650
Kronika
KNJIGA O IVANU VOGRICU
Književnost         Vogričevo ime poznajo slovenisti po
terskih materialih Baudouina de Cour-tenava; v drugem delu knjige, Čužie materialy, na str. 193, predstavlja avtor svojega informatorja tako: Obrazcy jazyka na govore ČjaneboVskom, zapi-sannye v 1877 g. Ivanom Vogričem (italijanskim Slovencem rodom iz Sv.-Petrovskago distrikta), otlučennym ka-toličeskim svjaščenikom, professorom Udinskago liceja (gimnazii), avtorom neskotkih polemičeskih antiklerikal'nih i dr. brosjur, redaktorom zurnala Esa-minatore Friulano. Baudouin citira nadalje stavek iz pisma, s katerim mu je Vogrič poslal čeneboske tekste: »Qui Le mando alcune cose nel dialetto di Canebola. Ho scritto dietro quello, che un uomo carbonaro di qual paese mi raccontava.« (Tega oglarja je Vogrič bržkone srečal v Vidnu, saj iz živ-ljenjepisnih podatkov na razpolago ni razvidno, da bi kdajkoli šel med Terjane.)
Pred nedavnim je izšla monografska študija o tem zanimivem človeku, ki je-sredi druge polovice prejšnjega stoletja nastopil proti videnskemu nadškofu Casasoli in vsi višji cerkveni hierarhiji ter celo ustanovil starokatoliško versko skupnost v Furlaniji po zgledu staro-katoliških skupnosti, ki so zaradi raz-pora med naprednim, liberalnim kle-rom in rims.ko kurijo nastale v Cam-paniji in drugje v Italiji. Knjiga osvetljuje prav ta zgodovinski moment in ne more zanimati slovenskih zgodovinarjev, saj zadeva probleme italijanske notranje politike. Zanimala pa bo človeka, ki so mu pri srcu zgodovinski problemi mejne Furlanije. Vendar bo knjiga zanimiva tudi za Slovenca, ki so mu pri srcu usode vseh tistih beneških  Slovencev,   ki  so  se  kjerkoli  in
kakorkoli proslavili s svojim delom. In Vogrič ni samo po rojstvu Benečan (Hlasta pri Sv. Lenartu 1818 — Viden, 1904), temveč je nekajkrat tudi služboval v Benečiji (bil je kaplan na Stari gori od 1843 do 1844 in pri Sv. Lenartu v 1. 1851) in v sami Benečiji je nekajkrat nastopil kot kontestator proti centralni cerkveni oblasti: sredi 1.1871 se je moral zagovarjati, ker je brez dovoljenja hodil maševat v Skru-tovo (hotel je ustreči — tako se je zagovarjal — tamkajšnji verski skupnosti, ki ni bila oskrbovana po krivdi vikarja Bankiča), ker je brez dovoljenja po maši delil krščanski nauk otrokom (to so zahtevali starši, je trdil Vogrič), ker je hodil jest v gostilno (ker sta v gostilno šla tudi S. Jožef in Marija; ker pa je bila gostilna zasedena, sta se zadovoljila s hlevom), ker je govoril zoper papeževo nezmotljivost itd., itd. A že 20 let poprej, ko je bil kaplan pri Sv. Lenartu, je prišel navzkriž z župnikom Bankičem, tistim, ki ga je pozneje ovadil čedajskemu ka-pitlju in videnskemu nadškofu zaradi maševanja v Škrutovem. (Je bilo morebiti to nesoglasje med trdim Bankičem in brezkompromisnim, naprednim Vogričem eden vzrokov, zaradi katerih mu je postala Benečija pretesna in je poslej iskal delo v Benetkah, po Furlaniji, v Vidnu?)
V Benečiji je spet zagrešil dejanje, ki mu je prineslo suspensio a divinis: v Sovodnjah je brez kanonične dispen-ze združil v zakon po vseh predpisih rimskega obreda dva domačina, ki sta se že prej poročila s civilnim zakonom in ju je vezalo krvno sorodstvo, bila sta namreč svaka. Pri tem je zanimivo ugotoviti, da so čedajski in videnski cerkveni oblastniki nastopili proti njemu strogo, medtem ko je špetrski vihar Mihael Mucič predstavil v svojem
651
Pavle Merku
poročilu nadškofu vso zadevo kar se da milo in blagohotno.
Morebiti bojo ti dogodki zanimali tudi slovenskega zgodovinarja, morebiti jih bo lahko povezal z dvema podobnima primeroma kontestacije beneškega klera sredi prejšnjega stoletja, ki jih ta monografija mimogrede omenja (primer Antona Podreka iz Škru-tovega, 1794—1870), in primer Giusep-pa Struzza (?) iz Trčmuna).
Knjiga CHIESA E RISORGIMEN-TO IN FRIULI NEL DISSENSO DEL VOGRIG, ki jo je napisal mladi Carlo Rinaldi (Editrice Nuova Base, Udine, 1971, str. 200, lir 2500) je resna in stvarna, pisana pa tako živo in s takim smislom za bistveno, da jo tudi človek, ki mu niso zgodovinska vprašanja izrecno pri srcu, bere z velikim užitkom.
Pavle Merku