Na žabe!
Jože Plot
ospod Fortunat lovijo žabe! Oje!« je šlo tisti dan vsevprek po vasi. r         Gospod Fortunat je bil prišel letos s svojo družino v naše
I kraje; bil je goriški begunec, ki si je prišel poiskat pri svojih sorodnikih mirnejšega in varnejšega zavetja. Sredi naše vasi, spodaj za hišo, kjer so se nastanili Fortunatovi, je rupa, velika, umazana mlaka, kjer napajajo vaščani neizbirčno živino in spirajo prašičjo klajo. Prsteno kalna voda je pokrita z zeleno rastlinsko skorjo, in ta mlakuža je bila žc od nekdaj žabam očividno prav prijetno in udobno bivališče. Kadar /e na večer šel kdo tam mimo po kolovoznem potu, se je zmerom zagnala cela armada leporejenih urhov v lužo s svojih postojank na obrežnih kamnih, tako da je začofotalo po vscj rupi, in se je hipoma pretrgala vsa tistd lepo tkana zelenkasta cdeja na površju. »Žabarji!« je zato velikokrat počastil kak srboritež prebivalce iz naše vasi. Ob toplih, lepih večerih so se gospodje urhi hoteli izkazati hvalcžne za uslugo, da jim je bilo pri-pusčeno bivati sredi vasi, pa so koncertirali, muzicirali ter ubirali svojc basovske inštrumente s tako vnemo, da je kar brnelo po vasi. Rega-rega-
8
reg! reg-rega-reg! je slo brez konca skozi noč. Stari Bednjarjev očka, ki so bili jako tenkoslušni in so slabo spali, so se natihem jezili in rentačili * marsikatero noč nad glasno muziko in neusmiljenimi pevci, ki jim ne dado miru. Kovali so načrte, kako bi ugonobili to »kačjo zalego«, a čez dan si niso utegnili vzeti časa za izvršitev svojih naklepov, in v neprestani obilici dela so pozabili na vse svoje težave in napolprečute noči. A ljubi Bog se je usmilil ubogega moža.
Par dni po svojem prihodu že je prišel gospod Fortunat na ime-nitno misel. Ko se je nekoliko razgledal po novih krajih, je iztaknil tudi žabe, in se je vidno zelo razvesclil.
»Pečenko: bomo še iedli,« je oznanil navdušeno svoji družini, »po-mislite, meso, izvrstno meso v teh slabih, dragih časih!«
In spravil se je takoj na delo. Iz stelje, ki jo je hlapec klestil pred šupo, je izvlekel dolgo, močno prekljo, jo ogladil, privezal na tanjšem koncu kratko vrvico in nasadil na motvoz ribji trnek. Tako je postal gospod Fortunat žabolovec in obenem glavna zanimivost našega kraja. Po cele ure je stopical ob rupi po blatni zemlji in čakal žab. Z napctostjo vcščaka in užitkom najzagrizenejšega ter najstrastnejšega ribiča je oprav-ljal svoj posel. Nepremično je držal palico nad vodo, se sklanjal z glavo in gledal ter motril vsak gibljaj vrvice. la — švrk! ¦—- je hipoma potegnil trnek iz vode. Žaba je bila hlastnila po nastavljeni muhi in obtičala ranjena na trnkovi bodici,
Gospod Fortunat je nalovil par dni zapored vsakokrat po celo skledo urhov. To jc bila južina, masten obed! Gospod Fortunat se kar ni mogel načuditi, da puščajo Kranjci v nemar tako dragocene živalce, in da je on prvi izkoristil to nad vse ugodno priložnost cenene in dobre prehrane. A vaščani so spet s svoje plati debelo gledali, se čudoma čudili, šepctali in se smejali.
»Uf, žabe jedo, to ostudno nesnago,« so govorili med seboi.
»Saj ni to tako grda žival,« je končno oporekla splošni sodbi Mari-janica, dekla pri Bednjarjevih, kjer so stanovali goriški ljudje. Takole \z razlagala in utemeljevala svojo trditev: »Saj tudi konjskega mesa ljudje ne jcdo, čeprav je konj lepši kot na primer prešič. Jedo ga pa samo zato ne, ker je konjevo meso od nekdaj zaničevano. Pa kaj bi ljudje zabavljali, če pa ne poskusijo! Seveda ne vedo.«
»A žaba ni konj,« se je veselo zasmejala stara Uračka.
sSeveda ni konj. Kaj bi tisto! Zakaj bi bila pa ravno žaba grda? Zato, ker je ne poznate. Jaz jo pa poznam in sem jo videla od blizu . ..«
»Uf, uf! Pfuj!« se je začelo gabiti zgovorni Urački.
»Oh, kako ste sraešni! Meni se pa zdaj nič ne studijo žabe,« je na-daljevala zagovornica urhov. »Videla sem, kako so ]ih pripravili gospa Helena za jed. S škarjaim so jim odstrigli najprej glavo, potem prste na nožicah, potem so jim pa slekli zeleni kožušček in ...«
»O joj!* je zavpilo vsevprek in se začudilo. Stara Uračka jc še pri-stavila v znak ogorčenja: »Pfuj!« In je debelo pljunila predse.
Božični prazniki.
10
Tudi dekla Marijanica se je smejala, potem pa nadaljevala:
»Zares ste smešni. Saj ni tako grdo. Seveda, no, ko so še v suknjicah, bi jih tudi jaz ne prijela ...«
»Jaz nikoli ne, nak, kaj tacega pa ne!« je trdila s hudo Uračka.
»A potlej so čisto lepe,« je dalje pripovedovala dekla. »Kračice, meso na skckih je tako lepo belo kot pri piščancih. In ravnotako dobro je kot kuretina. Da povem, jaz sama sem ga že pokusila, ko so mi ga dali gospa. Zares, ni dosti drugačno.«
Poslušalci so gledali deklo in se čudili. A da so žabe pridobile pri njih zdaj precej na svojem ugledu, je pričalo to, ker se jc kmalu zatem oglasila tudi teta Blažička, In ta teta je tudi rekla besedo v prid žabam! Povedala je, da so tudi njena stara mati jedli kračice takih žabic, ki skak-Ijajo po drevesih.
»Seveda, tiste so pa že lepše,« je menila Uračka. »A jaz ne bom jedla žab. nak, ne teh, ne takih. Tako vam povem, rajši nič!«
»Stavim. da bi jih!« ]o je zagotavljala dekla. »Seveda, vi bi ne smeli vedeti, da jeste žabe. Takole ob vašera godu na primer bi sc moralo to storiti. Takrat bi vam zaklali piščanca. Ocvrli bi vam lepo žabje skoke, no, in par kurjih kosti bi se moralo dati vmes — in stavim, da bi vam šlo najbolje v slast. Morda bi ]ih celo na vse kripljc hvalili, da ni boljše pečenke na svetu, kot so ocvrti piščanci! Ha, ha, v resnici bi jedli žabe«.
1 »O jojmcne!« je ogorčeno vzkliknila Uračka. »Žaba je žaba! Misliš, da ne bi takoj spoznala?<* V svoji razdraženosti se je obrnila vstran. »Žabe so žabe, in amen je!«
Tako so se prerekale vaščanke in ocenjevale žabjo pečenko. Govo-rile so o urhih na njivah, pri delu in pri malicah, in marsikje se je celo ugibalo, kdo bi prvi spravil grižljaj žabje kračice v svoja usta. Eden je bolj pljuval kot drugi ob teh živih predstavah. Tako je postal predmet o žabah, Goričanih in o žabolovcih sploh eno najbolj perečih dnevnih vpra-šanj in ena najkratkočasnejših zabav.
Zgodilo se je, da so celo moški, vračajoč se z dcla, velikokrat zašli v to občezanimivo besedičenje.   A resnejši so navadno presodili:
»Gospod Fortunat ima prav; meso je zdaj drago, silno drago. Samo škoda, da se nismo nič ž njim pogodili glede lovske najemnine. Dobro bi bilo, da bi bil vzel v zakup naše rupe. Ali bi ne bilo to koristno?«
Tako so možje po svoje razmotrivali to zadevo in se šalili zraven.
A največ opravka, preglavic in zabav je dal žabolov vaškim otro-kom. Kdor izmed njih se je le mogel izmuzniti izpred skrbnih materinih in strogih očetovih oči, se je skrivaj pritihotapil v leskovje ob rupi, ali pa je napeto opazoval žabolov oddaleč izza hiše ali skednja. Čisto umevno, zakaj vso dečad jc neznansko zanimalo, kako izvaja gospod Fortunat svojo umetnost. Tn treba jc bilo le pogledati, oziroma nekoliko posluhniti, kadar se je oglasilo iz bližnjih hiš: »Ančka, kje imaš otroka?« Ali: »Janez, kam si dal koš?« Ali, če so zarentačili pred podom oče: »Viš ga no spaka!
11
Kje pa spet tičiš, Tonče? Kam sem ti pa rckel?! Tonče, Tonče!« Ob takih prilikah, pravim, je bilo treba biti le zraven, in si lahko videl, oziroma slišal, kiko je švistnil izza leskovega grma ob rupi Tonče in pritajeno stekel za Bednjarjevo hišo, da ga ne bi zalotili oče, odkod prihaja. In Ančka se je zdrznila za kakim vogalom hiše ter boječe in prihuljeno stopila prcd vežo po otroka, kjer ga je bila pustila. In Janezek je spet kakor strela planil iz svojega skrivališča pred pod in si skrbno oprtal koš na rame; s povešeno glavo \e racal na odkazano mesto, oprezno prctuhtaval, koliko je zamudil, in se oziral izpod koša na vse strani, če ga je kdo videl, Res, te šmentane žabe! Mnogokrat si potem slišal, kako je zapela očetova brezovka okrog Tončkcvih hlač, kako je zajokala Ančka v veži in obupano zaprosila: »Mama, nič več! Av, boli, av! Nič več žabe ... Av, av! Mama, saj bom ubogala!- In mali Janezek se je glasno pricmeril na trato, grdo pogledal proti rupi in trdno sklenil, da se ne zmeni več za žabje neum-nosti...
Zgodilo se je, da se je uresničila velika želja nadušljivega očeta Bednjarja: Utihnili so najglasnejši ponočni muzikanti, ki so kratili očetu že itak raalenkosten počitek — izginili so urhi v luži sredi naše vasi. Gospod Fortunat je bil namreč v svojem velikem apetitu izvlekel že vse žabice po trnkih iz vode v svojo veliko skledo s pokrovcem, In gospa Helena, gotovo tudi vneta ljubiteljica zalitih žabjih kračic, je z največjo skrbjo obstrigavala nožice in slačila gospodom urhom baržunasto-zelene gala-frake. Tako je teden dni priromal na obedno mizo goričanskih gostov vsakokrat poln krožnik najokusnejših slaščic, jako spretno praženih žabjih kračic. Potem je pa naenkrat zmanjkalo te pojedine — vcs rod kračarjev v naši rupi jc bil zatrt. Za to uslugo je dobil gospod Fortunat od očeta Bednjarja liter najboljše medice v dar.
Zdaj se jc začel lov tudi po drugih. rupah. A izkazalo se je kraalu, da je bila naša rupa najboljša. Gospod Fortunat se je večkrat precej ne-voljen vračal domov: lovil je celo popoldne in ujel samo par srednjc de-belih, včasih naravnost slabotnih urhov. Ker se torej ta šport ni več posebno obnesel, ga )e začel gospod Fortunat sčasoma opuščati. A večkrat so se mu še cedile sline po »debelem tednu«.
Nastala je pa mcdtcm druga vrsta žabjelovccv. Ukaželjni otroci so se kmalu tudi sami izučili v tem poslu, in zdaj jih ni ugnala nobena šiba. Posebno kadar so gnali cvce na pašo, so uhajali k raznim mlakam in rupam. Trnke so si bili sami nabavili iz bucik, in menda ni bilo fantička v vasi, ki bi ne bil imel skritega v žepu tega predmeta. Žabe so otroci nosili gospodu Forlunatu. Pa saj se je tudi izplačalo! Gospod FoTtunat je plačal za vsakega urha dva krajcarja, za mastno rejene celo groš! Francelj, ki je služil pri Bednjarjevih za hlapca, jih jc nalovil neko nedeljo popoldne za celo kronof To je bilo življcnje!
Kovičev Tonče, ki je zmerom želel, da bi bil enkrat bogat, se je polakomnil lahko prisiuženib denarcev, in je zaupno povedal svojemu pri-jatelju Blažičcvemu Janezku:
12
»Veš kaj, Janezek, na Stonik pojdiva! Tam so žabe!«
»Uh, saj res!« je od veselja poskočil mali Janczek. »Tam jih dobiva!«
Stonik je četrt ure oddaljen od naše vasi. Velika, blatna rupa leži pod gričem sredi njiv in travnikov. Tisti dan sta se mlada žabolovca domenila, da ženeta takoj popoldne ovce na pašnike v Stoniku. Pripravila sta se kar najskrbncjie za lov. Preskrbela sta se z najpripravnejšima pali-cama iti z najostrejšimi trnki, ter nalovila celo škatlo muh za vado. Vse to sta že dopoldne poskrila v grmovje ob poti, ki drži v Stonik. Bala sta se namreč vsekakor, da vzbudita doma sum, kaj sta natihem skovala. če zvedo domači, potem bi se znala ponesrečiti tako težko pričakovana izvršitev njunih namer. Zato opreznost!
Prišla je četrta popoldanska ura. Ovce so začele beketati v stajah — bližal se je čas paše. Janczek je obtrgaval za svinjakom korenje, se venomer muzal in pogledaval, kdaj se prikaže sosedov Tonček. Ko je zaslišal izza bližnjega hleva njegov močni glas: »Hi, hi, koštrunci!«, se je takoj odzval, skočil s pručice in skoro zavrisnil;
»I, i, Tonče!^
Tako je bil domenjen odhod.
»Ovce vpijejo,« sta priganjala doma, »lačne so že, lačne. V Stoniku se dobro najedo.«
In domači so se kar čudili, kako kmalu sta danes odgnala pastirja na pašo; tako pridna še nista bila nikdar! Koncem vasi sta prišta z backi vkup.
»Danes naloviva žab!« jc menil Tonče. »To jih bodo plačali gospod Foirtunat!«
Izpod §voje suknje jc privlekel žakeljček in ga pokazal Janezu.
»Sem noter pospraviva svoj plen. Magari cel žakelj...«
Fanta sta vesclo tekla za ovcami in spotoma računala, koliko urhov utegneta naloviti.
»Vsak vsaj za krono; najmanj vsak eno krono dobiva!« je sanjaril Jonče.
Iu .Tanezek je ponavljal in čebetal:
»Krono, uj, celo krono!«
Spotoma sta še vzela iz skrivališča v grmovju svoje žabolovske pri-prave. Ovce sta zagnala v breg nad stoniško rupo. Tam je bil dober paš-nik, in cvčad je tam rada ostajala mirna. Samo to je bilo sitno, ker je bila v bližini Lončarjeva detelja. In pastirja sta predobro poznala očeta Lon-čarja, hudega moža z dolgimi, še hujšimi brki! A končno sta se lepo spo-razumela, da z vzajemno skrbiiostjo podpirata drug drugega pri žabolovu.
»Vsak bo nekaj časa pasel, nekaj časa lovil,« sta sklenila.
Prvi je odšcl k rupi Tonče. Prekljo je otvezel s trnkovim motvozom in takoj poizkusil svojo srečo. Janezek je ostal pri baokih in jc poželjivo gledal na lužo. Z vso napetostjo je motril in čakal, kdaj privleče njcgov korapanjon prvo žabo nči dan.
13
»Si že kaj ujel, Tonče?« je venomer izpraševal in nestrpno iztezal vrat z dolgočasnega brega.
»Čakaj no. malo počakaj!« je odgovarjal Tonče in mcncal z bosimi nogami po blatu ob rupi. >^Ne gre tako brž. Ko enkrat ugledajo žabe natak-njenc muhc, potem bo že . . .«
In potrpežljivo yz stopical po brozgi in stegal svojo palico preko vode. A ni bilc žabe, ki bi popadla nastavljeno muho.
»Jim ne dopade mulia?« se je hudoval Tonče. »Trnek imam gotovo dober.«
»Poglej mojegak je zaklical z brega Janezek. Urno je stekel k tova-rišu, da mu pckaže svojega. Razkaže mu, kako spretno je ukrivljena nje-gova bucika.. »Boljši je moj trnek kot tvoj.«
»Hm, čisto dober jc moj!« je potrdil Tonče. Skrbipolno je dodal: »Ali kaj delajo neki žabe, da jih ni vun! Jaz vem, da so tukaj.«
»Scveda so.' je zagoiavljal Janezek. »In še veliko jih je. Kolikokrat sem jih videl!«
V prevažnem pomenku sta hipoma pozabila oba na backe, na Lon-čarjevega očeta in nr. njegov hudi obraz s še hujšimi brki. Janezek je uredil svojo žabolovsko pripravo in začel tudi loviti. Nastavljala sta semintja — povsod brezu.spešno. Nič in nič! Po daljšem času napornega stopicanja je spet Tonček pretrgal pozorni molk.
vNi jih, pa jih ni!« je dejal. »Tako ne bo šlo.« Svetla misel mu je zableščala v iznc-jdljivih možganih.                                   (Konec prihodnjič.)