ACTA HTSTKIAK • 10 • 2(J()2 • 2 prejeto: 2002-10-14 UDK 323.13(450=16W1SG0/19!4" GOVORICA NASILJA V SLOVENSKO-ITALIJANSKEM NACIONALNEM KONFLIKTU Marta VERG1NELLA Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. SMOOO Ljubljana. ASkcrfieva 2 c-mail: marta.verginelJa@gitesc.aitias.si IZVLEČEK Od šestdesetih let 19. stoletja naprej je mestno središče Trsta postalo prizorišče pouličnih bojev in pustoš&ij Z nedvoumnim nacionalnim predznakom. Za nasilna dejanja in izgrede, v katere so bili vpleteni italijanski in slovenski domoljubi, je značilna kontaminacija govoric. Izgredi so se praviloma začenjali s izivanjem, bodisi Z izpostavljanjem simbolov, na primer italijanske ali avstrijske zastave, bodisi z njihovim smešenjem, s petjem himen, sledile so verbalne grožnje, tem pa fizični spopad z nasprotnikom oz. s tem, kar ga je poosebljalo. Prehod od verbalne grožnje k fizičnemu spopadu se je odvija! po obrednem vzorcu, ki ga lahko opazimo v nacionalnih spopadih in izgredih tudi drugod po avstrijski monarhiji. Ključne besede: Slovenija. Italija, nacionalni konflikt, narodna identiteta, nasilna dejanja, iredentizem THE LANGUAGE OF VIOLENCE IN THE SLOVENE-ITALIAN NATIONAL CONFLICT ABSTRACT In the 1960s, the centre of Trieste became the scene of street fighting and devastation with an unambiguous nationalist connotation. Most characteristic of the violent actions and riots in which both Italian and Slovene patriots took pan is the "contamination" of rumours. As a rule, the riots usually began with provocations, either with display of national symbols, such as Italian or Austrian flags, or with their ridicule, and with singing of national anthems, which was usually followed by verbai threats and, eventually, by physical encounters with adversaries or whatever personified them. The transition from verbal threats to physical encounters took place on the ritual pattern, which could be also noticed in the national encounters and riots elsewhere in the Austrian monarchy. Key words: Slovenia, Italy, national conflict, national identity, violent actions, irredenrism 455 A.CTA HlSTKlAii • KI • 2002 • 2 M.JII.I vnROINtOA.COVORK A .NASILJA V SLOV&NSKO-ITAUIAKSKEM NACIONALNEM KOM-1 IKW 4.^-404 V sptsu On viol.cucc je Hannah Arendt opozorila na instrumentalno naravo nasilja: v sami srži nasilnega dejanja je cilj. ki lahko podleže prav tistim sredstvom, ki jih sam opravičuje (Arendt, 1970, 6). V boju za oblast je nasilje sredstvo, ki potrebuje vodstvo in opravičilo za dosego cilja, ki ga zasleduje. "In to, kar potrebuje opravičilo s strani nekoga drugega, ne more biti substanca nečesa" (Arendt, 1970, 55). Arendtovim ugotovitvam ni težko pritrditi, če pod zgodovinopisno lupo postavimo nacionalni konflikt, ki seje od šestdesetih let 19. stoletja vse do prve svetovne vojne in Še naprej po dokaj enovitem vzorcu vleke! tako v Trstu kol v bližnjih istrskih mestih in Gorici. Urbani prostor, predvsem njegovo središče z najbolj uglednimi meščanskimi shajališči, je postal prizorišče pouličnih bojev in pustošenj z nedvoumnim nacionalnim predznakom. Oglejmo si na hitro kontekst, v katerem so se izgredi pojavljali! V drugi polovici šestdesetih let je italijanski vodilni politični eliti tako v Trstu kol v Gorici in Istri postalo jasno, da se bo morala v prihodnje, če bo želela ohraniti lokalno oblast v svojih rokah, spoprijeti ne samo z avstrijskimi državnimi predstavniki, temveč tudi s konkurenčnim slovenskim oz. hrvaškim političnim subjektom. Prav tako so slovenski narodni veljaki spoznali, da bo inoč slovenske, navzočnosti na slovenskem obmejnem območju odvisna od izida spopada z italijansko večino, prevladujočo v mestih. Fo 19. členu zakona z dne 21. decembra 1867 je v avstrijskem delu habsburške monarhije začela veljati pravica do afirmiranja lastne narodnosti in jezika, z njo pa tudi možnost uveljavitve enakopravnosti vseh deželnih jezikov v šoli, uradih in javnem življenju. Čeprav je državni institucionalni okvir zagotavljal enakopravnost deželnih jezikov, so lokalne oblasti na Tržaškem, Goriškem in v Istri ne samo preprečevale uresničevanje zakona, prizadevale so si tudi izgnati slovenski politični subjekt iz ožje mestne sfere. Uvidele so, da se Slovenci, čeprav politično šibki, lahko polastijo oblasti oziroma njegove najbolj neposredne oblike "oblasti dejanja", kot jo imenuje Heinrich Popi Iz (Popkz, 1990, 35). Prav slednjo so primorski Slovenci vse aktivneje uresničevali od osemdesetih let dalje. V lej luči je mogoče razumeti tako razpustitev tržaškega okoliškega bataljona, ki je skrbel za javni red v mestu in so ga sestavljali okoliški fantje in možje, kot nerede, ki so izbruhnili pred in po njegovi razpustitvi. Razpustitev bataljona in poletne izgrede leta 1868 je tržaški zgodovinar Angelo Vivante že na začetku 20. stoletja obravnaval kot konec italijansko-slovenskih patriarhalnih odnosov na Tržaškem. Julija leta 1868 seje po njegovem začel nov spopad med mestom in podeželjem, katerega vzvod je bila nacionalna pripadnost mesta (Vivante, 1954, ¡01). Takrat seje tudi polje politike razširilo in preneslo nasilje iz družbenega obrobja v samo mestno središče (Kaiser, 2000, 124). Poglejmo si pobliže, kaj seje dogajalo na tržaških ulicah v juliju leta 1868! Že 20. julija je policijski ravnatelj Kraus poročal prvemu ministru Taafeju na Dunaj, da 456 ACTA HISTRIAK - H) - 2(M)2 • 1 M.nt;i VERCINTJJ.A. GOVORK A > VSUJA V SLOVENSKO'-ITALIJANSKEM NACIONALNEM KONFUKTU. 4S3--M4 v Trstu italijanski tabor pripravlja udar, "ki hi o priliki bližnje nove izvolitve župana in mestnega sveta bil v korist italijanskim strankarjem. Tile nameravajo spletkarki, da bi onemogočili cesarju zveste in vladi vdane kandidate in tako pripravili tla za izvolitev mestnega sveta z veleitalijanskimi tendencami" (Merku, 2002. 229). Tudi potem ko so med 10. in 15. julijem po petih dneh pouličnega pretepanja in spopadov s policijo padali streli in je na tleh obležal eden izmed demostrantov, je mnenje policije ostalo nespremenjeno. Za prvo izzivanje so poskrbeli politični predstavniki italijanske stranke v občinski dvorani, šele nato se je razgreto občinstvo odpravilo na ulico in prepustilo pobudo pouličnim razgretežem. Vse je izviralo iz ene glave, piše v policijskem zapisniku. Policijske oblasti so tudi za nadaljnji razplet dogodkov krivile italijansko stran, ki si je s pomočjo nasilnih dejanj prizadevala za-gospodariti mestu, italijansko mestno predstavništvo je izkoristilo priložnost in obračunalo z njemu nenaklonjenimi institucijami ter posamezniki, Še posebej z okoličani, ki so v mestu nastopali kot zvesti podaniki Avstrije in cesarja Franca Jožefa. Italijanski patrioti so se v vsako novo bitko odpravljali s klicem "Živio, Italija!", kar je na nasprotni strani izzvalo navdušene klice "Živio, Avstrija!". Sledil je odgovor,' ki je največkrat pomenil prehod od vzklikov k rokam in končno k puškam. Ob tragičnem razplelu dogodkov leta 1S68 je mestnim oblastem brez velikih težav uspelo doseči ukinitev okoliškega bataljona, vpletenega v dogodke. Kar so mestni vladni organi, cesarju vdani elementi in še posebej slovenski okoličani razumeli kot vdajo, je italijanska stran ocenjevala kot pomembno izvojevano bitko na poti do dokončne prevlade v mestu.1 Iz policijskih zapisnikov je mogoče razbrati, da je za nasilna dejanja leta 1868 kol tudi poznejše spopade, v katere so bili vpleteni italijanski in slovenski domoljubi, značilna kontaminacija govoric (Bordreuil, 2000. 134). Tako meščani kot okoličani, ki so se spopadali na tržaških ulicah, so osvojili isto govorico nasilja. Šlo je za isti komunikativni kodeks, ki je usmerjal vedenje in določal prizorišče konflikta, le akterji so bili različni. Izgredi so se praviloma začenjali z izivanjem, bodisi z izpostavljanjem simbolov, na primer italijanske ali avstrijske zastave, bodisi z, njihovim smešenjem, s petjem himen, sledile so verbalne grožnje, tem pa fizični spopad z nasprotnikom oz. s tem, kar ga je poosebljalo. Prehod od verbalne grožnje k fizičnemu spopadu je potekal po obrednem vzorcu, ki ga lahko opazimo v nacionalnih spopadih in izgredih tudi drugod po avstrijski monarhiji. Za spopadajoče se skupine in posameznike je bilo pomembno preprečiti izgubo časti in dokazati nasprotniku trdnost in moč lastnih vrst. V ozadju spopadov sta bila vselej tudi želja po pridobitvi podpore somišljenikov in 1 Identifikacija okolico in slovenskega prebivalstva 7. okoliškim bataljonom, "biserom tržaškega mesta in njegove okolice", je še posebej razvidna iz članka "Narodne šege", objavljenem v drugi Številki Ilirskega Primerjana z dne 21. prosinca 1866. 457 ACTA HISTRIAE • 1« • 2lW2 • l Mana VER01W:!.LA- GOVORICA NASIUA V S! «VKNSMMI'Al.UA^SKfcVl NACIONAt.M:*! KONKUKTU 4Si«M demosirativno opozarjanje na nepravičnost, ki je bila v ozadju spopada. Kot je zapisala Hannah Arendt, nasilje nikoli ne promovira bitke. n;ti zgodovine, revolucije, napredka ali reakcije, lahko pa služi dramatizaciji nepravičnosti in poskrbi za to, da slednja stopi v ospredje javnosti (Arendt, 1970. 86). Proces nacionalizacije družbe je v sedemdesetih letih v Trstu pomnožil poulične spopade, medtem ko so pozivi k spravi in k mirnemu razreševanju sporov postali čedalje večja redkost. Razmišljanje o škodljivosti nasilja, denimo tako. kot ga je IJ. novembra 1866 objavil Ilirski Primorjan, ko je pozival tržaške okoličane, naj ne preganjajo furlanskih delavcev, je v sedemdesetih letih zastarelo.2 Z okrepitvijo italijanskega iredentizma, ki je izbral teroristične akcije kol obliko političnega in nacionalnega boja, je tudi dogajanje na tržaških mestnih ulicah doživelo kvalitativen preskok in ton časopisnih komentatorjem se je novemu pouličnemu prizorišču primerno prilagodil.-' "Da je obrežje slovanske Adrije tu in tam obsuto z smrdljivimi izmečki, to je dokazano, v kotu jadranskih obalov pa je nakopičilo vetrovje raznolične smeti, ktere kužijo dan za dnem zdravi slovanski in sploh avstrijski zrak, v katerem se razlega Čudno mačje mijavkanje, in naj rajši tam, kjer se nahaja kupec smeti. Mijavkanje v Trstu je našlo odmev v sosednjej kraljevini, beneški listi so imeli dopise, da je v Trstu vse po konci, da je revolucija, da bi se mislilo: v Trstu so Lahi zares raja, da vsa Istrija žnjo vred želi, da se združi z Italijo. To pa ni tako, bodimo pravični in odkritosrčni. (...) Treba je metle pri nas, pomesti se mora čisto vsa nesnaga, ne sme se trpeti mej ličnostjo stvari, ktere niso na svojem mestu. Treba je pri nas ozbtljnega in sposobnega izvrševalca, da odstrani (o, kar so drugi zakrivili; treba je naglo vse vrediti, dokler je še čas, podpore še ne manjka, da se omeji nevarni element, ki lahko postane deroča reka." 4 Vse pogostejše eksplozije petard v bližini državnih uradov so veliko pripomogle k vse bolj napetemu vzdušju v mestu, kije doseglo svojo konico 2. avgusta 1882, ko je med sprevodom veteranov na tržaškem Korzu eksplodirala bomba. Avstrijski in slovenski domoljubi so tragični dogodek razumeli kot oskrumbo spomina "na 500-letno gospodarstvo Avstrije, v Trstu". Med njimi so najbolj razgreti na atentat reagirali s pustošenjem judovskih trgovin v mestnem getu, z demonstracijam) in vpitjem pred italijanskim konzulatom in tiskarno Indipendente. Ranjene in padle 2 "Nc moremo zainolčat), da jc ta dan več delalcev iz okolice začelo preganjali i lepsli furlanske delale*:" (...) "Koristiti nc more nobenemu niC, škoduje pa vsakemu, ker sila nikomur nej mila." (...) "Nikakor nej lepo i spodobno preganjan ptuje ljudi, ki se poSteno z delom med nami žive, malovredne ptuje ljudi, ali take, ki nejmajo dela, pošljejo cesarske gosposke, od kodar so prišli. Tudi naših delaleev jc dosti v drugih deželah, kder jim delo daje žive/, i zaslužek Gotovo bi nam ne bilo ljubo, ako bt j ¡Si i/ ptujih dežel poditi. Bodimo torej (udi mi ptujim pravični" ("ttirski Primoijan". 22. I t. november 1866). 3 V sedemdesetih letih je po Vivanlcju nastopilo obdobje "zmernega terorizma" (Vivanle, 1954, 119) 4 Maeje mijavkanje. "Edinost", 28 januarja 1878. 458 ACT.-V HISTRIAI- ■ 1« • 1002 • 2 MfflJ \ EK&NKIJ.A GOVORICA NASILJA V Si.OVLN.SKO-ITALIJANSKEM «AOOKALNRM KONFLIKTU 4SS-M4 veterane je razjarjena množica avstrijskih patriotov maščevala z razbijanjem vrat in oken iz njenih grl so se razlegali klici, ki so Judom. Italijanom in vsem nasprotnikom cesarja odrekali domovinsko pravico.5 Čeprav je bilo v dramatizaciji pouličnih spopadov vedno nekaj nepredvidljivih potez, se je scenarij nacionalno obarvanih izgredov obnavljaj vse do razpadu monarhije. Tarče nasilnih dejanj so se spreminjale glede na nacionalni predznak demonstrantov: enkrat so kamni leteli na izložbe trgovin v lasti slovenskih in avstrijskih patriotov, drugič so bili pod udarom lokati v lasti italijanskih patriotov in zaščitnikov iredente. Ob tem velja pripomniti, da so petarde in bombni atentati na mestnih ulicah ostajali domena ozkih italijanskih iredentističnih krogov, medtem ko so do zakona spoštljivi politični subjekti moč in domet pridobljenega konsenza praviloma meriti na volilnih shodili in voliščih. Iskro izgredov je praviloma podžigala kršitev pridobljenega. Tako so slovenske zahteve po spoštovanju jezikovnih pravic kljub upravičenosti sprožale v mestni skupščini bučne reakcije italijanskih liberalnacionalnih prvakov. Nemalokrat je njihovo verbalno nasprotovanje odmevalo onkraj občinskega praga in postalo pretveza za demonstriranje, ki se je marsikdaj brez, večjih težav izrodilo v fizični spopad z nasprotnikom. Do pouličnih izgredov leta 1894 je, denimo, prišlo po zahtevi slovenskih političnih predstavnikov, da bi bita sodišča opremljena z napisi v jezikih vseh narodnosti, Jci so živite v posameznem sodnem okraju, kar pomeni tudi s slovenskimi. Podoben vzvod za poulično obračunavanje je bita odobritev graditve hrvaške gimnazije v Pazinu leta 1898. Tudi v pričujočem primeru so imeli poulični pretepači zaslombo italijanskih političnih vodij, ki so bili prepričani, da avstrijska država s priznavanjem jezikovnih pravic Slovencev in Hrvatov jemlje Italijanom domorodstvo fn odreka primat italijanski civilizaciji na tržaških in istrskih tleh. Ob koncu 19. stoletja seje po dveh desetletjih pouličnih bojev nasilna govorica izkristalizirala: nasprotujoči se strani sta druga drugi obljubljali maščevanje, če že ne dokočni poraz in ugonobitev nasprotnika. Tisk je bil najpogostejši prevodnik teh groženj, katerih ciij je bil po eni strani spodbuditi strah v nasprotniku, po drugi pa širiti upanje na boljši jutri med sebi enakimi.0 5 Lahonstvo v Trstu z oztrom na zadnje dogodke. "Edinost", 5, avgust 1882. Urednik Edinosti, potem ko podpre poskus pomiritve med sprtimi stranmi, zaključi komentar z naslednjimi ugotovitvami: "A mi smo odgovorili, da se ni treba bati okoličanov, kateri ne pojdejo po kostanj v žrjavieo za druge, a da svetujemo, naj se z okolico pravičnejši ravna, ker drugtiie utegne resnično pri kJUfi4 belem dnevu"!1' Da so bili umori in pretepanja pogosti tudi med marginalci slovenskega rodu, kar se da najlaže razbrati iz mestne kronike tržaške Edinosti, so slovenski pisci raje molčali. V spodbujevalnih poživili slovenskim rodoljubom, ki jih je v osemdesetih letih objavljala tržaška Edinost, je kar mrgolelo svetopisemskih prispodob, prežetih z mesijanskim duhom. Slovenski narod, ki so ga obkoljevali siloviti nasprotniki, je lahko zdržal silovite pritiske, ker je zaupal v božjo pravičnost in ker je goreče ljubi samega sebe: "Vse njega duševno življenje je neločljivo in harmonično spojeno z resnicami sv. Vere."1" Prepričanje, da slovenski nacionalni boj sloni na "pošteni moralni podlagi", je praviloma pospremilo stereotipno podajanje nasprotnika, h kateremu je sodila tudi njegova moralna diskvalifikacija.13 Ob tem velja pripomniti, da so bili slovenski pisci kljub agresivnim tonom prepričani o slovenski spravljivosti in nenapadalnosti: "Vsakemu je znano, da je boj, kojega bijemo mi Slovani za narodni obstanek, zgolj boj za obrambo in da so nam agresivni nameni do cela nepoznani. Mi zahtevamo le to, kar je naše: po ptuji lasti ne stezamo prstov svojih. Poseben karakteristikon slovenske nrvi je ta, daje Slovan prekrotak in premehak; (...). Od tod izvira velik del krivde, da so nasprotniki naši v boji proti nam tako drzni, ker vedo, da se mi navadno umaknemo."i4 Če vzamemo v pretres dogodke na tržaških ulicah, ugotovimo, da nasilje s slovenskim predznakom ni bilo neogibno obrambnega značaja, saj so bili v pouličnih spopadih položaji nacionalnih subjektov večkrat zamenljivi. Analiza verbalnih in neverbalnih izzivalnih oziroma grozilnih praks kaže na kompleksnost govorice nasilja, ki je bila sestavni element nacionalnega konflikta in je širita predstave o upravičenem nasilju. Nenazadnje je prav umišljeno nasilje dajalo bralcem trenutno ugodje in zadoščenje. Mit o osvoboditvi iz suženjskega stanja, ki ga je slovenski tisk tako vneto hranil, je vendarle krepil zavest o vrnitvi nekdaj izgubljene moči, ki bo iz hlapca naredila gospodarja (Faye, 1981, 1901). 11 "Vse hudo 11 Italije prihaja, ali bi ne mogla vlada zabfanjati, da tako nevarni ljudje ne bi krdeloma v Trst zahajali" {Klanje pri belem dnevu, "Edinost", 23. decembra lS7(i) 12 Pro bono pacis!, "Edinost", 17. junija KSVi. 13 VctKieda. "Edinost", 27- januarja 1894. "Menimo, da smo dovoljno dokazali, da mi Slovani vslcd znaiajnih nam svojstev nismo nikomur nevarni, da oc! naše straj» ne preti nikomur pogibelj v narodnem pogledu in ako telimo kake premet ribe. more imeti !e to "¿misel, da se odpravi stara krivica in da se ustvarijo odnošaji, odgovarajoii zahtevam pravice, zahtevam istinite potrebe prebivalstva" (Lega Nazionale, "Edinost", 22. avgusta 1891). 14 Lega naziooale, "Edinost", 19 avgust« 1WI. 461 ACTA IIISTMAE ♦ id ♦ 2002 • 2 Man» VERQNELLA. GOVOWCA NASH JA V SUOVENSKG-IVAI.IIAXSKEM NACIONAIJVEM KONÍ-UKTI . 4.1VJM IL LíNGl'AGGIO DELLA VIOLENZA NEL CONFLITTO NAZIONALE ÍTALO- SLOVENO Marta VERGINELLA Umvcrsita ili Lubiana, Facoiti di Filosofía, Si-1000 Lubiana. Aikerceva ?. e-mail: maiía.vergineila®guesl ames si RIASSUNTO Dagli anni Sessanta dell'Otiocento, i piíi noli ritrovi di Trieste diventarono teatro di ¿contri di piazzct c di dcvastazioni d'indubbia matrice nazionalisia. Dai verbali delta polizui si evince che ta caratlerisliea atta base delle violente e dei disordini, che vede van o coinvolti patrioü itaüani c s leven i, era una contaminazione del linguaggio Tntti i pairioti si o ve ni. ausiriaci ed itaüani che si affrontavano per le víe di Trieste, fe.ce.ro. infatti, proprio lo stesso linguaggio deiia violenta. Uno sresso códice comunicativo che determinava il contponamento e scegUeva il teatro dello scontro. /1 cambiare erano solo i protagonista I taffenigli, di norma, conunciavatto con delle provocazioni, come Vesposizione di simboli, ad eseinpio le bandierc italiana e austríaca, con ta loro derisione e con t'inronazione degli inni. Seguivano le minacce verbali e lo scontro físico con l'avversario o con cid che lo impersonificava. II passaggio dalle minacce verbali alie eollunazioni avveniva secando un rituaie ben preciso, riscontrabile anche negli scontri noziotudi e nei litinnlti cite ctvvenivano in altre zone della monarchia. Per i gruppi e per i singoli coinvolti. la cosa pitt importante era di salvare Vonore e di dimostrare agli oppositori la compattezza e la forza delle proprie fila. Dietro agli scontri stava anche il desiderio di ottenere l'appoggio dei simpatizzanti e la volonta di dimostrare le ingiusrizie subiré, ¡t processo di nazioncüjzz/tzione della societá negli anni Settantci ebbe, a Trieste, l'effetío di tnoltiplicare gli scontri. di strada, mentre gli inviti alia riappacifteazione e alia composizione pacifica ¿leí contrasti. díveniavano setnpre pin rari. Le riflessioni sulla datwosua della viole/iza; come q nelle pubblicate ad esempio sidl'llirski Primorjan l'Il novernbre 1866 e nelle quali s'invitavano gli abitanti dei dintorni di Trieste a non perseguitare i lavoratori friutani, negli anni Settanta erano orinai superóte. Con il rafforzamento del!'irredentismo italiano, che a ve va scelto le azioni terroristiche come forma di lona política e. nazionale, anche gli scontri nelle vie di Trieste registrarono un salto di qualitci ed i toni dei giornali vi si adeguarono rápidamente. Nonos tan te nel canovaccio degli scontri di piazza accadesse setnpre quakosa d'imprevisto, lo scenario di quei tafferugli nazionalisti si ripeté sino al croílo della monarchia. / bersagli di queste azioni cambiavano secando la nazionalita dei dimostranti: in un 'occasione erano delle pietre a finiré contra le vetrine dei negoz.i di proprietú di 462 A< TA HIX l'RIAE • 10 • 2002 • 2 Muña VERGIN'ELLA GOVORICA NASH.M V S[! I .NSKO-ITAU»A-*¡SKEM NACIONALNEM KONFLIKTU. 4JJ-IW patriad sloveni e austriaci, m un'altra a trováis i sotto tira erario le proprietd cíei pairiori italiani <■• di coloro che simpatizzavano con i'irredentismo■ Va detto che gli attentati dmamitardi per fe vie rimasen un 'exclusiva di frange circoscritte d'irredentisti italiani, ni entre i soggetti poiitici rispettosi della legge ricorrevano a co/nizi elettorali e at responso delle ame per misurare la loro form ed i! consenso del qualc godevano. La scintilla dei disordini scoccava, di norma, quando era violat.0 qttalche diritto gici acquisto. Le richieste clegli sloveni per i! rispetto dei loro diritti linguistici, per quanto legittime, provoca roño la rumorosa reazione dei poiitici nazionale liberali italiani. La loro reazione ver bale fu non poche volte raccoíta anche a! di faori detl'aula commudc, diventando pretesto per dimostrazioni che, spesso e fácilmente, sfociavano ¡n scontri fisici con la pane adversaria. Stil finiré deU'Ottocento, dopo duc decenni di scontri, ti linguaggio della violenza si crisrallizzo: le parti avverse continuarono a promettersi reciproca vendetta, se non proprio la sconfitta definitiva e l'annientamento dell'avversarto. La stampa era ii tramite piit [requeme per queste minacce, tese da un lato ad incinere /mura nell'avversario, dall'altro ad infondere la speranza per un futuro migliore tra i simpatizzanti. Parole chiave: Sbvenia, Italia, conjlit.ro nazionale. identita nazionale, atti di violenza, irredentismo VrRI IN LITERATURA Arendt, H. (1996): Sulla violenza. Parma. Guanda. Apili, E. (1988): Trieste. Rim-Bari, Laferza. Boidreuil, S. (2000): II corpo cnigmatico della violenza: appunti. Storica, VI. Rim, 125-144. Edinost - Edinost Glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice. Trst, Ivan Dolinar. Fabi, L. (1996): Trieste 1914-1918. Una citta in guerra. Trst, MGS PRESS SAS. Faye, J.P. (1981): Violenza. Encielopedia Einuadi, 14. zvezek-Torino, I0S1-1I09. Finzi, R., Panjek, G. (eds.): Storia econornica e sociale di Trieste. 1. zvezek. Trst, Lint. Ilirski Primorjan - Ilirski Primerjan. Podučiven in omikaven list za slovensko ljudstvo. Trst. Ivan Piano. Merkii, J. (2002): Okoliški bataljon. Trst, Mladika. Kaiser, W. (2000): Violenze urbane. Alcune riflessioni sui linguaggi del conflitto c le pratiche politiche nel mondo urbano. Storica, VI. Rim, 115-124. 463 ACTA HISTK1AJ-: • JO • 21)02 - 2 Mar» VEROJfflStLA: GOVORICA NASILJA V SLOV£NSk