Pripravljavna pot v zemljepisje in zgodovino. (Dalej.) Sneg, ki po zimi pada, se spomladi večji del v vodo staja, a na najvišjih gorah ostane vse leto, in se spremeni v led. Tak led na visokih gorah imenujemo ledenike. Ledeniki in sneg na visokih gorah so kakor velika zaloga, da odtod v poletju, ko ne dežuje tako pogosto, zemlja dobiva vode in da se reke in viri ne posuše. To je prečudno gospodarstvo v naravi. Po nekaterih krajih na zemlji je obnebje zdravo, a po drugih nezdravo. Vsak kraj na zemlji ima svoje bolezni; tam razsaja večkrat kuga, tu zlateuca, tam nadleguje ljudi skorbut (gniljina v ustih), tu gerdi brahor in tako ima vsaka dežela svoje prednosti, pa tudi svoje nadloge. Take nadloge niso vselej pri obnebji, vzrok temu je tudi življenje ljudi in so druge okoliščine; a v tem obnebji se lože izcimi ta, v drugem pa druga bolezen, in dostikrat se človek z vso skerbjo komaj ogne zlegu, ki gospoduje na njegovem bivališču. Poveršje naše zemlje je raslično. 2. potem, kako se verste letni časi, dan in noč. Po zmernih zemeljnih pasovih na pr. v Avstriji, na Nemškem in. Francozkem imamo štiri letne čase, ki se lepo verste med sabo. Po zimi počiva zemlja, spomladi se oživi vsa narava, poletja je tako rekoč najbolj delavna, v jeseni nam pa ponuja svojih pridelkov. V toplem zemeljnem pasu sta le dva letna časa: suh letni čas, in mokri. Ko bi imelo tam biti poletje, tedaj najtoplejši čas v letu, začne se deževni čas, tri mesce namreč pada občasno deževje, pokrepča tla, in varuje zemljo vročine solnčnih žarkov. Ta mokri letni čas bi lahko tudi imenovali zimski čas za tiste kraje, a iiarava tudi ob deževnem letnem času ne spava, ker rastline imajo svoja peresa in brez prenehljeja rode cvetje in sadje. — V merzlem zemeljnem pasu pa ni je pomladi, ne jeseni, tam sta le dva letna časa: dolga zima in pa prav kratko poletje. Prav tako je tudi na naših visokih gorah, kjer je merzlo obnebje in sta le dva letna časa; po visocih planinah je devet mescev ostra zima, in na enkrat pride visokim goram čas poletja. Po zemeljnih pasovih sta si pa tudi različna dan in noč. Ako skupaj številimo ves dnevni čas in ves nočni čas vsega leta, tako ima vsak kraj na zemlji šest mescev dne, a šest mescev noči, a po različnih zemeljnih pasovih je tudi čas po dnevu in čas po noči različno razdeljen. Pri nas se menja v štir in dvajsetih urah dan z nočjo, a po zimi noč, po letu pa dan preoblada za nekatere ure. Po vročem zemeljnem pasu o tem ob slehernem letnem času skoraj ni razločka, dan in noč sta nekako zmirom enako dolga. Vse drugače pa je v severnem in v južnem merzlem zemeljnem pasu; ako je tam poletje, so dnevi, v katerih solnce ne zahaja v štiri in dvajsetih urah, tedaj ni noči vmes, blizo severnega in južnega tečaja traja svetlobni čas od jednega do dveh in petih mescev. Tako je tudi z zimo v nočnem času, tedaj je noč odjednega do pet mescev. Naravnost na južnem in severnem tečaju je šest mescev dnevni čas in ravno toliko nočni čas. Nazorni nauk. b) Letni časi: Spomlad, poletje, jesen, zima. čas od solnčnega vzhoda do solnčnega vzhoda — od solnčnega zahoda do solnčnega zahoda — 24 ur imenujemo dan. Dan za dnevom se versti. — Vže štejemo več dni, zemlja pa še in še več. Rekli smo, dan ima 24 ur, in zopet je resnično, da je dan mirao dneva krajši. Da je dan mimo dneva daljši, pride od tega, da solnce nekatere dneve pozneje vzhaja in zahaja, kakor druge. A to ni slučajno, ampak vse se verši pravilno. Kakor mesec nekaj časa narašča, nekaj časa se manjša, tako se tudi dan krajša in daljša. Zarad tega razločujemo tudi najkrajši in najdaljši dan. a tudi vemo, ob katerem času je to, in da od najkrajšega do drugega najkrajšega mine 365 dni (v kakšnem pomenu?) ia prav toliko od najdaljšega do naslednjega najdaljšega dne. To dobo imenujemo leto. Tedaj: Letojedoba365dni; leto je doba od najkrajšega do najkrajšcga dne, leto jo doba od najdaljšega do najdaljšega dne. Kedar je dan najkrajši, tačas je tudi naj merzlejši, kedar je najdaljši je tudi najtoplejši čas v letu. Kakor svetloba narašča in upada, tako tudi toplota. Saj je po dnevi tudi tako! Od jutra do poldoe toplota narašča; potem pa zopet jenjuje. Tenini, raerzli čas po noči je Ijudem in živalim, in tudi nekaterim rastlinam čas počitka. V tistem letnem času, ko nam solnce mauj sveti, v katerem so dnevi najkrajši, in katere tudi labko imenujemo temnc, merzle, zemlja počiva, zavija se v nočno obleko, v mehki sneg, ne poganja cvetic, ne trave ne žita. Ta letni čas imenujemo zimo. Kar je noč dnevu, to je zinia letu. Svetli, topli dnevni čas, daa, je ljudem in živalim čas, v katerem tvarjajo in delajo. Čas svetlih in toplih dni v letu je zemlji čas, v katerem tvarja in dela. Poganja neštevilne cvetice in zeli, ob kratkem, zeliša vsake baže. Ta čas v letu imeuujemo poletje. Kar je dan dnevu (kakšnemu?), to je poletje letu. Poletje in zima sta si ravno tako nasproti, kakor dan in noč. Kakor pa razločujemo čas, v katerem prehajamo iz Doči v dan in iz dneva v noč — namreč jutro in večer —, tako je tudi v letu prehod od ziuie v poletje — spomlad —, in od poletja v zirao — jesen. Kakor sta si jutro in večer proti dnevu, tako sta si pomlad in jesen proti letu. Dan razdeljujemo na štiri dobe, isto tako tudi leto. Dnevnemu jutru je nasproti spomlad v letu, poldnevu je podobno poletje; večer je soroden z jesenjo, in noč se ujema z zimo. Štirje letni časi so tedaj: Spomlad, poletje, jesen in zima. Začenjamo pa leto kmalo po najkrajšem dnevu, lahko bi ga začenjali z najkrajšim, z najdaljšim, kakor tudi z vsakim drugim dnevom. Začetek leta stavljamo tedaj v zimo. Kedar se leto konča, je zopet zima. Tedaj imamo dvakrat v letu zimski čas. Ako tedaj govorimo od ziniskega časa v letu, to ni po vsem pravilno. Vendar zima se ne preterga, kajti začetek zime je ob koncu leta in konec zime je začetek novega leta; tedaj se v jedni zimi dotikujete dve leti, a ne v jednem letu dve zimi. Pervi letni čas, kateri ne preterga štetja leta, imenuje se zarad tega spomlad, t. j. mlado leto. Tudi že iz tega vzroka stavimo spomlad spredaj, kedar naštevamo letne čase. Od solnca tedaj dobiva zemlja svetlobe in toplote, in to oboje vpliva na vse, kar ima rasti in živeti na zemlji. Ker ste tedaj svetloba in toplota različno razdeljeni na zemlji, ker se tu noč in dan tako, drugej drugače verstita, in so tudi letni časi po različnih pasovih vse drugače vravnani, tedaj postane iz tega tako rekoč v vsakem zemeljnem pasu posebna narava, drugačen svet, kar se tiče rastliu in žival. Od tega pride, da ima v vsakem obnebji narava drugačno lice, da se rastline razločujejo po barvi, perju in cvetju, po okusu njihovega sadu, da celo v tem, kar se tiče velikosti in podobe rastlin. Tako so si tudi živali različne po svojem življenji, po velikosti, po barvah, da celo po svojib naturnih nagonih. Ko bi bila svetloba in toplota enakomerua razdeljena po zemlji, tako, da bi ne bilo po vsem poveršji razlike o tera, kako se verstita dan in noč, toplota in mraz, bi bile raštline in živali po zemlji na videz enake, vse bi bilo suhoparno jednotero. Take zemlje pa Bog ni hotel, tedaj je vstvaril največjo mnogoverstnost, v vsakem kraji in v vsakem zemeljnem pasu drugačen svet