4
leto XVI / št. 1 / junij 2012
ONKOLOGIJA /  uvodnik
Je bridkejše hitro in nepričakovano slovo, 
ali dolgo in boleče poslavljanje?
Nemara je to vprašanje, ki nas vse pogosto 
muči. Kot da bi imeli kako izbiro…v resnici 
je nimamo. 
Slovo je neizbežno, to je edino dejstvo.
In-dejstva je včasih težko sprejeti. Trda, 
resnična, neizpodbitna in nespremenljiva.
O profesorici Marjetki Vrščaj bi lahko na-
pisala mnogo dejstev. Kako je kot uspešna 
ginekologinja prva raziskovala in doktori-
rala iz področja okužb s Human papiloma 
virusom. Kako je človeško strpno pomagala 
mnogim pacientkam, bila njihova zaupnica 
in tolažnica ter se razdajala v društvih bolnic in bolnikov. 
Kako je skrbno, natančno in vestno vodila uredništvo revije 
Onkologija. Kako častno je zastopala slovenske zdravnike na 
številnih mednarodnih poljih. Kako bogato bibliografijo je 
ustvarila.
Pa jih ne bom.  Ne zato, ker so dejstva njenim neposrednim 
sodelavcem in bližnjim kolegom precej bolj znana kot meni. 
Ampak zato, ker menim, da ni bila samo zdravnica in strokov-
njakinja, ampak osebnost, nekdo, ki jo bomo vsi pogrešali.
Moj prvi spomin nanjo seže v tista leta, ko je kot mlada 
specializantka prišla na Ginekološko kliniko v Ljubljani. Kot 
usmerjena  študentka na ginekologiji sem se mnogokrat sreča-
la z njo. Resnobno, zavzeto, profesionalno mlado zdravnico. 
V tistih redkih trenutkih, med dvema porodoma ob skodelici 
kave, ali pa na ukradenem času za malico, se je znala razgo-
voriti o svoji družini. O hčerkicah, takrat še majhnih, in kako 
se je ob tem spremenil in ožaril njen obraz…sicer  zbran, 
resen, osredinjen.
Pred dobrimi tremi leti naju je združilo 
delo v Strokovni skupini za HPV, ki je 
pripravljala in izdelala strokovna stališča do 
cepljenja proti HPV. Njena drža v skupini 
je bila sicer obzirna do mnenj in stališč 
drugih, pa vendar odločna in brezkompro-
misna na strokovnem polju, kjer je bila tako 
zelo suverena.
Znala je ohladiti in umiriti razgret pogovor 
in usmeriti prizadevanja proti zastavlje-
nemu cilju.  Tudi v skupinah, ki so jih 
sestavljali ljudje najrazličnejših strokovnosti 
in pisanih človeških lastnosti. V redkih 
trenutkih sprostitve, v pavzah med pre-
davanji, na letalu med potovanjem, tistih 
nekaj korakov po hodniku do sejne sobe 
je bilo moč začutiti njen smisel za humor, 
človeškost, obzirnost, pa vendar premočrtnost, usmerjenost k 
cilju, odločnost, moč.
Ranljivost bi bila zadnja lastnost, ki bi jo pripisala profesorici. 
Včasih vsi pozabimo nanjo, se pustimo prepričati. Ranljivost, 
tudi minljivost. Spremljata nas kot senci, četudi je sonce v 
zenitu.
In ko sonce zaide, nebo potemni. Drug svet. Teman. Nebo, 
posuto z zvezdami. Iz česa so, pravzaprav? Iz zvezdnega 
prahu, menda celo iz zvezdnih meglic. Pa vendar svetijo.
Odkar smo izgubili profesor Vrščajevo, je tam zgoraj še ena 
zvezda več.
Nena Kopčavar Guček
Profesorici Marjetki Vrščaj v slovo