90 let Julijusa Lupšine - upornega mornarja iz Boke Kotorske in prostovoljca za severno
mejo 1918/19
23. decembra 1878 se je v vasi Župelovec pri Brežicah rodil droben in ne preveč zdrav deček Julijus Lupšina. Njegova živ-ljenjska pot je kmalu zavila iz domače vasi in se potopila v majavi svet pred prvo svetovno vojno, v njo in po njej. Danes, po 90. letih, je ta nekdanji deček, kasneje uporni mornar v Boki Kotorski in prostovoljec za severno mejo, čil in nekoliko osivel starosta, s svojo življenjsko družico med, nanri v Štepanjskem naselju, Skopska 1. Nekoliko naglušen, kot se za nekdanjega topničarja spodobi, sicer pa še iskrivih tnisli in trdnega spomina, se rad pogovarja in se skupaj z ženo Antonijo veseli sončnih dni ter želi, srčno želi, da bi se med naše narode vrnila iskrenost, strpnost in razum.
Ob njegovem visokem življenjskem jubileju in jubiieju sloven-ske združitve v skupnosti narodov Jugoslavije sem ga obiskal na njegovem domu. Z veseljem in prijaznostjo me je sprcjel in kmalu sva se skupaj sprehodila po daljnjih poteh spomina.
Leta 1913 je bil Julijus sprejet za gojenca v mornariško šolo te-danje Avstro-Ogrske vojne mor-narice, ki jo je kljub velikirn zapletom v treh letih tudi kon-' čal. Po letu dni pomorstva, leta 1914, je doživel prvi brodolom. Zgodilo se je blizu albanske meje, ko fih je na učni plovbi torperdirala neznana ladja. Vso noč je bil Julijus v vodi, šele naslednji dan so preživele po-brali iz morja. Vojne ledaj sicer še ni bilo, je pa že visela v zraku in prihajalo je že do nekaterih sovražnosti. Preostala leta je Ju-lijus kot gojenec preživel še v Ši-beniku, Trstu, Kaštelu, Budim-
pešti in nazadnje na Dunaju, kjer je mornariško šolo uspešno končal. Tedaj je vojna že postala svetovni spopad. Tudi mladi Julijus se ji ni mogel izogniti. Služboval je na več vojnih la-djah Avstro-Ogrske monarhije, med drugina tudi na oklopnici Sankt Georg, na kateri je 1. fe-bruarja 1918. leta v Boki Kotor-ski izbruhnil znani upor revolu-cionarnih mornarjev. Na strani upornih mornarjev je bil tudi Julijus. Po tem dogodku je bil premeščen v Pulo, kjer je ostal do konca vojne. Pred Italijani se je umaknil v Ljubljano k sestri, kjer pa za vse ni bilo dovolj
kruha, odšel je v svojo rodno vas pri Brežicah. Tudi doma ni ostal dolgo. Odzval se je ppzivu '
V naši občioi živijo, razen Ju-lijusa, ie trije borci za se-verno mcio: Šfefan Levičnik, Podgrajska 3, jože Zitnik, Ljubljana, Vlahovičeva 31, Franc Skofic, Ljubljana, Goce Delčeva 16
generala Maistra in se vključil med prostovoljce za obrambo severnih slovenskih meja.
Julijus Lupšina se rad spomi-anja tistih dogodkov, saj so se vrstili zelo hitro drug za drugim in z velikim zanosom. Prvič v zgodovini se je oblikovala lastna slovenska redna vojska in prvič je branila svoje meje v svo-jem interesu. Bili so veliki zgo-dovinski trenutki in bolj se od njih odmikamo, dragocenejši so.
Zbirališče prostovoljcev je bilo Celje, se spominja Julijus in smejoč še pristavi, da je on mor-nar tu postal artilerijec petega dravskega peš polka. Najprej je bil z enoto na območju Žalca, po 10. novembru pa so se pre-
maknili v vas Galicija onstran Dravograda, kjer so se vkopali. Kmalu pa so enoto spet preme-stili, tokrat v Prekmurje k vasi Peirovci. Vkopali so se in dobro utrdili. Na . položajih za obrambo severne meje so bile razmere tedaj zelo težke, se spo-minja naš jubilant. Dežela je bila povsem izčrpana, veliko pridnih rok kmečkih fantov in mož jeostalo raztresenih po šte-
vilnih grobiščih nesmiselne vojne. Primanjkovalo ]c vsega, še najbolj pa hrane. »Tisto zimo je bilo veliko snega, se spominja Julijus, avsrrijska vojska pa nas je pogosto napadala, vendar brez uspeha. Nekajkrat nas je
obiskal tudi general Maister in nas bodril, da vzdržimo.«
Po plebiscitu so bili prosto-voljci odpuščeni. Maribor je ostal slovenski. Julijus pa je bil končno spet prost, svoboden, pa vendar po položaju le še en siromak več, ki ni mogel dobiti dela, s katerim bi se preživljal. Vleklo ga je na morje, na za-grebški pomorski upravi pa so ga odslovili z besedami: »Kjer
ste bili doslej, pa bodite še od-slej«. Končno mu je leta 1921 le uspelo dobiti zaposlitev, pa če-prav v daljnjem Beogradu kot uslužbenec v reški kapetaniji.
V novi službi se je Julijus do-bro počutil, saj je bilo okrog
njega še veliko pravih pomorš-čakov iz obmorskih krajev. Spoznal je sedanjo ženo Anto-nijo, tudi Slovenko, in skupaj sta začela lepše obdobje življe-nja. Med drugo vojno si je pri-dobil status borca NOB, leta 1956 pa se je upokojil. Prišla je priložnost, da se spet vmeta v Slovenijo. Rada se spominjaia let v Beogradu. Imela sta veliko prijateljev, ki so jima v najhuj-ših časih veliko pomagali. Zaio sedanjih sovražnih razmer v Ju-goslaviji ne moreta razumeti.
Tu v Štepanjskem naselju se počutita dobro. Julljus je bil lani na počitku v Strunjanu, le-tos nikjer. Njuna potovanja so vse krajša, vse več sta doma, na Skopski -1. Prijetno domače je njuno stanovanje. V njem ni na-čičkanega blišča, je pa veliko svetlobe, veliko sonca. V njuni visoki starosti ju še posebej Ijubko razveseljuje mala papiga, ki je nekega dne sama prikora-kala skozi odprta vrata njunega stanovanja. Morda je čutila, da Julijus in Antonija potrebujeta njeno družbo, ona pa zavetje, kjer se bo dalo prijetno in dolgo živeti. Ko sem odhajal, me je Julijus še poprosil, naj pripišem še njegovo novoletno "voščilo preostalim še živečim borcem za severno mejo. In tudi vsem dru-gim našim občanom. SREČNO« torej.
Srečno in obilo zdravja tudi jubilantu Julijusu, Antoniji in seveda tudi mali papigi - pro-stovoljki!
SLAVKO GERLICA