Avktoriteta in svojevolja v šoli. Obravnavano v nPedagogijskej jednoti za Prago in okolico". (Dalje in konec.) Ni li šola takovemu očetu breme? Njene prednosti priznava le takrat, kadar prej vzame ona na svoja ramena del njegovih svetih dolžnosti, kadar oblači ali hrani dete njegovo. Da, šola, ki sili dete v šolo hoditi, je po njegovem mnenji dolžna ga oskrbovati z vsem, kar zabteva red, kateremu se ima pokoravati; on ne vidi dobročinstva v onej roki, katera je morala sama prosjaeiti, da bi imela kaj prosjaku dati. Zlo učitelju, kateri ne more priskrbeti darov otrokom takovih roditeljev! Izdau je vsakovrstnim napadom. In to zlo je uže na svetu, ni ga lehko ovirati in težko se ga bode ubraniti; mogoče pa mu je z načeli na sled priti po vplivu one žurnalistične strauke, katera je po resoluciji učiteljskega društva nDiesterweg" začela učiteljstvo črniti z nečloveštvom, barbar- stvom in z nazadovanjem, katera sama, kakor je prej gosp. Benyšek omenil, podkopuje in uničuje avktoriteto učiteljevo na najnedostojnejši naein. Iskati dalnjih vzrokov bi nas zapeljalo v misterij one grozne bede in nezdravih društvenih razmer, katerih temelj je tako močen in razširjen, da ga ni možno z nobenimi sredstvi izruvati! Nu, ne moremo li te kuge izlečiti, oglejmo si vsaj sredstva, s katerimi bi se dalo njeno širjenje omejiti in zastaviti! Ta problem ne bo tako lehko razrešiti, a humanno naše stoletje se bode vender moralo k nekakovemu nasilstvu skloniti, ali na jeden ali na drug način. Učitelj ne zahteva trstike, on noče biti birič svojih učencev, ali on zahteva kazen v onih izvenrednih slučajih, v katerih ne zadostujejo ne navadna sredstva, ne lastna avktoriteta učiteljeva. In ker se v takovih slučajih tudi v družini, občini in državi tako kaznjuje, zakaj bi morala zdaj, ko je razmerje odgoje takovo, ravno šola izjeme delati? Da more učitelj tudi brez kazni razposajenega učenca v mejah poslušnosti dovesti, tega ne tajimo. Ali imajoč pred seboj cilj pouka za vse učence ne more in ne srae jednemu njih darovati vsega časa na škodo šolskemu delovanju, kaLerega je dolžan izvrševati ne samo radi svoje zavesti, temveč tudi, da se ž njim izkaže svojim predstojnikora. Takovim načinom ni mogoče poučavati v šolskej sobi, — čeprav je to jedino pravi in bumanni način — v katerej je učitelju izročeno 80 in več otrok. Takove, da rečem razkošnosti v odgoji si more dovoliti le domači odgojitelj, kateremu je poučavati jednega gojenca. Zato mora ufcitelj zahtevati popolno poslušnost, ako boče doseči kak izsledek v pouku. Kadar pa ueenec to razmerje s posebno žalečim in odpornim načinom uničuje, mora se dovesti z nekakovim sredstvom k pokornosti, sicer ni mogoče poucevati. To sredstvo mora biti takove važnosti, da uže njegova eksistenca učenca od slabih del odvrača. Upornik mora vedeti, da se nahaja institucija, katera ga siloma ukroti. Ta institucija mora biti izvenšolska, uradna. Seveda se bode reklo, da je odgoja s svojo umetnostjo do vrhunca dospela, in učitelj se vender mora k povzdigi svoje avktoritete sklicavati na zunanjo pomoč. Ali uaj se ne zabi, da bode to sredstvo le za pogojne slučaje, saj se tudi v očitnem življenji, pri doraslih in razumnih ljudeh, kaže potreba takovih pogojnih naredeb in sredstev. Država sama kaznjuje strogo, da si ohrani red in veljavo zakonov. Čudoredno pokvarjeni ljudje se pokoravajo avktoriteti uradov samo toliko, na koliko imajo ti pravo in moč jih s kaznijo k izpolnjevanji zakonov siliti. Čudoredno pokvarjen učenec bode se avktoriteti učiteljevej le tedaj pokoraval, ako bode imel i učitelj pravo in moč ga k izpolnjevanju šolskega reda prisiliti. To pravo in moč bi dosegel učitelj z uvedenjem ,,šolskih sodnij". Ta institucija ni nova, uporablja se uže po českih mestih in izsledki so ugodni. Ko bi si pridobila povsod resno in doloeeno uradno veljavo, postala bi v šolskej odgoji neprecenljivo sredstvo. Zakrivi li učenec po izcrpljenji vseh zakonitib kazenskih sredstev z nova kak težek prestopek in ako ni nade na popravo in poboljšanje, javi se takov slučaj takoj šolskej sodniji. Treba pa razločevati dve vrsti prestopkov, rekše, kot dve različni bolezni; jedno treba polagoma lečiti, drugej pa z brezodlašujočim izsekom okuženi del odstraniti, da se zaprefci otrovna oteklina. K prvej bolezni prištevam težko zadolženje proti čudorednosti, zapeljevanje k zanemarjenju, tatvino in druge podobne prestopke. Ako se učenec zadolži zgolj iz navade, ga treba opominjati ter dogodek roditeljem oznaniti. Ako pa se dogodki zadolženja ponavljajo in ako je njih vpliv poguben na ostale učence, naj se dolžnik oznani šolskemu uradu, da se kaznjuje. Drugače pa je z drugo boleznijo, če se namreč učenec učitelju očitno pred vsem razredom zoperstavi. Takova drznost ne sme niti trenotek brez kazni ostati, sicer se ves razred pohujša. Učenec, kateri se noče pokoravati šolskemu redu, kateri sme z uporno roko segati na svetost zakona samega uže kot dete, ponese to seme seboj v občansko življenje ter pomnoži število onih, kateri smatrajo vsako nadrejeno osebo za svojega despoto in silnika. To je oni sumljivi živelj, kateri s ponosora trdi: „ Jaz sem brez vere in narodnosti!" In mi gojitelji in učitelji naraščaja svojega milega naroda bi naj prevzemali odgovornost za veliko zlo, katerega zatirati nismo imeli pravice in moči! Narodu našemu, kateremu se je neprestano boriti za vsako ped plodne zemlje in dragi jezik, ni treba kosmopolitov, treba pa mu je tudi v najnižjih vrstah inteligentnih ljudf, proniknenih z neskončno Ijubezuijo do svojega naroda z osvedočenjem, da okovov ni več možno z mečem rušiti, temvefc z marljivostjo po zakonitem potu. Iz teh povodov ni rnoci dovolj pretebtavati uporne moči, katera se v šoli uže često pokazuje, treba jo za rana udušiti. Kadarkoli se učenec kakega nasilstva proti učitelju posluži, naj se takoj brez odlašanja iz šole odstrani, dogodek pa se oznani šolskej sodniji. Pristop k pouku mu ne bodi tako dolgo dovoljen, dokler ni bil po zasluženji kaznovan. Ne more se zanikavati, da bi iz tega ne izhajale neprijetne posledice osobito za brezskrbne roditelje, katere bi bile vsaj nekakova obrana proti čistim prestopkom upornikov. V ostalem sem mnenja, da bi se uživanje takovega uradnega postopanja omejilo znabiti na 1 ali 2 slučaja na leto. Tako bi učitelj ne bil osamljen ter bi ne trebal z neljubim obrazom še jedenkrat razlagati radi jednega ali več surovežev, kateri kradejo z neobuzdanim vedenjem svojirn součencem pouk a učitelju pripravljajo tuberkulozo. Tudi ostali učenci dobajali bi v šolo z večim veseljem in učitelj bi lehko čas, katerega sedaj z ničvrednim dečkom po šoli potrati, uporabil za koristnejšo delo na prospeh šolstva, obeine in milega naroda. Ljud. Kramata je predložil sledečo resolucijo: Ueiteljstvo zbrano dne 28. sušca 1885. 1. v ,,Pedagogijskej jednoti v Pragi" razpravljajoč snov ,,Kako varovati avktoriteto učiteljevo", sklene sledečo resolucijo: Nekoliko let sem se ponavljajo v učiteljstvu tožbe radi nedostatka disciplinarnih sredstev na občnih in meščanskih šolab, kolikor zadeva to odgojo cudoredno pokvarjene mladine. I. Na belem dnevu je, da koristi odgoji mladine, če se globoki čudoredni padci kaznjujejo s kaznijo, ki je primerna velikosti prestopka. II. Nujno je, da se avktoriteta brezbrannega učitelja pred licem demoralizovanih učencev povzdigne. Da bi se to doseglo ter da bi pouk in odgoja lepše napredovala, izjavljamo sledečo željo: I. V slučajih, v katerih učiteljstvo z disciplinarnimi sredstvi, po zakonu dovoljenimi, več ne izhaja, naj se uvede preiskava z nečudorednimi učenci in njih roditelji pri krajnih in okrajnih šolskih svetih v posebnih slučajih pa tudi pri šolškej sodniji, katere se naj v ta namen na novo ustanovijo. II. V važnih in potrebnih slučajih, kadar bi pohujšanje naraščalo, bodi učencu vstop v šolo na toliko časa zabranjen, dokler se preiskava proti njemu in njegovim roditeljem ne dokonča. Iz Češčine R. K.