kot domači učitelj pri raznih gosposkih družinah v Gradcu in na Dunaju. Ponudbe, da bi šel na državne stroške v Carigrad, ni sprejel, ker se mu je nudila od druge strani si-jajnejša služba. Ko se mu je izjalovilo to upanje, je sklenil, da bo odslej živel samo znanstvu. A kmalu ga je prisilila skrb za vsakdanji kruh, da je sprejel 1744. leta službo profesorja zgodovine na vitežki akademiji v Kremsmunstru na Gornjem Avstrijskem. Dve leti pozneje se je službi odpovedal, ostal je še leto dni v istem kraju, zbiral in opisoval gobe ter nato odšel v Nemčijo, kjer je bival po raznih mestih kot gost učenjakov, ki so znali ceniti njegovo znanje in zmožnosti. Leta 1753 se je vrnil na Dunaj in služboval 15 let kot prvi pi‘ofesor za nemščino na univerzi. Ko je pričel hirati, je prosil za upokojitev, 1. 1768 so uslišali njegovo prošnjo, zapustil je Dunaj in si kupil v bližnjem Perchtoldsdorfu hišico z vinogradom, kjer je živel kot samotar-učenjak do svoje smrti 1. 1774. Premoženje je zapustil v podporo revnim dijakom iz Štajerske.
Popovič je bil mož izredne učenosti, zanimal se je za vse panoge znanstva, z enako vnemo se je bavil z rastlinstvom in z jezikoslovjem, vsaka reč mu je bila sama po sebi * V
prav tako važna, kakor nje lastnosti in ime. Tako so postali njegovi znameniti pojavi, ker so nudili jezikoslovcu, zgodovinarju, zemljepisen in naravoslovcu mnogo novih spoznanj. Najbolj je koristilo njegovo delo nemškemu jezikoslovju, saj je bil Popovič med prvimi, ki je opozoril na važnost nemških narečij in se je novih nalog jezikoslovja, raz-zahteval, naj se zbira besedni zaklad žive ljudske govorice. Zavedal iskovati narečja, ločil se je od mrtve črke in opisal glasove. Tako je pripomogel do veljave spoznanju, da je jezik živo organsko bitje, ki se razvija in da se mora književni jezik bogatiti iz živega narodovega jezika.
Popovič je pisal večinoma v nemškem jeziku. V teh spisih pa razpravlja pogostoma o slovanskih narodih in njihovem jeziku. Njegova srčna želja je bila, da bi sam prepotoval slovanske pokrajine od Jadranskega do Črnega morja. Glavna skrb mu je bila, paziti na slovanska narečja, a raziskoval bi tudi zgodovino ter pokrajin in posvetil vso pozornost živalstvu in rastlinstvu. Za najbolj blagoglasno je smatral narečje, ki se ga govori v Bosni, za najsurovejši jezik pa bolgarščino. Pomišljajoč, kako bi se pravilno pisala krajevna imena, je kmalu prišel do spoznanja, da latinska abeceda ne zadošča za- zaznamovanje vseh glasov in je zato sestavil “slovensko ali latinsko izpopolnjeno” abecedo. Dva taka znaka za naš današnji “ž” in “č” podaja že leta 1750; povzel ju je po cirilskem “>k” in “m”. Izmed slovanskih jezikov mu je bila najbližja slovenščina, saj mu je bila materin jezik. V Popovičevi zapuščini so se našli spisi, ki nam pričajo, da se je temeljito bavil s slovenščino, v načrtih je imel tudi slovensko slovnico in slovar za kar je zbiral gradivo. Bilonam je v veliko škodo, da se ni našel mož, ki bi bil Popoviču omogočil v letih zdravja in moške delavnosti potovanje po slovenskih pokrajinah, da bi bil prisluškoval živi govorici.
Popovič je izšel iz slovenske zemlje, tujina mu je dala izobrazbo, med tujci je živel in njim v prvi vrsti je koristilo njegovo delo. Ubadal in mučil se je, dokopal se do globokih spoznanj — a da bi bil nadaljeval, mu je bilo treba slovenskega in slovanskega sveta; tako pa je usahnil kakor drevo, ki ga presadiš ob najvišjem solncu. Dobri sadovi njegovih misli in spisov so se pokazali šele v njegovih naslednikih: Pohlinu, Vodniku in Kopitarju.
Bregarjev Veliki petek...
Pri Bregarjevih je bila krasna domačija.
V prijazni dolinici se je naselila bela hiša z rdečim krita. Sredi med ponosnim drevjem, ki je delalo senco vročemu hladu, med skrbno gojenimi jablanami in hruškami se je ponašal gosposki dom Bregarjev. Na sončni strani je valovila pomlad skozi vrastlo žitno polje. Na osojni strani pa je bila prostrana senožet vsa cvetoča vijoličnega pomladanskega žafrana in belih veternic.
Bil je dom, v kras okolici; za zlate spomine otrokom, ki so tamkaj doživljali svoje prve radosti in bridkosti; v veselje blagi gospodinji, ki je nagomilila na oknih cvetne lonce, na vrtičku skrbno obdelane grede, po hiši pa vzoren red, da je bil vesel domačin in tujec, ko je stopil pod Bregarjev krov. Najbolj je bil seveda na svoj dom ponosen Bregar sam; mladi gospodar, ki je prav tedaj doživel 40 let; mož, ki je z lastno pridnostjo ustvaril marsikaj, s čemer je dopolnil, kar je rajni oče pustil še nedodelanega...
Bregar je bil ponosen mož. Imel se je s čim ponašati. Ne le njegov dom je bil ponosen. Tudi njegovo gospodarstvo sploh je bilo vzorno. Kar vriskalo mu je srce, kadar je zaprezal svoja bistra konja rjavca, kadar je trepljal po hrbtu celo vr-
sto pisanih krav simentalske pasme, kadar je napajal junice. . . .
Tako je bilo pri Bregarjevih. Kjerkoli je zastavil, vse mu je uspelo. Zahotelo se mu je lastne di'eves-nice. V treh letih je imel krasen sadni matičnjak, ki mu je dal ne le veselja, temveč tudi lepe dohodke, ker so od blizu in daleč hiteli po njegova drevesca.
Napravil je poskus tudi z umetnimi gnojili.
Da ste videli njegovo deteljo, ajdo in krompir!
Zares. Ponosen je bil Bregar in vsak dan bolj...
Tako se je narastel, da se mu je zdelo kar premalo med njegovimi sovaščani. Kar nekaj več si je začel domišljati in kar pozabil je na modrost, katere ga je učil njegov rajni oče, “da se kmet od gospode malokaj prida naučiti more”...
Niso se pri hiši še spremenili stari običaji. Še je visel častitljevi molek na šeni. Še je stala Marija v kotu in križ na svojem mestu. Še se je zvečer zbrala družina pri skupni molitvi. Toda, kar je mlado gospodinjo bolelo, je bilo to, da se je Bregar sam kaj rad odtegnil....
Ono leto je bilo. Na samo cvetno nedejo. Bregarjev Tonče je nesel butaro, ki je bila verna podoba ponosne bregarjevine. Rdeča jabolka
so jo krasila.
Pomaranče si lahko vsak bajtar kupi, tako je presadil Bregar. Bomo pa videli, kdo bo pokazal rdečelična jabolka... In zares je zaman iskal po celi cerkvi. Samo njegova butara jih je nosila, ker jih je tudi samo njegov sadovnjak pridelal....
Nihče se ni vračal bolj ponosen na svoj dom kot Bregar, čigar oči so se smejale nad nasmejanimi jabolki njegove butare, ki jo je tako samozavestno nosil njegov 12 letni sin Tonček.
Na njivi v dolu so orali one dneve. Hrzala sta rjavca, ko sta vlekla teško brazdo, krtala je brana, ko je pripravljala njivo za krompirjevo saj o.
Kar zastal je Bregarju korak, ko se je zagledal v cvetoči nasprotni breg, kjer je bela vrba že odmetala mačice in je že češnja razpirala svoje snežne cvetove. Po poti med njivami so drobneli otroci, mali in najmanjši, katere so peljali k božjemu grobu. Vsak hip se je oglasila reg-ljica v rokah otrok, ki so hiteli k popoldanski pobožnosti, da bodo ropotali ....
Tako se je zamaknil v ta lepi pomladni prizor cvetočega brega, sveže zeleneče senožeti in preorane njive, da ga je zadelo kakor strel, ko je zakričal za njegovim hrbtom Tonček: “Goriiii, goriiiii.... ”.
Ostro je pogledal sinčka. Toda njegov ostri pogled se je zbegal, ko je opazil grozo v sinčkovih očeh, ki mu je s prstom pokazal tja gori po dolini, kjer se je iz ponosne domačije valil črni dim...
Kot bi trenil, je razumel položaj. Že je držal v rokah fovč. Ni bilo časa, da bi odvezaval konja. Kar porezal je vrvi in jermena, skočil na desnega konja in že je drvel kot vihar na kraj nesreče.
Ves hlev je bil že v ognju. Pognal se je skozi goreča vrata. Hitel od žleda do žlega in odvezoval goveda.... Toda, kaj naj stori. Zastonj je poganjal, zastonj gonil, zastonj rotil in klel. Nobena žival si ni upala v goreča vrata,.. in nad glavo je gorel že stropnik... Odnehal je in se pognal, da vsaj- sebe reši in z gorečo obleko prodrl skozi goreča vrata.... Toda nova groza ga je čakala. Ognjeni petelin je že zajel tudi hišo, ki je bila že vsa v plamenih. Pognal se je notri. Toda ni mogel rešiti drugega kot nekaj postelj ine. Vse drugo je postalo žrtev ognja.
Ponosna bregarjevina je bila žalostno pogorišče... Samozavestni Bregar je jokal in klel; iz ruševin pa se je valil črni dim.. . poslednji ostanek ponosne domačije...
Tudi Bregariea je jokala. Saj je imela zakaj. Saj je bilo vsega konec. Ni bilo več ponosne bregarjevine, kamor je lahko položila k sladkemu počitku svoje ljubljene otroke, kjer je z njimi molila k angeljčku varliu, ko jih je polagala v posteljo in jim zaznamovala čelo s križem. . .
Mrko je gledal v tla Bregar. Bogokletne besede so se usipale iz njegovih ust, ki so dobro ženo še bolj bolele, tako da je njen jok spet postal bridko ihtenje. Skozi pretrgane solze je prosila moža, naj nikar ne kolne Boga... Toda še slabše je bilo. Bregar je besnel čimdalje bolj. Bregar, ki nikdar ni nikogar ničesar prosil, ki ni bil skop, kadar so drugi potrkali na njegova vrata, toda nikdar se ne bi ponižal, da bi on pokazal proseči obraz... Sedaj je pa vse njegovo bogastvo, ves njegov ponos postal pele in oglje...
Zastonj so ga nagovarjali sosedje, zastonj prosila žena. Na goli skali poleg pogorišča je topo sedel z obrazom v dlaneh. Ni se ganil, čeprav je pritiskal že večerni hlad. Ni se zdrz-I nil, ko mu je dober sosed pogrnil čez rame odejo, da ga mrzla noč ne bi prehladila. Ni dvignil pogleda v jasno mesečno noč velikega četrtka. Ko je slišal da se vračajo pozni mo-lilci od večerne molitvene ure, mu je spet silila na jezik bogokletna beseda. ..
Ni se spomnil skrivnosti križanega Kristusa. Upiral se je vsaki misli, katera je zapisana v zgodbah trpljenja Odrešenikovega. Vedel je, da večni Sin božji ni imel kam nasloniti glave. Vedel je, da so Kralja vseh vekov in vsega vesoljstva za-pljuvali in s trnjem okronali. Znano mu je bilo, da so ga na vse podle načine zasmehovali. Da so mu v zahvalo za neštete prejete dobrote kri-
čali : križaj ga, križaj ga... Da so zavrgli Njega, ki je bil njihov Mesija, njihov Odrešenik in si izvolili ubijalca Barabo; da ga je njegov apostol s poljubom izdal; da ga je prvi med apostoli, sam sveti Peter zatajil; da so mu v njegovi žeji mesto okrepčujoče pijače dajali grenkega žolča......"
Vse te stvari je dobro vedel Bregar. Saj je bil veren kristjan, ki je poznal Kristusov križev pot. Saj je marsikdaj tudi stopal od postaje do postaje in s sočutjem spremljal s križem obloženega Gospoda. Saj je vedel da je vse tisto pretrpel Odrešenik zato, da bi zadostil za naše grehe in bi mogli mi po spovedi dobiti odpuščanje naših prestopkov.
Sklonjen z obrazom v dlaneh je čemel ves strt oni večer Bregar. Obupne misli so se mu podile po glavi. Saj je sedaj vsega konec. Samo kadeče se pogorišče še priča, kje je stal nekoč ponosni njegov- dom. Od vsega mu je ostal le par konj, plug in brane, obleka, ki jo je imel na sebi, nekaj posteljine in žena z lačnimi otroci... Kako ne bi človek zdvajal? Kako naj si postavi nov dom? S čim naj obleče in prehrani družino? Kako naj si nakupi živino, gospodarsko orodje... Vse je končano, tako je obupano zajokal ponosni Bregar, ki doslej v svojem življenju ni nikdar klonil glave, ki ni nikdar okleval; ki je vedno vedel, kaj hoče in kaj bo storil.
Kje je Bog, ki je vse to dopustil! Ali je mar on to zaslužil? Ali ni imel vselej srce, da je drugim rad pomagal? Ali ni vsako nedeljo hodil k maši? Ali ni bil župnikov prijatelj in cerkveni ključar? Nič več ne ho veroval v Boga.... Tako so se mu bridko križale misli, med tem ko je noč polahno polzela dalje in se je že začelo svetlikati tam iznad ostrega Kleka.
Na uho mu je udarilo govorjenje. Zdramil se je iz svojih obupnih misli in se zbudil v bridki realnosti. Sunkoma je vstal. K njegovim nogam je padla topla odeja, s katero ga je ogrnil zvečer dober sosed. Začuden je pogledal in spoznal, da ni njegova. Domislil se je soseda, čigar tolažilne besede zvečer ni razumel.
Ne daleč vstran je stalo znamenje križa. Bregarjev križ je bil to, ki je . stal na križpotju.
Kam naj krene, je bridko iskal Bregar za načrtom. Zavil se je v toplo odejo in neodločno stopal po stezi, ki ga je pripeljala ravno do križa, kjer je ravnokar umirala plaha lučka in ga kakor objokana vabila skozi rožnato steklo oljnice.
Pristopil je in obstal pod križem. Uprl je pogled v Križanega. Milo ga je gledal s trnjem kronani, tako globoko ponižani Gospod. Gol in še ves ranjen in s prebodenim srcem z razprostrtimi rokami ga čaka in gleda....
Povesil je svoj pogled Bregar. Saj on ni ne bičan, ne s trnjem kronan; saj nima nobene rane na sebi. Saj ni bil nič ponižan; saj ima na sebi svojo obleko in še sosedovo odejo... Saj ima svoj grunt. Kri-stues pa visi pribit na križu....
Dolgo je stal sklonjen Bregar in mislil... Saj je prav danes veliki petek, mu je šinila nova misel in spet je dvignili pogled do Križanega-
Nikdar do tega hipa ni razumel misli, ki ga je tedaj prevzela. Razumel je, da je Kristus trpel zato, da bi nas s svojim trpljenjem odrešil in za naše grehe zadostil. Toda nikoli pa ni pomislil na one besede, da mora kristjan tudi nositi križ in da nas Križani Učenik uči tudi prenašati trpljenje.
Tisti hip, ko je pogledal v Križanega, se je spomnil na besede: “Učite sc od mene.... ”’ On, ki je tako učil z besedo in tako z zgledom tudi pokazal vse do smrti na križu.
Tisti hip se je posvetilo Bregarju, kaj pomeni beseda: modrost križa... Zares! Saj nismo kristjani samo po tem, ker smo po Kristusu odrešeni, temveč tudi zato, ker se od Kristusa učimo ceniti vse zemeljske stvari toliko, kolikor so vredne. In nobena od njih ni naj večja. Tudi bregarjevina ne.... Saj jo ho moral tudi on, Bregar, nekoč za vselej zapustiti, in vendar ne bo to nikaka krivica, temveč bo njegov smrtni delež. In tedaj pač ne ho obupaval, ko bo moral dati vsenm
slovo, temveč bo mirno izročil svojo dušo v roke Gospodove. Zakaj bi torej sedaj tako obupoval, če mu ja ogenj požgal to, kar je bilo njegov ponos.... Tisto uro mu bo gotovo več vreden križ, katerega bo stiskal na svoje prsi kot vse ono, kar bo moral zapustiti drugim... Zakaj bi torej tudi ta hip ne razumel nauka svetega križa. Saj so Gospodu vzeli celo njegovo obleko; _ so ga pribili na križ kot brezčastnega človeka... In če je on hotel kaj takega nase sprejeti, je že vedel zakaj... Saj bi se lahko ubranil, če bi hotel.
Zares! Ta trenutek je videl bolj globoko kot nikdar! Saj ne živim na svetu zato, da bi bil ponosni gospodar na bregarjevini. . . Preveč sem bil sam vase zaverovan, pa sem pri tem pozabil, da nisem več kot trenutni voznik na Bregarjevini, ki mi je Gospod dal v roke vajeti, naj pametno vozim....
Še in še je premišljeval Bregar ob podnožju križa. Čudno nove resnice so se mu odpirale in jasno mu je postalo, da nam je Gospod Jezus dal sveti križ ne le kot znamenje odrešenja temveč tudi kot velik nauk in tolažbo za čas našega trpljenja — da ob vznožju križa razumemo, da je nedaleč od Golgote tudi zarja vstajenja.
*
Dvignil se je Bregar in z odločnim korakom krenil nazaj proti pogorišču. Dva soseda sta mu stopila nasproti in se mu ponudila, da bosta prevzela skrb, da se mu nabere kaj podpore. Šla bosta do znancev prositi v njegovem imenu....
Ko je drugo leto na veliki petek Bregar stopal domov iz cerkve, je spet pokleknil pred križanega in se globoko zahvalil za veliki nauk ponižnosti, ki ga je bil tako potreben. Ves srečen se je nato vrnil v svoj novi, še lepši dom.
Janez Hladnik
ZA NAŠE ‘GOSPODINJE
Praktični nasveti
Kadar čistiš madeže z bencinom,
položi pod tisto mesto kos mehkega blaga, da vsesa vase bencin z raztopljeno nesnago. Če tako ravnaš, se ne bodo delali bencinski robovi na obleki.
&
če so vodeni madeži na volni, drži
tisti del nad soparo in polikaj nato volneno blago med dvema vlažnima prtičkoma.
*
Če namažeš vnanje dno pri kuhinjski posodi s kako maščobo, preden jo pristaviš na odprt ogenj, se saje ne primejo.
j Ana C lir po va j
1i	Slov. babica	fj
I dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z | ! večletno prakso v praški porod- g |. nišniei ter v tuk. bolnici “Raw- $ | son”, se priporoča vsem Sloven- | j kam. Sprejema penzionistke iz J * mesta in z dežele v popolno f | oskrbo. Cene izredno nizke. Po- I strežba prvovrstna.	Í
ENTRE RIOS 6 2 1 j
ü. T. 38, Mayo 8182	[
0E3O O
D
o
sonoi
Prva slovenska radio-tehnična delavnica
Naznanjam cenj. rojakom, da se nahajam s svojo radio-teh-nično delavnico v ulici MAURE 3571 — U. T. 54-4650
(prej Andrés Arguibel 1468), kjer sem na razpolago cenj. kli-jenteli.
Konstrukcija prvovrstnih aparatov lastne znamko “ Iliria ”
J. KREBELJ
"d««   mirt m--------
V zlat«
Danes se zdi, če človek opazuje, kako svet živi, da nima življenje nobene druge vrenosti kot užitke katere more dati človeku. Saj je velikanska množica ljudstva, kateri sicer nosijo na sebi ime kristjana, ki pa v svojem življenju ravnajo tako, kot da bi bila edina realnost življenja to, kar je pred vrati groba------
kot da onstran groba ni nič....
Zmota je to. Splošni materializem je to, katerega je rodila tako-zvana civilizacija in napredek.
Radi mnogih modernih tehničnih pridobitev se je zelo povečalo število tistih, za katere več ne velja beseda: “v potu svojega obraza boš jedel kruh....”. Iver je to dejstvo tako zelo očitno, da ga vidi lahko vsakdo, zato se je začelo uveljavljati kot splošno človeško hotenje, ustvariti si tak položaj, da bi vsak lahko jedel svoj kruh brez teškega dela...
Nič slabega še to ne bi bilo in tudi nič neizvedljivega ne! Toda človek je kakor neveden otrok, Id vidi strupeni sad, pa ne ve za njegovo škodljivost in ker se njegovim očem lepo smehlja, se najé volčjih «■črešenj... Pisana kača je za nevednega otroka ‘ ‘ ptiček ”... in vendar je njen pik smrten. Toda v veščih rokah kačjega lovca, je njen strup koristna stvar, ki more kot proti-.strup biti uspešno zdravilo in rešiti življenje nevarno	zastrupi j ene-
mu. ..
Danes je človeštvo pozabilo, da je vse tisto, kar so pridobitve sedanjega napredka kakor lepo pisana strupena kača, katero je treba z “rokavicami” loviti in od nje sprejeti in izrabiti samo tisto, kar je uporabno. Ravnanje današnjega sveta je pa ravno obratno. Samo dobrine modernega napredka so postale vsa vrednost za človekovo življenje. Ne gleda se na nič drugega kot na to, kako si čim bolj olajšati življenje, kako čim bolj postreči svojim željam in naslado povečati. Nič pa nočejo ljudje razmišljati o tem, kaj bo tedaj, ko bo treba vse pustiti...
Saj ni po smrti nič!!
Marsikdo tako trdi. Velika večina ljudi tako živi, ne da bi si to vprašanje zares zastavili.
Še stoje križi ob potih in na eer-
i zoro.
kvenih zvonikih. Tudi po stanovanjih so. Toda kako malo je tistih, kateri postanejo in pomislijo, kaj tisti križi pomenijo:
Da je treba brzdati neurejene želje po svetnih stvareh in nasladah. V kolikor so stvari in nagnjenja v urejenih mejah, služijo k človekovi sreči. Kakor hitro pa človek izgreši meje, katere mu je z desetimi zapovedmi postavil Gospodar življenja in smrti, ga vse vodi v nesrečo in obup....
Pač ni treba tega dokazovati danes, ko vidimo, kam je zašel svet, ki je zapustil zdrava evangeljska načela o zatajevanju samega sebe in skrbi za zveličanje duše in išče samo za materijelnim blagostanjem in uživanjem.
Ta strahotna vojska, ki ji sledimo s tako trepetajočimi upi in strahom je nujna posledica prevrata v človekovi usmerjenosti, ki noče iskati več nebes in srečne večnosti, temveč je obrnil vse svoje skrbi v sedanjost in srečo na zemlji....
Šele v urah najsilnejše stiske in v spoznanju svoje popolne nemoči, da si pomaga človek v stiski, se spet spomni večnih vrednot in vsemogočnega Boga in božjih prijateljev... če bi nemara hoteli kako priskočiti na pomoč....
Skoz take stiske mora voditi Bog človeštvo, da se zave svoje zmote.
O,	da bi tudi res vsi spoznali in dvignili svoj pogled kvišku najprej do svetega Križa, da bi pod njim razumeli vrednost trpljenja, nato bi pa že naše upanje seglo tudi do velike nedelje v zlato zoro, ko je Križani premagal smrt in vstal poveličan v življenje, ki nima konca....
Nesmisel je človeško življenje, če ga živimo tako kot žival, ki je obrnjena le v tla... Vsi pač ne bodo mogli nikdar sedeti pri gosposkih mizah, ker je človeška zgrabljivost prevelika, in si zato brezobzirni ljudje, ki vere v nebeškega Očeta nimajo in so jim drugi ljudje le “žeblji, na katere obešajo svoj rop” — obrnejo vedno stvari le k sebi in puste druge — praznih rok.
Zato pa stoji pred nami večna resnica božja:
Kaj pomaga človeku, če si ves
svet pridobi, svojo dušo pa pogubi!
Ni bajka, ki si jo je ustvarila človeška slabost, temveč večna resnica božja je, da je Sin božji trpel ri&križu in tretji dan zmagovit vstal od mrtvih in sedaj kraljuje živ.
Miljoni ljudi že so ob tej silni resnici našli srečo v sedanjosti in večnosti. Tudi današnji svet bi na osnovi te velike resnice božje postal zadovoljen.
Samo v luči križa, ki nas uči, kako in zakaj je treba prenašati trpljenje in v svitu vstajenja Kristusovega dobi človeško življenje svojo popolno razlago in človeško srce najde tolažbo in srečo.
Prav tako kot so gnali oni čas Gospoda v ponižanje in smrt; prav tako kot so njega na vse načine grdili in obrekovali in nedolžnega na smrt obsodili iz same hudobije, prav tako je na delu tudi danes velika armada satanovih oprod, ki skušajo izpodkopati temelje vere še v tistih, kateri se priznavajo za kristjane.
Stara je ta žaloigra, in je ne bo konec dokler ne bo izvojevan poslednji boj poslednjega zemljana. Saj je vendar večna postava božja, da mora vsak ostati zvest Bogu ravno skozi preskušnje, če hoče da 'bo deležen tudi zmage.
Zato je križ znamenje naše vere.
Kristusovo velikončno vstajenje pa je veliko upanje, ki nas krepi v času preskušnje, ki nas tolaži ob grobu in ki nas razveseljuje ob uri, ko je treba vse zemeljsko zapustiti, da prejmemo zasluženo nagrado za zvestobo Kristusu.
To je krščanski ideal. Podprt je z 2000 letno zgodovino. Dokazan s premnogimi zgodovinskimi dokazi. Utemeljen v človeškem srcu.
Vsak pa je sam svoj gospodar v tem, če hoče ali ne svoje življenje osrečiti s temi poroštvi vesejja...
Ali pa zavreči vse večne resnice v zameno za živalske naslade in izrabljanje bližnjega.
Na izbiro ti je eno in drugo... Samo to ti pa ni na izbiro, kakšno nagrado boš prejel, ker ta bo samo po tvojih delih, kajti Večni sodnik bo plačal dobro in kaznoval slabo, kakor bo kdo zaslužil.
Bodimo torej zvesti otroci enega nebeškega Očeta; bratje križanega Odrešenika; ljubimo se med seboj
kot sami sebe... Pa bomo doživeli dvojno vstajenje: našega tlačenega naroda in našega poveličanega telesa.
Janez Hladnik
Cerkveni vestnik
Na veliko soboto ob 15 uri prinesite k velikonočnemu žegnu na Paternal Av. del Čampo 1653.
Na Veliko noč: Maša na Avella-nedi ob 9.15 uri in blagoslov velikonočnih jedi.
Ob 11 uri maša v spodnji cerkvi Santa Rosa de Lima. > Vhod je iz ulice Pasco.
Ob 16 uri molitve na Paternalu. Nato pouk za birmo.
Bela nedelja.. Prvo sveto obhajilo
na Paternalu. Maša ob 9 uri za Leopolda Kralj.
Molitve ob 16 uri na Avellanedi.
Cerkev Santa Rosa de Lima stoji na križišču Belgrano-Pasco. Prav pred cerkvijo pusti omnibus 66 in 22 ter colect. 26.
Od vseh strani pa imate ugodnosti z vozili ki gredo po Rivadaviji ali Entre Rios, ki puste 4 kvadre vstran. Prav mimo cerkve gredo
tramvaji: 21, 23, 27, 44 in 84. Eno kvadro vstran pa 56 in 97.
V spodnji cerkvi, ki ima vhod iz ulice Pasco, se bo vršila na Veliko-noč ob 11 uri skupna sveta maša z molitvijo za blagor naše domovine.
Pač ne bo izostal noben rojak. Saj vsi razumete, da se sedaj odločuje usoda našega naroda. Bog pa nam naroča: prosite in se vam bo dalo... Nikar torej ne bodimo maloverni in brezbrižni temveč vsi prihitite, da skupno dvignemo našo prošnjo k vsemogočnemu prestolu božjemu, s željo da bi bila naša prelepa velikonočna pesem zmage Kristusove tudi zmagoslavni spev našega trpečega in nedolžno krvavečega naroda.
Opozarjam še enkrat, da bo v spodnji cerkvi, da ne bi kateri ostali zgoraj, kot se je že nekoč zgodilo.
Na Paternalu pa na Velikonoe sveta maša ob 11 uri odpade. Torej pridite vsi k sveti Rozi.
Janez Hladnik
Rojakom v Rio Negro
Naš rojak P. Ludovik Pernišek je bil sedaj nastanjen v Neuquenu. Vsi rojaki v bližini ga lahko torej dobijo tam za velikonočno spoved in druge zadeve vsak ponedeljek do četrtka. Prav tako tudi v Plaza Huincul, kjer sedaj on oskrbuje dušno pastirstvo in je tam vsako soboto in nedeljo.
Rojaki, ki imajo blizu Allen, pa bodo dobili g. Perniška v Allenu 19. in 20. aprila.
Gospod Pernišek vošči vsem rojakom veselo Velikonoč.
POSLUŽUJTE SE PODJETIJ. KI OGLAŠUJEJO V NAŠEM LISTU!
SLUŽBA KUHARICE
Kuharica dobi delo. Plača primerna in hrana tudi za moža. na 48-3361, ulica Pasco 431.
Cariein ljubljenec
ZGODOVINSKI ROMAN
Nadaljevanje 222
Katarina se pozneje ni več brigala za votlino v pečini pod Nevo.
Sedaj je gotovo prazna!
—	Toda Nikita, ali nam moraš ravno danes pripovedovati tako žalostne pripovedke? — vzklikne neki svinjerejec. — Pijan si že, dragi moj!
—	Prav imaš, veselimo se rajše!
—	odgovori oršovski načelnik.
Na velikem lesenem odru so ob zvokih ciganske godbe navdušeno plesali mladi pari.
Deklice in mladeniči so plesali ruske narodne plese.
Nenadoma pa Vladimir vstane. On dvigne roko, godba na odru u-tihne, pari se ustavijo, on pa stopi na stol in glasno vzklikne:
—	Dragi moji gosti!
Doslej so nas cigani razveseljevali s svojo izredno dobro godbo. Sedaj pa nam bodo še pokazali svoje ciganske plese. Umaknite se, napravite prostor, da nam bodo lepe ciganke lahko pokazale svoje plese!
—	Živele! — Bravo! — so klicali gosti, ker so se veselili, da bodo videi lepe ciganske plese.
Ciganke so bile v tistih časih nenavadno lepe.
Še danes se pozna pri marsikateri ruski plemiški obitelji, da se je kak prednik oženil s ciganko.
Marsikateri ruski knez, grof ali baron je vzel za ženo kako mlado in lepo ciganko, — njihovi potomci so se odlikovali po rumenkastih laseh, sijajnih, črnih očeh in kakor slonova kost belimi zobmi. — Razen tega jih je odlikovala ognjevita kri,
—	ciganska kri!
Zdajci stopi osem lepih, mladih deklic in žen na oder — bile so ciganke.
Njihova obleka je bila fantastična, kakor so jo pač v tistih časih
ciganke nosile.
Rdeča krila, črni, zeleni, rumeni stezniki, okrašeni z biseri in denarjem, gole roke, napol razgaljene grudi in pleča, temnočrni lasje, ki so jim cesto segali do bokov, žarki pogledi, vitke noge, bele grudi, — vse to je bilo vzrok, da je postalo mirnim oršovskim svinjerejeem nekako čudno pri duši, ko so jih videli.
Ciganke so začele plesati ob zvokih ognjevite godbe.
Gosli so zvenele, trobenta je donela, kontrabas je brnel, ciganke so plesale, da se je zdelo, da se bo leseni oder pod njimi podrl.
Oršovski vaščani so bili veseli ljudje.
Najrajše bi bili poskočili, odhiteli na oder in tudi sami začeli plesati.
Nekoliko smelejših mladeničev se je res skušalo splaziti na oder k lepim cigankam, toda Dany in kapetan sta odločno izjavila, da bodo takoj odšli, če ne bodo mladeniči takoj na svoje porstore.
—	Naše žene pripadajo nam, — vzklikne Dany, v očeh pa se mu zasveti. Grozeč je pomolil bogatemu svinjerejcu Leonu Mikoloviču svoje pesti pod nos, ko je ta nameraval objeti njegovo lepo Lalinko.
Vaščani so se pokorili, samo da ne bi izgubili godbe.
Niso več nadlegovali cigank, ki so sedaj s krožnikom v roki stopale od mize do mize in pobirale denar.
—	Vi imate res lepe žene, — reče načelnik Nikita kapetanu. — Vi gotovo nimate nikoli neprilik s potniki v Rusiji. — Te lepe žene vam najbrž mnogo koristijo, — mislim, da ati v celi Rusiji načelnika, ki ne bi rad zatisnil enega očesa.
—	Nam ni treba računati na lepoto svojih žena in deklic, — odgovori kapetan. — Povsod nas radi sprejemajo, ker lahko še marsikaj pokažemo. Če bi videli naš zaklad, ki ga imamo s seboj, bi dejali, da v celem svojem življenju še niste vi-
deli lepše žene.
—	Ali pleše ona? — vpraša Nikita.
—	Da, ona pleše, — toda njen ples je popolnoma drugačen. Kadar ona zapleše, se zdi, da je prišel angel j iz nebes, kakor da je utelešena krepost stopila med nas!
—	He, krepost, — odgovori Nikita, — to ravno ni preveč zanimivo.
Toda Vladimir in Dora sta bila zelo radovedna.
Sedela sta namreč poleg Nikite in slišala njegov pogovor s kapetanom.
Postala sta zelo radovedna.
—	Ali sem videl to ciganko pri vas, ko sem včeraj govoril z vami?
—	vpraša Vladimir.
—	Niste je videli, gospod, takrat je še spala!
Mi jo pustimo spati, kolikorkoli želi, — v nobenem oziru je ne motimo in ji izpolnimo vse, kar je v naši moči. — Ona je naša kraljica!
Odkar potuje z nami, nam je sreča naklonjena. — Kamorkoli pridemo, povsod zaslužimo mnogo denarja.
—	Tudi pri nas boste zaslužili, — vzklikne Vladimir, — če nam pokažete to čudo lepote in kreposti I
- Kaj, ali mislite, da bi prišla sem?
_____Da, — žrtvoval bom deset rubljev, če bo prišla sem in zaplesala.
—	Deset rubljev!
Kapetanove oči se pohlepno zasvetijo.
-— Ha, kaj misliš, Dany —■ ali bi jo poklicali?
—	Oče, ti veš, da se ona ne razkazuje rada ljudem, posebno še, če se slavi kaka svečanost. Ona se boji moške razuzdanosti in jaz mislim, da ima tu dovolj vzroka, da se boji.
—	Ona je namreč nenavadno lepa, — se obrne Dany k Vladimirju,
—	nihče se ne more obraniti njene lepote, vsak jo vzljubi, če jo le enkrat vidi.
—	Poslušaj me, Dany, — odgovo-
ri Vladimir, — vi veste da sem poštenjak in bom držal svojo besedo.
—	Vem, gospod!
—	Zatrjujem vam, da se ne bo vaši kraljici ničesar žalega zgodilo! Ne bo doživelo niti najmanjše ne-prilike in če bi se ji kdo drznil približati, jo bom sam branil.
Branil jo bom, če tudi bo prišlo na moji svadbi do razburljivih prizorov.
—	Tudi jaz vam obljubljam, da bom ščitila vašo kraljico, — vzklikne Dora, — jaz se strinjam s svojim možem! — Recite ji, da ji bom poklonila niz biserjev, kakršnih doslej še ni videla!
—	Gospodarica, ■—■ odgovori kapetan, — z zlatom, biseri in dragim kamenjem, ne moreš pridobiti naše kraljice za kako delo. — Ona zaničuje zlato.
—	Kaj, ciganka, ki zaničuje zlato? — To ne drži! — se vmeša v pogovor stari Nikita.
Toda Vladimir mu namigne, naj bo dober in naj ne pokvari cele zadeve.
Načelnik Oršove je bil že vajen, da se mora v vsem pokoravati svojemu zetu.
—	Pojdite, — reče Vladimir ciganom, — pripeljite svojo kraljico! — Toda hitite!
—	Ali mi prisežete, da jo boste varovali? — vpraša Dany. — Ali bo lahko odšla odtod, kadar bo ona hotela?
—	Prisegam! — odvrne Vladimir.
Nato Dany vstane, da pripelje
kraljico, svečanost pa se je bučno nadaljevala.
Gosti so popili ogromne količine vina, sluge so vedno znova prinašali vino iz kleti.
Razpoloženje gostov je postajalo vedno objestnejše in glasnejše.
Povsod so se razlegali zvoki godbe in petja, — po vrtnih kotičkih so šepetali zaljubljeni pari in staro staro drevo je začudeno majalo s
svojimi vejami, ker se mu ti poljubi, ki jih je videlo, niso dopadli.
Toda tam nista bila Vladimir in Dora.
Onadva se nista poljubljala tukaj.
Sedela sta v bližini odra in napeto pričakovala prihoda ciganske kraljice.
Nista dolgo čakala.
Kraljica se je že bližala.
Stopala je z Danyjem in čeprav Vladimir in Dora nista mogla videti njenega obličja, ker je bilo zastrto z gosto, belo tančico, ju je vendar za-divila njena prekrasna in vitka postava.
Gostje so se tudi zbrali okrog odra.
Okrog odra so postavili klopi in stole in kdor ni več dobil sedeža, je moral stati.
Cigani zaigrajo neko turobno melodijo.
Ciganska kraljica začne plesati.
Še vedno je imela na obrazu tančico, a to je le še povečalo dražest njenega plesa.
Neki bogati svinjerejec iz Oršove je sicer dejal, da pomeni to kupiti svinjo v vreči, ker da je vedno sumljiva kupčija, če se blago ne vidi. Zato je trdil, da si lahko misli o cigankinem obrazu karkoli hoče, če ne bo odstranila svoje tančice.
Dejal je, da je deklica morda celo grda.
Cigani so lopovi in goljufi! Morda hočejo samo zaslužiti, ko so tako ldgali o lepoti svoje kraljice.
Godba je igrala vedno hitrejše.
Postajala je vedno bolj ognjevita, strastna in ko je ples dosegel vrhunec, godba nenadoma utihne — in v tem trenutku strga plesalka tančico z obraza.
Njen ples je bil resnično izredno lep, dražesten in graciozen, no od vseh navzočih sta mogla to razsoditi le Vladimir in njegova mlada soproga.
Toda kdo bo sedaj opisal, kako
I
List iz&ajata: '‘SLOVENSKI DOM” in KONSORCIJ
/I
I,/ I

1
o t i č e k
Marijana Željeznova-Kokalj:
VELIKAN HOČAN IN MARJETICA
O polnoči je ukradel velikan No-čan deklico Marjetico in jo skril v svoje kraljestvo noči.
Marjetica se je zbudila, poklicala mamico in jo vprašala: ‘‘Mamica, zakaj se danes tako dolgo ne zdani. ’ ’
‘‘Pozabi na mamico,” se je oglasil velikan Nočan z glasom, podobnem pasjem lajanju. “Pri meni si, moja si in meni boš stregla z ljubeznijo človeka,” je dodal nežno velikan.
Marjetica je zajokala.
‘‘Jok ti ne bo pomagal,” je dejal trdo velikan. ‘‘Obriši solze!” ji je zapovedal.
Marjetica je vzdihnila in ubogala. Na tleh so zableščali demanti, njene solze, in razsvetlili noč. Zagledala je velikana Nočana. Hudo se ga je prestrašila, on se ji je pa nasmehnil: ‘‘Dobro ti bo pri meni. Kar si boš poželela, boš imela, le mame ne.”
“Mamica!” je vzkliknila in zdrknil ji je dijamant z njenega lica.
Velikan Nočan jo je vzel na roke in vprašal:
“Ej, Marjetica ti mlada, ali me imaš kaj rada.” v
Marjetica je odkimala.
“Poglej, torte, piškote, čokolado, bonbončke! Vse to je zate!”
Marjetica je vzdihnila.
“Ne bodi žalostna! Pri meni je lepo. Pri meni ni bolečin ni smrti. Žalost ti bom pa pregnal!“ Zažviž-gal je.	;
Iz teme so se prisvetili zlati ptički in zapeli tako lepo kakor orgije v cerkvi.
Marjetica jih je zamaknjeno poslušala in mislila na mamico. Išče jo, kliče jo in joče za njo.
Ne ptički, ne zlato sadje, ne slaščice, ne velikanova ljubezen ji niso mogli iztrgati žalosti iz srca.
Marjetica ni vedela, koliko časa je že pri velikanu Nočanu. Samo noč jo je obdajala.
Velikan je bil dober z njo in ved-
no in vedno jo je povpraševal:
“Ej, Marjetica ti mlada, ali me imaš kaj rada! ’ ’
Odgovarjala mu je: “Imam te že rada, ker si dober z menoj. Nimam te pa tako rada kakor svojo mamico. Udova je, očetov grob ima, za mojega pa ne ve.”
Velikan Nočan pa ni bil zadovoljen. “Bolj me moraš imeti rada!”
“Če pa ne znam !’’
“Naučil te bom,” je odvrnil in bil še bolj dober z njo.
Marjetica se je navadila * teme. Nikoli ni spala, v kraljestvu noči tudi ni spanja.
Začutila je v sebi praznično razpoloženje. Zazdelo se ji je, da sliši zvonove.
“Mamica,” je šepnila.
Ozek sončni pramen je pokukal skozi temo. Širil se je in jasneje in jasneje je razločevala brnenje zvonov.
“Mamica!” je vzkliknila.
Skala se je presekala neslišno, sonce se je vsulo v kraljestvo noči in vsa obsijana je stala pred njo mamica.
Za njo so se gnetli kmetje z gorjačami, vilami in motikami.
Mamica je objela Marjetico, kmetje pa so planili na velikana Nočana.
“Stojte, ne storite mu zlega!” je zavpila Marjetica. “Dober je bil z menoj! ’ ’
Kmetje so obstali.
Velikan Nočan pa je prvikrat zajokal od sreče:
“Vidim zdaj, Marjetica ti mlada, da imaš me res ti rada! solnčni žarki — zame so le žarki smrti -— si rešila me pogina, smrti!
Bom hvaležen ti vse čase, kaj želiš si srčno zase?”
Marjetica pa je odgovorila: “Nič, saj imam zdaj svojo mamico. Spremeni nam naše skale v cvetna polja,
da nam. ne bo manjkalo kruha.”
“Bodi zemlja vaša mati! In ne le na površju, tudi v notranjosti. Glejte premog, grel vas bo pozimi.”
Marjetica se je poslovila, poslovila se je tudi mamica in za njo tudi kmetje.
Velikan Nočan je zrl za njimi. Jokal je. Vsečloveška ljubezen ga je osrečila.
Nihče ga ni več videl.
Kamnita dolina je dobila ime Cvetni dol... Kruha, cvetja in premoga ni manjkalo nikoli tem dolin-cem.
Manica:
CIGAN IN ŽID
Cigan je nekje iztaknil steklenko žganja. Ves vesel se je podal z njim proti mestu. Ko je ugledal mitnico, se je spomnil, da bo treba od žganja odriniti nekaj dinarjev.
“Škoda bi jih bilo. Morda se bo dalo prikriti,” tuhta ciganček in že stisne steklenko pod suknjič ter prekriža roki na prsih.
“Ali imaš kaj davku podvrženega?” trdo vpraša mitničar.
“Kje bom vzel,” zajavka cigan.
“Čakaj, da te otipam!”
“Ne boš me,” se zareži cigan in steče, kolikor ga nesejo njegove bose noge.
Ali mitničar ima pomagače.
“Za njim!” zakriči in že jo trije korenjaki ucvrejo za ciganom, ki izgine za bližnjim oglom.
Cigan če tudi uren kot je, dobro ve, da bo svojim preganjalcem ie težko odpetal. In kakor v svoje odrešenje, butne tam na umazani stezi v starega Juda Izaka, s katerim sta se dobro poznala.
“Za Boga, brate, skrij mi tole! Večno ti bom hvaležen!” zaprosi ci-ganče Juda in mu pomoli steklenko.
Izak hlastno seže po žganju in ga skrije v svojo dolgo zamazano haljo.
Cigan se zdaj bliskovito zaobrne in skoči na cesto tik pred svoje lovilce. Ti ga urno zgrabijo in tirajo nazaj na mitnico.
‘ ‘ Preiščite rokomavha! ’ ’ kriči mitničar.
Možaki odpenjajo ciganu obleko, tipajo, vse preiščejo toda — nikjer nič.
“Saj sem trdil, da nimam,” se posmehuje cigan.
“Prav! Toda zakaj si potem tako bežal?” se jezi mitničar.
“Nu, imam pač zdrave noge!”
Mitničar bi ga bil v svoji besnosti najrajši pretepel. Ker pa mu ne more dokaazti ničesar, se z gnjevom obrne od njega.
Črnuharček pa stopa žvižgaje dalje. Po raznih ovinkih se pritihotapi k Izaku.
“Jude, brate, daj mi žganjico! Skupaj se bova krepčala z njo!”
Ampak Izak je slab brate. Hinavsko zavije svoje debele oči in zahre-šči:
“Oprosti, ciganče! Nesreča! Ko sem hotel skriti tvoje žganje, so mi nenadno odpovedale roke. Steklenica je padla na tla in se razbila.”
Ciganu se zablisnejo črne oči. V divjem srdu je videti strašen. Saj je prepričan, da je Izak žganje skril in ga bo sam izpil. Ve pa tudi, da če kakršnokoli zagode temu lopovu, jo zagode tudi sebi, ker je varal oblast. Če tudi težko, vendar se obvlada in molče izgine.
Minulo je od tedaj nekaj let. Jud je pozabil na ta dogodek. Tem bolj se je pa spominjal nanj cigan.
Bila je velika povodenj Cigan, ki je taboril tam v gozdičku, je stal ob naraslem potoku, ki je prav tisto jutro poplavil zasilno brv.* Cigan, mlad in krepak, pravkar hoče peš čez potok, ko začuje za seboj čudno javkanje:
“Moj Bog, brvi nikjer, meni se pa tako mudi, — o joh, prejoh —. ”
je njena lepota delovala na prebivalce Oršove?
Povedati moramo le to, da so v tem trenutku onemeli tudi najhujši pijanci, ki so najbolj zabavljali — skoraj slovesna tišina je zavladala na vrtu.
Slišal se je samo polglasni krik, — ki se je nehote izvil Vladimirju iz prs.
V	tem trenutku namreč, ko je ciganka pokazala svoj obraz, je naenkrat prijel Vladimir Doro za roko, jo močno stisnil in tako izdal svoje razburjenje, ki pa ga je Dora pripisovala njegovemu presenečenju.
Toda Vladimir je bil presenečen radi neke druge stvari. Dora je skoraj obžalovala, da je ciganka prišla in da jo je Vladimir videl.
V	njenem srcu se je že zbudila ljubosumnost.
Moška srca sp nestalna, Vladimir se lahko zaljubi v ciganko na dan same svadbe!
Toda mladi zdravnik je bil presenečen in zadivljen iz popolnoma drugih vzrokov, kakor pa je Dora mislila.
Ljudje začnejo navdušeno ploskati.
Takoj so jo obkrožili najbogatej--ši oršovski meščani, — vsak se je trudil, da ji dvori.
Toda v tej zmešnjavi stopi mladi mož k svojemu tastu, načelniku Ni-kiti in ga pokliče na stran.
—	Oče, eno besedo!
—	Je že dobro, to mi boš pozne-
je povedal, —• sedaj moram k ciganki -----tudi jaz ji moram povedati
nekaj laskavih besed!
—	Poslušaj me, oče — stvar je važna —- —sporočiti ti moram novico, ki te bo zelo presenetila!
—- Poslušaj, Vladimir, o doti mi ne govori, — kar sem ti dal ,sem ti dal, nobene besede nočem več o tem slišati!
—- Saj vendar ne gre za doto, — čeprav gre za denar! Toda ne samo
za denar, — nadaljuje Vladimir razburjeno, —- temveč morda za veliko in lepo kari jero, ki se mi nudi!
—	Za denar gre? — Za karijero? — Če je tako, potem govori, — za to imam vedno časa!
—	Oče, — reče Vladimir in potegne svojega tasta na stran, — ali se spominjaš pisma, ki je zjutraj prispelo iz Petrograda? Ali se spominjaš dopisa petrograjskega ministrstva ?
Načelnik si obriše z robcem svoje znojno čelo, ker je preveč pil, kakor pa je mogel prenesti.
Obraz mu je žarel.
—	Pismo, — ministrssko pismo,
•—■ da, da prav imaš, — ono pismo, v katerem je bila slika — slika one žene!
Ali ni zapisano v onem pismu, da moramo poslati v Petrograd o-sebo, ki je podobna sliki, če jo najdemo?
—	Da, tako je oče! Kazen tega pa je v pismu omenjeno, da uradnik, ki bi se mu to posrečilo, ne bo dobil samo visoke nagrade, temveč bo napravil tudi lepo in veliko karijero.
Carica se bo pokazala hvaležna.
—	To je vse zelo lepo, — zamrmra Nikita, — toda kje bomo našli to ženo, — jaz ne vidim nobene, ki bi ji bila vsaj malo podobna!
—	Oče, ni nama treba dolgo- iskati!
Že smo jo našli!
—	Našli? — Neumnost!
—	Oče, ali j-e še lahko kje večja sličnost, kakor pa je sličnost med to lepo cigansko kraljico in sliko, ki so nam jo poslali iz Petrograda?
Načenik ga presenečeno pogleda.
—	Mladenič, če bi bilo to res, ---to bi bila sreča!
Vladimir potegne sliko iz žepa.
—	Oče, tu je slika, — reče on, — poglej jo! Ali lahko najdeš bolj podobno’ženo?
Načelnik začne ogledovati sliko.
Nato se neopaženo poda k odru, j
kjer začne motriti lepo cigansko kraljico.
Ta je stala na odru in se smejala, toda zeloo dločno je zavračala vsako dvor en j e in laskanje, s katerim so jo obsipali.
Zdajci se načelnikov obraz spremeni.
V njegovih očeh se je svetil sedaj pohlep po zlatu.
Za vraga, njegov zviti zet je prav imel, — ni se prevaril! —. Vsaka poteza te ciganke je popolnoma odgovarjala sliki, človek bi mislil, da je nasikal slikar po tej ciganki svojo sliko, —- da to je ona, katere sliko je razposlalo petrograjsko mini-sterstvo policije v mnogo tisoč izvodih v vse kraje ogromnega carstva.
Vladimir stopi k načelniku.
On se skloni k sfojemu tastu in mu zašepeče:
—	Torej, oče, kaj praviš?
—	Pravim ti: prav imaš!
—	Kaj boš sedal storil?
—	Sinko, edina možnost je ta, da jo aretiramo. Za to imamo izrecno zapoved iz Petrograda, in če tega ne storimo, smo se pregrešili, — prelomili bi svojo službeno prisego, za kar pa bi nas zadela težka kazen !
Sedaj se je častitljivi gospod načelnik nenadoma spomnil svoje prisege.
Sedaj je namreč načelnik mislil, da bo zaslužil nagrado, — sicer pa se ni preveč brigal za svoje dolžnosti.
—	Oče, toda jaz ne vem, kako bi stvar uredili, — reče njegov mladi zet, prime svojega tasta za roko m ga odvede na osamljen prostor.
—	Kaj se še obotavljaš? Sedaj zaslužimo mnogo denarja, ti lahko napraviš sijajno karijero, — zato morava biti odločna, taka sreča se ne nasmehne dvakrat.
—	Oče, prav imaš, strinjam se s teboj, —- toda — jaz sem ciganom prisegel in slovesno obljubil, da se bo lahko njihova kraljica nemoteno
vrnila v gozd in da jo bom sam varoval.
Sedaj pa naj jo dam aretirati? i
Razen tega moramo imeti kak izgovor, zakaj smo jo aretirali.
—	Izgovora ne potrebujemo, — njeno Veličanstvo je ukazalo, —- to nam ora zadostovati.
Če bi njeno Veličanstvo ukazalo, da dam zapreti vse oršovske svinje, da jih uklenem v verige in pošljem v Petrograd, bi moral brez obotavljanja ubogati, svinja pa je, — to boš priznal, dragi moj, mnogo, mnogo več vredna kakor pa neumni človek!
—	Moral bi se še posvetovati z Doro, — odgovori po kratkem premisleku Vladimir.
—• Neumnost, kaj bo Dora? Ona je pri takih prilikah vedno sentimentalna. —• Ona ima srce, — srca pa človek ne sme imeti, ako hoče doseči veliko karijero.
—	Toda kako jo bomo aretirali?
—	To ne bo težko, — odgovori načelnik. — Predvsem bom sklical vse stražnike in sluge, da nam ne bi cigani storili kaj žalega, — lahko bi namreč še nastala cela bitka.
Ko bodo vsi zbrani, boš stopil ti pred njo in jo aretiral v imenu Nje-. nega Veličanstva, carice Katarine ruske!
Nato jo bomo zaprli v klet naše hiše, ker naš vaški zapor ni več dovolj varen.
Zapor so namreč nekaj časa uporabljali kot svinjak, potem pa ga sploh nismo več uporabljali. — V zaporu namreč ni ničesar več ostalo, ker so svinje požrle tla, opremo in vse stene, ki so bile lesene.
Načelnik Nikita odide, da pripravi vse potrebno za aretacijo.
Vladimir je ostal za grmovjem in si pokril oči z rokami.
Boril se je sam s seboj.
V duši se mu je pojavilo kesanje.
Prisegel je ciganom, da se ne bo njihovi kraljici ničesar zgodiilo, se-
Cigan se zaobrne. Pred njim stoji ves sključen — Izak.
Žila na ciganovem čelu se nabrekne. Lokav nasmeh mu šine okrog napetih usten:
“Aha, ti si, prijatelj Izak. Mudi se ti, praviš. No, če daš za kozarec vina, te pa prenesem čez vodo. Daš?”
“Dam, dam, oh, kako si dober!” Kakor otroka, vzame cigan suhega Izaka v naročje in stopi z njim v vodo. Na sredi naraslega potoka pa
—	štrbunk — telebi dedca v valove,, sam pa skoči na drugi strani na suho.
“Človek, brat moj, reši me, reši
—	za Boga milega” — se dere Jud. “Ne morem, brate! Roke so mi
prav tako odpovedale kakor takrat tebi, ko si držal moje žganje,” se-mu poroga cigan in prepusti Žida svoji usodi.
Mirko Kunčič:
Jugoslavija
Na zemlji, ki vsa prepojena s solzami, s prelito krvjo je, kjer zarjo svobode stoletja zakrivalo črno nebo je, —
Trije bratje so dom si zgradili skrbno kakor lastovka gnezdo; vanj željo so vročo vklesali, da rasel pod srečno bi zvezdo.
Bežala so leta kot vranci in marsikatero senca sovražna se je priplazila v dom Srba, Hrvata, Slovenca,
Let mnogo vtonilo je v večnost,, trdo so viharji bučali, mostove so rušili, meje — mi vztrajali smo in ostali.
In danes ko spet sovražni se val proti zemlji nam dragi vali hrabra naša vojska in narod junaško na braniku stoji!
daj pa naj potepta svojo obljubo, — naj jo potepta na sam poročni dan?!
Ali ne bi to bil greh, težak greh,, ki se mu bo nekoč še kruto maščeval?
Vladimir je sicer Doro iskreno ljubil, bil je sicer poštenjak, toda zelo častihlepen.
Tako se je sedaj odločil, da bo poteptal svojo obljubo.
Hotel je napraviti karijero.
Hotel je postati mogočen in bogat.
Dora je medtem stopila k ciganski kraljici, ker je opazila, da moški preveč nadlegujejo izredno lepo mlado deklico.
Zdelo se ji je, da ji mora pomagati.
Dolgo je opazovala kraljico ciganov, ki ni niti od daleč izgledala tako kakor njeni spremljevalci.
Njena koža ni bila rumenkasta, njene oči se niso tako divje svetile, pa tudi lase ni imela tako temnoer-ne kakor druge ciganke.
—	Pridi, — reče ona in prime mlado deklico za roko, — pojdi z menoj v ono tiho senco, tam sedi in se odpočij, ker te je ples gotovo zelo utrudil!
Dora vzame z mize krožnik s tortami in sadjem, vzame tudi vino, nakar se napoti s cff anko na osamljen prostor.
Ta prostor je bil obraščen z divjo vinsko trto.
Listje je bilo sedaj že rdeče, —-bila je jesen, — toda bilo je še vedno tako gosto, da se je zgrinjalo nad Doro in ciganko kakor kak rdeč plašč.
Tukaj sta obe deklici lahko mirno sedeli, ni se jima bilo treba bati, da ju bo kdo nadlegoval.
—	Ti jočeš, — reče Dora in začudeno gleda ciganki v obraz, po katerem so polzele velike solze.
(Nadaljevanje prihodnjič)