ANNALES (,/' 95
strokovno delo	UDK 781.7(497 13 Istra)
TIRLE, TIRLE KE ARMUNIKA SOPEJ PRiSPEVEK K SPOZNAVANJU GLASBENEGA IZROČLA ¡STROROMUNOV S POUDARKOM NA DELU TEODORA BURADE iN PETRUA IROAIEA
Uario MARUŠIČ ortomuzikolog, 6i>320 Portorož, Strunjan tfi, SLO ortomusicologo, 66320 Portorose, Strugnano t a, SLO
IZVLEČEK
Avtor podaja pregled glasbe krajev z istroromunskim prebivalstvom. Pri tem se poleg lastnih virov poslužuje predvsem del Peirua Iroaiea in Teodora Burade. Osnovna ugotovitev je, da so danes Istroromuni le jezikovna skupina, a kljub temu predstavljajo eno od petih avtohtonih etničnih komponent Istre.
Najpogosteje smatramo dosedanje etnomuzikološke raziskave v istri kot dobro osnovo za nadaljnje delo. Posebno je dobrodošlo zajetno gradivo (večinoma sicer v rokopisu), ki obravnava pevsko izročilo. Ob previdnem pristopu z obvezno kritično distarico lahko v njenih splošnih obrisih tudi sintetiziramo istrsko glasbeno tradicijo,
Ko se osredotočimo na mikrocelote (geografske, lingvistične, kulturološke), pa moramo nemalokrat marsikateri podatek ponovno pretehtati. Predvsem je pomanjkljiva prostorska kontinuiteta obstoječega gradiva. Po eni strani je to posledica nenačrtnega (oziroma slabo načrtovanega) terenskega dela, še v bližnji preteklosti prepuščenega posameznikom, po drugi strani pa tudi rezultat nacionalnih polarizacij narodopisja. Nikakor ni moč prezreti, da je do nedavnega velika večina raziskovalcev bila bolj obremenjena z "nacionalnostjo" gradiva kot z njegovo glasbeno pripadnostjo.
Do prvega res načrtnega zbiranja gradiva je prišlo konec štiridesetih let2, a šele v šestdesetih letih opazimo
prvi kvalitativni pomik od nacionalnega k antropološkemu z. raziskavami Ivana ivančana, ki je v južni Istri ?.. isto doslednostjo pristopil k tradicionalni glasbi tako Hrvatov kot Italijanov (izšlo: Istrski narodni plesovi. INU Zagreb 163). Takrat je bil namreč ( vsaj z jugoslovanske strani) dokončno rešen problem pripadnosti Istre in je sožitje med Slovenci, Hrvati in Italijani dobilo tudi svojo institucionalno digniteto.
Iz tega konteksta pa sta izpadla tista dva istrska etnosa, ki nista bila subjekta v mednarodnih arbitrarnih igrah: petojski Črnogorci in Istroromuni. Prvi so bili kot Slovani znotraj splošne jugoslavizacije Istre ignoriram tako zaradi svoje maloštevilnosti kot zaradi nezadostnega etničnega izstopanja.
Problem Istroromunov je vsekakor kompleksnejši. Prvenstveno so tu problematični osnovni kriteriji označevanja (ne določanja!) specifičnosti. Nacionalni lobiji humanističnih znanosti (ki so v določenem državnem nacionalno-pofitičnem kontekstu edini merodajni), postavljajo lestvico vrednosti identitete, ki je v svojem
1	Zaradi lažjega Citanja izgovorjave istroromuničine sem uporabil slovenski pravopis. Romunskega pa sem obranil v citatih.
2	Skupina pod vodstvom Radosava Hrovatina je v dobro zasnovani akciji terenskega zapisovanja po celi Sloveniji prišla tudi v takratno
cono B STO. Gradivo, ki je do danes ostalo v rokopisu, je še zmeraj najpopolnejše, kar imamo s tega območja. A to gradivo zajema
le izročilo Slovencev, popolnoma pa so bili ignorirani Italijani, takrat še dobra polovica prebivalstva. V bujskerrs delu cone B so na
terenu bili hrvaški kolegi, kateri so se osredotočili samo na izročilo Hrvatov. Tu je še posebno očitna odsotnost antropološkega
pristopa. Napogosteje so zapisovali prav v krajih, ki so biii dvonacionalni in dvokulturni, in vendar ni sledu o italijanskem izročilu,
čeprav so jim bili nemalokrat imtonnatorji prav pevci in godci, katerih repetoar je bil absolutno dvokulturni (npr. Vido Pucer Macut).
107
ANNALES (,/' 95
Difio MAPUásC; TIRU. riKlt KC ARMUNIKA SOPt. •• 107-112
bistvu absolutno količinska. Priznavanje specifičnih identitet je torej odvisno od čim višjega zadovoljevanja kriterjev z arbitrarne lestvice. Ob pomanjkanju nacionalni politiki tako pomembne jasne "matične" (v našem primeru romunske) pripadnosti, se, jasno, ni mogel razviti koncept recipročnosti kot še vedno najuspešnejši element v mehanizmu javnega priznavanja specifičnosti. Romunsko zavzemanje za istroromunski problem ni nikoli imelo politične teže, tako za časa Avstroogrske monarhije kot za časa Italije. V obdobju Jugoslavije pa sploh ni bilo prisotno3. Zaradi maloštevilnosti in margi-nalnosti ni bil nikoli razvit niti rezervni kriterij "nacio-nalno-trgovinske" subjektivilete
Najočitnejši parameter istroromunske specifičnosti je govor, različen od dakoromunskega (ki je postal romunski standardni jezik), a tudi od drugih vzhodnih romanskih jezikov. To je vsekakor zadosten pogoj za določitev istroromunov kot jezikovne skupine.
Širše kulturno so Istroromuni težko ločljivi od svojih čakavskih sosedov in njihova akulturacija je morda bila v veliki meri končana še pred njihovim prihodom v Istro. Tudi njihova zavest o svoji posebnosti je bila le redkokdaj javno izražena, zavedajoč se morda, da bi ob tem bili prepuščeni samim sebi. Edino na popisih prebivalstva so se (ob deklarirani garanciji anonimnosti) s številčnimi nihanji redno pojavljali.
VIRI ZA SPOZNAVANJE GLASBE ISTROROMUNOV
O istroromunski glasbi imamo zelo maio gradiva. Zvočno gradivo ki, ga je snemal Renato Pernic se nahaja v arhivu Hrvatskega radia-radio postaje Pula. Dva posnetka sta tudi izšla na plošči Istra. Muzika i tradicija (RTB LPV-191). Oba sta bila posneta v 2e-janah na Čičariji.
Pesmi iz raznih istroromunskih vasi je izdal Petru Iroaie (Asa canlat! Cantece populare istroromane. Cer-naufi 1936), a so razen dveh notografiranih primerov to le besedila.
Tako je še danes s čisto glasbenega vidika najpopolnejše delo Teodora Burade (O Calatorie in Sotele
Romanesti din Istria. Jesi, 1896) Burada opisuje svoje potovanje v istroromunske vasi in nam med drugim poda za takratni čas dokaj strokoven pregled običajev, glasbil in plesa.
2e na prvi pogled se vidi, da so opisani svatbeni običaji ter običaji ob rojstvu in smrti pri Istroromunih enaki kot pri Hrvatih.
Ob novem letu je predvsem v Zejanab v navadi ko-ledovanje ikoledva). Koledniki zvonijo z zvonci in pokajo z bičem ter pevsko-recitativno voščijo uspešno leto.
Tudi svatbeni običaji so splošno ¡sirski in jih poznamo že od Valvasorja. Tako prosci pred nevestino hišo najavljajo: "Nui verifam intreba vostra poštena fet a dupe nostru fečor, se ve či o da akum bire, se ne, mergem renlie" ("Mi smo prišli prosit vašo pošteno dekle za našega fanta, če nam jo daste, dobro, če ne gremo proč").
INSTRUMENTALNA GLASBA ISTROROMUNOV
Burada nam sicer ne poda naziva skladbe, ki jo godci igrajo pred nevestino hišo ob njenem odhodu v cerkev, a iz opisa je jasno razvidno, da je ta tako po vlogi kot po napevu ista, kot je hrvaška pračenje ali speljivanje neviste
fl
«irr - .rT^r-jfr^7-f; • »• x _ _,__ ___ _ ^^^ _
i. notni primer
14 Nezanimanje Romunije je konec koncev razumljivo, ker Istroromuni ne spadajo v njen nacionalni korpus kot npr. vojvodinski in madžarski Romuni, kateri so del dakoromunskega etnosa, ki je ostal izven meja nacionalne države. Pri različnih ljudeh, ki so kolikor toliko seznanjeni s prisotnostjo istroromunov (in tudi pri posameznih istroromunih), je ta prisotnost vezana na mit o njihovem prihodu iz današnje Romunije, šolska zgodovina, kar spomnimo se, je zelo reduktivno postavljala sled: Miri, Rimljani iri nato Slovani do današnjih dni. kar je enostavno pomenilo popolno asimilacijo prejšnjega. Nikjer ni bilo govora o na primer kontinuiteti ilirske glasbene tradicije. Se danes ohranjene v dinarskem dvoglasju. Tudi o romanski jezikovni kontinuiteti Balkana nismo ničesar izvedeli. Tako se je predbeneški romanski daJmatski govor ohrani! na Krku do konca prejšnjega stoletja. Drugi ostanki romanskih govorov so razen v Romuniji (ter Vojvodini in Madžarski) Se danes ohranjeni v Makedoniji (Kruševo), Bolgariji (Meglensko območje), Grčiji (fipir), Srbiji (Hornolje, okolica Negotinaj, Romanski govori so bili prisotni tudi v Bosni vsaj do prihoda Turkov, ko se je del romansko govorečega prebivalstva asimiliral, drugi pa umaknil na zahod in prišel do Krka (tu ne smemo zamenjavati tega prebivalstva z. že omenjenim dalmatsko govorečimi, Istre in vasi na Tržaškem krasu. V sami Istri se je to prebivalstvo, ki ga strokovno imenujemo Istroromuni, ohranilo kot jezikovno skupina do danes.
108
ANNALES (,/' 95
Darío MARUSlČ: TiRLt. TlSI.È KF ARMUNIKA SOPt ... 107-1! J
Nato godci igrajo med potjo do cerkve.
2. notni primer
in po poroki na poti od cerkve do zertinove hiše.Ta skladba je znana kol mantinjada (idem hrv.).
3. notni primer
Ob smrti je običaj naricanja. Ta navada se je v Istri ohranila do danes in je to naloga žena (matere, žene, hčere). Če pri hiši ni ženske, ki bi mogla opraviti to naiogo, pokličejo eno ali več sovaščank, ki izmenoma na osnovnem melodičnem obrazcu improvizirajo naricaljke, kot npr:
Me Ulja,
a tire ra murk.
Sirota jo dupa tire,
če vol face,
ke nu te voi veči vede.
to sam sirota,
n'am niči ur in lumc
neko Oomnui.
Nu va ma čire purta apa,
če voi akrriu fače.
Čire me-ar žuta?
(Hčerka moja, umrla si. Sirota jaz zaradi tebe, kaj naj naredim, ker te ne bom več videla. Sem sirota, nič več nimam na svetu razen Boga. Nihče mi več ne bo nosil vode, kaj naj sedaj naredim? Kdo mi bo pomagal?)
Od istroromunskih plesov Burada opisuje kolumbaro in ga primerja s kolom (rorn. hora), a po svojih estetskih kriterijih smatra, da so koraki fara otdine (brez reda). Enako meni tudi o drugem plesu sub picore (pod noge). Kar je posebno dragoceno, kljub očitni netočnosti pri postavitvi predznakov, a jasno razumljivi melodični zgradbi, so transkripcije glasbene spremljave. To so ob prejšnjih treh primerih prve objavljene transkripcije godbe sopef in dud.
Kolumbaro
4. notni primer
Sub pičore
5. notni primer
Pri svojih terenskih raziskavah sem od imtormatorjev dobil le podatek o kolumbaru, za katerega so trdili, da je isti kot balun, medtem ko se plesa sub pičore ni nihče spominjal. Ples s hrvaškim nazivom pod noge poznamo iz Raklja, isti naziv pa ima tudi ena od figur pri baiunu iz vasi Hrboki. V Munah je bif sicer brez podrobnejšega opisa zabeležen ples nogu va nogu, sam podatek pa je zanimiv, ker so Mune vas v neposredni bližini Žejan.
109
ANNALES (,/' 95
DiuioMARUŠlCTIRlF. TIRI.i KÉ ARmUNIKA SOPÈ .. 10?-152
V slovarju, ki ga je izdal Ion Maiorescu (Itinerat in Istria vocabular istriano- roman. Bucurejti, 1900), je omenjen tudi ples invertel z razlago. " jocui cu in-vertitul (ples z obračanjem). Obračanje je tudi ena od figur baluna, tako da lahko domnevamo, da sta invertel in sub pičore morda le figuri istega plesa.
Kot navaja Mario Ranieri Cossar (I balli dei popolo istriano net primi decenni de! novecento. Paggine istri-ane, V, 1955, str. 29- 33), je bilo 22. 7. 1934 v Portorožu folklorno srečanje, kjer je nastopila tudi skupina iz Šušnjevice s plesom la drumcna ob spremljavi meha. Kljub najboljši volji nisem niti s pomočjo Šušnjevcev uspel razvozlati za kateri ples gre.
GLASBILA
Danes v tradicionalnem kontekstu plešejo le še v Žejanah. Žejansko polko spremlja godec na dvostrunsko tamburico., ki je v Istri posebnost Čičarije. V Žejanah jo imenujejo cindra in nanjo trzajo s strehutjo (dobesedno: lopatica). Ena od variant stalne melodije je sledeča
6. notni primer. Izvaja Tone Sankovič
V poglavju o glasbilih Buracla dokaj precizno opiše dude, sopele in dvojnice.
Dude (folele) imajo dvojno piščal s šestimi luknjicami na desni i rt tremi na levi strani. Piščal imenujejo mišnicele, cev, v katero se piha pa garličul. Zanimivo je, da je razpored luknjic na tej piščal t edinstven v ¡stri (glej skico).
«J	9
o	5
<&	a
e>	«e
v •	» ®
A &	® &
A	B
A: običajna razvrstitev luknjic: pri istrskih dudah. B: razvrstitev luknjic pri istroromunskih dudah.
O glasbilih supeleie, pravilno navaja, da sta podobni oboi, za razliko od drugih tedanjih in še poznejših piscev, ki sopele nerazumljivo vedno primerjajo s klarinetom. Velika sopela je dolga 70 centimetrov in ima šest luknjic. Mala meri v dolžino 50 centimetrov in ima tudi šest lukniic Prt obeh je trsteni jeziček piska. Sopele uporabljajo le Istroromuni pod Učko, medtem ko Zejanci igrajo na šurle (dvojnice).
Vsa opisana glasbila je B urad a dobil in jih podaril bukareštanskemu muzeju, tako da lahko verjamemo verodostojnosti njegovih opisov.
Avtor poglavje zaključi s stavkom: ('Alte instrumente de musica afara de aceste, »u am vedut la locutorii romani din Istria (Drugih glasbil razen teh v istrskih romunskih vaseh nisem videl)". Ob tej ugotovitvi nas posebno čudi odsotnost že omenjene cindre. V Maio-reskujevem slovarju najdemo citer tolmačeno kot piščal iz Žejan, kjer jo imenujejo še pisk in šurli. Tudi josif Popovici (Dialecteie romine, Halle, 1909) omenja cite-re kot piščal. Če opustimo malo verjetno možnost, da vsi trije avtorji enostavno niso imeli priložnosti se v Žejanah srečati z dvostrunsko tsmburico, lahko odsotnost glasbila tolmačimo le kot dejansko neuporabo ie-iega do žačetka našega stoletja. To bi pomenilo, da so •o Istroromuni pozneje prevzeli od svojih hrvaških -osedov ter jo poimenovali z že obstoječim nazivom, ki -e je nanašal na morda edini tip glasbenega instrumenta, ki so ga uporabljali v vasi. To je sicer pogosta praksa pri ljudski terminologiji, ko imajo različna glasbila isto ime in, da isto glasbilo imenujejo različno4.
GLASBENA PLAT PEVSKEGA IZROČILA
O glasbeni plati pevskega izročila območja pod Učko (tudi hrvaških vasi) vemo zelo malo. Sam sem večkrat raziskoval na tern terenu, a nisem uspel zabeležiti nič pomembnejšega. Večina informatorjev se ne spominja niti fragmentov pesmi in le nekateri starejši bi znali potrditi, da se je nekoč pelo "kot l.abinjani". In vendar je že tak osnovni podatek morda potrditev, d;t je pevsko izročilo bilo po vsej verjetnosti (razen jezikovno) identično pri Istroromunib in Hrvatih. Analiza besedil ter ostali glasbeni repertoar nam to vsekakor potrjujejo.
Tudi za Žejane, velja da je glasbena podoba njihovih pesmi (z nekaterimi lokalnimi specifičnostmi) enaka kot po celi Čičariji. A tu je izročilo še zmeraj
4 V Brestu so gtisle tako orglice kot glavnik irs papir. Po mnogih krajih severne Istre je piščal vsako pihalo. Tudi v označevanju igranja lahko pride do nesporazumov. Po severozahodni istvi je piskanje igranje na katerokoli glasbilo ("piska na vjulin in kitaro"), medtem ko je v srednji Istri ista dejavno« označena kotsopet. čeprav bi la termin bi! logičen prav koi psskat le v zvezi s pihali.
110
ANNALES (,/' 95
Oirip MARUSit TIRl.fi. TIKIE KtA8MW«KA Si>P€„ . 107-11T
živo, tako da imamo opravka z dejstvi. Petje Čičarijc v etnomu-zikologiji označujemo kot bugarjenje5' po najbolj razširjenem ljudskem terminu za ta tip petja (druga, redkejša, naziva, ki sem ju zabeležil, sta po starinsko in na dugo) Ta sti! se razlikuje (sicer ne radikalno) od petja ostale Istre. Bliže je pevski tradiciji Cresa in Krka (starinska nota), vzporednice pa najdemo v Liki, Dalmatinski Zagori, predvsem pa v Baniji in zahodni Bosni. Nekatere zabelezene pesmi iz Bele krajine tudi spadajo v ta kontekst. Žarišče tega stila je vsekakor dinarsko (glej 3. opombo).
Žejanci svoje pesmi pojejo bodisi v skupinskem dvo-glasju,
ooa- .'-i ta. 0} I je "-.;)- re nw
	|„A i	IT.			1 i —i-i--------!jL. „
	aeïisri				t—t—»-"r. : I
Hg' " l	■vf—f			r----------,------r-T-T-..,-1----...........•	
l.v te M- ' i-,'■ J.i tii	kn '.v	Ma- y*	ti.
7. notni primer, izvaja skupina moških
bodisi ob spremljavi cindre.
.......■;■„_		-■T^J-j........	rrr-. 1.......
hig-ru, kart-ru	wi-l«w» bor.		it« S«-
iT.'''--i, ~ ' —Z			..........
¿1. notni primer. Izvaja Toni Sankovic
TEKSTOVNA PLAT PESMI
Tekstovno imajo, kot že omenjeno, istroromunske pesmi pogosto zelo konkretne stične točke s pesmimi Hrvatov, a vsekakor najdemo tudi nekatere originalne prvine. Naslednji primeri so vzeti iz dela Iroaiea.
1. Fetica mu Sata rožile beril a. Mladiču a verit si av o zbudit: -Skol te, feto, skoi te, rozile ti a uvenit, karle tu ai naberit. -Neka, neka uveni! Aie oi na beri. -Si mladiču s'a nšurat, kade l'ai ljubit. -Neka, neka se nšuta! Prostu lui a tost. Dela mire otprostit, dlla Domnu sprokolnrt. Vedru čer a zagirmit si a je učiš.
S Etimologija naziva bugarjenje je Se vedno nejasna. Verjetno je izključena zveza z Bolgari. Ob raznih razlagali je Se najbolj verodostojna tista, ki ta termin povezuje s petjem biigarStic. v svojevrstni antitezi, ki postavlja n» eno stran tekstovno plat hugarštic ¡\ot pesmi dolgega verza, ni drugi pa sam način petja v nestalnem ritmu L obilo vokalizacije. A tudi ta teorija ne rešuje etimološkega problema.
ni
ANNALES 6/'9S
Darin MARUŠIČ-TIRLÈ T1RIÈ K£ ARMUNÎk'A SOPÈ , 107-112
(Lepa deklica je rože brala Prišel je mladenič in jo zbudil. Vstani dekltca, vstani, rože so ti ovenele, liste, ki si jih nabrala. Naj ovenejol Druge bom nabrala. Mladenič, ki si ga ljubita, se je oženil Naj se je oženil! Prosto naj mu bo. Od mene oproščen, od boga preklet. Vedro nebo je zagrmelo in ga je ubilo.)
2.	Mušata teta rožice berit a, katra frajem mislit a. Frajeru verit a
e o pozdravit a.
Lu frajeru bukelu regaleit a.
(Lepa deklica je rože brala, na fanta mislila. Fant }e prišel, jo pozdravil. Fantu je šopek darovala.)
3.	Mušata rožica de radiči, nu me lasu de mladiči. Mušata rožica de kumpir, frajeru nu'm daje mir. Mu šala rožica de salata, kmoče a me fraier misle la ata.
(Lepi radičev cvet, ne pustim se fantom Lepi krompirjev cvet, fant mi ne da miru. Lep solatin cvet, sedaj moj fant misli na drugo,)
4.	N'ari frike niš de mire, se la soldat me robire. io mušat t'oi pisci, pisma te va ve se le i.
(Ne boj se za mene, če me poberejo za vojaka. Lepo ti bom pisal, pisma te bodo veselila.)
5	Štelica je žalosna kara pre mire svite. Ši žalosna va tôt fi;
¡o i planže, ja va sviti.
(Zvezdica, ki zame blešči, je žalostna. In mora biti žalostna, jaz jočem, ona bo bleščala.)
6	Mažrana s'a zelenit, Felele s'a veselit. Mažrana 'v ovenit, feiefe s'a žalostit.
(Majaron se zeleni, dekle se veseli. Majaron je ovenel, dekle se žalosti.)
ZAKLJUČEK
Že dolgo je istroromunska identiteta predvsem stvar posameznikov, nemalokrat samo družinska zadeva. A vendar še zmeraj živi, torej je sprenevedanje o njenem obstoju naravnost apologija asimilacije. Ker je politična volja centralističnih držav težko premakljiva iz svojega etnocentristicnega samozadovoljstva, je težko pričakovati, da bi se v kratkem lahko karkoli spremenilo na političnem planu. Zato lahko le razumniki, vsaj v minimalni meri, pripomorejo k realnem slikanju istrske podobe avtohtonosti, v katero ob Slovencih, Hrvatih in Italijanih vsekakor spadajo še perojski Črnogorci tn Istroromuni.
RIASSUNTO
i 'autora ¡Ilustra la música delle loca ¡i ta abita te dagli istroiomcni. Per fado, ricone ¿ footi proprie, soprattutto all'opera di Petru Iroaie e Teodor Surada. La conclusione fondamentale é che gli istroromeni sono oggi soltanto un gruppo lingüístico, ma che tu tía vi a rappresentano una delle cinque component! etniche a u toe tone dell'lstria.
112