Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne 1	sprejemajo. =
Za odgovor znamka 15 vin.
m Izhaja vsako soboto. =
a h leto pol leta
četrt leta
K 8'-- 4-
Posamezna Številka 20 v.
= lnserati po dogovoru.
Štev. 30,
V Ljubljani, v soboto 1. junija
Leto 1918.
Slovenske stranke.
Ljubljana, 28. maja.
Včeraj dopoldne se je vršila v Ljubljani skupna seja slovenskih strank, o kateri je bil izdan sledeči komunike:
Pod predsedstvom načelnika Jugoslovanskega kluba poslanca drja Korošca so se danes posvetovali zastopniki Vseslovenske Ljudske Stranke, Jugoslovanske demokratske stranke in Jugoslovanske socijalno - demokratske stranke o položaju, ki je nastal vsled izjav v avdijenci južnih Nemcev in rene-gatov pri cesarju Karlu.
Z ogorčenjem se je konštatiralo, da je c. kr. vlada uprizorila, da so nastopali tudi v imenu našega naroda Nemci in renegati, ki nikogar ne zastopajo, nego nasilni sistem, kateri preprečuje, da ne pride naše ljudstvo do politične svobode. Sprejet je bil oklic na slovensko ljudstvo, ki naj se objavi v dnevnikih.
BHHnnBnMMIHBnnMaHHHMiHMR
Naročajte in širite naš list!
Dr. Leop. L6nard;
Opazke na robu.
(H kontroverzi: p. Biederlack-dr. Janežič.)
Prof. dr. J. Janežič nas je izzval, naj povemo svoje opazke k njegovi kontroverzi s profesorjem patrom Biederlackom. Radi tega hočem tu objaviti opazke, katere sem med čitanjem dotičnih člankov naredil na rob časopisa. Če jih pristojna oblast spozna za krivoverske, sem pripravljen jih preklicati in sežgati, drugače pa sem tudi odločen, da jih zagovarjam do skrajnosti.
1 Kaj j>- d žava?
Tekom stoletij in tisočletij se je oblika držav, pa tudi pojem države zelo spreminjal. Država Sar-danapala in Astijagaje bila drugačna kot država Pe-riklesa, ta zopet drugačna, kot država rimskih konzulov in imperatorjev. Država Alariha in Hlodovega se je zelo razlikovala od držav Ludvika XIV. ali Leopolda I., te pa zopet od današnjih na pol fevdalnih, na pol socijalnih držav in država prihodnjosti, demokratična in socijalna država — smer razvoja držav od srednjih vekov sem je namreč od fevdalizma k socijalizmu — bo zopet zelo različna od današnjih.
Toda bistveno vsem državam je, d a so v splošn,i blagor, dasiravno je ta splošni blagor v raznih časih in v raznih krajih različen. Država, ki je večini državljanov bolj v škodo, kot v korist in v kateri ni upanja, da bi se razmere v korist državljanov izboljšale, preneha biti pravna država. Fevdalna država, ki je v srednjem veku bila opravičena, bi sedaj ne imela pravice do obstanka, ker pri današnjih razmerah bi fevdalizem ne bil več opravičen. Dahomejska država gotovo ni imela pravice do obstanka in Francozi so naredili prav, da so jo uničili. Istotako država Mahdija v Sudanu. Angleži so imeli prav, da so zavojevali Transval in Oranje, ker je tam večina prebivalstva bila brezpravna napram Burom, ki so bili v manjšini. Naštel bi lahko še kako primero.
Država je za državljane, n« pa radi nekaterih vladajočih slojev.
2. Kaj ie n*rod?
Državljani pa niso kot fižoli v loncu drug poleg drugega brez zveze med sabo, ampak so združeni med sabo v družbe, ki so starejše in važnejše, ter bolj utemeljene, kot je država, namreč:
a)	družba, ki je ustanovljena neposredno od Boga, to je cerkev.
b)	družbe, ki so ustanovljene od narave, da mora vsak človek v njih živeti — rodbina, narod.
c)	družbe, katere ustanavljajo med sabo državljani na podlagi od narave jim podeljenega prava.
Naloga države je, da ščiti in podpira državljane ne samo kot posameznike, ampak kot družabna bitja, zedinjena v teh družbah.
Narod je ena izmed naravnih družb, v katerih je organiziran človeški rod, da more stremeti za časnim blagrom — izobrazbo, kulturo, umetnostjo, blagostanjem itd. V nekdanjih stoletjih, ko je kultura, znanost in umetnost bila takorekoč last posameznih privilegiran h oseb in stanov, je bilo mogoče, da so se te osebe in stanovi najprej odtujili svojemu narodu in šele potem se oddali znanosti in umetnosti, v sedanjih časih, ko sta se znanost in umetnost, ter kultura podemokratili, se zamorejO razvijati samo v okviru narodne organizacije. Človeška družba, ki se imenuje „naroi", je torej dandanes brez primere večjega pomena, kot je bila nekdaj, ker samo v njenem okviru se zainore razvijati znanost, umetnost in kultura v širokih slojih.
Res, da je pri vsakem narodu dandanes primešane mnogo tuje krvi, a vsled tega ne preneha biti naravna družba. Saj niso samo pokolenja, ampak še v mnogo večji meri razne druge lastnosti bistveni pogoji narodnosti, n. pr. jezik, vera, aege in običaji, zgodovina itd.
Z eno besedo: narod je naravna družba, kakor n. pr. rodbina, je neizogibno potrebna družba, ker le samo potom nje se zamore razvijati človeštvo in stremeti po časne.n blagru in sreči življenja.
Država je od Boga, ker je Bog dal človeku naravo, da mora živeti v državi in je božja previdnost vodila človeška pota, da so se ustanovile te in one države. Narod je še veliko bolj od Boga, ker se je razvil od človeške narave same, je bil prej, kot država in je bolj potreben, kot država.
Ako bi torej prišlo do spora med narodom in državo, bi morali vedno dati prednost narodu. Toda do tega spora ne more priti nikdar, ker koristi države se vedno krijejo s koristmi naroda in obratno.
3 Narod je „subiectum iuris (pravna oseba), ravno tako, kot n. pr. cerkev. Nič ne de, če nimamo še nobenega nacijonalnega prava in nacija pri nas ni priznana kot pravna oseba.
Saj je tudi suženj bil včasih brez prava, a je vendar imel svoje pravo, četudi mu ga država ni priznavala in mu ga je odrekala. Suženj je imel vseeno ne samo pravico, ampak tudi dolžnostj da se je boril za svoje pravo. Iz tega, če kakšno pravo od ljudi ni priznano in ni še zapisano, še ne sledi, da ga ni. Cerkev je imela svoje božje pravo, še preden je bilo v zakonike zapisano in po paragrafih razdeljeno, ter od kanonistov razlagano. Mednarodno pravo je bilo od nekdaj, še preden je Grotius razvil teorije mednarodnega prava. Tako obstoji tudi narodno pravo, če tudi še ni razviro kot veda in ni vzakonjeno in razlagano od pravnikov.
Cerkev se ni pečala z narodnim pravom in nima zanj nobenih določil — ker to ne spada v njeno področje. Saj se tudi ne peča več n. pr. s civilnim ali s kazenskim pravom, z meničnim pravom itd. Toda cerkev daje načela in navodila, po katerih mora biti zasnovano narodno pravo, kakor daje tudi osnovna načela n. pr. za mednarodno pravo. Da ni država razvila mednarodnega prava, je pomanjkljivost in napaka, ki se pa da deloma razumeti iz zgodovinskih razmer.
Paganska država je bila osvojevalna, roparska država, kjer je vladalo samo pravo pesti močnejšega ia premaganca pa: vae victis 1 (Gorje premaganim!) Rimsko pravo je izviralo, iz tega duha in je urejevalo samo razmerje roparjev med sabo, a ne razmerja roparjev do oropancev.
Na razvalinah rimske države so se osnovale barbarske države zopet na roparski podlagi, kjer ni moglo biti govora o narodnem pravu. Ko so se te države pokristjanile in pokulturile, so se obenem roparji zlili z oropanci in so nastale narodne države, kjer je bil narod in država eno in isto. Vsled tega tudi ni bila nujne potrebe za narodno pravo, kajti koristi naroda so bile istovetne s koristmi države. Bilo je nekaj podjarmljenih narodov, a ti so bili ali majhni in politično malo pomembni, da njih vpitje po pravu ni moglo priti do veljave, ali so bili tlačitelji divji narodi, ki sploh niso imeli občutka za pravo, ali so bili pa tlačenci malo kulturni in vsled tega tudi niso im».li mnogo potreb po narodnem pravu.
Prišla je renesanca in ž njo oživljenje rimskega prava, kar ni moglo biti ugodno za razvoj narodnega prava. Janzenizem, reformacija, moderna ^filozofija", ki se je porodil i na Angleškem in prišla do najnujnejšega razvoja na Francoskem, je rodila dobo tako-zvanega „prosvetljenega absolutizma", v kateri seveda ni bilo prostora za razvoj narodnega prava.
Šele novejša doba in zlasti naša mnogojezična Avstrija, kjer živi tesno skupaj mnogo narodov na približno enaki kulturni stopinji, ima nalogo, da razvije teorijo narodnega prava. To se pa ne da izvesti z nekaterimi v apodiktičnem tonu napisanimi člančki v političnem časopisju, ampak bo treba temeljitega dela. Kot temeljna točka pa mora biti, da narod ima ravnotako kot rodbina svoje pravo že od narave, tega prava država nima pravice kršiti, ampak ga mora spoštovati, braniti, razvijati, ker to zahteva tudi korist države.
4. p. Biederlack se moti v dveh temel nih točkah:
a) veliko preveč prava pripisuje državi, podeljuje ji skoraj absolutno oblast. Tako poveličavanje državne oblasti je v modernih časih pričel gojiti humanizem, ki se je preveč enostransko oziral na staro rimsko pravo. Francoski janzenisti so v boju zoper Rim iskali opore v državni oblasti in so vsled tega iznašli teorijo v »solnčnem kralju, katero je zlasti razvijal slavni govornik Bossuet. Kralj je solnce na zemlji, ki na vse kraje deli svoje milosti. Podložniki ga smejo prositi, mu prednašati svoje želje, a ne morejo od njega ničesar zahtevati. Za vsa svoja dejanja je odgovoren samo Bogu, ki mu stoji na strani s svojo milostjo.
Tudi razni luteranski pridigarji so se prilizovali raznim majhnim nemškim knezom in grofom, da bi pri njih našli oporo za svoj upor zoper katoliško cerkev. To prilizovanje je včasih šlo tako daleč, da je bilo naravnost ostudno. Poglejmo samo uvode k slovenskim luteranskim knjigam. Kako grozno »verno podanče" titulature dajejo pisatelji raznim včasih zelo obskurnim nemškim grofom, ki so bili pravzaprav velike barabe.
Ko so prišli moderni „filozofi", so hoteli zanesti bakljo svoje prosvete od zgoraj doli med ljudstvo. Pridobiti so hoteli najprej višje sloje in vladarje, kar se jim je res posrečilo (Jožef II., Katarina II., Friderik I itd.) in so se jim vsled tega laskali po svoje.
To so viri, iz katerih izvira ono pretirano pojmovanje državne oblasti, ki vlada še dandanes tudi v nekaterih katoliških krogih. Toda to ni duh svete cerkve. Veliki cerkveni očetje so zavzemali napram državi in vladarjem zelo neodvisno in kritično stališče. Veliki moralist, jezuit P. Molina je napisal ob času, ko je državni absolutizem na Španskem še na višku, za španskega kraljeviča razpravo, v kateri zagovarja celo teorijo, da smejo podložniki umoriti vladarja, ako vlada pretiransko. In te brošure cerkev ni obsodila kot dogmatično zagrešeno, ampak samo, kot neprimerno. Veliki papež Gregorij VII. je dvignil celo revolucijo zoper takrat največjo državno oblast v Evropi in prisilil s svojo avtoriteto vladarja, da je delal pokoro v Kanosi. Znana je dogmatična bula drugega velikega papeža Bonifacija VIII., kjer razlaga nastanek držav in njihovo oblast.
Državna oblast ni absolutna, omejitev ima sama v sebi, v namenu, radi katerega obstoji država in ta namen je: časni blagor državljanov, organiziranih v raznih družbah, izmed katerih zavzema eno najvažnejših mest narod.
b) p. Biederlack menda ne priznava naroda kot naravne družbe, ki ima kot taka svoje pravo, katerega država ne sme kršiti, ampak braniti. Napačno je torej, da morajo pred višjimi oziri države stopiti na stran manjši oziri naroda, njegove želje in potrebe. Država nima nobenih višjih ozirov, ampak njena naloga je, da skrbi za javni mir in red, da se zamore narod razvijati gospodarsko in kulturno. Samo zato so narodi ustanovili države in doprinašajo za njeno vzdrževanje ogromne žrtve. Ne priznavamo torej načela, da gre blagor države čez blagor naroda, nego med narodom in državo ne sme biti nasprotja. Blagor naroda je eden izmed prvih namenov države.

LISTEK.
MIROLJUB:
Biser.
Na svetu je mnogo biserov, oglajenih in tudi robatih, skritih v globinah viharnega morja in ble-stečih se na nakitju visokih gospa. Biser je materina solza, potočena v nežni ljubezni do otroka, lepemu biseru primerjajo iskreno čuteče srce in s čudnim spoštovanjem nas navda biser domoljubja, ki spremlja vojaka v krvavi boj.
Nisem še proučaval teh lepih biserov, ki se iskrijo dan za dnem, povsodi in vsakomur. Videl in občudoval pa sem drug biser, drag in blesteč se, toda ne v solncu prijateljstva, ampak le prevečkrat v ognju sovražnega bliska. In vendar se je videl ta biser v ognju bliska lep, da neskončno lepši celo od onih, katere je obsevalo jasno solnce. A vendar je bil ta biser od silne množice zaničevan.
Tisti pa, ki so ljubili biser, so ga ljubili zato, ker so ga poznali v vsem njegovem blesku, ker so proučevali njegovo čudovito sestavo in milobo. Bojevali so se za svobodo lepega bisera, za njegovo posest, bili često premagani, a vseeno niso obupali. Molče so prenašali rane in molče so se zopet pripravljali k novemu boju, upajoč, da jim bo pač prinesel zmago. Zmage ni bilo in ni bilo; oni pa vendar niso obupali.
Biser je ležal na morskem obrežju in gledale so ga povodne vile in videl ga je povodni mož. In on, mogočen, kakor je mislil, da je, ga je hotel imeli in pomagal mu je mož iz divjine, iz mrzlega severa, iz šume in močvirja, ki pa je vendar hotel vedno povdarjati, da je jako omikan in izobražen.
Ta dva sta se divje sovražila, a biser je vendar hotel vsakdo imeti in sta se torej v boju nasproti
biseru nekako podpirala proti prijateljem bisera. Sicer sta se pa zato še bolj sovražila, ker nihče ni hotel drugemu prepustiti bisera. Prijatelji dragocenosti pa so gledali ta silni boj obeh orjakov, v upu in obenem v strahu čakali konca, naj zmaga že kateri hoče.
Povodni mož je vzburjal morje in vozil se je s škoijkami ob obrežju ter potuhnjeno in obenem jezno gledal, kje bi mogel škodovati če ne gozdnemu možu, pa vsaj čuvajem drageg^a kamna.
Divji mož iz šume in močvirja, iz megle in viharja, pa je tulil tako, da se je tresla zemlja in so se poskrili po luknjah jastrebi in orli. Metal je kamenje, cente težko, bljuval je goreči ogenj, vladal je višave zraka in skušal je pod vodo nagajati silnemu in zahrbtnemu nasprotniku.
Bil je orjaški boj, ko sta se ta dva spoprijela. Penili so se valovi morja, nebo je žarelo od silnega ognja, ki sta ga povzročila, ljudje so strahoma gledali pobijanje in bali so se diha teh dveh velikanov.
Tisti pa, ki so čuvali biser, so se sedaj spoznali, kajti prej so se mn igokrat prepirali med seboj in podelili so si roke in vnemali drug druzega k vztrajnemu boju. Kot povsod tudi tu ni manjkalo Judeža Iškarijota, ki je za denar špionaril, a opravil ni ničesar.
Strašen orkan je ponehaval. Utrudil se je gozdnik in po miru je žejalo povodnega vladarja. Oba sta bila skoro uničena in spoznala sta, da bisera ne bosta mogla dobiti, ne prvi, ne drugi, niti oba skupaj ne. In umirila sta se, pobita in upehana in polila ju je rdečica sramu in nista si upala pogledati v obraz drug drugemu.
Čuvaji bisera pa so srečno prestali grozni vihar in v miru, blagoslovljenem od solnca prostosti, so gledali na svoj biser in ga še bolj ljubili. Ko pa je Judež to videl in ni dobil priznanja od nobene strani, je obupal, se obrnil in šel v svet in svet ga je požrl in ni se več vrnil.
Narod sebi.
Pred štirimi tedni smo se obrnili do narodno zavednih Slovencev s prošnjo, naj osnujejo po deželi slovenski krajevne odbore in odseke, ki bi zbirali člane za Slovenski glediški konzorcij v Ljubi ani. Prosili smo, da bi se oglasili novi člani vsaj do 12. maja t. 1.	i
Dasi je bil rok prav kratek, je bil uspeh tega poziva vendar še dosti ugoden. Posebno !ep je bil v Idriji, kjer je krajevni odbor pod načelstvom g. not. kand. Tavzesa do 12. maja nabral že nad 100 delnic po sto kron. Tudi naši junaki na frontah, vsak tre-notek v smrtni nevarnosti, so se spomnili našega kulturnega zavoda, slovenski vojaki v bolnici v Laškem Vidmu so poslali 1000 K, častniški zbor jurišnog bataljona 42 d. p. divizije, vojna pošta 136 pa je nabral 910 K — pqsebno ljub dar, ker nam je došel od bratskega debla našega troediuega jugoslovanskega naroda — in tudi pri drugih oddelkih se zbirajo darovi za slovensko Talijo.
Stopili pa so na plan tudi denarni zavodi. Jadranska banka je pristopila konzorciju z vsoto 20.000 K in s tem pokazala, da umeva, kake važnosti je za kulturo dobro narodno gledišče. Naj bi jo v obilni meri posnemali in prekašali tudi drugi denarni zavodi.
Vendar je bil rok do 12. maja t. 1. veliko prekratek. da bi se mogla razpresti podrobna organizacija po vseh slovenskih krajih. A prav taka organizacija nam je nujno potrebna.
Narodno gledišče v Ljubljani mora biti vez in središče za vse ostale odre in dramatična društva po naših manjših mestih, zlasti tudi ob narodnih mejah. Nar dno gledišče naj vzgaja pred nami tudi domač izobražen igralski naraščaj, ki so ga pogrešali doslej vsi slovenski odri. Konzorcij hoče zato ustanoviti lastno strokovno-dramatično šolo in v zvezi z .Glasbeno Matieo" tudi glasbeno dramatično šolo.
Le tako se bo moglo povzdigniti ljubljansko Narodno gledišče in ž njim tudi pokrajinski odri na tisto umetniško višino, ki je potrebna, da bodo resničnov korist naši književnosti in kulturi.
Te dni smo videli Slovenci, kako bratje Čehi v Pragi in po vsem Češkem proslavljajo jubilej svojega Narodnega gledišča. Požrtvovalnost češkega naroda, ki si je pred petdesetimi leti z geslom „Narod sebi" sain ustan vii prekrasno prvo Narodno gledišče, je rodila najlepše sadove, bogato dramatično literaturo in predivno dramatično glasbo, priče češke kulturne višine. Ce hočemo, da bo prineslo gledišče tudi nam tako lepih sadov, moramo pritegniti, kakor svoj čas Čehi, vse svoje sile k skupnemu delu.
Slovensko Narodno gledišče skupna zadeva vseh Slovencev!
Zato se obračamo do premožnejših blovencev po vseh slovenskih pokrajinah, na Kranjskem, Primorskem, zlasti v Trstu, Štajerskem in Koroškem, da po svojih močeh podpro osrednji slovenski oder. Narodno gledišče, bodisi da pristopijo kot člani slovenskemu glediškemu konzorciju v Ljubljani (deleži ^o 100 K.) bodisi da prispevajo tudi z darili. Pritegniti moramo vse naro 'ne sile k skupnemu delu. Po vseh občinah naj bi krajevni odbori ali vsaj posamezni zastopniki nabirali člane darov in podpirali upravni odbor tudi z nasveti. Noben slovenski kraj naj bi ne bil brez žilavega delavca za slovensko Narodno gledišče. Zato prosimo, da bi zavedni delavni možje in žene v vsakem večjem kraju, v vsaki občini čimprej osnovali krajevne odbore in to naznanili upravnemu odboru. Hkratu pa naj se javijo tudi posamezniki, ki bi bili voljni pomagati pri skupnem delu za slovensko gledišče in slovensko kulturo.
Naprej za Če hi do končnega cilja! Upravni odbor slovenskega gledališkega konzorcija v Ljubljani.
Z istimi razlogi, s katerimi pobija p. Biederlack pravo naroda, bi lahko pobijal tudi pravo rodbine in v resnici pobijajo drugi s celo sorodnimi besedami pravo cerkve napram državi.
Nacijonalistična ideja, katero zastopamo mi, ni bila cerkvi še nikdar nevarna, ker se opira na pravo in je kulturna, pač pa je imela cerkev velikokrat silne boje z nekulturno državno imperijalistično idejo, ki je nasprotna kulturnim stremljenjem narodov.
5.	Kaj pa, ako nastane konflikt med narodom Id državo, Ker država krSi p»avo naroda?
Neopravičena bi bila trditev, da v tem slučaju odločajo samo oni, ki imajo slučajno v roki državno moč. V tem slučaju bi bil toženec, sodnik in rabelj ena in ista pravna oseba, namreč država, a narod bi bil nji izročen na milost in nemilost. To bi bilo toliko bolj nelogično, ker se državna oblast lahko nahaja slučajno v rokah male množice, ki jo izrablja očividno krivično. V tem slučaju bi n. pr. Poljaki ali Irci bili popolnoma odvisni od zavojevalne države in bi se ne smeli osvoboditi, ako jim dotična oblast sama ne ponudi svobode. Proti volji oblastnikov bi niti ne smeli hrepeneti po svobodi, kajti, kakor hitro je zavojevalec odločil, stoji po njegovi strani pre-sumptio prava. Istotako bi Grki, Srbi in Bolgari še zdaj vzdihovali pod turškim jarmom.
Kadar je očividno država v krivici, smo pač ne samo opravičeni, ampak celo dolžni stati na 6traui naroda. Ta oči vidnost je v mnogih slučajih popolnoma jasna. Zlasti je lahko priti do jasnosti tam, kjer se vlada samo ali vsaj v pretežni meri z nasiljem, kjer je odkriti ali vsaj prikriti absolutizem, kjer ljudstvo nima možnosti, da bi po svojem prepričanja volilo zastopnike in ti zastopniki nimajo možnosti, da bi zastopali težnje ljudstva. Pri takem položaju bo pač »praesumptio" govorila za to, da se narodu krši njegovo naravno pravo. Kjer narod lahko ustavnim potom pove svoje mnenje, bo navadni član naroda, če si sam ne more ustvariti mnenja, dolžan stati na strani zastopnikov svojega naroda.
6.	A Kako sme narod braniti svoje pravo?
a)	P. Biederlack pravi, da sme povedali oblastnikom države svoje želje. — Želje povedati sme pač vsakdo. Otrok sme materi povedati n. pr. željo, da bi odtrgal z neba zvezdo večernico in jo vtaknil v žep. Toda to ni odgovor na naše vprašanje, kajti vprašanje je ravno, kaj naj stori narod, ako država ne mara vpoštevati narodovih želj ?
b)	P. Biederlack je pripravljen odnehali še nekoliko in priznati, da sme narod tudi staviti svoje zahteve. Kaj pa, ako država odbije tudi zahteve? Kaj potem?
Ako prodam mesarju vola za tisočak, imam pravo, da od mesarja zahtevam tisočak. Ako mi ga ne da, imam pravo, da nastopim pravno pot, ako ne dosežem ničesar, se smem še poslužiti takozvane »compen-satio oculta" (skrivno povračilo) po svoji vesti.
Ako odbije država narodu njegove zahteve, kakšna pravna pot mu preostaja?
c)	Ako je popolnoma jasno, da se narodu krsi njegovo pravo, sme staviti pasivni odpor. Pravo pasivnega odpora pristoja celo posameznim državljanom, kadar bi država zahtevala kaj krivičnega, pristoja celo v rodbini otrokom napram starišem, toliko bolj narodu napram državi. Krščanstvo je v prvih stoletjih izvajalo pasivni odpor napram poga.i-ski državi in ž njim tudi zmagalo. Naša vera nam nalaga v gotovih slučajih dolžnost pasivnega odpora celo, ako bi grozile največje muke.
Narod ima torej pravico do pasivnega odpora, Toda to orožje je za narod le redkokedaj uspešno. Najuspešnejših načinov pasivnega odpora, da odkloni davke in vojake, ne more izvajati, ker ga država lahko primora s silo. Štrajka se ne more poslužiti, ker s tem bi zadel samo sebe samega.
Preostanejo še trije načini:
1.	prijateljsko posredovanje tretjega.
2.	sovražno posredovanje tretjega.
3.	aktivni upor.	.
d)	Teoretično ni mogoče postaviti trditve, da je aktivni odpor vedno in pod vsemi okoliščinami nedopusten, praktično pa ne more priti v poštev. Zgodovina kaže, da je aktivni odpor le redkokedaj imel dobre posledice, večinoma je — pa tudi,^ če je k njemu pozivala cerkvena oblast, rodil vec gorja kot dobrega. Sveta cerkev moli, da bi nas Bog rešil pogubnih uporov, kakor moli, da bi nas rešil vojske. Oboje je zlo, včasih morda potrebno zlo, a vseeno zlo, ki rodi brezmejno gorje. V boju med državno organizacijo in narodom bo vedno lažje zmagala država, a narod bo potem še bolj podjarmljen.
Aktivni odpor torej redoma ne more priti v
poštev.	, . v ..
Sicer pa niti sveto pismo, niti cerkveni očetje, pa tudi pozitivne cerkvene določbe ne stoje na strani trditve, da je aktivni odpor zoper državno oblast vedno in povsod — tudi v slučaju, da je ta državna oblast prenehala biti pravna oblast — nedovoljen. Ako bi hoteli postaviti tako trditev, bi prišli v nasprotje s celo zgodovino, svetno in cerkveno in zapletli bi se v različne absurde. Pač pa prepoveduje cerkvena oblast trditev, da je upor zoper državno oblast dovoljen in to po vsej pravici, ker bi tako učenje lahko zapeljalo h krivičnim uporom, povzročalo državljanske vojske in imelo razne žalostne posledice.
Vprašanje aktivnega odpora moramo torej popolnoma izvzeti iz računa, ker če tudi je teoretično mogoč slučaj, da je tak odpor dovoljen, vendar je praktično to zelo nevarno sredstvo, ki lahko rodi veliko več gorja kot dobrega in že samo razpravljanje o tem je tako nevarno, da je od cerkve po
pravici prepovedano.	. .
Ostane torej samo še tuje posredovanje in zgodovina kaže, da se je tako posredovanje — oboje, prijateljsko in sovražno — vršilo neprenehoma, v raznih ' deželali in pod najrazličnejšimi okoliščinami in je imelo zelo velikokrat dobre posledice. Papeži so jako često pozivali k posredovanju, velikokrat so pustili, da se je posredovalo njim v prilog ah v prilog katoliške cerkve po raznih državah, večkrat tudi sami posredovali proti vladam in vladarjem, na-prošeni od tlačenih narodov. Najsijajnejši listi zgodovine papeštva so ravno oni, ko so papeži posredovali za tlačene in zatirane.
Na temelju pravice aktivnega posredovanja z oboroženo močjo slone srednjeveške križarske vojske, ki so se vršile ob raznih časih in po raznih krajih. V nekaterih deželah so bili katoličani v znatni manj šini (Provenca, Bosna), pa so vseeno papeži pozvali h križarskim vojskam v prilog zatiranim katoličanom in se zavzeli zanje s celo svojo avtoriteto Imamo celo slučaj, da so n. pr. litvinski Prusi branili v svoji deželi širiti katoliško vero in so ubijali misijonarje, ki so prihajali k njim. Papeži so pa razpisali radi
tega zoper nje križarske vojske in cerkveni meniško vitežki red »nemških vitezov" se je radi tega toliko časa vojskoval zoper Pruse, da so bili popolnoma iztrebljeni. Katoliška cerkev smatra torej za opravičeno ne samo, da s silo posreduje za katoličane tudi tam, kjer so v znatni manjšini, ampak celo tam, kjer še nobenih katoličanov ni, da se smejo širiti.
Cerkev torej dovoljuje sovražno posredovanje. Če je pa dovoljeno, kadar se krši pravica cerkve, zakaj bi ne bilo dovoljeno, če se krši pravica naroda ? Če je načelo enkrat dovoljeno, ne more biti to načelo absolutno slabo in potem tudi ni mogoče dokazati, zakaj bi se ne smelo uveljaviti, kadar se gre za obstoj naroda!
Dolžnosti otrok do starišev so gotovo večje, kakor dolžnosti državljanov do države. In vendar imajo celo otroci napram starišem ne samo pravico, ampak v gotovih slučajih celo dolžnost posluževati se posredovanja in je to posredovanje v pravnih državah celo pravno urejeno. Zoper nepravično ravnanje starišev se sme zateči otrok k sodniji in k varuški oblasti, da nastopajo napram starišem s silo. Sme pa tudi prositi dobrega soseda, da na prijateljski način posreduje med njim in stariši. Sme in mora tudi staviti pasivni odpor in katoliška cerkev časti celo vrsto svetnikov in svetnic mučenic ravno radi tega, ker so se ustavljali starišem, ki so jih hoteli siliti v greh malikovanja ali nečistosti. Otrok ima pa napram starišem tudi pravo aktivnega odpora. Seveda so v pravni državi le redkokedaj siljeni, da se poslužijo tega prava, ker imajo na razpolago druga pravna sredstva, zlasti državno sodnijo. Toda mislimo si slučaj: Nečloveški oče pride s sekiro v roki v sinovo spalnico, da ga ubije. Sin pograbi za revolver poleg postelje, ter v silobranu ubije očeta. Sodnija bo sina oprostila in Bog mu ne bo štel greha. Tako zamorejo priti tudi narodi napram državi v položaj silobrana, a to toliko bolj, ker med narodom in državo ni pri sedaniih razmerah nobenega razsodišča, ravno tako kot ni razsodišča v prepirih med državo in državo. Državne sodnije so namreč tudi samo del državne oblasti in vsled tega niso v takih sporih nobena sodnija, ampak samo stranka. V takem slučaju nima narod drugega sredstva kot tuje posredovanje — prijateljsko ali sovražno, ter ultima ratio, ako se gre za obstoj naroda napram krivičnemu napadalcu, ker ni drugega sredstva in je povoljen izid zelo verojeten, vsaj toliko verojeten, da dotična verojetnost odtehta vse grozote in žrtve — aktiven odpor.
To velja na splošno za vse narode. Čisto posebno pa še za krščanske narode, kajti krščanstvo je iz notranjosti svojega duha uveljavilo načelo o bratstvu vseh narodov in o rodbini narodov na zemlji. Krščanski narod ima torej še posebno dolžnost, da se postavi za zatiranega brata, a zatirani narod pravico, da zahteva pomoči od svojega brata v Kristusu in v Svetem Duhu.
Jugoslavija.
Morje.
M o r j e je edina absolutna svetovna sila. Morska obal si de povsod podobna in ta podobnost je rodila v narodih ob morju out, da so pni p r v i na svetu, da jii/rn gre vlada sveta. Stara Hainza je imela geslo : Moje torišče (ie celi svet. S tem da je celinski prebivalec stopil na morsko obal. je napravili prvi korak h gospostvu človeka nad zemljo.
Morje je že samoobsebi daroivaiteJti raznih dobrin, a prva njegova moč tiči v dejstvu, da je ono glavna cesta svetovnega prometa in vir moči raznih narodov. Valovi morja ne ločijo ampak družijo, oni so veliko mednarodno torišče, vsak narod ob obali ima pravico pokušati svoje sille na njih. Te ugodnosti se narodi tudi v izredni meri poslužujejo in štiri petine svetovnega prometa se vrši dane«; po valovih morja.
Morje je od nekdaj najbolj prosta in najcenejša cesta sveta. Kdor je enkrat ob obali, lahko pošlje svoje blago široim sveta, nima nobenih sitnosti, nobena carina ga ne ovira. In kako poceni je morska-pot! Da bi cenene morske ceste ne prikrajšali niti za kilometer, smo si zgradili 'trgovska pristanišča v niaj-zadnjiih kotičkih narinotranjših morskih zalivov, prum. Trst ali Reko.
A morje ni samo torišče raznih narodov, ono je marš ikako pleme šelle vzgojili«. Ktier j e Obala čl enovit ejša, tam stanujejo narodi višje kulture, višje moči. Azija in Evropa nam, kažeta glavne pclkraii&ne pomorskega razvoja Ob najčletnovitejših obalah. Mornarski poklic krepi mišice in živce, uri čute, krepi z vsakim slavjem človeške volje nad surovo silo- pogum m energijo. Prim. naše Dalmatin ce, z Norvežani vred najboljše mornarje sveta. Ce je smisel vsega naroda obrnjena na morje, potem samoobsebi značaj mornarjev i vpliva na celoto, ji da razumevanje, širši pogled, podjetnost, -prostost, jo spoji s svetom. Svetovna trgovina in vsako delovanje, ki stremi1 čez morije, združi notranje dele države najtesneje z obalo, ki nam edina omogoča izmenjavo med domom, in svetom: ona skuje z udarci razumevanja skupnosti posamezne dede v celoto. Kak pogled v bodočnost za nas, če dobimo svojo državo! Kdo se ne bi z največjo vnemo posvetil uresničenju te lepe prihodnjosti!
Kje je danes največja moč, kje bogaitstvo, kdo se bori za viladio sveta? Narod, ki je do sedaj imel go-spodstvo nad morjem, in pa narod, ki mu je hoče vzeti. Severno imorje, naktero mejita Nemčija in Anglija. ie nosilo pred vojsko nad četrtino vseh trgovskih ladij sveta. Rlohelieu pravi: »Brez morija ne moremo izkoristiti miru in ne moremo vzdržati vojske«.
Jugoslavija je z morjem kar oblna. se taortje v njem. Koliko bi žrtvovali drugi narodi za to izredno ugodno lego! Zavedajmo se, da živimo ob vedno bijoči žii življenja, ki nikdar ne umre, neprestano deluje, nas dviga in vodi k napredku in boljši bodočnosti. Z morjem je zagotovljena Jugoslaviji moč, samostojnost in enotnost, tri glavne lastnosti vsake države.
Ratzel pravi: »Iz brezkončnega obzorja oceanov izraste velikopotezna vztrajnost, pogum, svetovni pogled in se vtelesi v duha in značaj obmorskih narodov. Obmorski narodi so povečali politično merilo. Ozka teritoirijalna politika je po svojem bivsjvu kratkovidna. Morje razširi obzorje ne samo trgovcu, temveč tudi državniku. Samo morje vzgaja prave svetovne države, samo ono je vir gospodšitva nad svetom. Samo oni narodi, ki so gospodarji morja, se razširjajo v velikem obsegu«. Liszt pa pravi: »Narod brez plovbe je ptič brez poroti, riba brez plavuti,
lev brez zob, jelen z berglami, vitez z lesenim mečem. heiot in hlapec človeštva. Kdor nima deleža - o morju, je izključen oid dobrot sveta«.
»Dvajseto stoletje se nam oznanja kot doba borbe za obstanek na trgovskopolitičnem polju. Ta borba se bo pa vršila v mednarodnem tekmovanju na morju, ker plava nad vodami oceana duh svetovne trgovine«.
Po Adriši smo zvezani s celim svetom-, skozi Gi-bralltarski preliv z Atlantskem, glavno trgovsko cesto sveta, skozi Sueški prekop z drugima dvema oceanoma, Indikoim io Pacifikom. Povsod smo torej doma. vez s svetom je morje. Dcima imamo pa izvrstne pristane, predvsem Split, Reko In Trst.
Zdravje.
Vse te dobrine, ki smo jih našteli, lega, podnebje, narava, morje, pa pokažejo polno svojo moč le tedaj, če jih more izrabljati zdrav narod. Iu hvala Bogu, Jugoslovan je zdrav, zdrav na duhu, zdrav na telesu. Da pa to zdravje ohrani, da ne omaga tudi pri najhujšem mednarodnem: tekmovanju, zato mora zanj tudi sam skrbeti, gojiti mara telesne vaje, okleniti se mora š p o r t a v n a j š i r š e in s m i s 1 u. Zopet je narava poskrbela za vise. Morje nam da zdravilišča in kopališča, nas kliče ik veslanju lin plavanju, Alpe nas vabijo ven v naravo in nam nudijo zdravo turistško, oba skupaj nam vcepljata novo moč in nov pogum. Zato, Jugoslovan, pojdi ven, oprimii se športa, narava te bo vodila, drži se tega do najpozn. starosti. Talko boš najbolj koristil jugoslovanski domovini, kojo združitev si vstvaniamo. In ustvarili jo borno, pomagaj nam Bog!
Enakopravnost.
Kako pa si mislimo svojo državo vrediti? Na podlagi popolne enakopravnosti, vsi bomo enaki, naj si bo glede vere ali glede jezika ali glede stanu. Ne tako, kakor je sedaj pri nas, ko vlada vse drugo, samo enakopravnost ne. V jezikovnem oziru n. pr. bo šlo v splošnem samo za dva jezika, za srbo-hrvatski in slovenski. Ta dva bo govorilo okoli 90 °/0 vseh prebivalcev, manjšino bodo tvorili Italijani s 5% ter nekaj Nemcev in Madjarov z isto odstotno mero. Razmerje med Srbohrvati in Slovenci je pa 70 : 20, skupno torej približno takole 70 : 20 : 5 : 5. Govorili smo že, da to razmerje kar izziva k primerjanju s Švico, kjer tvorita isto večino kakor pri nas Srbohrvati in Slovenci tudi samo dva naroda, Nemci in Francozje; ta dva sta si pa še kolikortoliko tuja po mišljenju in jeziku, ureditev bi bila pri nas še lažja. Ta dva vladujoča naroda tvorita 93 % vsega švicarskega prebivalstva in po naših razmerah sodeč bi ostalih 7 °/0 ne smelo imeti nobenih pravic; Pa ima vendar vse svoje popolne pravice, in italjanščino — 5'5 °/o prištevajo z nemščino in francoščino vred celo k takozvanim narodnim jezikom
V	skupnem švicarskem parlamentu so vsi trije jeziki enakopravni, vsak poslanec govori lahko francosko nemško ali pa laško, ?v njegovem jeziku se sestavi tudi stenografični zapisnik. Kdor ne razume, lahko zahteva prestavo. Vsi nagovori predsednika itd. morajo biti prestavljeni. Na najvišjem sodnem dvoru morajo biti zastopane vse tri narodnosti, torej tudi Italijani, ki jih je v Švici odstotno ravno toliko kakor Slovencev v Avstriji. Pa primerjajmo pravice Slovencev v Avstriji! In štejemo na Kranjskem 95 °/o vsega prebivalstva. V Celovcu in Mariboru po ulicah še slovensko govoriti ne smeš, kaj šele, da bi si pre-drznil zahtevati vozni listek v domačem jeziku.
Glavni pogoj jezikovne enakopravnosti je samostojnost, vpeljana tudi v najmanjših upravnih enotah, v občinah. In čisto gotovo je, da bi mi morali dati tako samostojnost tudi Italijanom in Nemcem. Ce sami zahtevamo prostost, je ne smemo kratiti drugim. Najbolj prosti narodi skupno domovino najbolj ljubijo, zadovoljnost in sreča sta doma le tam, kjer vlada enakopravnost. Očitanje veleizdajstva, če smo za prostost narodov, prav lahko prenašamo. Prostost rodi srečo, ta daje moč in samozavest, taka država je močna. Veleizdajalec je torej pri nas tisti, ki je za močno Avstrijo, sestavljeno iz prostih in zadovoljnih narodov. Kam je pohlep po vladanju in zatiranju zapeljal odločujoče kroge!
V	Jugoslaviji bomo odstranili vsak centralizem, vsak absolutizem, vsako tlačenje, ustvarili bomo popolno enakopravnost v jezikovnem in verskem oziru. Strah pred pravoslavjem je čisto neupravičen. Kakor so Švicarji samo Švicarji in ne Nemci, Francozje itd., tako bomo mi samo Jugoslovani, a posamezni deli bodo prosti. To moramo upoštevati vselej in povsod, saj je mati Jugoslavije — prostost.
Zdravstvo.
UMETNOST DIHANJA.
Š. — Ne bo odveč par besedi o dihanju, saj večinoma ne znamo dihati. Vsak ve iz lastne skušnje, da se čutimo zdrave le pri globokem vdihavanju svežega, dobrega zraka. Le spomnimo se kako se počutimo, če se otresemo cestnega prahu in pridemo v naravo v čist zdrav zrak.
Če komu rečemo: »Uči se pravilno dihati!" nam bo navadno odgovoril: »Tega se mi ni treba šele učiti, saj neprestano diham, in to zadostuje, kakor vidiš". — Odgovorimo mu »Res je, dihaš ravno toliko, da lahko še živiš; s tem pa še ni rečeno, da tako dihaš, da bi si zdravje okrepil".
V resnici diha večina ljudi, zlasti v mestih, tako površno, nepopolno in mehanično, da se ravno še vzdržijo. Kako malo jih je še med nami, ki bi mislili na to, kakšnega pomena je pravilno dihanje! Iz ozračja, ki nas obdaja, nas preskrbi vsak dih z neobhodnim kisikom. Vsak dih pa pošlje ven v zrak ogljikovo kislino, ki se je nabrala v telesu in ki je v večjih množinah tako škodljiva. Izmenjava teh dven je prvi življenski pogoj, vrši se pa z dihanjem pljua
Največje važnosti je torej redna preskrba pljuč in sploh vsega našega organizma s kisikom. Vsak, ki tiči v sobi in sedi pri pisalni mizi, greši neod-pustljivo na samem sebi, če ne porabi vsake proste ure za močnejše vdihanje zraka v krasni naravi božji. Tam si napolni pljuča s kisikom in se znebi ogljikove kisline. Pravilno dihanje je pravi vir zdravja, ker zadovolji po rebo po kisiku, ki je pri človeku tako velika.
Hvala Bogu, pomanjkanje kisika že samo draži pljuča, da ga vsrkavajo in izločujejo ogljikovo kislino; celo malomarneži se spomnijo na svojo dolžnost, dihajo globje, zdehajo ali pa si urijo mišice in stem vplivajo na srce in izmenjavanje zraka. Kdor pa še
to pozabi, ni čuda, da toži o utrujenosti, pomankanju teka, otrplosti itd.
Zdrav človek diha dolgo in globoko. Veliko je pa odvisno seveda od razmer. Prijetna vznemirjenost ali pričakovanje nam prinese kratko sapo, potrtost pa globoko in težko. Včasih, če se preveč vznemirimo, nam ta pa tudi zastane, seveda ne za dolgo.
Vrši se pa tudi dihanje s pomočjo kože, skozi njo, ki je pač akoro neopaženo v primeri s pijučnim dihanjem. A tudi na to moramo paziti, večkrat se odrgniti in kopati, da so kožne luknjice proste vseh zapiralnih snovi znoja in loja in je izmenjava zraka nemotena. Glavno pa je le dihanje pljuč, izdatno, globoko, močno, najbolje v zraku, ki je prost saj, prahu in drugih takih neprijetnih snovi. Tedaj s« prsa res širijo in zrak prihaja do najzadnjih koncev in kotičkov, jih krepi in prehranjuje ter jih napravi sposobne za odpor vsem pljučnim boleznim. Tako dihanje moramo pa redno gojiti, najboljše zjutraj in zvečer v dobro prezračeni sobi, malo je treba obleke, prsa ven, ramena nazaj. Dvajset počasnih globokih dihov zadostuje, da izženemo tudi iz najfinejših vejic ogljikovo kislino in jih napolnimo s kisikom.
Vsakokrat pa dihajmo samo skozi nos, tudi pozimi. Po poti skozi nos se zrak namreč kolikortoliko segreje in pride primeroma topel v pljuča, skozi usta pa pade naravnost vanje in jih nepripravljene oslabi. Zlasti otroke moramo o pravem času navaditi na dihanje skozi nos. Ljudje, ki dihajo z odprtimi ustmi, se lahko prehladijo in tudi hitreje kaj nalezejo, ker pridejo nalezljive snovi takoj v pljuča, dočim na poti skozi nos obtičijo na ileznati koži. Moramo pa utrditi tudi vso sosesko: vrat mora biti prost, umivati se moramo z mrzlo vodo, grgrati, izpirati si nos itd., ne pa šali, zavoji itd. Za bolnega in zdravega veljaj pravilo: »Dihaj na prostem, pravilno in izdatno!"
Vse kliče za zrakom. Ko pridemo na svet, je prvo naše delo globok dih, boj za zrak, izražen v kričanju; ko umremo, je zadnji naš dih ječeče slovo od sveta. Med tema obema tečajema življenja je neprestano dihanje, boj za zrak. Živimo, dokler dihamo, veselimo se pa življenja le, dokler pravilno dihamo.
Jugoslovanstvo in katolicizem.
Ker majuiški program — majniška jugoslovanska deklaracija — sprejema v državno edinost poleg Hrvatov in Slovencev tudi Srbe, je ta program izval razna prigovarjanja in sumničenja. Pristašem tega programa se očita, da izdajajo katoliško stvar srbskemu pravoslavju, da ogrožajo hrvatsko stvar z zvezo z Srbi, da s svojimi političnimi cilji tudi ogrožajo obstanek monarhije. Na ta očitanja odgovarja znani prvoboriteij katoliške misli prej med Slovenci, a sedaj med Hrvati dr. Anton Mahnič, škof na Krku, v posebni politični brošurici sledeče:
Srbski problem.
Srbi živijo z nami in med nami. Srbstvo je činitelj. Kakor bi se tudi protivili priznati to dejstvo, s tem ga ne spravimo s sveta. Razboritost nam predpisuje, da se mora računati s tem činiteljem. Vprašamo se: Kaj je bolj razborito, kaj je za hrvatsko in katoliško stvar bolje: napovedati srbstvu vojsko do odločitve, ali iskati z njim prijateljski modus vivendi ?
Gorečniki za katoliško stvar, ki se smatrajo pozvane, da gredo proti nam na vojno v imenu katolicizma, bi morali predvsem se spomniti na resne opomine našega in njihovega skupnega očeta, zaščitnika mednarodnega miru, Benedikta XV., kateri kliče vojskujočim se narodom: Na obeh straneh se raj opusti misel uničenja. Naj se pomisli, da narodi ne izumirajo. Ravnovesje sveta ter plodni in sigurni mir med narodi se mnogo lažje osnuje na medsebojni ljubezni in spoštovanju pravice in časti bližnjega, nego na številu oboroženih in na odpornih trdujavskih zgradbah". (Nemškim škofom dne 7. septembra 1915.)
Ali se naši antagonisti nadejajo za hrvatstvo večje koristi, če bodo s svojim sosedom, s svojim bratom po krvi in jeziku, živeli v večnem neprijateljstvu in mržnji ? Ali se ne bodo tudi tukaj obistinile besede Benedikta XV., da bodo narodi „kot žalostno dediščino prenesli duh mržnje in osvete od kolena do kolena?"
Sloga s pravoslavnimi brati.
Nazadnje, ali se v istini pogibelji, katera preti od sibstva hrvatski in katoliški misli, ne da obvladati, da je ne bi mogli ukloniti drugače, nego da napovemo boj srbstvu? Poglejmo najnovejše dogodke in odno-šaje, v katerih se nahaja sedanje srbstvo.
Rusija je zrušena; srbska inteligenca je decimirana in razpršena na vse strani; politične aspiracije so za dolgo časa neizvedljive I Prijateljem slovanske sloge se že dolgo ni ponujala ugodnejša prilika, da se končno ugiadi pot medsebojnemu zbližanju bratov, ki so se odtujili drug drugemu in medseboj sovražili bolj radi neuklonjivih slučajev usode, nego vsled lastne krivde
Bratje Hrvati, bratje katoličani 1 Ne poslušajmo glasu politične strasti! Istina, Srbi niso katoliki, a oni so vendar kristjani; k nam j;h more privesti edino ljubav, a mržnja in preziranje jih mora le še bolj odtujiti katolištvu in hrvaštvu ter jih še bolj ogorčiti. Sledimo besedam Benedikta XV.! Ko so nedavno Angleži osvobodili Jeruzalem, jim je Benedikt čestital in odredil da se poje Bogu hvala, in je pred vsem svetom izrazil očitno željo, naj sveto mesto (Jeruzalem) nikdar več ne pade v nekrščanske roke. A Angleži niso katoliki, Angleži so protestanti, a kot protestanti so nam bolj oddaljeni, nego pravoslavni Srbi, ki so nam vrhu-tega bratje po krvi in jeziku. Tako naš sv. Oče Benedikt. A mi n,egovi sinovi naj ostanemo za vse veke v boju s Srbi ?	k
Za bratsko ujedinjenje.
Zvest svojemu geslu: Divide et impera! (Loči in vladaj) je sovražnik hujskal, kakor se hujska psa, Hrvata na Srba, Srba na Hrvata. Fanatiziral je enega kakor drugega. Pieme je zamrzilo pleme. A tudi v verskem oziru, kljub temu, da smo pravoslavju najbližji, smo bili voljni, da nam nemški protestantizem in racijonalizem zastruplja inteligenco in kvari srca. Kako čudo, zakaj ostanemo daleč drug od drugega, da smo ostali oddaljeni eden od drugega, tudi v domovini, razdeljeni, prezirani in sami prezirajoči same sebe, sipajoči svoj gnjev na svoje lastne brate! . . .
Srce, srce odprirno rodnim krščanskim bratom, da se začne tajati led mržnje na plamenu ljubezni. Ko si osvojimo srce, hočemo -ugladiti tudi pot do razuma. Apologetika ljubavi in prizanesljivosti pogosto slavi
Stran 3.
Štev. 80.
zmago, kjer je apologetika razuma in silogizma (logičnih zaključkov) brezuspešna ter zgrešuje svoj cilj. Ali hočemo misliti na to, kako bi se osvetili za stare grehe, vračajoči šilo za ognjilo? Kaj nam potem še pomeni opomin apostolov: .Ne daj se vladati zlu, nego nadvladaj zlo z dobrim?" (Rim. 12, 21.)
Kedaj se bomo zavedali pravega katoliškega duha, kedaj bomo znali ceniti »dar božji* (Jan. 4, 10), dar, smo katoliki, ter bomo po tem spoznanju svojo misel in telo uredili po idealnih načrtih, ki jih nam stavi Previdnost: potem se nam ne bo treba bati srbstva, potem se bomo samozavestno in odločno oprijeli izvršitve svoje misije, uverjeni, da bomo res konečno zmagali.
Ali »mo proti monarhiji?
Ozrimo se zopet na drugi ugovor! Sumničijo nas nelojalr.osti. Pravijo, da s svojimi narodno-političnimi aspiracijami ogrožamo obstanek monarhije in da težimo za cilji, ki se ne dajo spraviti v sklad z ostalimi interesi monarhije!
Mi pa smo nasprotno uverjeni, da nič bolj ne pospešuje pravih interesov in osigura obstanka habsburške monarhije, kakor naša majmška deklaracija. Kajpada, ko govorimo o habsburški monarhiji, je treba, da smo na čistem, in da nas nihče krivo ne razume. Predvsem nam nikakor ni dogmatično utrjeno, da je dualistični sestav predvsem potreben pogoj za obstanek habsburške monarhije. Habsburška monarhija more obstati in po našem prepričanju si more mnogo bolje zagotoviti obstanek, če se presnuje na osnovah, ki na vse veke onemogočijo centralistični in dualistični režim. Tukaj ni mesto, niti ne odgovarja namenu te razprave, da bi se spuščal v podrobno razpravo o tem vprašanju. Za nas Jugoslovane je državnopravno vprašanje glede naših odnošajev napram habsburški dinastiji rešeno. Naše aspiracije ne samo ne stoje v nasprotstvu z lojalnostjo, temveč z majniško deklaracijo našo lojalnost v tej kritični dobi svetovnih prevratnih dogodkov svečano pred svetom potrjujemo.
Nazadnje naj izpade sestavni preustroj habsburške monarhije kakor mu drago, nič ni bolj želeti v Interesu monarhije, nego osnovanje jugoslovanske države, kakor je zamišljena v majnišketn programu.
Naloga države.
Najtrdnejše jamstvo za obstanek države je v božji I Previdnosti. »Po meni*, pravi večna Modrost, »kralji vladajo" (Modr. 8, 15). Dokler ostane država zvesta svojemu zvanju, ki ji ga je odredila Previdnost, stoji ona pod zaščito Vsemogočnega — »in protectione Dei i coeli" (pod varstvom Boga nebes) (Ps. 90 1) — bo tudi nepremagljiva. Zato poziva Sv. Duh vladarje na- j rodov, da ljubijo modrost, potem bodo vladali na veke. j „Diligite lumen sapien tiae ommes, qui praeestis populiš" (Ljubite luč modrosti, vsi, ki vladate narode (Modr. 6. 23). Ljubiti luč modrosti — kaj znači drugega nego krmilo državne poltike voditi za ciljem ki ga je narodu odredila Previdnost?"
Naloge Narodnega Sveta za Trst.
—r.— Ne smemo pozabiti dveh nalog te naše velevažne ustanove.
1.	Narodni kataster je imenik vseh v Trstu prebivajočih Slovencev z natančno navedbo stanovanja, priimka, imena, stanu, rojstnega leta itd. Narodni kataster bi vseboval podrobno statistiko slovenskega življa; bil bi pravi kažipot po slovenskem Trstu, zrcalo našega življenja, naše moči. Korist takega katastra se pokaže zlasti pri volitvah, Izdelanje in vzdrževanje narodnega katastra je težavno, vendar se dajo ovire premagati; v dokaz za to trditev so nam versko-konfesijonalni katastri (status animarum) katoliških župnij v velikih mestih na Angleškem, predvsem v Londonu. In kako natančni so ti katastri 1
2.	Narodni muzej. Škoda trositi besede v zagovor potrebe, in koristi narodnega muzeja za izobražen narod. V Ljubljani in Mariboru imajo svoj muzej, v Gorici so ga pred vojsko ustanovili, v Mariboru izhaja celo poseben časopis za to; ali naj bi ga mi Tržačani, Istrani in Kraševci ne pogrešali? Skrajni čas je, da se zganemo. Vojska nam je v tem oziru mnogo pobrala: nemški častniki so nam odnesli mnogo zgodovinskega blaga. Pred leti so obiskovali naše kraje judovski trgovci iz Trsta, ki so kupovali starinsko blago in s tem celali velikanske dobičke. Naše kmetiške žene so iade zamenjavale stare pisane majolike, krasne „minke" (leščerba v rabi od 16. do prve polovice 19. stoletja) za moderno »lepo" majo-liko, za preprosto petrolejko. Koliko je naš narod v tem oziru zagrešil! Ne zamujajmo še nadalje I Ustanovimo si muzej! Saj so za začetek potrebna le skromna sredstva. Muzejsko društvo bi dobivalo mnogo blaga v hrambo (lastniki bi ostali dotični zasebniki), marsikaj bi dobilo v dar, nekaj pa nakupilo. Po naši okolici se še dobijo lepi vzorci narodnih noš (frkin-dišev = t. j. starinskih moških klobukov je le malo več), slike itd.; Kras in Istra pa hranita še stare predmete, kakor skrinje, kmetsko orodje, stara pisma, stare molitvenike itd. Trst sam nam ne more ničesar dati, pač pa bi se dali zbirati podatki, važni za našo zgodovino, za našo narodno borbo v mestu. Viri so prvič pisani, naši in laški časniki in časopisi, razna zgodovinska dela o Trstu in drugič so nepisani: ustno • izročilo, ki naj bi se zapisalo in ohranilo poznim rodovom. Mnogo tradicij še živi v ljudstvu, mnogo pa le v spominu naših najstarejših mož; vse to je vredno, da se zapiše. Naši pozni rodovi naj znajo, da je po sedanjem mestnem šentvidskem okraju, koder se danes dvigajo palače, pred 50 leti pasel naš domač pastir; naj znajo, da so se na prostoru, kjer stoji danes »Politeama Rossetti", igrali naši otroci v slovenskem jeziku; naj znajo, da je segalo polje, na katerem je slovenski okoličan gojil trte, tja do Chiozze. ue ne zabeležimo ustnega izročila, si sami sebi škodujemo.
Posebna nevarnost preti v predmestjih, ki so se pred 30 — 50 leti industrializirala. En zgled. Med Sv. Jakobom in arsenalom je ulica: Via Deselli. Kdo pa je bil ta gospcd? Naši očetje, ki so bivali tod, ko so bile hiše le redko sejane,'so se vpraševali, ko so se namenili v središče: kod greš, po bližnici ali po deželi? In tako je nastala ulica: Deselli. Tako izročilo. Koliko lastnih imen za skupine hiš, za pota, za klance itd. je že izginilo iz govorice sedanjega rodu: Rešimo, kar se da rešiti. Narodni svet, vstani na plan!
\
Popravek.
Prejeli smo sledeči dopis:
Zemaljska vlada za Bosnu i Hercegovinu. Broj 6477/Prez.	Sarajevo, 21. maja 1918.
Cenjenemu uredništvu »Jugoslovana" v Ljubljani.
Sklicevaje se na § 19. tisk. zak. prosi podpisana, da sprejmete v Vaš list sledeči popravek članka, objavljenega v 27. številki »Jugoslovana" od 11. maia 1918 pod naslovom »Jugoslovanska misel v Besni in Hercegovini":
1.	Ni res, da je uradništvo v deželi .tuje", nasprotno je res, da obstoji skoro polovica uradništva iz domačinov in sicer do najvišjih mest gori, druga polovica pa istotako ponajveč iz Slovanov.
2.	Ni res, da je vlada izdala že neštevilno tajnih nalogov, kako se ima jugoslovanska ideja v kali za-treti; pač pa je res, da deželna vlada po svoji dolžnosti postopa proti vsem državi škodljivim strujam in da varuje šole v interesu mladine same pred političnimi uplivi.
3.	Ni res, da je »Bosnische Post" poluradno glasilo vlade; res je namreč, da je ta list od vlade popolnoma neodvisen.
4.	Nadalje ni res, da vse drugo časopisje izdaja i vlada, pač ra je res, da izdaja deželna vlada samo j uradno glasilo »Sarajevski list". Tudi ni res, da je »Narodna snaga" od vlade osnovan list, nasprotno je res, da ima deželna vlada s tem listom ravno toliko stika kakor na primer z »Jugoslovanom*.
5.	Ni res, da je vlada prepovedala »Glas Slove-naca, Hrvata i Srba", »Jug" in „Luč", ker pišejo za Jugoslavijo, kajti v tem slučaju bi morala deželna vlada dosledno prepovedati i vse druge listi iste smeri z ,Jugoslovanom" vred, res pa je, da so rečeni listi bili prepovedani iz razlogov, navedenih v dotičnem odloku.
Deželna vlada za Bosno in Hercegovino.
Vzemi in beri!
»Nova založba" v Ljubljani je izdala 80 strani obsegajočo knjižico »Jetiki — boj!" Opis ljudske bolezni in obrambe. Napisal jo je primarij javne bolnice usmiljenih bratov v Gorici dr. A. ; Brecelj. Morda nismo bili nobene knjige tako potrebni kot ravno te. V uvodu piše pisatelj:
Namenjena pa je knjižica v prvi vrsti Tebi, draga rojakinja, žena ali dekle! Ti si že po svojem naravnem poklicu odločena za čuvarico zdravja v svoji družini, za pomočnico in strežnico svojim najbližjim in najbolj dragim bolnikom, za varihinjo in vzgojiteljico svojim otrokom. Mož je v teh zadevah malomaren in neokreten, zato se zaupno obračam do slovenskega ženstva in je kličem na pomoč zoper jetiko! Od Tvoje vneme in skrbnosti je odvisno zdravje naraščaja v družinah in narodu. Ker pa ie zdravje naš največji in najboljši zemski zaklad je v Tvoji roki, slovenska žena, blagostanje našega naroda. Ta navduševalna zavest Te spremljaj ob prebiranju te knjižice in bodri v borbi zoper jetiko!
Knjižica ima sledeča poglavja:
Uvod. Vzrok jetiki. Kako se okužimo z jetiko ? Obramba človekovega telesa zoper jetiko. Pogoji jetičnemu obolenju. Duševno razpoloženje za jetiKO. Koliko nas je jetičnih ? Pomen jetike za prosveto in narodno gospodarstvo. Kako se javlja in kako poteka jetika? Kako odvračamo jetiko? J. Razkuževanje. 2, Gmotna in prosvetna povzdiga. 3. Stanovanje in obleka. 4. O hranitvi. Nravna stran obrambe zoper jetiko. Zdravljenje jetike. Sklep. Priloge.
Ponatisniti hočemo dve poglavji:
Duševno razpoloženje za jetiko.
Tudi duša ima kaj pomena za jetiko? vprašuješ neverjetno.
Gotovo in ne prav malo!
Živ človek je povsem enotno bitje; njegovi sestavini, duša in telo, sta tako spojeni in zliti v enoto, da je vse človekovo dejstvovanje enovito. Zunanji tvarni svet vpliva kakor na telesno tako na dušno stran, tudi vsak zgolj telesni nered se javlja kot motenje duše. Prav tako in še bolj stoji telesnost pod čisto dušnimi vplivj. Kako gloda skrb tudi telesno stran človekovo! Žalost ali -veselje se kažeta že v izrazu, pa tudi v vsem telesnem stanju. Blagodejni vpliv dušnega miru na telesno delovanje je znan, istotako razdevanje telesa po strasteh.
Življenska moč v človeku je duševno-telesna. Ako je katera teh dveh sestavin nakazna ali v neredu, trpi tudi drugi del, trpi vsa celota, ž njo peša življenjska moč in pojema odpor proti boleznim. Ako se pojavi nered v duševnosti, pokažejo so posledice tudi v telesnosti.
Novodobnega človeka znači neka dušna r a z-rvanost in zbeganost. Odkod motenje dušnega soglasja in ravnotežja, je važno in sila zanimivo vprašanje, ki ga pa ne kaže razglabljati v tej knjižici, pač pa treba povdariti neveselo dejstvo, da se duševni razpad širi marsikje že med preprosto ljudstvo.
Srce se krči človeku, ko gleda, kako gine in mre ljudstvo na jetiki vsled slabih družabnih razmer. Se bolj tožen je pogled na duševno b e d o 1 j u d-s t v a , nevednost in lahkomiselnost, lahkoživost in inehkužnost, zanikrnost in nravno propalost, ki se je razpasla med ljudstvom mest in obrtnih krajev in sili na kmete. Ta duševna beda je gnojišče, ki na njem bohotno vspeva jetika in vse okoli sebe prerašča in mori.
Gorje mu, ki po svetu mora, ker mu rodni kmečki dom ne nudi več zadostnih življenskih pogojev, ne dela ne jela. Toda koliko krepkega naraščaja zapušča domačijo brez nujne potrebe, domu v kvar, sebi v propast.
Trdo je kmečko življenje, težko delo, preprosta hrana, skromno bivališče brez lagodja, vse je sploh nekako okorno, kakor je kmetov zunanji videz sedemkrat slabši od pravega njegovega jedra. Tudi strogo, iz davnine prevzeto življensko naziranje in resno pojmovanje našega kmeta odbija mladi naraščaj, ki hlepi po novosiih in svobodi ko vešča po luči. Zunanji blešč in ugodnosti mestnega življenja izvabljajo najboljše mlade in zdrave moči s kmetov v mesta in obrtne kraje. Mladeniči in dekleta drve trumoma v tujino, izjemoma kdaj na kmete, navadno v tovarne, rudokope, službe, skratka za kruhom, prevečkrat za dozdevno boljšim, belim kruhom, za lažjim življenjem.
Dokler je človek mlad, z d r a v in s a m , ne godi se mu slabo po mestih in drugih takih krajih z dobrim zaslužkom. Toda človek ni dolgo mladr š« manj trajno zdrav in prekratko — sam.
Kmečko delo stara ljudi, a le bolj počasi. V mestih se živi hitreje in o s t a r i prezgodaj. Kmečki možak ali kmetica okoli 60 let sta še prav krepka in sposobna za vsako delo. Po mestih pa, zlasti v delavskih krogih so ljudje te dobe že bolj redki, kar jih je, večinoma onemoglj starci in starke, navezani na pomoč drugih.
Tudi z zdravjem je po mestih drflga, posebno za kmečke ljudi, vajene dela na prostem, zadostne in tečne hrane. Bivanje v zaprtih prostorih in krajih, nezdravo delo, nedostatna, večinoma »nadomestna" hrana kmalu izpodje priseljencem največje bogastvo
—	zdravje.
Končuje jih tudi razbrzdano mestno življenje, kjer si brez skrbi privoščijo marsikatere zabave in kratkočasja, ki bi si jih doma na kmetih ne mogli in ne smeli. Krčme in žganjarne, nočne kavarne, plesišča in druga morišča vničujejo mlade ljudi duševno in telesno.
Sam ali sama? Vprašanje, kako dolgo sam ali s a m a, je po mojem mnenju odločilne važnosti za lastno zdravje in usodo potomstva. Vem, da s tem svojim mnenjem naletim marsikje na odpor, posebno pri onih, ki žele, da se velike krvne izgube v svetovni vojni čim preje in hitreje nadomeste s pomnoženim potomstvom.
Na kmetih se mlad človek poroči, ko mu gospodarska ali katera druga važna potreba veleva, da si poišče gospodinjo. Navadno ni to tako zgodaj. Dokler oče gospodari, se sin ne poroči doma, dokler mati gospodinji, ni treba nove gospodinje pri hiši. Seve, ta splošno dobra navada ima časih občutne trdine v sebi, toda načelo ni slabo.
V mestnih razmerah pa je ta stvar čisto druga. Mlademu človeku že vse življenje obrača pozornost na spolno stran; vse prezgodaj se začenja igrati z ognjem, ki vkročen dobro služi, a nebrzdan tem hujše gospodari. Komaj čaka, naj bo mladenič ali dekle, da se poročita. Kdo se vpraša, je-Ii dozorel za ta stan duševno ali telesno, ali je povoljno zdrav, ali ima po človeški razsodnosti računajoč zadostne pogoje za dostojen obstanek sebi in družini. Lahkomiselno, brez potrebe in mnogo prezgodaj se sklepajo pravi in, žal, tudi divji zakoni. »Naravne, pravijo, so to pravice", je zagovor teh lahkoživcev. „On, ki ptice pod nebom živi", je up vernim lahko-miselnikom; »družba me mora oskrbeti!" je drugim dozdevno upravičena zahteva za vse posledice njih neprevdarnega početja.
Prostost in pravica je geslo. Kdo se meni za dolžnosti in se po njih ravna, — dolžnosti do sebe, do družine in družbe ?
Izprva že še gre nekako v takih zakonih, toda čedalje trše in tožnejše. Prihrankov malo ali nič, do hodki vedno isti ali celo manjši, izdatki vedno večji, ker družina raste, pridobitna moč peša. Žena, ki je začetkoma pomagala prislužiti, ima vedno več posla z otroki. Število otrok je leto za letom večje, a kopica vedno ista, kar jih namreč na enem koncu pri-rašča, toliko jih na drugem zamira. Otroška umrljivost je v teh revnih razmerah naravnost strahovita. Zarod premladih roditeljev je sploh bolj slaboten in zelo bolehav, številnejši in zato manj trden. Vrh tega ga končujejo skrajno neugodne zdravstvene razmere posebno glede hrane in stanovanja. Komu koristi, vprašam, toliko naraščaja, ki gine v otroški dobi, in kar ga dorašča, nosi razvito smrtno kal v sebi?
Navadno o n e m o r e najprej žena. Že zdavna jej je izginil veseli nasmeh z lica in črna skrb se je globoko zarezala v veli obraz. Nepretrgana vrsta nočnega bedenja in dnevnega trpljenja, neprestano žrtvovanje osebnih ugodnosti v prid otrokom in možu, jej kmalu izpodje duševne in telesne moči. Mesto zadovoljnosti in veselja zavzameta topost ali obup. Mož, ki si je dolgo prizadeval, da oskrbi družino s potrebnim, omaguje; če ga ne stre delo, potlači ga domača revščina. Doma ne najde vtehe, zato si išče omame izven družine.
Vse, kar je bridkega in hudega, se strinja v teh bednih družinah in jih zagrinja.
Tu je glavni vir vse ljudske bede in — jetike.
Morda gledam in pišem prečrno? Kdor ima vpogled v življenje širših ljudskih slojev, kakršnega imata zdravnik in duhovnik, mi pritrdi, da ta moj opis ni pretiran. Na kmetih so take bedne razmere, hvala Bogu, res že redke in izjemne. Izjemoma kje najdeš delavsko družino v nekem blagostanju, s po-voljnim zdravjem, veselim Otroškim smehom, rdeče-ličnimi otroki in zadovoljnim obrazom delavčeve soproge ter delavcem-družinskim glavarjem, ki se po končanem delu najrajši drži doma!
Pomen jetike za prosveto in narodno gospodarstvo.
Piškavo jabolko je lepše od zdravega, tudi zori in odpade hitreje z drevesa. Jetičen človek se posebno v duševnem pogledu razvija hitreje od zdravega in ga prekaša po probujenosti in duševni gibčnosti. Kakor bi hotela narava s prehitenjem nadomestiti počasni, a zato stalnejši in trdnejši razvoj.
Najbolj nadarjeni in največ obetajoči naraščaj razumništva, obrtništva in delavstva nam shira, preden ali ko komaj začne z resnim življenskim delom. Koliko nadebudnih mladeničev, deklet, mladih mož in žena nam kosi leto za letom jetika !
Povdariti pa moram, da tudi izprva zdrav, duševno živahen naraščaj le prelahko pade kot žrtev jetiki v naročje že zaradi svoje vneme, prevelike gorečnosti in delavnosti. Najbolj sposobni iu požrtvovalni prosvetni delavci na polju znanosti in umetnosti, leposlovja, gospodarstva in javnega življenja
—	padajo zgodaj in prezgodaj v grob. Ž njimi koliko osebnih načrtov in velikih nad, koliko narodovih upov!
Za prosveto je jetika znatna ovira, ki se ne da oceniti s suhimi številkami, za domače gospodarstvo pomeni jetika mnogokrat propast, za splošno narodno gospodarstvo velike in občutne trajne izgube.
Koliko ljudi umira za jetiko leto za letom v naši državi ali po posamnih mestih ali pokrajinah, nam je približno znano iz popisnega š etja. Nimamo pa merila, da bi mogli v denarni vrednosti označiti to izgubo, ker ne vemo, koliko je vredno posamnikovo življenje za družino ali družbo, a še manj, kaj je vredno, v denarju povedano, človeško življenje sploh !
Morda pridemo po drugi poti do nekega vpogleda. Ze starogrški zdravnik Hipokrat je na podlagi svojih zanesljivih opazovanj izračunil, da traja jetika od prvih početkov do smrti povprečno sedem let.
To število velja prilično tudi za današnje razmere. Denimo, da jetičntkovo življenje kot tako ob smrti ne pomeni gospodarsko nič, da pa je tekom svoje bolezni izgubil najmanj eno krono denarne vrednosti dnevno, kar je manj pridobil in več izdal, potem dobimo, da pomeni vsaka smrtna žrtev jetike za narodno gospodarstvo najmanj 2500 kron izgube v mirovni vrednosti. Za DUnaj, kjer umira okoli 10.000 ljudi na jetiki, bi znašala letna izguba okoli 25 milijonov, za vso Avstrijo okroglo vsaj 500 milijonov ali pol miljarde kron.
Gospodarska izguba je dejansko tudi mnogokrat večja, ker jetika pobira ljudi največ v mladih in srednjih letih. Koliko treba časa, truda in izdatkov, da se usposobi človek za samostojno pridobivanje, pa oboli in po daljšem bolehanju umre. Kako težavno je že v posamnem slučaju. preceniti resnično izgubo, a kaj šele na sploh!
Človeško življenje je za posamnika in družbo neprecenljive vrednosti, ki se ne da izraziti v denarni ali blagovni vrednosti. Oni račun sem omenil le zato, da si nekako predočimo najnižjo možno izgubo
v gospodarskem pogledu. In še ta je — velikanska!
*
Oceno prinesemo prihodnjič, za danes le rečemo: Naj bi ne bilo slovenske družine, ki ne bi imela te knjižice. Na Vipavskem jo dobi vsaka družina, skupaj okoli 3000 hiš. Prav bi bilo, da se tudi drugod dobe organizacije in javne oblasti, ki bi brezplačno preskrbele knjižico vsaki družiui.
Kultura.
,LUČ", almanak hrvatsko - slovenskog katoličkog narodnog dijaštva", se je pričela tiskati in bo gotova v dobrih treh tednih. Posvečena je spominu dr. Kreka, ljubitelja in učitelja naše mladine. Zastopanih je v njej šestintrideset Hrvatov z osemintridesetimi članki in devet Slovencev s štiiinajstlfoi prispevki, poleg tega pa še »Listek". Zavedamo se dobro, da v bistvu ni vse tako kakor bi moralo biti — in to samo vsled vojnih težkoč — a vendar se knjige nikakor ne bomo sramovali, ko jo pošljemo v svet. Nasprotno: almanah bo ravno dokaz one sile v nas, ki je niti najtežji časi ne morejo zamoriti, bo priča vsega tistega, kar nas druži in vodi k skupnemu namenu. Pokazalo se bo, kako čuječa in budna je naša mladina, da velikega časa ni prespala in da ji smemo zaupati tudi v uri solnčnega mrka. Vi vsi pa, ki verujete v naše vstajenje in ki čutite z nami, naročajte in širite knjigo, ki vam bo govorila od srca k srcul Če ste res naši prijatelji, naročite si almanah — ki stane 3 K za dijake, za druge 6 K — na naslov: dr. Stjepan Markulin, odvjetnik, Zagreb, Kurelče\a ulica broj 3.
Politika.
Pretekli teden nam je prinesel zopet dve novi vojni napovedi ameriških republik Costarike in Nica-rague. Navzlic novi nemški ofenzivi ententa ne kaže volje za mir, ker mir meča bi prinesel samo navidezni mir, kakor na vzhodu, kjer so natresli samo pepela na vulkane .. . Svet še ni dozorel za pravični mir med vsemi narodi, tudi Italjani še vedno zahtevajo zase Trst. Kakor bomo podirali nemški most do Adrije, tako se bomo do konca borili proti italijanskemu pohlepu po Trstu, ki je na naši zemlji in večni vir naše jugoslovanske gospodarske in politične samostojnosti. Na obletnico majniške deklaracije so tržaški Jugoslovani v navzočnosti našega voditelja dr. Korošca povedali jasno naše stališče glede Trsta in drugih narodov v njem: Jugoslovani zahtevamo Trst za svojo samostojno in neodvisno Jugoslavijo, ker je to eden naših najvitalnejših življenskih interesov. Nikdar pa' nočemo zatirati in tlačiti drugih narodov, marveč vsakemu narodu dati pravico, ki mu gre. Vsa kem u
svoje! to je božja in naša volja.
•
Petdeset let že tirja naš narod to svojo božjo in naravno pravico. Takrat je bil na bregu Save v Viž-marjih zbran ves slovenski narod, ki tedaj še ni bil ločen po političnih strankah. V 50 letih je naš narod od strani države doživel veliko gorja in gospodarskega zapostavljanja, prestal pa tudi trdo politično šolo, in prišel do jasnega spoznanja: Brez lastne države — ne moremo do svobode in sreče! In po petdesetih letih je bil v Vižmarjih zopet združen ves slovenski narod, vse tri slovenske stranke so v slogi ponovile zahtevo po narodni svobodi. Kako bi bilo mogoče tekom kratkega enega leta organizirati ves narod do zadnje gorske koče za to eno in samo, edino pravo ljudsko voljo našega naroda, če bi narod sam ne razumel z glavo in občutil z dušo, da sedaj prihaja ura odločitve. Narod ve, da pod zunanjimi zmagami meča na znotraj v dušah pri večini sveta zmaguje duh pravice, ki nujno vodi k demokratizmu, samoodločbi in svobodi tudi malih narodov. Tudi naši stoletni narodni nasprotniki so se zavedli, da je naš jugoslovanski narod za ceno lastnega življenja pripravljen braniti to svoje naravno pravo, katerega ne more nihče kršiti brez kazni.
Tudi naši narodni nasprotniki so mobilizirali vse elemente, ki so za nadvlado e^ega naroda nad drugim. Vlada je stopiia z vsem svojim aparatom na njihovo stran in se predrznila pustiti pred cesarja krive priče, lažnike in denuncijante našega naroda. Grozi z zatiranjem agitacije za našo politično idejo, zaprla je parlament, da ljudski zastopniki ne morejo do besede, prepoveduje v naši domovini tabore, da ljudstvo ne more na tisoč ust povedati svoje sodbe o zunanji in notranji politiki.
Vemo, da še noben narod ni prišel do svobode brez žrtev. Na te smo pripravljeni. Za domovino tudi smrt ni žrtev. Samo, da bo jugoslovanska domovina svobodno živela I Kajti prav je povedal dr. Korošec v Trstu: »Če bi sedaj popustili le za plčico na svojih zahtevah, bi storili na lastnem narodu — samomori"
•
Bratje in sestre! Na naš narodni praznik30.maja, je po naši domovini hodil naš Bog, ki je tudi naš narod ustvaril za svododo On, ki je naš narod ohranil tisoč let, On, ki mu v najhujši uri trpljenja, tnalo-dušnosti in malovernesti, še vedno goveri: »Jaz sem vstajenje in življenje.
Bodi z menoj In jaz ostanem s teboj do konca sveta!"
Plačajte naročnino!
Katoliška bukvama
v LJUBLJANI
priporoča književna dela Nove Založbe:
Fran Levstik: Martin Krpan. Q
® i & ® © © I S 13 risbami Hinka Smrekarja.
Ivan Cankar: Podobe iz sanj. Jože Debevec: Vzori in boji.
A *
|iil
Z CENTRALA: Trst. ~ Podružnice: Dubroenlk — Dunaj Kotor ~ MetkovIS Opatija — Spljet Šlbenik — Zader
m
m
Brzojavni naslov: JADRANSKA Telefon itev. 257.
SPREJEMA: Vloge na knjižice in jih obrestuje po čistih 4% Vloge na tekoči in žiro račun proti najugodnejšemu ob-restjvanju. Dviga se lahko vsak dan brez ozira na moratorij. Rentui davek plača banka iz svojega.
KUPUJE IN PRODAJA: Devize, valute, vrednostne papirje itd. in srečke c. kr. razredne loterije.
ESKONTIRA: Menice, devize, vrednostne papirje itd.
IZDAJA: Čeke, nakaznice in akreditive na vsa tu-in inozemska mesta.
DAJE PREDUJME: na blago, ležeče v javnih skladiščih.
PREVZEMA: Borzna naročila in jih izvršuje najkulatueje.
Spisal: primi h. L tati
Izdala: Nova založba v Piani
IBBiEiii—		
4		i
i	l®	1
1		
		HH
1		i
I	t®!	I
I		1
m	llfillSl	H
|®®®|		
IMIIII		
# S Kmetska posojilnica %
ljubljanske okolice 53S3
= v Ljubljani -
•brestaje hranilne	4 V/o	brez odbitka
vloge po čistih		reatnega davka
		
Rezervni zaklad nad K 1,000.000. Ustanovljena leta 1881.
ita li, Ljiiii
registr. zadruga z omejeno zavezo.
li* PfPfif
zaključki
Tiskovine za šole, županstva in urade. Malsmecierfviejšf piakati in vabila za shode in veselice
Ešajmoderneiša uredba za tiskanja listov, ksrajig, brošur, muzikalij itd.
Sfereotipiia - Litograffiia
*
*
H *
ti
s t
t
Priporočamo tvrdko
Jos. Petelinca
v Ljubljani.
Tovarniška zaloga šival-
KISLO • • •« VODO
M,
nih strojev, njih posameznih delov, igel in olja, ter potrebščin za šivilje in druzega galantarij-skega blaga.
Šivalni stroji raznih sistemov in oprem na razpolago, še garantirano staro blago.
Sv. Petra pasip 7. blizu frančiškan-
skega mostu, levo ob vodi, 3. hiša.
in vi
razpošilja
f- ,Vs Gnilani Koroško
m Kupim steklenice in zamaike
i? '
Nadomestilno
toaletno milo
parfumirano, v elegantnih kartonih, fino opremljeno
se■a n■BB»■■■■■■■■■
Ducent H kron 41 vin,
Trgovci večji popust. Dobiva se pri tvrdki
Sv. Petra cesta št. 25
Poljedelski stroji In orodje.
Ročni mlini za zdrob in moko
rnnn . 1. vrsta kron 135. 18118 . 2. vrsta „ 1 5.
Prš&SSžna tega IS kg
Zramka : .DAVOR"
Mlin se razpošilja (proti plačilu v naprej ali pa poštnem povzetju) opiemljen z zamah-nira kolesom in lakiranim všipalnikom. Sena je m Sinu — ia *i«er, aa mišsi isafboSjŠa vrsto K15S, -za mlin nekoliko mani tr-p >2ne vrsta K 1^5. -fores odbitka w tovarni. Zaboj in poštnina računi se posebej za lastno ceno. Mlin najboljše vrste izdelan je iz najtrpeinejšega matcrijnla in se za kvaliteto, da naročnik prejme nepokvarjen mlin — jamči. Moj ročni mlin izmelje najdrobnejšo moko.
Stroj se naroča pri tvrdki :
D, Stocin, Dunaj 18. Bez.
Hohnegasse 4.
Mp (Dopisuje so slovensko). "Ijpifi
Poljedelski stroji in orodje.
1
Mlekarska Zveza
kupi po najvišji dovoljeni ceni vsako množino mleka pod najugodnejšimi dobavnimi pogoji.
Dalje ima Mlekarska zveza v zalogi vse mlekarske potrebščine, kakor tudi različne mlekarske izdelke, : : zlasti razne vrste sira po primerni ceni. : :
Lastna i/delovainica in preKuJevalnica klobas. Lastna zeljarna.
SKA ZVEZA
centrala za skupni nakup in prodajo v Ljubljani
._	registrovana zadruga z omejeno zavezo.
$4aBfia mlom poljedelskih strojev:
motorje«-, mlatilnic. viteljev, slamoreztic, reporezsic, brzoparilnikov, plugov, bran, Čistilnikov itd
Prodaja:	__
umetnih gnoji!, kolon Jalnega in specei ijskega blaga ter poljskih pridelkov. --"
Zaloga:
travnih in deteljnih semen, pese, korenja, repe. -—-
Zaloga:	_
pristnega domačega in ogrskega vina, žganja itd. ——--————-—
csa
Majatalj: laazaraij Jugatlavaaa. — Odfavarai aradaik
: J a se f G e ■ t iaaar, država! poslanec. - Tisk: Učiteljske tiskarne v Ljubljani.