List delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih SR Slovenije

Tone Svetina___________________________________________
Brez spomina ni zgodovine
Večkrat se sprašujemo, kako bi se obnesla mladina, če bi se naš | narod znova znašel v tako kritičnem položaju za svoj obstoj, kot se je leta 1941.
Mislim, da zaskrbljenost ni potrebna. Razumljivo je, da se pojavljajo različna mišljenja. Zgodovina se rada ponavlja. Kljub temu nove okoliščine terjajo in rodijo nove rešitve. Res pa je tudi, da iščemo izkušnje iz preteklosti, posebno, kadar predvidevamo možne | vojne razmere, ne moremo mimo primerjav preživetega.
Če se lahko sedanji rodovi pohvalijo s tem, da vidijo dlje in bolje v . prihodnost, naj se zavedajo, da stoje na ramenih svojih prednikov. j Danes se tista mladina, ki je izvedla revolucijo, prelivala kri po gozdovih, hirala v ječah, gladovala in se odrekala svojim sanjam, da je lahko z vso neuklonljivo močjo stala v boju, počasi umika z bojnih ' položajev družbene preobrazbe. Njihova mesta zasedajo novi in novi rodovi z drugačnimi izkušnjami, včasih pa tudi z drugačnimi gledanji.
Kolona na frontah preskušenih se manjša dan za dnem. Prihaja čas, ko bodo najhrabrejša dejanja posameznikov ali skupin —tudi najboljše izkušnje—če niso bile zapisane, pozabljene, kot jih nikoli ne bi bilo. To je tragično, toda neovrgljivo dejstvo. Mnogo dragocenih izkušenj je že za večno odšlo v grobove, mi pa se vsak dan bolj zavedamo, kaj vse je še treba vtkati v narodov spomin in v njegovo dejavno in ustvarjalno zavest. Kajti, brez spomina ni zgodovine in brez zgodovine ni naroda.
Vemo, da revolucija traja in tudi boj za nacionalni obstoj Slovencev traja. Posebno na Koroškem in v Slovenskem primorju. Čeprav ne poka in ne teče kri, so fronte odprte, pritisk prefinjen in cilji jasni. Potrebujemo nove borce.
Tega se moramo zavedati vsi, predvsem pa mladina, na katero gre vedno prvi in najmočnejši sovražni pritisk in udar. Mladina, ki se je vedno prva uprla kot borbeno jedro narodove moči.
>
Moramo verovati v svojo mladino. Kot smo verovali v tisto, s katero smo v ognju boja izvedli naš nacionalni program in današnjo, ki stoji na fronti dela, na barikadah revolucije in jo vodi naprej v novih, vendar nič lažjih razmerah.
Nehote se sprašujem: Smo res napravili vse in pripravili mlade na preskušajo, ki jo zahteva vojno stanje? Smo prenesli na mlade rodove vse tiste moralne vrednote, ki so bile pogoj, da smo v boju vztrajali?! Moralno veličino žrtvovanja za skupni cilj, voljo do boja in do življenja, tovarištvo, o katerem danes lahko sanjamo, borbeni in delovni elan zmage, predanost stvari, vero v preobrazbo sveta in človeka in tako naprej.
Lahko odgovorimo z da in ne. Vsak dan močneje prodira v našo mlado generacijo zavest, da je za našo skupnost vsak posameznik vreden samo toliko, kolikor zanjo ustvarja in kolikor se je pripravljen zanjo bojevati. Svoboda in blagostanje nikoli ne prideta sama. Za svobodo se je treba nenehno bojevati, za blagostanje delati. Nič ni večnega. Vse, kar se pridobi, se lahko tudi izgubi. Tudi svoboda ali oblast. V tem spoznanju je pomen priprav na ljudski odpor in za narodovo samozaščito. Je pomen mobilizacije mladih, ki prevzemajo odgovornost na svoja ramena.
Smo jim dali vse? Smo jih oborožili Z močjo duha? Z znanjem, kako se uporablja orožje? Z voljo in upanjem, ne le s programi?! Smo jim pokazali pot vira moči in jim predočili jasnost cilja?!
Na robu obstoja naroda in posameznika, na mejni črti med življenjem in smrtjo je zavest najglobja in tudi najbolj čista. S tem ko človek rešuje druge, rešuje sebe, ko rešuje sebe, pomaga vsem. Tu, koder se bije boj na novih frontah, si generacije podajajo roko in predajajo orožje In naloge. Poiskctti je treba vire naših moči, naše trdnosti in ponosa. V plasteh umiranja in trpljenja so zakopane vse velike kreposti. Do njih je treba najti pot in jih razvijati dalje.
Danes je v modi umikati se s politične fronte v zakotje zasebništva in konformizma vseh vrst. Ljudje begajo v tuje dežele. Tudi zelo sposobna mladina in kadri, ki smo jih doma izšolali in ne najdejo mesta za svoj kruh in razvoj. Tako nam mnogo najboljših požira tujina. Nekateri si želijo nazaj, mnogi pa so odpisani.
Slavimo praznik nase republike.
Na izkušnjah preteklosti gradmo prihorkiost.
V hitenju včasii pozabljamo na sedanjost.
Ali pa vidimo predvsem temne stvari.
Taki smo. Ne vedno.
Mogoče pa je v naši podzavesti strah, da ne izgriimo tega, kar imamo...
Mogoče je naše nezadovoljstvo pogosto samo želja po še boljšem. Po napredku.
Saj vendar vsako leto preskušeni in trdni z resnično srečo slavimo praznit republike. Naj bo tudi letos tako!
Nekateri mladi bežijo v svet iluzij in se varajo z gesli, da živijo samo za danes, da jih prav nič ne zanima, kaj je bilo in tudi, ne, kaj bo.
Druge 'golta svet užitkov, zapadajo v razkroj duha in končno v samoizničenje. Demokracijo izrabljajo tisti, ki niso zanjo nič žrtvovali. M oralne norme se rušijo, egoizem prodira v človeka, človečnost se umika v knjižni privid, na prižnice, za konferenčne mize.
Bojišče ne le da še vedno obstaja, temveč se celo veča. Naši otroci stopajo v minirani svet, koder vlada dvojna morala. Še vedno je v ospredju morala sile pred moralo pameti. Zlo si je nadelo nove maske in naličja. Svet stoji pred novimi, težkimi problemi, ki naj jih reši pamet ali vojna.
Nekaterim je naša praksa zgled za preobrazbo sveta in človeka. Drugi nas zavračajo, tretji bi nas požrli. To nas ne moti. Mi smo novo, ki raste in ima prihodnost. Nastajamo. Imamo projekt za rešitev sveta in človeka v njem. Verujemo vanj in imamo mladino, ki bo to novo gnala ustvariti in tudi braniti.
Na protestnem zborovanju v Ljubljani (Foto: Marjan Ciglič)
C ’	A
Dr. Kurtu VValdheimu,
Generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov
izbirni pouk zagotavlja nadaljnjo demokratizacijo vzgoje in izobraževanja
Učenci gimnazije v Kranju z zanimanjem in strahom spremljamo razmere, v katerih živi slovenska narodnostna manjšina na avstrijskem Koroškem, in ne moremo razumeti, da se v demokratični Avstriji lahko dogajajo takšne stvari.
Prav zato sprašujemo vas, spoštovani gospod Waldheim kot generalnega sekretarja OZN, ki mora ščititi predvsem deklaracijo o človekovih pravicah, če je to, kar počno danes v Avstriji s slovensko manjšino, še v soglasju z listino OZN. Ali menite, da je preštevanje posebne vrste kaj drugega kot pritisk na Slovence v / Avstriji, da zatajijo svojo narodnost, ker vedo, da bodo izgubili možnosti za svoj razvoj in obstoj, če se bodo opredelili kot Slovenci? Ali menite, da je preštevanje posebne vrste kaj drugega kot oblika genocida, proti kateremu se OZN odločno bori?
Ne moremo razumeti, da demokratična Avstrija pri zagotavljanju pravic slovenski narodnostni manjšini na Koroškem in izpolnjevanju določil 7. člena avstrijske državne pogodbe popušča zahtevam oživljajočega nacizma, ki se mu je v Avstriji med zadnjo vojno odločno uprla edino slovenska narodnostna manjšina. Zato, da bi bil dokončno uničen, je bila ustanovljena tudi OZN. Kako gledate vi na ta pojav?
Vemo, da poznate slovensko narodnostno manjšino na Koroškem, ne vemo pa, če poznate njen sedanji položaj. To, kar doživlja slovenska narodnostna manjšina na Koroškem danes in kar bo doživljala še v veliko hujši obliki, če bodo uresničeni nameni, ki se skrivajo za štetjem posebne vrste, je vse prej kot v soglasju z načeli o človekovih pravicah OZN. In prav zato, ker menimo, da to ni v soglasju z načeli OZN, smo postavili zgornja vprašanja vam, ki to organizacijo vodite.
Klub Organizacije združenih narodov gimnazije Kranj
\__________________________________________________________y
Akcija solidarnosti podaljšana do konca leta
Akcija solidarnosti, ki jo vodi Sindikat delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije za pomoč pri gradnji knjižnice v Tolminu in doma kulture v Lebanih, je prav sedaj v polnem razmahu. Začela naj bi se 15. septembra leta 1976. Do tega datuma so bili natisnjeni in razposlani propagandno gradivo in položnice. V nekaterih republikah se je akcija začela mesec dni kasneje. Vzrok za to so bili nekateri objektivni razlogi: republiška posojila za ceste, krajevni samoprispevki in posojila, in kar je bilo najpomembnejše — potrebne so bile dobre družbenopolitične in organizacijske priprave.. V akciji solidarnosti Sindikata delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije naj bi sodelovalo: 820.000 članov, 12.300 osnovnih organizacij sindikata ter več kot 1000 sindikalnih forumov in Samoupravnih interesnih skupnosti kulture. Vsi člani sindikata naj bi prispevali simbolično enkratno pomoč v znesku 20 din, tisti, ki imajo majhne osebne dohodke, pa 10 din. Poudarimo naj, da je množičnost te akcije prav tako pomembna kot vsota, ki bo zbrana. Zato zahteva ta akcija dobre organizacijske priprave, sodelovanje večjega števila sindikalnih aktivistov in drugih sub jektov pa
tudi dalj časa, da bo lahko uresničena. Glede na vse to je zvezni odbor Sindikata delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije na seji letošnjega 4. novembra sklenil, da bo akcijo podaljšal do konca leta 1976. Hkrati poziva vse člane sindikata in sindikalne organizacije, naj si kar najbolj prizadevajo, da bo akcija uspela. Ta akcija pomeni za naše organizacije v občinah in republikah izpit — ne samo iz solidarnosti, temveč tudi iz lastne organiziranosti in učinkovitosti.
Dosedanji rezultati, čeprav so šele začetni, kažejo, da akcija dobro poteka. Do 8. novembra 1976 je bilo vplačanih 1.300.000 din, skupaj s pomočjo zveznega odbora sindikata pa okrog 2.000.000 din. Denarje vplačalo 1.200 osnovnih organizacij sindikata, kar pomeni 10 % vseh organizacij in 23 samoupravnih interesnih skupnosti za kulturo. Izmed republik in pokrajin za sedaj izrazito prednjačil SAP Vojvodina, kjer je plačalo prispevek več kot 25 % organizacij sindikata, sledijo: SR Slovenija z 12 %, SR Bosna in Hercegovina z 10 % in SAP Kosovo z 10 %. Predsednik
koordinacijskega odbora za akcijo solidarnosti:
VAŠKO RAIČEVIČ
prosvetni delovec
. \
List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom - Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Matjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko.
Naslov uredništva:	Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon
315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazotjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VIL Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Letna naročnina: 50 din za posameznike, za šole in drage ustanove 80 din. Št. tek. računa 50100-101-16915.
Tiska ČZP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je list prosvetni delavec44 prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
V__________________________________________:-----—-----—r—^
' ’	).	. U :i 6 U c, ' J' .	. 'O >
Sestanek republiških in pokrajinskih samoupravnih interesnih skupnosti za usmerjeno izobraževanje
Koristna izmenjava izkušenj
/ : \
Konec oktobra je bi! v Novem Sadu sestanek predstavnikov republiških in pokrajinskih samoupravnih interesnih skupnosti za usmerjeno izobraževanje. Sestanka so se udeležili predsedniki skupščin, predsedniki izvršnih odborov ali sekretarji samoupravnih interesnih skupnosti za usmerjeno izobraževanje iz vseh naših republik in pokrajin, razen iz Slovenije.
Sestanek v Novem Sadu je bil posvečen izkušnjam in aktualnim vprašanjem izvajanja reforme usmerjenega izobraževanja. Ob tej priložnosti so obravnavali tudi aktualna vprašanja s področja dela samoupravnih interesnih skupnosti za usmerjeno izobraževanje in o reformi šolstva. Udeleženci tega sestanka so bili enotnega mnenja, da je taka
izmenjava izkušenj in mnenj zelo koristna in da jo je treba nadaljevati.
Predstavniki vojvodinske samoupravne interesne skupnosti za usmerjeno izobraževanje so podrobno seznanili goste z aktualnimi vprašanji izvajanja reforme v pokrajini, posebno s pripravami na prehod v drugo fazo, ki se bo začela prihodnje šolsko
Polftehnizacija — predmet in načelo
/	N
Uredništvo Pedagogije, teoretičnega časopisa Zveze pedagoških društev Jugoslavije, je organiziralo 13. in 14. oktobra »okroglo mizo« na temo Delovna vzgoja in politehnično izobraževanje. Pri pogovoru je sodelovalo približno štirideset znanih pedagogov iz vseh naših republik in pokrajin, ki se ukvarjajo s to problematiko. Posvetovanje naj bi bilo hkrati tudi uvod v razpravo o zelo aktualni temi, ki bo v središču pozornosti prihodnjega IV. kongresa jugoslovanskih pedagogov. Pogovor sta vodila glavni urednik Pedagogije dr. Pero Simleša in odgovorni urednik dr. Nikola Potkonjak.
Razpravo je začel dr. Josip Pivac iz Zadra. V uvodnih besedah je poudaril, da sta delovna in politehnična vzgoja in izobraževanje odločilna dejavnika za sistemske, vsebinske in organizacijske spremembe pri pouku in zunajšolskih oblikah dejavnosti učencev. Ta komponenta reforme izobraževanja izhaja iz bistva marksistične filozofije, ki pa je naša pedagoška misel še ni uresničila. Nasprotno: obstoji nekoliko pojmovanj o politehni-zmu v vzgojnoizobraževalnem procesu, kot so npr.: teorija pa-noškega politehnizma, pojmovanje, da je politehnizem treba uresničiti zgolj v vsebini splošnega izobraževanja in zasnova funkcionalne usmerjenosti znanja. Postavlja se tudi vprašanje take terminologije, sistema, oblik in vsebine dela, ki bi najbolj ustrezali uresničevanju tega smotra vzgoje in izobraževanja. Zaradi vsega tega pa tudi zaradi zastoja in krize, v kateri je sedaj ta vzgojnoizobraževalna komponenta, je treba načrtno raziskovati, kako bi izboljšali sedanje razmere.
Dr. Nikola Potkonjak iz Beograda je skušal ugotoviti vzroke precejšnjih nihanj pri pojmovanju politehničnega izobraževanja od osvoboditve dalje. Še vedno so zelo močne sile tradicionalistične šole, ki jo podpirajo tudi mnogi učitelji in. starši, veliko teoretičnih vprašanj ni rešenih, manjkajo ustrezne znanstvene raziskave, to področje so uvajali v šolo na neustrezen način (kot predmet) itn.
Dosedanja praksa opozarja na zgrešeno zasnovo proizvodnega dela pri nas — je dejal dr. Bogo-sav Kovačevič (iz Reke) zato se moramo vprašati, koliko je naša zamisel o povezovanju proizvodnega dela in pouka marksistično pravilna, predvsem zato, ker temelji na tem tudi sedanja reforma. Resnično delo si ni utrlo poti v našo šolo. Nastaja vprašanje, kako naj se šola pri vzgajanju delovnih navad učencev osvobodi nenaravnega drila. Povezovanje izobraževanja in dela namreč ni isto kot povezovanje pouka in proizvodnega dela, čeprav je med seboj povezano.
Sedanja zasnova proizvodno-tehničnega izobraževanja ni dobra — meni Hajrudin Hadži-hasamovič iz Tuzle — ker praksa ne sprejema tistega, kar je bilo teoretično zamišljeno. Ne glede na to, da vztrajamo pri prvotnem načelu, pa bo tovrstno izobraže-
; i r , -r,	: t j ,	.
vanje prav zaradi razmer v praksi še dolgo ostalo le predmet. Had-žihasanovič je opozoril tudi na več problemov, ki izvirajo iz dejstva, da poteka v raznih okoljih proizvodno-tehnično izobraževanje po različnih programih prav zato, ker se učitelji izobražujejo na različne načine.
Delovno in politehnično izobraževanje je pravzaprav večdimenzionalno	povezovanje
pouka in dela. Tako je poskušal definirati to področje Božo Rel-jan, vojaški pedagog iz Zadra. Zavzel se je za povezovanje politehnizma pouka z zasnovo splošnega ljudskega odpora,'v katerem je poleg človeka prav tehnika najpomembnejši dejavnik. Človekova politehnična razgledanost mora biti zelo široka. S tega vidika je treba raziskati vsebine vseh predmetov.
O pomenu smotrne priprave za uresničevanje politehničnega izobraževanja je govoril Djordje Nadrljanski iz Pančeva in prikazal, kako je zasnovano to predmetno področje v šolskem centru, kje'r dela. Vsebina se uresniči na dveh ravneh: na prvi učenci spoznajo povezavo med naravoslovnimi predmeti in tehniko, na drugi pa to prenašajo v proizvodno delo. Meni, da sta delovna in politehnična vzgoja enotni in da ju ni treba ločevati.
Način, kako se lotevamo politehnične vzgoje, je odvisen tudi od razvitosti posameznega okolja, meni dr. France Strmčnik iz Ljubljane, mi pa smo se doslej bolj ukvarjali z intelektualno kot pa s praktično stranjo problema.
Učitelji, ki poučujejo ta predmet, postavljajo veliko vprašanj, na katera bi bilo treba čimprej odgovoriti, je dejal dr. Pero Ši-mleša in navedel nekoliko takih vprašanj: kakšen je odnos med umskim, fizičnim in politehničnim izobraževanjem, ali je v šoli delo zaradi delovne vzgoje ali zaradi doseganja ekonomske vrednosti, kje je meja med politehnično vzgojo in družbeno koristnim delom itn.
Udeleženci »okrogle mize« so poudarili, da morata biti delovna in politehnična vzgoja in izobraževanje danes v šoli tako načelo kot predmet. Nakazanih je bilo veliko vprašanj, ki jih bo šele treba obdelati in nanjo kvalificirano odgovoriti. To kaže, da v teoretičnem razčiščevanju tovrstne problematike še vedno nismo prišli daleč in da izhajajo obstoječe rešitve bolj iz pragmatične nujnosti, kot pa da bi bile projekcija neke enotne zasnove. A. B.
' u 1	'	, ’C, ' . -t. ■	T
leto. Znano je, da poteka v Vojvodini pouk v prvih dveh razredih srednjih šol po enotnih skupnih temeljih, druga faza — poklicno usmerjeno izobraževanje pa se bo začela septembra prihodnjega leta. Čeprav bo to šele čez deset mesecev, se na drugo fazo izobraževanja že pospešeno pripravljajo.
Po besedah predstavnika samoupravne interesne skupnosti za usmerjeno izobraževanje v Pokrajini je približno 600 delegatov te samoupravne interesne skupnosti neposredno vključenih v samoupravno organiziranje in oblikovanje izobraževanja. Pred začetkom reforme v desetih vojvodinskih občinah niso imeli srednjih šol, sedaj pa so že v dvanajstih večjih krajih organizirani dislocirani oddelki takih šol. Načrt razvoja predvideva, da bodo imele do leta 1980 vse vojvodinske občine srednje šole, v katerih se bo izobraževala vsa populacija učencev.
Direktor pedagoškega inštituta Vojvodine mag. Vasilije Damjanovič je seznanil goste z zasnovo reforme usmerjenega izobraževanja v Pokrajini. Po njegovem mnenju je pri opredelitvi reforme šolskega sistema najpomembnejše zagotoviti dva sestavna dela izobraževanja — splošno in poklicno usmerjeno izobraževanje, ki se prepletata in dopolnjujeta. Vojvodinska zasnova usmerjenega izobraževanja je nastala kot nujnost in pomeni dosledno izvajanje stališč X. kongresa ZKJ o reformi izobraževanja. Tako kot povsod v državi je bil tudi za izobraževanje v Vojvodini značilen dualizem — poleg drugih slabosti vzgojnoizobraževalnega sistema. Nova zasnova vzgojnoizobraževalnega sistema povečini odpravlja te slabosti, vsaka stopnja bo v prihodnje omogočala nadaljevanje, izobraževanja, hkrati pa vključevanje v delo.
Pri sestavljanju novih predmetnikov in učnih načrtov v Vojvodini so sodelovale delovne
skupine strokovnjakov, in sicer več kot 1.500 ljudi z vseh področij dela. Vse delo so vodile samoupravne interesne skupnosti za usmerjeno izobraževanje. Pričakujejo, da bo do L septembra prihodnje leto, ko se bo začela druga faza, vse pripravljeno za začetek nove šole.
V razpravi o vojvodinskih izkušnjah so udeleženci sestanka v Novem Sadu ugotavljali, da so v Pokrajini doseženi zadovoljivi uspehi. Ker se je srednja šola »približala učencem«, jih je sedaj v teh šolah približno 11 % več, namen reforme pa je vključiti v desetletno splošno izobraževanje vso mladino.
Uvajanje dveh novih predmetov — temeljev marksizma in samoupravnega socializma ter temeljev tehnike in proizvodnje je doseglo namen. Učenci so pokazali za nova predmeta izredno zanimanje. Na tem sestanku je bilo postavljenih tudi več določenih vprašanj o uresničevanju nalog reforme v Vojvodini. Na vprašanje, ah naglica uvajanja reforme v Vojvodini povzroča težave, smo slišali tale odgovor: Dosežki najbolje zavračajo trditve, češ da je taka naglica nevarna. Ne hiti namreč samo Vojvodina, hitijo vsi — Hrvaška, Makedonija, Črna gora in Kosovo gredo po podobni poti kot Vojvodina. In kako je s tako imenovanim »tehnološkim presežkom« učiteljev? Tega v Vojvodini doslej, razen majhnih izjem ni bilo. Sprejeto je stališče, da noben prosvetni delavec ne sme ostati brez dela. Njihova zaposlitev je zagotovljena tudi v prehodnem obdobju, če pa bo potrebno, se bodo nekateri prekvalificirali. Predvidevajo, da bo v prihodnosti učiteljev celo premalo, posebno zato, ker bodo uvedene nekatere stroke, ki jih doslej ni bilo.
Udeleženci sestanka v Novem Sadu so obiskali tudi več šol in si ogledali kulturnozgodovinske znamenitosti.
DRAGAN PAVLOVIČ
Razredni pomen nove srednje šole
Izbirni pouk zagotavlja nadaljnjo demokratizacijo vzgoje in izobraževanja
Delegati družbenopolitičnega zbora in zbora združenega dela skupščine SR Srbije so konec oktobra sprejeli dokončno besedilo skupnih temeljev srednjega usmerjenega izobraževanja. S tem so se končale glavne priprave za utemeljitev nove srednje šole.
Skupni temelji srednjega usmerjenega izobraževanja — tako jih je ocenil Vladimir Ste-
vanovič, republiški sekretar za izobraževanje in znanost — odpravljajo vsebinsko pomanjkljivost sedanjega sistema za pridobivanje znanja — dualizem. Skupna programska zasnova v prvi fazi bo pripomogla, da bodo vsi učenci, ki bodo po osnovni šoli nadaljevali šolanje v enakem položaju, saj bodo dobili predvsem splošno izobrazbo s kulturnega, družbenoekonomskega, naravoslovno-matema-tičnega in proizvodno-tehnič-nega področja s politehnično usmeritvijo.
Izbirni pouk, ki bo zajet v obvezno tedensko število ur, bo pripomogel, da bodo imeli vsi učenci enake možnosti za usposabljanje na področjih, ki jih najbolj zanimajo. Obdobje za pridobivanje splošne izobrazbe se bo podaljšalo do sedemnajstega leta, s tem pa bodo odpravljene negativne posledice, ki jih je povzročalo prezgodnje odločanje učencev za poklic.
Proizvodno-tehnično področje je vsebinski del sodobnega vzgojnoizobraževalnega sistema. Pri tem pouku naj bi učenci spoznali temeljna znanja s proizvodno-tehničnega področja, razvili svoje ustvarjalne sposobnosti in si pridobili delovne
navade. Poleg tep naj bi dojeli ^
zakonitosti proizvodnih in drugih delovnih procesov in njihove temeljne značilnosti. Proizvodnemu delu je odmerjenih letno sedemdeset ur, družbeno koristnemu petintrideset, proizvod-no-tehničnemu področju pa pet ur tedensko.
Temelji nove srednje šole so postavljeni, toda zato da bi se idejno, spoznavno in pedagoško dograjevanje nadaljevalo, je potrebno nenehno prepričevanje, »da ne gre samo za reformo pouka, temveč tudi za spreminjanje odnosov na področju, ki omogoča hitrejši napredek samoupravljanja«.	Resnične
spremembe se bodo pokazale šele tedaj, ko bo izobraževanje postalo organski del samoupravne družbe, in bo prisluhnilo zahtevam združenega dela.
— Skupni temelji srednjega usmerjenega izobraževanja in vzgoje imajo tudi velik razredni pomen, saj izenačujejo raven izobraževanja in vzgoje v prvi fazi, po drugi strani pa s svojo programsko vsebino načrtno odpravljajo nenaravno ločevanje med fizičnim in duševnim delom-Vgrajevanje razredno-marksistične, znanstvene, ideje in samoupravne usmeritve v vsebino tega dokumenta, prispeva k jasnosti znanstvenih idejno-poli-tičnih temeljev srednje šole —-trdi Vladimir Stevanovič.
Do prihodnjega šolskega leta, ko se bodo začeli skupni temelji vzgoje in izobraževanja uresničevati v praksi, pa je treba zavihati rokave in končati delo. Pred novo srednjo šolo moramo imeti zanesljive kažipote in tlakovane poti.
D/QK1|CA PETKOVI,C , m )
\
s
i
\
c
c
v
c
r
t
s
r
v
§
V
ce
st:
dr
P1
ši:
čt
g(
sr
Družbeno moralna vzgoja — beseda in praksa marksizma
(--------------------------------------------------------------\
Družbeno moralna vzgoja postaja v sodobni socialistično angažirani in samoupravno zasnovani osnovni šoli vedno bolj aktualna in pomembna, predvsem zaradi spoznanj, ki postajajo načela naših reformnih prizadevanj v vzgoji in izobraževanju.
Gre predvsem za spoznanje o tem, da morata biti izobraževalna in vzgojna komponenta šole tesneje prepleteni, za močneje izraženo in poudaijeno vzgojno funkcijo šole na marksističnih idejnih temeljih. Naslednji vidik aktualizacije družbeno moralne vzgoje je v vrednosti in pomenu socialistično angažirane vzgoje za kontinuiteto naše socialistične revolucije, ki jo je dolžna zagotavljati mlada generacija. In kot naslednji, vsekakor pa ne zadnji razlog, ki utemeljuje potrebo po vsebinski in metodološki bogatitvi družbeno moralne vzgoje, je v njenem prispevku k oblikovanju samoupravljalske politične kulture mladine. Lahko rečemo, da je pouk družbeno moralne vzgoje v osnovni šoli nepogrešljiv element v procesu politične socializacije, ki pomembno sooblikuje vsestransko razvito, osveščeno, kritično in napredno angažirano socialistično samoupravljalsko osebnost.
Prav omenjeni trije vidiki vloge družbeno moralne vzgoje v samoupravni družbi zahtevajo njeno preraščanje v novo kakovost. Na kratko bi rekli, da mora družbeno moralna vzgoja preseči 'nstitucionalni okvir osnovne šole in postati sestavni del prizadevanj naprednih vzgojnih vplivov in organizatorjev interesnih dejavnosti mladine. Svoje mesto niora najti ne samo v šoli, temveč ludi v prosvetno kulturnih, telesno vzgojnih, tehniško ustvarjalnih in drugih dejavnostih, ' ki vključujejo mlade. Iz teh razlogov je prav vsebinska zasnova
v krajevno skupnost in v temeljno organizacijo združenega dela ter tesno sodelovanje le-teh in drugih družbenih dejavnikov s celodnevno osnovno šolo zagotavlja najbolj izvirne in pristne odnose živega, samoupravnega toka življenja in dela, v katerega morajo biti vpeti tudi vsebinski programi, izvajalci in metode družbeno moralne vzgoje. Zatrdno lahko rečemo, da je bila dosedanja uveljavitev družbe-nomoralne vzgoje, zlasti pa njena prava aplikacija v vzgoji in izobraževanju, v veliki soodvisnosti z vsemi napori in dosežki v
Posvetovanje o dražbeno moralni vzgoji v osnovni šofi
V Mariboru so 25. oktobra v veliki dvorani visoke ekonomske šole učitelji družbeno moralne vzgoje in drugi sodelavci ocenili dosedanje delo in hkrati izoblikovali pomembna stališča do nadaljnjega dela. Ves posvet kakor tudi visoko število udeležencev iz vseh krajev naše republike je posvetovanje spremenilo v republiški nastop prosvetnih delavcev, ki so skupaj z univerzitetnimi učitelji in pedagoškimi svetovalci Zavoda SR Slovenije za šolstvo spregovorili o vlogi in pomenu družbeno moralne vzgoje v osnovni šoli. Posvetovanje so organizirali: Marksistični center pri Univerzi v Mariboru, Zavod SR Slovenije za šolstvo in ustrezna katedra Pedagoške akademije v Mariboru. Temeljni referati posvetovanja in sklepi posvetovanja so opozorili na vse bistvene vzgojnoizobraževalne sestavine družbeno moralne vzgoje. Z uvodnim referatom o vlogi družbeno moralne vzgoje v preobrazbi osnovne šole je'Emil ROJC, član izvršnega komiteja in predsednik komisije za idejnopolitična vprašanja prosvete, kulture in znanosti CK ZKS osvetlil vsa poglavitna vprašanja tega posveta. V dialoškem zaporedju so referenti osredinili razpravo na izhodiščih etike samoupravljanja in samoupravljanju kot pedagoškem načelu. Poudarili so, da osnovna vrednota socializma ne more postati del našega bogastva, če je učenci resnično ne doživijo in začutijo že v svojem prvem organiziranem okolju — v osnovni šoli. Zlasti razprava o metodično-didaktičnih vidikih in beseda o liku učitelja—revolucionarja je pritegnila pozornost prisotnih učiteljev. Povemo lahko, da na tem, žal samo enodnevnem posvetovanju, ni bilo razpravljalca, ki ne bi izhajal iz spoznanja o potrebi nenehnega odkrivanja vzgojnih problemov in da družbeno moralne vzgoje ne moremo iztrgati iz zapletene dialektike samoupravnega konstituiranja družbenih odnosov, ker je njen pomen pri spoznavanju in razvijanju vseh vsebin, vrednot in smotrov socialistične šole povezan z vsemi oblikami človekovega družbenega življenja. Predstavlja pravzaprav vrednostno sintezo, ki znotraj celotne šolske in družbene aktivnosti v mladih ljudeh oblikuje samoupravno socialistično moralno zavest. To pa ni najmanj pomemben prispevek bogatenju samoupravne socialistične demokracije. Izvirna osvežitev mariborskega posveta je bil nastop učiteljev praktikov. Med njimi so bili prvi diplomanti družbenomoralne vzgoje Pedagoške akademije v Mariboru. Nase so opozorili s kritično in teoretično analizo svojega dela, kar lahko ocenimo kot poskus vsebinskega pristopa k še vedno nepopolni metodični izdelanosti tega predmetnega področja v 7. in 8. razredu osnovne šole. Vprašanje, kako razvijati smisel, sposobnosti in pripravljenost za uresničevanje socialističnih samoupravnih odnosov, kako vgraditi marksizem v temelje vzgojnoizobraževalnega dela, je opozorilo na odgovorno učiteljevo delo, ki zahteva veliko kulturnega bogastva, poglobljene pedagoške navdihe in vse prej kot preživete stereotipne metode dela.
Vsi udeleženci posvetovanja so v avli visoke ekonomske šole lahko pregledali razstavljeno uporabno literaturo o družbeno moralni vzgoji, ki bo lahko pomagala učitelju pri pripravah na pouk, morda pa bo spodbudila tudi zanimanje za študij marksistične etike in vseh njenih teoretičnih in praktičnih spoznanj v razvoju jugoslovanske marksistične misli.
IVAN SERNEC
celodnevne osnovne šole naju-^reznejši okvir za obogatitev aružbeno moralne vzgoje. Njena Programska zasnova odpira naj-
. Se možnosti za usklajeno, na-in dopolnjevano, učnovz-8°jno, dejavno uresničevanje za-n°v družbeno moralne vzgoje. Odprtost takšne šole navzven

procesu podružbljanja, samoupravne preosnove in ponovne uveljavitve marksističnih razrednih prvin v vzgojnoizobra-ževalnem procesu.
V obdobjih razmahnjenega liberalizma in prodorov tehnokra-tizma tudi na Slovenskem in v našem šolstvu strlo se srečevali in
se morali spopadati s poskusi vnašanja brezidejnosti, socialistične neangažiranosti vzgoje, s teorijami o nujnosti idejnega pluralizma v socialistični vzgoji ipd. Zavračati smo morali kvazi-demokratične in kvazihumani-stične teorije o tem, da družba zganja nasilje nad mladim človekom, če predenj, pred učitelja in šolo postavlja jasne razredne zahteve in idejne smotre, ki so izraz delavskih razrednih interesov in pomenijo pogoj za kontinuiteto, za ohranjanje in razvijanje pridobitev socialistične revolucije. Takšne teze so bile uperjene v začetku tudi proti naši zasnovi socialistične družbeno moralne vzgoje. Zahvaljujoč budnosti in kritičnosti zveze komunistov in drugih naprednih socialističnih sil smo znali zavrniti omenjene stranpoti v snovanju naše sodobne pedagoške teorije in podobne poskuse v pedagoški praksi. Jasno in določno so opredelili temeljne socialistične vzgojne smotre v razmerah razvoja samoupravne družbe, opredelili vsebino in metode dela ter odnose v socialistično angažirani šoli, pa tudi vlogo vseh drugih družbeno vzgojnih dejavnikov v procesu socialistične vzgoje za samoupravljanje.
Mladina ne more biti za družbo zakladnica boljše in srečnejše prihodnosti, če že v sedanjosti ni dejavna ustvarjalka, graditeljica novega, boljšega. Znati in hoteti mora ideale in vizije spreminjati v jasen in uresničljiv cilj. Socialistična družba — takšna na samoupravnih osnovah še posebej — je družba nenehnih spopadov starega z novim. Pri tem je prav mlada generacija temeljna opora naprednih sil te družbe v njenem presnavljanju, v revoluciji, ki traja. Že v letu 1937 je v listu »Prole-ter« tov. Tito naročal komunistični mladini, naj »zbere in pripelje mlado pokolenje na pot borbe za kruh, mir in svobodo, za srečnejše in bolj veselo življenje.« Že tedaj je bila mlada generacija, še posebno njeno skojevsko jedro, subjekt velikega zgodovinskega procesa, procesa osvobajanja človeka in dela.
BISTVENA NALOGA
In kako je danes? Naš sistem samoupravljanja postopno ustvarja možnosti za vse bolj dejavno udeležbo in prispevek mladih v celotnem družbenem življenju. Omogoča jim vsestranski razvoj in uveljavitev. Zato je prav mladina živo zainteresirana za samoupravljanje, za njegov razvoj, poglabljanje in izpopolnjevanje. Sam interes mladih, njih zadostna motiviranost in relativno razvito samoupravljanje pa niso dovolj za uspešno vključevanje mladih v sistem samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov. Pomemben pogoj predstavljajo njihovo znanje, preže-tost z etičnimi vrednotami samoupravnega socializma, samoupravna zavest in logika — vse to pa bi lahko poimenovali kot stopnjo njihove samoupravljalske politične kulture.
Le-ta pa zajema ne samo poznavanje pravic in dolžnosti slehernega	samoupravljalca,
ampak tudi obvladovanje vseh družbenih zakonitosti, odnosov in procesov, ki izhajajo iz združenega dela kot temeljne družbenoekonomske osnove vsega življenja v samoupravni socialistični družbi. Vključuje tudi poznavanje razvoja naše družbenopolitične ureditve, ki je privedel do sedanje stopnje osvobojenosti človeka in dela, do združevanja dela in sredstev, do nadvse jasnih zasnov in oblik Marksove asociacije svobodno združenih proizvajalcev. Del te celote je nadalje razumevanje razredno socialne vsebine samoupravnega razvoja pri nas in narave socialističnih preobrazb drugod po svetu. S tem tesno povezan element celotne usposobljenosti za samoupravno delo-
vanje in neločljiva sestavina samoupravne politične kulture našega delovnega človeka pa je zlasti poznavanje vseh mehanizmov, vseh družbenih vzvodov in institucij ter samoupravnih in drugih oblik uveljavljanja njegove volje, političnih in drugih interesov, predvsem razrednih.
Ustvarjati takšno celostno samoupravljalsko politično kulturo v osebnosti slehernega samoupravljalca je nedvomno osrednja in bistvena naloga našega celotnega vzgojndizobraže-valnega sistema in vseh drugih družbenih dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje delovnega človeka.
NOV POMEN POLITIČNE IZOBRAZBE
Aktualno je v tem trenutku opredeliti nekaj stičišč med družbeno maralno vzgojo in politično izobrazbo in politično kulturo človeka v samoupravni družbi. Družbeno moralno vzgojo v osnovni šoli lahko namreč upravičeno opredelimo kot temelj politične izobrazbe v procesu oblikovanja politične kulture človeka — samoupravljalca. Politična izobrazba izgublja svoj izlkjučni funkcionalni smisel, kakršnega so ji namenjali vsi politični sistemi. Le-ti so pojmovali politično izobrazbo kot način informiranja državljanov o uresničevanju nalog, od katerih je odvisno normalno delovanje države, ohranjanje obstoječih lastninskih in drugih proizvodnih odnosov ipd. Takšno razmerje med politično izobrazbo in delovnim človekom je izražalo globoko odtujenost posameznika in nekaterih družbenih skupin, posebno delavskega razreda, od politične izobrazbe, s tem pa tudi od politične moči. V razmerah socialističnega samoupravljanja dobiva politična izobrazba nov pomen v procesih osvobajanja človeka in človekovega dela. Vse manj je orodje odtujitve in sredstvo manipulacij z delovnim človekom.
Razkrivanje in identificiranje družbenoekonomskih pogojev in vzrokov, ki drže človeka v položaju odtujenosti od gospodarjenja s pogoji in rezultati dela, zahteva široko in vsestransko politično izobrazbo. Z njo naj bi se delavcu samoupravljalcu odkrile vse neznanke o politično-eko-nomski strukturi družbe, o protislovjih družbenega razvoja in objektivnih pogojih delavčevega družbenoekonomskega položaja. Z njo naj bi delovni človek laže odkrival ozadja in se bojeval zoper teze in teorije, ki so ga doslej prepričevale in učile, da ne zmore spoznati zapletenega sveta ekonomike in ni sposoben nanj odločilno vplivati. Tudi nekatere teorije o nujnosti prilagajanja človeka znanstveno tehnološki revoluciji kažejo podobne težnje. Zasledili smo jih tedaj, ko je vladala na Slovenskem liberalistična klima, celo v nekaterih vrhunskih konceptih naše pedagoške teorije. Osvobajanje človeka in dela, ki ustvarja pogoje za človekovo politično, kulturno in socialno osvoboditev, pa daje politični izobrazbi nov kakovostni pomen tudi zaradi nove vloge delovnega človeka, občana v vseh celicah našega političnega sistema. Politična izobrazba se
spreminja in prerašča iz specifične zavesti posebnega dela nosilcev političnih funkcij — kar je bila še pred nedavnim — v običajno lastnost slehernega delavca v združenem delu. V lastnost, ki postaja vse bolj nepogrešljiva v njegovi objektivni vlogi in položaju v družbenoekonomskih odnosih.
Prispevati k osvobajanju človeka kot političnega subjekta in k njegovemu usposabljanju za vse tiste funkcije, ki so bile nekoč izključni atribut države, je naslednja pomembna funkcija politične izobrazbe. Ta proces že lahko spremljamo zadnje desetletje pri nas, posebno intenziven pa” je postal po sprejetju pred-
zadnje ustave iz leta 1963 in seveda po zadnjih ustavnih spre^ membah v letu 1974. Politična izobrazba je postala sestavina rednega šolskega sistema: uvedene so bile nove učne in študijske vsebine pa tudi novi odnosi, med drugim tudi družbeno moralna vzgoja v osnovni šoli. Zlasti velik poudarek pa je dobila v sistemu množičnega permanentnega družbenopolitičnega usposabljanja, katerega pobudnik so bile ZK in druge subjektivne sile.
vzgoja ni več le vzgoja o vrednotah socializma, vzgoja za vključevanje, za adaptacijo mladega človeka v dane družbene odnose, temveč dobiva novo razsežnost: postaja vzgoja za spreminjanje, izgrajevanje, ustvarjalno kritiko danega in doseženega, vzgoja za graditev novih vrednot, vzgoja za preseganje vsega svetega, ker se mora umakniti boljšemu in naprednejšemu.
NIČ VEČ MORALKA
NOVE VREDNOTE
Zadeve politične izobrazbe delovnih ljudi in občanov postajajo vse bolj tale vprašanja: vprašanje delegatske vloge delovnih ljudi in odnosov v temeljnih samoupravnih skupnostih, vprašanje rezultatov, dosežkov in stranpoti našega samoupravnega razvoja, vprašanja mednarodnih odnosov in naše zunanje politike, spoznanja sodobnih družbenih ved, zlasti marksistične znanosti o družbi, in mnoga druga področja. V zadnjem obdobju postajajo vsebina politične izobrazbe delovnih ljudi celo tista področja, ki so v mnogočem veljala do nedavna za skrivnost, ali celo za »državno tajno«. To so vprašanja varnosti, obrambe in samozaščite, pa tudi veliko vprašanj s področja zunanje politike.
Politična izobrazba kot sestavina samoupravljalske politične kulture delovnega človeka je še posebej pomemben pogoj za doseganje novega ustavnega položaja delovnega človeka v temeljni organizaciji združenega dela in občana v krajevni skupnosti. Ta spremenjen družbenoekonomski položaj se oblikuje enkrat kot posledica ali rezultat ustvarjalnosti združenega d^ drugič pa kot njegov pogoj. Spoznati celostnost tega odnosa je temeljna naloga pri nadaljnjem oblikovanju samoupravljalske politične kulture delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih.
V sedanjem obdobju je bolj kot kdajkoli pomembna vloga subjektivnih sil za doseganje večje kakovosti krajevne ali »bivanjske« samoupravljalske zavesti in nove politične kulture občanov. Ta pa je lahko rezultat le zavestno usmerjenega permanentnega procesa socializacije, ki se prične že zgodaj v osnovni šoli. Iz ravni sedanjega pretežno kampanjsko aktivističnega mo-biliziranja občanov ob raznih akcijah v krajevnih skupnostih naj bi ta proces prerasel v novo kvaliteto, v nenehno vživljanje občanov v celotno samoupravno reševanje vseh razsežnosti posameznikovega bivanja v krajevni skupnosti. Sele ta kvaliteta samoupravljalske zavesti zagotavlja integralno pojmovanje človekovega družbenoekonomskega položaja v samoupravni družbi.
Imamo več primerov, ki živo kažejo, kako velike ustvarjalne energije je možno spodbuditi v krajevni skupnosti, če je le-ta vedno samoupravno in politično informirana, organizirana ter aktivna, tam, kjer so občani sami prek zborov, svetov, komisij in drugih samoupravnih organov soustvarjalci programov dela in razvoja krajevne samouprave.
Za takšno aktivno zavestno angažirano samoupravno opredelitev pa je potrebna kontinuirana družbenomoralna in družbenoekonomska marksistična vzgoja. Povezovanje marksističnih spoznanj z dosežki naše samoupravne prakse je neločljiva dialektična enotnost sodobne politične izobrazbe delovnih ljudi, ki se lahko in morajo učinkovito upesničiti že tudi prek družbeno moralne vzgoje.
S tem dobiva družbenomoralna vzgoja v osnovni šoli svoje nove aktualne poudarke. Kot eno izmed prvih sistematičnih vzgojnoizobraževalnih področij, prek katerega se zavestno oblikuje politična kultura novih sa-moupravljalcev, postaja družbeno moralna vzgoja v osnovni šoli ena temeljnih razrednih značilnosti sodobne socialistično angažirane šole. Z njo in prek nje se usmerjano in kritično spoznano izgrajuje zavest o novih razsežnostih delovnega človeka kot subjekta vseh političnih in družbenoekonomskih odnosov. V taki vlogi družbeno moralna
Taka družbeno moralna vzgoja ni več moralka in idealizirano učenje o doseženi družbi, ampak izziv, pot in vsebina za ustvarjalno revolucionarno vlogo mladih v samoupravni socialistični skupnosti, v Markso-vih asociacijah svobodno združenih proizvajalcev v republiki združenega dela. In prav v tem je njen mik, je lahko njena posebnost, in prav v tem je njeno humanistično poslanstvo.
In kako naj bi dograjevali in bogatili sedanjo zasnovo družbeno moralne vzgoje v osnovni šoli? Prvič: družbeno moralna vzgoja mora postati prva poglobljena pedagoško in didaktično najprecizneje opredeljena beseda in praksa marksizma. Prek nje naj bi mladi, prihodnji proizvajalci, dobivali več družbenoekonomskih znanj, ki so nujno potrebna slehernemu proizvajalcu za obvladovanje proizvodnih in širših družbenoekonomskih odnosov. Že na tej stopnji marksistične vzgoje pa tudi na vseh nadaljnjih, je nadvse pomembno tesno povezovanje teorije s samoupravno prakso učencev v njihovem bivalnem in delovnem okolju. Najpomembnejša pa je za doseganje celostnega vzgojnega smotra družbeno moralne vzgoje usklajenost med teorijo, posredovanim znanjem o samoupravni družbi, njihovim stvarnim samoupravnim položajem v učno-vzgojnem procesu in-v upravljanju šole, mislim, med stvarnim položajem učencev v teh odnosih.
Drugič: z utrjevanjem in razširitvijo samoupravnih odnosov dobivajo le-ti vse več vrednostnih elementov. Zato bomo morali pri družbeno moralni vzgoji še več govoriti o etiki samoupravljanja, o vrednotah in vrednostnem sistemu samoupravne družbe.
Katerim vsebinam novih samoupravnih odnosov bi morali dati značaj vrednote? Osnutek zakona o združenem delu nam tudi v tem pogledu lahko rabi za idejni in teoretični okvir naše pedagoške teorije vzgoje za samoupravljanje. V sklopu družbeno moralne vzgoje moramo kot etične vrednote samoupravljanja močneje kot doslej uveljaviti zlasti: odgovoren odnos do učenja, dela in družbenih obveznosti, nadalje vzajemnost v medčloveških odnosih, integralnost združenega dela, odnos do kulture in pridobitev razvoja drugih naših narodov in narodnosti, odprtost Jugoslavije v svet na temelju politike koeksistence in neuvrščan-ja, družbeno samozaščito in splošni ljudski odpor. Med vrednotami samoupravnega socializma moramo obravnavati tudi dosežke naših spopadov s protisocialističnimi pojavi, med njimi zlasti spopadov z birokratizmom, tehnoKratizmom, liberalizmom, z oživljanjem klerikali-stičnih teženj in drugimi obračuni z izkrivljanji naše socialistične samoupravne izgradnje.
In ne nazadnje: naša razmišljanja o razvijanju in bogatitvi družbeno moralne vzgoje morajo biti posvečena tudi temeljnemu izvajalcu in nosilcu te vzgoje — učitelju. Bitka za njegov ustreznejši družbenoekonomski položaj, za njegovo poglobljeno samoupravno vlogo v združenem delu ter pomoč pn njegovem nenehnem oboroževanju z novimi znanji in spoznanji teorije in prakse samoupravnega socializma bodo slej ali prej temeljni poudarki naših skupnih prizadevanj. Čeprav ne edini, pa vendarle ključni člen v dobi primarne politične socializacije mladih, zasluži učitelj družbeno moralne vzgoje vso pozornost, pomoč in sodelovanje z vsemi drugimi subjekti vzgojno izobraževalnega procesa in družbenimi dejavniki.
"feMIL ROJC
čim bolje
V znamenju
samoupravnih sporazumov
Na 28. seji izvršnega odbora skupščine izobraževalne skupnosti Slovenije je bil po kratki razpravi sprejet SAMOUPRAVNI SPORAZUM o solidarnostnem zagotavljanju osnovnega izobraževanja v obdobju 1976—1980. Solidarnostni program temelji na minimalnih standardih za uresničevanje družbenih vzgojno izobraževalnih smotrov osnovnega izobraževanja. (Te je sprejela skupščina izobraževalne skupnosti Slovenije na 12. seji, dne 30.
9.	letos.) Podpisnice so izobraževalne skupnosti vseh štiriinpetdesetih občinskih izobraževalnih skupnosti in skupščina izobraževalne skupnosti Slovenije.
Ta sporazum daje večji poudarek odgovornosti osnovnim izobraževalnim skupnostim, ki prejemajo solidarnostna sredstva (v primeri s samoupravnim sporazumom za leto 1976). Citiram: »Ta sredstva naj ne bi bila nekakšna splošna pomoč manj razvitim območjem, temveč zgolj delež tistih, ki imajo večje možnosti, pri uresničevanju skupnih interesov, opredeljenih z minimalnimi standardi za uresničevanje družbenih smotrov osnovnega izobraževanja.« V primeru, da osnovna izobraževalna skupnost kakšno leto doseže večje lastne dohodke od predvidenih, je razumljivo, da bo solidarnostni delež manjši in nasprotno.
Kakšno je stanje šolstva v Sloveniji — po finančni plati? Kar 56,6% osnovnih izobraževalnih skupnosti prejema solidarnostna sredstva. Čeprav znaša masa osebnih dohodkov v teh občinah le 29,51% celotnega bruto osebnega dohodka v republiki (torej so osebni dohodki dokaj nizki) — je njihova prispevna stopnja za šolstvo 4,99 %. (Za primerjavo: slovensko povprečje je 4,49 %; v 27 gospodarsko razvitih občinah, kjer denarja na
splošno ne manjka, pa je prispevna stopnja 4,22 %.) Solidarnostna pomoč je zelo lepa beseda. Tudi celoten znesek sredstev zanjo ni tako majhen. Toda po socialističnem načelu — naj tisti, ki več ima, tudi več da — bi bilo logično, da bi razvite občine prispevale 4,99 % od bruto osebnih dohodkov in revnejše le 4,22 %. Tako pa tistemu, ki ima manj, jemljemo več odstotkov! S stališča našega gospodarskega sistema je to povsem razumljivo, z vidika naše politične usmeritve pa zelo slabo ali kar nesprejemljivo.
V razpravo občinskim skupščinam bo poslan tudi SAMOUPRAVNI SPORAZUM o kreditiranju graditve osnovnošolskega prostora po načelu vzajemnosti v obdobju 1976—1980. Delovni ljudje in občani bodo združevali del prispevka za občinsko izobraževalno skupnost (1976. leta 0,6 %, nato pa vsako leto za stotino odstotka več) z namenom, da bodo lahko šole dobivale posojila za gradnje novih poslopij in popravila. Strokovno tehnični del združevanja sredstev bo opravljala strokovna služba izobraževalne skupnosti Slovenije, kreditne posle pa banka. Posojila bodo razdeljevali na javnem natečaju po predpisanih postopkih.
Razpravljali so tudi o programu marksističnega centra univerze v Mariboru in ugotovili, da je ustrezno zasnovan in da je vloga za financiranje natančno okvantificirana. Torej delovanje finančno omogočimo. Vloge pa ni poslala ljubljanska univerza, ker je bil marksistični center ustanovljen šele pred kratkim in tudi delovnega načrta še niso poslali v pregled. Ko bodo to uredili, bo izvršni svet izobraževalne skupnosti Slovenije razpravljal tudi o tem.
N. M.
Ob IDO-letnici idrijske osnovne šole
Sola daje pečat življenju svojega kraja. Tesno je povezana z njim, od njenega dela je veliko odvisno, kakšen bo mladi rod, ko bo stopil v svet odraslih.
Naša šola je celo stoletje posvečala svoje znanje in moči idrijskemu rudarju in njegovim otrokom. Z njim je preživljala težke dni, ko so se menjavali tuji gospodarji, skupaj z njim je začela ustvarjati nov svet in nove medčloveške odnose. Zato zasluži, da se je spomnimo ob visoki obletnici.
Prvlzačetki osnovnega šolstva v Idriji segajo že v leto 1580, ko je bila v našem kraju ustanovljena protestantska enorazredna šola. Ta je delovala tudi po odhodu protestantov.
Maja 1777 pa je cesarica Marija Terezija razširila enorazred-nico v trirazredno glavno šolo, ki jo je obiskalo 219 učencev. Taka je šola ostala do leta 1850, ko so jo razširili še za en razred.
Leta 1852 je začel delovati v Idriji tudi pripravljalni tečaj za učitelje, ki je do leta 1866 usposobil za ta poklic 195 slušateljev. Med njimi je bilo kar 61 Idrijčanov. Za šolo je tedaj skrbel rudnik, ki si je lastil tudi pravico imenovati učitelje na to delovno mesto.
Ker je število prebivalstva v mestu naraščalo, je bilo treba misliti na gradnjo novega šolskega poslopja. Le-to je bilo zgrajeno v letih 1874-77. Slovesno so ga odprli 17. septembra 1877. Šola je tedaj postala šestrazredna, osemrazredna pa šele leta 1913.
Poučevali so po učnem načrtu za meščanske šole.
Med prvo svetovno vojno je bila šola zaprta in preurejena v vojaško bolnišnico, učenci pa so imeli pouk po hišah in v grajskem poslopju.
Šele leta 1918 so smeli naši učitelji na konferencah govoriti v slovenščini. To pa ni dolgo traja-
lo.	Ko je prišel na oblast fašizem, seje pritisk na zavedne slovenske učitelje nenehno povečeval. Prepovedana so bila vsa društva in kulturne dejavnosti v slovenščini, materin jezik je bil izrinjen iz učnega načrta in ga od šolskega leta 1928-29 niso smeli več poučevati.
Med NOB je bil pouk v sedanji šolski stavbi močno okrnjen, eno leto pa ga sploh ni bilo.
Idrija je bila osvobojena 29. aprila leta 1945. Takrat se je odprlo novo poglavje zgodovini naše šole. Ta se je v vseh povojnih letih prizadevno vključevala v življenje svojega kraja.
Na vseh področjih vzgoje in izobraževanja je dosegala pomembne rezultate. Učenci in učitelji so v teh letih dokazali, da je mogoče dobre uspehe dosegati samo z medsebojnim zaupanjem in sodelovanjem.
Vse naše mesto si je želelo, da bi moglo ob tem visokem jubileju podariti svojim otrokom novo, sodobno šolo, ki bi nam bila v ponos. Mnogo težav nam je to preprečilo, želje pa so ostale. Toda zaradi tega nismo nič manj pripravljeni delati. Prepričani smo, da bomo te želje s skupnimi napori nekoč vendarle uresničili.
19. n
se
bomo poznali
Želimo, da bi teh nekaj stavkov obudilo spomine na našo šolo vsem tistim učiteljem, ki so s svojim delom in znanjem pripomogli, da je ostala v vseh dolgih stoletjih naša, slovenska, in vsem nekdanjim učencem, ki so v tej stavbi dobili prva spoznanja o svetu, v katerega so pozneje stopili.
Njim je namenjeno tudi iskreno vabilo, naj se udeležijo naše proslave 26. novembra letos ob 10. uri v Rudniški dvorani.
Odbor za pripravo proslave
ob 100-letnici šole
Na obisku v centralni osnovni šoli Padli) prvoborcev v Žireh
Premalo denaija za novosti
— >
Niti mesec dni še ni preteklo, odkar je dobila Centralna osnovna šola Padlih prvoborcev Žiri dve pomembni stavbi; sodobno telovadnico s tribunami za gledalce ter vrtec in jasli za 140 otrok. Z obema objektoma se je žirovska osnovna šola še bolj vključila v življenje kraja. Vrtec so zgradili z denarjem skupnosti otroškega varstva in s samoprispevkom krajanov. Z denarjem — zbranim s samoprispevkom, je bila zgrajena tudi telovadnica.
S tem pa prostorska problematika žirovske osnovne šole še zdaleč ni rešena. Okrog 700 učencev in učenk ima še vedno dvoizmenski pouk. Ko se bo prihodnje leto iztekel sedanji samoprispevek, se bodo občani na referendumu odločali za podaljšanje. Z zbranim denarjem naj bi zgradili deset učilnic za predmetni pouk, knjižnico in predavalnico (večnamenski prostor). Tedaj bodo lahko mladi Žirovci obiskovali pouk le dopoldne, organizirano podaljšano bivanje pa bo predzadnji korak k celodnevni šoli.
Ravnatelja Slobodana Poljanška smo vprašali: Ali je tudi na vaši šoli pomanjkanje denarja največja težava?
— Tako je. Pomanjkanje denarja ovira delo. Vzrok tega pojava, ki je značilen ne le za našo šolo, ampak kar za vse, je premajhna prispevna stopnja (5.22); s to ni mogoče »pokriti« mnogih novosti, ki se pojavijo med šolskim letom. Na naši šoli
Ravnatelj Slobodan Poljanšek: Sami moramo dokazati upravičenost naših zahtev
smo dosedaj dobro poslovali, nova objekta pa pomenita pravo obremenitev. Izobraževalna skupnost ne more predvideti vseh dodatnih nalog, ki jih dobijo šole med letom, zato bi bilo prav, da bi ji pustili vsaj del presežka denarja, ki ga mora po zakonu vrniti gospodarstvu. S tem denarjem bi rešili večino težav.
Precejšnje spremembe zahteva tudi sam razvoj osnovne šole. Zato je vprašanje, ali bi bil ta denar smotrno uporabljen, povsem odveč.«
— Kronično pomanjkanje denarja je značilnost naših šol. Ali vpliva na pripravljenost učiteljev za delo?
»Vsekakor. Ljudje postajajo malodušni. Kljub temu da smo se že dosedaj, predvsem pri zunajšolski dejavnostih odrekali polnemu plačilu, smo se znašli v položaju, ko v resnici ne moremo več naprej. Na naši šoli smo
sprožili akcijo, ki naj bi se ji priključile v naslednjih dneh tudi druge osnovne šole v občini ter družbenopolitične organizacije in skupnosti. Cilj akcije je priboriti učiteljem za njihovo delo tako plačilo, kot ga zaslužijo, in zagotoviti šoli toliko denarja, da bo lahko nemoteno opravljala svoje poslanstvo.«
— Akcijo začenjate prosvetni delavci in ne izobraževalne skupnosti?
»Sami moramo dokazati združenemu delu, družbenopolitičnim organizacijam in skupnostim ter delegatom skupščin upravičenost svojih zahtev. Ne moremo več kazati na občino. Sedaj smo počasi le našli pot, po kateri bomo rešili težave, v katerih smo.«
— Ste predsednik družbenopolitičnega zbora občinske skupščine. Ali so delegati, stalni predstavniki družbenopolitičnih organizacij, že razpravljali in sklepali o položaju v vzgoji in izobraževanju?
»Temeljito še ne.«
Tudi v krajevni skupnosti ne?
»Tam o težavah šole večkrat govorimo. Novi zgradbi sta dosežek tesnega sodelovanja med šelo in krajem. To se bo prav gotovo še okrepilo. Prireditve, ki jih pripravljamo na šoli, so vedno namenjene vsem občanom.«
UČENCI POMAGAJO
In kako rešujejo na žirovski šoli kadrovske probleme?
Učenki 8. razreda Polona Kolenc ter Karla Križnar sta na primer trenerki košarkarske ekipe (mlajše pionirke, ciciban-ke). Poleg igranja in vadenja košarke, ki je na šoli šport številka ena, jima veliko pomeni tudi delo z mlajšimi učenkami. Obe se nameravata posvetiti pedagoškemu poklicu. Nista pa edini, ki že med obiskovanjem osnovne šole spoznavata pedagoško delo.
Kljub temu da je letos nekaj učiteljev zapustilo šolo in se zaposlilo v gospodarstvu, se jim je na žirovski šoli posrečilo zapolniti kadrovske vrzeli. Temu so pripomogla tudi stanovanja, ki jih ima šola.
Poklicno usmerjanje za pedagoške poklice na žirovski šoli ni le muha enodnevnica. Nenehno spremljajo učence, ki kažejo nagnjenje za tako delo,z njimi so povezani tudi med šolanjem na srednjih, višjih in visokih šolah.
Želijo, da bi štipendije z izobraževalne skupnosti prenesli na šole in tako omogočili še pristnejše stike s štipendisti.
Na žirovski osnovni šoli, nosilki kipca kurirja Joviče, imajo zelo pestro zunajšolsko dejavnost. Na prvem mestu je šport, predvsem košarka, saj so bila dekleta že šestkrat republiške prvakinje in enkrat državne. Majhen zastoj je na kulturnem področju, ker za nekatere oblike dela nimajo primernega mentor-
ja. Izredno delaven je biološki krožek pod vodstvom učiteljice Jelke Zajc. Ta skrbi ne le za pogosto zbirko puščavskih in tropskih rastlin po hodnikih, ampak v sodelovanju z inž. arh. Juto Krulc ureja tudi okolico šole.
Ob vsem tem pa še vedno niso zadovoljni. Ugotavljajo, da je
vključitev enostranska. Nekaj pridnih učencev je povsod, po-! —^ grešajo pa manj prizadevne in j vozače. Učencem iz vasi so sku-fj šali pomagati tako, da so jim dali S na vasi nekaj osnovnih športnih rekvizitov. Žal, zanje ni takega zanimanja, kot so pričakovali-STANE JESENOVEC
Biološki krožek žirovske šole skrbi tudi za bogato zbirko puščavskih in . tropskih rastlin in ureja okolico šole (Foto: S.	Jesenovec)	^
jan
Seznanjati	in	dokazovati	S
____________________________________________ Me
"	’ Upi
Mar pomeni četrta seja občinskega odbora Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja Škofja Loka preobrat v ravnanju in organiziranju prosvetnih delavcev v tej občini? Med temami, ki so bile na dnevnem redu — operativni načrt nadaljnjih sindikalnih akcij za spreminjanje sindikalnih odnosov, materialno stanje v naših šolah v občini in vrednotenje dela prosvetnih delavcev, osnutek sindikalne liste za leto 1977 in dan
prosvetnih delavcev —je bila večina razprave posvečena drugi in posredno prvi točki dnevnega reda.
Osnova za razpravo o materialnem stanju sta bila poročilo občinske izobraževalne skupnosti in dopis Centralne osnovne šole Padlih prvoborcev Žiri. Oglejmo si natančneje dopis prosvetnih delavcev iz Žirov: v njem odločno zahtevajo denar za valorizacijo osebnih dohodkov učiteljev v osnovnih šolah škofjeloške občine v taki višini, da se izenačijo osebni dohodki med osnovnimi
šolami in gospodarstvom; zahtevajo, naj se zagotovi dovolj denarja za materialno vzdrževanje šole in da naj bi se v prihodnje v TOZD in občini odločali za take razvojne načrte, ki bi imeli tudi zagotovljeno finančno osnovo.
Zahteve žirovskih prosvetnih delavcev so podprti vsi člani odbora in jih podkrepili z opisom položaja po šolah, kjer učitelji že nejevoljno odhajajo v razrede, sprejemajo vedno nove obveznosti, ki pa jih »nalogodajalec« ustrezno ne ovrednoti in ne plača. Enotni so bili v ugotovitvi, da mora tudi v šoli zavladati gospodarski račun, izražen s stavkom: Toliko nas plačajte, da bomo opravili zahtevane naloge, če nimate toliko denarja, pa povejte, česa nam ni treba narediti. Odločno so nastopili tudi proti reševanju osebnih dohodkov z nadurnim delom. Menijo, da mora biti »osnovna plača« učitelja taka, da bo lahko z njo zadostil svojim potrebam in da se je ne bo sramoval.
Čeprav so izraz »osebni dohodek« na tem sestanku, najpogosteje uporabljali, so člani odbora doumeli, da je le-ta samo sestavni del celotnega dohodka šol. Ker tega ni dovolj, vse uresničene naloge, ki niso bile predvidene v sprejetem programu, razmerje med skladi in gredo predvsem v škodo osebnih dohodkov.
Ob razpravi o tej problematiki pa je bilo slutiti, da prosvetni delavci — člani odbora, niso dovolj obveščeni o smotru posameznih
nalog, ki jih ima posamezna šola. »as So tega krivi ravnatelji? Ti morda že zaradi avtomatičnega odpora sol mnogih prosvetnih delavcev do^ 'ne novosti, dajejo naloge brez j k(u ustrezne obrazložitve. Tudi o ali slabi samoupravni organizirano- ie i sti, tako v samih šolah kot po delegatih v skupščinah je bilo slišati- En Vse to pa prosvetnim delavcem ni val v dobro, če si hočejo izbojevati ust mesto, ki jim pripada v naši sa- Po. moupravni družbi. In domenili so se za načrtno pot: najprej bodo mt seznanili javnost s problemu na vzgoje in izobraževanja, o tem bodo spregovorili v svetih šol, \ naj krajevnih skupnosti, na skupščini ^ 1 občinske izobraževalne skupnosti če in na decembrski seji skupščine rin občine, kjer se bodo delegatom pri vseh treh zborov občinske skupš- ge čine priključili tudi delegati Us skupščine občinske izobraže- ka valne skupnosti. Obravnavali na bodo učno vzgojni uspeh na šolah, kot je predvideno v dnev- ve-nem redu seje, pa tudi materialni ya položaj šol in vrednotenje dela jai prosvetnih delavcev. Vprašanja s ve tega področja bodo postavljali ho delegati vzgoje in izobraževanja. Po Prosvetni delavci se bodo (ne vključili tudi v javno razpravo o črt samoupravnih sporazumih sa- va moupravnih interesnih skupnosti da o osnovah plana za obdobje ko 1976—80.- Delavcem v osnovnih ste organizacijah združenega dela Sr* želijo naliti čistega vina o delu vzgojnoizobreževalnih ustanov in tako končati vrtenje v krogu, kjer • se že leta nabirajo isti problemi. J To pa je dokaz, da hočejo prosvetni delavci v škofjeloški občini ~~ sami začeti reševati svoje proble- D’ me. S tem bodo zatrli v sebi obču- ^ tek, da za to niso usposobljeni, zavedajo pa se tudi, da se ekono- ac misli, pravniki in drugi v delovnih va organizacijah prav gotovo ne ra bodo tako in zavzeto lotili reše- sa vanja njihovega položaja, kot ln bodo to storili sami.	Q
S. J.	ni
Nova šola na Plavžu
Prostorske in materialne možnosti v jeseniškem osnovnern šolstvu so preskromne. Občani Jesenic so se odločili za samoprispevek, s katerim bodo poleg vzgojnovarstvene ustanove zgradili tudi osnovno šolo za 1100 otrok na Plavžu. Dosedaj so za gradnjo šolskega centra ne Plavžu zbrali že 6 milijonov 960 tisoč din. Denar bodo zbirali v občini pet let.
tem bolje bomo dGUilli

Mnenja
-Na rob letošnjemu vpisu v srednje šole
ih _____________________________

30/. POPUSTA
Letošnjo jesen in zimo organizira Viator za šolske skupine prevoz z modernimi turističnimi avtobusi s 30-odstotnim popustom.
Od najrazličnejših možnosti vam predlagamo štiri relacije, za katere objavljamo tudi cene za avtobusni prevoz:
■ GORENJSKA:
Ljubljana - Kranj - Tržič - Begunje - (pod Dobrčo) - Vrba (skozi Brez-nico) - Jesenice - Gozd Martuljek (hotel ŠPIK kosilo) - Kranjska gora -Planica — Tamar — Martuljek — Bled — Ljubljana
■\
Ljubljana - Vrhnika - Logatec - Godovič - Orni vrh - Col - Ajdovščina - Nova Gorica - Solkan (kosilo v hotelu SABOTIN) - Dornberk - Branik - Štanjel - Razdrto - Ljubljana
Marsikdo bo menil, da omenjeno vprašanje sploh ni aktualno, zakaj od letošnjega junija je minilo okoli pet mesecev, do prihodnjega pa jih je še okoli šest. Vendar je prav zato, ker tako mislimo in delamo, to vprašanje še posebno vredno pozornosti.
Navajeni smo, da v juniju, ko iščejo tisoči absolventov osnovnih šol streho v srednjih šolah, sprejemamo stabilizacijske ukrepe, ki preprečujejo širjenje mreže srednjih šol, hkrati pa krivimo šole, da učencev ne sprejmejo. Novinarji iščejo senzacionalne in rešitvene izjave tako pri vodstvih šol, organih pristojnih za dejavnost vzgoje in izobraževanja, kot tudi pri starših in absolventih osnovnih šol in to z enim samim namenom, da bi napravili problem sprejema v srednje šole kar se da aktualen. In ko takšna junijska nevihta mine, se mirno uspavamo 11 mesecev, da se v prihodnjem juniju vse ponovi. Prav takšna le enomesečna aktivnost in enajstmesečna nezainteresiranost je vzrok, da se problem pojavlja iz leta v leto in da se z leti samo stopnjuje. Ko pa bomo pričeli razmišljati o tem, kam spraviti Mladino po osnovni šoli, namesto enega dvanajst mesecev na leto, bomo pričeli problem Zares reševati!
jn Ob letošnjem junijskem vpisu ie Pojavilo nekaj perečih vpra-Sar>j, ob katerih lahko ugotavl-Jamo našo nebogljenost, kažejo Pa nam tudi smer, v katero bomo korali pričeti razmišljati in načrtovati naše prihodnje naloge. _ Med taka vprašanja smemo Opravičeno postavljati predvsem 'a. naslednja:
'hi	—- kako so se opredeljevali ab-
ra solventi osnovne šole za posa-io niezne vrste srednjih šol glede na el kadrovskih potreb občine, regije o nli celo republike in kakšno vlogo o- ie imelo pri tem združeno delo; e- — ali so bile odločitve uskla-ti. Nne z usmeritvami šolskih sveto-ni valnih služb in služb za poklicno 'iti usmerjanje pri skupnostih za za-a- Poslovanje;
so — katera so danes osnovna jo merila za sprejem posameznikov ni' na srednje šole in m — zakaj je bil na gimnazije ?/, največji pritisk? ni * Gotovo bi si preveč domišljali, sti če bi trdili, da smo z naštetimi šti-ne rimi vprašanji zajeli vso širino m Problema, ki nastaja ob prehodu š- generacije iz obvezne šole v iti usmerjeno izobraževanje. Vse-e- kakor ne; so pa dovolj pomemb-tli na, da o njih trezno razmišljamo, td Nedvomno je danes ena naj-v- večjih pomankljivosti pri načrto-ni vanju vzgojnoizobraževalne de-la javnosti v naši republiki to, da ne f s ' vemo niti sedanjih kaj šele pri-ili hodnjih kadrovskih potreb tako a. Poštevilu kot po strokah. Vzroke lo jnoramo iskati v nepravilnem na-o ertovanju ali bolje; nenačrto-vanju kadrovskih potreb. Če pi danes ugptavljamo, da se pone-je kod komaj deset do dvajset od-ih stotkov generacije, ki je končala la Mednjo šolo, zaposli v svoji stro-lu in
ki, hkrati pa imamo velik primanjkljaj nekaterih strokovnjakov v posameznih delovnih organizacijah slabšanje kvalifikacijske strukture, potem je več kot gotovo, da takšnega izobraževanja ni načrtovalo združeno delo. Ob ugotovitvi, da izobraževanje niti po obsegu niti po kakovosti povsem ne ustreza potrebam, je težko pokazati na pravega krivca, čeprav je gotovo, da mora biti vzgojnoizobraže-valna dejavnost rezultat načrtovanja v združenem delu.
POSLEDICE
NENAČRTNOSTI
Dokler ne bomo vsako leto junija vedeli, koliko strokovnjakov in kakšne si želimo v prihodnjem obdobju, toliko časa bodo posamezne šole še vedno odklanjale kandidate, druge bodo vzgajale poklice zaradi njih samih, tretje pa bodo ostale prazne. Vsekakor problem ni nov niti preprost, rešili pa ga bomo le z resničnim samoupravnim dolgoročnim načrtovanjem vzgojnoizobraževalne dejavnosti.
Poklicne svetovalne službe v osnovnih šolah in službe za poklicno usmerjanje pri skupnostih za zaposlovanje sedaj ugotavljajo, da pri analizi vpisov v srednje šole odkrivajo učence povsod drugje, kot so se v osmem razredu opredeljevali in kamor so jih svetovalci usmerja-
li.	Vzroki za to so različni, iskati jih je treba tudi v tem, da se želijo učenci pač nekam vpisati, ne pa tam tudi nekaj doseči. Rezultat takšnega vpisovanja za vsako ceno je gotovo to, da šole vzga-
» SARDINIJA ZA 29. NOVEMBER
ni
e- Dva dni z letalom za 1.870 din
li, Prazn'k republike prireja Viator dvodnevni izlet na otok Sardinijo — na °tok, ki je bil tolikokrat pozabljen v sicer bogatih programih naših poslovalnih ;jl a9encij. Izletniki bodo poleteli na Sardinijo neposredno iz Ljubljane. Dva dne-Va na romantičnem ih nenavadnem severu Sardinije, kjer sta enkratna Sma-ie ra9dna in Rajska riviera. Sardinija je nedvomno vredna pozornosti in obiska, ?- ?aj je eden najbolj nenavadnih otokov, ki je sicer italijanski po svojem videzu ot ln značaju pa samosvoj in enkraten.
°dhod je 29. novembra, cena pa 1.870 din. Prijavite se lahko v vseh posloval-n|cah Turistične agencije VIATOR Ljubljana, Titova 36a, telefon 314-544.
nP.OVNE ORGANIZACIJE
USTANOVEI	te	S" “ •*
delovno mest ,	^ _ pokličite
_ tozd »turbus“
252,315-641
Telefon-.313/sz,
sss-.-*—-
glede na'
jajo odvečni kader, da se absolventi po končani šoli zaposlujejo v povsem drugih strokah in ne nazadnje tudi to, da je na šolah večji osip, ker učenci niso ustrezno motivirani. Izhod iz takšnega stanja bomo morali najti, našli pa ga bomo samo tako, da bomo prelomili miselnost, da je za srednjo šolo merodajno samo spričevalo končane osnovne šole, ne pa tudi osebna motivacija in sposobnost učenca in da bomo veliko bolj kot doslej pri sprejemih kandidatov v srednje šole bolj upoštevali mnenja in ugotovitve svetovalnih služb.
Danes še nimamo ustreznih meril za sprejemanje učencev v srednje šole. V prihodnje bo treba upoštevati predvsem dvoje:
—	število učencev na posameznih šolah in vrstah šol bodo določale dolgoročne kadrovske potrebe, ki bodo temeljile na prav tako dolgoročnem načrtovanju gospodarstva in drugih dejavnosti,
—	o tem, kdo bo sprejet, bodo morali odločati znanje, volja, motivacija in sposobnost.
Seveda je vprašanje, ali bomo sposobni tako ravnati. Menim, da humani sistem, kakršen je naš, mora skrbeti predvsem za to, da najdejo strokovnjaki ustrezno zaposlitev. Le če bomo zmotno vodili načrtovanje kadrov, v prihodnje ne bomo več na splošno ugotavljali, da so strokovnjaki na nepravih delov-
nih mestih, ali kar je še veliko huje, da so nestrokovnjaki na delovnih mestih strokovnjakov.
Na koncu ne moremo mimo vprašanja, zakaj je bilo leto največje zanimanje prav za gimnazije. Menim, da zato, ker sedanji gimnazijski program daje absolventom zadostno širino in količino znanja, da lahko uspešno nadaljujejo študij na visokih šolah. Tudi načrtovalci programov prihodnjega usmerjenega izobraževanja naj bi upoštevali to kvaliteto sedanjih gimnazijskih programov.
V prihodnjem šolskem letu omenjajo orientacijski vpis v srednje šole. Ob tem se moramo takoj vprašati, kaj želimo s tem doseči? Koga bo ta orientacijski vpis obvezoval? Ali bomo potem na temelju takega vpisovanja pričeli primerjati odločitve učenca s kadrovskimi potrebami in povezanost odločitev z znanjem, sposobnostjo, motivacijo itd.? Ce bo tako, potem bo orientacijski vpis gotovo koristen, vendar se bojim, da tega ne bomo znali strokovno izpeljati. Če pa- orientacijski vpis ne bo nikogar obvezoval in ne bomo po njem ničesar storili, potem bo predstavljal le nekoliko bolj zgodnjo ugotavljanje želja učencev in staršev. Te pa se bodo v štirih mesecih še zelo spremenile, družbena utemeljenost pravega vpisa v srednje šole pa bo ostala še vhaprej dvomljiva.
ZDRAVKO PIVK
■	BELA KRAJINA
Ljubljana — Ivančna Gorica - Muljava - Žužemberk - Soteska - Crmos-njice - Semič - Črnomelj (kosilo v črnomeljskem gradu) - Vinica - Metlika — Novo mesto — Ljubljana
■	SLOVENSKA KOROŠKA:
Ljubljana - Kamnik - Gornji grad - Nazarje - Topolščica - Šoštanj -Velenje - Slovenj Gradec - Ravne - Kotlje (kosilo v hotelu RIMSKI VRELEC) - Mežica - Črna — Dravograd - Slovenj Gradec — Arja, vas -Trojane — Ljubljana
■	GORENJSKA: cena avtobusa (iz Ljubljane) - 44-sedežni: 2.150 din
—	46-sedežni: 2.250 din
—	49-sedežni: 2.450 dip
■	GORIŠKA: cena avtobusa (iz Ljubljane) — 44-sedežni: 2.330 din
—	46-sedežni: 2.430 din
—	49-sedežni: 2.650 din
■	BELA KRAJINA: cena avtobusa	- 44-sedežni: 2.500 din
(iz Ljubljane)	— 46-sedežni: 2.600 din
—	49-sedežhi: 2.850 din
■	KOROŠKA: cena avtobusa (iz Ljubljane) - 44-sedežni: 3.300 din
—	46-sedežni: 3.420 din
—	49-sedežni: 3.730 din
Ce se odločite za katero od teh relacij, imajo skupine v enem izmed naših hotelov ali restavracij tudi kosilo (juha, glavna jed s prikuho, solata, sladica ali kompot) po 25 din.
Vse informacije dobite v Turistični agenciji Viator Ljubljana, Trdinova 3,
tel. 314-544 in v vseh njenih poslovalnicah, ter
TOZD JESENICE - Potniški promet, tel (064) 81-953
TOZD BELA KRAJINA - ČRNOMELJ - Potniški promet, tel. (068) 76-035
TOZD Potniški promet PREVALJE, tel. (062) 85-177.
VIATOR LJUBLJANA
V
VA
VIATOR
J
Ne le beseda,
dejanja
bratska
Kot da je šolstvo krivo...
Zveza skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije in Univerza v Ljubljani — Center za razvoj univerze — sta izdala knjigo IZBIRA VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJA. To je zajetno delo, ki na 510 straneh izčrpno prikazuje naše višje in visoke šole. Vse, ki se zanimajo za študij, seznanja tudi z zakonom o visokem šolstvu, samoupravljanjem na tej ravni, zdravstvenim varstvom, možnostmi bivanja, prehrane in zaslužka med študijem.
Knjiga ni v redni prodaji, izdajatelja pa sta jo poslala vsem srednjim šolam (preračunano tako, da jo prejme vsak tretji učenec; torej naj knjižničarji ne spravljajo knjige v omare), na vse področne skupnosti za zaposlovanje in nekatere organizacije združenega dela. Izdajatelja upata, da bodo knjigo pregledovali doma skupno — starši in mladina. Le tako bo namen dosežen. (Enako želijo tudi za druge knjige, kot so na primer Informacije o srednjih šolah in Informacija o možnosti izobraževanja ob delu.)
V bistvu gre za usmerjeno izobraževanje — v tistem najboljšem pomenu: sposobne mlade ljudi usmeriti na tista študijska področja, kjer bodo lahko najbolje delali in največ prispevali k napredku družbe v gospodarskem, političnem ali kulturnem pomenu. Vodja Centra za razvoj univerze Niko Toš je poudaril, da ta in njej podobne knjige same po sebi še niso zagotovilo za usmerjeno izobraževanje — so pa iztočnica. V osnovni šoli imamo že precej dobro organizirano in razvejano tudi v srednjih šolah in ne le v gimnazijah. Tudi iz drugih srednjih šol učenci pogosto nadaljujejo šolanje.
Zakaj večkrat slišimo trditve, češ da naše šolstvo ne »proizvaja« ustrezno usposobljenih kadrov za proizvodnjo? Na tiskovni konferenci Zveze skupnosti zaposlovanja so ugotovili, da organizacije združenega dela doslej še niso zmogle dokumentiranih odgovorov o tern, kakšne kadre potrebu-
jemo, na primer za dobo petih let. Je krivda v našem premalo načrtnem gospodarstvu? Ali je krivda v hitrem spreminjanju razmer v gospodarstvu in znanosti sploh? Res pa je, da je neodgovorno (in zelo lahko) valiti krivdo na šolstvo.
Statistično je dokazano, da se redni študentje mnogo manj kampanjsko odločajo za študij kot tisti, ki študirajo ob delu. Pri teh namreč mnogo bolj vplivajo trenutne potrebe po kadrih (ali pa trenutne možnosti najboljšega zaslužka) —posledica tega pa je dostikrat prevelik vpis na eno ali drugo študijsko smer.
Zveza skupnosti za zaposlovanje se zaveda, kako je treba pred začetkom študija prihodnjemu študentu dati možnost, da preskusi svoja nagnjenja, študijske navade in zmogljivosti. Osip v prvih letnikih visokih šol je izguba za družbo —v mladem človeku pa pogosto zapusti posledice za vse življenje. Zato so organizirali tako imenovano raziskovalno baterijo; letos nameravajo preskusiti 1600 študentov prvega letnika. To bo temelj za nadaljnja raziskovanja. In temelj usmerjenega izobraževanja na višji stopnji-
N. MAURER
Ob slovenskih dneh v pobratenem Bijelom polju je od 21. do 23. oktobra delala tudi skupina profesorjev poljanske gimnazije. Predavanja, popestrena z diapozitivi in diafilmi iz slovenskega jezika, geografije in zgodovine naj bi približala bijelopolskim maturantom slovenske posebnosti in našo problematiko. Za skupino je bilo kratko bivanje v mestu ob Limu in obisk nekaterih drugih delov Črne gore prijetno, sveže doživetje.
Po dogovoru s pobrateno bije-lopoljsko gimnazijo smo vsi predavali v slovenskem jeziku. Kmalu po začetku ure je odpadla bojazen, da me ne bodo razume-li. Množica učencev in učenk je z vidnim, odobravajočim pritrjevanjem sledila razlagi ob diapozitivih. Poznali so brižinske spomenike, naše protestante, vedeli za Linharta, program Zedinjena Slovenija, slišali so za preporo-dovce, Cankarjev jugoslovanski program in našo OF. Enkratno, neponovljivo doživetje zame je bilo njihovo recitiranje pesmi Veš poet svoj dolg ob diapozitivu, ki prikazuje pesnika, ko pozdravlja slovensko vlado v Ljubljani po osvoboditvi.
Tak dogodek na drugem koncu naše domovine, v drugem kulturnem krogu, je lepa nagrada za ves naš trud in nedvomno trden dokaz zanimanja te mladine za slovensko zgodovino in kulturo.
Gimnazija Miloje Dobrašino-vičima 1600 učencev in učenk in približno 65 učiteljev, od katerih
Tehniška kultura
—	sestavni del današnje šole,
—	današnjega življenja
Ob prizadevanju za celodnevno šolo in za usmerjeno izobraževanje se vse premalo zavedamo, kakšne izobraževalne in vzgojne vrednosti je tehniška kultura. Zveza organizacij za tehniško kulturo Slovenije bo v sodelovanju z: Avto moto zvezo Slovenije, Zvezo letalskih organizacij Slovenije, Zvezo radioamaterjev, društvi ljudske tehnike, Brodarsko zvezo. Foto kino zvezo, Potapljaško zvezo. Jamarsko zvezo, Astronavtsko raketnimi klubi. Zvezo študentskih
organizacij ljudske tehnike in kmetijsko-tehniško komisijo pripravila v Celju RAZSTAVO TEHNIŠKE USTVARJALNOSTI IN INOVACIJSKE DEJAVNOSTI. Razstava bo odprta od 20. do 25. novembra letos in bo nosila pečat 30-letnice ljudske tehnike.
Ob vidnih dosežkih, ob pripravljenosti mladine — pa vendarle ugotavljamo, da se precej naših inženirjev ne ukvarja z inš-truktorsko dejavnostjo. Društvo tehniške kulture bi bilo potrebno v vsaki občini, vendar je to za sedaj šele želja. Morda bi uresničitev zamisli, kf se je porodila ob
je le 12 žensk. Socialne razmere učencev verjetno niso najboljše, če sklepam po podatku, da se za novo odprto delovno mesto v občini prijavi tudi nad 20 prosilcev. Šola dela tudi glede na naše razmeroma skromne gmotne razmere v gimnazijah v nezavidljivih okoliščinah.
Ne glede na težke objektivne delovne možnosti pa je tako med učenci kakor med učiteljskim zborom mnogo vedrine, dobre volje in delovnega optimizma. Pravkar so dobili nov inventar za nekatere razrede, načrtujejo pa tudi novo šolsko stavbo. Vse je seveda tesno povezano s splošno zmogljivostjo razvijajoče se občine in republike.
Podoba, ki jo daje ne le ožje bijelopoljsko območje, temveč ves kompleks Črne gore ob progi Beograd—Bar, je veličastna in kaže, da je že precej narejenega. Stoletja odmaknjeni ambient plemenske ureditve se vključuje v sodobno življenje. Človek tega kulturnega kroga pa spoznava problematiko in obzorje doslej premalo znanega življenja in naravnih lepot. Mar ne bi bile naravne posebnosti, lepote in zgo-dovinsko-umetniške zanimivosti te republike primerne za maturantske ekskurzije in prosvetne sindikalne izlete?
Naslednje leto nam bodo kolegi iz Bijelega polja delovni obisk vrnili in tako še okrepili stike, ki uresničujejo veliko idejo o bratstvu in enotnosti naših narodov.
MARIJA KREMENŠEK
pripravi letošnje razstave — naj bi bile podobne razstave vsako drugo leto — pripomogla k nastajanju in delovanju društev. Ta dejavnost, ki sočasno zaposluje razum, daje mlademu človeku veselje in ga uči spretnosti, je temelj za kasnejše tehnično izobraževanje mladih rodov. Ni namreč mogoče do srednje (ali celo do visoke šole) zanemarjati tehnične vzgoje — nato pa nenadoma pričakovati, da se bo dovolj mladine vpisalo v tehniške srednje šole ali fakultete. Tehniško kulturo je treba načrtno vključiti v program naše šole.
N. M.
pod reflektQriem
Sodelovanje z združenim delom — darilo republiki
OB 75. OBLETNICI PRVE MATURE IN 165-LETNICI USTANOVITVE GIMNAZIJE V KRANJU
----------------------------------------------------------^ STOPINJE SEDANJOSTI
Častitljiva, zgubana starka se je kljub 165 letom prožno priklonila slavljenki — republiki, stari enaintrideset let.
Kranjska gimnazija ji je izročila svoje darilo za njen dan: zadonela je pesem mogočnega zbora skoraj 3.500 maturantov iz preteklih 75. let —vedno znova enkraten Gaudeamus igitur...
Podarila ji je svoja sedanja hotenja in prizadevanja: izjemno povezavo z združenim delom.
Velikokrat so se oblistila drevesa ob obrazu te stare stavbe. Visoka okna spominjajo na čas pred osemdesetimi leti, ko je bila zgrajena.
Takrat je bila namenjena desetim oddelkom —309 učencev v osmih razredih; v isti stavbi mora biti sedaj prostora za 21 oddelkov —kar pomeni: 640 učencev v štirih razredih, 30 pedagoških delavcev, 2 administrativna in 7 tehničnih delavcev. Ilustracija razmer je nazorna brez komentarja. Dodajmo še, da je v Kranju —od srednješolskega prostora —Zgrajena po vojni le tekstilna šola z
Ravnatelj Valentin Pivk
denarjem, ki ga je v ta namen prispevala tekstilna industrija.
PO POTEH PRETEKLOSTI
Kranjska gimnazija je uspešno krmarila skozi čas od leta 1810 — takrat, ko je bila ustanovljena kot ena od devetih gimnazij na slovenskem etničnem ozemlju — z naredbo, ki jo je podpisal generalni guverner Ilirskih provinc maršal Marmont. Prebijala se je prek razrlih šolskih reform, od francoske do avstro-ogrske, bila večkrat ukinjena in ponovno ustanovljena, zahvaljujoč borbenim prizadevanjem Kranjčanov. Prizadela jo je prva svetovna vojna, leto 1918-19 pa je bilo njeno prvo šolsko leto v stari Jugoslaviji. Takrat je bila gimnazija v Kranju edina na Slovenskem, ki je dobila povsem »slovenski obraz«. Iz humanistične se je spremenila v realno, spreminjali so se predmetniki in učni načrti, zvrstili številni prizadevni ravnatelji in profesorji, prihajale in odhajale so neštete generacije. V njej je vedno živela napredna misel dijakov in profesorjev — v predvojnem času in med drugo svetovno vojno. Veliko gimnazijcev in profesorjev je sodelovalo v boju proti okupatorju, veliko jih je padlo.
Čas je hitel in puščal za seboj sled novih odnosov, novih iskanj. Brez dvoma pa je nekaj ostalo ves čas enako močno: intelektualna radovednost mladih in odpor do »drila«. Revolucionarnost.
Ravnatelj gimnazije Valentin Pivk nam je vjrogovoru med drugim dejal: » Čeprav sem nasprotnik .velikih maš', smo vendarle Želeli predstaviti javnosti naša dva pomembna jubileja. Pri tem nas je vodila težnja, da bi izpolnili tri naloge: počasili oba zgodovinska dogodka kranjske gimnazije, s prireditvami ob praznovanju potrdili njeno delo in ga odprli navzven, ob samem praznovanju pa z nekaterimi, večjimi naložbami v učno tehnologijo posodobili vzgojnoizobraževalni proces; s tem smo želeli povečati obseg in kakovost znanja sedanje in prihodnjih generacij učencev kranjske gimnazije. Menim, da smo vse tri naloge uspešno izpeljali. Zelo veliko smo si prizadevali za to, predvsem v preteklem šolskem letu.«
DELOVNI USPEHI
Če strnemo dejstva, dobimo približno tole skico delovnih uspehov: Kranjska gimnazija si je v jubilejnem letu v svojem rednem vzgojnoizobraževalnem pa tudi v zunajšolskem programu še posebej prizadevala posodobiti in izboljšati kakovost dela. Posebno pozornost so posvetili predmetom: samoupravljanje s temelji marksizma, obrambni vzgoji in biologiji, kar pomeni poglobljeno pedagoško didaktično prizadevanje kolektiva in hkrati prizadevanje za boljšo materialno opremo na posameznih področjih dela.
Učenci kranjske gimnazije se vedno bolj pogosto pojavljajo kot dejavni sooblikovalci vzgoj-noizobraževalnega procesa, saj je čedalje več profesorjev, ki jih uvajajo v individualno delo. Poudariti je treba, da imajo po-
Gimnazija v Kranju
V fonolaboratoriju
Pri delu v kabinetu za biologijo
nekod že prave raziskovalne mt tode. Letos so pripravili obrambni dan, povezan z obravnavo dogodkov iz NOB in s srečanji z nekdanjimi borci. Tud1 dijaška skupnost je povečale svojo dejavnost: izdala je mladinsko glasilo Kaj in Informator ter obnovila delo kluba OZN, ki je dosegel na tekmovanju prvo mesto v Sloveniji. Pripravili so srečanje z Bratkom Kreftom in druga kulturna srečanja. Javnost si je lahko ogledala razstave fotografskega in biološkega krožka. Srednje šole v Kranju so se pomerile na turnirju v odbojki, kjer so učenci kranjske gimnazije nastopili v svojih dresih z znakom in napisom, kranjske gimnazije. Zvrstile so se številne kulturne prireditve, izdelali so jubilejni znak in izdali kakovostno publikacijo Jubilejni zbornik 1975.
Naj omenimo »dan odprtih vrat«, ki je združil obiskovalce \ pri obisku razstav in pri ogledu demonstracij profesorjev o sodobnih metodah pouka v sodobno opremljenih učilnicah. Štiristo kranjskih gimnazijcev se je udeležilo pohoda po poteh partizanskih enot na Gorenjskem.
Da bi posodobili vzgojnoizo-braževalno tehnologijo, so ob praznovanju odšteli nekoliko več denarja za učila, učne pripomočke in opremo. Vsa ta prizadevanja so z izrednim posluhom podprle organizacije združenega dela v Kranju, skupščina občine Kranj, interesne skupnosti in 1 družbenopolitične organizacije.
Gimnazija je torej našla podporo v širši kranjski javnosti, ki ji gre vsa pohvala. Odprtost šole in njeno sodelovanje z organizacijami združenega dela sta prav zgledni.
Ravnatelj Valentin Pivk je naš pogovor končal takole: »Združenemu delu je treba dati možnost, da se izrazi, da pokaže svojo pripravljenost. Prepričan sem, da bi bila povezava z združenim delom veliko lažja in hitrejša, če ne bi bilo večkrat drugih ovir in omejitev...«
Nehote sem razmišljala: Kdo in zakaj večkrat onemogoči in utesnjuje v stare spone razvoj našega srednjega šolstva, ki se bo v procesu reforme usmerjenega izobraževanja oblikovalo po po- -trebuh združenega dela?
Za menoj je ostala stara stavba iz nekdanjih dni. Za njenimi zidovi se porajajo nova, napredna hotenja, ki jih nič ne more ustaviti.
TEA DOMINKO
Oče in sin sta šla na izlet. Malo daljši. Oče je hotel sinu pokazati razgled s Pece — na to in na ono stran. Povedati mu je želel nekatere Zgodbe iz mladosti starih staršev. Zgodbe pa se najlaže pripovedujejo ob počasni hoji. Mogoče bo dodal še kakšen stavek iz tistih dni, ko je bil še sam otrok —nekaj let starejši kot je zdaj sin —in je šel v partizane. Ne za dolgo. Samo za toliko, da ga je poiskala nemška krogla in se mu zarila v nogo. Potem je pričakal svobodo v baraki, ki je sodila k partizanski bolnišnici.
Vse to bo skušal spotoma, tako po malem, povedati sinu. Ta njegov sin je namreč precej bister. Pa tudi precej sodoben. Zgodovini pravi »pravljice«. Ceni kemijo, fizika, astronomijo, znanstveno fantastiko — in za poslastico bere stripe. Ni slab —a je nekje drugje kot oče. Sicer pa tudi sin pravi o očetu: — Ni slab, le v nekem drugem svetu živi.
Tako sta šla tistega vedrega poletnega dne na Peco. Oče je šel prejšnja leta že dvakrat iz Črne navzgor. A tam se pot vleče. Sin živi sodobno, hitro življenje. Čemu imamo žičnice? Tako sta se peljala do »Petzkoe-niga« na avstrijski strani. Sin, ki je tudi že ujel nekaj nemščine v šoli, je .ime prevedel v »Kralja Pece« —in vprašal:
—	Ali mislijo kralja Matjaža, ki naj bi živel pod Peco? Očeta je čudno zadelo. Kdo ve, zakaj si je vedno predstavljal, da je kralj Matjaž slovenski —in zdaj še je nenadoma izkazalo, da je prav tako lahko avstrijski, saj je bil pravzaprav ogrski kralj. Molčal je. Ni se rad prepiral s sinom, ki je zgodovino imenoval »pravljica«. Mirno pa se z njim ni dalo pogovarjati — razen o astronomiji.
Pripeljala sta se do konca žičnice —in od tam naj bi bilo še dobro uro do vrha Pece, če naj verjameta podatkom, ki sta jih dobila na domačem planinskem društvu. Od zgornje postaje žičnice so se poti in potke cepile v vse smeri. Iskala sta odrešilno rdeče oko z belo zenico, ki bi jima pokazalo pravo pot —pa ga nista mogla odkriti. Tako je oče najprej slovensko —po čudnem odkimavanju uslužbenca ob žičnici pa nemško vprašal, kje je najbližja pot na vrh Pece.
—	Katere Pece, vaše ali naše?
Oče in sin sta se spogledala; prvič po dolgem času so bile njune oči enako osuple, zato je oče kar sproščeno nadaljeval: — Peca je samo ena. Najvišji vrh misliva. Tja hočeva. Leži pa res na meji, če prav veva. Uslužbenec pa je klatil svoje o njihovi in naši Peci. Oče je umirjeno povprašal po višini, in ko sta ugotovila, da naj bi bila naša za 12 metrov višja, sta vedela, da je ta tista prava. Uslužbenec je zdaj uslužno pojasnil, naj upoštevata rdeče-bele znake: zgoraj rdeča črta, v sredi bela, spodaj rdeča.
— Kot zastava! —je vzkliknil sin. —Kaj nimate planinskih markacij?
— To so avstrijske markacije! je pribil uslužbenec.
Sin, otrok današnjega časa, je bušil v smeh: —Saj so rdeči krogi z belim očesom vendar mednarodni znaki, ne pa slovenski!
pogled skozi
šolsko okno
Ura domovinske vzgoje
—	Naši pa so taki, kot jih vidita!
Pa so ju tudi te zastavice kar varno vodile navzgor. Nista hodila sama: prehitevala sta počasnejše turiste, nekateri pa so prehitevali njiju. Slišala sta različna avstrijska narečja, slovenske besede pa nobene. Kaj zato! Dan je lep. Tudi v naših planinah slišimo vse mogoče jezike, pa se nihče ne razburja. Peca se že počasi »postavlja navzgor«, kot pravijo planinci in vzpon postaja zanimiv. Nenadoma pravi sin: —Se ti ne zdi, da so naju tile »lepotci iz modne revije« že tretjič prehiteli?
Zdaj si je tudi oče natančneje ogledal pet visokih, lepo raščenih in zares modno planinsko oblečenih mladeničev. Pač! Tudi onadva sta jih že prehitela. Kaj to pomeni? Kot v odmev njegovih misli je vprašal sin:
—	Ata, kaj to pomeni?
—	Pojdiva naprej. Preden bova spet spodaj ob najinem vozilu, nama bo vse jasno.
Na prelazu se je odprl razgled. Vrgla sta bunde na tla, posedla in razvezala nahrbtnik. Pa se jima je že pri prvih grižljajih zataknilo: dobrih pet korakov stran je namreč posedla druščina »lepotcev iz modne revije«, vneto in glasno klepetala, se poglabljala v specialke in ugotavljala, kje je ta in kje oni avstrijski vrh. Zalila ju je nemška govorica. Oče je zavil svoj sendvič, se dvignil, stopil do planincev, jim razložil, da se s sinom prvič vzpenjata s te strani, da nimata specialke, in če jima lahko pokažejo, kod se odcepi pot do slovenske koče.
— Slovenske koče? Ali je na Peci kakšna slovenska planinska koča? Še nikoli nismo slišali zanjo.
— Pa imate tako čudovite specialke? se je zdaj resnično začudi! sin, ki je tudi pristopil.
—	Na njej ni nobene slovenske planinske koče.
Tek ju je minil, pograbila sta nahrbtnik in bunde in se pognala naprej. Onih pet pa za njima. Oče je začutil, kako ga v nogi, ja — v tisti nogi, ki jo je nekoč zadela nemška krogla —začenja zbadati in peči. — Ne smem pretiravati — je mrmral sam zase, pa ga je vendarle gnalo navzgor za sinom. Čutil je, kako prvič, odkar sin dorašča, hočeta nekaj skupnega: biti boljša planinca kot tile visokorasli avstrijski »manekeni«.
Na levi se je odprla prostrana kotanja in v njej je bilo iz kamnov na zeleni trati napisanih veliko nemških imen, poleg pa imena nemških krajev. Iz nizko letečega aviona bi lahko prebral, da obiskujejo Peco samo nemško govoreči ljudje. Da je Peca avstrijska.
—	Ata, ko se bova vračala, bova napisala z ogromnimi črkami, kdo in od kod sva —je zadihano hitel sin.
—	Morala bi zacementirati! Saj vidiš onih pet za nama.
—	Ajaaa —je vzdihnil sin in se pognal navzgor.
Na vrhu ju ni pričakala skrinjica s knjigo in z žigom za planinsko izkaznico —pač pa visok, lesen križ, z jeklenimi vrvmi, pritrjen na skale. Kjer so se stikali leseni kraki, je bila tabla z napisom: »Stets bereit fiir Osterreich!« (Avstrija, vedno smo pripravljeni!) In datum: 1965.
Očetu se je naredilo rdeče pred očmi. Pa je govoril sinu, da so planine največje darilo narave za vse ljudi. Da v planinah ni nikakršnega razlikovanja. Tudi zato ga je peljal sem. Nehote je zamrmral: —O,svinje,še najlepše ste zasvinjali! —Stal je tam in strmel v tisti križ, ki se mu je pred očmi čudno verižil — postajal kljukast.
Sin pa ga je že zgrabil za rokav kot neubogljivega otroka, ga vlekel stran od križa, stran od vrha, navzdol in mu prigovarjal: —Hitro, ata! Lej, vse polno jih je okrog! Ležali so, se sončili... zdaj se vzdigujejo, lahko naju pretepejo... Oče se je ozrl okrog: res je bilo polno turistov. Molče so ju opazovali. Slišati je bilo le bližajoči se klepet tistih petih, ki so šli za njima.
Urno, kot znajo le dobri planinci, sta prehodila vrh in se po težji, ne-markirani poti spustila navzdol Tod sta srečala tri Slovence. — Vidiš, ata, na težji poti! je rekel sin —in očetu je bilo, kot da je spregovoril on sam. Z vso voljo je krotil nogo in hitel za sinom.
Ko sta stopila z žičnice, je klecnil. Sin je pokleknil kraj njega, ga sezul in mu masiral nogo. Tedaj je prišlo mimo onih pet. Smejali so se in eden se je obregnil ob sina: —Ha, ti bo stari kar tule krepnil! Sin je planil kvišku, a očetov trd in trden glas ga je ustavil: — Premisli! Kaj je zdajle najvažnejše?
Sin se je spet sklonil in vztrajno masiral nogo. Tako sta zmogla do avtomobila. Ko sta bila čez mejo, je sin poprosil. — Ustavi, ata! Odpo-čijva si in se najejva. Zdaj nisva več na tujem. Med vožnjo do doma pa mi boš pripovedoval, kako je bilo, ko si bil ranjen. Rad bi vedel. LENKA ZALESNIK
RADIO IN ŠT*LA
Enajsta šola
Dragi dopisniki ENAJSTE ŠOLE!
Že nekaj let prebiram vaša pisma. Zanimiva in lepa so. Ko pismo preberem, pogledam vsakokrat še, kje je kdo izmed vas doma, iz katerega kraja je pismo prišlo. Seveda si lahko predstavljam tudi vas, ki ste pisma napisali. Zasanjani, veseli, resni in celo modri ste, pa radovedni , zgovorni in marljivi. Torej — vse dobro. Seveda ste napisali tudi spise in pisma lepo, da so vredna branja, saj odkrivate v njih svoj svet, svoje misli, razmišljanja, svoja čustva, željo in načrte. V teh letih ste v ENAJSTI ŠOLI obdelali že veliko tem, skoraj vsak mesec novo. Po letošnjih počitnicah je bilo vaše prvo razmišljanje o samostojnosti. Kaj je to —samostojnost?
Vprašanja ste obdelali temeljito. Odkritosrčno ste nam naslikali v svojihspisih domače življenje in svojo navezanost na starše pa spet veliko željo, da bi odrasli in preskusili vse svoje sposobnosti, da bi postali samostojni.
A Metka Kralj iz Kranja se je vprašala: ali je sploh kdo popolnoma samostojen na tem svetu? Saj smo vsi odvisni drug od drugega.
V vsakem pismu sem našla kako zanimivo misel, dve pismi pa sem nehote primerjala. Prvo je napisala Ljubica Centrih iz Prebolda, drugo pa Angelca Skrabar iz Kočevja. Pismi sta si zelo podobni, lahko bi bili napisani celo v isti šolski klopi. Le da je prvo pismo dolgo, Ljubica je opisala vse podrobnosti iz tistega časa, ko je mama zbolela in sta se morata z očetom osamosvojiti v opravljanju vsakdanjih del in v premagovanju najrazličnejših težav v gospodinjstvu. Angelčino pismo pa je kratko,, jedrnato, komaj nekaj nekaj vrstic, a pove prav toliko, ali celo več...
Tako se v eni izmed oddaj ENAJSTA ŠOLA obrača na mlade sodelavce oddaje Ela Peroci, ki že več let prebira njihova
pisma in potem izmed ostalih izbira najboljša, ki jih nato objavimo.
Iz tega uvoda ste lahko tisti, ki oddaje še ne poznate, razbrali, kakšna je ta oddaja, ki teče že več let in si je pridobila že širok krog mladih sodelavcev, članov literarnih krožkov po šolah in posameznih dopisnikov.
Z novim šolskim letom je oddaja na sporedu dvakrat mesečno. Enkrat na mesec bo oddaja v stari obliki: uredništvo razpiše temo in objavi razpis v najbolj poslušani otroški oddaji PIONIRSKI TEDNIK. Pisma, ki prispejo na naš naslov, nam pomaga pregledati posebna komisija. Najboljša pisma odbere, mi pa.jih objavimo in nagradimo z lepo knjižno nagrado.
Letos bo vsak mesec še ena oddaja ENAJSTA ŠOLA, le da bo ta nekoliko drugačna. Obiskovali bomo šole, ki imajo dobra literarna glasila. V oddaji bomo v reportažni obliki, pa tudi z izborom najboljših literarnih prispevkov predstavili revijo ter mlade sodelavce in njihove mentorje. Menimo, da bo ta predstavitev revije in njenih avtorjev lepa spodbuda literarnim krožkom na šolah.
Oddaje so na sporedu ob četrtkih ob 14.40 na L programu. Prva oddaja Enajste šole bo na sporedu 2. decembra. Mentorji lahko člane literarnega krožka opozorite, da je naslov te Enajste šole Narobe zgodba. K pisanju pa jih lahko spodbudite tudi s to zgodbo hrvaškega pisatelja Zvonimira Haloga:
»Dobro jutro, učna snov, danes bomo jemali nove otroke.« S temi besedami je raztreseni učitelj vsak dan začel pouk.
»Toda preden preide na nas nova lekcija, nas bo ponovila stara,« je nadaljeval.
Nato je raztreseni učitelj takole spraševal:
»Povej, butec, zakaj Filip Modri ni bil ravno najbolj moder?
»Kaj misliš, bučman?«
Najraje je govoril o kraljih.
Učencem je razlagal, da je Pipin Mali zelo pogosto hodil »pi-pi« in da je ostal majhen, ker ni maral špinače. Da je bil Aleksander Veliki neznanski požeruh in da je Ivan Grozni imel piškave zobe. Pri telovadbi je zahteval, da vsakdo leže poleg sebe ali da sam sebe preskoči...
Izmislil si je novo disciplino — tek po zraku z zaprekami, skok pod črto, ki jo je s kredo narisal na tla, plavanje v prahu in še kaj.
Bil je zelo posrečen in zelo raztresen. Primerilo se je, da je še goreč cigaretni ogorek vtaknil v torbo, polnilno pero pa vrgel skozi okno. Da je odnesel domov pod pazduho veliko šolsko šestilo namesto dežnika. Da je prišel k pouku obut v dva različna čevlja. Nekoč si je celo pozabil obriti pol brade in brk. Otroci so se raztresenemu učitelju od srca smejali in vidno napredovali.
Zaradi smejanja se jim je skladno razvijal prsni koš in bili so polni življenjske radosti.
Starši so opazili, da imajo otroci radi raztresenega učitelja in so zahtevali samo take učitelje.
Na njihovo zahtevo so učiteljišča spremenila programe in namesto navadnih učiteljev vzgajali raztresene.
Eni so postali polkvalificirani, drugi kvalificirani, tretji visoko kvalificirani raztresena.
Učitelj, ki je k diplomskemu izpitu prišel z narobe obrnjenim plaščem s pasom okrog vratu, hlače pa je imel prepasane s kra-vado, je navadno postal šolski inšpektor in je dobil naslov doktorja raztresenca.
Učenci naj nam pošljejo prispevke do 22. novembra, mentorje pa prosimo za pomoč in sodelovanje.
NARODNI HEROJ PINO TOMAŽIČ
Zadnja izmed oddaj o narodnih herojih v tem šolskem letu (na sporedu bo 23. in 24. nov.) govori o heroju Pinu Tomažiču. Avtor oddaje Vojko Novak, ki jo je pripravil, je v njej uporabil dokumentarno gradivo, k sode-
lovanju pa je povabil tudi dr. Lava Čermelja, ki bo z živo besedo obudil spomin na tega junaka.
Za ilustracijo si preberite odlomek iz oddaje.
TOMAŽIČ: Predragi starši! Težko mi je pisati to pismo, pa ne zaradi mene, še zdaleč ne, miren sem in skoraj zadovoljen. Težko mi je zaradi vas in žalosten sem le, ko mislim na vas, na vse sorodnike, tovariše in prijatelje, ter na žalost, ki vam jo povzročam, čeprav nehote... Zahvaljujem se vam za vse, kar ste storili zame, za ves trud, za vse trpljenje, ki sem vam ga hote ali nehote povzročil.
Mati, ki me je v vojni vihri nosila po svetu, je zame najdražji spomin, najljubša podoba moje matere, matere begunke Oče, ki me je prikleni! na našo zemljo, na kmečko življenje, je moj ljubi oče.
Dragi starši, prek vas in prek none sem spoznal težko življenje našega ljudstva in nepopisno trpljenje vojnih let, podlago, na kateri sem zgradil svoj življenjski smoter. ..«
VEZALEC I: Tinko Tomažič je bil obsojen na smrt, ker je ljubil svoj narod, ker je ljubil ljudi in svet. Zakon, ki ga je obsodil, je bil fašistični zakon, v službi krivice in zatiranja ljudi.
VEZALEC H: Zgodovina je obsodila Efialta, ker je izdal svoj narod. Noben zakon pa ne more obsoditi človeka, ki se je boril za svoj narod. Ta obsodba je bila veleizdaja zakonov fašistične države, ki je teptala vse, kar je bilo človeškega.
TOMAŽIČ: Mila deklica! Mislil sem, da bo dovolj, kar sem pisal v prvem pismu, a me sili, da pišem še kaj. Morda spomini, morda dejstvo, da sem dobro spal in da sem miren in pripravljen... Spomnil sem se nenadoma otrok na Krasu.
Kako so biti lepi popoldnevi na Krasu v dolinicah, kako je pelo morje v Čedadu in srebrna Vipava se je mirno vila v sanjavem, bajnem luninem svitu. Lepo je bilo življenje, užival sem vsak njegov trenutek, vsak žarek sonca, najdrobnejšo kapljico dežja. Pa mi ni prav nič žal, če se bo končalo. Milijoni ljudi žrtvujejo v teh letih groze svoje življenje in malo jih je med njimi, ki razumejo kot jaz, da ni smrt nič hudega ali celo nujna dolžnost do človeštva.
Če bo vreme lepo, bom vesel in bom pozdravil še enkrat naravo
Ena izmed grafik o. šole Bršljin, ki je bila nagrajena na IV. grafičnem bienalu
in svet. Saj ne bo »nič hudega«, vse bo minilo v hipu, in zemlja, ki sem jo vedno ljubil, me bo sprejela in jaz bo njen del, klica novih presnavljanj, klica novih življenj...«
VEZALEC II: Pismo zaročenki je Tinko Tomažič napisal 15. decembra 1941. leta ob peti uri zjutraj. Kmalu zatem so ga s tovariši odpeljali na morišče. Toda resnice ni mogoče ubiti. To je bila tista resnica in boj, ki je postala splošna resnica in boj vseh naših narodov. V času, ko je bil ustreljen Pinko, je tudi po naših krajih že več mesecev pustošila fašistična in nacistična vojska, nekateri so mislili, da bo za vedno ostala na naši zemlji, pa se je vendar zaman borita z našimi svobodomiselnimi ljudmi, kajti njihova čustva so bila globoko zakoreninjena v njihovih srcih.
VEZALEC I: Slovenski narod je bil več tisoč let podjarmljen. Naši ljudje so bili sužnji tujcu, bili so siromašni. Bili pa so siromašni tudi v dejanjih upora. V zgodovini beležimo samo nekaj bojev.
ki so pomenili veliko v boju slovenskega naroda. To so boji naših ljudi proti turškim vpadom in kmečki upori.
VEZALEC II: Ta upornost pa se je zlila v narodnoosvobodilno vojno, v revolucionarni boj naših narodov tako doma kot v zamejstvu. Ta boj ni poznal in priznal meja, ki so jih tujci stoletja zarezovali med naše ljudi. K uporu so se dvignili: Primorska, Trst, Gorica, Benečija, Koroška, Gorenjska, Štajerska, Dolenjska, ves slovenski narod.
VEZALEC L Kmečki upori pa dokazujejo še nekaj večjega. Pravimo, da je zgodovina našega naroda, slovenskega naroda, stoletja zastrta v temo, v negib-nost. Toda resnica je tudi to, da je največje dejanje, da smo obstali in ostali. Bili smo narod, ki se je prilagajal sili močnejšega, a se mu ni nikoli uklonil. Toda ohranili smo svoj jezik, svojo misel, svojo zemljo.
V tem boju nismo bili združeni kot narod, zato so lahko pometali z nami.

ARMADA SMO VSI
Izurjenost, znanje m borbena pripravljenost	^ ^ ^ ^ ^
Lahko rečemo, da mnogo pogosteje obravnavamo sredstva za napad iz zraka kot pa orožja in naprave za protizračno obrambo. Pogosto se pogovarjamo o zmogljivostih lovskega, lovsko-bombniškega, bombniškega, izvidniškega in transportnega letalstva, helikopterjev, raket in tudi vesoljskih letal, veliko manj pa o protizračni obrambi.
Dan rodu topniško-raketnih enot protiletalske (zračne) obrambe, ki je bil pred kratkim, je priložnost, da zapišemo nekoliko več o teh enotah v JLA. Vojaki, starešine in gojenci vojaških
Danes ni več gentlemanskih sporazumov za napad; napadalec išče kritično točko napadenega; Mladen Zorč (Foto: Stane Jesenovec)
šol tega rodu so 10. novembra prvič praznovali svoj dan. V spomin na isti dan leta 1944, ko je bil v Beogradu ustanovljen prvi protiletalski polk pri vrhovnem štabu. Njegova temeljna naloga je bila obramba Beograda.
»Zametki enot protiletalske obrambe,« tako je na nedavnem pogovoru pripovedoval starešina Stanko Strle s poveljstva ljubljanskega vojaškega območja,« so obstajali že prej. Borci POJ so se sicer pogosto bojevali s sovražnimi letali, a proti njim niso imeli primernega orožja.
Šele po kapitulaciji Italije so bili ustanovljeni prvi vodi protiletalske obrambe. Oboroženi so bili z zaplenjenimi 20-milimetr-skfmi topovi. Po ustanovitvi polka za protiletalsko obrambo Beograda, so čez čas dobili te pomembne enote tudi Zagreb, Ljubljana, Maribor, Novi Sad, Zemun, Pančevo in druga mesta.«
Moč sodobnih sredstev za napad iz zraka se je v zadnjih treh desetletjih izredno povečala. V vsej drugi svetovni vojni so npr. letala vojskujočih se sil odvrgla 5 milijonov ton bomb, samo letala ZDA pa v Indokini kar 14 milijonov ton bomb ter raket.
»Tudi izkušnje arabsko-izraelskih vojn,« je ugotavljal starešina Stanko Strle,« nas uče, da lahko tisti, ki ne pazi na zračni prostor, zaide v velike težave.«
Moč naše protiletalske obrambe je danes nekajkrat večja kot pred petimi leti; Stanko Strle (Foto: Stane Jesenovec)
NE SMEJO RAČUNATI POČASI
Protizračna obramba obsega vsa sredstva, ki jih uporabljamo za boj proti ciljem v zraku. Med njimi so tudi protiletalski.topovi in rakete, ki pa ne zadoščajo za uspešno vodenje celotne obrambe. Prav tako pomembna so tudi sredstva za zračno opazovanje in javljanje, ki skrbe za učinkovito kontrolo zračnega prostora z radarskim in vizualnim opazovanjem.
»Brezhibno delovanje sisema zračnega opazovanja in javljanja,« je poudaril starešina Mladen Zorc,« je temeljni pogoj za to, da rešimo problem časa in prostora. Ta sredstva nam morajo zagotoviti vsaj minimalen čas za to, da
lahko aktiviramo sredstva za protizračno borbo. Nihče ne sme računati počasi, saj je treba hitro reagirati, oceniti položaj in se odločiti. Že zaradi nekaj sekund smo lahko za vedno >prepozni.«
Mladen Zorc in vojaki ter starešine njegove enote se tega zavedajo. V tej enoti ni časa za prilagajanje. Vojaki morajo biti in so tudi že v nekaj dneh po prihodu v vojašnico dobro pripravljeni za boj. Da znajo, dobro izurjeni, »iztisniti« iz sodobnega orožja in naprav, s katerimi so opremljeni, največ kar je mogoče, so pokazali tudi na nedavni združeni taktični vaji Blegoš 76.
Da to niso le besede, smo se lahko prepričali med nedavnim obiskom v tej enoti. Spoznali smo, da je protizračna obramba res zelo zapleten sistem. Raznovrstne naloge, ki jih imajo vojaki in starešine, pa se ne rešujejo le v sodobno opremljenih kabinetih, temveč tudi z nenehnimi praktičnimi preverjanji znanja.
Obisk poligona nam je pokazal, da je z raznovrstnimi sredstvi za opazovanje in javljanje, od najzahtevnejših radarjev pa do vojaka z daljnogledom, mogoče zaznati sleherno, tudi najnez-natnejšo spremembo v zračnem prostoru. Hitro sporočanje podatkov in ocena le-teh v centru za odločanje pa lahko sprožita cel niz orožij za protizračno obrambo. Ta seveda nikakor niso tako »na muhi« kot ona v zraku. Kupi vej, trave, ruše skrivajo najsodobnejše protiletalske topove, ki iz cevi izstrelijo tudi po nekaj tisoč nabojev v minuti. En sam vojak s protiletalsko raketo pa lahko zada smrtni udarec najsodobnejšemu letalu!
Ža tehniko stoji človek. Vsako
P'
w ~
P
Brez sodobnih sredstev za opazovanje zračnega prostora ni mogoče voditi učinkovite protiletalske obrambe. Na sliki: vozilo z radarjem (Foto: Stane Jesenovec)
minuto pripravljen, da sproži orožje v vsakogar, ki bi želel kakorkoli okrniti našo svobodo. Izurjenost, znanje in borbena pripravljenost, ki postavljajo enoto Mladena Zorca tudi letos med najboljše v ljubljanskem vojaškem območju, so porok, da se morebitnemu napadalcu ne bo dobro godilo.
STANE JESENOVEC
Dve od orožij topniško-raketnih enot protiletalske obrambe: protiletalski top (levo) in protiletalska raketa (desno) Foto: Stane Jesenovec
Mladost »Dvanajste«
-
Ne gre za potek bojev XII. brigade narodnoosvobodilne udarne brigade (v knjigi Dvanajsta brigada jih je izčrpno popisal general Lado Ambroiič-Novijanj, pač pa za rast mladih ljudi v tej brigadi, ki je najmlajša slovenska brigada (po povprečni starosti). Avtor knjige general Lado Ambrožič in sogovornik v tem »dvogovoru s svojim besedilom« je po poklicu učitelj —in je pred vojno poučevat.
Odločilno vlogo pri vzgoji kadrov in borcev je odigrala organizacija KPS. V treh tednih po ustanovitvi brigade (ustanovljena je bila 24. septembra 1943 v Mokronogu) so bile že v vseh enotah postavljene skojevske in partijske organizacije. Tako je imela vsaka četa namestnika političnega komisarja čete, ki je bil obenem sekretar partijske organizacije. Vsaka četa je imela tudi sekretarja SKOJ. Sekretarji so bili neumorni delavci. Skupaj s političnimi komisarji brigadnih enot so delovali politično in kulturno ter se povezali s civilnim prebivalstvom in njihovimi osvobodilnimi organizacijami, (str. 37)
Ljudje si danes pod pojmom partijski sekretar predstavljajo nekaj resnega, mogoče celo zagrizenega. A če pogledate sliko Ančke Kodrič, ki je bila sekretarka SKOJ v brigadi —boste videli otroško nasmejan obraz. Da, tedaj smo vedeli, da je pomembna predanost, tovarištvo, pogum. Nismo izbirali ljudi po letih, ne po zunanjosti —pač pa po dejanjih. Koliko je bilo mladih skojevk, ki so jurišale kot bombaši! Oglejmo si odlomek ob jurišu na Zdensko vas februarja 1944.
Komandant 1. bataljona Ivan Slapnik-Blisk je izdal bojno povelje. Nato je pozval prostovoljce za bombaše. Najprej je stopil pred vrsto komandir 2. čete. Ko se je ozrl okoli sebe, je opazil, da je sam. V bataljonu je bilo namreč zelo veliko novincev, ki še niso doživeli ostrejših bojev. Tedaj se je pognala pred vrsto mlada, drobna partizanka Janja, ki je bila bataljonska sekretarka SKOJ. Z nežnim in hrabrim glasom je pozvala skojevce naprej. Na njen poziv se je za bombaše priglasilo veliko število borcev. Komandirju 2. čete, ki je bil že prej bombaš, so zaupali nalogo, naj izbere med prostovoljci 10 borcev in jih vodi v napad. Komandant bataljona ni bil zadovoljen, da se je k bombašem javil komandir čete; skrbelo
ga je, Jkdo bo vodil četo, saj je bil med bombaši tudi četni politkomisar. Komisar čete pa je ugovarjal, da bi bila med bombaši skojevka Janja, ker je bila slabotna. Toda komandant korpusa je dejal: »Ona je pozvala skojevce in z njimi pojde!« (str. 215)
Res, nikoli nismo presojali dejanj z danes tako pogosto besedo —to se »splača«, ono se ne »splača«. V resnici je šlo za poštena dejanja, pa naj bo v boju, pri urah politične vzgoje ali kulture. Partizani smo prirejali mitinge, kadar in kjer je bilo mogoče. Tako jih je v drugi polovici decembra l. 1943 XII. brigada priredila 10, v naslednjih štirinajstih dneh mladega leta pa 11. Ali je važno, koliko ljudi se je udeležilo mitingov? Ne! Če je bil kraj manjši, jih je prišlo malo. A saj ni šlo za denar —šlo je za vsakega človeka! Miting — to je bila pesem, ki je vlivala voljo in veselje. Bil je skeč, ki je sramotil in s tem jemal videz moči našim sovražnikom. Bila je politična informacija o stanju na svetovnih frontah in o bojih naših partizanov. Bili so nastopi borcev in bork —pesnikov, ki so recitirali svoje pesmi. Koliko pesmi je tedaj nastajalo! Danes je znana številka 6.000 slovenskih pesmi borbe, pregnanstva, ujetništva. A koliko je za vedno neznanih! Slovenski narod se je boril z orožjem — boril pa se je tudi s pesmijo.
V brigadi so si zelo prizadevali tudi za kulturno in propagandno delo, vendar niso dosegli zadovoljivega uspeha. Med borci in borkami je bilo največ zanimanja za pisanje člankov in pesmi v bataljonske časopise. Meseca februarja (1944) je na primer I. bataljon izdajal list »Jeklena pest«, ki je do konca meseca izšel že v dveh številkah. Drugi bataljon je pripravil že 4. številko svojega časopisa »Partizanska pest«. Mladina pa je imela naslednje bataljonske časopise: 1. bataljon je izdal 2. številko »Ponosne mladine«, 3. pa 1. številko »Naprej v borbo«. Februarja so začeli zbirati prispevke za 3. številko brigadnega
glasila »Svobodi naproti«, ki je izšla sredi marca. V brigadi so imeli tudi humoristični list. V februarju so začeli pripravljati že njegovo 3. številko. Nosil je ime »Humoristični list«, (str. 235)
Največ navdušenja na nastopih so seveda poželi tisti, ki so znali lepo govoriti. Med takimi moram omeniti Lojzeta Šonca, on je pisal tudi lepe pesmi.
A prestavimo se na področje politike. Tudi politični komisarji so imeli večji vpliv na soborce in na druge ljudi, če so gladko in lepo govorili. Sčasoma pa se nam je vsem zjasnilo: če za lepimi in lepo povedanimi besedami ne stoji človek z vso svojo poštenostjo, predanostjo, borbenostjo in pogumom —lahko s svojimi dejanji mnogo več podre kot je z besedami zgradil. Zares trajen učinek so pri soborcih dosegli le tisti
Komandant Vid Jerič
politični komisarji, ki so bili tudi iskreni tovariši, tisti, ki so živeli, delali in se borih kot komunisti.
Njihove besede, četudi spočetka morda bolj okorne, so imele za sabo silno moč resnice. Kajti borba za resnico, pravico in svobodo je bila bistvo njihovih najplemenitejših prizadevanj.
Moralna moč XII. brigade' — in vseh brigad, vseh partizanov — ni bila nekaj stalnega: upadala je ob porazih, upadala ob slabem vodstvu, ob izdajah in dezerterstvih — in se dvigala ob zmagah, ob junaških dejanjih. Če preberemo odlomek o zmagi pri Bosil-jevem, junija 1944:
»Kmalu zavlada tišina. Samo od časa do časa,« piše Jože Zupančič iz 3. bataljona v mladinskem listu Dvanajste, »pretrga ozračje posamezni strel in vmes se čujejo pesmi hrabrih borcev tretjega bataljona. Hrvatski narod se čudi naši hrabrosti in objema naše borce. Z veseljem in zmago v srcu odhajajo borci tretjega bataljona s položajev, zavedajoč se, da so pokazali hr-vatskemu narodu, da se skupno z njim borijo za iste cilje.«(str. 307)
Kot v monografijah drugih brigad lahko tudi tukaj berete o tolikšni predanosti borcev boju za svobodo, da so zanikali svojo oslabelost ali bolehnost — samo da so lahko šli v boj. Borba za svobodo jim je bila najvišja naloga in poslanstvo.
Nekaj pa je vendar posebnost Dvanajste: borci in poveljniški kader so bili za naše današnje
Ančka Kodrič-Jeričeva, sekretarka SKOJ v brigadi
pojme izredno mladi. Lojzek Saje je štel 13 let, pa je bil brigadni kurir. Alojz Popič-Topič, kakršnega vidimo na sliki, je bil najmlajši partizan. Danes bi mu rekli — otrok.
In ta mladina je imela neverjetno moč zanosa in neverjetno sposobnost prilagajanja. Ce bi jim kdo poskušal očitati nepremišljenost ali zaletavost, moram povedati, da so med brigadami veljali za ene izmed najbolj preudarnih, kadar je šlo za človeška Življenja. Njihova moč je bila v veliki gibljivosti in bliskovitih napadih. Njihova vztrajnost je temeljila v prepričanju: zmagali bomo!
Tako smo živeli in učili
Mlad in poln idealov sem leta 1925 prišel na osnovno šolo Borjane. Vojaščina je bila za mano —pred mano pa velika želja: učiti slovenske otroke. Bili smo pod Italijo. Stanoval sem pri gostilničarju Gorjupu, ki je bil Slovenec samo po imenu.
Kako naj vsa ta nasprotja zgnetem v celoto, ki se ji reče življenje? Ob italijanskem državnem prazniku smo morali v cerkev skupno z otroki — in z italijanskimi zastavami. Muka! Nosiš sovražno zastavo in se delaš, da je tvoja. Župnik Aljančič s Kreda nam je prišepnil, da »fane« lahko pustimo pred cerkvijo. In že se je našla »dobra« učiteljica italijanščine Pussinijeva in zatožila Gorjupu tri slovenske brezbrižne učitelje. Ta ji je ukazal, da mora njihovo početje naznaniti oblasti —sicer bo to storil on; pa še njo bo prijavil!
Deželno šolsko skrbništvo v Trstu nam je odtrgalo plače za 20 dni in nas premestilo na še težja delovna mesta. Onečastili smo vendar italijansko zastavo!
Tri kazenska leta sem preživel v lepem, toda odmaknjenem kraju Zadla—Žabče nad Tolminom. Moj tovariš Skubin se je umaknil v Jugoslavijo. Ponoči sem ga prepeljal prek Škrbine. Naj grem še jaz? — Slovenski učitelji morajo ostati . s Slovenci! je vedno poudarjal pokojni Andrej Manfreda. In ostal sem.
SLOVENSKE UČITELJE SO RAZKROPILI
Po Manfredovi aretaciji leta 1930je postalo še bolj žalostno. Poučeval se na Idrijskem. Vsake toliko časa sem stopil k oknu in pogledal, če je tudi pome že prišel policijski avto. Toda Manfreda ni izdajal svojih tovarišev. Kljub mučenju!
Kolo se je zavrtelo drugače, kot sem pričakoval: ravnatelj mi je poslal dopis, naj vložim prošnjo za italijansko obliko priimka. Nato je prispela že sestavljena prošnja -—samo podpisati bi jo bil moral. Vrgel sem jo proč. Kmalu zatem je prišel ministrski odlok o premestitvi v Sun Gio-vanni pri Firencah. Tega nisem mogel vreči. Odšel sem — kot toliko drugih slovenskih učiteljev. Razkropili so nas po vsem Apeninskem polotoku.
V novem kraju so se me kolegi izogibali. Poučeval sem v opuščeni gostilniški sobi. Moji učenci so bili revni delavski otroci; v kraju je bila namreč železarna. Učitelji so se mi posmehovali, češ da učim capine. A to me ni motilo: z otroki sem se kmalu zelo dobro razumel. Učil sem, kot je bilo določeno po urniku; nisem opuščal ur, kot so jih mnogi moji »zavedni« kolegi. Uspeh ni izostal — to je priznal tudi deželni šolski
nadzornik. Naslednje leto sem poučeval peti razred. Napredek!
Čez tri leta so me na mojo prošnjo premestili v Pralo pri Firencah. Spet sem bil med delavci —saj je to mesto znano središče tekstilne industrije. V mestu in okolici je bilo okrog 35.000 delavcev. Kar nekako naravno je bilo, da sem se družil Z njimi, saj so bili starši mojih otrok. Pripovedovali so mi, da je Bresciani iz Prata ubil kralja Umberta I. in da je iz tega kraja doma pisatelj Curzio Malaparte, ki je pred fašisti pobegnil iz domovine. (V II. svetovni vojni se je bojeval v zavezniški vojski in dosegel, da njegov rojstni kraj ni bil porušen). Seveda to moje povezovanje z delavci ni ostalo neopazno. A takojšnjih fašističnih ukrepov ni bilo.
IZ VAŠEGA DOMA ZVENI SLOVENSKA PESEM!
Moja sinova sta v Italiji in v Pratu obiskovala osnovno šolo. Doma pa sem ju učil slovensko. Z ženo sva vselej —doma in v družbi —govorila naš jezik. Navadili so se tega in naju imenovali »slavo« ali pa »te-desco«. V šoli pa so me »dobrohotno« opozorili, da bo znanje slovenskega jezika pri otrocih slabo vplivalo na znanje italijanščine.
—	Čudno, tuji jeziki, ki jih poučujemo v šoli, pa ne vplivajo slabo na italijanske otroke! Mislim, da morata moja otroka vsaj toliko znati svoj materin jezik, kot znata italijanskega.
In pri tem je ostalo. Carlo Dragani, učitelj starejšega sina, me je poljubil in postala sva dobra prijatelja. Ni bil fašist —pač pa so ga fašisti nekoč porinili iz drvečega tovornjaka, da je vse življenje šepal. In ostal poštenjak.
Nekoč smo na šoli organizirali telovadni nastop. V Pratu nas je bilo 50 učiteljev —a najbolje se je izkazal moj razred. Ko je politični sekretar podeljeval prvo nagrado temu mojemu ljubemu razredu, je nahrulil učitelje: —Sram vas bodi, da je bil »tedesco« boljši od vas! Vi, Gruntar — se je obrni! k meni —pa vedite, da nam je znano, kaj se pogovarjate z delavci! Vemo tudi, da se v vašem stanovanju zbirajo vojaki iz vaših krajev in da prepevate slovenske pesmi. Le kje ste jih spoznali!
—	Zvečer na ulici. Z ženo sva šla okrog in zaslišala našo pesem! Pritegnila naju je in prišla sva do gruče vojakov. Da, bili so iz naših krajev. Povabila sva jih domov. Prišli so —in zapeli smo v hiši, na vrtu. Iz sosednje gostilne so prišli prosit, če lahko ta »zbor« zapoje tudi tam, gostom v veselje. Pojasnil sem, da to ni zbor, da pojo v naših krajih tako v vsaki vasi. Pa smo le šli —in zapeli nekaj naših in nekaj italijanskih. Menda je to prav in dobro.
Politični sekretar se je nasmehnil in odgovoril:
—	Gruntar, zelo ste prebrisani! Povem pa vam, da je opozorjen človek že napol rešen.
JOŽE GRUNTAR
Njene splošne naloge so bile takšne, kakršne so bile naloge vseh drugih brigad; priboriti si je bilo treba zmago in izgnati sovražnika iz domovine. Pripraviti pa je bilo treba tudi politične pogoje za zamenjavo buržoaznega družbenega reda s socialističnim; to je bilo mogoče doseči s politično vzgojnim delom med partizani in prebivalstvom. Dvanajsta je med vojno prispevala svoj delež k uresničitvi postavljenih ciljev in je skupaj z drugimi enotami narodnoosvobodilne vojske Slovenije in Jugoslavije te cilje tudi izbojevala. Kakšna je bila njena resnična bojna moč in kje so bili izviri politične moči, da se je mogla obdržati v silni vihri druge svetovne vojne?
Prva značilnost je bila ta, da se je brigada ves čas svojega obstoja borila. Čas med dvema akcijama ni bil namenjen le počitku, saj se je tedaj brigada premikala iz kraja v kraj ali pa se pripravljala, da bi izvedla bojni ma-
Alojz Popič-Topič, najmlajši partizan dvanajste brigade
never. Brigada je bila torej zelo aktivna in le malo časa ji je bilo odmerjenega za oddih.
Kdo je razvijal stvarno in moralno moč brigade, da je ohranila svojo izredno bojno silo do konca vojne in se uvrstila med slavne udarne brigade naše vojske? Glavni štab Slovenije in vsi štabi, ki jim je bila brigada podrejena, so zelo skrbeli za rast te partizanske enote, toda neposredno skrb za njeno moralno stanje in bojno zmogljivost so nosili poveljniki in politični komisarji v brigadi. To so bili povečini mladi ljudje. Naj povemo, da je bil na primer komandant brigade Vid Jerič, ki je brigadi najdlje poveljeval, star 23 let! Ljudmila Saje-Maruša, ki je bila leto dni partijska sekretarka v brigadi, je bila stara 21 let. Brigadni sekretar SKOJ Moretti je bil mladenič pri osemnajstih letih. Komandanti bataljonov Avgust Dremelj, Ivan Ugov-šek-Janko in Anton Lindič pa so z devetnajstimi leti vodili v težkih bojih svoje bataljone in zmagovali! Politični komisar brigade Stefan Gebert-Stepko, ki je imel le 22 let, je več kot leto dni vodil politkomisarske posle in bil soodgovoren za bojne podvige. To je le nekaj podatkov o starosti najodgovornejših vodij brigade, ki zgovorno dokazujejo, kako mlada je bila Dvanajsta in kako veliko delo so opravili tisti partizani, ki so jih domovinska ljube-
zen, revolucionarnost in osebna hrabrost pripeljali na odgovorna mesta. Zgled Dvanajste bo še dolgo razvnemal misli revolucionarjev in vseh Slovencev ter jim kazal pot, kako se je treba pripraviti na bitko in zmagati. Priredila
NEŽA MAURER
Nova razstava
v Slovenskem šolskem muzeju
V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani bo v sredo, 24. novembra, odprta razstava o gimnazijah in njihovem pouku na Slovenskem do srede 19. stoletja. Razstava je uvod v prizadevanje muzeja, da bi naši široki javnosti postopoma predstavil tudi razvoj in delovanje posameznih gimnazij s celotnega slovenskega etničnega ozemlja. Prikazana bo razvojna linija latinskih šol (gimnazij) od začetkov v dobi reformacije prek jezuitske gimnazije, srednjih šol v dobi Napoleonovih Ilirskih provinc in predmarčne gimnazije do reforme gimnazijskega študija v letu 1849. Težišče razstave pa bo vendarle na pouku v teh učnih ustanovah.
Znano je, da sta protestantski stanovski šoli v Ljubljani in Celovcu v zadnji fazi svojega razvoja dajali izobrazbo, kakršna je bila pogoj za vpis na univerzo v času povečanih zahtev v dobi humanizma in da je program teh šol približno ustrezal programu protestantskih gimnazij v Nemčiji. Reformacija je torej v 16. stoletju tudi na Slovenskem ustvarila prve gimnazije; šole, ki usposabljajo za neposreden prehod na univerzo. Srednji vek le-teh ni poznal, čeprav so tudi v tem času na Slovenskem obstajale šole, seveda le elementarne.
Po zmagi protireformacije je bil tudi pri nas vzpostavljen skoraj monopolni položaj jezuitskega reda nad gimnazijskimi študiji; sicer so obstajale tudi gimnazije drugih redov, ki pa so se zgledovale po jezuitskem študijskem sistemu. Monopol javnosti je bil izključno v rokah jezuitov.
Ukinitev jezuitskega reda leta 1773 je prisilila avstrijsko drža* o, da je vzela najpomembnejše gimnazije v svoje roke, čeprav so v vseh še nadalje poučevali nekdanji jezuiti in drugi redovniki, prvi profesorji laiki pa so se pojavili ob koncu 18. stoletja. Hkrati je poseg države sprožil tudi reformo vsebine gimnazijskega pouka. Doslej so bile namreč to šole za poučevanje jezikov, predvsem, latinščine. Drugih predmetov niso poučevali ali pa so omenjali le posameznosti, kajti po pojmovanju fevdalne pedagogike je bila to že snov, ki je spadala na univerzo. Lahko rečemo, da so v vsebinskem pogledu gimnazije kolebale vse do leta 1848 med konceptom latinske šole in konceptom splošno izobraževalne šole, ki poučuje več različnih predmetov, med njimi seveda tudi latinščino. Prelom v razvoju latinskih šol na Slovenskem pomenijo gimnazije, kolegiji in liceji v Napoleonovih Ilirskih provincah.
Učni jezik na teh šolah je bila latinščina. Slovenščina je imela določeno vlogo le v obdobju reformacije in v Ilirskih provincah, sicer pa je bila prepovedana celo kot pogovorni jezik med učenci. Nemščina je dobila večjo veljavo šele ob koncu 18. stoletja, v jezuitskem obdobju pa je bila njena uporaba prepovedana prav tako kakor raba slovenščine.
Muzej je ob tej priložnosti izdal spremni razstavni katalog, ki obsega razpravo o razvoju gimnazij na našem ozemlju v teh stoletjih, njihovem učnem procesu in vsebini pouka ter podrobno bibliografijo znanstvenih del o gimnazijah.
JOŽE CIPERLE
\_________________________________________ s	J
Gledališče
Gregor Strniša: Driada
Najnovejše besedilo pesnika in dramatika Gregorja Strniše DRIADA posega z igrivo večplastnostjo na različne stopnje človeškega vele-bivanja, zanosnega »Homerjevanja«, moške, sočne, trdne misli, ki se okobal preveša na najnižje stopnice človeškega vegetiranja, vsakdanjosti, lebdenja.
Okvir zgodbe je pravljičen, sanjski, vendar še toliko trden, da ga lahko imenujemo dogajanje: hrastova vila Driada stanuje v starem votlem hrastu v Tivoliju in napoveduje poetičnost, krhkost nekako prači-stost. Avtor nas prav okrutno potisne v vilinska razkrinkavanja; kar je sveto, potisne v blato, karv blatu biva, na piedestal poriva. Izkažese, da je ta vila v očeh ljudi tudi prostitutka, avtor pa jo uporabi kot razkrin-kovalko. V drugem delu dogajanj, ki niso naziv KOZARCI, lomi čre-pinjaste zakonske norme. Zunanji svet se je dotika tako, da lahko po cankarsko reče: »Saj ne tepete pravega!« Njeno bistvo hoče in tudi ostane neokrnjeno, v mehanizmu filozofskih, družbenih in moralnih klešč. Z ustaljenim sodniškim izrazjem stoično ironizira nebogljenost: »Udarila ga je po glavi s topim in trdim predmetom!«
Avtor prenese dogajanje na Studenec, v Polje, v klinično okolje, kjer nastopa doktor (baje Bogomir Magajna). Strniša mojstrsko stopnjuje prehajanje iz sveta, kjer so merila razpoznavna in osebnosti opredeljene, do tistega razblinjenja, ko zavestno postane podzavestno in sanjsko resnično. Dekle vstopa in izstopa iz enega sveta v drugega kot v trolejbuse: »Kajpa delate?« —Na tej strani nič. Na oni sem kraljična. »Pol Ljubljane je pri nas! Zavod zaprtega tipa.« In že letimo nad Strniševim kukavičjim gnezdom (kakšno sovpadanje!), samo da nas skalpel njegovega peresa ne pušča nedotaknjene, vzvišene. To krvniško natikanje čelad skuštranim, to klečeplazniško tuljenje z biriči na planetku dvo-nožcev, to Gregor dobiva vsečloveški odmev.
In že vpleta drugo, kozmično dimenzijo, ki je ne izkrivlja z nadrealizmom. »Kako bi vedeli ljudje, ko sam zeleni gozd ne ve, same pregrade so med vami; vaši umi in razumi, to je steklo, vidiš skozenj, priti skozenj pa ne moreš.« In sikne srž: » V kozarcih smo, ta v kisu, oni v špiritu. Vsak dan pride kuharica Matilda.« Na pragu smrti vsega živega —pa taka ošabnost, odtujenost, mraz sveta?! Filozofi govore o odtujenosti, Strniša jo skuša nadpesniti. Odtod natrganim v tem njegovem delu, da ni monolitna celota, ki bi ob dotiku s subjektom sozvočno zapela, kot bi lahko zapisal kak ljubitelj antike. »Ojpelin pili snio z vrta, ko bili smo šg mladi... Tudi cvet pelina nisem!« Grenkoba Pelin žene Svetlane Makarovičeve mi preblisne zavest: »Rasti, rasti, sivi pelin / zel zaznamovana, / naj ti daje grenko zdravje / tista zamolčana.«
Fenomen tega besedila je jezik. S tenkim izbrušenim, a preprostim petjem, ki ima navdih skrivnostnega, polmračnega / Le oči še zro iz mraka, temne, zlate in velike /, trga Gregor-pesnik metafore, asonance igra se z onomatopoijami, pronicljiva filozofska humornost pa zahteva dokajšen slovar znanj. Brez večjih težav najdeš v Strnišu že dvajset let tiste prvine, ki jih trop samozvanih avantgardnih pesniških pritrko-vavčkov proglaša za svoje —kanci ludizma in letrizma pozvanjajo tu brez tromb.
Pred nami je paleta hrepenenj, videnja, ki so dana redkim, niz likov, ki jih tunka majhnost, ujetost, brezizhodnost, pa spet mogočen gejzir sanj, iskanj. Strniša je samoten iskalec, ki nam ob poti, ki jo hodimo, kaže še neko drugo pot, po kateri si upajo le redki: » Če po poti ne bom šel / in če hiše ne bom imel / ne mislite več name / tako vam bo morda bolje /. Iskalec, vizionar ima za hišo — svet. Ko bi le bil toplejši!
IVAN CIMERMAN
Televizijska tkama
Messnerjeva Vrnitev
Ni naključje, da gostuje televizijska drama Janka Messnerja » Vrnitev« po sporedih vseh jugoslovanskih televizijskih hiš. Prav gotovo ne samo zaradi aktualne vsebine, ki se navezuje na avstrijsko Koroško, s čimer avtor umetniško oživlja neko bolečo resnico, marveč tudi zato, ker je prepričljiva umetniška resnica dovolj zgovorna že~s svojo pre-tresljivostjo in svojim osnovnim človeškim sporočilom. Čas, ki sovpada s koroškimi dogodki, pa le bolj odpira dovzetnost in ne nazadnje — stare, nezaceljene rane.
Uvodne besede pisatelja Janka Messnerja s trezno razumnostjo pripovedujejo o prvinski človečnosti in pravicah človeka v današnjem času, posebno na avstrijskem Koroškem. Mirne, izkristalizirane misli pa veljajo za kateri koli prostor in kateri koli čas, čeprav izvirajo iz trnovih izkušenj manjšine sredi Evrope, kjer je zamiranje le-te bolj zaželeno kot mladi poganjki rasti človeške in narodne vzajemnosti v duhu enakopravnosti in sožitja. Te besede so brez tendenc, brez žolčne grenčice, v njih je strnjena resnica, ne posameznika-umetnika, pač pa ljudi In naroda.
Režijski prenos, kot ga je opravil Anton Tomažič — od literarne Predloge k televizijski drami —je bil korekten. V bistvu je režiser sledil dogodku z realističnim prijemom. Podal je »izsek iz življenja« Korošcev na dveh ravneh. Prva, polzgodovinska časovna raven je prikazala usodo koroškega mobiliziranca pod Hitlerjem, ko se je vrnil na dopust Z ruske fronte in našel izseljeno domačijo slovenskih domačinov. Hotel
se je pridružiti partizanom, a so ga, obkoljenega, pokosili streli SS-ovca. Druga raven pa kaže nestrpni šovinizem v sedanjosti, ki ne prizanaša niti nagrobnikom Slovencev na pokopališču. Anton Tomažič je z Igralci (Marjan Srienc, Miha Baloh, Peter Karstin, Mathians Eys, Anton Petje idr.) uspešno prikazal stvarno podobo, ki ima tu in tam že kar dokumentaristični prizvok. Škoda, da je režiser včasih dopustil počasno, neenakomerno hitrost, kar pa ni moglo okrniti kleno zastavljene vsebine in ideje. Režijski prijem je ubran v glavnem na preprosto, jasno razumljivo dogajanje, na fabulativno zaokroženo celoto. Gledalci morajo sami združiti obe časovni ravni, ki odpirata več vprašanj ožjega in širšega pomena. Prav gotovo je s tem prijemom dosežena vznemirljiva, dejavna soudeleženost gledalca, ki ob prikazanem dogajanju ne more ostati neprizadet. Ali je potemtakem čudno, če so gledale) sprejeli » Vrnitev« čustveno in spoznavno, in kot eno najuspešnejših domačih televizijskih dram jesenskega sporeda?
IGOR GEDRIH
Krajinarji v Kostanjevici
Ko smo odprli razstavo, na kateri se s svojimi deli predstavlja štirinajst slovenskih slikarjev, po večini dobrih znancev Kostanjevice, njenih razstavišč in njenih pogledov in slikarskih motivov, smo posebej poudarili njen širši pomen. Ta umetnostna prireditev ni nastala klasično programirano kot hoten prikaz teoretično utemeljene in strokovno izpeljane predstavitve izbranega in zaokroženega dela naše umetnostne preteklosti, temveč spontano in v povezavi z dolgoletno kulturno in organizacijsko vlogo Kostanjevice v slovenskem umetnostnem svetu. S svojo tematsko usmerjenostjo, ali bolje, z odbranostjo, se povezuje z eno najštevilnejših in tudi kakovostno najplodnejših umetnostnih zvrsti v našem slikarstvu — 5 krajinarstvom, ga v marsičem samo potrjuje in številčno dopolnjuje, prav tako pa to tradicijo v marsičem tudi kakovostno in oblikovno širi in razvija. S krajevno izbranostjo in določenostjo izrezov in slikanih krajin pa se tudi čustveno povezuje s tukajšnim krajem, s tem žariščem slovenske umetnostne misli in ohranjevalcem živega žara njene avtohtonosti, s Kostanjevico, v katere okolici so te podobe nastale in kjer so zdaj tudi na ogled. Razstava, ki se tako spontano in neformalno navezuje na dosedanje številne prikaze slovenskega krajinarstva, je nastala v počastitev dvajsetletnice neprekinjenega dela dolenjskega kulturnega festivala —torej ne kot bera ene izmed številnih slikarskih kolonij pri nas in tudi ne kot rezultat dela, v katerem izmed umetniških taborov.
Nastala je kot plod aktivnega razmerja vseh udeležencev do priljubljenega okolja, ki omogoča vedno nove in zanimive, zahtevne in plodne slikarske pristope —pa tudi do razmer, do organizacijskih oblik in njihovih nosilcev, ki omogočajo umetnikom delo in komunikacijo ter jih spodbujajo in s priznanji nagrajujejo. Vraščenost sodelujočih umetnikov v tukajšnje okolje se nam lepo pokaže tudi v Gorjupovi galeriji, saj so menda vsi sodelujoči na tej razstavi zastopani tudi v tej najstarejši in izjemno bogati šolski umetnostni zbirki. Namen razstave je torej predvsem poudariti in tradicijam primerno počastiti jubilej neke krajevne dejavnosti, ki se lahko ponaša z redkim, tudi vsebinsko popolnoma ustreznim nazivom — kulturni. Kaj je Kostanjevica prispevala k razvoju nekaterih oblik šolske vzgoje, h gledališki in glasbeni kulturi in množičnosti zunaj republiškega središča in še posebej k obogatitvi organizacijskih oblik ter splošne in posebne kakovosti likovnega življenja v tem kraju, v tej regiji in v Sloveniji, je še vedno težko opisati in pravično ovrednotiti. Vemo pa že, da je ta njen delež velik, da, izjemen — tako po količini kot po kakovosti. Mnogo vrstnost in število dosedanjih likovnoumetnostnih prireditev in ustanov —od Forme vive, Gorjupove
Pozno popoldne med zidovi, Jože Centa
šolske galerije, živahne dejavnosti Lamutovega likovnega salona in , zgledno zamišljenih in realiziranih stalnih zbirk del pomembnih slovenskih likovnih umetnikov v tukajšnjem gradu... Med vsemi temi napori nedvomno šteje največ tista neotipljiva in težko opisna posledica, ki ji shematično pravimo likovna ali umetnostna vzgoja in katera rodi sadove, kakršne vidimo po dvajsetih letih v Kostanjevici: duhovno in materialno umetnostno obogatitev kraja, njegovo estetsko dopolnitev in morda še deloma tisto podzavestno spremembo v miselnosti prebivalcev, ko se nekako samodejno privadijo tem vsakoletnim pridobitvam ter jih počasi sprejmejo, z njimi zaživijo in jih kmalu tudi že pogrešajo. To pa je nova vrednota v miselnosti delovnih ljudi, s katero širijo svoje duhovno obzorje in usmerjajo svoje ambicije tudi že čez samo materialne vsakdanje potrebe.
Razstava sodobnega slovenskega krajinarstva, kajti tako jo lahko imenujemo kljub ožjemu izboru, ki po tradicionalnih strokovnih merilih ni upošteval le trenutno najuspešnejših umetnikov, je tako nadaljevanje te dolgoletne in preskušene, čeprav vselej po oblikah spreminjajoče se, pogosto nove dejavnosti in hkrati najbolj iskren poklon okolju, kraju in ljudem, ki dajejo tej dejavnosti najlepše in najboljše, kar premorejo. Generacijska sestava sodelujočih umetnikov, njihov miselni razpon in nazorske razlike ter navsezadnje odmev in podoba vsega naštetega v oblikovnem svetu njihovih umetnin pa nam v malem posredujejo vse tisto, čemur je Kostanjevica v vseh teh letih dajala možnosti, kar je spodbujala in pogosto pravično nagrajevala z največjim priznanjem, s tem, da je vse kakovostno sprejemala v svojo umetnostno in duhovno zakladnico.
JANEZ MESESNEL
Irina Rahovsky - Kralj v Bežigrajski galeriji
Bežigrajska galerija (na Titovi cesti 99) spada med najmlajše ljubljanske razstavne prostore; že zato zasluži posebno pozornost. Pridobitev te vrste je kulturni dogodek ne le za ožje območje občine. Ugodna lega lahko privabi ljubitelje umetnosti, prav pa bi bilo, če bi za začetek, dokler si nova galerija ne pridobi več ali manj stalnega občinstva, poskrbeli za kar se da privlačne in širokemu krogu občinstva dostopne
razstave.
Med mikavnimi razstavami je prav gotovo sedanja slikarska predstavitev Irine Rahovski-Kraljeve, ki jo lahko spoznamo po petindvajsetih platnih izrazito ekspresivnega značaja. Slikarska paleta Irine Ra-hovsky-Kralj se po formalni plati navezuje na fauvizem, in na ekspresionizem; po dekorativni ornamentaliki in barvno bujni izraznosti se razodeva vpliv Matissa in še koga (»Katja« 1974). Kljub temu pa je vidno njeno prizadevanje za samostojno izoblikovani način upodabljanja, kar se uveljavi še posebno v portretih. Razstava prikazuje slikarska dela, ki so nastala od l. 1974 in izpričuje, da želi slikarka navezovati svoj izraz na klasiko fauvizma in ekspresionizma. V svojem območju doživljanja se odziva s spontano umetniško ustvarjalnostjo. Ne meni se za trenutno popularno smer, živ odmev lastnega ustvarjanja najde v preiskušenih, bolj klasično-modernih možnostih. Ostro zastavljena linija »risbe« in močne, ekspresivne barve so posebnost te slikarke. Najbolj izviren, prepričljiv delež na razstavi so portreti. Slikarka presenetljivo obvladuje skopo, poenostavljeno linijo obraza in telesa, da bi jo napolnila z zgovorno bogato ekspresivno barvo. Pri tem je njen portret v bistvu umirjen, prepričljivo izostren, razpoznaven. Razstava Irine Rahovsky-Kraljeve bo odprta do konca novembra. l.G.
k
Rim
Bele trave
Novi. slovenski film BELE TRA VE prikazuje par mladih ljudi, ki si ustvarjata skupno življenje v razmerah, kakršne predpostavljamo, obstajajo danes nekje na meji med deželo in mestom in ki zadevajo človeka naše družbe. To zadošča zahtevam po vsebini, ki ljudem ni tuja in je tudi dovolj resnična za zmerno izpoved o stvarnosti v filmskem jeziku. Podobno kot pri gledanju filma BELE TRA VE se godi, kadar odpremo tiste strani v časopisu, kjer so nanizani poljubni članki o našem notranjem življenju, vesti, kronike z intimnim opisom kakih dogodkov v podjetjih, ustanovah in družinah, ki zanimajo bralce. Vendarle pa je razlika med filmom in primerjavo s časopisno stranjo v tem, da se film izraža tudi v izpovednem jeziku, ki učinkuje na doživljanje kot umetnost.
Kadar torej nastaja film, poln realizma in vsakdanje resničnosti, ne zadostuje samo dobro izbrana vsebina. Tematika je ključ, da umetnik izpove svoje doživetje stvarnosti. Kje je to doživetje? Ali v'stvarnosti? Doživetje je v človekovi »duši«, kjer so stvari nekoliko zamegljene, vendar osvetljene z občutjem. V tej megli in tej svetlobi pa odkrivamo resnico z močjo svoje inteligence in volje. Merilo umetništva filma torej ne more biti to, ali je film resničen odsev stvarnosti. Ta odsev tudi ne sme določati ali odločati o tem, ali bo film umetniško uspel. Realni odsev v vsakem umetniškem delu nastane samo zato, ker tako kot v delu odseva svet v umetnikovi »duši« in ker ga hrani njegovo doživetje. V nasprotnem primeru je delo brez življenja ali narejeno po tem, kolikor se da s primerno inteligenco posnemati tehniko umetniškega izpovedovanja ter obdelati neko snov iz. življenja na videz solidno, v resnici pa brez daru. Najbrž ste že sami presodili, kaj prinaša film BELE TRA VE: ali izpoveduje doživeto resnico naše vsakdanje stvarnosti? Ali Z znanjem o filmskem in sploh umetniškem jeziku samo prireja nekaj realnega v obliki celovečernega filma, da bi zadostil naši potrebi po gledanju tega, kako svet odseva na filmskem traku, ne pa kot doživetje v naših »dušah«?
Ko danes ljudje doživljajo najrazličnejše notranje procese, travme zaradi zapletenosti sodobnega sveta, bolečine in radosti svoje udeležbe v družbi, svoje intimne razkole v ljubezni, družinskem življenju in krogih svojih prijateljev ali prijateljic, ko torej vse to ogledujejo v sebi, v svoji zavesti in svojem čustvenem svetu, se vprašujejo, kdo lahko izpove vse to naše doživljanje iskreno in pogumno, tako da bo v tej izpovedi Živel ves človeški svet, ves človek? Nedvomno samo umetnik s široko dušo, ki bo imel rajši doživetje v svoji notranjosti kot zgolj odsev stvarnih dejstev in bo znal tudi realizem izraziti v polnem in svobodnem zamahu razodetja svojega življenja v svetu.
SAMO SIMČIČ
.
Razstava
Igoija Pleska v Celju
Slikarska razstava Igorja Pleška v celjskem Likovnem salonu je že petnajsta samostojna prireditev tega umetnika, ki je l. 1954 pričel razstavljati v Kranju. Že ta podatek opozarja, da gre za likovnika srednje generacije, ki je opazno navzoč v današnjem slikarskem in grafičnem delu. Kljub temu pa njegovo likovno delo doslej ni dobilo ne takega ne drugačnega širšega kritičnega odmeva — čeprav bi bilo prav in nujno, da bi kritični tisk spremljal razstavni ritem od amaterizma pa do vrhunskih likovnih dosežkov.
Kratek zapis o razstavi Igorja Pleška lahko pove le to, da je takrat razstavljenih devetnajst olj, tematično zaokroženih na morski svet, svet rib, školjk in rakov, da gre za tihožitja ulova, ki ga slikar pojmuje kot enkratnost eksistenčne danosti, kot ujetost v obtok življenja in smrti, kot simbol življenjske tragike —kot je zapisal v spremni besedi k svoji razstavi. Gledalec pa bo dojel predvsem ekspresivno oblikovano in barvno poudarjeno nizanje sveta iz morja, ki je v ploskoviti oblikovanosti v bistvu sled nekdanjega življenja.
I.G.

'tl v r _	'	^ f \

PREDŠOLSKA VZGOJA - PREDŠOLSKA VZGOJA - PREDŠOLSKA VZGOJA - PREDŠOLSKA VZGOJA - PREDŠOLSKA VZGOJA - PREDŠOLSKA VZGOJA - PREDŠOLSKA VZGOJA -
Deset let predšolske vzgoje v šentjurski občini
Predšolska vzgoja z otroškim varstvom je bila pred dobrimi desetimi leti razvita skoraj samo v mestih in industrijskih krajih, to je tudi razumljivo, saj je bilo tam največ prebivalstva, zaposlenih žena in premalo gospodinjskih pomočnic. Razveseljivo je, da so se po letu 1966 začeli pojavljati vzgojnovarstveni zavodi tudi po vaseh, kjer je predvsem iz vzgojnih vidikov predšolska vzgoja zelo zelo potrebna.
Pred desetimi leti so imeli v Šentjurju le en oddelek vrtca z 20 otroki, danes pa je v 11 oddelkih že 231 otrok. Lep dosežek za skromnih deset let.
zgrajeni šolski stavbi v Loki pri Zusmu in na Ponikvi, kjer so projektanti že upoštevali potrebe otroškega varstva. Na Ponikvi je pričel delati en oddelek vrtca lani, v Loki pri Žusmu pa letos. Oddelek v Ponikvah se je v letošnjem šolskem letu že razširil na dva oddelka. Na Gorici pri Slivnici so v novi montažni stavbi letošnjega septembra odprli en oddelek vrtca, v naslednjem letu pa bodo gotovo odprli še drugega. Menimo, da je izredno pomembno, da so bili od lani do letos štirje oddelki vrtca ustanovljeni prav na vasi, od tega dva oddelka na manj razvitem Koz-
Otroška veselica
Zgodovina šolstva in pedagogike v Šentjurju sega sicer v obdobje prosvetljenstva, v dveh stoletjih pa ni bilo za najmlajše otroke nič narejenega.
Med okupacijo so Nemci s prefinjeno taktiko organizirali v naših vaseh veliko otroških vrtcev, zato da bi ponemčili čim več otrok. Praktično izvajanje Hitlerjevega imperativa »Napravite mi to deželo zopet nemško! « se je začelo v vrtcih, bilo pa je k sreči kratkotrajno.
Kronika osnovne šole Šentjur pripoveduje, da se je v šentjurski vrtec od 1. 1966 dalje nenehno razvijal. Leta 1972 so bili že štirje oddelki in prostor v stavbi je postajal pretesen. Na pomlad tega leta so začeli graditi namenske montažne stavbe s petimi igralnicami in dvema prostoroma za jasli. Naslednjo pomlad so se v stavbi že naselili otroci. V šolskem letu 1974—75 se je vrtec, ki je bil osem let pod upravo osnovne šole, osamosvojil. Namen: združiti vso predšolsko dejavnost v občini, ki se je prav v tem letu- začela razvijati tudi v drugih krajevnih skupnostih šentjurske občine.
Po junijskem potresu 1. 1974 sta bili s solidarnostnimi sredstvi
janskem. Ta dinamična rast vrtcev kaže, da je samoupravna otroškovarstvena skupnost krepko zaorala v ledino predšolske vzgoje in varstva.
Organizatorji vrtcev pa so tudi pravočasno poskrbeli za ustrezne kadre. Vsi oddelki vrtca so strokovno zasedeni, prav tako pa bo dovolj vzgojiteljic tudi za nadaljnje nove oddelke; vse to je posledica pravilne dolgoročne štipendijske politike.
Kljub velikim prizadevanjem pa je v občini še več kot tri četrtine otrok brez organizirane celoletne vzgoje. Tem otrokom so namenjeni potujoči vrtci, ki so v letošnjem poletju zajeli 170 otrok in jih je organizirala uprava vrtca, na Dobju in Planini pri Sevnici pa brigade Rdečega križa. Delo v teh vrtcih je trajalo tri tedne. Zelo koristne za predšolske otroke so tudi ure pravljic, ki jih je poslušalo 150 otrok.
Ob koncu menimo, da se bo le - treba zediniti, kakšen naslov naj imajo predšolske ustanove. Ponekod vidimo napis: »Vzgojno-varstvena ustanova«, drugod »Otroški vrtec«. Hrvati uporabljajo naslov »Dječji vrtič«, Nemci »Kindergarten«. Za kakšen izraz se bomo zedinili?
REČNIK ERNEST
založba mladinska knjiga
K

Mladinska knjiga v sodelovanju z Zvezo društev prijateljev mladine
KONČUJE SE LETO-PRIHAJA DEDEK MRAZ
Mislili smo na to in pripravili
več DARILNIH PAKETOV knjig in igrač
Vsebina paketov je prilagojena starostnim skupinam, cene pa za starše primerne.
Ob bogati in izbrani vsebini vam pri takojšnjem naročilu nudimo popust in brezplačno dostavo. Poleg že določenih paketov si boste lahko po svoji želji izbrali tudi druge kombinacije.
Vse podrobnejše informacije in naročila dobite v najbližji poslovalnici Mladinske knjige.
25 let revije Otrok ki dnižma
Zgodi se, da pozabimo na rojstni dan najboljšega prijatelja. Zakaj? Vedno nam pomaga, nikoli nam ne povzroča težav —in tako ga skoraj poistimo s sabo in — pozabimo nanj.
Revija OTROK IN DRUŽINA je v življenju naših družin, vzgojno-varstvenih zavodov in vseh, ki si prizadevajo za vzgojo otrok, zvest prijatelj in svetovalec. Postaja sestavni del družbenega prizadevanja za smotrno, urejeno, toplo življenje otrok. Zdrznili bi se šele, če bi revija nenadoma prenehala izhajati. Danes, ko ima 22.000 rednih naročnikov, veliko strokovnih piscev sodelavcev, množico načrtov — ji lahko zaželimo le uspešno delo! In pa dovolj denarja za redno izhajanje, redno prihajanje v-naše-domove. - -- -- --	--- - -
Ob načrtovanju novega sistema pedagoških delavcev
Nekateri razlogi za višješolsko izobraževanje vzgojiteljic
Prizadevanja za višješolsko izobraževanje vzgojiteljic lahko spremljamo več kot petnajst let. V tem času so mnogi strokovnjaki poskušali utemeljiti tako izobraževanje. Morda bolj kot nekoč pa se zavedamo danes, daje vzgojiteljicam potrebna višješolska izobrazba. Razlogov za to je veliko, vendar bi spomnili le na nekatere, ki so najbolj zanimivi in o katerih so veliko razpravljali na številnih posvetovanjih. Menimo, da je sedaj čas, da o tem ponovno in še bolj poglobljeno razmišljamo in seveda tudi ustrezno ukrepamo. Neodločnost, mlačnost in nerazumevanje za potrebe vzgojiteljic ter predšolskega varstva in vzgoje se nam bodo zelo negativno obrestovali v prihodnosti.
Višješolsko izobraževanje vzgojiteljic nam narekuje celotna reforma našega vzgojnoi-zobraževalnega sistema, posebno pa prizadevanje za reformo pedagoškega šolstva. Predšolska vzgoja je temelj celotnemu sistemu, zato jo je treba razširiti, obenem pa dvigniti na višjo strokovno raven. Tega pa ni mogoče doseči le z laičnim osebjem in s srednješolsko izobraženimi vzgojiteljicami, čeprav te sedaj že dobro delajo.
Zaradi hitrega družbenega razvoja se porajajo nove potrebe po še bolj kakovostnem in poglobljenem delu v vzgojnovar-stvenih ustanovah. Hitreje pa se danes razvijajo tudi otroci. Že dolgo vemo, da je premalo, če govorimo le o varstvu otrok, da jih je treba predvsem vzgajati, oblikovati, jih voditi k umski, čustveni in socialni zrelosti. Še posebno skrbno je treba pomagati kakorkoli prizadetim ali prikrajšanim otrokom, ki so razvojno ogroženi ali moteni. Za take naloge pa je potrebna temeljitejša izobrazba, ki jo lahko daje le kakovostna višja šola.
Znanosti o človeku, kot so psihologija, pedagogika, sociologija, medicina in druge, ki so temelj sodobni izobrazbi pedagoških delavcev in zlasti vzgojiteljic, se' tako hitro razvijajo in širijo. da jim je težko slediti, še teže pa je prodreti v njihovo bistvo, vsebino, vlogo in pomen, ki ga imajo v sodobni družbi in vzgoji. Toda pedagoški delavec mora imeti tudi idejno, politično in kulturno razgledanost, ki pa je ni več moč doseči v srednji šoli, temveč komaj na višji ali celo visoki šoli. Problemi, ki jih študirajo prihodnje vzgojiteljice, so tako pomembni, zahtevni in zapleteni, da jih ni več mogoče obvladati na srednji stopnji, sploh pa ni mogoče narediti sinteze, ki je tako zelo potrebna pedagoškemu delavcu, da lahko celostno spozna smotre, naloge, metode in sredstva vzgoje in izobraževanja.
Pedagogika s svojimi številnimi področji in problemi je ena najbolj celostnih znanosti in zahteva poprejšnje znanje in razumevanje družbenih ved, naravoslovnih in umetniških področij, filozofije, psihologije, prav posebno pa še splošno in kulturno razgledanost. V srednji šoli nimamo pedagogike graditi na čem, kar bi zagotavljalo splošno, strokovno in kulturno izobrazbo, saj si mladi šele pridobivajo temeljna spoznanja o svetu in življenju ter o sebi, družbi in človeku. Na srednji stopnji ni mogoče logično graditi sistema spoznanj, ki bi omogočal pravo strokovno izobrazbo, temveč lahko ostanemo le na pol poti k taki izobrazbi. To pa je zlasti za pedagoške delavce zelo nevarno, saj se bodo šele učili s pomočjo poskusov in zmot na številnih generacijah otrok. Tega pa danes več nočemo in ne smemo dopuščati.
Izobraževanje v srednji šoli, kot kažejo dolgoletne izkušnje vzgojiteljskih šol, ki so sicer petletne, ne daje niti dovolj solidne splošne, prav tako pa tudi' ne strokovne izobrazbe. Na eni strani manjka splošna izobrazba, ki je pedagoškim delavcem nadvse potrebna, na drugi strani pa specialna strokovna izobrazba, ki omogoča reševanje posebnih, zapletenih in zahtevnih problemov. Na eni strani pogrešamo globljo teoretično kulturo, ki je potrebna, če naj razvijamo
predšolsko vzgojo na višjo stopnjo, na drugi strani pa praktično usposobljenost, delovno kulturo ter samoupravno usposobljenost. Vsega ni mogoče doseči v kratkem času šolanja, čeprav bi poskušali delo v šoli povsem modernizirati.
ČAS IN SPODBUDE
Izobraževanje pedagoških delavcev pomeni med drugim tudi in predvsem osebnostno oblikovanje, kultiviranje. Gre za globljo asimilacijo spoznanj, za globlje razumevanje zakonitosti in pojavov, za nastajanje znanstvenega, marksističnega svetovnega in življenjskega nazora, za sistem vrednot, ki je potreben vzgojiteljici, če naj ima pravilen odnos do otroka in do dela, do kulture, znanosti in tehnologije. Za tak osebnostni razvoj pa morajo mladi imeti dovolj časa in spodbud. To lahko daje šola, ki goji ustvarjalnost, samostojnost, odgovornost, teoretično in delovno kulturo. Seveda tudi absolventke višje šole ne bodo »dokončno« izobražene, bodo pa zrelejše in bolj usposobljene za samostojno delo in izobraževanje. Formalno podaljšanje študija mora na eni strani omogočiti globlje spoznavanje stroke, na drugi pa sveta in življenja, osebnostno zorenje za delo z ljudmi, zlasti z otroki.
Splošna, strokovna in kulturna raven prebivalstva se pri nas izboljšuje; velja še posebno za mestni živelj, ki se vedno bolj šola tudi na višjih in visokih šolah. Starši, ki imajo popolnejšo izobrazbo,pri 'kujejo vedno več od pedagoških delavcev, pa tudi otroci zahtevajo vedno več. Zaradi tega morajo tudi pedagoški delavci po svoji širini, globini pa tudi stopnji izobrazbe hoditi s časom; biti morajo vedno bolj izobraženi, da bodo lahko uspešno sodelovali s starši različnih izobrazbenih stopenj pa tudi z različnimi institucijami ter strokovnjaki, ki imajo danes skoraj izključno visoko izobrazbo. Skoraj nemogoče si je zamisliti, da bi prav pedagoški delavci, ki opravljajo delo posebnega družbenega pomena, zaostajali za drugimi.
Temeljita strokovna, idejna, kulturna in splošna izobrazba pa je pedagoškemu delavcu potrebna tudi iz mentalno higienskih razlogov. Izkušnje pa tudi proučevanja kažejo, da se slabo strokovno pripravljeni pedagoški delavci neugodno počutijo pri delu, da težko zmagujejo napore in različne okoliščine, da imajo več konfliktov z učenci ali gojenci, zlasti pa s starši in okoljem. Vzgojiteljice, ki so pod nenehnim pritiskom zaradi slabe izobrazbe, nižjega družbenega statusa ali nizkega življenjskega standarda, so manj uspešne, se prej utrudijo, pogosteje obiskujejo zdravstvene ustanove ter teže ohranjajo telesno in duševno zdravje. V interesu družbe in tudi vzgojiteljic ter otrok je treba pedagoškim delavkam omogočiti, da si pridobijo kar najboljšo izobrazbo, da se lahko solidno pripravijo za delo in življenje v skupnosti.
Vedno bolj spoznavamo, da je treba povezovati predšolsko in osnovnošolsko vzgojo in izobraževanje v celoto, da naj bi bila kontinuiteta med stopnjami pa tudi med metodami dela. Vzgojiteljice in učitelji imajo vedno več skupnega, saj imajo iste smotre, naloge in dolžnosti. Le stopnje,
metode in sredstva so lahko ali pa morajo biti različni S tem pa
se mora izobrazba, razgledanost učiteljev in vzgojiteljic razširiti in tudi poglobiti. Gre za globlje razumevanje zakonitosti razvoja, za poznavanje celotnega razvojnega ciklusa življenja. Na drugi strani pa je zaželeno, da vzgojiteljica še globlje razume pomen predšolske dobe za celotno oblikovanje človeka. Taka spoznanja so potrebna tudi učiteljem. Vzgojiteljice bi morale spoznati bistvene probleme predšolske in tudi začetne šolske dobe, učitelji pa vlogo predšolske dobe za razvoj otroka v šolski dobi. Eni in drugi bi morali poznati tudi metodike predšolske in šolske dobe. Vse to pomeni, da se mora izobrazba vzgojiteljic po vsebini močno razširiti, približati pa se, mora tudi po stopnji izobrazbi učiteljev. Tako zbližanje je potrebno tudi iz formalnih razlogov, saj danes pametni ljudje gradijo vzgojnovarstvene ustanove tudi ob osnovnih šolah.
POENOTITI DELO IN IZOBRAŽEVANJE
Bistveno je torej, da danes povsod po svetu poskušajo precej poenotiti delo pa tudi izobraževanje vzgojiteljic. Ker pa sedaj nikjer po bolj ali manj razvitem svetu nimajo srednješolskega izobraževanja učiteljev, ampak jih izobražujejo na višjih in v mnogih deželah tudi na visokih šolah, se večinoma odločajo tudi za višješolsko ali pa celo za visokošolsko izobraževanje vzgojiteljic. Tako zbliževanje izobrazbe učiteljev in vzgojiteljic tudi zmanjšuje negativno selekcijo znotraj obeh skupin, v vrste vzgojiteljic pa privablja vedno bolj sposobne mlade ljudi. Zbliževanje med učitelji in vzgojiteljicami pa je potrebno tudi zaradi »male šole«, saj bi morala biti oba profila usposobljena za delo v tej šoli. Vsekakor je pravično, normalno in tudi smotrno, da približamo izobrazbo vzgojiteljic učiteljski izobrazbi, da oba profila vzporedno vodimo k višjim oblikam šolanja in da nobenemu ne zapiramo poti tudi do naj višje strokovne izobrazbe.
Problemi, ki jih omenjamo, so pomembni zlasti zadnje čase, ko načrtujemo nov sistem za izobraževanje pedagoških delavcev. Pri tem večkrat govorimo o enotnosti tega sistema, o njegovi odprtosti, prožnosti, demokratičnosti, stopnjevanosti, o permanentnem izobraževanju in podobnem. Sedaj je čas in najboljša priložnost, da tudi izobraževanje vzgojiteljic postavimo na zdrave temelje, da mu damo tisto mesto, kot mu gre v celotnem sistemu pedagoškega šolstva. Predvsem je treba poskrbeti za solidno splošno izobrazbo in na njej je treba zgraditi strokovna, specialna znanja. Omogočiti je treba prehod iz enega na drugo področje; diplomirane vzgojitel jice bi si lahko z manjšim dopolnilnim izobraževanjem pridobile pravico poučevati v elementarnih razredih, učiteljice pa se bi lahko hitro usposobile za delo v predšolski ustanovi. Predvsem gre za metodike, ki so zaradi stopnje različne, vendar pa se medsebojno dopolnjujejo. S tem bi zagotovili poklicno mobilnost, podoben družbeni status in seveda življenjski standard. Seveda pa naj bi imela oba poklica vse možnosti strokovnega, kulturnega in družbenega razvoja, napredovanja in izpopolnjevan-ja.
OD BESED K DEJANJEM
Praksa dokazuje, da se veliko mladih in sposobnih vzgojiteljic in tudi učiteljev preusmerja v druge dejavnosti, ker imajo na svojem področju zaprta vrata. Nekateri se čudijo, ker si tudi pedagoški delavci želijo višjega družbenega ugleda, statusa, da iščejo poti naprej in navzgor. Take ježnje sp normalne, saj je
od družbenega ugleda odvisna privlačnost dela in poklica. Mladi, bistri in perspektivni ljudje se pri odločitvi za poklic vprašajo, kaj jim bo nudil v življenju, kaj bodo pomenili v družbi, kakšne potrebe jim bo pomagal zadostiti, kako se bodo lahko uveljavili, kje bodo lahko pokazali ustvarjalnost. Vse te možnosti dajejo tudi pedagoški poklici, vendar pa so učitelji osnovnih šol, zlasti še vzgojiteljice, močno zapostavljeni, saj se enim in drugim onemogoča razvoj s tem, da je njihovo izobraževanje omejeno, da morajo zapustiti svoje delo, če si želijo pridobiti višjo ali visoko izobrazbo. Nesmiselno je, če ravno pedagoškim poklicem, ki za mlade niso najbolj privlačni, odrekamo pravico, da se borijo za boljši družbeni status, z? možnosti osebnega razvoja in napredovanja. S tem v bistvu zanikamo pravice, ki gredo pedagoškim delavcem v
združenem delu.
Predšolsko področje, ki zajema vzgojo, varstvo, nego in tudi korekcijo telesnih in duševnih motenj, izravnavo socialnih pogojev, zahteva proučevanje, razvijanje, znanstveno delo. Premalo pa je, če se s tem ukvarja nekaj ljudi v kakem inštitutu, velika množica vzgojiteljic pa je teoretično premalo pripravljenih, da bi znale in mogle posploševati lastno in tujo prakso, se ob
mno lahko šele višješolsko izobraževanje daje toliko teoretične kulture in metodološkega znanja, kot je potrebno, da bi lahko tudi vzgojiteljice sprejemale dosežke znanosti, obenem pa tudi same prispevale k pedagoški misli, praksi in kulturi. Izrta.-.o pomembno mesto bi imele katedre za izobraževanje
vzgojiteljic na pedagoških akademijah, saj bi se tam zbirali in oblikovali strokovnjaki za metodike in druga področja, ki jih sedaj tako pogrešamo. Tudi raziskovalne institucije bi lahko v dobro izobraženih vzgojiteljicah imele dobre sodelavke, ki bi pomagale razvijati teorijo in prakse predšolske vzgoje, pomagale pri reformi tega področja in dajale spodbude za izboljšanje dela v osnovni šoli. Najbrž bi oživelo tudi publicistično delo, ki je prav na tem področju še preveč skromno. Dobro izobražene, ambiciozne, družbeno angažirane in sposobne vzgojiteljice lahko največ prispevajo k širjenju, poglabljanju in družbenemu uveljavljanju predšolske vzgoje, ki danes že močno zaostaja za družbenimi potrebami. To pa je glavni razlog, zakaj vsi ali skoraj vsi želimo, da bi šli po poti, ki so jo že pred leti ubrale naše sosednje republike in tudi mnoge dežele v svetu, po poti višjega izobraževanja vzgojiteljic. Čas je sedaj dozorel, pripravljamo reformo pedagoškega šolstva, pojavlja pa se tudi nevarnost, da zaradi prepočasnega širjenja predšolskih ustanov mlade vzgojiteljice ne bodo dobile zaposlitve in se bodo porazgubile po drugih delovnih mestih. Čas je torej, da preidemo od besed k dejanjem, da prisluhnemo potrebam mladih, časa in družbe, zlasti pa naših otrok, ki si želijo dobrih
MILAN DIVJAK
Padlim v spomin
Tudi letos so se cicibani iz vzgojnovarstvenega zavoda Golnik s svojimi tovarišicami ob 1. novembru oddolžili spominu padlih v NOB. Lovorjev venec so odnesli k spominski plošči na inštitutu Golnik, posvečeni mlademu partizanu.
Starejša skupina je s svojo tovarišico odšla nato na Letenice, kjer so ob skalnatem spomeniku obudili spomin na žrtve NOB, srednja skupina pa je obiskala spomenik padlih partizanov v Goričah.
D{\NA Pi:i]RAC, v , ., „
r
l
ri
te
ol
G
tr
\
s{
! si n 2( I šj
n
n
| Si
ri
n
n
o
\
n
P
n
si
a
0 a
ri
P
C
b
P
n
ti
r
1
s
t
v
s
s
A
r
b
c
s
li
F
L
t
t
t
- k
,

I
\
ZALOŽBA
CANKARJEVA ZALOŽBA
Vam nudi
KOLEDARJE IN IZBRANA NOVOLETNA DARILA
v vseh naših poslovalnicah in oddelku za komercialni tisk v Kopitarjevi 2/11. telefon: 316-674
VSE VRSTE PAPIRJA:
za likovni pouk: sijajne in barvaste papirje kolaž, album karton, risalni akvarel v vseh formatih, tehnične papirje: specialni risalni, paus in milimetrski papir v polah ali bloku.
PRIBOR ZA TEHNIČNO RISANJE:
navadne in tehnične svinčnike, šestila, logaritmična računala, šablone, trikotnike, ravnila, kotomere, krivulj-nike, rotring pisala in risalne deske ter drug pribor.
ZA ARANŽERJE:
samolepilne črke, dekor papir v barvah, olfa nože, prozoren in barvast lepilni trak, škarje in lepila.
RAČUNALNIKE IN RAČUNSKE STROJE:
žepne in namizne računalnike za vse računske operacije.
RAZMNOŽEVALNE APARATE:
ročne in avtomatske, za suho in mokro kopiranje.
I G
V
GROSISTIČNI ODDELEK PAPIRJA IN MEHANOGRAFIJE
daje vsa potrebna pojasnila v Kopitarjevi 2, soba številka 25 in 26, ter po telefonu: 310-463 in 323-841, int. 320.
J
Serija TV oddaj Socialistično samoupravljanje
^ Narodna obramba — l zakon o združenem delu
ii_______________________________________________________
e i
V prejšnji številki Prosvetnega delavca smo zapisali, da se izteka seri fija oddaj, ki so jih skupaj pripravile jugoslovanske televizijske hiše na i- *emo o socialističnem samoupravljanju. Tedaj še nismo vedeli, da bo h °b koncu na sporedu še ena oddaja, ki pomeni sklep vseh dosedanjih.
Govori o čuvanju pridobitev naše socialistične revolucije, ki še vedno v traja. V spored so namreč uvrstili še oddajo o narodni obrambi, h
VSI SE BOMO UPRLI
c Kaj je to narodna obramba ali ri ; splošni ljudski odpor? e j Naša zasnova splošnega Ijud-v 1 skega odpora ni uperjena proti o j nikomur. Odločno pa se bomo v	Zoperstavili vsakomur, ki bi sku-
i- I šal napasti našo svobodno in i-	neodvisno državo. Po ustavi
n	nima nihče pri nas pravice podpi-
o	s^ti kapitulacijo. Napad na kate-
i-	hkoli del domovine bomo razu-
I-	nteli kot napad na nas vse. Brati	nili bomo vsako ped naše zemlje,
a °b tej ali oni meji. e v Oborožen boj je koncepciji rj	našega splošnega ljudskega od-
0	Pora izredno pomemben. Pri tem
>-	niisijmo na dve veji oboroženih
e	s'k na Jugoslovansko ljudsko
a	armado in na teritorialno
e	''hrambo. Jugoslovanska ljudska
arrnada je udarni del naših obo-roženih sil, teritorialna obramba i-	Pa njihov najbolj množični del.
p	Organizirani sta tako, da se. če
|.	^o potrebno, lahko razplamti
n	Plamen upora v vsakem delčku
b	Paše domovine, na terenu ali v
a	tovarnah. Napadalec bi moral
.	računati na odpor vseh naših
:	'judi.
a Ko govorimo o splošnem ljud-. b	odporu, moramo omeniti
5e civilno in družbeno samozaščito. Ti dve sta pomembni tako v v°jni kot v miru. Občani, ki sestavljajo skupine civilne zaščite, Se usposabljajo za pomoč prebiralcem, ki jih je prizadela naravna ali vojna nesreča. Druž-'3ena samozaščita je pomemben t*6! naše obrambe. Prav je, da srno budni vsi in vedno. Tako tahko preprečimo sovražno propagando, blatenje naših pridobi-<tev, zavajanje naših ljudi in se Ppremo najbolj prefinjenim metodam, ki jih uporabljajo razne z tuje vojaške ali druge organiza-c'je za zadoščanje svojih interesov in teženj. Na teh področjih j Sm° bili že nemalokrat uspešni. j ^Pomnimo se, kako uspešna je ptla civilna zaščita ob raznih ne-frpčah, ki so prizadele posa-thezne kraje naše domovine in pnko smo z akcijo preprečili Marsikatero grdo nakano naših
1	Rnanjih sovražnikov.
I O takšnih značilnostih na-a ^rodne obrambe pri nas govori v P?dnja oddaja iz televizijskega pkla o socialističnem samoupravljanju. Pripravila jo je sara-|evska televizijska hišd. Literatu-
re, o tej tematiki je v zadnjem času precej, priporočamo pa knjižici, ki ju je izdalo ČZP Komunist, napisal pa dr. Anton Bebler: Vprašanja obrambe in varnosti neuvrščenih držav ter Marksizem in vojaštvo.
POVEZOVANJE GOSPODARSTVA IN OBLIKOVANJE DOHODKOVNIH ODNOSOV
Izobraževalna redakcija ljubljanske televizije je pripravila za predvajanje v dneh, ko bo sprejet zakon o združenem delu, tri oddaje o tem, kako ponekod določila zakona že uresničujemo in kakšne so težave na tej poti. Prvi dve oddaji bosta pokazali, kako v Jelovici iz Škofje Loke in lesni industriji ter gozdarstvu Gorenjske oblikujejo reproduk cijsko celoto in se dohodkovno povezujejo. Tretja oddaja bo zanimiva prav za bralce Prosvetnega delavca, saj bo govorila o težavah, s katerimi sc srečujejo delavci vzgoje in izobraževanja, ko hočejo oblikovati nove odnose in postati sestavni del združenega dela. Prvi dve oddaji bosta na sporedu 26. novembra in 3. decembra, oddaja, ki bo govorila o šolstvu, pa 10. decembra. Vse oddaje bodo predvajane v večernih urah, ob 18.45.
Danes na kratko opišimo pojem reprodukcijske celote, o kateri bosta govorili prvi dve oddaji. V razpravah o osnutku zakona o združenem delu so reprodukcijske celote večkrat omenjali, vendar le malo ljudi ve, kaj sploh so. Zato smo hoteli na primeru Jelovice in njenih partnerjev pokazati zasnove takšne reprodukcijske celote. V oddaji spremljamo proizvodnjo od surovine (dreves, hlodov, desk) prek proizvodnje do končnega izdelka (montažne hiše ali oken, vrat) ter do prodaje in končnega dejanja, obračuna ter delitve dohodka med vse udeležence v tem procesu.
Avtor oddaje, glavni direktor Jelovice in diplomirani ekonomist ter politolog Tine Kokelj je reprodukcijsko celoto označil takole: »Reprodukcijsko celoto lahko opredelimo kot stroškovno, dohodkovno in reprodukcijsko soodvisno celoto temeljnih organizacij združenega delci, ki
se medsebojno dogovarjajo in tudi uresničujejo skupne programe, razvoj, organizacijo in dinamiko proizvodnje, politiko cen in stroškov, dohodkov, investicij, združevanje sredstev, skupne nastope na domačem in tujih tržiščih. Pomembna je skupna organizacija procesa reprodukcije za izvajanje in uživanje rezultatov skupnega dela.«
Literature o reprodukcijskih celotah, dohodkovnem povezovanju skorajda ni. Priporočamo
pa učbenike politične ekonomije (najnovejši je izšel pri Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju z naslovom Marksistična politična ekonomija, avtor je dr. Mirko Bunc). O tej tematiki govori tudi ves zakon o združenem delu in priročniki, ki so bili izdani ob razpravi o zakonu (Roman Albreht: Nov korak pri graditvi temeljev socialistične samoupravne družbene ureditve, izdala Delavska enotnost, 1976).
SONJA TRAMŠEK
Končno so tu!
Že v 6. številki letošnjega letnika (z dne 19. marca) smo napovedali zgodbe naše znane avtorice Berte Golob. Zdaj so tu! Triindvajset jih je, kot je triindvajset domskih otrok, katerih portrete predstavljajo. Knjiga nosi naslov SOVRAŽIM VAS. Tako je. Iz te ugotovitve pa gredo korenine do vzrokov. In veje — vodijo do rešitve ali vsaj stremijo k njej? Brali boste in iskali: za te domske otroke in za vse otroke, ki jih učite.
Oprema čudovito dopolnjuje vsebino, v nekaterih primerih lahko trdimo, da je kar njen sestavni del (oprema in fotografije Tone Štrus).
Prilagamo naročilnico. Za prosvetne delavce knjiga SOVRAŽIM VAS ni le umetniško branje, pač pa tudi strokovni vodnik za spoznavanje učencev (kot smo zapisali že v marčevski številki).
Obvestilo
Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani pripravlja izdajo priročnika PRIMERI METODIČNIH ENOT ZA IZVEDBO PROGRAMA PRIPRAVE OTROK NA ŠOLO.
Gradivo v tem metodičnem priročniku nakazuje možnosti za okrepitev vzgojnoizobraževalnega vplivanja pri pripravi otrok na šolo; uporabljivo je ob obstoječem programu, predpisanem za delo v malih šolah, in sicer v celoletni pripravi na šolo, pa tudi pri delu po »skrajšanem« programu.
Priročnik bo izšel predvidoma v decembru 1976. Cena izvoda bo okoli 60dim
Naročila sprejema: Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, Gerbičeva 62, p.p. 16. 61111 Ljubljana. ----------------------------------------------------------
PARTIZANSKA KNJIGA, Trg Osvoboditve 13 61000 LJUBLJANA
NAROČILNICA
Priimek in ime..................................................
Naslov..........................................................
Pošta...........................................................
Št. osebne izkaznice....................izdana .................
Zaposlen........................................................
Nepreklicno naročam.......................izv. SOVRAŽIM VAS
po ceni 45
Knjige pošljite po pošti!
Knjige bom plačal:
— po povzetju
(Podpis naročnika)
»oo i ii > ti J n J; k i	i*?. to .	i J ^ L 1
Tudi to je racionalizacia
Na Goriškem že nekaj let uspešno uveljavljajo tako ime-novane »zvezke s sponkami«. Najprej so jih začel uporabljati pri pouku slovenščine. To so zvezki, v katere učenec poljubno vstavlja liste.
Naj osvetlim njihovo uporabnost ob jezikovnem pouku. V 5. razredu se učenec sreča s prostim stavkom, stavčnimi členi, besednimi vrstami. Zapisi primerov in osnovnih pravil pridejo v zvezek s sponkami: vsaka snov na nov list. Pojem »povedek« v šestem razredu razširimo s snovjo več vrst povedkov in »povedkovo določilo«, v sedmem razredu »goli in zloženi povedek«, v 8. razredu so »polstavki« itd—
Učenec ob koncu 5. razreda vzame liste iz zvezka in jih razporedi po snovi (npr. prosti stavek, samostalnik, pridevnik, glagol, zaimek).
V šestem razredu v začetku leta vstavi v zvezek snov o prostem stavku, jo ponovi, utrdi s primerno vajo in dopolni list z novo snovjo. Ko je snov o prostem stavku utrjena, učenec liste spne, jih vzame iz zvezka in spravi do končne ponovitve.
Naslednje leto se postopek ponovi. Koliko zamudnega dela je prihranjeno učitelju in učencem. Ob koncu 8. razreda ima učenec vso snov jezikovnega pouka zbrano v celoti in po poglavjih. Uspešno jo lahko uporablja v srednji šoli in z nekaj dodatki celo pri pripravi na zrelostni izpit.
Prav tako je zvezek s sponkami učinkovit za pouk književnosti. Ko v 8. razredu povzema snov po literarnih obdobjih in posameznih pisateljih, učenec zbere berilo posameznih pisateljev iz vseh razredov. V šoli je potreben kratek povzetek, oris obdobja in znanje je urejeno.
Zvezek s sponkami bi bil najbrž uspešen še pri katerem predmetu, posebno tam, kjer poteka snov po koncentričnih krogih.
Vse lepo in prav, toda: zvezkov s sponkami v naših knjigarnah ni in jih morajo učenci kupovati v stari Gorici. Večkrat smo bili že deležni kritike staršev, češ da zahtevamo stvari, ki jih pri nas ni moč kupiti. Teh pripomb je vsako leto manj,- saj so starši uvideli, da so tudi materialno na boljšem, saj ima učenec tak zvezek lahko vsa štiri leta.
Toda rešitev ni v kupovanju v tujini. Vse, kar učenec v šoli potrebuje, naj bi dobil v domači knjigarni.
Učitelji slovenskega jezika smo na svojih aktivih že večkrat zahtevali, naj bi morda prek zavoda SRS za šolstvo uredili s katero od tovarn, ki izdeluje zvezke, da bi v svoj program uvrstila tudi izdelovanje zvezkov s sponkami. Videti je, da je predlog ostal brez odmeva, saj teh zvezkov na našem trgu tudi letos ni.
Morda bo to javno opozorilo malo bolj zaleglo in bodo v naslednjem šolskem letu to praktično novost lahko uporabljali tudi učitelji v drugih krajih Slovenije.
Veliko govorimo o racionalizaciji pouka, o hudi stiski s časom, o tem, da učenci pozabljajo snov prejšnjih let, da imamo premalo časa za utrjevanje in podobno. Skromen zvezek s sponkami vseh teh problemov sicer ne bo rešil, malce pa bo le ublažil hudo stisko s časom in pomagal učencu in učitelju premostiti vrzeli v koncentričnem obravnavanju snovi.
MARICA NAKRST
Linorez, Alenka Gerlovič
OSNOVNA ŠOLA ŠMARJE PRI JELŠAH
razpisuje prosto delovno mesto — učitelja glasbe, PRU ali P.
Nastop dela takoj.
Na voljo je družinsko stanovanje.
Odbor za medsebojna delovna razmerja
OSNOVNE ŠOLE TRNOVO, Ljubljana, Karunova 14 a
razpisuje prosti delovni mesti:
—	učitelja v oddelku podaljšanega bivanja, PRU ali U
za določen čas.
Nastop dela: 1. decembra 1976;
—	učitelja glasbene vzgoje, PRU ali P
za določen čas.
Nastop dela: 7. februarja 1977. Prijavijo se lahko tudi študenti ali ab solventi PA ali akademije za glasbo.



..VV-
\-^ ^./-v\J	fikO^" c. 32”! ^	nA'^^’
,0 #

Lon|dp0,1V
;CiNE
-aro0	O*'
,\\nO, Va0^0l„	.
* it1" v^ 1^-
v so^'°''a?re<tl v ^d0	t^%i\
M^3
po^Z^ ,aod- o <^^0 tle<*>c
^ -o 9^
:■">»>«
v

po'«c> ^®^Us T» °S,.»V®'
,e\' ^

IZLETI IN POČITNICE ZA 29. NOVEMBER
IZLETI
PRAGA - MUNCHEN - 27. 11. (4 dni), 1.650 din MONACO - 27. 11. (4dni), 1.490 din FIRENCE - 27. 11. (3 dni), 980 din BUDIMPEŠTA - 27. 11. (3 dni), 1.180 din POČITNICE - 4 dni (26. 11. - večerja, 30. 11. kosilo)
GOZD MARTULJEK - hotel ŠPIK - 450 din VELIKA PLANINA - penzion ŠIMNOVEC - 320 din PORTOROŽ - hotel APOLO - 575 din LIPICA - hotel MAESTOZO - 650 din POVLJA — otok Brač — hotel GALEB — 452 din PODKLOSTER - hotel LINDE - 750 din SEL LA NEVEA - hotel CANIN - 750 din
V prodaji so že programi za novoletne praznike in smučarski paketi za zimske počitnice.
Informacije in prodaja v vseh poslovalnicah TURISTIČNE AGENCIJE VIATOR LJUBLJANA, Titova 36a, tel. 314-544
VIATOR LJUBLJANA
3^-
Z

KOMPAS
JUGOSLAVIJA
S
lesziizia.
Proizvodno in trgovsko podjetje z lesom, lesnimi izdelki in s pohištvom,n. sol. n. Titova 51, Ljubljana, tel.061 321-441
TOZD NOTRANJA TRGOVINA NA DEBELO
TOZD NOTRANJA TRGOVINA -PRODAJNA MREŽA TOZD ZUNANJA TRGOVINA
TOZD BOR Laško TOZD DEK0RLES Brežice TOZD MIZARSTVO Ljutomer TOZD S0P0TA Radeče TOZD PRISTAN Ljubljana
TOZD SINOLES Šentvid pri Stični TOZD SPLOŠNO MIZARSTVO Grosuplje
TOZD TAPETNIŠTVO Radovljica TOZD EMMI Slovenska Bistrica
NAŠE POSLOVALNICE	VEČJIH MESTIH JUGOSLAVIJE
LESNINA vam pomaga in svetuje pri izbiri pohištva in opreme
S KOMPASOM ZA DAN REPUBLIKE ________ PO DOMOVINI IN TUJINI
—	SKOZI BOSNO IN DALMACIJO, 4 dni,
avtobus, odhod: 27. XI.	cena: 1.380 din
—	PO POTEH AVNOJ, 3 dnf, avtobus, odhod
27. novembra	cena:	890 din.
—	MEDULIN, 5 dni, avtobus, odhod: 26. XI. cena:	890 din
—	PARMA, 3 dni, avtobus, odhod: 27. XI. cena: 1.180din
—	PADOVA—SAN MARINO, 2 dni, avtobus,
odhod: 28. XI.	cena:	665 din
—	FIRENZE—SIENA—PIŠA, 4 dni, avtobus,
odhod: 27. XI,	cena: 1.695 din
—	RIM, 5 dni, avtobus, odhod: 25. XI.	cena: 1.840din
—	MUNCHEN, 3 dni. avtobus, odhod: 28. XI. cena: 1.300din
—	PRAGA, 4 dni, avtobus, odhod: 27. XI. cena: 1.600din
—	BUDIMPEŠTA, 3 dni, avtobus, odhod: 28, XI. cena: 1.200 din
—	DUNAJ IN GRADIŠČANSKA, 3 dni, avtobus,
odhod: 28. XI.	cena: 1.200 din
—	SMUČANJE V STUBAJSKI DOLINI, 5 dni,
avtobus, odhod: 26. XI.	cena: 1.950 din
—	ZAHTEVAJTE ZELO PESTER IZBOR NAŠIH POTOVANJ Z LETALI!
—	V ČASU PO SEZONI OD 16. OKTOBRA 1976 DO 20. APRILA 1977 DAJEMO UČENCEM OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOL, ŠTUDENTOM, UPOKOJENCEM IN ČLANOM ZVEZE SUHCEV OD PONEDELJKA DO ČETRTKA POSEBEN POPUST ZA AVTOBUSNE PREVOZE.
CENA ZA PREVOŽENI KILOMETER JE:
Setra-Mercedes 50 sedežev,	9,50 din
Setra-Mercedes 46 sedežev	9,00 din
Mercedes 33 sedežev,	8,50	din
H
—	PREPRIČAJTE SE, DA SMO NAJCENEJŠI!
—	ZA ŠOLE SKLEPAMO CELOLETNE POGODBE!
—	INFORMACIJE DOBITE V NAŠIH POSLOVALNICAH!
KOMPAS, poslovalnica Ljubljana, Miklošičeva 11, tel. 327-761 KOMPAS, poslovalnica Ljubljana, Titova 12, tel. 24-611 KOMPAS, Avtopark, Celovška 206, tel. 57-550
Slavnik koper
TOZD Potniški promet in turizem
Poslovalnica ljubljana
Ljubljana, Tavčarjeva 8a, telefon: 321-351
Šolska vodstva obveščamo, da še vedno dajemo 30% komercialnega popusta za vse prevoze otrok in mladine.
Poleg prevozov izdelujemo tudi programe izletov v skladu z učnimi načrti in potrebami pouka. Sodelujemo pri organizaciji športnih dni in drugih dejavnosti, ki povezujejo sodoben pouk s spoznavanjem domovine ter narave in njenih zanimivosti. Poslovalnica Slavnik ljubljana se že nekaj let intenzivno ukvarja z organizacijo enodnevnih izletov po naši ožji domovini in v kraje, kjer živijo zamejski Slovenci.
Na voljo imamo precej programov, ki lahko rabijo kot pripomoček pri organizaciji poučnih ekskurzij in izletov.
V zimskih mesecih bomo organizirali poceni prevoze mladine v naša zimsko športna središča in omogočili čim nižjo ceno »športnih dni.«
Za vse dodatne informacije o prevozih in organizaciji izletov pokličite, prosimo, telefonsko številko
321-351
ali pa se oglasite osebno v naši poslovalnici v Ljubljani, Tavčarjeva ulica 8a.