45 Glasnik SED 61|2 2021 Covid-19 Miha Kozorog* * Miha Kozorog, dr. etnologije, izredni profesor, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; miha.kozorog@ff.uni-lj.si. Počutil sem se etnografsko privilegiranega, ko se mi v ča- su karantene leta 2020 ni bilo treba zateči v avtoetnografi- jo, saj se raziskovalno posvečam osebam, veščim spletne komunikacije. Gre za »mlade podjetnike«, to je mlade osebe, 1 ki poskušajo svoje zamisli in veščine pretvarjati v blago. Začel sem z organizatorko »sodela« (coworking) Elo, ki me je povezala z nekdanjim »sodelavcem« Jani- jem, ta me je usmeril na svojega »podjetniškega mentorja« Nejca, ta pa na svojega varovanca, »zagonskega podjetni- ka« (startaperja) Naceta. 2 Snežna kepa, kot pravimo postopku pridobivanja sogo- vornikov, se je torej zakotalila v znamenju podjetništva. Z oznako »podjetnik« pa se omenjeni štirje identificirajo različno: izrazito se Nace in Nejc, deloma tudi Jani, ki je v osnovi oblikovalec, medtem ko je Ela do tega pripisa kri- tična in raje govori o »samozaposlenih«. Rekla mi je, da je podjetnik »nevarna beseda«, saj se danes lepi na vse samo- zaposlene, čeprav niso vsi podjetniki, ampak so nekateri ustvarjalci, prevajalci, delavci. Strinjam se z njeno kritično- stjo; neoliberalizem spodbuja samoprepoznavanje v podje- tniški vlogi celo pri tovarniških delavcih (V odopivec 2012). Danes podjetništvo uspešno naslavlja mlade po vsem sve- tu, uporablja se kot identifikacijska platforma in jih pove- 1 Okvirno sem starost predvidel med 18 in 35 let, a ta okvir upoštevam ohlapno. 2 Imena so izmišljena; z vsakim od njih sem se pogovarjal na način narativnega intervjuja. zuje v nove družbene formacije (Freeman 2014: 218, op. 11; Honeyman 2016; Kanna 2010; Magee 2019; Yurchak 2003). Ta pojav raziskujem v kontekstu Slovenije (Kozo- rog 2018a, 2018b, 2019) in namen pogovorov je bil zbrati dodatne življenjske zgodbe za nadaljevanje analiz. Zaradi epidemije pa smo se dotaknili tudi aktualnih vprašanj o nji- hovih poslovnih dejavnostih v tem izjemnem času, pričako- vanju verjetne recesije in spominov na gospodarsko krizo, ki se je na globalni ravni začela leta 2008. Njihovemu po- gledu na negotove čase, kakršna sta epidemija in gospodar- ska kriza, se nameravam posvetiti v tem prispevku. Sogovorniki imajo različne dejavnosti: sodelo (Ela), ra- zvoj, proizvodnja in prodaja dodatkov za kolesa (Jani), marketing in podjetniško mentorstvo (Nejc), razvoj, proi- zvodnja in prodaja modnih dodatkov (Nace). Prav tako so si različni po starosti, in sicer v istem zaporedju: 41, 36, 36 in 25 let. 3 Povezuje pa jih relativna tržna uspešnost in jav- na prepoznavnost (o njihovih dejavnostih so že poročali mediji). Vsi so tudi predstavniki srednjega razreda z ideologijo »kreativnega razreda« (glej Bajič 2017). 4 Vsi 3 V času gospodarske krize so bili »mladi« (glej opombo 1), danes pa so bodisi to bodisi v stiku s podjetništvom mladih (ali pa oboje hkra- ti). So pripadniki različnih generacij, torej so se oblikovali v različ- nih zgodovinskih okoliščinah in imajo različno dolgo sled izkušenj. Zato so tudi zgodovinske dogodke videli različno. Kljub temu čas, v katerem živijo, v nekaterih vidikih doživljajo in razumejo podobno. 4 Razredni pogled na svet opredeljujem s tem, da imajo visoko izo- brazbo in da so jim bili starši zmožni eksistenčno pomagati, ko je Izvleček: V času karantene sem se (pretežno) na daljavo se- stal s štirimi osebami, ki jih povezuje podjetništvo mladih, za pogovor o ekonomiji v času epidemije koronavirusa kakor tudi o zadnji globalni gospodarski krizi, ko so omenjeni začeli svoje podjetniške projekte. Krize ustvarjajo ekonomske spremembe; prejšnja je spodbudila podjetništvo mladih. Akterji pa so raz- mišljali v duhu etike, ki ne le v času »krize«, ampak načeloma predpostavlja negotovost in nagle spremembe ter posledično pripisuje velik pomen zmožnosti refleksije trenutnih okoliščin in prepoznavanju ponudkov za ustvarjanje boljših časov. Čla- nek oriše táko etiko, pogoje njenega obstoja in določeno slepo pego njej lastnega optimizma. Ključne besede: podjetništvo mladih, negotovi in prehodni čas, etika, optimizem, optimizem ponudkov Abstract: During the quarantine, the author held (mostly) remote meetings with four persons who have connections to youth entrepreneurship to discuss economy in the time of the Covid-19 pandemic and the last global economic crisis, during which the actors commenced their entrepreneurial projects. Crises generate economic change; the last one launched youth entrepreneurship. The actors considered the spirit of ethics, which presumes uncertainty and rapid change not only in times of “crises”, but in principle; consequently, it ascribes substan- tial meaning to the capacity to reflect on current circumstances and identify affordances for generating better times. The article outlines this type of ethics, the necessary conditions for its exist- ence, and a certain blind spot of its inherent optimism. Keywords: youth entrepreneurship, uncertain and transitional times, ethics, optimism, optimism of affordances NEGOTOVI ČASI IN OPTIMIZEM PONUDKOV Kratki znanstveni prispevek | 1.03 Datum prejema: 4. 8. 2020 Glasnik SED 61|2 2021 46 Covid-19 Miha Kozorog delujejo v Ljubljani, ki velja za urejeno in perspektivno podjetniško okolje (Poljak Istenič 2015: 25), posebej gle- de na druge, manjše slovenske kraje (Kozorog 2018b). Ti dejavniki zagotovo vplivajo na njihov pogled na negotove čase (domnevamo lahko, da bi oseba, ki bi ji epidemija porušila vizije, okolje pa bi jo pustilo sámo, razmišljala drugače). Skupno pa imajo tudi, da so svoj trenutni projekt začeli med ali kmalu po gospodarski krizi. Strukturne krize (Duménil in Lévy 2012: 87) so sprožilec političnoekonomskih sprememb. Ko je bila stopnja brez- poselnosti mladih v Sloveniji visoka, leta 2013 kar okoli 25-odstotna (Spletni vir 1), so se na primer okrepili dis- kurzi o podjetniških zmožnostih mladih ljudi in državni programi za uresničitev te vizije (Kozorog 2019). Pomisli- mo le na leta 2013 ustanovljeno vladno agencijo za podje- tništvo Spirit (Spletni vir 2), katere poslanstvo je bilo med drugim spodbujanje podjetništva v osnovnih in srednjih šolah (posebej o slednjem Benak Cvijanović in Dopler 2020). To pa je bil tudi čas, ko so z dejavnostmi začeli obravnavani akterji: Ela je januarja 2012 soorganizirala domnevno prvi javni dogodek sodela pri nas, Nejc se je v podjetništvu najprej preizkusil v ZDA, v času krize pa se je vrnil v Slovenijo in leta 2012 začel s praktičnim sveto- vanjem slovenskim startaperjem, leta 2013 je pomagal Ja- niju v kampanji za množično financiranje (crowdfunding) njegovega projekta, Nace pa je do ideje za svoj proizvod prišel leta 2014, v prvem letniku študija ekonomije. Glede na čas začetka njihovih dejavnosti bi lahko pomisli- li, da so jih prav neugodne ekonomske razmere z omeje- nimi možnostmi zaposlovanja in s tem povezane politike vodile v podjetništvo. Delno to drži: kot strukturni pogoj je kriza gotovo imela določen vpliv na njihove kariere kot tudi na kariere mladih nasploh. A v četvorki moramo bolj kot ekonomske akterje iz nuje prepoznati mlade srednje- ga razreda, ki so v prvi vrsti udejanjali izbrane življenjske stile. Ti stili so del dinamičnega materialnega-digitalne- ga-sistemskega-družbenokulturnega itn. translokalnega okolja in tesno povezani s trgom. Vsebinsko jih zaznamu- je popularna kultura: popularna glasba, trendovski športi, ustvarjalne prakse in nenazadnje samo podjetništvo. Podkrepimo to trditev s primeri. Ela svojo dejavnost ra- zume v tesni povezavi s sodobnim negotovim časom, ko (po njenem) skupnosti sodela izboljšujejo pogoje dela in blažijo stiske samozaposlenih. Toda čeprav je njen pro- jekt neposredno odgovarjal na prekarizacijo dela v času gospodarske krize, je bil v osnovi projekt, ki se je porodil iz njenega življenjskega stila. Bila je namreč pripadni- ca različnih subkultur (od adrenalinskih športov do ele- ktronske glasbe) in je vedno sledila novim trendom. Na nekem mednarodnem dizajnerskem festivalu je naletela (ali če bi) bilo to potrebno, ter da se identificirajo s kreativnimi in- dustrijami in/ali sodobnimi podjetniškimi modeli (startap, množično financiranje, podjetniške skupnosti itn.). na koncept sodela. 5 A če bi ne odkrila ravno tega, bi ver- jetno nekaj drugega iz nabora sodobnih, hkrati stilnih in preživetvenih praks ter iz tega naredila svoj projekt. Pri seznanjanju s kreativnimi industrijami je spoznala skupino mlajših industrijskih oblikovalcev, ki je prav tako razvijala načine sodela, njen član pa je bil Jani. Skupina se je ob oblikovanju posvečala različnim trendovskim dejavnos- tim (od elektronske glasbe do hipsterskega kolesarjenja). Jani je na moje vprašanje o vplivu gospodarske krize nanj in njegove sodelavce odgovoril, da krize niso niti opazili, čemur se danes nekoliko čudi, saj je bil zaradi usihajoče industrije oblikovalski sektor močno podhranjen: O tem sem že razmišljal. Nas ta kriza ni … Mi smo bili mladi in smo bili ful pozitivni in smo videli samó opcije, imeli samó voljo. In delali ogromno, ogromno smo delali, res, se prekurili takrat. Ampak je bilo v redu, z veseljem smo to počeli. Pozitivno smo bili naravnani vsi, kljub te- mu, da smo vedeli, da je težko pa da smo podplačani […]. Kar smo uspeli ustvariti okoli tega, je bila ta community, ki se je ful močna tu ustvarila, in to je bilo dovolj. Sicer pa so Janijevo zanimanje takrat pritegnila stalna preoblikovanja razmer in načinov dela. Ko se je na pri- mer njegova skupina umaknila in so njihov prostor sodela prevzeli nekaj let mlajši, so takoj uvedli novosti, še mlajši naslednji nasledniki pa imajo spet nove potrebe, vrednote, miselnost, vizije, pristope in orodja. Zaradi stalnega preo- bražanja materialnega-digitalnega-sistemskega-družbeno- kulturnega itn. okolja Jani pravi, da ne želi soditi o mlajših, zanima ga le, kam (se) stvari razvijajo. Tudi Nejčevo delo lahko opredelimo kot projekt življenjskega stila. Med bi- vanjem v ZDA ga je osupnila tamkajšnja dinamična star- tap scena, zato je želel postati podjetnik tudi sam. Krizo po letu 2008 pa mi je opisal kot spodbudo za nastanek startap scene pri nas, ki so jo on in njegovi kolegi poma- gali dejavno graditi. V tem vidi svoje poslanstvo, torej biti uspešen podjetnik in pomagati ustvarjati podjetniško skupnost, ki bi temeljila na načelih vzajemnosti (sharing) (prim. Kozorog 2018b). Po tem načelu širi svoja spoznanja o poslovanju v izrazito dinamičnem okolju informacijskih tehnologij in svetuje mladim, kot je tudi Janiju in Nacetu. Nace pa je bil med krizo še srednješolec in se je o tem podučil šele kasneje. Pravi, da je postal podjetnik, ker je ambiciozen in ker hoče biti »sam svoj šef« (prim. Free- man 2014: 16; Kozorog 2019: 24; Magee 2019). Čeprav gospodarske krize ni občutil, vidi čas, v katerem živi, kot v celoti zaznamovanega z negotovostjo: Mi smo rojeni v ful bolj tako okolje, ki se hitro spreminja. Moramo se skoz prilagajati. Ko sva prej govorila o mar- 5 Šlo je za Design Week 2011; takoj za tem se je s konceptom sodela seznanila še na evropski konferenci na temo sodela. Take platforme v mednarodnem prostoru širijo nove modele kreativnih industrij in z njimi povezanih življenjskih stilov, ki temeljijo na delu, druženju in etičnih načelih (prim. Irani 2013). Glasnik SED 61|2 2021 47 Covid-19 Miha Kozorog ketingu: pet let nazaj je bil Facebook, zdaj prek Faceboo- ka se ful težko dela, zdaj imaš Instagram, kaj bo naslednja stvar? Skoz se moraš nekaj učiti, naprej iti. Včasih se mi zdi, da je bil nek klasičen koncept: našel si fizične trgovine in si dal notri svoje produkte in si pač čakal. Zdaj je pa nek tak, res tak kaos, okolje, kjer moraš biti skoz ozave- ščen, kaj se dogaja. Skoz spreminjati malo koncept. Trije vmesni sklepi: prvič, kriza po letu 2008 za obravna- vane akterje osebno ni bil prelomni dogodek, projekte so opredelili kot svojo izbiro, ki je bila primarno izbira ži- vljenjskega stila in ne izbira iz nuje. Drugič, vseeno so pri svojem delu reflektirali spremembe na področju dela, ki so po njihovem mnenju deloma izvirale iz krize, deloma pa iz dinamičnega materialnega-digitalnega-sistemskega-druž- benokulturnega itn. okolja. Tretjič, hitre spremembe vidijo kot stalnico tega časa: okolje se hitro spreminja (posebej zaradi informacijskih tehnologij), je zelo nestabilno (po- gosto zaradi globalne ekonomije, danes še epidemije), zato je celoten sodobni čas (in ne le čas uradno oznanjenih kriz) prežet z negotovostjo in prehodnostjo. Glede zadnjega ob- staja podobnost s tem, kar je glede občutenja gospodarske krize v Mongoliji, ko je kriza sicer nastopila kot izjema, a hkrati v splošno nestanovitnih časih ni bila izjemna, za- pisala Rebecca Empson, in sicer da je »občutek, da stvari visijo na tanki niti, v mnogih sferah postal ‘nova vsakda- njost‘ […]. Včasih se zdi, da ne-kriza ne obstaja« (Empson 2020: 17). Negotovost in prehodnost zato ljudje retorično sprejemajo kot normalno, kar v nekaterih okoljih zazna- muje splošno stanje duha (glej Petrović-Šteger 2018). Epidemija je za tukaj obravnavane akterje prinesla le še eno razsežnost negotovosti v nasploh negotov in prehoden čas. Toda imajo različne dejavnosti – dva sta proizvajalca (Jani in Nace), dva pa se tudi sistemsko ukvarjata z eko- nomijo (Ela in Nejc), zato so zdravstveno in predvideno bodočo strukturno krizo v nekaterih pogledih doživljali različno. Medtem ko sta prva dva govorila o lastnih teža- vah na trgu (nevarnost upada prodaje, težave z dobavitelji, primerjava lastne panoge z drugimi), sta se druga dva bolj posvetila sistemu. Ela pravi, da je to, kar počne, že v osno- vi iskanje novih modelov za spopadanje s krizami: Mi smo recesivni model. Mi smo v bistvu NGO, ki naj- bolje dela v recesiji. Zaradi tega, ker rešujemo probleme tistim najšibkejšim. In to probleme, kako boljše delati. In zdaj spet za nas prihaja dobro obdobje. […] Za [kor- poracije] prihaja slabo. […] Če smo mi s prejšnjo kri- zo naredili enega najboljših modelov v Sloveniji, kako pomagati mladim delavcem, 10, 8 ali 9 let nazaj, smo takrat imeli precej manj know-howa. Zdaj imamo ful več know-howa. Zdaj imamo tudi več partnerstev. […] In sem rekla, dajmo mi zdaj izkoristiti to, da še boljše postavimo naše programe. Medtem ko je Ela poudarila socialni dejavnik spopadanja z epidemijo, je Nejc poudaril nove podjetniške priložnosti. V času karantene je močno narasla uporaba interneta, delo na domu je ustvarilo nove želje in potrebe, zato pričaku- je odziv podjetnikov: »Spet bodo novi startapi, spet bodo novi ljudje, ki bodo nove rešitve dobili pa dali ven, tako kot je bilo leta 2009 pa 2012 pa tako naprej.« Kljub razlikam v razmišljanju o epidemiji je njihovo ra- zumevanje sodobnega časa (pred, med in po epidemiji) podobno: čas je ob naglih spremembah izrazito prehoden, kar zahteva njihovo dejavno iskanje rešitev, ki bodo nare- kovale prihodnost. Štirje akterji so se o kriznih in nasploh negotovih časih izrazili v duhu etike, ki jo zaznamujejo prožnost, odgovornost in optimizem. Poglejmo to etiko z analizo omenjenih pojmov. Z etiko razumemo samorefleksijo in presojo lastnih dejanj po določenih kriterijih pravega ali dobrega (Kozorog 2018a; Laidlaw 2014; Lambek 2010); to ljudje počnemo tudi kot subjekti ekonomije (Boltanski in Chiapello 2005; Weber 2002). Prožno in ustvarjalno odzivanje na nove okoliščine velja za vrlino podjetnikov (Schumpeter 1947; Strathern 1972), torej izbranih posame- znikov, a je ta vrlina danes širše, celo splošno pričakova- na. Da so v neoliberalni državi (Foucault 2015) državljani podvrženi različnim režimom prilagodljivosti in da je po- sameznikova prožnost tam moralna norma, so z različnih koncev sveta in domen življenja poročali številni avtorji (Bourdieu 1998; Freeman 2014; Gershon 2016; Kanna 2010; Ong 1999). Tudi pri nas se prožnost uveljavlja kot osebno odgovornost (V odopivec 2012, 2017). Odgovorna oseba je dejavna pri sprotnem premisleku o okoliščinah, v katerih deluje, in v preobražanju sebe – svoje (samo)podo- be, znanj, načrtov, želja itn. – glede na trenutne ponudke. Koncept »ponudka« (angl. affordance) se v izvorni ekolo- ški definiciji (glej Ingold 1994) nanaša na elemente materi- alnega in živega okolja, ki jih žival prepoznava kot poten- ciale (oprijemališča) za lastno delovanje; tukaj s ponudki razumemo dosegljive potenciale večplastnih materialnih- -digitalnih-sistemskih-družbenokulturnih itn. okolij, ki so skladni s posameznikovo etiko, da se jih oprime v nadalje- vanju življenjske (ali karierne) poti (Keane 2016: 27–32). Takšni ponudki-potenciali so lahko marsikaj: informacija, zakonski predpis, posebno znanje, obleka, prostor, čustvo, skratka karkoli, kar je dosegljivo, etično sprejemljivo in oprijemljivo (v smislu, da si s tem lahko pomagamo) v okviru določene dejavnosti. Ta koncept bo ključen za dolo- čevanje njihovega optimizma (v nadaljevanju). Vrlina odgovornosti zadeva delujočega posameznika (zve- stoba sebi; presoja posledic nekega dejanja zame) in dru- ge, na katere vpliva naše delovanje (Keane 2016; Kozorog 2018a; Laidlaw 2014; Lambek 2010). V okviru konkretnih dejavnosti obravnavanih akterjev se kaže takole: sami so iz- brali svojo dejavnost, ki je njihov osebni projekt; hkrati pa to, kar počnejo, razumejo kot družbeno dobro. Ela sodelo povezuje z urejanjem pravic samozaposlenih; Jani omenja skupnost, ki so jo ustvarili sodelavci; Nejc po principu vra- čanja podjetniškega uspeha okolici organizira brezplačne Glasnik SED 61|2 2021 48 Covid-19 Miha Kozorog delavnice o zagonskem podjetništvu; Nace pa v duhu splo- šno priljubljenih nacionalističnih diskurzov, značilnih za današnjo Slovenijo, pravi, da bi proizvodnjo lahko preselil na Kitajsko, a želi zaposlovati v svoji bližini in pošteno pla- čevati delo. Odgovornostna ideologija, ki spodbuja hkratno delovanje zase in za korist okolice, ni posebnost slovenske- ga podjetništva, ampak raje generacijski in razredni odnos do podjetništva v naši in sorodnih družbah (prim. Muehle- bach 2012; Petrović-Šteger 2018). Poleg prožnosti in odgovornosti obravnavano etiko za- znamuje še odločenost za pozitiven pogled na stanje stvari (prim. Empson 2020; Petrović-Šteger 2018). Z drugimi be- sedami, zaznamuje jo optimizem, prepričanje, da bo naše delovanje pripeljalo do nečesa dobrega, boljšega. Tako je na primer Ela, ki je tik pred epidemijo izgubila prostor za svojo dejavnost, težavo komentirala, da je imela celo sre- čo, saj v času karantene, ko sodelo pač ni bilo možno, ne bi mogla plačevati najemnine, hkrati pa jo je to spodbudi- lo k izumljanju novih modelov sodela. Nova naročila ko- lesarske opreme in modnih dodatkov v času epidemije so po drugi strani delovala kot ponudek za Nacetov in Janijev optimizem. Velik optimist je ostal Nejc, ki je o epidemiji razmišljal kot o svežem gorivu startap ekonomije. Pri nji- hovem optimizmu ne gre preprosto za optimizem, ki ga je Schumpeter (1947) vtkal v lik podjetnika kot ustvarjalnega iskalca poti iz kriz. Prav tako to ni »kruti optimizem« (Ber- lant 2011), ki se nanaša na upajoče prakse, ki so hkrati ovira za dosego cilja, h kateremu stremimo. 6 V našem primeru gre za »veseli optimizem« (Irani 2013: 18) eksistenčno manj ogroženih sorazmerno mladih ljudi, ki v urejenem okolju osrednje Slovenije stremijo k izboljšavam tega okolja, za katere verjamejo, da se porajajo (tudi) iz njihovih dejavno- sti (prim. Poljak Istenič 2015; V odopivec 2017). Za razliko od krutega optimizma, ki je krut zato, ker se nekdo oprime prav določene dejavnosti (ki tako postane njegovo breme), se ta optimizem ne zasidra toliko v dejavnost, kot se v pre- poznavanje ponudkov, ki jih razgibano, nepredvidljivo in prehodno okolje neprestano naplavlja predenj. Negotovi in prehodni čas zato ni vir skrbi, ampak je ravno obratno vir optimizma, saj se v takšnem času nove možnosti porajajo neprekinjeno, znova in znova. Ker spremembe ne ogroža- jo obstoja, ampak so dojete kot potencial za nekaj novega, 6 Koncept omenjam, ker je pritegnil pozornost antropologov (glej npr. Empson 2020). Antropologija je načeloma sicer optimistična veda, saj dopušča možnost in spodbuja zamišljanje drugačnega sveta od tistega, ki ga dojemamo kot samoumevnega (glej Hage 2012). A ta- ko kot tukaj obravnavani optimizem temelji na nišnem delovanju in ne na večjih projektih pravičnejših družbenih razmerij, tako se tudi del antropologov vse bolj izrazito usmerja v iskanje »konkretnih rešitev«. Zato ne preseneča, da se je oznaka »optimistična antropo- logija« (Spletni vir 3) pojavila kot metoda prenosa antropoloških znanj v podjetniške time, ki v sodobni kompleksnosti iščejo rešitve za »konkretne probleme«. predvidoma nečesa boljšega, bi ta optimizem lahko imeno- vali optimizem ponudkov. Materialno-digitalno-sistemsko-družbenokulturno-poslov- no itn. okolje se nenehno spreminja, s čimer se zato odpirajo vselej novi ponudki za nadaljevanje akterjevega projekta. Ker je prehodnost osnovno občutenje časa, se mora akter osrediniti na svoj projekt (da ga pripelje v prihodnost) in ponudke pred sabo. To ne pomeni, da se obravnavani akter- ji nad opisano prekarnostjo navdušujejo. Zanje obstaja kot dejstvo, zato menijo, da naj tisti, ki to lahko, delujejo odgo- vorno, torej optimistično. Opisani optimizem pa ima slepo pego: akter lastni projekt postavlja v izhodišče delovanja, zato je to delovanje vselej parcialno. Iz tega optimizma ne vznikajo večji in trajni projekti, temveč kapilarni, ker se na- pajajo iz projekta in vselej prehodnih okoliščin. 7 Zahvala Članek je plod projekta Mladi podjetniki v času negoto- vosti in spodbujenega optimizma: etnološka študija pod- jetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji, ki ga denarno podpira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republi- ke Slovenije (projekt J6-1804). Hvala Saši Poljak Istenič in Maji Petrović-Šteger, dvema anonimnima recenzen- toma ter urednicama tega sklopa za komentarje k prvim inačicam besedila. Literatura in viri BAJIČ, Blaž: Against Creativity: Loosely Structured Thoughts on a Loosely Defined Topic. Traditiones 46/1–2, 2017, 189–207. BENAK CVIJANOVIĆ, Vanessa in Rene Dopler: Podjetništvo v šolskih klopeh: etnografija spodbujanja podjetniške kreativno- sti na šoli v Novem mestu. Glasnik SED 60/2, 2020, 30–41. BERLANT, Lauren: Cruel Optimism. Durham in London: Duke University Press, 2011. BOLTANSKI, Luc in Ève Chiapello: The New Spirit of Capitali- sm. London in New York: Verso, 2005. BOURDIEU, Pierre: The Essence of Neoliberalism. Le Monde Diplomatique: https://mondediplo.com/1998/12/08bourdieu, 1998. DUMÉNIL, Gérard in Dominique Lévy: Marksistična ekonomi- ja kapitalizma. Ljubljana: Založba Sophia, 2012. EMPSON, Rebecca M.: Subjective Lives and Economic Transfor- mations in Mongolia: Life in the Gap. London: UCL Press, 2020. 7 Za konec še ena opomba. Na začetku tega eseja sem zadovoljno za- pisal, da sem se v času trenutne etnografske krize, ko imamo zaradi epidemije omejen dostop do ljudi, uspel izogniti avtoetnografiji. Na koncu pa se sprašujem, ali nisem izjav svojih sogovornikov sponta- no tlačil v lastno občutje sodobnega časa, negotovosti in kariere. V zgornjih analizah namreč zlahka prepoznam svoje lastno iskanje po- nudkov, podjetnost in optimizem ter parcialnost dosežkov prekarne znanosti, zato se mi zdi čisto možno, da sem ob opisovanju drugih pravzaprav opisoval samega sebe. Glasnik SED 61|2 2021 49 Covid-19 Miha Kozorog FOUCAULT, Michel: Rojstvo biopolitike: kurz na Collège de France, 1978–1979. Ljubljana: Krtina, 2015. FREEMAN, Carla: Entrepreneurial Selves: Neoliberal Respec- tability and the Making of a Caribbean Middle Class. Durham in London: Duke University Press, 2014. GERSHON, Ilana: “I’m Not a Businessman, I’m a Business, Man”: Typing the Neoliberal Self into a Branded Existence. HAU: Journal of Ethnographic Theory 6/3, 2016, 223–246. HAGE, Ghassan: Critical Anthropological Thought and the Ra- dical Political Imaginary Today. Critique of Anthropology 32/3, 2012, 285–308. HONEYMAN, Catherine A.: The Orderly Entrepreneur: Youth, Education, and Governance in Rwanda. Palo Alto: Stanford University Press, 2016. INGOLD, Tim: Introduction. V: Tim Ingold (ur.), What is an Animal? London in New York: Routledge, 1994, 1–16. IRANI, Lilly: The Cultural Work of Microwork. New Media & Society 0/0, 2013, 1–21. KANNA, Ahmed: Flexible Citizenship in Dubai: Neoliberal Su- bjectivity in the Emerging “City-Corporation”. Cultural Anthro- pology 25/1, 2010, 100–129. KEANE, Webb: Ethical Life: Its Natural and Social Histories. Princeton in Oxford: Princeton University Press, 2016. KOZOROG, Miha: »Normalen podjetnik« vs. »poseben akti- vist«: Iskanje ravnovesja med osebo in prihodnostjo. Glasnik SED 58/3–4, 2018a, 51–63. KOZOROG, Miha: The Ecosystem Ideal and Local Neolibera- lism of the Young Entrepreneur: The Millennials’ Entrepreneu- rial Environment in Slovenia. Etnološka tribina 41/48, 2018b, 259–80. KOZOROG, Miha: Trije časi podjetništva mladih v Sloveni- ji. Glasnik SED 59/2, 2019, 19–32. LAIDLAW, James: The Subject of Virtue: An Anthropology of Ethics and Freedom. Cambridge: Cambridge University Press, 2014. LAMBEK, Michael: Introduction. V: Michael Lambek (ur.), Or- dinary Ethics: Anthropology, Language, and Action. New York: Fordham University Press, 2010, 1–36. MAGEE, Siobhan: “To be One’s Own Boss”: Exceptional En- trepreneurs and Products that Sell Themselves in Urban Poland. Ethnos 84/3, 2019, 436–457. MUEHLEBACH, Andrea: The Moral Neoliberal: Welfare and Citizenship in Italy. Chicago in London: University of Chicago Press, 2012. ONG, Aihwa: Flexible Citizenship: The Cultural Logics of Tran- snationality. Durham in London: Duke University Press, 1999. PETROVIĆ-ŠTEGER, Maja: O »odprtem pogledu«: miselne pokrajine in doživljanje časa družbenih podjetnikov in vizionar- jev v današnji Srbiji. Glasnik SED 58/3–4, 2018, 7–24. POLJAK ISTENIČ, Saša: Kolo kot akter ustvarjalne urbane re- generacije. Glasnik SED 55/3–4, 2015, 23–37. SCHUMPETER, Joseph A.: The Creative Response in Economic History. The Journal of Economic History 7/2, 1947, 149–159. Spletni vir 1: Trading Economics: Slovenia Youth Unemplo- yment Rate; https://tradingeconomics.com/slovenia/youth- -unemployment-rate, 28. 10. 2018. Spletni vir 2: SPIRIT: podjetništvo, inovativnost in tehnološki razvoj; https://www.spiritslovenia.si/spirit-slovenija/podjetni- stvo-inovativnost-in-tehnoloski-razvoj, 9. 8. 2019. Spletni vir 3: Optimistic Anthropology: What is Optimistic Anthropology (in Honor of #Anthroday); https://www.optimisti- canthro.com/blog/2020/2/20/what-is-optimistic-anthropology, 20. 2. 2020. STRATHERN, Andrew: The Entrepreneurial Model of Social Change: From Norway to New Guinea. Ethnology 11/4, 1972, 368–379. VODOPIVEC, Nina: Samoodgovornost – paradigma sodobne modernizacije: izziv ali grožnja. V: Andrej Studen (ur.), Pomisli na jutri: o zgodovini (samo)odgovornosti. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, 223–245. VODOPIVEC, Nina: Creativity in Production and Work: Expe- riences from Slovenia. Traditiones 46/1–2, 2017, 127–147. WEBER, Max: Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubl- jana: SH, 2002. YURCHAK, Alexei: Russian Neoliberal: The Entrepreneurial Ethic and the Spirit of “True Careerism”. The Russian Review 62, 2003, 72–90.