OBISK PRI ZNANCU
Majhne stvari v velikem centru
Velilco zgradbo novega Kli-ničnega centra v Ljubljani so osvetljevali šibJci sončni žarki, ki so se komaj prebili skozi izgmjajočo Ijubljansko meglo, ko sem opazoval Ijudi, kako so hiteli proti vhodu v bolniš-nico. čas za obiske je bil. Zato so vsi nestrpno koračili proti vhodu. Tam za zidovi jih ča-kajo znanct, očetje, matere, vsi tisti, ki so morali v bolnišnico na zdravljenje.
Ko sem vstopil v bolnišnico, me je reka Ijudi zanesla do pulta, za katerim je droben možiček neprestano brskal po veliki knjigi, v katero vpisuje-jo vse bolnike, ki se sdravijo v Ljubljani. Ljudje so ga kar naprej spraševali, kje leži ta bolnik in kje pni, kdaj je ne-kdo že zapustil bolnišnico, 6e lahko obiščejo tistega zelo hu-do bolnega, kdaj so dovoljeni obiski in kako pridejo do sobe številka 64, 57... Pa vendar je še imel toliko časa, da mi je povedal, da ob delavnikih niti ni veliko obiskov, da pa se ob nedeljah in praznikih kar tare Ijudi in, da je bilo po-sebno hudo, ko ni bilo elektri-ke, s katero morajo varčevati,
čeprav imajo svoj agregat. saj so tedaj Ijudje pogosto blodi-li po velikih hodnikih moderne bolnišnice.
Tok Ijudi me je zopet po-grabil in pririnil sem se do drugega pulta, na katerem so bile naložene na eni strani naj-različnejše rože, na drugi ča-sopisi, cigarete in najrazličnej-še drobnarije, malo naprej pa kupi sadja, steklenice mineral-nih vod in sadnih sokov, naj-različnejše sladkarije in kava. V tej bolnišnici je namreč tudi trgovina, ki ima na zalogi ti-ste stvari, ki jih bolniki najbolj potrebujejo. Tu sem se zakle-petal s poslovodjem lokala Jo-žetom Prelogom in eno izmed prodajalk, Nevenko Špirič. Po-slovodja mi je povedal: »To trgovinico v bolnišnici je ure-dilo ČGP Delo, svoj prostor pa je v njej dobila tudi Ijub-Ijanska cvetličarna. V bolniš-nid je odprta že kakih pet mesecev, prodajamo po ves dan, posel pa kar dobro cvete.
Najbolj gredo v promet sad-je in sladkarije. Moja kolegi-ca ob nedeljah, ko je promet največji, v treh ali štirih urah proda kar za kake tri tisočake
najrazličnejšega sadja in slad-karij. Strežemo tudi v bolniš-kih sobah in tega so tisti bol-niki, ki so ,prikovani' na po-steljo,  najbolj veseli.«
V tem času se je velika spre-jemna hala dodobra napolnila, klepet pa je napolnil velik pro-stor Vsak bolnik je bil obkro-žen z gručo znancev in svojcev, ki so ga prišli obiskat. Le mo-žakar srednjih let je nekako potrto hodil sem in tja, neka-ko žalostno je gledal okoli se-be, zato sem stopil k njemu. »Kaj vas danes ni nihče obi-skal, da ste tako žalostni,« sem ga vprašal.
»V bolnid sem že dalj časa, toda nikoli me nihče ne obi-šče. Doma sem namreč v Bosni in moja družina je predaleč, da bi me lahko prišla obiskat. Tako samevam, pa kaj hočem. Sicer pa se bom kmalu rešil ,špitala'. Zdravniki pravijo, da sem ze skoraj zdrav, no in po-tem bom šel zopet na delo, saj sem v Sloveniji zato, da kaj zaslužim, ne pa da poležavam v bolnišnici.« To mi je povedal Osma Vestnič, ki dela pri Gra-disu, doma pa je iz Bijeljine. Potožil pa mi je še, da ga tudi
njegovi sodelavci niso prišli ni-ti enkrat obiskat.
»Tudi vi ste nekoliko Salost-ni. Pa ne, da ni bilo obiska, ki ste ga pričakovali?« sem poba-ral Aeno  srednjih let.
»O, obiske sem pa imela. Moz je prišel pa sestrična in pri-jatelji. Malo žalostna sem za-to, ker so že odšli, saj je čas za obiske že minil. Brez obi-skov nisem nikoli, vedno kdo pride.«
»Verjetno se obiskov veselite že  kar ves dan prej,  ali  ne?«
»Oh, seveda. Rada zvem, fca-ko šivijo sedaj, ko mene ni doma. Zanima me, kaj je nove-ga v Borovnici, od koder sem doma. Vedno je kakšna novi-ca, o kateri potem še dalj ea-sa premišljujem. Sicer pa pre-pogosti obiski niso dobri, saj bolnika samo utrudijo, zato je prav, da so obiski omejeni le na eno uro,« je dejala 47-letna Magda Jurčec, delavka iz Bo-rovnice.
še z nekaterimi bolniki pa tudi obiskovalci, sem se zakle-petal in nabral kup vtisov. Bol-nišnica je lepa, morda celo nekoliko preveč »luksuzna«, zdravniki, posebno pa bolniške sestre so prijazni, obiski prU našajo hipec veselja in nato težko domotožje, v bolnišnici niso pozabili skoraj na nič, le zdravja nimamo, so bolniki go-vorili vse vprek. Ko sem jih zapuščal, mi ni ostalo prav nič drugega, kot da sem jim zaže-lel čimprejšnje okrevanje. Pa so mi odvrnili: »Lepo je v tej bolnišnici, toda nikoli več si ne želimo nazaj.«
J. P.