Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
54170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 32.000
Letna inozemstvo	Lir	50.000
Letna inozemstvo, USA dol.	35
Poštno čekovni tačun:	štev.	11234499
m	L
	hH
m
Leto XXXIX. - Štev. 18 (1947)
Gorica - četrtek, 30. aprila 1987 - Trst
Posamezna številka Lir 700
Letošnji Praznik dela
Kaj je pravzaprav delo? Je breme, opravljanje nekih dolžnosti, združeno s trudom in povzročujoče nezadovoljstvo, ali pa je priložnost za uveljavitev lastne iznajdljivosti, razvijanje osebnosti ali celo za prekomerno obogatitev? Kapitalizmu pomeni delo osnovo za oblast, dobiček, bogastvo. Prav zato prihaja do gospodarskih spopadov med trusti in političnimi silami, ki zadobivajo ogromne razsežnosti. Bogastvo se zbira v rokah nekaterih posameznikov ali skupin ljudi, revščina pa zlasti v Tretjem svetu pesti vedno večje plasti ljudstva. Nove tehnike pri proizvodnji povzročajo, da so delovna mesta še bolj negotova.
Današnji gospodarski razvoj terja vedno bolj poglobljeno in podrobno raziskovalno delo, stroji postajajo bolj izpopolnjeni (mikroelektronika, telematika), kar prinaša s seboj manjše upoštevanje ročnega dela. Zato so delovna mesta za nekvalificirane delavce vedno bolj ogrožena, saj jih produkcija manj potrebuje kot nekdaj. Vedno bolj je delavec sam s svojim strojem, ki mu je zaupan: ure in ure, leta in leta. Vse to povzroča umsko neuravnovešenost in živčnost.
Poklicev je vedno manj, saj bo v kratkem vse avtomatizirano. Obstaja zato nevarnost, da zaposleni delavci pozabijo na brezposelne. Tudi sindikati so izgubili na svoji moči in pomenu, saj se zanimajo predvsem za zaposlene in bolj zmožne, manj za druge. Marsikateri delavec se zaradi tega sprašuje, ali ima še smisel biti zapisan v sindikat.
Tudi navaden delavec si mora biti danes na jasnem o pomenu in vlogi kapitala, o dobičku, o zakonih, po katerih se ravna ekonomija. Ta je človeku potrebna, je nekaj pozitivnega, a mora biti v službi človeka, ne pa obratno. Gospodarstvo mora voditi solidarnost. Ce te ni, pridejo na površje pohlep, oblastiželjnost in težnja po uživanju. Izkoriščanje človeka po človeku je vnebovpijoč greh.
Vedno več je takih, ki so brez dela ali ga iščejo. To prizadene zlasti mlade. Zato se v razvitih državah pojavlja težnja po skrajšanem delavniku (od 40 na 36 ur ali še manj), da bi prišli do zaposlitve tudi tisti, ki so brez dela. Toda tudi za mlade velja: potrebna je posebna izobrazba in usposobljenost, kajti nujno se je treba prilagoditi novim gospodarskim in družbenim razmeram.
Pereči problemi, povezani z delom, kličejo po rešitvi. Kdor si bo za to nesebično in vztrajno prizadeval, bo dobil plačilo, ki ga Kristus obljublja tistim, ki so mu dali jesti, piti in so ga oblekli!
RUDI BOGATEČ
Kii miki ..M h mtmtf
V Novi reviji št. 57 je Spomenka Hribar napisala študijo z naslovom »Avantgardno sovraštvo in sprava«. V spisu analizira avantgardnost Partije in njene posledice.
Avantgardnost je tuja beseda. Na Primorskem poznamo to besedo iz časov fašizma, ki je organiziral mladino kot »avan-guardiste«. V vojaškem izrazoslovju »a-vantgarda« pomeni edinice, ki hodijo spredaj pred ostalo vojsko in ji delajo pot. V ideološkem smislu pa avantgarda pomeni idejnega nosilca kakega gibanja. Partija se ima za avantgardo delavskega razreda in ljudskih množic. Za avantgardo se je Partija sama oklicala.
S. Hribar jz tega izvaja posledice, ki nujno izhajajo iz te samovoljne opredelitve komunistične partije. Najprej to, da je temelj avantgardnosti partije v izenačenju enega dela naroda (partije) s celoto, to je s celim narodom. Zato Partija (Zveza komunistov) izraža popolnoma in v celoti vse narodnostne interese; narod je v Partiji »utelešen«.
»Avantgardistična vloga partije je v tem, da ima partija dejansko v rokah vse pozicije,« pravi S. Hribar, ko govori o zadnji vojni in revoluciji. Formalnosti, videz prepusti drugim; med vojno Izvršnemu odboru OF. Po vojni, ko je prišla na oblast, je partija prepustila predpravice, formalnosti, videz ljudskim množicam v Socialistični zvezi delovnega ljudstva, sama je pa obdržala vso ljudsko oblast, ker je »avantgarda«.
Zato pravi S. Hribar: »Če partija nima v rokah države, partija ni avantgarda; če partija nima v rokah sodstva, partija ni avantgarda; če partija nima v rokah kulture, partija ni avantgarda; če partija nima v rokah šolstva, partija ni avantgarda; če partija nima v rokah vojske, partija ni avantgarda; če partija nima v rokah naroda, partija ni avantgarda. Kontroliranje in podrejanje vsega družbenega življenja je nujnost, ki izhaja iz načela avantgardnosti.«
Ker se ima za avantgardo, je partijec »najvišji človeški lik, katerega moramo skušali vsi doseči«, je rečeno v navodilih partije med vojno. Vsi partijici se morajo truditi, da bi ta idealni človeški lik dosegli, zaveznikom v OF pa to a priori, že vnaprej ni mogoče, saj so partijci »edini pravi sinovi svojega naroda«.
Tako je zapisano v dokumentih revolucije. če je tako, potem je logično, da je partija »edini legitimni nosilec patriotizma« in vsi, ki niso s partijo, »ne sme-
Mladina - upanje Cerkve
mo priznati, da so še živi deli slovenskega narodnega telesa«, pa naj bodo to izdajalski buržuji ali njihovi vojaški bajtarji ali celo lastni tovariši, če niso z NAMI (s partijo). Še več, vsem takim ne smemo priznati, da bi bili sploh ljudje; oni so »golazen«, ki naj se iztrebi, »gnojna rana«, ki jo je treba »izžgati z razbeljenim železom«, oni so »pasji sinovi« in za pse je primerna pasja smrt, kakor se moremo obilno poučiti iz Kratkega kurza zgodovine VKPb.
Potem pravi S. Hribar: »Sodelovanje domobrancev z okupatorjem in njihovimi zločini nam še danes zamegljujejo vpogled v pomen sovražnosti in v samo sovraštvo te strašne boljševiške logike, ki iz svojega principa deluje po načelu: Kdor ni z nami, je proti nam, logika, ki je bila s svoje strani vpletena v državljansko vojno pri nas.«
»DEMOKRATIČNI CENTRALIZEM«
Pa še eno dejstvo: partijci in partije veliko govorijo o demokraciji, vendar jo razumejo po svoje. Partija ni ena izmed strank, temveč je avantgarda, zaradi tega se ne sme utopiti v demokraciji, ne sme postati ena izmed strank, ampak ostati mora avantgarda. Zaradi tega so med vojno zapisali: »Mi smo pristaši organizirane demokracije«.
To imenujejo tudi demokratični centralizem. Obstaja pa v tem, da partijski vrhovi odločajo, koliko in katerih demokratičnih pravic sme ljudstvo ob danem času uživati.
NEKAJ ZAKLJUČKOV
Iz povedanega sledi, da je partija po svojem bistvu, kot avantgarda, diktatorska in ne more biti drugačna. Kot avantgarda se enači ne samo z delavskim razredom, temveč s celim narodom. Zato, kdor ni s partijo, ni z narodom, kdor ni z narodom je »izdajalec«. Preprosta logika vseh diktatur.
Zavoljo tega biti »izdajalec« v očeh partije res ni nobena sramota, temveč prej čast, saj predvsem pomeni, da nisi za diktaturo. Pomenljiva je tudi partijska taktika, da ne gleda na formalnosti, na videz, ko išče zaveznikov, temveč da hoče le imeti v svojih rokah »vse pozicije«, to je vse ključne položaje oblasti.
Tako je bilo, tako je, tako bo, dokler bodo partije ostale partije po boljševi-škem modelu.
Sedanji sv. oče na svojih številnih dušno-pastirskih potovanjih širom po svetu kaže povsod izredno zanimanje za mladino; povsod se srečuje z njo, povsod začenja z njo pogovor. In mladi ga poslušajo, stopajo z njim v razgovor, v dialog.
Tako je bilo ob zadnjem obisku v Čilu, tako je bilo v Argentini: papež in mladi so si prijatelji, se med seboj razumejo. Pri tem ne mislimo na papeža kot osebo, temveč na papeža kot predstavnika Kristusove Cerkve. Zato smemo svojo misel raztegniti: Mladi in Cerkev se danes razumejo, stopajo v dialog, v medsebojni razgovor.
EKUMENSKO SREČANJE
Te misli in opažanja veljajo tudi za slovensko mladino zadnjih generacij, za mlade izpod dvajset let. To dejstvo se je izpričalo v soboto 25. aprila v oglejski baziliki. Ni šlo za nepregledne množice, kot se zbirajo ob sv. očetu, vendar je bilo v oglejski baziliki zbranih nad dva tisoč mladih z njih duhovniki in z mladim škofom Metodom.
Ta mladina je pa izpričala še nekaj: izpričala je tudi svojo ekumensko zavest, saj so se zbrali številni mladi tudi iz obmejnih škofij Vidma, Trsta, Pordenona. Zato je celotno slavje potekalo v obeh jezikih, slovenskem in italijanskem, ob sodelovanju slovenskih in italijanskih duhovnikov. Marija, ki je njej posvečena oglejska bazilika, nas je še enkrat združila v izpovedi iste vere in bratske ljubezni.
Srečanje v Ogleju so si zamislili, da proslavijo dvajsetletnico novega verskega gibanja Pot v Sloveniji. Prav na tiho so pred dvajsetimi leti začeli nekateri takrat kaplani in župniki; zbirali so okrog sebe mlade, ki so zapuščali osemletko. Družili so se ob poslušanju božje besede in ob skupni molitvi ter pesmi. Zgled so videli v Italiji in tudi drugod po svetu, kjer je že bilo razširjeno gibanje »Comunione e Liberazione«. Z njim so ohranili zvezo ves čas in gojijo stike tudi danes. Zaradi tega so pripravili tudi združeno slavje v Ogleju preteklo soboto.
Iz tega prvega oglja mladega župnika Vinka Kobala in drugih se je razpihal ogenj, ki je zajel mlade že po celi Sloveniji, saj so bili navzoči v Ogleju ne samo Primorci, temveč tudi iz ljubljanske in mariborske škofije. Pa tudi naša mladina iz Gorice.
Iz tega gibanja so se rodila mladinska srečanja v Stržišču, Ligu. Livku, na Vrhu pri Treh Kraljih in še v drugih krajih na Slovenskem.
Nekdo je dejal: »Predvsem iz vrst te mladine prihajajo sedanji duhovniški in redovniški poklici v Sloveniji. »Stržiščar-ji« orjejo na globoko, gradijo na duhovnosti in žrtvah, v župniji in za župnijo.«
Številni avtobusi iz Slovenije, Furlanije, Pordenona so pripeljali mlade fante in dekleta že pred deseto uro v Oglej. Pred baziliko so se zbirali. Ob deseti uri so pristopili k oltarju za somaševanje škof Metod Pirih iz Kopra in kakih 50 duhovnikov obeh jezikov. Mladi so med tem prihajali v vrsti skozi glavna vrata pred oltar. Vsak je imel v roki svečo.
Ko so zasedli svoja mesta okrog oltarja, je eden prebral pozdravno pismo go-riškega nadškofa Bommarca, ki sam osebno ni mogel biti navzoč, ker je bil zadržan drugje. Zatem se je začela liturgija in sicer z obnovitvijo krstnih obljub.
V uvodnih besedah so pojasnili, zakaj: tu v Ogleju so pognale prve korenine našega krščanstva, ki so se potem razrasle na vse obmejne dežele od Jadrana do Drave in prek nje, od Adiže do Kolpe in Sotle. Vsi ti kraji dolgujemo svoje krščanstvo misijonarjem iz Ogleja. Slovenci severno od Drave tudi misijonarjem iz Salzburga. Zavoljo tega ni primernejšega kraja kot je Oglej, da skupno izpovemo in potrdimo svojo vero v Kristusa. S prižganimi svečami v rokah je mladina v slovenskem in italijanskem je-
ziku izpovedala svojo vero. V znamenje katoliškega občestva so si izmenjali velikonočno svečo med zastopniki italijanskih in slovenskih skupin. To vero je potrdila tudi pesem »Kristus je od mrtvih vstal«. Mogočen zbor vseh navzočih in posebej še izbranega zbora je potem pel tudi med mašo.
PROF. ALOJZ REBULA GOVORI MLADIM
Za tem uvodom je spregovoril prof. Alojz Rebula. Slovenska mladina ga pozna, saj je že ponovno predaval v Ljubljani na Teološki fakulteti, pozna ga tudi iz njegovih knjig, ki so skoro vse izšle v Sloveniji, posebno še iz njegove knjige »Smer nova zemlja«. Njegove besede objavimo prihodnjič. Spregovoril je najprej v slovenščini, nato še v italijanščini, saj je mojster v obeh jezikih.
SV. MAŠA
Nadaljevala se je sv. maša med molitvami in petjem, med branjem bogoslužnih beril in besedo škofa Piriha, ki je v pridigi navzoče potrdil v veri. Saj je potrditev v veri bil namen celotnega srečanja. Prošnje pred darovanjem, uvod v očenaš, v sv. obhajilo, zahvalo po obhajilu, vse so oblikovali zastopniki posameznih skupin. Pri sv. obhajilu so najbrž vsi prejeli ta zakrament. Srečanje v cerkvi so zaklju-
čili z mogočno Marijino pesmijo.
Slovesnost se je zavlekla na dve uri in pol; bilo je pol ene, ko so mladi začeli zapuščati baziliko tiho in disciplinirano, kot so vanjo vstopili. Res lepo je videti tudi disciplinirano mladino. Zunaj cerkve so posedli po travi v prijetnem soncu in pomalicali, kar so prinesli s sabo. Popoldne jih je čakalo še srečanje v Gradežu.
V GRADEŽU
Mogočno je bilo tudi popoldne v veliki kongresni dvorani v Gradežu. To dvojezično srečanje je bilo posvečeno predvsem preverjanju začetkov in rasti na skupni dvajsetletni poti. Govorili so: Vinko Kobal, profesor iz Ljubljane, ki je skozi vsa leta v gibanju, prijatelj Italijan iz Gorice ter tajnik »Comunione e Liberazione« F. Ricci.
Bogate misli — večkrat pretrgane zaradi bučnih aplavzov — so povezovale pesmi dveh kantavtork iz Milana, ansambla iz Cerknega ter skupne.
V poslanici, namenjeni krajevnim škofom, so mladi nakazali tudi program leta za naprej. Slovenci smo lahko ponosni na to prehojeno pot. Stržiško drevo se je lepo razraslo, pognalo trdne korenine in obrodilo bogate sadove. Naj raste še naprej!
Mladi zamejci, že sedaj vabljeni na poletne tedne duhovnosti v Stržišču!
Obsoški katoličani v XX. stoletju
Inštitut za socialno in versko zgodovino v Gorici je izdal 3. zvezek zgodovinskih študij o obsoških katoličanih s podnaslovom »Goriška v času vojne, odporništva in demokratične obnove«. Zvezek prinaša poročila in referate, ki so jih imeli številni udeleženci simpozija v Gorici decembra 1985. Referatov je 16, poročil oz. pričevanj pa 9. Nastala je tako zajetna knjiga skoro 500 strani.
Referati in poročila se nanašajo predvsem na razmere med italijanskimi in furlanskimi katoličani goriške škofije od napada na Jugoslavijo aprila 1941 do za-črtanja novih državnih meja leta 1947. Gre za desetletje, ki je bilo ne samo razgibano, temveč tudi usodno za prebivalce nekdanje goriške nadškofije in pokrajine. V tem desetletju smo preživeli ne samo najhujšo vojno, temveč tudi zlom dveh diktatur, fašistične in nacistične, med slovenskim prebivalstvom pa zmago stalinistične revolucije in diktature; z novo državno mejo je bila prerezana dežela, ki je skozi vso zgodovino tvorila gospodarsko in politično enoto; italijanski deželani pa so doživeli zmago demokracije in začetke demokratične prenove. Niti za časa Napoleona in njegovih zmag niso naši kraji doživeli tako korenitih in usodnih premikov.
Temu času in razmeram so posvečeni članki v omenjenem zborniku. Ne gre za kak splošen oris tistih dogodkov, temveč le za posamezne poglede in pričevanja. Vse to gradivo naj bi bilo v pomoč poznejši historiografiji, ki naj bi s prispevki iz drugih virov podala kdaj celotno podobo tistih časov, razmer in človeških dejavnikov.
Gradivo so prispevali nekateri priznani italijanski zgodovinarji, npr. Fulvio Sa-limbeni s tržaške univerze, Raoul Pupo, Silvio Tramontin, Paolo Ziller. Raoul Pupo v svojem članku »II contesto interna-zionale delle vicende giuliane« razpravlja o tem, kako so se okoli Julijske krajine spletali med vojno in po njej različni politični in gospodarski interesi ne samo Italije in Jugoslavije, temveč vseh velikih sil, ki so se borile za premoč na tem koščku Evrope.
Silvio Tramontin razpravlja o splošnem položaju katoličanov v Italiji med letom 1940 in 1947 zato, da ga primerja s položajem v Julijski krajini.
Za nas Slovence, Furlane in Italijane
bivše goriške nadškofije je posebno zanimiva razprava L. Tavana o nadškofu Karlu Margottiju in goriški Cerkvi v omenjenih letih. Starejši duhovniki, ki smo tiste čase in razmere osebno doživeli, pa tudi vsi drugi bodo našli v Tavanovih raziskavah veliko zanimivih podatkov in novosti, ki do sedaj niso bile znane in jih je on odkril v arhivih tako škofijskih kot državnih. Iz tega in drugih člankov izstopa osebnost nadškofa Margottija in njegovih ožjih sodelavcev kot tistih, ki niso razumeli ali niso hoteli razumeti specifičnosti ljudstva in razmer v goriški nadškofiji ne pred vojno ne med vojno. Zaverovani so bili v idejo fašistične kulture in prepolni želje, da vse »romanizirajo«. Ena država, en jezik, en duce, ena Cerkev, v Cerkvi en jezik, latinščina, in ena tradicija, tista rimske Cerkve. Ta miselnost in to teženje je rodilo mnogo hudega za krajevno Cerkev, zlasti še v njenem slovenskem delu, pa tudi v furlanskem.
V zborniku je še dosti drugih pričevanj in člankov, ki so vsak po svoje zanimivi za našo ožjo preteklost. Lepo dopolnjujejo tisto, kar so svoj čas objavili dr. Ivo Juvančič in drugi v Sloveniji, ko razpravljajo o tem času in njegovih ljudeh.
Pobudniki simpozija so želeli, da bi tudi slovenski katoličani bili vsaj nekoliko zastopani s svojimi svojstvenimi problemi in razmerami. Tiste čase in razmere je skušal italijanski publiki približati dr. K. Humar. Njegov prispevek je pa le kratek pregled časov in razmer med Slovenci v goriški nadškofiji v omenjenem obdobju.
Zbornik so izdajatelji slovesno predstavili občinstvu v goriškem Avditoriju v četrtek 23. aprila. Navzoče je najprej pozdravil župan dr. A. Scarano, za njim je spregovoril prof. F. Salimbeni kot glavni promoter teh študijev, nakar sta zbornik predstavila dr. Guido Botteri iz Trsta in prof. Pierantonio Gios s padovanske univerze.
Zbornik se dobi v knjigarnah in stane
35.000	lir.
Brez kruha vsaj za nekaj časa lahko prebiješ; brez ljubezni pa si v enem samem dnevu kakor človek, ki so mu vsi pomrli. (Stanko Cajnkar).
Slovenska Cerkev in zdomci
OKNO V DANAŠNJI SVET
Objavljamo drugi del pogovora, ki ga je imel ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar z Ludvikom škobernetom in ga je objavila revija »Naš delavec«, april 1987 v Ljubljani.
Kako so se slovenski duhovniki vključili v prizadevanja za ohranitev navezanosti zdomcev na domovino?
Po zadnji vojni domača Cerkev dolga leta ni mogla imeti nobenih tesnejših stikov z zdomci, čeprav jih je že takrat bilo veliko. Nekateri so se že spremenili v izseljence in niso več mislili na vrnitev. Med njimi so bili tudi politični in ekonomski emigranti. Za vse te ljudi je bilo treba poskrbeti tako v verskem kakor v narodnem oziru.
Kolikor vem, sta od starih predvojnih izseljenskih duhovnikov ostala v Franciji msgr. Zupančič in msgr. Stanko Grims, ki je nad 50 let deloval med našimi rudarji v Alzaciji. Ker je bilo takrat po Evropi veliko slovenskih emigrantskih duhovnikov, mnogi pa so bili tudi že zunaj posvečeni, so ti postavili temelje urejeni skrbi za naše ljudi po zahodni Evropi.
Ti duhovniki so bili ne samo dušni pastirji, ampak tudi socialni delavci, ki so našim ljudem pomagali pri iskanju dela, urejanju njihovega položaja v družbi in pri uveljavljanju njihovih socialnih pravic ob nesreči itd. Tem duhovnikom je šlo predvsem za to, da naše ljudi ohranijo narodno zavedne in trdne v veri, čeprav je treba priznati, da do domovine, kakršna je nastala po vojni, niso imeli najprijaznejših odnosov. Njihovo delo pa je bilo izredno dragoceno in, žal, doma malo znano in še manj priznano.
Nekako po letu 1968 je domača Cerkev v Sloveniji mogla iskati tesnejše stike z našimi izseljenskimi duhovniki in zdomci ter izseljenci. Slovenski škofje so ljubljanskemu pomožnemu škofu dr. Stanislavu Leniču poverili nalogo, da je obiskoval duhovnike, se udeleževal njihovih
Ker sem od leta 1960 živel kot hotelir v Rimu, se mi je večkrat zgodilo, da so k meni prihajali slovenski rojaki, jugoslovanski državljani, ki so na jugoslovanskem veleposlaništvu v Rimu dobivali razne obrazce za obnovo potnih listov kakor tudi za razne druge dokumente; žal pa so bili ti obrazci izključno v srbohrvaščini in pisani v cirilici. Ker je bilo med temi Slovenci veliko gospodinjskih pomočnic in drugih ne pretirano šolanih ljudi, v glavnem cirilice niso razumeli in tako so se pogosto obračali name, da sem jim razložil, kaj njihovo državno predstavništvo v Rimu sploh hoče od njih. Večkrat sem bil naprošen, da jim izpolnim obrazce in napišem prošnje. Resnica na ljubo moram priznati, da mi je poslaništvo šlo vedno na roko v vseh zadevah, zavoljo katerih sem se nanj obrnil. Opazil pa sem, da kako leto poslaništvo ni imelo nobenega Slovenca v službi.
Ob neki priložnosti se je primerilo, da je bila gost mojega hotela pomembna jugoslovanska delegacija, ki se je mudila v Rimu, in sicer ideolog srbskega komunizma Pičulič iz Beograda, iz Ljubljane pa član CK KPJ Roman Albreht in direktor republiškega socialnega zavarovanja, čigar imena se ne spominjam več.
V pogovoru z njimi sem jim povedal, da ni na jugoslovanskem veleposlaništvu v Rimu nobenega Slovenca in da morajo jugoslovanski državljani slovenske narodnosti izpolnjevati obrazce v cirilici, ki je sploh ne znajo, ter da jim pri tem pomagam jaz. Tedaj se Pičulič obrne k Albrehtu in mu pravi: »Saj mi smo hoteli poslati v Rim tega vašega Jožeta Smoleta (sedanjega predsednika SZDL Slovenije), pa je rekel, da je zanj Rim premajhno mesto.«
Vse to me je spodbudilo, da sem pisal Stanetu Kavčiču naslednje pismo, čigar original še vedno hranim:
Rim, 22.1V. 1968
Spoštovani, podpisani Vinko Levstik, hotelir v Rimu (do danes še jugoslovanski državljan), si Vas dovoljujem opozoriti na sledeče:
1. V Rimu je izmed vseh pripadnikov jugoslovanskih narodov največ Slovencev.
2. Na jugoslovanskem veleposlaništvu, kjer smo vedno imeli močno zastopstvo, Že več kot leto dni ni nobenega slovenskega uslužbenca.
3. Potni listi se izdajajo v srbohrvaščini, pisani v cirilici, tudi Slovencem, kakor priča priloženi primer.
sestankov in obiskoval vernike po njihovih slovenskih verskih skupnostih. Tudi drugi slovenski škofje so začeli hoditi na obiske.
Sčasoma smo mogli začeti pošiljati tudi duhovnike od doma, ki so veliko bolj povezani z domovino, čeprav tudi nekateri emigrantski duhovniki radi prihajajo domov. Lani so nam iz Belgije z društvom Slomšek priredili presenetljivo prijeten obisk s svojim zborom in folklorno skupino. Vodil jih je emigrantski duhovnik Vinko Žakelj. Od nas pa so tudi že nekateri duhovniki peljali cerkvene pevske zbore na tuje in tako povezovali zdomce z domovino.
Ali so se duhovniki vključili v delo zdomskih društev oziroma klubov?
Tu stvar ni tako preprosta. Ne poznam je sicer iz osebnih izkušenj, pač pa iz pripovedovanja in različnih poročil. Sprva so po drugi svetovni vojni delali med zdomci in izseljenci skoraj samo duhovniki in skupine ter društva, ki so obstajala že prej, ali pa so jih oni ustanovili.
Ko je prišlo do ustanavljanja novih društev, izraziteje navezanih na domovino, se je večkrat čutilo, kako da so ta društva poleg pozitivnih narodnih in kulturnih ciljev ustanovljena tudi zato, da bi na zdomce vplivala še v drugih ozirih. Ponekod je prišlo do sodelovanja, nato do razočaranja; ponekod se držijo vsak svojega in si ne nasprotujejo, ponekod pa je nasprotovanje kar očitno. Veliko je odvisno od ciljev, načina dela in ljudi na obeh straneh.
Treba bi bilo najti neko boljšo pot. Tako eni kot drugi bi morali biti veseli vsega, kar se naredi za ohranitev narodne zavesti na eni ali na drugi strani. Če pa duhovnik vidi, da gre vodstvu kluba ali društva predvsem za to, da ljudem onemogoči sodelovanje na verskem področju, potem seveda pride do trenj. Upati je, da bo tega vedno manj.
4. Kadarkoli imajo Slovenci opraviti na poslaništvu, jim vedno dajo formularje v srbohrvaškem jeziku, pisane v latinici. Tudi za to prilagam primer, iz katerega je razvidna resničnost trditve. Dogaja se, da slovenska dekleta in drugi, ki so po službah v Rimu, prihajajo k meni, da jim zadeve pojasnim in namesto njih izpolnim. Zaradi tega se me je prijelo ime »slovenski konzul«.
5. Znano mi je, da je bil imenovan za svetnika na veleposlaništvu v Rimu gospod Jože Smole, ki pa da je imenovanje odbil, z obrazložitvijo, da je to zanj prenizko mesto, če ne morete dobiti primernega slovenskega komunista za to mesto, pa pošljite kakega člana SZDL Slovenije. Pomembno je, da se na veleposlaništvu v Rimu ne bodo teptale najosnovnejše pravice Slovencev, kakor sledi iz obstoječe jugoslovanske ustave.
te vnaprej se zahvaljujem Vam in Vašim sodelavcem za morebitno pozornost, ki jo boste posvetili temu pismu.
Z odličnim spoštovanjem.
Stane Kavčič mi na pismo ni odgovoril, pač pa sem učinek svojega pisma prebral nekaj tednov kasneje v ljubljanskem »Delu«, kjer je pisalo, da je Kavčič sklical svoje sodelavce, odgovorne za zunanjo politiko, na posebno sejo, kjer jih je seznanil z dejstvom, da smo Slovenci v tujini premalo zastopani. Učinek: trije novi Slovenci na jugoslovanskem poslaništvu v Rimu.
Ta svoj prispevek sem objavil zato, da bo slika nekdanjega predsednika slovenske vlade bolj celovita. Vinko Levstik
Kaj bo z jezom na Idrijci
V tolminski in idrijski občini tečejo hude razprave ali postaviti jez na Idrijci ob Dolenji Trebuši ali ne. Slovensko elektrogospodarstvo že dolga leta namreč načrtuje, da bi ob Dolenji Trebuši zgradili 120 m visok jez. Za njim bi nastalo umetno jezero ki bi segalo do Spodnje Idrije. Voda iz jezera bi služila za vodno elektrarno. Nastalo jezero bi zalilo dolino Idrijce in nekaterih njenih pritokov. S tem bi potopili celo dolino od Trebuše do Spodnje Idrije. 140 kmetij bi bilo preplavljenih in kakih 700 ljudi bi morali preseliti, dela bi pa trajala kakih 10 let.
Nič čudnega, če so ljudje ob teh načrtih zaskrbljeni in se jim upirajo. Kdo bi se pa ne? Odločitev za gradnjo ali ne te vodne elektrarne pa mora pasti v tem letu.
■ Vse kaže, da je postala Španija novo središče evropskega terorizma. V Barceloni naj bi se italijanske Rdeče brigade, francoska Action Directe in zahodnonem-ška RAF povezale z baskovsko teroristično organizacijo ETA. Iz Barcelone so zadnje čase vsklajali razne atentate v zahodni Evropi. Tako sta bila aretirana v Rimu Francesca de Mitrio in Marco Romano Malaspina, ki sta se 23. aprila vrnila iz Španije. Prav tako sta se pred kratkim vrnila iz Španije Američanka El-len Codd in njen prijatelj Mario Pisano, aretirana v Liguriji, ter zakonca Nicola Serrao in Giuliano Zuzzaro, ki so ju priprli pri Turinu. V sami Barceloni pa sta bila aretirana Fabrizio Burtet in Clara Piacenti, ki sta sodelovala v atentatu na »guardio civil« (orožnike). K vsem tem aretiranim je dodati še Riccarda DEste, Tržačana po rodu, ki je pobegnil iz zapora v Rimu pred dvema letoma in se zatekel v Španijo, kjer so ga sedaj zaprli, nadalje Lauro Trevisan, ki je padla v roke španskih orožnikov kot Silvano Narbutti in Giuseppe Pallini.
■ Pred letom dni, v noči s 26. na 27. april, je prišlo v jedrski elektrarni v Černobilu v Ukrajini, 130 km od Kijeva do sedaj najhujše tehnološke katastrofe. Toda šele tri dni kasneje je evropska javnost zvedela zanjo in za nevarnost, ki jo je prenašal radioaktivni oblak v svojem kroženju nad Evropo. Najprej se je usmeril proti severu, na Baltik in Skandinavijo, nato pa se je preusmeril in dosegel tudi Podonavje in naše kraje. Zaradi tega je prišlo v Italiji do prepovedi uživanja listnate sveže zelenjave, otroci pod 10. letom in nosečnice pa niso smele uživati mleka. Vsekakor je ta grozeči oblak postal opozorilo tako znanstvenikom kot državnikom in vojaškim krogom, da se z jedrsko energijo ne kaže igrati, še manj pa izpostaviti življenje na našem planetu uničenju.
■ V Firencah se je zaključil 36. kongres republikanske stranke, ki je izvolil 126 članov vsedržavnega sveta. V njej so štiri struje, a ogromno večino ima za seboj glavni tajnik Spadolini. On je tudi imel zaključni govor, v katerem se je izrekel zoper dvostrankarski sistem DC-PCI ali DC-PSI in ponudil posredovanje svoje stranke za čas po volitvah, da pride spet do plodnega sodelovanja med demokratičnimi strankami.
■ V Zagrebu so v petek 24. aprila (petek je za muslimane naša nedelja) po vseh zgodah in nezgodah odprli islamsko versko središče, ki obsega poleg džamije (molilnice) še vrsto drugih prostorov. Z deli so začeli pred šestimi leti, nato pa je prišlo do zastoja, ker so urbanistični inšpektorji ugotovili, da je del verskega kompleksa sporen, vmes pa je nastal manjši požar na strehi. Nova džamija je tretja največja v Evropi, razprostira se na površini 10.000 kv. metrov in so jo postavili ob pomoči nekaterih bogatih islamskih držav. Tako je Libija prispevala
500.000	dolarjev, Saudska Arabija 202.000, Irak 3.000, Svetovna islamska liga pa 5.000. M Severnoameriški pravosodni minister Edwin Meese je na priporočilo posebnega preiskovalnega urada zunanjega ministr-
Jugoslovanski strokovnjaki, ki so pred kratkim izvedli anketo med mladino med 15. in 27. letom, poročajo, da zadnja leta močno upada vpisovanje mladine v komunistično stranko. Zlasti slovenska mladina nima dosti simpatij za partijo, saj ni niti 5 % vprašanih vpisanih v sedaj vladajočo stranko. Nekoliko drugače je v južnih jugoslovanskih republikah, kjer je v Črni gori 35 % mladine članov Zveze komunistov.
Zanimiv je bil odgovor slovenske mladine na vprašanje, kakšen odnos ima do partije: samo 10% je odgovorilo pozitivno, 54 % pravi, da je ta odnos sedaj bolj negativen, kot je bil prej; 26 % pa o tem vprašanju sploh ni razmišljalo. Po drugih predelih Jugoslavije je ugled komunistov veliko večji kot v Sloveniji.
Organizatorje ankete je najbolj razočaral odgovor tiste mladine, ki je izjavila, da o komunistični partiji sploh ne razmišlja. Začeli so povpraševati, kaj in kje je vzrok brezbrižnosti mladih Slovencev. Ugotovili so, da se slovenska mladina upira vsakršnemu pritisku, predvsem političnih ustanov in ideoloških voditeljev. Noče živeti po vnaprej določenih smernicah, temveč hoče spremeniti razmere v družbi, do katere je postala kritična. 76 % slovenske mladine pravi, da ima občutek,
stva za nacistične zločine odločil, da sedanji predsednik Avstrije Kurt Waldheim zaradi svoje domnevne nacistične preteklosti kot zasebni človek ne bo smel več priti v ZDA. Ukrep je na Dunaju povzročil »začudenje« in avstrijski veleposlanik v Washingtonu Klestil je bil takoj po objavi poklican domov na posvetovanje. Sklep ZDA je edinstven, saj se doslej ni prakticiralo, da bi ZDA prepovedale vstop na svoje ozemlje predsedniku neke države, s katero imajo redne diplomatske odnose. Poleg tega je bila prav Sev. Amerika tista, ki se je zavzela, da je bil Wald-heim dvakrat zapored izvoljen za tajnika Združenih narodov. Takrat ni nihče govoril o njegovi nacistični preteklosti. Tudi vzhodne države z Jugoslavijo vred ne.
■ V Grčiji je prišlo v predmestju Aten do atentata na avtobus, v katerem so se vozili ameriški vojaki. 14 jih je bilo ranjenih. Odgovornost za atentat je prevzela skrajno levičarska organizacija »17. november«, ki je nastala že pred 12 leti in se bori zoper ameriško prisotnost v Grčiji. Tako so njeni pripadniki leta 1975 umorili šefa severnoameriške obveščevalne službe CIA za Grčijo Richarda Welcha. V ZR Nemčiji pa je blizu Wiirzburga prišlo v koloni 20 vojaških vozil, ki so prevažali jedrske rakete, do verižnega trčenja, pri čemer so se prevrnili trije tovornjaki.
■ Na zborovanju Palestinske osvobodilne organizacije (OLP) v Alžiru je njen voditelj Arafat sprejel zahteve skrajnežev, da je treba boj zoper izraelsko državo voditi do konca in da mora postati Jeruzalem glavno mesto bodoče palestinske države. Tudi je bilo sklenjeno, da mora Egipt prekiniti sodelovanje z Izraelom, če hoče ohraniti prijateljske odnose s palestinskim vodstvom. Zaradi takega sovražnega zadržanja je egiptovski državni poglavar Mubarak odredil, da se nemudoma zapro vsi uradi OLP v Egiptu.
Mnogo se govori o poživitvi vere v Jugoslaviji. V Beogradu grade mogočno katedralo sv. Save, začeto še pred vojno. V Sloveniji in na Hrvaškem se o vernikih zopet govori brez sovraštva, četudi ostajajo drugorazredni državljani. Zadnji Bo žič je izkazal živahen premik v priznanju vernikov. Izjema v Jugoslaviji je Črna gora. Pravoslavne cerkve so ali zapuščene ali celo spremenjene v hleve in skladišča.
Srbski časopis »Iskra«, ki izhaja v Mtinchnu (ZR Nemčija), piše 15. febr. 1987, da je vera v Črni gori tako rekoč odpravljena. Položaj je podoben kot v Albaniji, kjer je vera izginila iz javnosti. Razlog za to je v dogajanjih od leta 1941 naprej.
Ni bilo kake Osvobodilne fronte, ki bi se na zunaj laskala veri, duhovnikom in vernikom v tej deželi. Do zmage revolucije je bilo ubitih 24 duhovnikov in redovnikov.
Kot za časa Turkov se je demokratski del Črne gore odločil za izselitev. Po-
da ji vladajoče oblasti ne zaupajo in komaj 6% anketirancev je izjavilo, da družba za mlade stori dovolj.
Jugoslovanska mladina in predvsem slovenska vidi pod sedanjim vodstvom na prvem mestu probleme v gospodarskih težavah, v brezposelnosti, v pomanjkanju odgovornosti, v socialnih razlikah, v stanovanjski krizi in povečanem alkoholizmu ter uživanju mamil.
Vsak peti vprašani meni, da je treba »več ali manj vse spremeniti«, le 8% jugoslovanske mladine pravi, da spremembe niso potrebne, medtem ko ostali predpostavljajo ureditev gospodarskih razmer brez ozira na ideološke ozire. 11 % Slovencev meni, da bo njihovo življenje v prihodnosti slabše, 43 % pa pričakuje, da bo slabša tudi prihodnost družbe.
Če pa so mladi danes srečni ali če pričakujejo, da bodo srečni v bodočnosti — ni nihče odgovoril, ker jih tega tudi nihče ni vprašal.
P. D-ova
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
Dan Katoliške uniuerze
Letos se obhaja v Italiji v nedeljo 3. maja. Njegov namen je vzbuditi med italijanskimi katoličani zanimanje za Katoliško univerzo Srca Jezusovega, moliti za njen napredek in jo gmotno podpirati.
Tržaški škof Bellomi je ob tej priložnosti naslovil na vernike svoje škofije poseben poziv, v katerem opozarja na pomen in poslanstvo Katoliške univerze v Italiji, se zavzema za polno priznanje s strani države, ki je noče finančno podpirati, zaradi česar se mora vzdrževati s prispevki gojencev in vernikov in terja enakopravnost z državnimi univerzami v vseh ozirih.
Istrski rudarji so stavkali
V Labinu v Istri je premogovni rudnik Raša; v njem koplje premog nad tisoč rudarjev. Dne 8. aprila so začeli stavkati najprej tisti zaposleni v jamah, nato še vsi ostali. Podobno so v istem rudniku stavkali leta 1921 ob nastopu fašizma. Ali se časi res ponavljajo?
Zdi se, da. Vzrok stavke so namreč prenizke plače. Tisti v jami prejemajo povprečno od 100 do 120 tisoč din na mesec, z nekaterimi dodatki pridejo do 160 tisoč din; zaposleni zunaj jame pa imajo še nižje plače. Vodstvo pravi, da višjih plač ne more dajati, ker je proizvodnja nizka, komaj 260.000 ton na mesec, namesto 500.000 predvidenih. Rudarji odgovarjajo, da več ne morejo nakopati, ker je v jami premalo premoga in ker je tehnologija zastarela, saj je njih glavno orodje še danes kramp in lopata. Poleg tega trdijo rudarji, da je v administraciji pretirano število uradnikov in da nekateri vodilni (partijci) niso sposobni. To se je pokazalo tudi v tem, da so z velikimi stroški odprli novo jamo, ki pa nima premoga.
Skrbi jih tudi penzija; po 30 letih in več dela dobivajo le kakih 50.000 din mesečne pokojnine (sto tisoč lir). Kako naj od tega živijo?
leti 1944 je kolona prek deset tisoč ljudi, na čelu s črnogorskim mitropolitom Joa-kinijem in na desetine duhovnikov zapustila deželo. S to selitvijo so ostale prazne skoraj vse pravoslavne župnije. Vsa ta množica ljudi z duhovniki vred je bila pobita na poti proti Zadru.
Vrnil se ni nihče. V Črni gori so ostali samo neodločni demokrati in verniki. Ti enostavno niso imeli moči upirati se protiverski politiki partije. Ta je uspela tako rekoč zatreti vse znake verskega življenja in tradicije.	P.	U.
Avstrijski kardinal opozarja avstrijske škofe
Imenovanje novega dunajskega pomožnega Škofa dr. Kurta Krenna, do sedaj bogoslovnega profesorja v Regensburgu (ZR Nemčija) za področja znanost, umetnost in kultura je v avstrijskih katoliških krogih, s škofi na čelu, povzročilo mnogo negodovanja. Vatikanu osporavajo zlasti način imenovanja (da se ni posvetoval z avstrijsko škofovsko konferenco), osporavajo pa tudi samo osebo dr. Krenna, češ da je preveč konservativen.
Na vse to je odgovoril avstrijski kurij-ski kardinal dr. Alfons Stikler, vodja vatikanskega arhiva. V pogovoru z največjim avstrijskim dnevnikom »Neue Kronen Zeitung« je izrazil svoje prepričanje, da je papež s tako izbiro hotel opozoriti na nekatere nevarne težnje v avstrijski Cerkvi, s katerimi se kot vrhovni poglavar katoliške Cerkve absolutno ne more strinjati.
Kardinal Stikler našteje nekatere take težnje: avstrijski škofje glede urejevanja rojstev niso dovolj jasno, poudarili, da se mora katoličan ravnati po papeževih izjavah. Nadalje so škofje večkrat izrazili željo, naj bi v Cerkvi premislili vprašanje ločenih, ki se ponovno poročijo, in to, čeprav »je jasno, da ti ljudje živijo v grehu«.
Tretji očitek je kardinal Stickler navedel v pogovoru z dnevnikom »Die Pres-se«. Avstrijski škofje niso preprečili, da so profesorji teologije in dušni pastirji oznanjali stališča, ki so v nasprotju s cerkvenim učiteljstvom in večnimi resnicami.
Prav tako se kardinal Stikler čudi, da nobeden od avstrijskih škofov ni branil dr. Krenna. Izjave dunajskih dekanov v zvezi z imenovanjem pomožnega škofa pa je kurijski kardinal dobesedno označil kot »upor«, kajti »vsako negativno stališče do papeževe odločitve je neposlušnost in kot laka nesprejemljiva«.
Se en prispevek k celoviti podobi Staneta Kavčiča
Slovenska mladina in partija
Ateizem u Črni gori
Slovenske šole in občinska uprava
Problem slovenskih šol je zadnji čas zopet razburil našo javnost. Znano je namreč, da je v Rimu prišlo do zapletov glede finansiranja slovenskega šolskega centra v Gorici, o čemer smo že pisali. Prišlo je do potrebnih intervencij s strani javnih uprav in političnih predstavništev in kaže, da se bo vsa zadeva kmalu zadovoljivo uredila.
Zadeva je spet prišla na dan tudi na zadnji seji goriškega občinskega sveta 27. aprila. Svetovalec SSk Damjan Paulin je namreč v začetku seje vprašal župana, kako je sedaj reševanje tega nedavnega zapleta, ki je vzbudil veliko zaskrbljenosti v našem javnem mnenju.
Župan Scarano je v odgovoru najprej orisal potek celotne birokratske poti. Občinska uprava je v doglednem roku predložila prošnjo s potrebno dokumentacijo na odgovorne rimske urade. To je naredila s sklepom občinskega odbora (s pooblastili občinskega sveta), kar je bilo po zakonu predvideno. Notranji pravilnik zadevnega urada (Cassa depositi e prestiti) pa predvideva tudi že sklep občinskega sveta, ki je prišel nekaj dni kasneje. Na tega pa občinska uprava ni bila vezana. Medtem so sledili nujni posegi in pojasnila, ki jih je občina takoj poslala v Rim prek pristojnega odbornika za finance. Vsekakor je tudi celotna zadeva že spet v pretresu in kaže na skorajšnjo pozitivno rešitev.
Zupan Scarano je v svojem odgovoru načelniku svetovalske skupine SSk pravilno podčrtal dejstvo, da je občinska uprava aktivno in odločno zasledovala ves potek te pereče zadeve. Zato tudi ne sprejema določenih kritik oz. namigovanj nekaterih, ki hočejo vse zasluge pripisati sebi, drugim pa naprtiti domnevne napake.
Svetovalec SSk je nato v zvezi s šolskimi problemi omenil še vprašanje druge postrežnice na slovenskem učiteljišču, ki mora obvladati slovenski jezik. Na to mu je odgovoril odbornik za osebje Gentile ter zagotovil, da bo občinska uprava v svojem notranjem poslovanju skušala namestiti osebo z znanjem slovenščine. Paulin se je nato zavzel za nekatere zadeve v zvezi z osnovno šolo v Štandrežu, ki je potrebna nujnih popravil.
Na seji občinskega sveta je bila še na dnevnem redu vrsta drugih zadev. Med temi tudi obnovitev delovne pogodbe oz. konvencije za mesto prevajalca oz. tolmača slovenskega jezika. Na to mesto je bila skoraj soglasno potrjena gdč. Marjeta Kranner, ki že dela na tem uradu od lanske jeseni. Župan je tudi podčrtal pozitivno vlogo, ki jo je omenjena uradnica že opravila na tem mestu. Seveda bo treba kasneje doseči, da bo to mesto tudi dobilo svoj ustrezni stalež.
Z GORIŠKEGA
Plešivo
Le mesec dni za g. Mirkom Rijavcem, duhovnem oskrbnikom slovenskih vernikov na Plešivem in v Krminu, je Gospod na veliko sredo 15. aprila poklical k sebi tudi njegovega dolgoletnega organista Ferdinanda Simčiča.
Pokojnik se je rodil pred 87 leti v znani medanski cerkovniški Šulinovi družini. Zato so ga vsi, ki so ga poznali, imenovali Nando ali Nandič Šulinov. še kot mlad fant se je izučil igranja na tedanji goriški orglarski šoli ter postal organist in pevovodja v rojstni Medani.
V letih najhujšega fašističnega nasilja sta pokojni Nando in prof. Filej, tedaj štu-
dent, dvignila medanski pevski zbor do zavidljive umetniške višine. Kljub tedanjim kontrolam sta našla čas in prostor ob cerkveni tudi za slovensko necerkveno pesem, ki je v tistih časih toliko pomenila našim ljudem.
Med vojno se je Nando poročil z domačinko Cvetko Mavrič in si kmalu po vojni zgradil hiško na Ceglem, ali bolje v »Paludu«, kamor je prenesel trafiko, ki jo je že vodil v Medani s trgovino jestvin.
Medanci iz zaselkov, ki so ostali po razmejitvi tostran meje, so se pričeli zbirati k nedeljski maši v cerkvici na Subi-di, na značilnem prehodu, kjer goriška Brda prehajajo v furlansko ravnino. Čeprav se je tedaj sv. maša brala v latinskem jeziku in je bila pridiga v italijanščini, se je na Subidi glasila slovenska pesem. Medanskim pevcem tostran meje so se pridružili še novi in pod vodstvom pok. Nandiča nadaljevali medansko pevsko izročilo.
Pevski zbor pa je zares zaživel po koncilski bogoslužni prenovi v drugi polovici šestdesetih let, ko je nedeljska maša ob desetih na Subidi postala slovenska maša in je duhovno skrb za slovenske vernike, ki se tam zbirajo, prevzel g. Mirko Rijavec. Pokojni Nando je z veseljem vodil Plešivski zbor, dokler so mu zdravje in leta dopuščala. Pred kakimi štirimi leti se je pričel zanj hud bolezenski križev pot med domom in bolnišnico.
Zadnja najtežja postaja je bila v krmin-ski bolnišnici, kjer je umrl na. večer velike srede. V bolezni so mu bili ob strani žena in nečakinje, ki so se vrstile, da ni bil ne podnevi ne ponoči sam.
K pogrebu, na sam veliki petek ob treh popoldne, se je zbrala množica znancev in prijateljev s tostran in onstran meje ter ga spremljala na krminsko božjo njivo. V znamenju prijateljstva in hvaležnosti sta mu pela medanski in plešivski zbor.
Pogrebni obred v slovenskem jeziku je vodil dr. Oskar Simčič in se s prisrčno besedo poslovil od pokojnika ter mu izrekel zahvalo za dragoceno službo v dobro medanskega in slovenskega krminskega občestva.
Ko si letos stopil na prostor Praznika frtalje ob rupenski cerkvi, si ostal najprej presenečen zaradi preureditve tega prostora. Od lani do letos so namreč Ru-penci in Pečani tu postavili dokaj veliko barako, ki jim je sedaj služila za bar, med letom pa bo v njej sedež njihovega prosvetnega dela. Saj imajo v Rupi in na Peči bogato kulturno udejstvovanje, niso pa imeli razen manjše sobe nobenega večjega prostora. Sedaj so ga dobili.
Zavoljo barake so morali celotni prostor preurediti in preuredili so ga zelo smotrno. Pri delu so se odlikovali zlasti nekateri mladi, ki so veliko ur žrtvovali, da so postavili barako in uredili prostor okoli nje ter oder. Obstajajo tudi načrti, da bo vse privlačnejše in bolj uporabno. Rupencem in Pečanom čestitamo, da so na tako tesnem in malo pristopnem kraju ustvarili zelo prijeten prostor zbiranja.
S praznikom so začeli v soboto 25. aprila z nastopom godbe na pihala iz Žirov. Ljudje so bili zadovoljni z njih izvajanjem. Morda pa so bili bolj zadovoljni kasneje, ko so plesalce zabavali »Prijatelji« iz Gorice tako dolgo, da je proti polnoči zmanjkalo jedače in pijače.
Prvi dan praznika je napovedovalka Valentina Pahor v svojem pozdravnem na-
Molitveno srečanje za duhovne poklice
Molitveno srečanje za duhovne poklice, združeno s somaševanjem, ki ga bo vodil škofov vikar dr. Lojze Škerl, bo prihodnjo nedeljo 3. maja ob 16.15 v cerkvi Novega sv. Antona v Trstu.
Na tem srečanju bodo sodelovali tudi jezuitski pater Miha žužek iz Ljubljane, goriški bogoslovec, naš mlad izobraženec, mlada šolska sestra, skavti in skavtinje. Med somaševanjem bo pela dekliška skupina Mladinskega pevskega zbora »Vesela pomlad« z Opčin.
To srečanje je za nas zamejske Slovence zelo važno, saj gre za duhovne poklice, ki naj bi še naprej ohranjali med nami vero in narodno zavest. Zato toplo priporočamo udeležbo pri tem tako važnem srečanju vsem našim vernim rojakom v mestu in okolici in še posebej naši verni mladini.
Tržaška duhovska zveza
Sv. Ivan - Trst
Škofov pastoralni obisk. V tednu od 2. do 8. maja bo škof Lovrenc Bellomi opravil pastoralni obisk v tej župniji. V priložnostnih besedah ob svojem prihodu pravi g. škof med drugim, da prihaja v svetoivansko občestvo, da se mu še bolj približa, da mu podari besedo tolažbe in poguma, da z njim preživi nekaj ur v prijateljski skupnosti.
Spored obiska je zelo bogat. Naj ob tej priložnosti omenimo le tisti del, ki je posebej namenjen slovenskim vernikom. Že takoj prvi dan obiska, v soboto 2. maja, bo g. škof prisostvoval in govoril pri predpraznični maši ob 18. uri. V nedeljo bo ob 7. uri prav tako prisostvoval in govoril pri prvi jutranji maši. Ob 10. uri pa bo tudi osebno maševal. Ob 15. uri bo imel slovesni blagoslov vernikov. Pol ure kasneje se bodo slovenski verniki sre-
govoru med drugim dejala, da so letos možje in fantje z veliko požrtvovalnostjo uresničili dolgoletno željo vseh Rupencev in Pečanov, ko so postavili majhno, toda prijetno dvorano, ki bo omogočala še bolj pestro kulturno delovanje zbora Rupa-Peč. Ko bo dvorana dokončana, se bomo srečali v Rupi ne samo ob Prazniku frtalje, temveč tudi ob drugih priložnostih.
Naj povemo, da je imel pevski zbor Rupa-Peč v nedeljo 4. aprila v okviru sodelovanja med pobratenima občinama So-vodnje in Škofja Loka ob 40-letnici obratovanja tovarne čevljev Alpina svoj pevski nastop v Žireh v Poljanski dolini. Prav nastop godbe na pihala iz žirov je priča za to iskreno kulturno sodelovanje.
Na koncu nastopa godbe na pihala sta njihov vodja in predstavnica občine Škofja Loka poklonila smučarski čevelj tovarne Alpina ter čipke, na katerih je upodobljen škofjeloški grad. V imenu zbora Rupa-Peč jih je sprejel predsednik Ivo Kovic. V pozdravih so vsi trije poudarili pravilnost kulturnega sodelovanja.
V nedeljo se je ob ugodnem vremenu praznik nadaljeval. Napovedovalca sta tokrat bila Diego Paoletti in Valentina Pahor. Nastopili so trije zbori: mladinski zbor iz Rupe-Peči (Nadja Kovic), otroški zbor iz Sovodenj (Loredana Peteani) in mešani zbor »Jadran« iz Milj na Tržaškem.
Na prazniku smo v nedeljo zabeležili prisotnost župana Primožiča, podžupana Klemšeta, odbornika Emila Tomšiča in Marjana Devetaka.
Sledilo je tekmovanje v pripravi najboljše frtalje, katerega se je udeležilo 12 oseb (celo iz Francije in iz Ljubljane). Zanimivo je, da je na letošnjem tekmo-manju prevladoval moški spol. Ocenjevalno komisijo so sestavljali Vid Primožič, Renco Ceščut in Flavio Franko. Prvo nagrado oz. pokal je odnesla Metoda Povod-nik-Tomsic, drugo Vito Cevdek s Peči, tretjo Pavi iz Gradišča, četrto Graziano Zaccaron iz Rupe. (Pokale je pripravilo društvo zbor Rupa-Peč).
Večerne ure so potekale ob zvokih ansambla Gama iz Nove Gorice. Razširjeni prostor je omogočil, da so se gostje ob uživanju tradicionalne frtalje in raznih dobrot ter ob pristni kapljici še dolgo zadržali v medsebojnem kramljanju, na novi plošči pa se vrteli mladi in manj mladi. - D. R.+K. H.
čali s škofom v Marijinem domu. Prav tam se bo v četrtek ob 20.30 srečal s pevskim zborom in vsemi, ki za Marijin dom skrbijo. V petek, zadnji dan obiska, bo ob 19. uri zaključno zborovanje v župnijski cerkvi, h kateremu so povabljeni vsi verniki.
Občni zbor Hranilnice in posojilnice na Opčinah
V soboto 25. aprila je bil redni letni občni zbor openske Hranilnice in posojilnice. Iz poročila upravnega svčta, ki ga je prebral njegov predsednik Pavel Milič, izhaja, da so skupne vloge pri HPO v lanski poslovni dobi presegle 102 milijardi lir, podeljena posojila pa so presegla 57 milijard lir. Lanski prebitek je dosegel skoraj dve in pol milijardi lir.
Iz predsednikovega poročila je med drugim tudi razvidno, da so pred kratkim začeli graditi nov sedež. Ni pa HPO prejela dovoljenja, da bi smela odpreti kakšno novo bančno okence. Zaprosila je namreč za tri, in sicer na Proseku, pri Sv. Ivanu in v Miljah.
Tehnično stran obračuna je podal ravnatelj dr. Drago Gantar, poročilo nadzornega odbora pa njegov predsednik dr. Stevo Kosmač.
Sledila je razprava o poslovnem obračunu in o poročilih, nakar so udeleženci občnega zbora oboje odobrili. Odobrili so tudi predlog o delitvi dobička, ki gre po zakonskih določilih v pretežni meri v redni in izredni rezervni sklad. Za dobrodelne in vzajemnopodpome namene so določili 200 milijonov lir. Zadružniki so nato sklepali še o drugih točkah dnevnega reda: določili so znesek, ki ga morajo doplačati novi člani ob sprejemu v zadrugo ter najvišji znesek posojila, ki se sme podeliti posameznim prosilcem. Soglašali so tudi z zvišanjem Osrednjega jamstvenega sklada in z nekaterimi spremembami pravilnika, ki velja za omenjeni sklad.
Potrebne so bile tudi volitve, ker je trem odbornikom zapadel mandat. Prav tako je potekel mandat celotnemu nadzornemu odboru. V upravni svet sta bila potrjena Pavel Milič in Rado Andolšek, na novo izvoljen pa je bil Marčelo Malalan. Za predsednika nadzornega odbora je bil potrjen dr. Stevo Kosmač, za efektivna nadzornika dr. Marijan Bajc in dr. Edi Daneu, za nadomestna člana pa dr. Marija Marc in Vojko Lovriha.
Arzenik in stare čipke
Izredno laskava radijska ocena o ljubljanski igri »Arzenik in stare čipke« je marsikoga zamikala, da bi si jo ogledal v Kulturnem domu v Trstu, kjer je ljubljanska Drama nastopila v dneh od 24. do 26. aprila. V spominu naših otroških let so nam ostale zgodbe o začaranih gradovih, kjer so ljudje na skrivnosten način izginjali.
Nekaj podobnega se najde tudi v tej igri, z razliko, da to počenjata dve napol blazni tetki Brevvster. Iz usmiljenja do starih in osamljenih moških, ki trkajo na njihova vrata, jim tetki dajeta na razpolago primerno sobo, kjer jih po kratkem postopku arzenika, strihnina in še tretjega strupa za vedno uspavata. Ko sprejemata naivneže, uporabljata prefinjeno zvijačnost, prikazano z najbolj naravno — odrešujočo žensko rahločutnostjo do osamljenih oseb. V svoji kleti imata tako spravljenih že 12 trupel.
Isti blazni družini pripadata sin Jo-nathan, z enakim številom žrtev po raznih mestih Amerike. V svoje kriminalne nagone je vpletel še pajdaša, z vsem in-strumentarijem opremljenega dr. Einsteina. V seznam svojih žrtev Jonathan uvrsti še brata Mortimera kot 13. žrtev. O Mortimeru se na koncu izkaže, da mu ni pravi brat, temveč sin njihove bivše kuharice. Pripravljenega za usodni poseg ga rešijo stražniki, ko zaradi hrupa vde-rejo v njihovo stanovanje. Ob svoji, edino normalni zaročenki Elaine, je Mortimer v celi igralski druščini še najbolj uravnovešen.
Dinamika igre je do pike podobna divjim filmskim kavbojkam, razen obeh ljubeznivih tetk, obremenjenih psihopatinj, a odličnih igralk.
Če izvzamemo dobro režijo in odlične igralce, je ta ljubljanska igra tipično psi-hopatična drama. Vprašanje je, kako se je mogoče zabavati na račun umetelno ustvarjenih komičnih situacij za odpravljanje ljudi na drugi svet. Toda to velja
predvsem za tiste, ki imajo še zdrav odnos do življenja in jim življenje pomeni neponovljivo, zato pa sveto in nedotakljivo vrednoto.
Italijanska televizija je to igro že nekajkrat imela na sporedu. Škoda, da v našem Gledališču še nismo videli lepe drame »Dialogi karmeličank«. Radijski oder jo je pred leti že predvajal, kakor tudi italijansko Gledališče.	F.	V.
Čestitke
Ob zlati poroki
IVANA IN PAVLE TUL v Mačkoljah jima čestita in vošči še veliko zdravja in božjega blagoslova vsa župnijska skupnost, župnijski svet z župnikom Žarkom, PD Mačkolje, cerkveni mešani pevski zbor, otroški in dekliški zbor Slovenski šopek, skavtska družina in župnijska glasbena šola.
Bog vaju živi še na mnoga leta: zdrava, zavedno slovenska in globoko verna!
★
V spomin drage Frančiške Lukač vd. Glavič daruje Mirjana Sare za Marijin dom v ul. Risorta 3 v Trstu 30.000 in za katoliški list 20.000; v spomin iste Mary C.B. za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu 30.000 in za katoliški tisk 20.000; svojci iste pokojne za Marijin dom, ul. Risorta 3
350.000	lir.
Pastirček št. 7
Za pomladno, velikonočno, mladostno vzdušje so v aprilski številki Pastirčka zopet poskrbeli domači zamejski avtorji. Najbolj razveseljivo pa je dejstvo, da je med njimi veliko mlajših: Danila Komjanc je s svojo stalno rubriko za 1. in 2. razr. v veliko pomoč učiteljem in katehetom, Mara Devetak na prikupen način pove, kako lahko gremo v šolo k mravlji in čebeli, Olga Tavčar se je za nas srečala z župnijsko glasbeno šolo iz Sv. Križa pri Trstu. Moder prispevek »Kruh ni vse« je poslala dijakinja Alenka Hrovatin. O porednem Poldu, ki uči kokoši, kako naj »štrajkajo«, pa piše Suzi Kalan.
Seveda nosijo v tej številki svoj velik delež tudi dolgoletni zvesti Pastirčkovi sodelavci: Lučka Susič nas s »starim« Tomijem zopet prijetno preseneča. Zora Saksida je z Brankom pripravila rubriko »Slovensko je lepše« in naše malčke navdušuje za uporabo pristnih slovenskih izrazov pri nogometu. Zora Saksida je avtor tudi zgodbe o poredni miški in nagradne rubrike o navihanih živalicah vremenoslovcih. Katehet živo spremlja velikonočne dogodke. Anamarija Zlobec s pomočjo zajčka Pleskarčka hudomušno razloži lepi pojem — pisanice. Evelina Pahor nas popelje na pomladanski sprehod v Osapsko dolino. Pomladna je tudi uglasbena pesem A. Bratuža na besedilo Ljubke Šorli.
Obilna Pastirčkova pošta je spravila v veliko zadrego urednico, ki je bila tolikih otroških prispevkov zelo vesela, obenem pa žalostna, saj jih kljub povečanemu obsegu Pastirčka ni mogla vseh objaviti. Potrpljenje!
Pastirček v tej številki vabi zamejske otroke na poletne počitnice v Drago in Comeglians. Razpis za nagradni natečaj za naslovno stran Pastirčka v prihodnjem šolskem letu ima končni datum 31. maj. Najvažnejše sporočilo pa je vabilo na 8. Pastirčkov dan, ki bo v nedeljo 10. maja popoldne v parku Finžgarjevega doma na Opčinah. - M. M.
m
Res je, prihodnost nam ni znana in morda je prav tako; znano pa nam je veliko več: kaj je smisel in cilj našega življenja. (Schnei-der)
V petek 1. maja bodo naši skavti imeli svoj praznik. Zbrali se bodo v Rubijskem gradu, od koder bodo šli v sovodenjsko cerkev za sv. mašo. Starejši skavti bodo obnovili skavtsko obljubo, novinci pa bodo sprejeti v skavtsko družino in prvič položili skavtsko obljubo. To bo gotovo važen trenutek v njihovem mladem življenju
»Praznik
8. PASTIRČKOV DA
v nedeljo 10. maja ob 16. uri
v parku Finžgarjevega doma ra a Opčinah
(Narodna ulica 89)
VESELI NASTOP	\
ZAMEJSKIH OTROK	'
(iz Gorice,iz Doberdoba, od Domja,iz Mačkolj.zOpČin, z Repentabr*a,iz Ricmanj,fz Rojana, iz Štandreža.iz Števerjana,Volčiči in veverice s Tržaške)
NAGRAJEVANJE	/j
* IGRE...	/	/
PRIDITE MALI IN VELIKI, PASTIRČEK VAS ČAKA!
V četrtek 7. maja ob 18. uri bo v Katoliški knjigarni v Gorici predstavitev zbirke
BURJA IN KAMNI
— Proza in poezija 1987 —
Spregovorila bo prof. Marija Cenda Klinc. Avtorice Irena Žerjal, Nadja Švara in Marija Mislej bodo prebrale nekaj odlomkov. Nastopil bo tudi tamburaški zbor iz Boljunca pod vodstvom Draga Žerjala. Vsi toplo vabljeni!
KATOLIŠKA KNJIGARNA
»Praznik pomladi« v Doberdobu
O prvem dnevu, ki je potekal na velikonočni ponedeljek, smo že poročali v prejšnji številki, zlasti o nastopu akademske skupine »F. Marolt« iz Ljubljane. Izredni gost — skupina je namreč ena najvidnejših v Sloveniji in nastopa po celi Jugoslaviji in v inozemstvu — je s kra-ških gmajn pritegnila tudi tiste, ki so se že ves dan krepčali na običajnem pikniku.
Medtem ko so otroci vrtca in osnovne šole sodelovali pri ex-temporu, so si prvi gostje že privoščili kapljico pristnega kra-škega vina in si z zanimanjem ogledali razstavo slik v sosednji dvorani. Razstavljal je Amerigo Visintin iz Ronk.
Pozno v noč so se mnogi ob zvokih odličnega ansambla »Ottavia Brajka« zavrteli ob poskočnih melodijah.
In ko je utihnil še »zadnji glas harmonike«, se je z neba tako ulilo, da je prav-vse spodilo domov.
Po uspehu ponedeljkovega praznika je društvo Hrast še z večjo vnemo in veseljem pripravilo nedeljskega 26. aprila. Buffet je že v zgodnjih urah dobro deloval.
Ob 17.30 je v sprevodu po vasi zaigrala godba na pihala z mažoretkami iz Faga-gne pod vodstvom prof. A. Martija. Na župnijskem dvorišču so ob zvokih poskočnih koračnic zaplesale tudi mlade ma-žoretke. Vesela glasba je prav vse navdušila, da smo se z dolgim aplavzom poslovili od gostov.
Za ples je nato poskrbel ansambel Taims z Opčin, ki je s primemo glasbo prav vsem ugodil. Praznik je odlično uspel. Organizatorji so zadovoljni in enako, tako upamo, tudi naši zvesti obiskovalci.
Katarina Ferletič
Koncert ameriškega kitarista Bruce j a Formana
Unifax, klub slovenskih študentov tržaške univerze iz Trsta in Gorice, priredi v soboto 2. maja koncert ameriškega kitarista Bruceja Formana.
Čeprav je Bruce Forman star 31 let, ima za seboj že dolgo glasbeno kariero, saj je igral in izdal veliko plošč skupaj z največjimi glasbeniki njegove zvrsti v Ameriki. Glasbena revija »Bilboard« ga je vštela med deseterico najboljših kitaristov na svetu. V Italiji je nastopil leta 1984.
Koncert bo v Kult. domu v Gorici ob 21. uri. Pri organizaciji tega prvega koncerta letošnje Formanove turneje po Italiji, ki se bo nadaljevala s koncertom v Trstu in drugih italijanskih mestih, so-delujeja še COAM (Coordinamento attivita musicali Trieste) in privatna radijska postaja Radio Fantasy iz Gradeža.
Kitarista bosta pri koncertu spremljala Ares Tavolazzi (bas kitara) in Giulio Ca-piozzo (bobni).
Doberdob
Nov grob. V soboto 25. aprila, na god sv. Marka, se je v Doberdobu zbrala velika množica pogrebcev, da pospremijo na božjo njivo Rožo Ferletič, p. d. Južinovo, vdovo po Jožefu Ferletiču. Obrede je vodil domači župnik Ambrož Kodelja ob asistenci msgr. Franca Močnika iz Gorice in g. Antona Lazarja, župnika v Števerjanu. Pogreba se je udeležil tudi škofov vikar dr. Oskar Simčič. Med pogrebno mašo je v cerkvi prepeval domači zbor pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča.
Pokojno Rožo smo poznali kot dobro in skrbno mater pa tudi kot sposobno tr-
govko. V trgovini je znala vedno lepo postreči tudi s prijazno besedo. V začetku marca je opešala, iskala pomoči v bolnišnici, pa kljub vsemu prizadevanju omagala. Potem, ko je še večkrat prejela sveto popotnico, je v četrtek 23. aprila zvečer umrla v goriški splošni bolnišnici.
Rodila se je 29. avgusta 1908 v spoštovani Južinovi družini v Doberdobu. V družini je bilo osem otrok. Od teh so se trije, ko so odrasli, preselili v Ameriko. V njeno življenje sta močno posegli obe svetovni vojni. Kot otrok je bila begunka skupaj s svojimi v Zellendorfu v Avstriji. Ob vrnitvi je bila domača vas v razvalinah in je bilo treba trdo delati že za samo preživetje.
Leta 1929 se je poročila s Pepijem Mi-hačevim in sta skupno pridno gospodarila na kmetiji. Kasneje sta vzela v najem gostilno »Dopolavoro«, medtem pa je tudi družina rasla: rodili so se jima štirje otroci: Miloš, Silvan, Slavko in Adela. Proti koncu druge svetovne vojne je prišla nadnjo najhujša nesreča: 15. januarja 1944, ob znani raciji v Doberdobu, so ji Nemci požgali domovanje »Hišato«, kamor so se bili preselili in ki je danes ni več, hkrati pa so tudi odpeljali v taborišče Mauthausen moža in očeta nedoletnih otrok, ki se ni nikoli več vrnil. V tej hudi preizkušnji je dala zatočišče številni družini sestra Marija, poročena pri Stanarju na Poljanah.
Po vojni je bilo treba začeti vse znova s kmetijo in z malo trgovino. Ob strani ji je bila več čas tedaj kakor tudi sedaj do zadnjega dne sestra Olga. Tako si je s časom in velikim trudom ustvarila nov dom in lepo trgovino, ki je kraju in družini v ponos.
Pokojna Roža pa je tudi pridno sodelovala v farnem življenju. Kljub tolikemu delu je našla vedno čas za sv. mašo in molitev prav do zadnjega. Ljubila je domačo cerkev in se veselila vsake pridobitve ali obnove. Vsako leto je tudi rada pomagala pri srečolovu za misijone in sploh pri vsaki stvari, kjer je bila pomoč potrebna.
Naj ji dobri Bog bogato poplača vse dobro in naj v miru počiva. Otrokom in vsem svojcem pa izrekamo iskreno krščansko sožalje.
Rom jan
V petek 24. aprila je bil v Romjanu video-filmski večer, namenjen Reziji. Tehnično pomoč je nudil I. Devetak za goriški Kinoatelje, predaval pa je prof. Pavle Merku.
Zvedeli smo marsikaj, kot npr., da so v Reziji štirje različni dialekti, ki pripadajo štirim občinam in so nastajali v Napoleonovih časih. Ta središča so: Bila, Njiva, Osojani in Solbica. Obstaja pa zgodovinska enotnost, ki se pokaže za »šmarno mišo« in v tipični enoglasni glasbi.
Ob bogatih podatkih jezikovnega značaja nam je predavatelj dal tudi zemljepisni in sociološki vpogled celotne doline in omenil današnjo ogroženost kulture in identitete tega slovenskega ljudstva kot davek nastanka vedno novih vezi z večinskim narodom (predvsem ceste in televizija). K. M.
Širite „Katoliški glas"
Za misijon p. V. Kosa: družina Levstik 50.000; Ivanka Dolenc 25.000; N. N., Opčine 40.000; N. N., Opčine 30.000 lir.
Alenki Černič v spomin
Spominjam se, kot da bi bilo danes, kako si me tisto spomladansko popoldne prosila, da bi prišel na sestanek volčičev in veveric v Sedejev dom. Rade volje sem sprejel tvoje povabilo in prišel med tebi zaupane otroke. Rada si jih imela in tvoj smehljaj je odprl srce vsakega izmed nas.
In vendar je bil tisti nepozabni sestanek zadnje srečanje s teboj. Prevelika obremenjenost in včasih premalo volje mi nista dopuščali, da bi te prišel obiskat v tisto veliko belo palačo, ki je ti nisi nikdar ljubila. V srcu me strese, ko pomislim, da sem bil do sestre skavtinje včasih premalo obziren, preveč sebičen. Ona je ležala v bolnišnici, jaz pa sem hodil iz kraja v kraj in se zanjo sploh nisem zmenil...
Ko mi je prijatelj nekega dne povedal, da ne ležiš več v bolnišnici, temveč v prelepih cveticah, sem začutil velik trn. Moje srce ni žalovalo, ker je v njem ostal velik kamen. Kljub temu sem te hotel še enkrat videti; uspelo mi je. Lepa si bila, prelepa si zapustila ta svet, ker te je Bog imel preveč rad. Še bolj me je peklo srce, ko sem videl tvojo mamo, kako je trpela in jokala za teboj, Alenka.
Leto dni je minilo, odkar si nas zapustila, a še vedno se rad spominjam tistih redkih sestankov in srečanj, ki sva jih imela skupaj. Prosim te, da bi se v nebesih spomnila na nas skavte, ki si jih tako rada imela.	Delovni	medved
OBVESTILA
ZSKP bo imela prvo redno sejo po občnem zboru v ponedeljek 4. maja ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorici.
SZSO-SGS obvešča vse člane, prijatelje in mladino, da bo odhod na romanje zaupanja in sprave v Ljubljano v soboto 1. maja ob 7. uri zjutraj izpred Katoliškega doma. S seboj prinesite spalno vrečo, sv. pismo in nekaj denarja ter polno dobre volje. Za podrobnejše informacije klicati na tel. št. 884193.
Uredništvo Planike razpisuje natečaj za naslovno stran našega notranjega glasila za skavtsko leto 1987/88. Izdelke oddajte uredniškemu odboru do začetka taborov. Naj lepše naslovne strani bomo na taboru primemo nagradili.
Občinska uprava v Sovodnjah ob Soči je razpisala javni natečaj za odobritev lestvice za začasne zaposlitve na mestih tajniškega uradnika in kvalificiranega delavca. Prošnje za pripustitev k natečaju morajo dospeti v urad tajništva do 20. maja do 14. ure. Podrobnejša pojasnila na tajništvu občine.
Sv. maša za edinost bo v Trstu, Marijin dom, ul. Risorta 3 v ponedeljek 4. maja ob 17.30. Vabljeni člani in prijatelji ACM.
DAROVI
Za Katoliški glas: Kontovel 22.000; Zorka Bensa 5.000 lir.
Ob obletnici rojstva pok. očeta Franca Simčiča daruje Rožica z možem in sinom za Zavod sv. Družine 100.000, za cerkev sv. Ivana v Gorici 20.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: N. N.
500.000 lir.
Za sekcijo SSk - Sovodnje: Edvin Kovic iz Sovodenj v spomin pok. Cirila češčuta
20.000 lir.
Za zbor Rupa-Peč: prijatelj iz Gorice
100.000 lir.
Za Sv. goro: Marija Grudina 15.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Mila Danev-Perko 20.000; Luciano Bartoli 20.000; Fani Kljun-Malalan 20.000; Nerina Grego-Kralj namesto cvetja na grob svojcev 20.000; Ivanka Dolenc 25.000; Anica Ferlu-ga 10.000; razni 60.000 lir.
Za CPZ Sv. Jernej - Opčine: Ivanka Dolenc 25.000; Fani Malalan 30.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Banah: druž. Vidau v spomin na moža in očeta Mariota za nov zvon; Karmela Malalan-Križmančič v spomin na mamo Albino za novo krono za Marijo; Gabrijela Ban 20.000; Marija Ban v spomin na brata Edvarda 10.000; Marčela Špehar 20.000; Danica Krevatin
10.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: Anica Ferluga 10.000; Bogomila Ferluga 10.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
Ksenija Levak Budal 1.000.000; M. Maglica 100.000; Justina Vatta 20.000; Ema Adami 36.000; N. N. 1.200 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: S. K. 100.000; F. J. 50.000; O. M. 50.000; N. N. 100.000 lir.
Za lačne po svetu: A. Kocjan 50.000; J. F. 50.000; Rafaela Ferfolja 25.000; Tončka Vidau 30.000; Anica Ferluga 15.000 lir.
Za misijone: Marija Malnig 200.000; N. N. 50.000; J. F. 50.000; O. M. 20.000; Rafaela Ferfolja 25.000; Kontovel 22.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Spored od 3. do 9. maja 1987
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.15 Mladinski oder: »Sinek Miloš, otrok, ki ga niso razumeli«. 11.45 Vera in naš čas.
12.00 Nediški zvon. 14.45 Športni in glasbeni popoldan z Ivanom Peterlinom in gostom. 16.30 Športne novice. 18.00 Prenosi z naših prireditev in telefonski razgovori ter nagradno tekmovanje s poslušalci.
Ponedeljek: 8.10 Pričevanja o TIGR-u.
10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo; Arturo Cronia. 13.20 Primorska poje. 14.10 Otroški kotiček: Janez Bitenc: Srečanje z novo pesmico. 16.00 Osebno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo; prehrana in zdravje. 14.10 Povejmo v živo! 15.00 Mladi mladim. 16.00 V znamenju Rdečega križa. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Mi in glasba. 18.00 G. Strniša: »Steklenica vode«. Radijska igra.
Sreda: 8.10 V objemu gora. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 O razvoju filma v Sloveniji; opoldanska rubrika.
13.20	Primorska poje. 14.10 Gospodarska problematika. 14.40 Od Milj do Devina.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mezzosopranistka Eva Novšak-Houška in pianist Aci Bertoncelj. 18.00 Kulturni odmevi.
Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Naš jezik; film, kultura, realnost. 14.10 Otrok in šola. 16.00 Na goriškem valu. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Primorska poje. 18.00 Zgodbe Lipeta Kosca.
13.20 Zborovska glasba. 14.10 Naš jezik.
14.20 Ne prezrimo! 15.00 V svetu filma.
16.00	Osebno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Primorska poje.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncert Glasb, matice v Trstu 24. febr. letos. 11.30 Beležka; oddaja iz Kanalske doline. 14.10 Otroški kotiček: »Naš lepi okrogli svet«. 14.30 Klepet ob glasbi. 16.00 Kaj je drugačnega v telesni kulturi. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 M. Uršič: »Franc in njegovi«.
Šport
ODBOJKA
Under 14 dečki. Ti so zopet zmagali: premagali so neposrednega tekmeca za 1. mesto O. K. Val iz Štandreža z 2 : 1 in so tako še na prvem mestu.
Prva div. moški. Proti moštvu iz Caprive so izgubili z 2 : 3.
Prva div. ženske. Igrajo z menjajočo se srečo: izgubile so proti ekipi iz Sovodenj z 2 : 3, premagale pa so A.C.L.I. iz Ronk s 3:0.
Sožalje
Cerkveni mešani pevski zbor »HRAST« iz Doberdoba izreka svoji bivši pevovod-kinji Adeli in svojcem iskreno sožalje ob izgubi drage mame Rože.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA prireja gostovanje okteta »ZVON« IZ FAIRFIELDA (ZDA) v Katoliškem domu v Gorici v nedeljo, 10. maja ob 17. uri
V Rupi se v organizaciji pevskega zbora Rupa-Peč zaključi v petek 1. maja ob 16. uri
PRAZNIK FRTALJE
Priložnostni govor bo imela predsednica SSO Marija Ferletič; nastopi dramska skupina iz Štandreža z veseloigro »Narodni poslanec«; sledi prosta zabava ob zvokih ansambla »Taims«. Dobro založen buffet bo tudi to pot nudil razne specialitete na žaru, tipično frtaljo in okusno domače vino.
Pridite polnoštevilno kot je bilo to 25. in 26. aprila!
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Kon- - _________________________________________________
certni in operni spored. 11.30 Hiša in vrt.	Izdaja	Katoliško	tiskovno	društvo
ZAHVALA
Dne 15. aprila je odšel h Gospodu
Ferdinand Simčič
Prisrčno se zahvaljujemo najprej njim, ki so našemu dragemu pokojniku bili v tolažbo in pomoč v bolezni, zlasti nečakinjam, nato pa vsem, ki so ga spremljali na zadnji poti, posebej g. Oskarju Simčiču za pogrebni obred, pevskima zboroma iz Medane in Plešivega ter darovalcem cvetja.
Žena Cvetka, brat Pavel, sestri Anica in Lojzka ter ostalo sorodstvo
Ceglo (Krmin), 17. aprila 1987
ZAHVALA
V boljše življenje in po večno plačilo je odšla
Roža Ferletič vd. Ferletič
Zahvaljujemo se vsem, ki so nam ločitev od drage pokojnice naredili manj težko s svojo molitvijo, tolažbo in prisotnostjo na zadnji poti. Še posebej se želimo zahvaliti domačemu dušnemu pastirju g. Ambrožu Kodelji, škofovemu vikarju dr. Oskarju Simčiču, msgr. Francu Močniku, župniku g. Antonu Lazarju, pevskemu zboru za petje pri pogrebni maši, Šolskim in Marijinim sestram ter vsem, ki so pokojnici in nam stali ob strani v težkih dnevih bolezni in z nami sočustvovali.
Svojci in sorodniki
Doberdob - Gorica, na dan pogreba 25. aprila 1987
Banca Agricola - Gorizia 3 Kmečka banka-Gorica
VABILO ČLANOM
na 78. redni občni zbor, ki bo v mali dvorani Kult. doma, ul. Brass 20
danes, četrtek 30. aprila 1987, ob 18. uri
s sledečim dnevnim redom:
a) poročilo Upravnega sveta za poslovno leto 1986;
b) poročilo Nadzornega odbora;
c) odobritev bilance za poslovno leto 1986.
UPRAVNI SVET