o piri in zenitov an j skem kruhu
France Kotnik
Pira, njeno ime, domovina in razširjenost
Ko sem popraševal po piri, sem se uveril, da mnogo ljudi ne pozna več
tega žita. Pleteršnik navaja, da je pira der Spelt, der Dinkel (triticum
spelta). Deminutiv pirjevicaje znan že Dalmatinu, Megiserju in Alasiu
da Sommaripa. Znana je tudi po Gorjanskem na Krasu. (Erj., Torba). "V
Goriških Brdili pa je pira p u 1 j k a. Simon Rutar pa jo imenuje polko.
52 France Kotnik:
Na Goriškem sejejo v nižini piro ali »polko«. (Letni pridelek 6000 hI.)'^!
Znan je tudi izraz j ečmenika, ki ga navaja štrekelj,^ Spellweizen, Tri- j
ticum spelta (pri Fari). V hrvaščini je moškega spola: pir, gen. pira.;
Besedo poznajo tudi drugi slovanski jeziki: ruski ntipeß, češko pyr, polj-j
sko pérz. »Uze hi&kup ikruha od pira« (I. Držid, 202). V Istri in Splitu je \
tudi mase. pir, gen. pira.^' Pa tudi pri nas Slovencih je navaden mase. j
pir (Gig., Tušek, B., vzh. št., Caf.).* Grško xvQÔq, lit. parai. Kmet, ki jej
prideloval piro, je Piree, pirjevico pa P i r j e v e c.*^ i
Pir (pira) in pira (-e) sta istega korena ko pirh, pirih, piruh, ki so i
imenovani po rdeči barvi. To so rdeče pobarvana velikonočna jajca, pome-;
nijo pa tudi živino, ki je rdeče ali rdečkaste barve. Gršk. jtvçôg, = pira je i
istega korena, kakor tudi :n:vQ, srvpog, cf. nem. Feuer, stvn. fuir, od korena!
pa čistiti, sor. lat. purus. Po barvi ognja: jrwppoç^ ognjene barve, rjav, j
žareč (rumeno) rdeč N T.^ Pira je bila potemtakem rdečkaste barve. Medi
1 R u t a r S., Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. 1892, str. 70.
2 štrekelj  K., Jezikoslovne mrvice. LZ 1889, 101.
3 Maretić, Bjeönilk IX, 861.
* Schödlerjeva knjiga prirode. IV. del. Botanika, z 240 podo-
bami. Posloveinil J. Tušek. Ljubljana 1875, str. 121.
4a Kakor je tisti, ki je prideloval veliko 'pšenice Pšeničnik, ta pa, ki
je prideloval rž, R ž e n ali R ž e č n i k, ječmen : Ječmenik, oves: O v s e n i k,
ki pa je imel mnogo žita, je bil Žitnik, ta, ki se je bavil z lanom, je bil L a -
ninšek. Na Gorenjskem so nekoč poznali 1 a n o v k o ; to je bila dekla, ki je
prišla spomladi v službo. Dobila je za zaslužek kos njive, kjer je pridelovala
lan in si na;pravila obleko. (Poročilo žurpniika F. S. Finžgarja.) Kmet, ki je sejal
mnogo prosa, je bil Prosen. V Stražišču pri Guštanju Prosen, gen. Pro-
séna,. Na Tolstem vrhu pri Guštanju sta tudi dva Lečnika, Spodnji in Zgor-
nji L e č n i k. Ime kaže, da sta sejala mnogo leče.
5 D o k 1 e r - B r eiz n ik , Grško-slov. slovar, str. 677 in 678. Priključujem
etimološko razlago univ. prof. dr. Fr. Ramovša:
Češ. pyf „glühende Asche" : pyriti se „zardeti". * pur — „rdec" ; isto kaže koren :
pyro, ki je isto kot lit- purai „pšenica, ozimina", letsko puri in staroprusko pure pa po-
menita „Ijuliko", dočim je grško nvgoT „pšenica", dalje še nvçi^v-oç „jedro, koščica v
sadovih" (prim. nem. Äb/"/i in iz istega korena Kern; prevojno razmerje * grn-: *gren-;
slov. zrno).
Grško Ttvp, TtvQÔç „ogenj" se veže kot starovnem. fiur, Feuer; umbrijsko pir, arm.
hur z besedami, ki imajo tudi koren * pu-, ali obrazilni konzonant je -n- t. j. * p5(u)n-
ali po drugih * puön- v gotskem fön, gen. funins, staroprusko panno in nem. izpeljanka
Funke, srednjevisokonem. pa vanke (zopet prevojne stopnje vokalizma). Da je -r- ozir.
-n- obrazilni in ne korenski element, zato priča sanskrtski glagolski koren * pü- „žareti,
plamteti, ožarevati" in adj. pava-kâ „svetel, jasen, čist" ; pavana „isto" ; pütäs „čist" itd.
zopet dalje vezano z lat. purus, putare (koren bi bil * peui-, * p5u- pü- po prevojnih
stopnjah). V glavnem se misli, da je nvç : fen že rezultat generalizacije prvotnega enot-
nega imena, ki je v fleksiji imelo zdaj -r- zdaj -n-, kakor n. pr. grško vôcog, gen.vôaroq
iz * udn-to-s ali pri posplošenju že razmerje staroislandsko vatn proti stvn. wazzar; kar
navaja Meillet, Mém. de la Soc. de Lingu. XXI. 250 proti temu, ni dovolj prepričljivo.
Ali sta * piir- „rdeč" in * pür-o- „vrsta žita" ista beseda in ta zopet isto kot * pur-
V nvQ, purus? Odločitve ne more dati glasoslovje, marveč pomenoslovje — tu pa gre
morda le za ugibanje te-le vrste: * piir- „ogenj", „žareti" —> žrjavica (češ. pyr) —»žareč,
goreč, rdeč (pyriti, pirh) —> rdečkasto, rjavo, svetlo sc. žito (pyro) ali tudi plevel. Os-
novni koren bi bil * pü (gl. gori sanskrt), „žareti", z obrazilom -n-: * pur- in to se je
smatralo že za nov koren, ki je služil za nove izpeljanke. Možno bi bilo, dokazano pa le
ni, ker pomenoslovje nudi precej svobodno pot razmišljanja, t. j. ugibanja.
53
O piri in ženitovanjskem kruhu
Pira
vrstami pire našteva Metzger J.* tudi rdečo piro (rother
Spelz), ki se razlikuje od drugih samo po rdečih zunanjih me-
kinah/
Kaj pa pol j ka, od kod to ime? Pisati je treba o, torej
poljka in ne puljka, kakor je ime zapisal Erjavec. Zakaj? Poljiko
je izvajati iz lat. puls, pultis, ki je močnik, narejen iz pire.
Staroit. pol t a, močnik, engad. put, stfrc. poJ, norm. pu. Ital.
p o 1 tricchio, močnik, frc. pouture zdrob za pitanje živine.* Trste-
njak (Slov. Glasn. XII, 1866, 402) navaja za piro tudi izraz
gobino, ki se sliši na hrv. meji. Pomeni pa tudi žito vobče,
fruges, frumentum. V pomenu izobilje jo pozna tudi cksl. Izva-
jali so jo iz got. gabei, gen. gabeins = bogastvo (Berneker,
Etym. Wb. 316; Kelemina, Pravne starine GMDS 1939, 59). Erja-
vec je v Vršnem pod Krnom zapisal za piro tudi izraz p o 1 ž a n a.
(Plet.) Tudi Janežič Härtel, Deutsch slov. H. Wb. 5. A., 654
navaja ta izraz. Pirika in pirnica, triticum (agropyrum) repensi,
pa je plevel. Etimološko spada tudi k piri.
Kje je domovina pire, ne vemo. Kar se o tem trdi, so zgolj
podmene in ni znano, kje so jo najprej pridelovali. Nekateri
mislijo, da se je že za časa brona začela v alpskih deželah kulti-
virati pšenici sorodna pira. To mnenje podpirajo z najdbami
nekaj zrn in klasov v Švici, ki so baje pira. Mislijo pa, da je
prišla iz vzhodne Evrope, a v Sredozemlju je bila obče razšir-
jena," tako v Rimu in stari Greciji. Pira se imenuje lat. far-
faris, od tega farina, moka. Pred uvedbo kruha je bil v sta-
rem Rimu močnik iz pire (puls, pultis) poleg polente iz ječ-
mena običajna jed. Rž so smatrali v starem Rimu za plevel,
oves so sejali za živinsko krmo, ječmen so sicer uživali, toda
menili so, da je posebno za delavce in vojake premalo redil en. Ostaneta
še pira in pšenica. Piro (far) so kultivirali v najstarejši dobi. žita
pa niso mleli, ampak so ga tolkli s tolikačem v lesenih možnarjih, iz
tega zdroba, ki še ni bil fina moka, iso kuhali močnik, ki je vedno ostala
narodna jed Italijanov. Sužnji, ki so tolkli ali stopali piro in pšenico, so
se imenovali pinsitores ali pistores. Tako je bilo v Rimu v najsitarejši doibi.
V tej dobi je pira bila gotovo že razširjena po Vsem Sredozemlju. Grški
geograf St r abo (okoli 63 pred Kr. do 19 po Kr.) piše (7^ 5, 4) o Japodih,
keltsko-ilirskem mešanem narodu v gorovju ilirske o03ali, da živijo od pire
in prosa.^" Calwer^i trdi, da je domovina pire najbrž Kavikaz, v glavnem
pa Perzija, če bi siklepali po besedi, bi lahko trdili, da je k nam Slovencem
prišla pira po dveh potih. Ena vodi iz vzhoda. Ker pa je pira vseslovanska
beseda, smo jo poznali že v pradomovini ter jo prinesli s seboj. Druga pot
vodi iz Italije k primorskim Slovencem, kjer je znana pod izrazom poljka.
« Euroipäische Cerealien in botanischer und landwirtschaftlicher Hinsicht
bearbeitet von J. Metzger. Heidelberg 1804. Str. 29.
0 etimologiji prim. tudi:   Hehn V.,  Kulturpflainzen  und  Hausthiere.
ü. izd., Berlin 1894, str. 536, 538—539.
8 M e y e r-L ü b k e , Romanisches etym. Wb. 1911, 511. Lat. ü je že v
staroit. prešel v o, pa tudi v it. je ostal o. Prim. pulvis, -eris, it. ipolvere.
" Majcen G., Zgodovina domačih živali in pitomih raistlin. 1927. Str. 43.
10 Hehn V., Kulturpflanzen und Hausthiere, str. 544.
" C a 1 w e r C. G., Deutschlands Feld- und Gartengewächse. 1852, str. 50.
54 France Kotnik :
V urbariju iz Prema na Notranjskem iz I. 1498. se imenuje med dajatva-
mi kmetov tudi pira (steltz).^^ Tudi na Štajerskem se je oddajala od pire
desetina oz. kazen (Steierm. Urbare CXI — Kelemina, Pravne starine
GMDS 1933, 79). Dalmatin, Megiser in Alasia da Sommaripa poznajo
piro. Za konec 17. stoletja je izpričana po Valvasorju. O meščanih
v Kastvu poroča, da jedo rasikav kruh iz pire (3. zv., 2. d., str. 51) : »essen
ein gar grobes Brod von Spelten und dergleichen ...« in o Mošenicah v
Liburniji pravi, da je tam med kamenjem in skalovjem malo žita in da nič
ne raste kakor pira, sorgho in oves;, pa še tega malo (ib. str. 380). O pa-
zinski grofiji poroča, da ima vsako mesto in vsak trg kovača, ki brusi srpe,
kose in popravlja motike; za vse to delo dobiva letno določeno količino
(starec) pire in ovsa, oboje tudi dolbi od tistega, ki mu vse leto nič ne po-
pravlja (3. zv., 2. del, str. 376).
Ta poročila se nanašajo na Istro in primorske kraje. Kruh od pirjevice
se imenuje ter n jak (Gorjansko na Krasu), a v Skril j ah pod čavnom
se kruh od mešanega žita imenuje tirnik.^^ štrekelj je zapisal za kruh
iz pire izraz t i r n j a k. Vsi ti izrazi iSo s Krasa.
Pira pa je bila razširjena tudi na Kranjskem. L. 1854. je pisal Janez
Zalokar^'': »Pira ima zrna v luskinah. Je manj občutljiva od pšenice in zelo
plenja. Pri nas jo zelo opuščajo, na Nemškem pa jo še zeloi sejejo. Ozimna
je boljša od jare. Ozimna se seje v prvi polovici septembra, jara pa takrat
kakor jara pšenica.« Po katastru za Kranj (v veljavo stopil 1844, davki po
njem 1847) je bilo posejano: a
pšenice (ozimne in jare)    .  .  . 49.868 oralov
rži (ozimne in jare)..... 39.203
ječmena (ozimni in jari) .... 21.017     „
ovBa........... 40.159
lioruze.......... 5.280 oralov
prosa........... 21.059
ajde........... 72.126     „
pire............ 958     „
Izmed žitaric so že takrat najmanj sejali pire. Pridelek na Kranj-
skem po katastru je bil 11496 vaganov; na 1 oralu se pridela 12 va-
ganov pire, pšenice 8—9, rži 8—9, ječmena 12, ovsa 14 vaganov.^^
Iz 1. 1840. imamo poročilo podružnice štajerske kmetijske družbe iz
Brežic.^" Na področju te podružnice, ki je segala na severu do črte Zidani
most, Podsreda, Podčetrtek, Kozje, so pridelovali povsod v precejšnji meri
tudi piro. Ozimno piro sejejo tu okrog Male Gospojnice, jaro pa kmalu po
Svečnici, ali pa vsaj do konca februarja. Na 1 oralu znaša posevdk 3 va-
gane (Metzen). Obe vrsti pire se žanjeta od 15. junija do 15. julija, v
goratih predelih kasneje.
Od tega časa je minilo že čez 100 let, a pira tam še ni izumrla. Sejejo
jo še v vsem šmarskem okraju. Na Planini in v okolici pravijo, da je pira
»p r vo žito , ki lakoto ubij a,«^^ ker zgodaj dozori in daje zato prvi
kruh. Razširjena je v Polju, na Sedlarjevem, v Brezovcu, Lastniču, v Bu-
čah in v Sv. Petru pod Svetimi gorami. Največ pire je v Lastniču in Bre-
12 Vicedoimaki arhiv, fasc. I 58, v Deželnem arhivu pri Narodnem muzeju
v Ljubljani. Tu je naveden tudi Steltz Robot, robota ob setvi ali žetvi pire?
1" Erjavec F., Iz potne torbe. LMS 1880, 195.
1^ Z al Olk ar J., Umno kmetovanje in gosipodarstvo. V Ljubljani 1854, str. 91.
15 Isti, n. d. str. 374.
1" Beschreibung des landwirtschaftlichen Zustande« der Filiale Rann. Ver-
handlungen und Aufsätze. 39. zv., Graz 1840, str. 127—132.
i'' Poročilo ravnatelja Ivana Gračnarja.
55
O piri in ženitovanjskem kruiiu
zovcu. Tu jo sejejo največ kočarji.^** V šent Petru pod Svetimi gorami se-j
jejo zelo mnogo pire, posdbno kočarji. Obrodi med vsemi žitaricami naj- i
bolje. Rabijo jo za kruh, premožnejši pa tudi za zamet. Luskin ne odstra-'
nijo. Moko presejejo, a se ne da posebno čistiti. Siromašni pa jo pozimi^
luščijo, izluščena jim nadomestuje pšenico. Tudi na Bizeljskem, v Pod s redi 1
in Polju je znana. Za zamet pa je ne presejejo na situi, da da dovolj otro-i
bov. V prvi svetovni vojni je v začetku uradno niso zapisovali, talko da pire j
ni bilo treba oddajati. Zato so kmetje začeli sejati več pire. Sčasoma pa jel
gospoda le spoznala, da je pira tudi žito in je tudi njo zahtevala za oddajo.^" ;
Okoli Rake, Bučke, škocijana in Sv. Duha sta najbolj razširjena pira in i
ječmen. To so sami vinorodni kraji. Tam so sejali piro še 1. 192L Posebno !
jo sejejo taki, iki imajo veliko družino, ker je rodovitna in daje dovolj žita. \
Z njo mešajo ajdo, pšenico in koruzo za zmesni kruh. Zrnje zmešajo žel
jeseni, da imajo za vso zimo za v mlin. Ko se pa spomladi začne delo v j
vinogradih in na polju, uživajo sorščdco, ki jo tudi skupaj sejejo, drugi pa i
jo zmešajo šele po mlačvi. Kjer pa nimajo drugega žita, pa sama pira \
služi za vsakdanji kruh. Oblodo (otrobe) dobivajo prašiči, ker je tam pra-
šičereja zelo razširjena. Vozijo jih v Novo mesto, kjer je vsak ponedeljek j
sejem za prašiče, vsak mesec emkrat pa tudi za živino. Na Krškem polju pa i
boste redko našli piro. Tam sejejo pšenico in rž in imajo soržičen kruh.^" i
Kaj pravi statistika? Avstrijska statistika iz 1. 1911. in 1913. pravir^^î
Jugoslovanska statistika za leto 1920. pire v Sloveniji nima izkazane.
Pridelala pa je Srbija 34.277, Hrvatska 20.562, Bosna 33.044, Vojvodina
12.589, Crna gora 205 in Dalmacija 4909 q pire. Največ q na ha je dala
Vojvodina, namreč 10.49, dočim je Črna gora dala na ha le 4,27 q.
Poročilo Albina Podjavorška, učitelja, ki je leta 1931. v teh krajih popi-
soval žitarice.
Poročilo Zorenča Alojzija iz Sv. Petra pod Svetimi gorami.
20 Poročilo Pintariča Ivana iz Rake pri Krškem.
21 Statistisches Jahrbuch des ks. k. Ackerbau-Ministeriums za 1. 1911. in 1913..
56
France Kotnik:
Statistika ministrstva poljedelstva in vod za 1. 1921, str. 11. izikazuje:
	Posejana površina	Uničena površina	Požeta površina	Na ha	Siiupna žetev v q
Srbija	574ö'ü6 ha	349-03 ha	5396'03 ha	5-44	29-397
Hrvatska	4732-— „	11- ,	4721-— „	4-98	23.529
Bosna	5489— „	148-- ,	5341-— ,	6-70	35-797
Vojvodina	1556-74 ,	—	1556-74 ,	7-34	11.443
Slovenija	412-70 ,	—	412-70 ,	10-13	4.182
Dalmacija	1304-30 „	—	1304-20 ,	703	9.176
Črna gora	43-77 ,	2-- ,	41-77 ,	5-05	212
Statistika za 1939. ima številke za posamezna okrajna glavarstva
Okraji	Posejanih ha	Požetih ha	Sliupaj v q	Na ha
Brežice	104	102	1096	107
Kranj	4	4	21	5-2
Maribor, desni breg	15	15	183	12-2
Murslca Sobota	2	2	17	8-5
Novo mesto	2	2	27	13-5
Ptuj	2	2	26	13--
Šmarje pri Jelšah	138	134	1200	9 —
V drugih 17 dkrajih v Sloveniji pire niso pridelovali. Kakor pove sta-
tistika, jo pri nas najbolj pridelujejo v brežiškem in šmarsikem oikraju. Iz
teh dveh sem navedel zgoraj tudi ustni poročili gg. Pintariča in Zorenča.
Pira je žito, ki polagoma izumira. Sosedna Koroška je nima več, tudi na
Tirolskem je ni. Sejejo jo tam, 'kjer primanjkuje kruha, gojijo jo ubožnejši
sloji, kjer pa jo sejejo premožni, jo rabijo za met za svinje. Tako je menda
tudi v Vojvodini, kjer je dosti pšenice.
V prejšnjih časih so pire mnogo sejali v sredozemskih deželah, v Švici
in južni Nemčiji, toda izginja in izgublja na vrednosti kot krušno žito. še
zeleno, mlečno zrnje pire v južni Nemčiji sušijo in ga kuhajo v juhi, ki jo
povsod čislajo (Grumkemsuppe).^^ Piro so v Nemčiji že sredi 13. stoletja
močno sejali. Glede zemlje je ta rastlina manj občutljiva kakor pšenica.
Zemlja za njo ne sme biti preveč gnojena. Ozimna pira se žanje avgusta.
Po mllačvi odstranijo luskine na posebnih mlinih, na strojilnih milinih,
nalkar dado zrnje šele mleti. Pira daje prav dobro moko, iz zrnja priprav-
ljajo v Švici tudi zdrob. Slama je Silabša kakor pšenična. Pire je več vrst.
1. Bela pira, ozimna in jara. Gojijo jo na švabskem in v kantonu Bern. Ta
daje najlepšo moko. V Švici je zllaSti priljubljeno zeleno izrnje. še zelene
klase porežejo, preden se je razvila beljalkovina, nato ga posuše, omlatijo
in strojijo. S tem zrnjem trgujejo. 2. Rdeča pira — samo ozimna. 3. Bela
pira (-weißer Graumenspelz) : ozimna. To vrsto sejejo v Nemčiji, Švici,
Angliji, na Francoskem, v Španiji in Italiji, zlasti po gozdnatih in goratih
predelih teh dežeil, ker jo ptice in divjačina zaradi debelega zrnja puste na
miru. 4. Rdeča posebne vrsite (Roter Graunensipelz) : ozimna. 5. Modrikasta
pira (Bläulicher Graunenspelz) : ozimna in jara. To vrsto redko sejejo in
je manj znana.^*
22 Poljoprivredna godišnja statistika (proizvodnja, izvoz, uvoiz),^ 1939, str. 39.
23 Wächter W., Europäische Nutzpflanzen. 1923, str. 11. Göschen.
2* C a 1 w e r C. G., n. d., str. 50—52. Na to in nekatere druge gospodarske
knjige me je opoizoril kolega B. Teply, za kar se mu lepo zahvaljujem.
o piri in ženitovanjskem kruiiu 57
Pira in pšenica ter njuni vlogi v ženitovanjskih kruhih
Confarreatio — zakonska zveza s pirino ženito-
V a n j s k o pogačo. Pira, lait. far, gen. faris (iz tega farina =
moka) je imela pri Rimljaniii važno vlogo pri porolki. V starem pogan-
skem Rimu so imeli tri vrste poroke: 1. confarreatio je bila sakralno deja-
nje z avspicijami in žrtvijo, ki sta jo izvršila pontifex maximms in flamen
dialis ob navzočnosti 10 prič; ime izhaja od pirinega kolača (farreum
libum), ki so ga pri tem uporabljali; 2. usus, 3. coemtio, s simboličnim
kupom.25 Confarreatio (zakonska zveza s pirino ženitovanjsko pogačo) je
najstarejša izmed oblik rimske poroke. V poznejši doM je še običajna pri
patricijih in je neobhodno potrebna za dosego in opravljanje patricijskih
sacerdotia publica.^^ Kaj so rimski svečeniki ob tej slovesni poroki daro-
vali Jupitru? Kruh iz pire (farreus paniSi),^^ ki je bil nadevan s plodovi
(fruges) in z osoljenim zdrobom (mota salša). To bi bila po današnjih
pojmih in nazivanjih potica ali nadevan kolač-šartelj, to je ženito-
vanjska pogača, ki sta od nje jedla tudi ženin in ne-
vesta, nelkaj pa sta je darovala svečenika Jupitru. Z uživanjem ženi-
tovanjiske pogače iz pirine moke sta bila ženin in nevesta v zakonu pove-
zana. Predlog con = cum izraža to zakonsko zvezo s far - piro. Pri rimski
poroki je bilo še več sakralnih dejanj, eno izmed njih pa je prav to.
ženitovanjiska pogača - bos man. Gotovo so vam oib tem
opisu misili uhajale na Gorenjsko in v Prlekijo, tam gori imamo gorenj -
s ko ženitovanjsko pogačo, na vzhodu pa b o s m a n , pa ne
samo tam, tudi drugod je ženitovanjska pogača splošno običajna. Dočim
pa nam dosedaj še manjkajo podrobnejši opisi o vlogi, ki jo je zavzemala
na svatbah gorenjska pogača, smo o bosmanu in vzhodni naši ženitovanjski
.pogači nekoliko bolje poučeni.^* Piro nadomešča pri nas pšenica.
Gorenjsko pogačo prinese po Valvasorjevem poročilu^" teta v ženinovo
hišo. Kruh je okrašen s testenimi liki in z zelenjem, kar znači slavnostno,
praznično pecivo. O nadaljnji njeni usodi Valvasor moilči, samo čas še ome-
nja: »wann die Heimführung geschieht« — torej takrat, ko ženin pelje
'¦^5 Marquardt Joachim, Das Privatleben der Römer. I. Besorgt von
A. Mau. Leipzig 1886, str. 33. »Tribus enim modiis apud veteres noptiae fiebant;
usu, si verbi gratia mulier anno uno cum viro, licet sine legibus fuisset; f a r r e ,
cum per pontificem maximum et Dialem flaminem per frugeis et molam salsam
coniugebantur, unde confarreatio appellabatur, ex quibus nuptiiis patrimi et
matrimi nascebantur; coemtione vero atque in manum conventione,!
cum illa in filiae locum, maritus in patris veniebat; ut si quis prior fuisset :
defunctus, locum hereditatiis iustum alter! faceret, (Gains, Imstitutiones, 1, 109, ;
110 Servius ad Verg. Ge. 1, 31. cit. Marquardt, str. 33). :
28 M a r q u a r d t, n. d. 35.
Gai i Institutiones, edid. Paulus Krueger et Gvilelmus Studemund, '
Berlin, Weidmann 1877, I, istr. 22: »Farreo in manum conueniunt per quoddam 1
genus sacrificii, quod luovi farreo fit: in quo farreus panis adhibetur, uude
etiam confarreatio dicitur; complura praeterea huius iuris ordinandi gratia j
cum certis et sollemnibuis uerbis, praesentibus decem testibus, aguntur et fiunt. j
Quod ius etiam nostris temporibus in usu est: nam flamines maiores, id est
Diales Martiales Quirinales, item reges sacrorum nisi ex farreatione nati non
leguntur, ac ne ipsi quidem sine confairreatione sacerdotium habere poisisunt.«
28 Orel B., 1. Od Ikruha de malega kruhka. Etn. X/XI, 1937—39, 198 sl. Isti,
Carodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana v slovenskih ženitovanjskih i
običajih. Etnolog XIV, 1941, str. 74 sl; XV, 1942, str. 25 sl.
29 Valvasor, Ehre XVI, 281—282. \
58 France Kotnik:
nevesto že na svoj dom. še drug kruh omenja Valvasor ob poroki, to je
okrašeni presnec. V Dražgošah je bila nevestina pogača že pri peki okra-
šena: na sredi ženin in nevesta iz kruha, okoli njiju pa tički, miši, mucka
ter pisana bandera, ob robu pa kita.^o
O gorenjski ženitovanjski pogači mi je F. S. Finžgar tole sporočil:
Zvečer ob kalkib devetih prinese najboljša nevestina prijateljica v spremstvu
dveh drugih deklet pogačo na glavi (na svitku). Pogača je okrogla, vsa je z
umetnimi rožami okrašena in polna gorečih sveč. Vsa tri dekleta so navadno
oblečena, ne svatovsko, prijateljica nosi bel predpasnik. Ko pride pogača, godci
utihnejo. Priskoči ženinov drug. Dekle vzame pogačo z glave, dene drugu lep
svitek na glavo, nanj ipa ipoloži pogačo z gorečimi svečami. Tako okrašen zapleče
drug z nevestino prijateljico, ne da bi pogačo držal. Ko je ta ples končan, po-
stavi pogačo na svatovsko mizo pred ženina in nevesto. Kedaj jo razrežejo, kdo
dobi od nje, tega se Finžgar ne spominja več. To je videl povsod po Gorenjskem,
posebno pa v Breznici in v Loki. Pogačo speče »teta« ali nevestina botra, pri-
nese jo pa omenjena deklica. Kakor poroča Valvasor, jo je prinesla v 17. stoletju
še teta sama na svatbo, sedaj jo le speče.
Pa še eno okrašeno pogačico srečamo na Gorenjskem. Ko pride nevesta v
spremstvu svatov na ženinov dom, so vrata zalklenjena. Vrši se običajno navi-
dezno prerekanje z reševanjem ugank. Ko se po tem besedovanju, ki ga vodi že-
ninov starešina, odpro vrata, se prikaže ženinov brat, ki prenese mlado čez prag
v hišo, ker nevesta ne sme stopiti na prag. Nato ji podari z umetnimi rožami
okrašeno pogačico, ona pa mu daruje tolar. Povsem realno razlaga ljudstvo po-
daritev okrašene pogačice: Kruha pri nas neboš stradala. Prenos
neveste čez hišni prag pa pomefti po ljudski razlagi: Sedaj si navezana na to
hišo, iz katere ne boš prej odšla, preden te ne bodo mrtvo prenesli zopet čez
ta prag.'^i Ples s pogačo na Gorenjskem je sličen plesu z bosmanom na vzhodu.
Poudaril bi le nekatere momente v obredju z bosmanom, ki so za to
razpravo važni. V ormoškem okraju pomeni bosman po ljudskem mišljenju-
most iz samskega v zakonski stan. Pojedo ga in potem ni več vrnitve po
tem mostu, ženin in nevesta sta stopila v novi stan in sta po zaužitju bosma-
na neločljivo združena.''^ Ta ljudska razlaga ima paralelo v starorimskem
ženitovanjskem obredu, kjer sta ženin in nevesta tudi jedla od pirine po-
gače in sta bila nato v zakonu povezana (c o n farreatio). Narodna pesem
nam pojasnjuje, da je bo'sman »zakona izgled« in izraža nevesti tudi vošči-
lo za ljubezna deteta. Vpeljavanje bosmana in gorenjske ženitovanjske po-
gače na gostijo se vrši slovesno, združeno je z godbo, plesom in na vzhodu
tudi s pesmijo. In preden gre mlada žena Sipat, položi oče starešina med
godbo in pesmimi nevesti bosman v krilo. Najvažnejše je seveda zauživanje
bosmana po ženinu in nevesti, to je odločilni zaključni obred gostije.
K o r o v a j. Kruh okrogle oblike se imenuje pri Rusih korovaj.''^ Tudi
ženitovanjski kruh ima isto ime. Poljaki, Bolgari in Srbi ga tudi poznajo.
Imenuje se korovaj, kravaj, kravalj. Pri Velikorusih in Malorusih jeo njem
ohranjenih mnogo pesmi, že ko ga mesijo in peko, je delo združeno z lepimi
narodninii pesmimi. V svatbeni pesmi sam Bog korovaj mesi, Bogorodica
sveti, angeli pa nosijo vodo.''* že to kaže, kako svet je ta kruh. Korovaj je:
30 Orel, Etnolog X/XI, str. 209.
31 F. S. Finžgar, ustno poročilo.
32 K o c i ip e r St., Pravne starine iz ormoškega okraja. ČZN XXXV, 1940, str. 52.
33 To je ista beseda kakor naš kravaj -ec. Kravajec je upravičen deminutiv,
ker je naš res majhen. O kravajcu pa drugič kaj več. Za sedaj priim. Ložar
R, Narodopisje Slovencev I, str. 196 V poglavju Ljudska hrana.
3* Sumcov J. F., Hleb v obrëdach i pësnjach. Harkov 1885, str. 116.
o piri in ženitovanjskem kruiiu 59
Jak den bilyj — jak Bog mylyj — jak jasneje sonenko — ščo svityt v viko-
nenko.^° Ženitovanjski kruli je MI ozko povezan z ruskim verskim življe-
njem, s ikrščanstvom, pa tudi že v predkrščanski poganski dobi s pogan-
skim verovanjem. Slovani so darovali bogovom kruh. Tudi »Slovo Hri'sto-
Ijubca« (14. stol.) govori o tem, da pokladajo (žrtvujejo) bogovom koro-
vaj in ga jedo.^" Kruh je imel pri svatbenih obredih žrtveni in simbolični
pomen — žrtvovali so ga, bil pa je tudi simbol zakonske zveze. V Galiciji
se s korovajem gostijo vsi sorodniki, on jih druži v sorodniško o^bčestvo.^'"
ženitovanjski kruh kot z a k r a m e n t a 1 e. Nekoč so
korovaj nosili tudi v cerkev k poroki. Ko sta se 1. 1526. poročila knez Vasilij
Ivanovič in kneginja Helena Glinskaja, so spekli dva korovaj a, enega za
kneza, drugega za kneginjo. Nesli so ta kruha, kakor se še
danes vrši pri poroki, za knezom in kneginjo skupno in z
gorečimi svečami v cerkev in pozneje v spalnic o.**
Potemtakem so korovaj v cerkvi blagoslovili, že-
nitovanjski kruh je spadal takrat še k cerkvenemu obredu poroke.
»Kedar k poroki gredo, nese vodilja s seboj veselega kruha, ki ga deli
med vse one, ki goste na poti v cerkev in iz cerkve srečujejo.«3» Preden
nevesta gre spat, ji položi starešina boisman med godbo in pesmijo v krilo.
Bosman ženin in nevesta zaužijeta.
To sta dva običaja, ki sta važna, ker spominjata na nekdanje cerkvene
obrede. Vodilja nese ženitovanjsko pogačo, veseli kruh v cerkev, kakor so
nosili korovaj v cerkev. Danes v kat. cerkvi kruha pri poroki ne blagoslav-
ljajo več, nekoč so ga pa. Vino in kruh je Cerkev blagoslavljala ob raznih
dneh cerkvenega leta in tudi pri poroki, ali oboje skupaj ali pa tudi kruh
posebej. Dočim je blagoslov ženitovanjskega vina še dbičajen, n. pr. v la-
vahtinski in deloma v krški škofiji in ga ponudi duhovnik najprej ženinu
in nevesti, ženitovanjskega kruha ne blagosUavfljajo več. Napačno bi bilo
smatrati blagoslovljeno ženitovanjsko vino kot šentjanževec. To je nekaj
povsem drugega. Skupaj jesiti in piti pri poroki je bil nekoč simbol zakon-
ske zveze."" Korovaj so nesli 1. 1526. ob kneževi poroki tudi v spalnico. In
kedar naša nevesta na vzhodu gre spat, ji položi starešina bosman v krilo.
Oboje je tudi spomin na benedictio thalami. Saj so ponekod zakoncema
dvakrat nudili blagoslovljeno vino, po poroki v cerkvi in zvečer, ko se je
izvršila benedictio thailami. In ko je Cerkev še blagoslavljala poročni kruh
ali pa vino in poročni kruh skupaj, sta zakonca zaužila zvečer, preden sta
šla v poročno postelj, najbrž tudi kruh, kar še kažejo naši običaji.*^
Francoski rituali obsegajo razen obrazcev za blagoslove tudi obrazec
za poroko in z njimi tudi za blagoslavljanje in ponudbo kruha in vina ali
vina samega poročencema. V stari dobi se je vršila poroka na domu. Na
Francoskem se je Cerkvi prej posrečilo, da je preložila akt sklenitve poroke
v cerkev in pred duhovnika, kakor v drugih krščanskih deželah. Ko je akt
35 S u m c o v, n. d. 99.
3« Sumcov, n. d. 125—126.
3' Sumcov, n. d. 136.
38 Pip rek J,., Slawische Brautwerbungs- und Hochzeitsigebräuche. Stuttgart
1914, Str. 179. — Sacha rov, Skazanija ruskago naroda III, 25, 28.
39 Pajek, črtice, 83.
^0 Franz A., Die kirchlichen Benediktionen im Mittelalter. I, 281.
¦'i Formule iz srednjega veka v francoskih, angleških in italijanskih ritualih
glej pri F r a n z u I, 282 in drugod. Ponekod so po ženitovanjski maši jedli
samo blagoslovljen kruh brez vina.
60 France Kotnik:
sklepanja zakona prešel iz rodbinskega kroga v cer'kev, se je tja preložilo
tudi uživanje blagoslovljenega vina in kruha.V pontifikalu (baje iz 13. sto-
letja) opatije Lire- (diecesa Évreux) so blagoslavljali po poroki kruh in
vino po temle obrazcu:
Benedic, domine, istum panem et hunc potum et hoc vasculum, sicut
benedixisti quinque panesi in deserto et sex hydrias in Cana Galileaei, ut
sint sani et sobrii atque immaculati omnes gustantes ex eo, salvator mundi,
qui vivis etc.
V Slovenski krajini spregovori starešina, ko prinese drüzban bosman
v sobo, z njim pleše in ga odloži na mizo: »Tole je naša sneha dala prinesti
dar, s katerim nas hoče obdarovati, kakor je Gospod Jezus v pustini nasitil
množico. Blagoslovi nam, dragi Jezus, ta dar, če je majhen, naj bo blago-
slovljen,  da  bi se vsi iz njega n a d e I i I i.. .^"^
Tu opravi blagoslov ženitovanjskega kruha namesto duhovnika sta-
rešina. To je gotovo spomin na nekdanji cerkveni blagoslov kruha. Tudi
branje evangelija velikonočnega ponedeljka v Lipovcih v Slov. Krajini, ki
ga bere nad bosmanom, katerega držita svatbica in drug, starešinai, kaže
na povezanost kruha s Cerkvijo. Merodajne za ta običaj so pač bile besede
v evangeliju (Luka 24, 13—35) : »Ko je pa sedel z njima k mizi, je vzel
kruh, ga blagosloivil, razlomil in jima dal. ..«
Dognali simo, da je ženitovanjski kruh spadal nekoč na konec cenkve-
nega obreda poroke, da je bil blagoslovljen in da so ga v cerkvi pojedli. To
v stari dobi ni bilo nič čudnega, saj so zauživali v cerkvi blagoslovljeni
kruh tudi ob drugih prilikah; omenjam evloigijo in navadne druge bla-
goslovljene kruhe.*3 Ker je bil blagoslovljen, zato je bil svet. Ruska na-
rodna pesem nariva korovaj svet, pri nas pa se imenuje tudi veseli kruh.
Po cerkvenem blagoslovu je postal kruh zakramentale. Uporaba zakramen-
talij pa naj bi varovala vernike pred demonskimi vplivi in jim dodelila
zdravje na duši in telesu. Besedilo benedikcij kaže na apotropejski značaj
blagoslovljenega kruha. Blagoslov kruha je odgovarjal potrebi, postaviti
najvažnejše hranilo pod blagoslov Cerkve. Kruh, ki je potreben iza ohra-
nitev fizičnega življenja, naj bi bil, ob raznih prilikah blagoslovljen, sred-
stvo proti vsem pretnjam duševnih in telesnih bolezni.** In blagoslovljeni
ženitovanjski kruh je simbol zakonske ljubezni in zveze, ki jo varuje s
svojo močno hrambo. Zato ga zaužijeta ženin in nevesta.
že v poganskem Rimu pomeni kruh pri poroki simbolično zakonsko
zvezo. Krščanska cerkev ga je blagoslavljala. S tem pa je postali zakramen-
tale. Ko pa je bil ta blagoslov opuščen, še vedno živi ženitovanjski praznični
kruh v običajih raznih narodov kot simbol zakonske zveze, kakor je živel
že v poganski dobi pri Rimcih in tudi drugih indoevropskih narodih. Se-
veda so mogli kruh žrtvovati bogovom še-le takrat, ko so ga že znali mesiti
in peči. Kedaj pa so to Slovani že znali, ne vemo. Tudi Slovani so bržkone
uživali pred kruhom zdrolbljeno ali stolčeno kašo žitaric, med katerimi je
zavzemala važno mesto tudi pira, posebno pa proso, ki je istotako pra-
staro žito.*^
¦»2 F r a n z A., n. d. 282. V„ Novak pri Orlu, Etnolog XV, 34.
« Kotnik Fr., Presnec. Etnolog XVI, 1943, str. 40—41.
** Franz, n. d. I, 268—278.
*5 Ta članek je prvo poročilo o zvezah nekaterih naših ženitovanjsikih obre-
dov in jedi z antičnimi in slovanskimi obredi, o katerih bom kasneje obširneje
razpravljal. Zato v tem sipisu ne upoštevam druge literature.
o piri in ženitovanjskem kruiiu ß\
Zusammenfassung. Vom Spelt und Hochzeitsbrot. Im ersten Teile der Ab-
handlung wird die materielle Seite des Speltes volkskundlich behandelt, die
verschiedenen Namen desselben angeführt und der Name Pira ethymologisch
erläutert. In einem kurzen Überblick wird die Herkunft und die Verbreitung
des Speltes, gestreift. Der Spelt ist in ensern Gegenden im Aussterben begriffen.
Der zweite Teil behandelt die Rolle, die der Spelt (far) bei der ältesten Form
der römischen Ehe (confarreatio) einnahm, wo der farreus panis, mit
fruges und der mola salsa zubereitet, vom Priester dem Juppiter geopfert und
auch von den Brautleuten genossen wurde und! so sakral die eheliche Verbindung
symbolisierte. Den Spelt vertritt bei uns der Weizen, aus dessen Mehl des Hoch-
zeitsbrot gebacken wird. Die christliche Kirche, sowohl die kath. als auch die
otrhoidox weihte und die Brautleute und Gäste aßen davon in der Kirche, wo
auch jetzt noch geweihter Hochzeitswein getrunken wird. Auch bei den Slowe-
nen bedeutet das bosman genannte Hochzeitsbrot symbolisch den Ehebündnis.
Als Sakramentale hatte das Hochzeitsbrot einen apotropäischen Charakter und
schützte vor den Einflüssen der Dämonen, außerdem sollte es Gesundheit an
Leib und Seele verleihen. Als die Hochzeitsbrotweihe in der Kirche nicht mehr
Vorgenommen wurde, übernahm in Prekraurje die Rolle des Priesters der sta-
rešina, der es fast mit den gleichen Worten segnet, welche seinerzeit die Kirche
gebrauchte. Als Volksbrauch blieb der feierliche Akt mit dem Hochzeitsbrote
in verschiedenen Variationen bis heute erhalten.