KAZALO
I.	POVEČAVA: FRAKTALI IN KAOS
Dušan Petere: Fraktal, v sodelovanju z naravo................7
Peter Petek: O fraktalih................31
James Gleick: Metuljni efekt..............39
Matjaž Stuhec: Kaos in kvantna mehanika..........53
II.	NELAGODJE V KULTURI
Jean-Claude Milner: Predmet lingvistike..........63
Dragana Kršić: Kazen kot Aufhebung kršitve.........71
III.	2IVI IN PUSTI UMRETI
Claude Lefort: Vprašanje demokracije...........79
Renata Salecl: Nasilje in demokracija............91
Zoran Kanduč: O kazni kot izstopajoči obliki prisile v družbah »real-
ne demokracije....................99
Gorazd Korošec: Misliti konservativno...........111
IV.	OSMI POTNIK
Gilles Deleuze: Bartleby ali formula............125
Janez Krek: Nekaj vijoličastega..............143
Tadej Zupančič: Kritična kondicija............157
V.	ROSE IS A ROSE IS A ROSE
Catherine Millot: Mejnost histerije............167
Darja Zaviršek: Histerija kot razlagalni model........171
S	E	J	i
FRAKTAL V SODELOVANJU Z NARAVO
1. UVOD
Za začetek nekaj besed o smislu te pisarije. V bistvu gre za informa-
cijo iz tretje (ali celo četrte) roke: najprej so bili obskurni članki v več ali
manj obskurnih znanstvenih revijah in zbornikih, potem so veliki znanstve-
niki napisali »biblije« kaosa, zatem so sledile horde piscev z nekaj znan-
stvene izobrazbe, ki so rezultate teorije predstavili v romaneskni obliki z
veliko slikami in malo formulami. V tem tretjem valu je bila zelo po-
membna hitrost in osebna poznanstva s protagonisti teorije kaosa. Očitno
je, da ta tekst v opisani hierarhiji ni uvrščen posebej visoko. Morda bi nje-
gov obstoj lahko opravičili tako, da bi umetno potegnili ločnico med »suho«
matematično teorijo in »bogastvom« rezultatov teorije, ki jih lahko pred-
stavimo tudi laičnemu bralcu. Problem pa je v tem, da je že teorija zelo
»mokra«, da so že biblije kaosa napisane zelo duhovito in dostopno, ne da
bi zaradi tega izgubile matematično ostrino in točnost. Skeptičnemu bralcu,
ki meni, da je stvari bolje brati v originalu, lahko samo pritrdim in ga na-
potim na bibliografijo na koncu tega članka.
Iz zagate se bom poskusil rešiti na isti način kot novi slovenski tednik
IN (Informacije iz Slovenije). Pobudniki revije so si izmislili prezaposlenega
menedžerja (tujega novinarja, ambasadorja, ipd.), ki nima časa (ali znanja)
za branje tekstov v originalu in zato stvar raje prebere v prežvečeni obliki.
Tako bom jaz predpostavil teoretika s področja xy, ki iz istih razlogov
raje bere tale članek.
Sledi še obvezno opravičilo zaradi uporabe matematičnih formul. Ma-
tematiko v tem članku bi moral razumeti vsak faliran gimnazijalec, vseeno
pa sem skoraj vsaki formuli pridružil besedno in slikovno interpretacijo.
Na ta način bo bralec lahko našel vsaj eno polje razumevanja, ki mu je
blizu. Ce opazka o faliranih gimnazijalcih predstavlja palico, mora sedaj
slediti še korenček. Pri pisanju sem se trudil, da bi bil članek kar se da
»self-contained«, tako da ne predpostavljam nobenega posebnega predzna-
nja, vse nove termine pa sproti predstavim.
Področje determinističnega kaosa in fraktalov je preveč obsežno, da
bi ga bilo mogoče dobro predstaviti v tako kratkem članku. Zato sem izbral
dva enostavna primera, na podlagi katerih bom poskušal razložiti osnovne
E 7
DUSAN peterc
koncepte nove teorije. Pri tem ne bom uporabljal striktno matematičnega
načina predstavitve (v stilu: definicija — teorem — dokaz), niti ne bom
pripovedoval anekdot o pionirjih znanosti, če to ni potrebno za ilustracijo
same ideje.
2. LOGISTIČNA ENAČBA
Logistična enačba je primer nelinearnega dinamičnega sistema, v ka-
terem se pojavlja deterministični kaos. Pa pojdimo po vrsti: Sistem je
dinamičen, če se spreminja s časom. Da bi bili fiziki zadovoljni z njegovo
definicijo, moramo poznati začetno stanje in matematično formulo, ki
opisuje spreminjanje sistema v času. Primer takega linearnega sistema je
varčevanje v nogavici. Začnemo brez denarja in potem vsak mesec dodamo
v nogavico 10 din. Formula, ki opisuje ta sistem je:
Po = O, Pn+i = Pn + 10	(2.1)
Enačba, ki opisuje ta sistem, je definirana rekurzivno, to pomeni, da
moramo za izračun nove vrednosti poznati predhodno. Ta vrsta sistemov te-
melji na povratni zanki, v praksi pa jo lahko slišite v obliki zopi-nega piska,
ko nerodni govornik ali glasbenik mikrofon preveč približa zvočniku. Ker
so linearni sistemi relativno enostavni, lahko zapišemo tudi direktno for-
mulo:
Pn = 10 X n	(2.2)
S pomočjo te formule je povsem enostavno izračunati, koliko denarja
bomo imeli čez eno leto: P12 = 10 X 12 = 120 din. V realnem življenju pa
so dosti bolj pogosti nelinearni sistemi, npr.: isti tip varčevanja v banki s
5-odstotno mesečno obrestno mero. Rekurzivna formula je tudi tokrat eno-
stavna :
Po = O, Pn+i = Pn X 1.05 + 10	(2.3)
Direktna formula obstaja tudi v tem primeru, vendar ni tako očitna
kot v linearnem primeru. Resnici na ljubo je za večino ljudi že pretvorba
mesečne obrestne mere v letno pretrd oreh. Moj namen pa je le ilustracija
razlike med linearnimi in nelinearnimi sistemi. Varčevanje v nogavici (li-
nearen sistem) lahko opišemo z ravno črto, medtem ko moramo za varče-
vanje v banki (nelinearen sistem) uporabiti krivuljo višjega reda.
Termin deterministični kaos je na prvi pogled contradictio in adjecto.
Deterministični sistem je jasno matematično definiran in zdi se, da je
zaradi tega njegovo obnašanje povsem predvidljivo za katerokoli točko v
času. Kaos pa je po drugi strani pogosto razumljen kot nekakšen zlom si-
stema, nered, ki po definiciji uhaja vsaki matematični formulaciji. Eden
od glavnih naukov teorije kaosa je, da je usoda determinističnih sistemov
lahko bolj zapletena, kot smo bili dosedaj pripravljeni verjeti in da so tudi
v kaosu prisotne prvine urejenosti. Samoumevno je, da se je s tem spre-
menil tudi pomen obeh terminov. Da pa bi lahko razumeli, kako pride do
kaosa v determinističnem sistemu, moramo najprej vedeti, kakšne so druge
(enostavnejše) možnosti.
8 E
FRAKTAL. V SODELOVANJU Z NARAVO
Pragmatično usmerjeni bralci naj na tej točki potegnejo iz torbe
svoje kalkulatorje. Obnašanje formule
Pn + i =	(2.4)
si lahko ogledamo brez težav: v računalnik vtipkajte katerokoli pozitiv-
no številko in pritiskajte tipko z operacijo kvadratni koren. Ce boste to po-
čeli dovolj dolgo časa, boste vedno prišli do iste številke, to je 1. Ce je bila
vaša začetna številka (Po) manjša od 1 je zaporedje izračunov postopno rastlo
proti 1, če pa je bila večja od 1 je rezultat padal proti 1. Ob tem enostavnem
primeru lahko predstavimo kar tri nove termine:
—	Niz izračunov Po, Pi, Pi, Рз, ... P.. se imenuje orbita. Razumljivo
je, da ima vsaka začetna vrednost (Pn) svojo orbito.
—	Število 1 ima za formulo 2.4 poseben pomen, saj se mnogo orbit
»konča« z njim. V matematični analizi bi mu rekli limita, v teoriji kom-
pleksne dinamike pa se imenuje atraktor (attractor, privlačevalec, ponor).
Pomen atraktorja je širši od limite, saj v sistemu lahko obstaja več atrak-
torjev in ti niso vedno točkasti.
—	V tem primeru je 1 invariantna točka, saj zanjo velja Pn = Pn + i.
to pomeni da formula 2.4 ne spremeni začetne vrednosti (1).
Množenje začetnega števila s samim seboj (potenciranje) je že malo
bolj zapleteno.
Pn + i = Pn X Pn	(2.5)
Da bi si ogledali orbito poljubnega števila na kalkulatorju, je potrebno
vnesti število, dvakrat pritisniti na znak za množenje (X)', potem pa samo
pritiskati na tipko za rezultat ( = ). Ce je bilo število manjše od 1 in večje
od -1 so se naslednji členi v zaporedju vse bolj približevali ničli, če pa je
bilo večje od 1 ali manjše od -1 je računanje kmalu povzročilo napako
na kalkulatorju, saj je rezultat zrastel preko vseh meja. Spet lahko razlo-
žimo tri termine:
—	Število 1 je invariantna točka, saj velja 1X1 = 1, vendar se orbite
točk v njeni okolici odmikajo od nje. Tako točko imenujemo repeler (re-
peller, odbojnik, izvor).
—	Ce je bila začetna vrednost -1, so vse nadaljnje skakale med 1
in -1, saj je (-1) X (-1) = 1 in (-1) X 1 = (-1). Tako obnašanje ime-
nujemo cikel s periodo 2. V splošnem za cikel s periodo k velja Pn+k — Pn.
—	Območje privlačevanja atraktorja (basin of attraction) sestavljajo
vse točke, katerih orbita se »konča« v tem atraktorju. V primeru (2.5) se-
stavljajo točke med 1 in -1 območje privlačevanja za atraktor 0. Vsa
števila večja od 1 pa pripadajo območju privlačevanja atraktorja neskončno.
Prevedimo te termine v metaforično jugoslovanščino. Jugoslavija še
m razpadla (vsaj v ti-enutku, ko to pišem), ker se vse njene občine še niso
nedvoumno ujele v srbski ali hrvaški atraktor. Tako hrvaški kot srbski
' Na ta način smo vnesli ponavljanje iste operacije; na žalost tega ne znajo vsi
kalkulatorji.
E9
DUSAN PETERC
hegemoni bi se strinjaU z raziskovalci kompleksnih dinamičnih sistemov,
da je najbolj zanimivo ravno vprašanje razmejitve. Razlika pa je v tem, da
nacionalisti preveč zlahka zaidejo v »logično« zaokroževanje, fraktalna
geometrija pa temelji ravno na nerazrešljivi prepletenosti območij privla-
čevanja različnih atraktorjev. Tovrstni geopolitični problemi se ponavadi
rešujejo z vojno, filmsko realizacijo usode cesarstva, ki ga starec prepusti
sinovom, pa lahko vidite v filmu Aikira Kurosawe Ran (Kaos).
Sedaj, ko smo seznanjeni z osnovnimi pojmi, lahko končno zapišemo
logistično enačbo:^
Xn+i = k X Xn X (1 — X„)	(2.6)
Ena od interpretacij te enačbe je spreminjanje velikosti populacije do-
ločene vrste na omejenem prostoru. Pri tem je faktor k sorazmeren s
hitrostjo rasti populacije, člen (1 — Xn) pa zastopa prostorsko omejitev (če
populacija zraste nad 1, ustrezno število članov vrste umre zaradi prena-
seljenosti). Velikost populacije je torej vedno med O in 1. Slednje ne drži
v primeru, ko je faktor rasti k večji od 4, saj takrat populacija raste preko
vseh meja, vendar to ni posebno zanimivo. Imamo tudi nekaj trivialnih
primerov:
—	Ce začetne populacije ni (Xo = 0), potem se tudi množiti ne more.
Število O je torej invariantna točka za vsak k.
—	Ce je velikost začetne populacije 1 (Xo = 1), bodo v naslednji fazi
vsi umrli ne glede na faktor rasti.
Da bi se zgodilo kaj zanimivega, mora biti začetna populacija (Xo) večja
od O in manjša od 1, faktor rasti k pa mora biti med O in 4. V nadaljevanju
tega razdelka si bomo ogledali usodo populacije ob različnih faktorjih rasti
upoštevajoč zgornje omejitve.
Po trditvah zavednih demografov faktor rasti k med O in 1 ustreza
slovenskemu primeru, saj populacija izumre. Vrednost O je torej (usodni)
atraktor za kakršnokoli populacijo med O in 1.
Ce je k večji od 1 in manjši od 3 populacija oscilira okoli neke fiksne
vrednosti in se v limiti ustali na njej. S pomočjo matematične analize lahko
točno izračunamo to vrednost v odvisnosti od faktorja rasti. Atraktor je
definiran s formulo 1 — l/k. V tem območju parametra k točka O ni več
atraktor, pač pa repeler.
Bolj ko se k bliža vrednosti 4, v večje težave zahajamo. Ob vrednosti
k = 3.2 se sistem ne ustali več v eni fiksni točki, pač pa v ciklu s periodo 2.
Faktor rasti 3.5 nas bo pripeljal do cikla s periodo 4, sledijo cikli s periodo
8, 16, 32, . . . 2", vse do vrednosti parametra k približno 3.57, kjer je perioda
cikla neskončno in sistem preide v kaotični režim. Ker sem v uvodu oblju-
bil tudi slike, je že skrajni čas, da kakšno tudi pokažem.
' Morda je na mestu majhna terminološka opazka. S to enačbo so se ukvarjali
mnogi znan.stveniki, zato je situacija taka kot z izumom fotografije ali telefona:
vsak «veliki« narod ima svojega znanstvenika, ki se je s tem bavil prvi. Tako bodo
Nemci govorili o Verhulstovem procesu, Američani o Mayovi enačbi, Mandelbrot
bo vpletel Myberua, Rusi pa imajo ko^a četrteRa. V tej zmešnjavi je ime »logistična
enačba« še najbolj nevtralno.
10 E
FRAKTAL, V SODELOVANJU Z NARAVO
a) k=2.8
b) k=3.4
c) k=3.5
d) k=4.0
Slika 1. Iteracije logistične enačbe^ ob različnih vrednostih parametra k
Na sliki 1 vidimo primer, ko se populacija ustali na fiksni velikosti (a),
ko se ujame v cikel s periodo dva (b) in štiri (c). V zadnjem primeru (d)
pa neskončno časa skače med različnimi vrednostmi in se nikdar ne ponovi
(»cikel« ima neskončno periodo). Atraktor z neskončno periodo se imenuje
čudni atraktor'' (strange attractor). Ker večina bralcev ne zna programirati,
verjetno ni preizkusila pravilnosti zgornjih trditev na programabilnem ra-
čunalniku. Da pa bi si bolje predstavljali proces izračunavanja naslednjega
člena v zaporedju, ki tvori orbito, si oglejte sliko 2.
Višina parabole je odvisna od parametra k, za pomoč pri izračunavanju
pa uporabljamo diagonalo pod kotom 45°. Začetna velikost populacije je 0.3;
vnesemo pa jo na x os in potegnemo črto navpično do parabole (A). Od tu
potegnemo vodoravno črto do diagonale (B), potem spet navpično do para-
bole (C), pa spet vodoravno do diagonale ... Ob grafični reprezentaciji
vidimo, da termin orbita kar dobro opisuje dogajanje. V primeru na sliki 2
sta atraktor točki na zunanjem robu vse počasneje rastočih »kvadratov«.
^ Slika po H. O. Peitgen, P. H. Richter: The Beauty of Fractals, stran 24.
* Kot se pri teh stvareh rado primeri, so se potem stvari obrnile na glavo,
b.kazalo se je, da so v realnih sistemih čudni atraktorji nekaj normalnega, vsi dosedaj
opisani pa prejkone izjeme. Na tem mestu bi lahko začel blebetati o kuhnovskih
preobratih paradigme, česar pa iz rlolžnoga spoštovanja do (pretežno družboslovnega)
bralca ne bom storil.
E 11
DUSAN PETERC
Slika 2. Grafična interpretacija izračunavanja' orbite s ciklom s periodo 2
Presečišče diagonale in parabole predstavlja situacijo Xn+i = Xn (torej in-
variantno točko), ki je atraktor v območju 1 < k < 3, medtem ko je v ob-
močju 3 < k < 4 repeler.
Pristop kompleksne dinamike je v osnovi holističen, saj hoče razumeti
obnašanje sistema kot celote. Na sliki 3 lahko končno vidimo skoraj vse,
kar smo dosedaj povedali o logistični enačbi.
Na osi X se spreminja parameter k od O do 4, na osi y pa odčitavamo
atraktor velikosti populacije. Do slike pridemo tako, da denimo prvih 150
točk v orbiti ne narišemo, potem pa jih 150 narišemo. Ob tem predpostav-
ljamo, da so točke v orbiti med 150 in 300 zadosti blizu pravemu atraktorju,
kar ob omejeni ločljivosti računalniškega zaslona gotovo drži. Ce je bralec
morda imel težave pri sledenju opisov vseh načinov obnašanja logistične
enačbe, naj se vrne do enačbe 2.6 in prebere besedilo še enkrat do tega
mesta, ter skuša razumeti zvezo med opisi in sliko 3.
Za nadaljevanje našega izvajanja je koristno, če se seznanimo s ter-
minom bifurkacija. Tokrat se bom zatekel k brutalno mehanicistični sli-
kovni interpretaciji.
' Slika po Ivars Peterson: The Mathematical Tourist, str. 1.'52.
12 E
FRAKTAL, V SODELOVANJU Z NARAVO
0	12	3	4
Slika 3. Limitno obnašanje logistične enačbe' glede na parameter k
Slika 4. Kroglica pred točko bifurkacije'
' Slika po Kenneth Falconer: Fractal Geometry, stran 176.
' Slika po Grégorie Nicolis, Ilya Prigogine: Exploring Complexity, stran 73.
E 13
DUSAN PETERC
Točka f predstavlja točko bifurkacije, razvejitve, odločitve, ali se bo
kroglica valila naprej po desni ali levi «dolini«. Menda naj bi bil referendum
o odcepitvi Slovenije taka točka.
Čeprav se območje 3 < k < 4 zdi dokaj neobvladljivo, si še vedno lahko
pomagamo z matematično analizo. Ameriški fizik Mitchell J. Feigenbaum
je odkril in dokazal zanimive lastnosti o procesu podvojevanja periode."
Izračunal je, da vrednosti parametra k, ob katerih pride do podvojitve,
geometrično konvergii-ajo. Če so ri г2, l^u . . . Гп točke podvojitve periode,
potem je f.i razmerje med dolžino območja s periodo 4 ter območja s pe-
riodo 8.
f„ =	(2.7)
r n : 1 — r„
Feigenbaum je dokazal, da se fn približuje konstanti, ko n raste proti
neskončnosti. Ta konstanta se sedaj imenuje Feigenbaumovo število.
F = lim (fn)= 4.669201660910	(2.8)
n-> 00
Z drugimi besedami: območje s podvojeno periodo je približno 4.67
krat krajše od predhodnega. Konec koncev, nič posebnega. In zakaj smo
zapisali Feigenbaumovo število s toliko decimalkami? Ker je nekakšen .-r
kompleksne dinamike. Taisti vzorec podvojevanja in isto konstanto srečamo
tudi, če logistično enačbo zamenjamo s katero od naslednjih:
Xn+i = k X sin(.tX„)
Xn+: = X„ X exp(k) X (1-X„)
Хпм = X„ X (1 + (1—Xn))	(2.9)
Xn-i = k X Xn/(1 + a X Xn)=
Pravzaprav bi lahko logistično enačbo zamenjali s formulo 2.10, kjer je
f (x) katerakoli unimodalna funkcija. Unimodalne funkcije imajo en sam
maksimum (na sliki 2 lahko vidite, da za parabolo to drži).
Хпч 1 = k X f(Xn)	(2.10)
Podvojevanje periode in Feigenbaumovo število pa so eksperimentalno
izmerili tudi v takih procesih kot je turbulenca ali fibrilacija srca. Turbu-
lenca se pojavi pri toku tekočine ob oviri (npr. strebru mosta), ko pretok
preseže določeno vrednost. V tem primeru je pretok kontrolni parameter,
ob povečevanju katerega sistem kaskadno preide v kaos. Mišice v srcu pa
se morajo za pravilno bitje srca krčiti nadvse sinhronizirano. Če hitrost
potovanja signalov za skrčitev mišic ni ustrezna, se lahko začne nov cikel
utripa, še preden se je stari končal. Zatem pride do podvojevanja frekvence
in končno do fibrilacije (kaosa), pri kateri se posamezne mišice kaotično
krčijo in sproščajo brez vsake možnosti, da bi spravile skupaj spodoben
utrip. Smrt lahko preprečimo z napravami za defibrilacijo, ki zaznajo to
stanje in pošljejo mišicam v srcu električni sunek. Na ta način redefinirajo
začetno stanje v upanju, da sistem ne bo takoj padel v isti usodni atraktor.
Če še enkrat uporabimo malo bolj grobo prispodobo: V primeru fibrilacije
' Imenuje se tudi bifurkacijski proces, njegova slika pa bifurkacijski diagram.
14 E
FRAKTAL, V SODELOVANJU Z NARAVO
ravnamo podobno kot igralec na fliper ju, ki brca v fliper, ko vidi, da izgub-
lja kroglico, misleč da bo s tem prestavil kroglico iz območja privlačevanja
enega atraktorja v drugega.
Pot v kaos, ki jo karakterizira podvojevanje periode in Feigenbaumovo
število je skupna množici nadvse različnih fizikalnih sistemov, nikakor pa
ni edini možni scenarij, ki pripelje v kaos. O samem kaosu smo dosedaj
povedali presenetljivo malo in čas je, da to napako popravimo. 2e na sliki 3
lahko vidite, da ima tudi tako imenovano kaotično območje nekakšno notra-
njo strukturo. S povečavo (raztegom) na sliki 5a se odpre povsem nova
panorama kompleksnosti sistema.
Slika 5. Podrobnejši pogled v logistično enačbo'
' Slika po Necia Grant Cooper (urednica zbornika): From Cardinals to Chaos,
stran 235.
E 15
DUSAN peterc
Na prvi pogled lahko vidimo, da so tudi znotraj »neobvladljivega
kaosa« otočki reda, to je območja s periodo 3, 5, 6 itd. S povečavo kvadratka
v spodnjem desnem kotu slike 5a dobimo sliko 5b. Ce bi jo prezi'calili preko
osi X bi praktično dobili prvotno sliko. Tako smo prišli do matematične
reprezentacije starega filozofskega problema o razmerju med delom in ce-
loto. V našem primeru del vsebuje vso informacijo o celoti. V terminih
fraktalne geometrije bi rekli, da je diagram samopodoben (self-similar),
saj s povečavo lahko pridemo do prvotne slike. Resnici na ljubo pa ta sa-
mopodobnost ni trivialna, saj sistem ni sestavljen samo iz n kopij samega
sebe. Dejstvo, da tudi slika 5b verno reproducira območja urejene periodi-
čnosti, nas ne sme zapeljati v misel, da kaosa na njej sploh ni, da je diagram
logistične enačbe, če ga pogledamo z zadostno povečavo, sestavljen samo iz
periodičnih območij. V resnici sta območja periodičnosti in kaosa medse-
bojno prepletena, vendar ne izključujoča. Dokaz za to je eksponent Lyapu-
nova (/.), ki je nekakšna mera za kaotičnost sistema. Če se dve »sosednji«
točki začetnega stanja v kasnejših fazah sistema eksponentno odmikata
druga od druge (torej je sistem občutljiv na začetne pogoje), potem je
eksponent I pozitiven. Ce pa je sistem periodičen ali kvaziperiodičen je /.
negativen. Na sliki 5c je očitna korelacija med periodičnimi obrrbočji z
/. < O in periodičnimi območji na sliki 5a.
Na srečo lahko v točki k = 4 opravimo dokaj enostavno analizo logi-
stične enačbe. Enačbo (2.6) napišemo še enkrat, le da uporabimo drugačen
zapis Xn = sin' a„.
sin' «n+i = 4 X sin' a„ X cos' «n = (2 X sin (Xn X cos a«)' =
= (sin (2 X «„))'	(2.11)
Preslikava je torej samo kvadrat sinusa podvojitve in rešitev'" je:
«n+i= 2 X a„	(2.12)
direktna formula pa
a„ = 2" X «n
Skrivnost občutljivosti na začetne pogoje je tako razjasnjena: usoda
sistema je povsem odvisna od začetne vrednosti. V računalniški realizaciji
gre za operacijo SHL (Shift left, pomik v levo), ki za binarna števila ustreza
množenju z dva. Na realnem računalniku s končno natančnostjo torej ob
vsaki iteraciji pomaknemo vse bite za eno v levo, skrajno desni bit pa se
nadomesti z zaokrožitveno napako. Ce imamo število zapisano z 48 biti že
po 48 iteracijah izgubimo vsako informacijo o začetnem stanju, torej je
naša napoved povsem napačna.
Orbita točke logistične enačbe ob parametru k = 4 je tako kaotična,
da so jo v prvih računalnikih uporabljali celo za generator slučajnih števil.
Vendar pa ima neprijetno lastnost, zaradi katere je neprimerna za tovrstno
rabo. Generatorji slučajnih števil za izračun naslednje številke uporabljajo
prejšnjo, zato je nadvse zoprno, če ima orbita kakšne začetne vrednosti"
kratko periodo. Kot sem omenil že ob razlagi slike 2 je v tem območju točka
1—l/k repeler. Za k = 4 je torej 0.75 invariantna točka, orbita ima cikel s
periodo 1. Se huje, v tem območju so tudi začetne vrednosti s ciklom s pe-
riodo 2, 3, 4, vse do neskončno. Eden od najbolj znanih dosežkov teorije
Matematično izpeljavo navajam po David D. Campbell: Nonlinear Science,
From Paradigmes to Practicalities; iz zbornika From Cardinals to Chaos, stran 2.33.
" V računalniški terminologiji se imenuje seme (seed) generatorja slučajnih števil.
16 E
FRAKTAL, V SODELOVANJU Z NARAVO
kaosa je teorem o periodi 3, ki je imel nekoliko ponesrečen odmev tudi na
zloglasni Mladinini zadnji strani. Poenostavljeno rečeno teorem zatrjuje:
Ce so v sistemu točke s periodo 3, potem so tudi točke s periodo 1, 2, 4, 5,
itd. za vsako naravno število. Z enim stavkom: Perioda 3 implicira kaos.
Natančnejša matematična definicija kaosa in testi za kaotičnost sistema pa
so zunaj domene tega uvodnega spisa.
Občutljivost na začetne pogoje je v popularni literaturi največkrat
razložena z zguljeno prispodobo o metulju na Kitajskem, katerega zamah s
krili čez štirinajst dni povzroči orkan v Ameriki. Čeprav je orkan sam po
sebi dovolj resna zadeva, so stvari morda še hujše.
Na intuitivnem nivoju je že Poincaré poznal pomen občutljivosti na
začetne pogoje, vendar so tovrstni uvidi ostali nezapaženi vse do šestdese-
tih let tega stoletja.
»A very small cause which escapes our notice determines a consi-
derable effect that we cannot fail to see, and then we say that the effect
is due to chance. If we knew exactly the laws of nature and the situation
of the universe at the initial moment, we could predict exactly the si-
tuation of the same universe at succeeding moment. But even if it were
the case, that the natural laws had no longer any secret for us, we could
still only know the initial situation approximately. If that enabled us
to predict the succeeding situation with the same approximation, that
is all we require, and we should say that the phenomenon had been pre-
dicted, that is governed by laws. But it is not always so; it may happen
that small differences in the initial conditions produce very great ones
in the final phenomena. A small error in the former will produce an
enormous error in the later. Predicitions becomes impossible, and we
have the fortuitous phenomenon.
(Henri Poincaré: Science and Method)
Zelo majhen vzrok, ki uhaja naši pozornosti, povzroči znatno po-
sledico, ki je ne moremo spregledati in potem pravimo, da je posledica
naključna. Ce bi natančno poznali zakone narave in stanje vesolja v za-
četnem trenutku, bi lahko natančno napovedali stanje vesolja v nasled-
njem trenutku. Vendar bi celo v primeru, da naravni zakoni ne bi več
predstavljali nobene skrivnosti, še vedno lahko poznali začetno situacijo
samo približno. Ce bi nas to usposobilo za napoved naslednjega stanja
z isto natančnostjo in to je vse, kar potrebujemo, potem bi lahko rekli,
da je fenomen napovedan, to je upravljan z zakoni. Vendar ni vedno
tako; lahko se zgodi, da majhna razlika v začetnih pogojih povzroči ve-
like razlike v končnem fenomenu. Majhna napaka v prvem bo povzročila
velikansko napako v drugem. Napovedi postanejo nemogoče, imamo slu-
čajni fenomen.
(Henri Poincaré: Znanost in metoda)
Premislimo se enkrat rezultate dosedanje predstavitve: Imamo navi-
dez bedasto enostavno enačbo, ki nedvomno opisuje realne sisteme." Pro-
'' Pravzaprav so realni sistemi praviloma zapletenejši, vendar je dinamilia teh
sistemov kvečjemu bolj zapletena od te, ki jo navkljub grobim poenostavljenim
generira logistična enačba.
E 17
DUSAN PETERC
blem je v tem, da v kaotičnem režimu sistema lahko poznamo začetno sta-
nje na 100 decimalk natančno (kar je povsem nerealno in nemerljivo), pa
vseeno lahko analitično napovemo obnašanje sistema samo za relativno kra-
tek čas. S tem je postavljen pod vprašaj znanstveni poizkus, saj podobni
pogoji ne povzročijo vedno podobnih rezultatov, pač pa tudi popolnoma
drugačne. Statistično opisovanje sistemov in nedeterminizem, ki ju Ein-
stein ni hotel priznati niti v subatomskem svetu, sta se sedaj preselila tudi
na makro nivo povsem vsakodnevnih fenomenov (mešanje dveh tekočin,
bitje srca, dvojno nihalo, ipd.). Tudi ob svetovno pomembnih vprašanjih
npr.: Ali je osončje stabilen sistem? ne moremo več upati na zanesljiv
odgovor. Linijo spekulacije lahko potegnemo celo v kozmologijo. S poja-
vom kaosa v determinističnih sistemih je modeliranje postalo vnaprej ob-
sojeno na neuspeh. Modeliranje namreč temelji na abstrakciji, na tem, da
zanemarimo podrobnosti in računamo samo z bistvenimi podatki in končno
natančnostjo. Za dolgoročno napoved pa so potrebni vsi detajli, tudi »zane-
marljivi« vplivi od »zunaj«. Tako ne moremo več postaviti meje sistema, ki
ga modeliramo; če hočemo točno modelirati katerikoli realen sistem, mo-
ramo simulirati celo vesolje do poslednjega kvarka (ali karkoli že je naj-
manjši delec v tem trenutku). Seveda se s tem zabriše i'azlika med mode-
lom in »stvarjo samo«, saj sta povsem izomorfna. Bog je v fraktalni inter-
pretaciji torej ustvaril svet zato, ker ni mogel vsega izračunati; do odgovora
na neko vprašanje" o obnašanju sistema lahko pride le tako, da ustvari
vesolje in počaka na rezultat.
3. SISTEMI ITERIRANIH FUNKCIJ
Tudi za razumevanje sistemov iteriranih funkcij (Iterated Function
Systems, v nadaljevanju teksta IFS) je potrebno predstaviti nekaj novih
pojmov. V prejšnjem razdelku smo sledili rezultatom raziskav, ki izvirajo
bolj iz fizike, sedaj pa se bomo ukvarjali z matematično vejo taistih ra-
ziskav. Zveza med obema svetovoma je čudni atraktor, ki je dostikrat
fraktal.
Fraktal je neologizem, ki ga je skoval Benoit Mandelbrot. Z njim je
označil matematične objekte, ki imajo v klasični evklidski matematiki ko-
pico čudnih lastnosti, zaradi katerih so jih njegovi predhodniki obravnavali
kot moteče izjeme. Ena od najbolj karakterističnih lastnosti fraktalov je,
da se njihova slika ne poenostavi, če jo povečamo. Ce delamo povečave v
sliki oblaka, bomo poleg tega fenomena opazili, da so si različne slike ne-
kako podobne. Ce bi slike različnih povečav z različno natančnostjo zame-
šali, bi jih težko uredili po velikostnem redu. Zaradi tega pri pogledu skozi
okno aviona ni lahko oceniti razdalje do oblaka. Ta neobčutljivost na pove-
čave (scale invariance) je posledica samopodobnosti, ki smo jo opazili že v
logistični enačbi. Oglejmo si te lastnosti ob primeru Kochove krivulje^^ na
sliki 6.
" Ce koga zanima, za katero vprašanje gre, naj si prebere vsaj prvo knjigo iz
tetralogije Douglasa Adamsa Stoparski vodnik po galaksiji (Hitch-Hiker's Guide to
the Galaxy).
Ce dodamo dve krivulji in jih združimo v »trikotnik«, dobimo Kochovo sne-
žinko.
18 E
FRAKTAL, V SODELOVANJU Z NARAVO
Slika 6. Pi vih pet faz konstrukcije Kochove krivulje'^
" Slika po Chaos und Fraktale, stran 115.
E 19
DUSAN PETERC
Konstrukcija krivulje je očitna iz slike, zato s tem ne bom izgubljal
besed, da pa bi prišli do prave Kochove krivulje, bi morali izvesti ne-
skončno konstrukcijskih korakov. Neprijetna lastnost te krivulje je, da
ima neskončno dolžino, čeprav je na končni ploskvi, a vseeno nima povr-
šine. Morda bo kdo mislil, da gre le za matematično zanimivost, vendar v
podobne težave zaidemo pri merjenju dolžine obale. Vsakič, ko vzamemo
krajši meter za merjenje obale, bomo zajeli več podrobnosti in zato bomo
prišli do višje številke (tako kot narašča dolžina krivulje na sliki 6). »Torej
so dolžine obal, ki smo se jih učili pri geografiji, brez smisla!« boste vzkli-
knili in prav boste imeli. Vseeno pa je dobro imeti nekakšno mero razčlenje-
nosti obale, da bi lahko utemeljeno trdili, da je dalmatinska obala zaplete-
nejša od italijanske. To vprašanje pa razrešuje fraktalna dimenzija, ki je
nekakšna mera prehoda objekta iz ene topološke dimenzije v drugo. Ce je
N število samopodobnih kopij, ki nastanejo pri enem koraku generacije
fraktala in r faktor pomanjšave vsake izmed kopij, potem je fraktalna di-
menzija D definirana z naslednjo formulo:
Gre za krivuljo, ki je relativno na začetku prehoda v ploskev, torej iz
topološke dimenzije 1 v dimenzijo 2. Oglejmo si še primer Cantorjevega
prahu. Do njega pridemo tako, da daljici izrežemo srednjo tretjino, na
ostalih dveh tretjinah pa izvedemo isto operacijo ... Za ilustracijo tega pri-
mera lahko uporabimo kar sliko 5a, saj je ob vrednosti parametra k približ-
no 3.54, ko sistem prehaja v kaos, atraktor ravno Cantorjev prah. Postopek
izračuna fraktalne dimenzije lahko ponovite sami, rezultat pa mora biti
0.630929753. Ta postopek izračuna feraktalne dimenzije je uporaben samo
za povsem samopodobne objekte, za statistično samopodobne (npr.: obala,
oblaki) pa uporabljamo metodo štetja škatlic, ki je ilustrirana na sliki 7.
20 E
FRAKTAL, V SODELOVANJU Z NARAVO
Slika 7. Izračunavanje fraktalne dimenzije s pomočjo štetja kvadratov''
" Slika po Chaos und Fraktale. stran 118.
E21
DUSAN PETERC
Fraktalna dimenzija D je podana implicitno s formulo
Ne = 1/(1^)	(3.3)
pi-i čemer je e velikost škatlice, Ne pa število škatlic, potrebnih za po-
kritje objekta ob velikosti škatlice e. Kot vidimo na spodnjem diagramu na
sliki 7, se eksperimentalno izmerjena fraktalna dimenzija približuje pravi
z zmanjševanjem škatlic proti 0.
Z metodo iteriranih funkcijskih sistemov (IFS) lahko generiramo ka-
terikoli deterministični fraktal, kar odpira široko polje praktične uporabe.
V osnovni varianti IFS so funkcije afine transformacije, torej raztegi, ro-
tacije in premiki (lahko v ravnini ali večdimenzionalnemu prostoru). Na
sliki o vidite primer delovanja afine transformacije, ki je definirana s
formulo 3.4
Ker transformacija 3.4 krči sliko, orbita katerekoli začetne točke ne
pobegne v neskončnost, pač pa se ustali v invariantni točki. Ce pa uporab-
ljamo izmenično več različnih afinih transformacij, je atraktor lahko pre-
senetljivo kompleksen.
Program za izris IFS fraktalov kot vhodni parameter uporablja tako
imenovane IFS kode, ki so sestavljene iz afinih transformacij in verjetnosti
(p), da se bo posamezna transformacija zgodila. Sliko izrišemo tako, da iz-
beremo katerokoli začetno točko, izvedemo deset transformacij, da se točka
ujame v atraktor, potem pa ob vsaki izvedeni transformaciji narišemo
točko. Na računalniškem zaslonu je to podobno drobnemu dežju, ki z
nezmotljivo natančnostjo izrisuje atraktor. Splošna afina transfonnacija je
zapisana v enačbi 3.5.
Slika po H. O. Peitgen. P. H. Richter (urednika zbornika): The Science of
Fractal Imagos, stran 225,
22 E
FRAKTAL, V SODELOVANJU Z NARAVO
" Slika po H. O. Peitgen, P. H. Richter (urednika zbornika): The Science of
Fractal Images, stran 242.
E 23
DUSAN PETERC
Na manjši praproti na sliki 9 je ilustrirano delovanje ene od štirih
afinih transformacij. Verjetno je tudi vas presenetilo baročno bogastvo, ki
se skriva v teh osemindvajsetih številkah. M. F. Barnsley, ki je odkril
IFS fraktale je prišel na idejo, da bi jih uporabljal za kodiranje slik. Tako
bi namesto digitalizirane slike hranili samo IFS kode, po potrebi pa bi
sliko generirali. V praktičnih realizacijah te ideje so dosegli pomnilniški
prihranek 1 : 1000. Na ta način bi teoretično lahko pošiljali televizijsko
sliko po telefonu. IFS algoritem ima dve lepe lastnosti, ki ga naredita pose-
bej primernega za računalniško implementacijo. Prva je, da majhna razli-
ka v IFS kodi povzroči majhno razliko na sliki. Algoritem je tudi enostav-
no paralelizirati, saj lahko 1000 mikroprocesorjem dodelimo iste IFS kode
ter različno začetno stanje in sliko bodo izrisali 1000 X hitreje. Problema-
tični del pa je ugibanje IFS kod za poljubno sliko. Pri tem si pomagamo s
kolažnim teoremom, katerega delovanje je ilustrirano na sliki 10.
Slika 10. Ilustracija delovanja kolažnega teorema"
" Slika po H. O. Peitgen, P. H. Richter (urednika zbornika) : The Science of Fractal
hnages, stran 233.
24 E
FRAKTAL, V SODELOVANJU Z NARAVO
Ce Želimo kodirati list na sliki, najprej naredimo očrt lista, potem pa
ga poskušamo čim bolj točno (brez podvojevanja) pokriti z zmanjšanimi
kopijami očrta. Vsaka kopija definira afino transformacijo glede na prvotni
oris. V zgornjem primeru je pokritje dobro in atraktor ustreza želeni sliki,
na spodnjem pa ne. To je sicer lep dosežek, je pa še daleč od splošne re-
šitve, ki ne bi zahtevala človeške intervencije v kreaciji kod. Profesor
Barnsley je ustanovil firmo, ki bo izdelovala IFS koderje in dekoderje,
zato v svojih knjigah ni odkril kaj več o implementaciji kodiranja.
4. UMETNOSTNE IMPLIKACIJE
Tako Mandelbrot^" kot Peitgen in Richter^' ter Franke" dokaj nere-
Hektirano zagovarjajo tezo, da so fraktalne slike umetnost. Trdijo, da so se
matematiki ter programerji zelo trudili, da so stvar spi^avili skupaj in da
je rezultat nedvomno lep, torej umetniško delo. Morda nas bo do bolj sub-
tilnih rezultatov pripeljala primerjava med modernizmom in računalniško
sliko fraktala.
Modernizem se je trudil napasti auro umetnosti z vsemi sredstvi, saj
je subvertiral prav vsako oporno točko klasične umetnosti. Found-art je z
razstavljanjem profanih objektov v galerijah pokazal, da lahko samo mesto
razstavljanja pretvori določen objekt v umetniško delo. Performance je
problematiziral vlogo publike v gledališki predstavi ter jo ukinil, tako da
jo je vključil v predstavo samo. Bruitizem dvajsetih let in John Cage v
šestdesetih so vključili konkretne in neharmonične zvoke v glasbena dela,
v skrajni točki so ponujali tišino namesto glasbe in razrezano platno na-
mesto slike. Vendar se je aura izkazala za dokaj trdoživo zadevo, saj je
bilo tržišče umetnin pripravljeno pogoltniti praktično karkoli, če je bilo
lansirano kot trend na ustrezen način. Kljub temu pa je koncept avtorja
ostal relativno nedotaknjen, saj je bilo umetniško delo lahko karkoli, če je
bilo le opremljeno z ustreznim podpisom." Ce je postmodernizem korak
nazaj glede na modernizem, potem fraktalne slike predstavljajo dva koraka
nazaj.
Denimo, da sem napisal program za prikaz Mandelbrotove množice na
svojem računalniku. Ali sem zato postal umetnik? Pisanja programov ni
mogoče povsem avtomatizirati in to povzroča velikanske težave pri vodenju
projektov, tako da mnogi trdijo, da je programiranje vrsta umetnosti. Na
žalost pa to ne razreši naše dileme, saj je programiranje v tem primeru
skoraj povsem ortogonalno na rezultat. Formulo ali celo algoritme za izra-
čun sem prepisal iz kakšnega članka ali knjige; program je torej samo
implementacija tuje ideje. Ce je algoritem v osnovi pravilen, je za »umet-
niški vtis« izračunane slike povsem vseeno, ali se je izračunavala dve uri
ali deset minut. Morda sem si izmislil genialne trike za pohitritev izraču-
navanja, vendar se na končni sliki to ne bo nič poznalo. Pravzaprav je za
B. B. Mandelbrot: People and Events behind the »Science of Fractal Imases«,
zbornik Science of Fractal Images, stran 7.
H. O. Peitgen, P. H. Richter: The Beauty of Fractals, stran 20—21.
" H. W. Franke: Refractions of Science into Art. iz zbornika The Beauty of Frac-
tals, stran 184—185.
" Dejstvo, da je ravno podpis preživel neusmiljene napade modernistov, jc lahko
razložiti. Kako bi prišli tlo denarja, če se ne bi podpisovali?
E 25
DUSAN PETERC
pisanje dolgočasnega programa za izračunavanje plač potrebno več progra-
merske umetnosti, kot pa za program za izračun Mandelbrotove množice,
saj je slednja povsem jasno definirana, plače pa so zelo meglen pojem.
Modernisti in fraktalni programi so si podobni v tem, da vedno ope-
rirajo na skupini »umetnin«. Modernist bo zaradi duhovne revščine ali iz
komercialnih razlogov ob vsaki domislici naštancal vsaj sto umetniških
realizacij taiste ideje. Tako tudi fraktalni programi tipično ne generirajo
samo ene slike, pač pa celo družino slik, do katerih lahko pridemo s spre-
minjanjem vhodnih parametrov (povečave, različni tipi pobarvanja slike,
variacije formule, ipd.). Kljub temu pa bodo vse slike imele dokaj enoten
»look & feel«. V tem smislu obstaja celo določena podobnost med moder-
nističnim manifestom'^ in programom za generiranje fraktalov, saj obadva
na »algoritmičen« način definirata določen tip »umetnin«.
Ob izrisu Mandelbrotove množice pa se večina moje umetniške kre-
ativnosti zreducira na izbor povečave z relativno lepo kompozicijo in har-
moničnim (ali, če hočete, kontrastnim) izborom barv. Situacija je toi'ej do-
kaj podobna sprehajanju po galeriji, ki se konča z nakupom slike. Kupec
slike ima morda prefinjen okus (in polno denarnico), nikakor pa ga njegov
izbor ne pretvori v umetnika.
Pa poskusimo točko božanskega navdiha prestaviti nazaj. Matematiki,
ki so se konec sedemdesetih let spravili analizirati iteracije kompleksnih
funkcij, so se morda zavedali, da se za vsem tem skriva nekaj več, seveda
pa o divji kompleksnosti Mandelbrotove množice niso imeli niti najmanj-
šega pojma. Tako bi tudi ostalo, če ne bi bilo računalnikov." Tipično za
celo zadevo pa je, da Mandelbrot sploh ni odkril Mandelbrotove množice.
S formulo se je začel ukvarjati šele potem, ko je prve grobe slike »Mandel-
brotove« množice videl v nekem članku, katerega nesrečni avtor se ni za-
vedal pomena svojega odkritja in stvari ni pripisoval posebnega pomena.
Čeprav je Mandelbrot storil veliko za popularizacijo »svoje« množice, so
praktično vse pomembne teoreme o lastnostih množice odkrili in dokazali
drugi matematiki. Tako je morda k naši fraktalni sliki izumitelj mikropro-
cesorja prispeval več od Mandelbrota.
Po vsem tem nas upravičeno začnejo obhajati platonistične misli. Tre-
ba pa je poudariti, da je Mandelbrotova množica kljub vsemu povsem kul-
turni fenomen, plod človekove dejavnosti in ne morda matematična re-
prezentacija kakšnega znanega fizikalnega sistema.
Ce je v modernizmu najpomembnejša »genialna« ideja avtorja, med-
tem ko je pa umetniško delo več ali manj trivialno,'' se ob fraktalni
sliki genialni avtor razprši v linijo partikularnih dosežkov, ki so posredno
ali neposredno omogočili generiranje slike. V zameno za to pa je slika daleč
Gre le za podobnost, ker manifeste navadno karakterizira diskrepanca med
velikimi besedami in skromnimi rezultati; sredstvo postane cilj in manifest pogosto
(p)ostane najpomembnejše umetniško delo svojega tipa. Računalniški program pa mora
vseeno nekaj početi, če ne se nikomur ne bi ljubilo brskati po njegovi kriptični kodi.
" Zadnjih nekaj let je zelo v modi tako imenovana znanstvena vizualizacija (sci-
entific visualisation), ki temelji na uporabi računalnikov kot nekakšne mentalne bergle.
Kadar je količina podatkov ali kompleksnost procesa prevelika, da bi si lahko poma-
gali z analizo in intuicijo, zadevo simuliramo na računalniku in jo prikažemo kot
tiodimenzionalno animacijo. Na ta način dobimo uvid v globalno vedenje sistema,
/atem pa na klasičen način postavljamo hipoteze ter jih poskušamo potrditi ali ovreči.
" Tipični vzklik naivnoga gledalca je: »To bi lahko storil tudi jaz!«
26 E
FRAKTAL, V SODELOVANJU Z NARAVO
od trivialnosti. V tem smislu so fraktalne slike podobne gotskim katedra-
lam," pri katerih se je »prvotna« arhitektova ideja povsem preoblikovala v
stoletjih gradnje, rušenja in rekonstrukcij, tako da pravzaprav v nobeni
točki v času ni bilo človeka, ki bi imel »idejo katadrale«, potem pa bi jo
samo realizirali.
5. ZAKL.ruCEK
Ker sem dosedaj natrosil že toliko pretresljivih in svetovno po-
membnih zaključkov, bom sedaj ubral drugačno taktiko. Zakaj si ne bi
naslednjič, ko vas bo pot zanesla v »gadget shop«, kupili eno od tistih dra-
gih neuporabnih neumnostiPrecej tovrstnih igračk temelji na kaotično-
fraktalnih fenomenih (dvojno ali trojno nihalo, krogle, ki se razelektru-
jejo v plinu, mešanje dveh ali več tekočin z različno gostoto in viskoznostjo,
grupiranje kovinskih delcev v magnetnem polju, itd.). Morda se vam cena
igračke ne bo več zdela tako visoka, če se boste zavedali, da celo najmo-
čnejši računalnik na svetu ne more napovedati gibanja igračke niti za 15
minut.
6. BIBLIOGRAFIJA
Ob poplavi literature o fraktalih in kompleksnih dinamičnih sistemih
je praktično nemogoče podati avtoritativen pregled tovrstnih publikacij. V
tem dokaj arbitrarnem izboru navajam samo nekaj subjektivnih vtisov v
knjigah in eventualnem tipu bralca, za katerega je najprimernejša.
Algorithm, The Personal Programming Newsletter je dvomesečnik na
tridesetih črnobelih straneh, ki ga ureja A. K. Dewdney, pisec kolumna
Computer Recreations v reviji Scientific American. V reviji Algorithm bo-
ste našli vse od celičnih avtomatov preko L-sistemov za vzgajanje raču-
nalniških rastlin, IFS fraktalov, nevralnih mrež do »fractal-aware« litera-
ture. Večina člankov je opremljena z algoritmom v psevdokodi in z napotki
za programiranje, zato je revija najprimernejša za bralce s programerski-
mi ambicijami. Dosedaj je izšlo 6 številk, enoletna naročnina za Evropo je
35 USD, naslov pa:
Algorithm, P. O. Box 29237
Westmount Postal Outlet
758 Wonderland Road
London, Ontario, Canada N6K 1M6
Amygdala, A Newsletter of Fractals & M je publikacija na osmih črno-
belih straneh, ki jo izdaja Rollo Silver. Članki variirajo od matematičnih
razlag lastnosti Mandelbrotove množice preko programerskih nasvetov do
recenzij knjig in softvera. Tudi v tej publikaciji bodo našli največ zanimi-
vosti prav programerji. Poznavalcem grščine pa lahko zaupam, da je na-
slov besedna igra z Mandelbrotovim imenom. Za 40 USD boste dobili 10
" cf. G. Eilenberger: Freedom, Science and Aestethics, iz zbornilva The Beauty
of Fractals, stran 175.
Npr.; naprava za sprejemanje odločitev, ki si jo medsebojno podarjajo prota-
gonisti filma Brasil (režija Terry Gilliam), ki seveda temelji na bifurkaciji.
E 27
DUSAN PETERC
Številk, za dodatnih 32 USD pa še 4 diapozitive na številko. Amygdalo
lahko naročite na naslov:
Amygdala, Box 219
San Cristobal, New Mexico 87564, U. S. A.
Michael F. Barnsley: Fractals Everywhere, Academic Press, 1988, 400
strani. V tej knjigi so razložene matematične osnove iteriranih funkcijskih
sistemov, žal pa je za kodiranje slik z IFS kodami predstavljen samo ko-
lažni teorem in nekaj več ali manj meglenih namigov za avtomatsko reali-
zacijo kodiranja. Bralci te knjige morajo biti dobro podkovani v matema-
tiki, ali pa biti pripravljeni, da se je naučijo.
Karl-Heinz Becker, Michael Dorfler: Dynamische Systeme und Frak-
tale; Computergrafische Experimente mit Pascal, Wieweg, 1989, 390 stra-
ni V knjigi so programi v Pascalu za generiranje Mandelbrotove in Julija-
jeve množice, Röslerjevega, Hénonovega in Lorenzerjevega atraktorja, bi-
furkacijskega diagrama, celičnih avtomatov, fraktalnih rastlin itd. Progra-
mi so dobro komentirani in opremljeni z okvirno razlago fenomena.
John L. Casti: Alternate Realities; Mathematical Models of Nature and
Man, John Wiley and Sons, 1989, 490 strani. Avtor se na matematično in
dostikrat tudi filozofsko poglobljen način ukvarja z vsemi vidiki modeli-
ranja. Področja, ki jih Casti podrobneje predstavi so: teorija iger, celični
avtomati, teorija katastrof, turbulence, teorija evolucije, modeliranje men-
talnih procesov, itd. Kdor se namerava resneje ukvarjati z modeliranjem,
bo v knjigi našel veliko lepih problemov in tehnik za njihovo analizo.
Chaos und Fraktale, Spektrum der Wissenschaft: Verständlische For-
schung, 1980, 206 strani. V zborniku so zbrani vsi teksti nemške izdaje
Scientific Americana s kaotično-fraktalno tematiko, med drugim članki o
konvekciji, kvazikristalih, klimatskih modelih in vzorcih na kožuhih živali.
Necia G. Cooper (urednica zbornika): From Cardinals to Chaos; Ref-
lections on Life and Legacy of Stanislaw Ulam, Cambridge University
Press, 1989, 320 strani. Zbornik je posvečen spominu na Stanislawa Ulama,
enega najpomembnejših matematikov iz Los Alamosa, ki je med drugim
skupaj s Tellerjem odkril fuzijsko bombo. Matematiki, fiziki in biologi v
svojih prispevkih razlagajo svoje sodelovanje z Ulamom in najnovejše do-
sežke raziskav, katerih začetnik je bil tudi Ulam (metoda Monte Carlo,
Ergodična hipoteza, turbulence, numerična hidrodinamika, celični avto-
mati, itd.). Za razumevanje člankov je dobrodošlo nekaj matematično-fizi-
kalnega predznanja.
A. K. Dewdney: The Armchair Universe; An Exploration of Com-
puter Worlds, W. H. Freeman and Company, 1988, 330 strani. Kolumen o
razvedrilni matematiki je v Scientific Američanu najprej pisal Martin
Gardner, potem Douglas R. Hofstadter, sedaj pa to počne A. K. Dewdney.
V knjigi so njegovi kolumni zbrani v tematske skupine (celični avtomati,
umetno življenje, core wars,fraktali, itd.), pridruženi pa so jim tudi rezul-
tati korespondence z bralci, ki so prišli do zanimivih variacij rešitve prob-
lema. Znanje programiranja ni potrebno za razumevanje, da pa bi v član-
kih zares uživali, morate sprogramirati predlagane algoritme.
28 E
FRAKTAL. V SODELOVANJU Z NARAVO
Kenneth Falconer: Fractal Geometry; Mathematical Foundations and
Applications, John Wiley & Sons, 1990, 290 strani. To je knjiga za matema-
tično orientiranega bralca, ki bi po vsem tem čveku rad prebral točne ma-
tematične definicije fraktalov, z njimi povezanih teoremov, korolarjev itd.
Z njo te teorija fraktalov dozorela kot znanstvena teorija, saj je knjiga oči-
ščena osebnih preferenc, zamer in pesniškega stila, tako da lahko tvori so-
lidno bazo univerzitetnega predavanja.
James Gleick: Chaos; Making a New Science, Viking Penguin, 1987,
350 strani. James Gleick je napisal pravo knjigo ob pravem času: ko so vsi
govorili o kaosu, pa nihče še ni točno vedel za kaj gre, je izvedel vrsto in-
tervjujev z vodilnimi znanstveniki s tega področja. Zatem je zgodbe o
odkritjih povezal s svojim žurnalističnim znanjem (pisal je tudi za New
York Times) in nastal je pravi znanstveni triler. V strokovni literaturi so
jo kritizirali, češ da preveč poudarja vlogo računalnikov ter razkol med
fiziki in matematiki, vendar je nekaj tovrstnega pretiravanja pri tej zvrsti
pač treba vzeti v zakup. Knjiga bo v letu 1991 izšla pri Državni založbi
Slovenije in jo seveda toplo priporočam.
Catherine N. Hayles: Chaos Bound; Orderly Disorder in Contempo-
rary Literature and Science, Cornell University Press, 1990, 310 strani.
Studija navaja medsebojne vplive znanosti in literature in paralelizem pri
pojavljanju novih paradigm. Literarne reference vključujejo avtorje kot
Stanislaw Lem, Doris Lessing ter Henry Adams, filozofske pa Jacques Der-
rida, Michel Foucault, Paul Ricoeur.
Benoit B. Mandelbrot: The Fractal Geometry of Nature, W. H. Free-
man and Company, 1982, 470 strani. Ta biblija očeta fraktalov je pravza-
prav druga predelana izdaja angleškega prevoda (1977) njegove knjige Les
objets fractal: forme, hasard et dimension (1975). Knjiga je dokaj težavno
branje, vendar bo bralca, ki se je pripravljen poglobiti vanjo, nagradila s
presenetljivimi uvidi, kar se za biblijo tudi spodobi.
Grégoire Nicolis, Ilya Prigogine: Exploring Complexity; An Intro-
duction, W. H. Freeman and Company, 1989, 310 strani. Ilya Prigogine je
leta 1977 dobil Nobelovo za kemijo, zato je večina primerov v tej knjigi s
tega polja. Knjiga je zanimiva mešanica špekulacij in točnih matematičnih
formalizmov za opis kompleksnosti, morebitni bralci pa se ne smejo bati
matematike.
Heinz-Otto Peitgen, P. H. Richter: The Beauty of Fractals; Images
of Complex Drnamical Systems, Springer Verlag, 1986, 200 strani. V prvi
aproksimaciji je ta knjiga prav gotovo znanstvena slikanica, saj vključuje
mnogo lepih barvnih fotografij Mandelbrotove množice. Nekaj uvodnih in
vabljenih tekstov je prav dostopnih, večina pa jih je preveč tehničnih za
povprečnega bralca. Ker pa je ta knjiga prva ponudila kombinacijo lepih
slik in tehničnih podrobnosti, je gotovo v knjižnici vsakega fraktalnega za-
nesenjaka.
Heinz-Otto Peitgen, Dietmar Saupe (urednika): The Science of Frac-
tal Images; Springer Verlag, 1988, 310 strani. V knjigi so zbrana preda-
vanja o fraktalih s konference SIGGRAPH 87, ki je najpomembnejše med-
E29
DUSAN PETERC
narodno srečanje strokovnjakov s področja računalniške grafike. V prispev-
kih eminentnih avtorjev (Richard F. Voss, Robert L. Devaney, Benoit B.
Mandelbrot, idr.) so razloženi IFS fraktali, algoritmi za generiranje frak-
talnih pokrajin, rastlin, Mandelbrotove množice, itd. Besedila so večinoma
uvodnega značaja, vendar so opremljena z algoritmi v psevdokodi. Progra-
mer, ki bi hotel kupiti samo eno knjigo, bi na podlagi te sprogramiral
največ.
Dušan Peterc
30 E
o FRAKTALIH
Nemški matematik Georg Cantor (1845—1918) je znan kot oče teori-
je množic. Prvi je opozoril na to, da vse neskončne množice niso enake,
da nimajo enake moči. Množica naravnih števil je števno neskončna,
tudi množica racionalnih števil (= ulomkov) je še števna, ampak realnih
števil je več, imajo moč kontinua. Cantor je pri svojih raziskavah kon-
struiral tudi množico, ki ima na prvi pogled presenetljive lastnosti, in
ki danes nosi njegovo ime, Cantorjeva množica.
Cantorjeva konstrukcija poteka takole (slika 1). Osnovna množica
je daljica, recimo dolžine ena. Razdelimo jo na tri enake dalj ice in no-
E31
PETER PETEK
tranjo malo dalj ico dolžine ena tretjina odvržemo. Ostaneta nam dve
daljici z dolžino po ena tretjina. Vsako od njiju spet razdelimo na
Iretjine — ki imajo seveda dolžino po ena devetina — in obe srednji mali
daljici odvržemo. Zdaj ostanejo štiri dalj ice, spet jih razdelimo na tretji-
ne itd. Postopek deljenja na tretjine in izločanje srednjih daljic ponav-
ljamo neskončnokrat. Kar ostane, je Cantorjeva množica. Pravzaprav ne
ostane veliko, Cantorjeva množica ima mero nič, moremo jo pokriti z
unijo intervalov poljubno majhne skupne dolžine. In vendar ima Can-
torjeva množica moč kontinua, prav toliko elementov ima kot je točk na
premici.
Cantorjeva množica je pravzaprav prvi primer fraktala v zavesti
matematike. V nekem smislu je tudi zarodek obsežnega razreda frakta-
lov, ki jih srečamo pri obravnavanju nelinearnih pojavov, saj vsi v
taki ali drugačni obliki vsebujejo Cantorjevo množico. Cantorjeva kon-
strukcija je še umetna, njegova množica se zdi skoraj patološka, takih
»v naravi« ne pričakujemo. In vendar naletimo nanjo že pri iteraciji
najpreprostejše nelinearne funkcije — kvadratne.
Besedo fraktal (lat. frangere zlomiti, fractus zlomljen) je skoval
Benoit Mandelbrot (1924—) in svoje videnje fraktalov predstavil v zna-
meniti knjigi The Fractal Geometry of Nature'' (Fraktalna geometrija
narave). Ime se nanaša na ulomljeno dimenzijo geometrijskega objekta.
Dokler imamo opravka z »lepimi« geometrijskimi objekti, jim ni težko
določiti dimenzije. Točka ima dimenzijo nič, premica in tudi poljubna
krivulja dimenzijo ena, ravnina oz. ploskev dimenzijo dva, kocka di-
menzijo tri. V resnici obstaja za določitev dimenzije več postopkov, ki
pa vsi dajo isti rezultat, vsaj za običajne geometrijske objekte. Oglejmo
si, kako določimo dimenzijo po Hausdoi-ffu. Recimo da je objekt končnih
razsežnosti in leži nekje v ravnini. Skušamo ga pokriti s čim manjšim
številom krožcev polmera r; to število označimo z N(r). Seveda z zmanjše-
vanjem polmera r narašča število potrebnih krožcev. Asimptotično je N(r)
neka potenčna funkcija recipročne vrednosti polmera 1/r: N(r) ~
In ta eksponent d je Hausdorffova dimenzija. Tudi po Hausdorf fu ima
točka dimenzijo nič, daljica dimenzijo ena, kvadrat dimenzijo dva. Mno-
žice, katerih Hausdorffova dimenzija ni celo število, imenuje Mandel-
brot fraktale. Cantorjeva množica je fraktal, njena Hausdorffova dimen-
zija je enaka logaritmu števila dva za osnovo tri: d = log3 2 = 0.62..,
torej 3d = 2.
Fraktah se nam prikazujejo poslednjih deset, petnajst let. In pri-
kazujejo se kot duhovi iz računalnikov. Prve take oblike so imenovali
še »čudni atraktorji« (strange attractor s f in morda so bili res čudno
privlačni, kot nekaj nenavadnega in novega. Brez računalnika si takih
duhov skoraj ni moč pričarati, saj zahtevajo ogromno količino računa-
nja; praviloma je treba za vsako pikico na zaslonu opraviti celo verigo
računov. Toda bili so tu, izzivali radovednost in nam postajali vedno
bolj domači. Ne pa še udomačeni, kajti tudi dokaj enostavni fraktali nam
še zastavljajo vprašanja in včasih celo pripravljajo presenečenja.
' B. Mandelbot The Fractal Geometry of Nature, Freeman, San Francisco 1982.
' D. Ruelle Strange attractors Math. Intelligencer 2, 126—137.
32 E
o FRAKTALIH
Cela vojska znanstvenikov se je zapodila na novo poljano. Meteoro-
logi se že od nekdaj bojujejo z ogromnimi količinami merskih podatkov,
njim so prišli računalniki kot mana z neba. In ker se za čimbolj dolgo-
ročne in zanesljive vremenske napovedi zanima tudi vojska, so dobili
v roke največje, naj zmogljivejše računalniške pošasti. Lorenz^ je silno
poenostavil model vremena in ga oklestil do treh nelinearnih diferencial-
nih enačb. Vreme se spreminja po čudnem atraktorju, Lorenzovi maski,
katere projekcijo vidimo na sliki 2.
SI. 2, Lorenzov atraktor
Astronom Hénon je še znižal red sistema in diskretiziral čas. Héno-
nov atraktor je na shki 3. Ce si dovolimo primerjavo, izgleda tako, kot
bi Cantor zlagal testo za jabolčni zavitek: v prerezu in ob povečavi opa-
zimo Cantorjevo množico. V astronomiji opazimo Cantorjevo množico
še nekje, okrog Saturna se suče. V prerezu se zdi Saturnov obroč po-
doben Cantorjevi množici (slika 4).
Značilnost večine fraktalov je samopodobnost. Beseda označuje dej-
stvo, da izgleda vsak najmanjši košček fraktala kot močno pomanjšan
cel fraktal. Sistem ožilja človeka izgleda kot fraktal. Tudi črpalka živ-
ljenja, srce, ima nekatere lastnosti fraktala. Ritem, ki ga daje, je le
približno pravilen, periodičen. Elektrokardiograf riše fraktalne krivulje,
seveda če jih pogledamo z očmi fraktalnega geometra. Sicer pa si je
fraktalne krivulje zamislil že nemški matematik Kari Weierstrass (1815
^ E. N, Lorenz Deterministic nonperiodic flow, J. Atmos. Sci 20, 130—141 (1963).
E 33
PETER PETEK
SI. 4, Saturnov obroč
34 E
o FRAKTALIH
SI. 5, Fraktalna krivulja
do 1897), ko je iskal primer zvezne krivulje, ki pa v nobeni točki nima
tangente. Take krivulje med fraktali kar mrgolijo (slika 5).
Neizčrpen in izredno zanimiv vir fraktalov v ravnini daje iteracija
kompleksnih funkcij. Fraktali, ki pri tem nastanejo, se imenujejo Julia--
jeve množice. Francoski matematik Gaston Julia (1893—1978) je že v
dvajsetih letih raziskoval take iteracije, vendar je na žalost umrl prej,
preden bi lahko na zaslonu računalnika ugledal tako lepi sliki kot sta
»morski konjiček« in »San Marco« na sliki 6 a, b. Obe sta Juliajevi
množici, ki ju dobimo pri iteraciji kvadratne funkcije. In pri iteraciji
kvadratne funkcije je B. Mandelbrot (slika 7) odkril množico, ki se
imenuje po njem (slika 8). Mandelbrotova množica vsebuje na eni sliki
vse mogoče fraktale, ki jih daje iteracija kvadratne funkcije. Zaradi
značilne oblike jo imenujejo tudi ljubkovalno »jabolčni možiček« (apple
man). Estetski užitek sta bralcem pripravila H.-O. Peitgen in P. Richter
z bremenske univerze v knjigi The Beauty of Fractals* (Lepota frakta-
lov), kjer sta ob primerni matematični razlagi zbrala celo vrsto tehnično
dovršenih barvnih slik fraktalov. Knjiga je bila uspešnica in prevedena
v več jezikov. Bremenska skupina je postavila tudi zelo uspelo razstavo
fraktalnih slik in izdelala več videokaset.
Fraktali utegnejo biti še močno uporabni. Ce hočemo kodirati sliko
digitalno, jo moramo razbiti na ogromno število pik in za vsako piko
povedati, kakšne barve je. Fraktali ponujajo neko drugo možnost, ki
jo je razvil M. Barnsley z univerze v Atlanti v knjigi Fractals everyhere^
" И.-О. Peitgen, P. Richter The Beauty of Fractals, Springer Verlag, Berlin, Hei-
delberg 1986.
® Barnsley, Fractals everywhere, Academic Press, San Diego 1981).
E 35
PETER PETEK
SI, 6. a, Morski konjiček
3Ö E
o FRAKTALIH
SI. 6. b, San Marco
(Fraktali so povsod). Namesto ene funkcije iterira cel sistem funkcij;
izbor sistema že določa sliko. Seveda kodirana slika ne ustreza popolno-
ma originalu, če hočemo dobiti vernejšo sliko, moramo izbrati obširnej-
ši sistem funkcij. Kako izbrati je deloma še skrivnost, ker želi Barnsley
svoj izum tudi primerno vnovčiti.
SI. 7, Benoit B. Mandelbrot
In nazadnje še nekaj o antičnem problemu kvadrature kroga. Sku-
paj s problemom podvojitve kocke in tretjinjenja kota so ga zastavili
stari grški matematiki. Danes vemo, da nobeden od njih ni rešljiv tako,
kot bi želeli v antiki, samo z ravnilom in šestilom. Problem kvadrature
zahteva da krog pretvorimo v kvadrat enake ploščine. Podobna naloga
E 37
PETER PETEK
v prostoru — pretvoriti kroglo v kocko enake prostornine — je pripelja-
la do zanimivega rezultata, paradoksa Banacha in Tarskega. Kroglo je
mogoče razbiti na dva dela, katerih vsak ima isto prostornino kot cela
krogla. Kaj takega v ravnini ni mogoče, pač pa je madžarski matematik
Miklos Laczkovich' dokazal, da je mogoče krog razbiti na končno mnogo
delov in jih spet sestaviti v kvadrat. Le da ti deli sestavljenke niso eno-
stavnih geometrijskih oblik, temveč so fraktali. In »končno število« ne
pomeni, da jih ni veliko: Laczkovich ocenjuje, da jih je manj kot
to pa je že kar lepa številka.
Peter Petek
' M. Laczkovich Equidecomposability and discrepancy; a solution of Tarki's cir-
cle-squaring problem, Journal für reine und angewandte Mathematik, Band 404,
77—117.
38 E
James Gleick
METÜLJNJ EFEKT^
Fiziki si radi predstavljajo, da je potrebno le ugotoviti
začetne pogoje in se vprašati, kaj se potem zgodi.
RICHARD P. FEYNMAN
[Na koncu predhodnega poglavja Gleick nazorno pojasni foi-mulacijo
Metuljni efekt — »metulj, ki danes zamahne s krili v Pekingu, lahko na-
slednji mesec v New Yorku povzroči pretvorbo nevihtnih sistemov.«]
Sonce je sijalo na večno vedrem nebu. Veter je pihal prek kakor led
gladke zemlje. Nikoli se ni znočilo in jesen ni nikoli prešla v zimo. Nikoli
ni deževalo. Simulirano vreme znotraj novega elektronskega računalnika
Edwarda Lorenza se je spreminjalo počasi a zanesljivo; sukalo se je okoli
stalnega opoldneva milega letnega časa, kakor da bi se bil svet spremenil
v obljubljeno deželo ali v blago obliko turističnega letovišča.
Skozi okno je Lorenz lahko opazoval resnično vreme, ko se je zgodnja
jutranja megla plazila po zemljišču Tehniške visoke šole v Massachusettsu
ali pa so prek streh drseli nizki oblaki z Atlantika. V modelu na računal-
niku se megla in oblaki niso nikoli pojavili. Naprava z imenom Royal
McBee je bila goščava žic in elektronk, ki je zavzemala precejšen kos
Lorenzove pisarne, proizvajala presenetljive in neprijetne zvoke ter se
pokvarila približno enkrat na teden. Ni bila dovolj hitra in ni imela dovolj
velikega pomnilnika, da bi lahko realistično simulirala ozračje in oceane
na Zemlji. Kljub temu pa je Lorenz uspel leta 1960 ustvariti miniaturno
vreme, s katerim je očaral kolege. Vsako minuto je stroj natisnil vrstico
številk in s tem naznačil, da je spet minil dan. Ce si znal brati izpise, si
lahko videl, kako se je prevladujoč zahodnik preusmeril proti severu, pa
proti jugu, pa nazaj proti severu. Digitalizirani cikloni so se počasi sukali
okoli idealizirane planetne krogle. Ko se je razvedelo po oddelku, so se
poleg diplomskih študentov pri Lorenzu začeli zbirati tudi drugi meteoro-
logi in .sklepati stave o razvoju njegovega vremena. Začuda se isto vre-
me ni nikoli ponovilo.
Lorenz je imel rad vreme — kar nikakor ni predpogoj za razisko-
valnega meteorologa. Slastil se je nad njegovo spremenljivostjo. Užival
je ob vzorcih, ki se pojavljajo in izginjajo v ozračju, ob družinah vrtincev
in ciklonov, ki vedno ubogajo matematična pravila, a se nikoli ne ponav-
ljajo. Ko je opazoval oblake, je v njih videl nekakšno strukturo. Nekoč
* Zahvaljujemo se Državni založbi Slovenije, ki nam je prijazno odstopila v
objavo pričujočo poglavje iz knjige .Jamesa Gleicka Chaos, ki bo seveda v celoti izšla
pri omenjeni založbi.
E 39
JAMES GLEICK
se je bal, da bo preučevanje vremena podobno nasilnemu razdiranju
očarljive igračke. Zdaj pa se je spraševal, ali bo znanost sploh sposobna
prodreti v vso čarobnost tega pojava. Vseh razsežnosti vremena ni mogoče
zajeti v podatke o povprečjih. V Cambridgeu je junija najvišja dnevna
temperatura povprečno 24 stopinj. Povprečno je v Riyadhu v Savdski
Arabiji deset deževnih dni na leto. To so statistični podatki. Bistvo pa je
v časovnem spreminjanju vzorcev v ozračju in prav to je Lorenz uspel
ujeti s svojim računalnikom.
V tem umetnem svetu je bil Lorenz bog, ki lahko po svoji volji izbira
naravne zakone. Po nekaj prav nič božanskih poskusih in napakah je
izbral dvanajst zakonov. Bili so to numerični zakoni — enačbe odvisnosti
med temperaturo in tlakom, med tlakom in hitrostjo vetra. Lorenzu je
bilo jasno, da uporablja Newtonove zakone, torej orodja, primerna za
mehanistični svet, ki od stvarjenja naprej teče v neskončnost. Po deter-
nimizmu fizikalnih zakonov naj bi bili kasnejši posegi nepotrebni. Po-
budniki takih modelov so bili povsem prepričani, da predstavljajo zakoni
gibanja matematično zanesljiv prehod med sedanjostjo in prihodnostjo.
Ce razumeš zakone, razumeš ves svet. Na tem prepričanju je temeljilo
posnemanje vremena na računalniku.
Ce bi filozofi osemnajstega stoletja menili, da je stvarnik dobrohoten
in da se ne vmešava, ampak rajši ostaja v ozadju, bi si ga morda pred-
stavljali podobnega Lorenzu. Lorenz je bil nenavaden za meteorologa.
Imel je razbrazdan obraz severnjaškega kmeta in svetle oči, zaradi katerih
je bil videti vedno nasmejan. Redko je govoril o sebi ali o svojem delu.
znal pa je poslušati. Pogosto se je zgubil v svetu razmišljanja in sanjar-
jenja, ki je bil njegovim kolegom nedostopen. Njegovi najbližji prijatelji
.so imeli občutek, da precejšen del svojega življenja prebije nekje v od-
daljenem kozmosu.
Lorenza je vreme zanimalo že kot majhnega dečka, vsaj do te mere.
da je vsak dan odčitaval najvišjo in najnižjo dnevno temperaturo na ter-
mometru pred domačo hišo v Zahodnem Harfordu v zvezni državi Con-
necticut. Se več časa kot s termometrom pa je prebil v hiši med knjigami
z matematičnimi ugankami. Včasih sta se ugank lotila skupaj z očetom.
Nekoč sta naletela na posebno težak problem, ki se je izkazal kot nere-
šljiv. Oče mu je povedal, da je tudi to sprejemljivo: vedno lahko posku-
šaš rešiti nalogo tako. da dokažeš neobstoj rešitve. Lorenzu je bilo to
všeč. kakor mu je bila pač vedno všeč čistost matematike, in ko je leta
1938 diplomiral z лазоке šole v Dartmouthu. je bil prepričan, da je zapisan
matematiki. Vmes pa je prišla 2. svetovna vojna in zaposlili so ga kot
vremenoslovca v vojski. Po vojni se je Lorenz odločil nadaljevati z meteo-
rologijo. Raziskoval je teorijo te vede in prispeval k razvoju potrebne
matematike. Znan je postal z objavami svojega raziskovanja klasičnih
problemov, na primer splošnega kroženja ozračja. Ves čas pa je premišlje-
val o napovedovanju vremena.
Za večino resnih meteorologov napovedovanje vremena ni bilo čisto
prava znanost. Bolj naj bi šlo za stvar občutka, ko tehniki z nekakšno in-
tuicijo z merilnih naprav in iz oblakov odčitavajo vreme jutrišnjega dne.
Slo naj bi za ugibanje. V znanstvenih središčih, kakršno je M.I.T., so se
meteorologi raje lotevali rešljivih problemov. Lorenz je popolnoma razu-
mel nezanesljivost napovedovanja vremena, saj ga jo lastnoročno preizku-
40 E
METULJNI EFEKT
sil med vojno, a se je za problem vendarle zanimal — z matematičnega
stališča.
Ne le da so meteorologi zaničevali napovedovanje vremena, v šestde-
setih letih skoraj ni bilo znanstvenika, ki bi zaupal računalnikom. Ti po-
jačani kalkulatorji res niso bili videti kot primerno orodje za teoretično
znanost. Numerično obdelovanje modelov vremena je bilo torej nekakšen
bastardni problem. Vendar je bil pravi čas zanj. Vremenoslovje je čakalo
dve stoletji na stroj, ki bi zmogel ponavljajoče se premlevanje tisočev in
tisočev računskih operacij. Le računalnik bi lahko izkoristil newtonski
obet. da je dogajanje v .svetu deterministično, da se giblje po trdnih zako-
nih kot planeti po tirnicah in da je napovedljivo kot so napovedljivi mrki
ali plimovanje. Teoretično naj bi metodologiji z računalnikom dosegli to,
kar so astronomi zmogli s svinčnikom in logaritemskim računalom, namreč
ugotavljanje prihodnosti sveta iz začetnih pogojev in fizikalnih zakonov,
ki vodijo njegov razvoj. Enačbe gibanja zraka in vode so bile prav tako
dobro poznane kot enačbe gibanja planetov. Astronomi niso dosegli po-
polnosti in je nikoli ne bojo. vsaj ne v sončnem sistemu, kjer se prepletajo
gravitacijske sile devetih planetov, ducatov lun in tisočev planetoidov.
Izračuni gibanja planetov pa so bili vendarle tako natančni, da so ljudje
navadno pozabili, da so le napovedi. Ce je astronom izjavil: »Halleyev
komet se bo vrnil čez šestinsedemdeset let.« je bilo to slišati kot dejstvo
in ne kot napoved. Z determinističnimi numeričnimi napovedmi je bilo
mogoče dobiti natančne poti izstrelkov in vesoljskih plovil. Zakaj ne bi
bilo isto mogoče z vetrom in oblaki?
Vreme je neskončno bolj zapleteno, vendar ga uravnavajo isti zakoni.
Morda pa bi bilo lahko dovolj zmogljiv računalnik tisti najvišji um. ki si
ga je v navdušenju nad newtonsko mehaniko zamišljal filozof in mate-
matik Laplace v osemnajstem stoletju. »Tak um,« je dejal Laplace, »bi v
eni formuli združil gibanja največjih teles v vesolju in hkrati gibanja
najlažjih atomov. Nič mu ne bi bilo negotovo in prihodnost bi videl prav
tako jasno kot preteklost.« V današnjih časih Einsteinove relativnosti in
Heisenbergove nedoločljivosti je Laplace s svojim optimizmom videti sko-
rajda kot šaljivec. vendar pa je velik del sodobne znanosti sledil nje-
govemu prepričanju. Raziskovanja biologov, nevrologov, ekonomistov
dvajsetega stoletja nosijo v sebi željo po razgraditvi sveta na najmanjše
sestavne delce, ki bi ubogali zakone znanosti. V vseh teh vedah se je
uveljavil nekakšen newtonski determinizem. Utemeljitelji sodobnega ra-
čunalništva so se vedno zavedali Laplacea in zgodovina računalništva ter
zgodovina vremenoslovja sta neločljivo povezani, odkar je v petdesetih
letih John von Neumann izdelal svoje prve naprave na Visoki šoli za
napredne raziskave v Princetonu v državi New Jersey. Von Neumannu
je bilo jasno, da je lahko upodabljanje vremena idealna naloga za raču-
nalnik.
Znanstveniki so pri svojem delu ponavadi kar pozabili na majhen
kompromis, ki pa je vedno kot neplačan račun čeprav nekje v kotu njiho-
vih miselnosti. Meritve niso nikoli popolne. Znanstveniki, privrženi New-
tonovi mehaniki, so dejansko zagovarjali drugačen pristop, ki se je glasil
nekako takole: če so približno znani začetni pogoji sistema in če so
dani naravni zakoni, je mogoče izračunati približno vedenje sistema. Ta
predpostavka je bila v osrčju filozofije znanosti. Eden od teoretikov je rad
E 41
JAMES GLEICK
govoril svojim študentom: »Osnovna zamisel zapadne znanosti pravi, da
pri preučevanju gibanja bilijardne kroglice na Zemlji ni treba upoštevati
padca lista na nekem planetu v drugi galaksiji. Zelo majhne vplive lahko
zanemarimo. Stvari konvergirajo in poljubno majhni vplivi se ne ojačijo
v poljubno velike učinke.« Klasično je bila vera v približnost in v kon-
vergenco upravičena in je delovala. Drobna napaka pri oceni položaja
Halleyevega kometa leta 1910 bi povzročila le majhno napako pri napo-
vedi njegove vrnitve leta 1986 in napaka bi še milijone let ostala majhna.
Računalniki se pri vodenju vesoljskih plovil zanašajo na isto predpostav-
ko: približna natančnost ob vhodu pomeni približno natančnost ob izhodu.
Ekonomske napovedi se zanašajo na to predpostavko, čeprav tam uspeh
ni tako jasen. Tudi začetniki globalnega napovedovanja vremena so rav-
nali tako.
Lorenz je s svojim primitivnim računalnikom oskubil vreme do go-
lega okostja. Kljub temu pa so imeli vetrovi in temperature na izpiskih
razpoznavno zemeljske značilnosti. Potrjevali so njegovo intuitivno pre-
pričanje o vremenu, njegov občutek, da se ponavlja, da se s potekom časa
kažejo poznani vzorci rastočega in padajočega tlaka, severnih in južnih od-
klonov zračnih tokov. Odkril je. da se na črti, ki poteka od visoke do niz-
ke vrednosti brez izbokline, potem pojavi dvojna izboklina. »Tako pravilo
pa lahko pride prav vremenoslovcem,« si je rekel. Vendar pa ponavlja-
nja nikoli niso bila povsem natančna. Vzorec je imel motnje. Urejena
neurejenost.
Lorenz je izdelal preprosto grafiko, da je vzorce lahko prikazal. Na-
mesto prejšnjega izpisa vrstic samih številk, je ti.skalnik zdaj tiskal do-
ločeno število presledkov, ki mu je sledila črka a. Lorenz je izbral spre-
menljivko. na primer smer zračnega toka. Mali a-ji so počasi potovali
navzdol po zvitku papirja, v vijugi nihali sem in tja in tvorili dolgo vrsto
hribčkov in dolinic, ki so predstavljale severno in južno nihanje zahod-
nika. ko je vel prek celine. Urejenost, ki pa se ni nikoli povsem enako
ponovila, je vplivala nenavadno hipnotično. Kazalo je. da se vremeno-
slovcu počasi razkrivajo skrivnosti sistema.
Nekega zimskega dne leta 19fil je pri preučevanju daljšega poteka
ubral ki^aišnico. Ni začel vsega od začetka, ampak nekje od .sredine. Ko
jp stroju podajal začetne pogoje, ie prepi.sal števila iz predhodnega iz-
pisa. Potem je šel ven na kavo. da se je izognil hrupu tiskanja. Ko se
ie uro kasneje vrnil, je zagledal nekaj povsem nepričakovanega, nekaj,
kar je zasadilo seme nove vede.
Novi potek na računalniku bi moral biti identičen prejšnjemu. Lorenz
je lastnoročno vnesel stara števila v računalnik. Program je bil nespreme-
njen. Vendar pa ie na novem izpisu videl, kako se vreme tako hitro od-
mika od vzorca pri preišniem poteku, da že po nekaj mesecih ni več
nobene podobnosti. Gledal je od enega niza številk do drugega. Bilo je.
kakor da hi iz klobuka na slepo potegnil dve vremeni. Njegova prva
misel je bila. da je spet pregorela elektronka.
Nenadoma pa ga je spreletelo spoznanje. Ni šlo za okvaro. Težava
ie ležala v številkah, ki jih ie vnesel. Računalniški pomnilnik je shranjeval
šest decimalni mest: 0.506127. Na papirju pa so se zaradi varčevanja s
prostorom iztiskala le tri decimalna mesta: 0.506. Lorenz je vnesel krajša.
z;(okro7ona števila, predpostavljajoč. d:i jo razlika eno tisočine pač ne-
pomembna.
42 E
METULJNI EFEKT
Njegova predpostavka ni bila nesmiselna. Operaterji vremenskih sa-
telitov so zadovoljni, če lahko na eno tisočinko natančno odčitajo površin-
sko temperaturo morja. Lorenzov računalnik je uporabljal klasičen pro-
gram. Enačbe so bile popolnoma deterministične. Z določene začetne točke
se je vreme odvijalo vsakič enako. Z malce drugačne začetne točke bi se
moralo razvijati malce drugače. IMajhna numerična napaka je bila podob-
na lahnemu pišu vetra: prav gotovo se majhni piši porazgubijo ali izničijo
drug drugega, preden lahko vplivajo na pomembne in obsežne značilnosti
\'remena. V Lorenzovem sistemu enačb pa so se drobne napake izkazale
katastrofalne.
Lorenz se je odločil bolj natančno preučiti postopno razmikanje dveh
skoraj identičnih potekov vremena. Enega od vijugastih izpisov je preko-
piral na prosojnico, jo položil prek drugega izpisa in primerjal razhajanje
med njima. Na začetku sta se grbi do potankosti ujemali. Potem je ena od
črt začela za las zaostajati. Pri naslednji grbi sta bili črti že očitno vsak-
sebi. Tja do tretje ali četrte grbe je izginila sploh vsaka podobnost.
Razmikanje dveh vremenskih slik. Lorez je videl, kako računalnik iz skoraj iste
začetne točke razvije vremenski sliki, ki se vedno bolj razlikujeta, dokler ne izgine
vsaka sled podobnosti. (Iz Lorenzovih računalniških izpiskov leta 1961.)
Lahko bi bila le muha nezanesljivega računalnika. Lorenz bi lahko
menil, da je kaj narobe z njegovim strojem ali pa z njegovim modelom —
verjetno bi tako celo moral storiti. Ni šlo za nič tako radikalnega, kakor
da bi bil na primer iz natrija in klora pridobil zlato. Vendar pa je Lorenzu
matematični navdih, ki so ga njegovi kolegi dojeli šele kasneje, prišepe-
taval, da je nekaj narobe s privzeto filozofijo. Čeprav so njegove enačbe
le zelo grobo predstavljale zemeljsko vreme, je bil prepričan, da je zajel
bistvo resničnega ozračja. Tistega dne je vedel, da dolgoročno napovedo-
vanje vremena nima nobene prihodnosti.
»Pri tem tako ali tako že prej nismo imeli uspeha in zdaj smo imeli
vsaj izgovor.« je rekel. »Mislim, da je bil eden od razlogov za vero, da
bo mogoče napovedovati tako daleč naprej, obstoj resničnih fizikalnih po-
javov, pri katerih je napovedovanje zelo uspešno — taki so na primer
mrki z dokaj zapleteno dinamiko Sonca. Zemlje in Lune. pa tudi plimo-
vanje oceanov. Sam na nap()vodovanj(> plime sploh nisem glod;il kot na
napovedovanje, čeprav seveda to je. ampak kot na izjave o dejstvih.
E 43
JAMES GLEICK
Plimovanje je v resnici prav tako zapleteno kot ozračje. Pri obeh je
nekaj periodičnega — lahko napovemo, da bo naslednje poletje toplejše
od letošnje zime. A pri vremenu to privzamemo kot že znano. Pri plimo-
vanju nas zanima tisto, kar je napovedljivo, nenapovedljivi del pa je
majhen, razen kadar je nevihta.
Ko človek vidi, da znamo precej dobro napovedovati plime za nekaj
mesecev naprej, je čisto normalno, da se vpraša, zakaj ne bi tega storili
z ozračjem — saj gre le za drug tekočinski sistem in so zakoni približno
enako zapleteni. Vendar pa sem ugotovil, da je vsak fizikalni sistem, ki
se vede neperiodično. nenapovedljiv.«
Petdeseta in šestdeseta leta so bila leta nerealnega optimizma o napo-
vedovanju vremena. Časopisi in revije so bili polni upanja o vremenoslovju
— ne le v zvezi z napovedovanjem, ampak tudi v zvezi s spreminjanjem in
kontrolo. Hkrati sta dozorevali tehnologiji digitalnega računalnika in umet-
nega satelita. Pripravljali so mednarodni program za raziskovanje global-
nega ozračja, ki naj bi izkoristil obe tehnološki novosti. Razširjeno je bilo
mišljenje, da se bo človeštvo rešilo tegob vremena in ne bo več njegova
žrtev, ampak gospodar. Kupole naj bi prekrivale koruzna polja. Letala naj
bi škropila oblake. Ugotovili bi, kako sprožiti in kako ustaviti dež.
Intelektualni oče te priljubljene zamisli je bil John von Neumann, ki
je svoj prvi računalnik sestavil prav z namenom, da bi, med drugim, urav-
naval vreme. Obdal se je z meteorologi in imel čudovita predavanja o svo-
jih načrtih. Razlog za njegov optimizem je tičal v matematiki. Vedel je,
da imajo zapleteni dinamični sistemi točke nestabilnosti — kritične točke,
kjer ima majhen sunek lahko velike posledice, kakor velja na primer za
kroglico na vrhu kuclja. Von Neumann je menil, da bojo znanstveniki z
računalniki za nekaj dni naprej izračunali rešitve enačb gibanja tekočin.
Potem bi komite meteorologov poslal letala, ki bi postavila dimne zavese
ali poškropila oblake in preokrenila vreme v zaželeno stanje. A Von Neu-
mann je spregledal možnost kaosa z nestabilnostjo v vsaki točki.
Tja do osemdesetih let se je razvila mogočna in draga birokracija z na-
logo, da uresniči Von Neumannovo zamisel, ali pa vsaj njen napovedni del.
Najpomembnejši ameriški vremenoslovci so bili zbrani na robu Washingto-
na v neugledni kockasti zgradbi z goščavo radarskih in radijskih anten na
strehi. Njihov superračunalnik je premleval model vremena, ki se je le na-
čelno skladal z Lorenzovim. Medtem ko je Royal McBee opravil šestdeset
operacij množenja v sekundi, so merili hitrost cyberja 205 v megaflopih ali
milijonih operacij s plavajočo vejico v sekundi. Medtem ko se je Lorenz
zadovoljil z dvanajstimi enačbami, je sodobni globalni model obdeloval si-
steme s 500.000 enačbami. Model je razumel, kako vlaga jemlje toploto iz
zraka ali jo vanj vnaša, ko izhlapeva ali se kondenzira. Digitalizirane gor-
ske verige so oblikovale digitalizirane vetrove. Vsako uro so se podatki
zlivali iz vseh dežel sveta, z letal, satelitov in ladij. Državni meteorološki
center v Washingtonu je bil s kakovostjo vremenskih napovedi na drugem
mestu v svetu.
Najboljše napovedi pa so prihajale iz Readinga, univerzitetnega me-
steca v Angliji, le uro vožnje iz Londona. Evropski center za srednjeročne
vremenske napovedi je imel sedež v skromni opečnati in stekleni stavbi
med senčnim drevjem, opremljeni z darili mnogih dežel sveta. Stavba je
bila zgrajena na višku navdušenosti nad vseevropskim skupnim tržiščem.
Ud je večina držav zahodno Evrope sklenila združene intelektualne in i'i-
44 E
METULJNI EFEKT
nančne zmogljivosti vpreči v napovedovanje vremena. Evropejci so svoj
uspeh pripisovali mlademu, menjavajočemu se osebju ter superračunalniku
tipa cray, ki je nekako vedno imel bolj dovršene modele od ameriških.
Uporaba računalnikov za upodabljanje zapletenih sistemov se je res
začela z vremenoslovjem, še zdaleč pa se ni nanj omejila. Iste metode so
uporabljali mnogi znanstveniki v fizikalnih in družboslovnih znanostih, ki
so si želeli napovedati vse od majhnih tokov tekočin, ki so zanimali na-
črtovalce propelerjev, do velikanskih finančnih tokov, ki so zanimali eko-
nomiste. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo napovedovanje eko-
nomskega razvoja z računalnikom res podobno napovedovanju globalnega
vremena. Matematični modeli so premlevali zapletene, nekoliko navržene
splete enačb, ki naj bi meritve začetnih pogojev — zračni tlak ali finančno
stanje — pretvorile v simulacijo prihodnjega razvoja. Programerji so upali,
da rezultati zaradi premnogih neizogibnih poenostavitev niso pretirano iz-
krivljeni. Ce je model ustvaril kaj očitno nemogočega — da je na primer
poplavil Saharo ali potrojil obrestene mere — so programerji popravili
enačbe in rezultate spet pripeljali v okvire pričakovanega. V praksi so se
ekonometrični modeli izkazali brezupno slepi za dogodke v prihodnosti,
vendar pa je bilo videti, kakor da celo zelo trezni ljudje verjamejo v rezul-
tate. Napovedi ekonomske rasti ali nezaposlenosti .so objavljali s številka-
mi, izpisanimi z natančnostjo dveh ali treh decimalk. Vlade in finančne
ustanove so plačevale za take napovedi in se po njih ravnale, morda iz
potrebe, ali pa ker niso imele česa boljšega. Verjetno so se zavedali, da
sprejemljivk kot je »potrošniški optimizem« ni tako enostavno meriti kot
»vlažnost« ter da še niso izdelali popolne diferencialne enačbe za gibanje
v politiki ali modi. Le redkim pa je bilo jasno, kako šibek je bil sam posto-
pek računalniškega upodabljanja tokov, tudi če niso bili podatki relativno
zanesljivi in zakoni le fizikalni, kakor je bilo to pri vremenoslovju.
Računalniški modeli so uspeli vremenoslovje spremeniti iz umetnosti
v znanost. Po trditvah Evropskega centra je svet vsako leto prihranil mili-
jarde dolarjev po zaslugi napovedi, ki so bile statistično res boljše kot nič.
Toda več kot tri dni v prihodnost so bile tudi najboljše napovedi le še
spekulacija, za več kot šest ali sedem dni pa so bile brez vsakršne vrednosti.
Razlog je bil metuljni efekt. Pri majhnih kosih vremena, globalnim
vremenoslovcem pa lahko »majhen« pomeni tudi nevihto ali snežni vihar,
se vsaka napoved hitro izrodi. Napake in negotovosti se množijo in se grma-
dijo po verigi turbulentnih pojavov, od vrtincev prahu in nevihtic do vrtin-
cev, ki se raztezajo prek celin in jih vidijo le sateliti.
Sodobni vremenski modeli so zasnovani na mreži točk z medsebojnimi
razdaljami velikostnega reda sto kilometrov, kljub temu pa je potrebno
nekaj začetnih podatkov uganiti, saj postaje na tleh in sateliti ne vidijo
vsepovsod. A recimo, da bi bila Zemlja prekrita s senzorji, razmaknjenimi
30 cm, na enakih razdaljah pa bi senzorji segali tudi do vrha ozračja. Re-
cimo, da vsi senzorji popolnoma natančno odčitavajo temperaturo, tlak,
vlažnost in katerokoli drugo količino, ki bi jo hotel meteorolog poznati.
Natančno opoldne se neskončno zmogljiv računalnik loti vseh podatkov in
izračuna, kaj se bo zgodilo na vsaki točki ob 12:01, potem ob 12:02, pa ob
12:03 . . .
Računalnik še vedno ne bo mogel napovedati, ali bo čez en mesec v
Princetonu v državi New Jersey sončno ali deževno. Ob trenutku začetnega
opoldneva prostori med senzorji skrivajo fluktuacije, za katere računalnik
E 45
JAMES GLEICK
ne ve — drobne odklone od povprečja. Ob 12:01 te fluktuacije že povzročajo
drobne napake 30 cm stran. Kmalu se te napake pomnožijo do desetkrat
večjih razdalj, potem pa tako naprej do globalnih razsežnosti.
Se celo izkušenim meteorologom tu intuicija dela težave. Eden od
Lorenzovih najstarejših prijateljev je bil kolega meteorolog z M.I.T., Ro-
bert White, ki je kasneje postal vodja Državne uprave za morja in ozračje.
Lorenz mu je povedal o metuljnem efektu ter o svojih pomislekih, kaj ta
efekt pomeni za dolgoročno napovedovanje. White je odgovoril s Von
Neumannovimi besedami. »Nobene napovedi,« je rekel. »Gre za kontrolo
vremena.« Menil je, da lahko majhni popravki, ki jih človek obvlada,
povzročijo zaželene velikorazsežne spremembe.
Lorenz je na to gledal drugače. Res je mogoče spremeniti vreme.
Lahko ga pripraviš do tega, da se odvije drugače, kot bi se sicer. A če si ga
do tega res pripravil, potem nisi mogel vedeti, kaj bi se sicer zgodilo. Tako
je, kot da bi že premešane karte še enkrat pošteno premešal. Gotovo bi
dobil pri delitvi drugače razporejene karte, ne moreš pa vedeti, ali bi bile
boljše ali slabše.
Lorenzovo odkritje je bilo slučajno, torej še eno slučajno odkritje v
dolgi vrsti slučajnih odkritij tja nazaj do Arhimeda in njegove kopalne
kadi. Lorenz ni ÌdìI take vrste človek, ki bi zavpil »hevreka«. Po srečnem
naključju se je le znašel tam, kjer je bil že ves čas. Nameraval je raziskati
posledice svojega odkritja, tako da bi raziskal, kaj pomenijo pri obravna-
vanju tokov raznovrstnih tekočin.
Ce bi se bil Lorenz ustavil pri metuljnem efektu, torej pri podobi
določi j ivosti, ki prehaja v čisto slučajnost, njegov prispevek ne bi bil po-
sebno obetaven. Vendar je v svojem vremenskem modelu videl več kot
vgrajeno slučajnost. Videl je drobno geometrijsko strukturo, videl je red,
ki se je navzven kazal kot nered. Konec koncev je bil matematik, skrit v
podobi vremenoslovca, in začel je živeti dvojno življenje. Pisal je popolno-
ma vremenoslovske članke. Pisal pa je tudi članke, ki so bili čisto matema-
tični, le da je v predgovoru uporabil nekoliko zavajajoči meteorološki be-
sednjak. Sčasoma so predgovori povsem izginili.
Bolj in bolj se je posvečal matematiki sistemov, ki niso nikoli dosegli
stacionarnega stanja, sistemov, ki so se skoraj ponavljali, a jim ni nikoli
povsem uspelo. Splošno je bilo znano, da je vreme tak aperiodičen sistem.
V naravi je še polno drugih: živalske populacije, ki se skoraj regularno
večajo in manjšajo, epidemije, ki se pojavljajo in izginjajo po skoraj re-
gularnih urnikih. Ce bi vreme kdaj prišlo v popolnoma enako stanje kot
kdaj prej, enako do najmanjšega piša vetra in najmanjšega oblačka, bi se
potem bržkone ponavljalo v nedogled in problem napovedovanj vremena
bi postal trivialen.
Lorenz je razumel, da obstaja povezava med neponovljivostjo vremena
in nezmožnostjo vremenoslovcev, da bi ga napovedovali — torej povezava
med aperiodičnostjo in nenapovedljivostjo. Ni bilo enostavno najti prepro-
ste enačbe, ki bi dale iskano aperiodičnost. Sprva se je Lorenzov računal-
nik vedno ujel v ponavljajoče se cikle. Lorenz pa je preizkusil več vrst
drobnih zapletov in je končno požel uspeh z ustavitvijo enačbe, ki je
variirala segrevanje od vzhoda na zahod, kar je ustrezalo dejanski razliki
v tem, kako sonce segreva vzhodno obalo Severne Amerike in kako Atlan-
tik. Ponavljanje je izginilo.
46 E
METULJNI EFEKT
Metuljni efekt ni bil slučajnost, bil je nujnost. Recimo, si je rekel Lo-
renz, da bi majhne perturbacije ostale majhne in se ne bi raztegnile prek
celotnega sistema. V tem primeru bi vreme, potem ko bi prišlo poljubno
blizu stanja, v katerem je že bilo, ostalo poljubno blizu tudi v kasnejšem
razvoju. Cikle bi lahko napovedovali in ti sčasoma ne bi bilo več zanimivi.
Za bogati reportoar resničnega vremena na Zemlji, za njegovo čudovito
mnogoterost, si skoraj ne moremo želeti česa boljšega kot je metuljni
efekt.
Metuljni efekt je dobil tudi strokovno ime: občutljiva odvisnost od
začetnih pogojev. Občutljiva odvisnost od začetnih pogojev pa ni bila po-
vsem nov pojem. Najdemo jo celo v ljudskih pesmih:
»Ker ni bilo žeblja, je bila izgubljena podkev;
Ker ni bilo podkve, je bil izgubljen konj;
Ker ni bilo konja, je bil izgubljen jahač;
Ker ni bilo jahača, je bila izgubljena bitka;
Ker ni bilo bitke, je bilo izgubljeno kraljestvo!«
V znanosti je prav tako kot v vsakdanjem življenju dobro znano, da
ima zaporedje dogodkov lahko krizno točko, ki lahko ojača majhne spre-
membe. Kaos pa pomeni, da so take točke povsod. Da so prodorne. V si-
stemih kot je vreme, je občutljiva odvisnost od začetnih pogojev neizogibna
posledica prepletanja med drobnimi in velikimi razsežnostmi.
Lorenzovi kolegi so bili osupli nad tem, da je mogoče v miniaturnih
vremenskih razmerah na računalniku prikazati tako aperiodičnost kot ob-
čutljivo odvisnost od začetnih pogojev — le z neusmiljenim, mehanično
natančnim premlevanjem dvanajstih enačb. Le kako je mogoče dobiti tako
bogatost, tako nedoločenost — tak kaos — iz tako preprostega determini-
stičnega sistema?
Lorenz je odložil vreme in začel raziskovati, kako bi še preprosteje
dobil take kompleksne pojave. Odkril je sistem z le tremi enačbami. Enačbe
so bile nelinearne — zveze med količinami torej niso bile strogo soraz-
merne. Linearna razmerja je mogoče prikazati s premico. Linearno raz-
merje pomeni: čim več, tem bolj. Linearne enačbe so rešljive, zato so pri-
merne za učbenike. Linearni sistemi imajo pomembno modularno lastnost:
lahko jih razstavite in jih spet sestavite — deli se seštejejo v isto celoto.
Nelineranih sistemov v splošnem ni mogoče rešiti in tudi ne seštevati.
Navada je, da pri računih tekočinskih in mehaničnih sistemov izpuščamo
nelinearne člene, kadar hočemo lepe, razumljive rezultate. Tak člen je na
primer trenje. Brez trenja lahko energijo, potrebno za pospeševanje hokej-
ske ploščice, izrazimo s preprosto linearno enačbo. S trenjem pa se stvari
zapletajo, saj se količina energije spreminja v odvisnosti od trenutne hitro-
sti ploščice. Nelinearnost pomeni, da se zaradi igranja spremenijo pravila
igre. Trenju ni mogoče predpisati stalnega pomena, ker je njegov pomen
odvisen od hitrosti. Hitrost pa je spet odvisna od trenja. Zaradi te zavite
medsebojne odvisnosti je nelineranost težko izračunati, ustvarja pa bo-
gastvo pojavov, ki jih pri linearnih sistemih ni. V dinamiki tekočin se
vse reducira na eno kanonično enačbo. Tako imenovana Navier-Stokesova
enačba je biser zgoščenosti, ki povezuje hitrost, tlak, gostoto in viskoznost
tekočine. Je pa nelinearna. Naravo zvez je zato pogosto nemogoče natančno
določiti. Analizirati vedenje nelinearne enačbe, kakršna je Navier-Stoke-
sova, je podobno kot hoditi skozi labirint, katerega stene se z vsakim kora-
E47
JAMES GLEICK
kom prerazporedijo. Von Neumann je menil takole: »Narava enačbe ... se
spreminja hkrati v vseh relevantnih pogledih: spremenita se tako red kot
stopnja. Zatorej moramo pričakovati hude matematične težave.« Svet bi
bil drugačen — in znanost ne bi potrebovala kaosa — če Navier-Stoke-
sova enačba le ne bi vsebovala demona nelinearnosti.
Lorez je za svoje tri enačbe dobil inspiracijo v posebni vrsti gibanja
tekočin, v konvekciji — dviganju vročega plina ali kapljevine. V atmosferi
konvekcija meša zrak, ki ga grejejo od sonca razbeljena tla, in migetajoči
konvekcijski tokovi se kot prozorni duhovi dvigajo nad vročim cestnim
tlakom ali nad toplimi radiatorji. Lorenz je prav tako z veseljem razprav-
ljal o konvekciji v skodelici vroče kave. Dejal je, da je to le eden od brez-
številnih hidrodinamičnih procesov v našem vesolju, ki bi jim radi napo-
vedali prihodnost. Kako izračunati, v kolikšnem času se bo ohladila kava?
Ce je le topla, bo oddajala toploto brez hidrodinamičnega gibanja. Ostala
bo v stacionarnem stanju. Ce pa je dovolj vroča, konvekcijsko mešanje
prinese vročo kavo z dna na hladnejšo površino. Z majhnim dodatkom
smetane postane konvekcija v kavi povsem vidna. Vrtinci so lahko precej
zapleteni. Dolgoročna usoda takega sistema pa je jasna. Zaradi oddajanja
toplote in zato, ker trenje upočasnjuje gibanje tekočine, se mora gibanje
neizbežno ustaviti. Lorenz je na znanstvenem zborovanju suho izjavil:
»Morda imamo težave pri napovedovanju temperature kave čez eno mi-
nuto, ne bi pa smeli imeti nobenih težav pri napovedovanju za eno uro na-
prej.« Enačbe gibanja, ki opisujejo skodelico ohlajajoče se kave, morajo
odražati usodo sistema. Morajo biti disipativne. Temperatura se mora pri-
bliževati temperaturi okolja, hitrost pa mora padati proti ničli.
Lorenz je vzel niz enačb za konvekcijo in jih ogulil do okostja. Za-
vrgel je vse, kar bi bilo lahko nebistveno, in naredil enačbe nerealno eno-
stavne. Od izvirnika ni ostalo skoraj nič, vendar je pustil nelinearnost. V
očeh fizika so bile enačbe videti preproste. Vrgel si pogled nanje — v
naslednjih letih je večina znanstvenikov to res storila — in rekel: To bi
pa znal rešiti.
»Ja, res so videti take,« je tiho rekel Lorenz. »Imajo nekaj nelinearnih
členov, vendar se zdi, da jih je gotovo mogoče nekako zaobiti. V resnici
pa to ne gre.«
Kotaljenje tekočine. Ko kapljevino ali plin segrevamo od spodaj, se tekočina rada
oblikuje v valje (levo). Vroča tekočina se na eni strani dviga, izgublja toploto in se
na drugi strani spušča — v procesu konvekcije. Ko segrevanje ojačamo (desno), se
pojavi nestabilnost in valji začnejo vzdolžno opletati. Pri še višjih temperaturah po-
stane tok divji in turbulenten.
48 E
METULJNI EFEKT
Najpreprostejši šolski zgled za konvekcijo se dogaja v celici tekočine,
v škatli z gladkim dnom, ki ga je mogoče ogrevati, in gladkim pokrovom,
ki ga je mogoče hladiti. Temperaturna razlika med vročim dnom in hlad-
nim pokrovom uravnava tok. Ce je razlika majhna, ostaja sistem pri miru.
Toplota prehaja navzgor s prevajanjem, prav tako kot skozi kovinsko pa-
lico, ne da bi premagala naravno nagnjenje tekočine po mirovanju. Poleg
tega je sistem stabilen. Slučajnostno gibanje, ki se lahko pojavi, ko se na
primer študent zaleti v aparaturo, se samo od sebe umiri in sistem se vrne
v stacionarno stanje.
Ko pa pojačamo ogrevanje, se začne dogajati nekaj novega. Tekočina
pri dnu se segreje in se zato raztegne. Z raztezanjem se ji zmanjša gostota.
Manj gosta tekočina je tudi lažja, premaga trenje in se začne gibati navzgor
proti površju. V skrbno zgrajeni škatli nastane valj, v katerem se vroča
tekočina dviga navzgor po eni strani in ohlajena spušča navzdol po drugi.
Gledano s strani poteka gibanje v sklenjenem krogu. Tu zunaj laboratorija
narava pogosto proizvaja svoje konvekcijske celice. Ko sonce segreva pu-
ščavska tla, včasih konvekcijski valji oblikujejo senčnate podobe na oblakih
ali na pesku.
Ce segrevamo še močneje, postane dogajanje bolj zapleteno. Valji
začnejo opletati. Lorenzove oskubljene enačbe so bile veliko preveč eno-
stavne, da bi popisovale tako kompleksnost. Zajele so le eno značilnost
resnične konvekcije: dvigajoče se krožno gibanje vroče tekočine. Enačbe
so upoštevale hitrost tega gibanja ter prenos toplote. Ta fizikalna procesa
sta se prepletala. Ko se katerikoli košček vroče tekočine dviga po krožnici,
pride v stik s hladnejšo tekočino in tako začne izgubljati toploto. Ce je
kroženje dovolj hitro, tekočina na svoji poti do vrha ne utegne izgubiti vse
prejete toplote, tako da začne dejansko celo ovirati gibanje vroče tekočine,
ki prihaja za njo.
Čeprav Lorenzov sistem ni popolnoma ponazoril konvekcije, pa ven-
darle obstajajo popolnoma analogni realni sistemi. Njegove enačbe na pri-
mer natančno opisujejo staromodni električni dinamo, predhodnik sodob-
nih generatorjev, pri katerem teče elektrika skozi okroglo ploščo, ki se vrti
skozi magnetno polje. Pri določenih pogojih se lahko dinamo začne vrteti
v nasprotno smer. Nekateri znanstveniki so predlagali, potem ko so postale
Lorenzove enačbe bolj znane, da morda dinamo nudi razlago za drug zani-
miv pojav, ki se obrača, namreč za magnetno polje Zemlje. Znano je, da
se je » Zemljin dinamo« v zgodovini našega planeta večkrat preobrnil v za-
poredju nepravilnih in nerazložljivih intervalov. Kadar so teoretiki soočeni
s takimi iregularnostmi, navadno iščejo rešitve zunaj sistema, in predla-
gajo na primer padce meteoritov. Možno pa je, da Zemljin dinamo vsebuje
sam svoj kaos.
Drug sistem, ki ga Lorenzove enačbe natančno opisujejo, je posebno
vodno kolo, mehanični model vrtečega se konvekcijskega kroga. Na vrhu
voda kaplja v lončke, ki visijo z obroča kolesa. Voda pušča skozi luknjico
v dnu vsakega lončka. Ce voda doteka počasi, se zgornji lonček nikoli ne
napolni dovolj, da bi premagal trenje, če pa je tok hitrejši, teža vode začne
sukati kolo. Vrtenje lahko postane enakomerno. Ce pa je tok zelo močan,
se lončki zavrtijo do dna in da drugi strani spet navzgor, ne da bi se kaj
dosti izpraznili, ter s težo zaustavijo vrtenje in ga obrnejo. Kolo se vrti zdaj
v eno smer, zdaj v drugo.
E 49
JAMES GLEICK
Lorenzovo vodno kolo. Prvi, slavni kaotični sistem, ki ga je Lorenz odkril, na-
tančno ustreza mehanični napravi — vodnemu kolesu. Ta preprosta naprava je zmožna
začuda zapletenega vedenja.
Vrtenje vodnega kolesa ima nekaj lastnosti skupnih z vrtečimi se valji tekočine
pri procesu konvekcije. Vodno kolo je kot prerez skozi valj. Oba sistema poganjamo
— z vodo ali s toploto — in oba izgubljata energijo. Tekočina izgublja toploto, vedra
pa vodo. Pri obeh sistemih je dolgoročni razvoj odvisen od velikosti gonilne energije.
Voda teče z vrha s stalnim tokom. Ce je tok majhen, se zgornje vedro nikoli ne
napolni dovolj, da bi premagalo trenje, in kolo se sploh ne zavrti. (Podobno pri
majhnem dovajanju toplote tekočina ne premaga viskoznosti in se začne gibati.)
Ce je tok večji, teža vode v gornjem vedru požene kolo (levo). Vodno kolo se
lahko ustali v enakomernem vrtenju (sredina).
Ce pa je tok še večji (desno), lahko zaradi v sistem vgrajenih nelinearnih efektov
vrtenje postane kaotično. Ko se vedra gibljejo pod tokom vode, se napolnijo do mere,
ki je odvisna od njihove hitrosti vrtenja. (Podobno ima tekočina pri hitro sukajočih
se valjih na razpolago malo časa za sprejemanje toplote.) Ce se kolo hitro vrti, se
lahko vedra začnejo gibati navzgor na drugi strani, še preden so se spraznila. Tako
lahko težka vedra s svojim gibanjem navzgor upočasnijo vrtenje in ga potem obrnejo.
Lorenz je odkril, da se vrtenje v dolgih obdobjih lahko velikokrat obrne, ne da
bi se ustalilo v stacionarnem stanju in ne da bi se ponovilo tako, da bi bilo to mogoče
napovedati.
Pri tako enostavnem mehaničnem sistemu fiziku intuicija — pred-ka-
osna institucija seveda — pravi, da bi v dolgem obdobju, če bi tok vode
ostal nespremenjen, prišlo do stacionarnega stanja. Kolo se bo enakomerno
vrtelo ali pa bo enakomerno nihalo sem in tja. Lorenz pa je ugotovil, da
ni tako.
Tri enačbe s tremi spremenljivkami so popolnoma opisale gibanje tega
sistema. Lorenzov računalnik je izpisal spreminjajoče se vrednosti treh
spremenljivk: 0-10-0; 4-12-0; 9-20-0; 16-36-2; 30-66-7; 54-115-24; 93-192-
-74. S potekom namišljenega časa so se tri številke večale in se manjšale —
pet časovnih korakov, potem sto, potem tisoč.
Da bi podatke predstavil slikovno, je Lorenz trojke števil uporabil kot
koordinate točk v tridimenzionalnem prostoru. Zaporedje številk je torej
tvorilo zaporedje točk v črti, ki je predstavljala razvoj sistema. Crta bi lah-
ko vodila do določene točke in s tam ustavila, kar bi pomenilo, da je sistem
dosegel stacionarno stanje — hitrost in temperatura se ne bi več spremi-
njali. Ali pa bi se točke povezale v krog, kar bi pomenilo, da se je sistem
ustalil v periodičnem ponavljanju.
50 E
METULJNI EFEKT
Lorenzov atraktor. Ta magični lik, ki spominja na sovine oči ali na krila metulja,
je postal znak zgodnjih raziskovalcev kaosa. Odraža fino strukturo, skrito v neure-
jenem toku podatkov. Klasično je bilo mogoče spreminjajoče se vrednosti ene spre-
E51
JAMES GLEICK
menljivke prikazati v časovnem diagramu (zgoraj). Za prikaz spreminjajoče se od-
visnosti med tremi spremenljivkami je bil potreben drugačen pristop. Ob vsakem
trenutku tri spremenljivke določajo lego točke v tridimenzionalnem prostoru. Ko se
sistem spreminja, gibanje točke predstavlja zvezno spreminjajoče se spremenljivke.
Ker se sistem nikoli natančno ne ponovi, se pot nikoli ne seka. V neskončnost
zarisuje znake sama okoli sebe. Gibanje na atraktorju je abstraktno, vendar pa pri-
kazuje način gibanja resničnega sistema. Prehod z enega krila atraktorja na drugo
predstavlja na primer obrat v smeri vrtenja vodnega kolesa ali konvekcije tekočine.
Pri Lorenzovem sistemu pa se ni zgodilo ne eno ne drugo. Namesto
tega se je na risbi prikazala nekakšna neskončna kompleksnost. Crta je ves
čas ostajala znotraj meja, nikoli ni zdrknila s papirja, vendar pa se tudi
nikoli ni ponovila. Zarisovala je nenavadno, značilno obliko, nekakšno
dvojno spiralo v treh dimenzijah — kot krila metulja. Oblika je nakazo-
vala popolni nered, saj se nista ponovila nobena točka ali zaporedje točk,
hkrati pa je bilo mogoče v njej videti novo vrsto urejenosti.
Mnogo let kasneje so se fiziki zamišljeno spogledovali, kadar je pogo-
vor nanesel na Lorenzov članek o teh enačbah, o tistem »čudovitem bi-
serčku od članka«. Tedaj so o članku že razpravljali, kakor da gre za staro-
davno izročilo, ki ohranja skrivnosti večnosti. Med tisočimi članki stro-
kovne literature o kaosu so le redkokaterega navajali večkrat kot Lorenzov
»Deterministični neperiodični tok«. Več let ni bilo nobene stvari, ki bi
navdihnila toliko ilustracij in celo filmov, kakor dvojna spirala, imenovana
Lorenzov atraktor. Lorenzove slike so prvič resnično pokazale, kaj pomeni,
da je nekaj »res komplicirano«. V njih je bilo vse bogastvo kaosa.
V času, ko se je vse skupaj začenjalo, pa so to videli le redkokateri.
Lorenz je svoje delo opisal Willemu Malkusu, profesorju uporabne mate-
matike na M.I.T., uglajenemu znanstveniku z velikim posluhom za delo
svojih kolegov. Malkus se je zasmejal in rekel: »Poslušaj, Ed, saj vendar
vemo — in to prav dobro — da se pri konvenciji tekočin to sploh ne do-
gaja.« Menil je, da se kompleksnost gotovo zaduši ter da se sistem ustali v
stacionarno, regularno gibanje.
»Seveda pa smo popolnoma zgrešili poanto,« je rekel Malkus veliko
kasneje, leta potem, ko je v svojem kletnem laboratoriju zgradil Lorenzovo
vodno kolo, da bi ga kazal dvomljivcem. »Ed sploh ni ramišljal po fizikalno.
Razmišljal je v smislu nekakšnega posplošenega ali abstraktnega modela z
lastnostmi, za katere je intuitivno čutil, da so značilne za nekatera dogaja-
nja v zunanjem svetu. Vendar nam tega ni mogel kar naravnost povedati.
Sele kasneje smo dojeli, da je imel take poglede.«
Le malo laikov se je zavedalo, kako tesno predeljena je postala znan-
stvena skupnost — kot bojna ladja z zatesnjenimi pregradami proti pu-
ščanju. Biologi so imeli dovolj svojega branja, ne da bi morali slediti še
matematični literaturi. Celo tako daleč je šlo, da so imeli molekularni
biologi toliko svojega branja, da niso mogli slediti še populacijski biolo-
giji. Fiziki niso imeli časa, da bi ga zapravljali za brskanje po meteorolo-
ških revijah. Kakega matematika bi Lorenzovo odkritje gotovo navdušilo.
V toku desetletja so fiziki, astronomi in biologi iskali prav nekaj takega;
včasih so stvar na novo odkrivali. Toda Lorenz je bil meteorolog in nihče
ni niti pomislil, da bi iskal kaos na 130. strani 20. zvezka Žurnala za atmo-
sferske znanosti.
Prevedel Samo Kuščer
52 E
KAOS IN KVANTNA MEHANIKA
I.
Nova spoznanja v naravoslovju nas vse bolj odmikajo od intutivnih
izkušenj, ki jih imamo v svetu okoli sebe. Opazovanja skušamo razumeti,
zapisati v simbolih, jih povezati v teorije. Način, kako vidimo svet, je
odvisen od jezika, s kateiúm ga opisujemo. Torej tudi ni edinega absolut-
nega videnja sveta. Številne teorije, ki so se včasih zdele za absolutne, se
izkažejo z novimi spoznanji za omejene, poiskati moramo nove načine gle-
danja in opisovanja. Večkrat pretresejo nova odkritja celo osnovna načela,
ki so bila globoko ustaljena v naši zavesti.
Glavna težnja znanosti je bila vedno v povezovanju vzrokov s posle-
dicami. Na podlagi osnovnih principov, npr. Newtonovih zakonov, lahko
tako napovemo gibanje nebesnih teles za tisoče let vnaprej. V 19. stol. je
veljalo prepričanje, da so znani osnovni zakoni fizike. Francoski matematik
Laplace je celo izjavil, da bi lahko iz začetnega položaja in hitrosti vseh
delcev v vesolju izračunali gibanje vesolja v prihodnosti in v preteklosti.
Razen nekaterih praktičnih težav pri izvedbi takšnega računa, pa več kot
sto let ni bilo razloga dvomiti, da je moč doseči Laplace-ov cilj vsaj v
načelu.
V dvajsetem stoletju pa se začne padec Laplacevega determinizma.
Prvi razlog je kvatno nedoločitveno načelo. Ko opisujemo dovolj majh-
ne delce, velikosti atoma ali molekule, se moramo odpovedati napoved-
Ijivosti, kakršne smo vajeni iz vsakdanjega sveta. Pri majhnih delcih
namreč že samo opazovanje tako zmoti opazovani sistem, da ni več
neodvisen od opazovalca. Vplivov našega opazovanja tedaj v principu ne
moremo izločiti. Ta izkušnja je strnjena v Heisenbergovem načelu nedo-
ločenosti. Določa mejo, v okviru katere se da hkrati določiti npr. položaj
in hitrost opazovalnega delca. Produkt nedoločenosti kraja in nedoloče-
nosti gibalne količine je večji od Plankove konstante. Zapišemo ga tudi v
obliki
Л X /X p > h.
Meja določi j ivosti h je splošna konstanta narave in ima v enotah, ki
opisujejo makroskopske količine, zelo majhno vrednost, tako da lahko
nanjo pozabimo, ko govorimo o gibanju velikih teles. Pri opisovanju
E 53
MATJA2 STUHEC
majhnih delcev, kot so atomi ali molekule, pa se moramo zavedati, da
velja predvidljivost le v okviru nedoločitvenega principa.
Tudi v makroskopskem svetu poznamo procese, ki so po svoji naravi
nepredvidljivi, kot je na primer gibanje tekočine v turbulentnem curku,
ali gibanje zraka v atmosferi. Nepredvidljivost je ponavadi povezana z
Velikim številom sodelujočih delcev. Pri opisu teh pojavov tako ne mo-
remo zbrati zadostnih informacij o sistemu, da bi lahko določili jasne zve-
ze med vzroki in posledicami.
Presenetljiva pa so nedavna odkritja preprostih sistemov, ki jih
sestavlja le nekaj elementov, vendar njihovega gibanja prav tako no
moremo napovedati. Nepredvidljivost teh sistemov je temeljna in se je ne
moremo znebiti z zbiranjem več informacij o sistemu. Takšne sisteme
imenujemo kaotične. Pomembno je dejstvo, da pravila, ki določajo gibanje
kaotičnega sistema ne vsebujejo elementov naključja. Prihodnost je na-
čeloma določena s preteklostjo. Toda v praksi se majhne nedoločenosti v
začetnih pogojih s časom eksponentno povečujejo. Tako je gibanje, čeprav
na kratek čas predvidljivo, popolnoma nepredvidljivo na dolge čase.
Primer pi-eprostega nepredvidljivega sistema je biljard. Igralec bi
seveda rad vedel, kako se bo razletela množica krogel po začetnem udarcu.
Vendar udarca ne moremo nikoli identično ponoviti. Zaradi ukrivljenosti
krogel se namreč še tako majhna napaka v začetnem pogoju pri vsakem
naslednjem trku poveča. Lahko si zamislimo še tako idealizirano pono-
vitev poskusa, pa bo zaradi eksponentne rasti napaka, ki smo jo zagre-
šili, ko smo spregledali le npr. vpliv elektrona na koncu galaksije, povzro-
čila drugačen izid po eni minuti gibanja.
Tukaj je torej konec Laplacevega optimizma. Kvantna mehanika pravi,
da začetnih pogojev ne moremo natanko določiti. Pred odkritjem kaosa
smo lahko še upali, da ostajajo napake v začetnih pogojih vselej omeje-
ne. ali vsaj rastejo dovolj počasi, da lahko še vedno delamo napovedi za
dolge čase. S kaosom pa je to upanje dokončno izgubljeno.
II.
znanosti pogosto govorimo o modelih. Modeli so namenjeni ureja-
nju naših izkušenj o svetu okoli nas. Dinamični sistemi so modeli, ki jih
določa začetno stanje in neko pravilo za časovni razvoj sistema. Tako npr.
biologe zanima število žuželk, ki se izležejo vsako leto na nekem območju.
Izmed mnogih faktorjev, ki vplivajo na populacijo, izluščijo preprost mo-
del. recimo populacija v naslednjem letu je neka preprosta funkcija tiste
v prejšnjem. Množico dinamičnih sistemov predstavljajo tudi mehanski si-
stemi. Začetno stanje mehanskega sistema določajo položaji in hitrosti vseh
delcev. Pravilo za časovni razvoj pa so Newtonovi zakoni gibanja.
Pri dinamičnem sistemu nas zanima obnašanje le-tega ob poljubnem
času. Za nekatere preproste sisteme obstaja možnost, da najdemo rešitev
v obliki zaokrožene formule, iz katere lahko izračunamo obnašanje sistema
ob poljubnem času. Gibanje lune lahko tako iz znane rešitve gibalnih
enačb izračunamo za leta vnaprej. Vendar za poljuben sistem ni mogoče
najti take rešitve, ki bi pomenila bližnjico pri določanju stanja ob po-
ljubnem trenutku. Kaotičnih sistemov npr. ne moremo opisati s strnjeno
formulo. Končno stanje lahko določimo le korakoma z uporabo pravila
gibanja skozi vsa vmesna stiinja.
54 E
KAOS IN KVANTNA MEHANIKA
Popolno infoi'macijo o gibanju poljubnega dinamičnega sistema podaja
fazni prostor. V danem trenutku gibanje »zamrznemo«. Količine, ki po-
polnoma opišejo sistem ob tem času, zapišemo kot koordinate točke v
abstraktnem večdimenzionalnem prostoru. Časovno spreminjanje siste-
ma tako opišemo z množico točk v faznem prostoru.
Preprost primer je nihalo, ki ga povsem opišemo z dvema spremen-
ljivkama: odmikom in hitrostjo. Pri nihanju opiše točka v faznem pro-
storu krivuljo, ki je krožnica za idealno nihalo brez trenja. Ce upoštevamo
trenje, pa opiše točka v faznem prostoru spiralasto krivuljo, ki se umiri
v izhodišču (slika 1).
Slika 1: Nihalo brez trenja (levo) in z upoštevanjem trenja (desno), ter ustrezni
sliki faznega prostora.
V faznem prostoru lahko zasledujemo obnašanje dinamičnega sistema
za dolge čase. Zaradi trenja se nihalo ne glede na začetne pogoje slej-
koprej umiri. Izhodišče je tedaj točka, ki privlači bližnje krivulje v faz-
nem prostoru. Take točke imenujemo atraktorje. Nekateri sistemi se ne
umirajo po dolgem času, temveč se njihovo gibanje ustali v limitnem
ciklu, kot npr. urno nihalo, pri katerem vzmet nadomešča porabljeno
enei'gijo. Struktura faznega prostora pa je lahko še vse bolj zapletena.
Nekaj zanimivih slik si bomo ogledali na primeru dinamičnih sistemov,
ki jih menujemo biljardi.
Zamislimo si gibanje ene same kroglice znotraj dvodimenzionalnega
omenjenega območja in naj se le-ta prožno odbija od sten. Trenje zane-
marimo, tako da se energija sistema ohranja ves čas gibanja. Tako
dobimo model biljarda. Pri običajnem, pravokotnem biljardu, je gibanje
banalno preprosto: pot kroglice opiše nekaj vzporednih črt (slika 2). Ce
sunemo kroglico v smeri, ki je vzporedna kateri od sten, se njena pot
zaključi sama vase in opiše periodično orbito. Za poljuben začetni kot
se pot ne zaključi. Vendar, če ponovimo poskus z malo spremenjenimi
začetnimi pogoji, ostane nova pot delca blizu prejšnji za poljubno dolge
čase. To je t.i. kvaziperiodično gibanje.
E 55
MATJAŽ STUIIEC
Slika 2: Gibanje na običajnem biljardu in stadionu z zavitima stranskima ro-
bovoma.
Ce pa rob biljarda le nekoliko preoblikujemo, npr. zavijemo krajši stra-
ni v polkrog, da dobimo obliko stadiona, je gibanje bolj pestro. Tukaj opa-
zimo poleg periodičnega tudi kaotično gibanje (slika 2). Pot delca vodi
tedaj skozi vsak košček prostora v vseh mogočih smereh. Ce ponovimo
sunek kroglice, bo ta po določenem času skrenila s prejšnje poti. Bližnje
poti delcev se eksponentno razhajajo.
Gibanje kroglice na biljardu lahko prikažemo tudi v faznem prostoru.
Vse, kar potrebujemo za popoln opis sistema, je npr. položaj odboja
kroglice na robu in smer, v katero se je odbila. Časovni razvoj predstavlja
množica točk v dvodimenzionalnem prostoru. Periodično gibanje opiše
v faznem prostoru le nekaj točk. Kvaziperiodično gibanje pa predstav-
ljajo točke, ki na gosto napolnijo zanko v faznem prostoru. Vsako gibanje,
ki se začne na tej krivulji, na njej tudi ostane (slika 3). Na sliki 3 vidimo
periodične orbite in fazno sliko biljarda, ki ga dobimo s preprosto defor-
macijo krožnega roba. Deformacija ima to lastnost, da lahko s spre-
minjanjem parametra zvezno spreminjamo obliko biljarda. Dobimo dru-
žino biljardov; od preprostega, ko je gibanje periodično in kvaziperiodič-
no, pa do povsem kaotičnega. Parameter deformacije ima vrednost nič za
krožni biljard, pri maksimalni vrednosti pa ima biljard obliko srčnice.
Slika 3: Biljard z označenimi periodičnimi orbitami in ustrezna fazna slika.
Na sliki 4 so fazne slike za različno deformirane biljarde. Pri vseh
opazimo periodične orbite, ki so vidne kot osamljene točke v faznem pro-
storu. Kvaziperiodično gibanje pa se spreniinja. Zanke razpadajo v manjše
56 E
KAOS IN KVANTNA MEHANIKA
in med njimi nastajajo območja kaosa. Ce postavimo začetne pogoje zno-
traj tega dela, bodo točke gosto napolnile ozek pas med zankami. Kaotični
deli se pri večjih deformacijah širijo. Fazna .slika kaotičnega sistema jo
precej dolgočasna: množica točk enakomerno prekrije ves prostor, v njej
se izgubijo točke, ki predstavljajo periodične orbite.
Slika 4: Množica faznih slik za nekaj biljardov z različno deformiranimi robovi.
III
Biljardi so dovolj preprosti modeli tudi v jeziku kvantne mehanike.
Pri kvantnem opisu se moramo zavedati, da poti delca ne moremo več
zasledovati. Poznamo le verjetnost, da se bo delec nahajal v določenem
delu prostora. Zaradi nedoločitvene relacije si lahko fazni prostor mislimo
razdeljen na majhne škatle velikosti Planckove konstante. Lega in hitrost
delca sta nedoločeni, zato tudi ne moremo govoriti o točkah v faznem pro-
storu. Obstaja pa klasična limita kvantnega opisa, pri kateri se bliža nedolo-
čenost položaja delca proti nič (iz nedoločitvene relacije \ X \ p > h vidimo,
da je nedoločenost v gibalni količini oziroma energiji v tem primeru zelo
E 57
MATJA2 STUHEC
velika). To pa pomeni, da bi se morale v tej limiti tudi v kvantnem opisu
pokazati lastnosti kaosa.
Proučevanje kvantnega biljarda so usmerili v iskanje značilnih last-
nosti sistema, ki bi jih lahko povezali s klasičnim kaotičnim gibanjem.
Za kvantni opis biljarda zadostuje funkcija, ki pove, s kakšno verjetnostjo
se znajde opazovani delec v določenem delu prostora. Enačba, iz katere
dobimo takšno verjetnostno gostoto, je na moč podobna valovni enačbi, ki
opisuje nihanje prožne opne. Dobimo množico rešitev za različne načine
nihanj. Spomnimo se razgibanih slik Chladni-jevih ploščic, posutih s pes-
kom, iz srednješolskih knjig (slika 5).
Slika 5: Valovne črte nihanja kovinske ploščice in izračunane vozelne črte za
valovno funkcijo stadiona.
Pri določenem načinu nihanja se delci peska razporedijo po vozelnih
linijah, na katerih ploščica miruje. Kvantni delec pa se giblje z največjo
verjetnostjo med vozelnimi črtami, kjer ima amplituda valovne funkcije
največje vrednosti. Tako kot pri enačbi za nihanje opne, dobimo več reši-
tev. Vsaki rešitvi za verjetnostno gostoto ustreza določena lastna energija
delca. Za preproste oblike robov, kot sta pravokotnik ali krožnica, so tudi
slike vozelnih črt preproste. Valovno enačbo lahko razbijemo in dobimo
enostavnejše enodimenzionalne rešitve. Za splošne oblike robov pa rešitve
niso tako enostavne. Dobili so jih z numeričnimi računi na računalniku
(Mc Donald and Kaufman, 1979). Za visoke energije so res našli vozelne
črte nepravilnih oblik (slika 5). Vendar se postavlja vprašanje, ali so
»kaotične« valovne črte že dokaz, da je gibanje na klasičnem biljardu z
istimi stenami kaotično. Slika namreč prikazuje ie eno rešitev za verjet-
nostno gostoto delca. Pri še višjih energijah so slike precej nenavadne
58 E
KAOS IN KVANTNA MEHANIKA
(slika 6). Rešitve kvantnega biljarda kažejo obrise klasičnih periodičnih or-
bit. Spomnimo se, da je klasično gibanje v tem primeru povsem kaotično in
da se v fazni sliki periodične orbite povsem skrijejo.
Slika 6: Slike nekaj valovnih funkcij stadiona, na katerih so vidni obrisi klasičnih
orbit.
Slika vozelnih črt posamezne valovne funkcije predstavlja le omejeno
sliko o sistemu. Popolnejšo sliko dobimo iz večih rešitev valovne enačbe.
Vsaka ima določeno lastno energijo in oblika celotnega spektra energij je
tedaj merodajna pri ugibanju o kaotičnosti ustreznega klasičnega biljarda.
V resnici so nato odkrili, da se razmiki med posameznimi energijskimi
nivoji razlikujejo, pri npr. pravokotnem biljardu in pri stadionu. Pri
biljardih pravilnih oblik obstajajo številne rešitve, ki se razlikujejo po si-
metriji (npr., rešitve z vodoravnimi in navpičnimi vozelnimi črtami pri
pravokovnem biljardu), imajo pa isto energijo. Ce tedaj štejemo energijske
nivoje z različnimi odmiki do soseda, dobimo tudi takšne, ki imajo odmik
nič. Kaotični biljard nima takšnih simetrij, zato so majhni razmiki med
nivoji redkejši.
Odkritje kaosa nas je verjetno ponovno opomnilo na omejenost pri
opisovanju dogajanja okoli nas. Pojavila so se ugibanja, ali tudi z očali
kvantne mehanike vidimo lastnosti, značilne za klasične kaotične sisteme.
Potrebno je poudariti, da je kaos lastnost klasičnih sistemov, in da nova
spoznanja s tega področja niso prinesla sprememb pri opisovanju gibanja
v kvantni mehaniki. Kaos je značilen izključno za sisteme, ki jih opisujejo
nelinearne enačbe, medtem ko je enačba za valovno funkcijo, ki opisuje
E 59
MATJA2 STUHEC
kvantno gibanje linearna. Izziv za proučevanje predstavljajo predvsem li-
mitni primeri, ko kvantni opis prehaja v klasičnega. Pri tem so biljardi
zaenkrat edini sistemi, ki so zaradi svoje preprostosti omogočili raziskave
na tem področju.
Matjaž Stuhec
LITERATURA:
1.	J. P. Crutchfield, J. D. Farmer, N. M. Pachard, R. S. Shaw, 'Chaos', Scient. Am.
(dec. 1986).
2.	M. Robnik, 'Classical Dynamics of a family ofbilliards ...', J. Phys. A: Math.
Gen. 16, (1983) 3971.
3.	Von Wunner, Gibt es Chaos in der Quantenmechanik', Phys. Bl. 45 (1989) 139.
vol 263, (Springer Verlag, 1986) 162.
4.	E. J. Heller, v Quantum Chaos and Statistical Physics, Lecture notes in Physics
60 E
Jean-Claude Milner
PREDMET LINGVISTIKE*
Konsekvencü posega Cambridgeške šole lahko štejemo kot dokončno,
ne glede na vse ugovore, ki bi jih sicer lahko naslovili zoper njen pro-
gram. Z vpeljavo popperizma v lingvistiko, je postavila v središče vsa-
kega govora o morebitni znanosti o jeziku naslednjo postavko:
Ce je lingvistika znanost, je empirična znanost.
1. Ta trditev je bila samoumevna že od začetkov primerjalne slov-
nice; njena vprašljivost v šestdesetih letih je bila v veliki meri zgolj
navidezna. Ce odmislimo Hjelmslevo skupino, so vodilni lingvisti le tu
in tam sledili evklidizmu, na katerega se sicer sklicuje saussurizem.
Empirični značaj njihove vede se jim je zdel neizogiben. Vendar pa jim
epistemološki razmislek ni dovoljeval, da bi ta empirizem natančno arti-
kulirali in izpolnili zahteve znanosti, pri katerih so sicer vztrajali.
Težava se izriše v vsej svoji ostrini z nastopom strukturalistične
formalizacije. Ce slednjo vzamemo resno, jo lahko upraviči zgolj episte-
mologija minimuma: lingvistiko je moč formalizirati, če in samo če je
utemeljena zgolj na načelu pertinentne opozicije, vendar pa je samo to
načelo samoumevno zgolj, če sprejmemo Saussirovo izpeljavo, ki je
sama v celoti evklidska. Tu se pri najpomembnejših piscih razkrije dis-
junkcija med prakso in teorijo: praksa je povezana z empiričnim, teorija
pa ne.'
V tej zmedi se je zato reafirmad j a empiričnega statusa lingvistike
najprej kazala kot vrnitev k stari tradiciji, predhodni strukturalizmu.
Ker je Cabridgeška šola hvalila tradicionalne slovnice, so jo mnogi na-
sprotniki obtožili arhaizma. Toda v razpravi o teh slovnicah ni šlo za
vprašanje tradicij e Cabridgeška šola jim je štela v dobro, da so vzpo-
* Iz knjige Introduction à une science du langage, Seuil, Paris 1989.
' Kot je moč pričakovati, lahko takšna disjunkcija pripelje do nasprotnih različic:
do, na eni strani, deloma antiteoretičnega empirizma pri Martinetju in, na drugj strani,
do včasih pretirano formalistične teoretizacije pri Jakobsonu (cf. zlasti v teoriji bi-
narnih opozicij).
' Izraz »tradicionalna slovnica« je zavajajoč, kot so poudarili zgodovinarji slov-
nic,
E 63
JEAN-CLAUDE MILNER
slavile, sicer neizrecno in nesistematično, lingvistiko kot empirično vedo.
Ta korak je bilo seveda potrebno še fonnalizirati in sistematizirati, ven-
dar pa je to že drugo vprašanje. Dejansko pa je bilo arhaično prej struk-
turalistično zavračanje tradicije, čeprav je bilo bolj navidezno kot stvar-
no; bilo je celo antimodemistično v strogem pomenu besede, ker je ling-
vistiko oddaljilo od področja moderne znanosti.
Vendar bi si bilo včasih želeti, da bi tisti, ki poudarjajo empirični
značaj lingvistike, bolje premislili, kaj to pomeni.
Najprej se lahko seveda oborožimo z definicijanii. Tako lahko takoj
vidimo, pod katerimi pogoji lahko lingvistiko imenujemo empirična zna-
nost: njene trditve mora biti mogoče ovreči, ovreči s trditvami, ki mo-
rajo biti empirične. To lahko povemo tudi drugače: empirična znanost
se ukvarja s tistim v svojem predmetu, zaradi česar je ta tak, kot je,
in ne drugačen. To pa pomeni, da dopušča, da bi bil lahko ta predmet
brez protislovja drugačen, kot je. Reči, da je lingvistika empii'ična zna-
nost, torej pomeni dvoje: (I) da razpolaga s funkcijo falsifikacije, katere
argumenti so predstavljivi v prostoru in času; (II) da jo v njenem pred-
metu zanimajo lastnosti, ki bi bile lahko brez protislovja drugačne, kot
so: z drugimi besedami, sintetične in ne analitične lastnosti.^ Nasprotno
pa sicer lahko omenja tisto v svojem predmetu, kar ne more biti brez
protislovja drugačno, kot je, vendar pa tega ne teoretizira. Po tem se
lingvistika nedvomno radikalno loči od filozofske tradicije, ki se nanaša
na jezik, ker si le-ta, po svojem poslanstvu, prizadeva odkriti natančno
tisto v predmetu, zaradi česar je ta nujno tak, kot je, in ne drugačen.
2. K temu, kar je lahko v primeru lingvistike funkcija falsifikacije,
se še povrnemo; zaenkrat se bomo ustavili pri točki (II). Zadostuje nam-
reč, da jo formuliramo, in že se pojavi težava: če je lingvistika znanost,
znanost česa je? Drugače rečeno, kako bo imenovala svoj predmet?
Ne gre zgolj za terminologijo, zakaj z besedami, ki bodo privzete
ali ne, bo nujno zaznamovano nekaj njenega stvarnega programa. Toda
običajno mnenje razpolaga tu z nekaterimi ustaljenimi besedami, zlasti
z besedo govorica: vprašanja, ali ta beseda ustrezno poimenuje predmet
lingvistične znanosti, ne kaže imeti za nepomembno ali trivialno. De-
jansko se je o tem spraševalo mnogo lingvistov, ki so v tej zvezi ponudili
nekaj odgovorov. Tako Saussure na mesto predmeta lingvistične zna-
nosti ni postavil govorice, temveč jezik; podobno je Cambridgeška šola
raje uporabljala pojem slovnice.
Potrebno pa je vedeti, kaj te besede pomenijo. Nesmiselno je raz-
pravljati o besedi govorica, če ne obnovimo celote postavk, ki jih povzema
— glede na to, da je neka beseda lahko večpomenska in povzema več
različnih, če ne celo nezdružljivih skupin stavkov. Isto velja za besedo
jezik, slovnica itd. Drugače rečeno, ne gre za to, da bi tako kot Saussure
trdih, da opredeljujemo prej stvari kot besede, temveč za to, da defini-
ramo skupine stavkov, bodisi trdilnih bodisi vprašalnih, katerih steno-
gram so besede.
Toda, ko imamo opraviti s tako osnovnimi besedami kot sta za ling-
vistiko govorica ali jezik, lahko rečemo tole: lingvistika ne more naleteti
^ To terminologijo uporabljam le zaradi njene pripravnosti; ne gre niti za raz-
reševanje niti za postavljanje problema, ki ga sprožata pojma analitično in sintetično
vzeta sama zase.
64 E
PREDMET LINGVISTIKE
na stavke, ki jih povzemata ti besedi; slednji se namreč dotikajo za
lingvistiko bistvenih vidikov, tako da jih ta ne more postaviti pod vpra-
šaj, ne da bi se sama razkrojila. Karkoli že so ti stavki lahko sami na
sebi, delujejo kot ireduktibilni, kot nekaj, onstran česar ni mogoče sto-
piti, njihov pomen ima vlogo najosnovnejših dejstev. To nikakor ne
pomeni, da teh dejstev ne bi mogli postaviti pod vprašaj; to izpraševanje
je nasprotno dopuščeno le različnim diskurzom lingvistike.
2.1. Prvo izmed teh dejstev je, da obstajajo govoreča bitja, ki pro-
ducirajo govorne tvorbe. Imenujmo to factum loquendi. To že pomeni,
da lahko razlikujemo govorno produkcijo od tistega, ki to ni. V tej zvezi
nastopi nekaj zelo splošnih in pravzaprav precej grobih pojmov: pove-
zava zvoka in smisla, sintaktična organizacija, leksika itd.: neke vrste
pripravljalna in naivna lingvistika, h kateri se bomo še povrnili.
Utečeno ime za to surovo dejstvo je govorica. Opozorili bomo, da
predpostavlja eno samo stvar: da obstajajo govoreča bitja. V tem smislu
pomeni govoriti o govorici zgolj govoriti o dejstvu, da obstajajo govo-
reča bitja. Da pa bi govor o tem postavili v zanimivejši okvir, je potreb-
no ta obstoj postaviti pod vprašaj, ravno tega pa lingvistika ne more
storiti: tega obstoja ne more niti izpeljati niti na splošno razložiti. Tako
razumemo, v kakšnem smislu govorica ni predmet lingvistike, ta jo
namreč jemlje za aksiom.
To nikakor ne pomeni, da tega obstoja ne bi mogh obravnavati sa-
mega na sebi in se spraševati po pogojih njegove možnosti. Zastavi se
nam torej x'praSanje tipa »zakaj je jezik, ne pa da ga ni?«. To pomeni
metafizično vprašanje v pravem pomenu besede, ki je edini predmet
tega. kar povsem upravičeno imenujemo filozofija jezika (langage).*
Nanj odgovarja na različne načine. Ker vprašanje, ki ga postavlja in ki
se nanaša na obstoj govorice kot take, nujno upošteva logično možnost,
da je ta obstoj postavljen v oklepaj, je razumljivo, da ji je ljubše ukvar-
janje z negovorečimi bitji: pa naj so ta realna — živali, gluhonemi itd.
— ali fiktivna. Kajti pogosto je fikcija edino si-edstvo prekoračitve meja
danega; zato ima govorica pogosto opraviti s fikcijo in ker se mora le-ta
nanašati na mejo med tistim, kar je, in onim, česar ni, si je to fikcijo
najlažje zamisliti kronološko: tu se pojavi tema izvora govorice, pri
čemer izvor ni nič drugega kot fiktivna oblika, predstavljena kot pre-
koračitev meje med »govorica ne obstaja« in »govorica obstaja«. V tej
fiktivni prekoračitvi naj bi nastopile opredelitvene in bistvene lastnosti:
lastnosti, brez katerih ne bi bilo mogoče reči, da obstaja govorica. Z dru-
gimi besedami, odgovoriti na vprašanje izvora govorice pomeni prav-
zaprav odgovoriti na vprašanje o bistvu govorice. Znano je, da so odgo-
vori tu nihali: noben odgovor ni bil resnično empiričen, ker samo vpra-
šanje po svoji strukturi presega meje empiričnega; vendar pa so vsi
podobni empiričnim trditvam, zakaj kot vse fikcije tudi one opisujejo
prostorsko-časovne konfiguracije: herojski podeljevalec imen, skupina
ljudi, ki jih obvladuje potreba ali strasti itd.
•• Izjema: anglosaksonska filozofija jezika, katere predmet je povsem drugačen:
jezike [langues] (in ne govorice [langage] na sploh) razume kot sredstvo — morda
kot edino sredstvo — s katerim zastavimo in razrešimo klasična filozofska vprašanja.
Dejansko je to prej filozofija, ki se nanaša na jezike (lingvistična filozofija), kot pa
filozofija jezika [langage] v utečenem pomenu. [Tu izjemoma prevajamo langage z
»jezik« in ne z »govorica«, ker se je pri nas ustalilo ime »filozofija jezika«. Op, p.)
E 65
JEAN-CLAUDE MILNEK
Razumljivo je, da se lingvistika za tovrstna vprašanja ne zanima.
To je njeno najobičajnejše stališče. Izraža se zlasti v opustitvi vprašanja
o izvoru govorice,® upravičuje pa se neprimerno bolj splošno: lingvistična
znanost ne problematizira vprašanj obstoja, temveč samo vprašanje
lastnosti predmeta, katerega obstoj je dojet kot nekaj danega. Razumlji-
vo je, da je izraz govorica, če z njim označujemo zgolj fachim loquendi,
izvržen iz področja lingvistike: karkoli že je lingvistična znanost, je ne
bi mogli imenovati »znanost govorice«.
2.2. Da bi lahko sklepali, da govorica obstaja, zadošča ugotovitev,
da nekatera bitja govorijo. Vprašanje, katere so lastnosti tega, o čemer
govorijo, je v tem oziru nepertinentno. Toda lingvistika ne more ostati
samo pri tem; dopustiti mora več kot golo in masivno eksistenco govo-
rice: priznava, da govoreča bitja govorijo jezike.
Ce rečemo, da so jeziki realizacije govorice, s tem predpostavimo
najmanj to, da celota govornih produkcij zasluži, da jo označimo z občim
imenom. Predpostavimo tudi, da se, podobno kot različna področja na-
rave, delijo na razrede in pod-razrede, pri čemer vsak jezik v grobem
ustreza tistemu, kar v naravi imenujemo vrsta. Nazadnje še predposta-
vimo, da je moč reči, kaj nek posamezni jezik je. Predpostavimo skratka
(I), da lahko razlikujemo jezik od ne-jezika in (II) da lahko en jezik
razlikujemo od drugega. Zato je potrebno razmišljati na ravni lastnosti:
z drugimi besedami, potrebno je razlikovati lastnosti jezika od lastnosti
ne-jezika, lastnosti enega jezika od lastnosti drugega jezika.
Toda nič od tega ni samo po sebi umevno. Nauk poznega Wittgen-
steina tako zanika, da bi jezik obstajal še kako drugače kot fantazmatsko
obzorje: obstajajo samo besede in posamezni izrazi, ki jim je potrebno,
enemu za drugim, najti pravila rabe. Ta pravila se ne povezujejo nujno
in ne tvorijo celote, ki bi jo lahko imenovali jezik. S tega stališča nekaj
takega kot angleščina, francoščina ali nemščina dejansko ne obstaja ali
pa obstaja samo na način Spinozine obče ideje: ta način izražanja je
hkrati pripraven in zavajajoč.' Ce temu verjamemo, potem je lingvistika
iluzorna. Vendar pa lingvistika ne zmore dokazati, da se Wittgenstein
moti.
Kot osnovna dejstva mora sprejeti:
— dejstvo jezika, factum linguae, dejstvo, da si tisto, kar govoreče
bitje govori, zasluži ime jezika, kar je potrebno dobro razlikovati od
factum loquendi oziroma od preprostega dejstva, da obstajajo ljudje, ki
govorijo;
^ Pozorni bomo torej na dejstvo, da lahko vprašanje izvora govorice pokriva zelo
različne problemske sklope. Skozi stoletja so se v njem zgoščala predvsem metafizična
vprašanja o bistvu govorice. Lingvistična znanost je to vprašanje zaradi strukturnih
razlogov dosledno odrinjala, pri tem pa ji ni bilo treba podati tudi najmanjše sodbe o
vrednosti doktrin, ki jih je bilo mogoče razviti na tem področju. Resnične ali neres-
nične, bile so enostavno zunaj znanosti. Lahko pa bi si vendarle zamislili strogo empi-
rično različico vprašanja o izvoru: ta bi v tem primeru zaobsegla program raziskav,
ki ostajajo znotraj pozitivne znanosti. Tega lingvistika ni izključevala: resda ji tega
niti ni bilo treba storiti, ker morebitnega programa empiričnih raziskav dejansko
sploh ni formulirala; če pa bi ga, ga ne bi mogla odriniti na stran niti do njega
ostati indiferentna. V resnici je vprašanje izvora govorice nenehno prisotno v vseh
biologističnih trditvah, ki jih je bilo moč izreči v zvezi z govorico — naj bo to s
strani lingvistov, s strani znanosti o življenju ali znanosti o vedênju.
' Ta koncepcija je na sebi bolj pogosta, kot si mislimo; ni odvisna od pojma je-
zikovnih iger, čeprav ji slednji daje vsebino.
()() E
PREDMET LINGVISTIKE
—	dejstvo jezikov oziroma factum linguarum, torej njihovo razHčnost,
čeprav tvorijo homogen razred; to številčnost-homogenost naj bi po-
trjevalo dejstvo prevedljivosti;
—	dejstvo, da je jezike moč opisati z lastnostmi, kar lahko natančne-
je imenujemo slovnično dejstvo, factum grammaticae. Povzamemo ga
lahko takole: slovnična dejavnost obstaja v večini lingvističnih skupnosti,
vendar pa ima ta dejavnost nekaj lastnih značilnosti, h katerim se še
povrnemo: zlasti predpostavlja, da je moč pripisati lastnosti neki govorni
tvorbi, ne oziraje se na tistega, ki jo izreče, na morebitnega naslovnika
ali na okoliščine izrekanja. Od tod sledi, da nekatere od teh lastnosti
ne bodo odvisne od okoliščin in bodo potemtakem konstantne.
Iz tega sledi najobičajnejša razporeditev terminov. Tako kot termin
govorica v svoji utečeni rabi zaznamuje factum loquendi, tudi sklop treh
dejstev — factum linguae, factum linguarum, factum grammaticae — za-
znamujemo s terminom jezikJ
Ce je tako, potem beseda jezik zaznamuje dovolj opredeljeno celoto
postavk. Te postavke določajo sprejemljiv predmet lingvistične znanosti:
tako kot mora le-ta sprejeti goli obstoj govorečih bitij kot nekaj danega,
o čemer ne more reči ničesar določenega, tako tvorijo razlikovane lastno-
sti jezikov v razmerju do ne-jezikov in jezikov med seboj predmet raz-
iskovanja.® Razumemo torej, da lahko predmet lingvistike označimo
zgolj z imenom jezik. Ta terminološka odločitev nam dopušča, da upošte-
vamo mnogo rab, zlasti saussureovske rabe. Omogoča nam tudi razu-
meti, da se propozicije, ki ne uporabljajo izrazov jezik ali govorica, de-
jansko vpisujejo v podobno problematiko in jih je moč analizirati kot
različice opozicije jezik/govorica.'
2.3. Ta opozicija pa je preenostavna: če je res, da izraz govorica
označuje factum loquendi, pa ni res, da je upravičena zgolj ta raba. To
pomeni, da je izraz govorica večpomenski in zaznamuje nezdružljiva
vprašanja. Drugače rečeno, vsakič ko uporabimo izraz govorica, smo v
nevarnosti, da ne vemo, kaj rečemo.
3. Vrniti se je treba k minimalnemu: priznati, da jeziki obstajajo,
pomeni, kot smo že dejali, da znamo na ravni lastnosti razlikovati:
—	med tem, kar je jezik, in tistim, kar ni;
—	med enim in drugim jezikom.
Čeprav se zdi prej nasprotno, je drugo vprašanje težje od prvega.
Dejansko pridemo vselej do točke, kjer se razkrije nemožnost iskanega
odgovora, kjer pridemo do tega, da ob masivnih in grobih danostih ne
znamo zanesljivo in natančno določiti, kdaj lahko rečemo, da sta jezika
enaka ali različna: sem spada sporno in dejansko nerešljivo vprašanje
dialektov, prav tako tudi vprašanje diahronije: kdaj je latinščina pre-
nehala biti latinščina? kdaj francoščina neha biti francoščina? itd.; poleg
tega pa teh danosti niti ne moremo našteti. Težava postane nerazrešljiva
' Saus.sureovski jezik je prej povezava factum lingue in factum grammaticae,
pri čemer je poudarek na prvem in v škodo drugega. Vendar saussurevskemu jeziku
drugo dejstvo, zaradi svoje neodvisnosti od okoliščin izrekanja, daje značilno stalnost
in abstraktnost. Chomskyanski pojem slovnice je podobna kombinacija, v kateri pa
je zgolj dana prednost drugemu pred prvim.
' Z drugimi besedami, lingvistika si laliko le za ceno lastnega izginotja zamisli
svet, kjer ne bi bilo govorice; zamisli si lahko le univerzum, v katerem bi bili jeziki
drugačni, kot so. Pra\- zaradi te značilnosti jo je moč ovreči.
' Cf. J.-A. Miler. L'Amour de la langue, Paris, Ed, du Seuil. 1978. str. 2.ï—37,
E 67
JEAN-CLAUDE MILNER
pri nekoliko natančnejših analizah in ko usmerimo pozornost na povsem
določeno vprašanje: tako se je mnogo razpravljalo o razliki med latin-
ščino — ki nima nepoudarjenih osebnih zaimkov in ki lahko uporabi
tretjo oseb(j brez zaimka (venit, il vient; pluit, il pleut) — in francoščino,
ki mora vselej uporabiti bodisi izrecni samostalniški osebek bodisi nepou-
darjen zaimek (tipa il). Vemo pa tudi, da je v odvisnosti od ravni repre-
zentacij mogoče obravnavati problem francoskega nepoudarjenega zaimka
kot neke vrste pregibno znamenje, tako da sta il vient in il pleut kot
zaznamka tretje osebe natančno vzporedna izrazoma venit in pluit. V to-
vrstni analizi — ki ni edina možna, prav gotovo pa ni nemogoča —
vprašanje nepoudarjenega zaimka preneha biti strukturalno merilo raz-
likovanja med dvema obravnavanima jezikoma. Do podobnih ugotovitev
bi lahko prišli pri mnogih vprašanjih. V splošnem bi lahko celo trdili,
so se s posplošuj očimi predstavami lingvistike določene, na videz očitne
razlike med jeziki, zabrisale in celo izgubile vsak smisel. Skratka, razliko-
vati en jezik od drugega je težje, kot bi si mislili, znanstveno obravnava-
nje tega vprašanja pa ne more preko določene stopnje približnosti.
Vendar to ne zadeva preveč programa znanosti. Dejansko ji zadošča,
da ve, na kaj se omejiti pri določeni vrsti dane reprezentacije. Drugače
rečeno, znanost lahko izdela reprezentacijo, ki bo denimo zoperstavila
latinščino in francoščino glede vprašanja poudarjenega zaimka; lahko pa
bo tudi izdelala reprezentacijo, kjer bo to nasprotje izginilo: to je malo
pomembno, če so načela vsake reprezentacije jasna in če je prav tako
jasno razmerje med reprezentacijami.
Izkaže se torej, da za znanost ni najpomembnejše tisto, kar razlikuje
en jezik od drugega; najpomembnejše so lastnosti, ki razlikujejo jezik
od nejezika.
Izpostavimo v tej zvezi neko dvoumnost: ne gre za razliko jezik/
dialekt in ne gre za to, da prepoznamo med govornimi tvorbami tisto,
kar zasluži ime jezik. To vprašanje je povsem sociološko in v lingvistiki
nima natančnega statusa. Nanj se torej ne bomo ozirali. Gre za nekaj
povsem drugega: za razlikovanje med tem, kar je govorna tvorba, in tem,
kar to ni. Termin jezik torej razumemo v njegovem najširšem pomenu:
nanaša se na jezike, dialekte, kreole itd., ker so vse to jezikovne tvorbe,
ki se med seboj razlikujejo zgolj po različnih socioloških statusih. Zastavi
se problem, kako navesti opredelitvene lastnosti tovrstne tvorbe nasploh.
Razmišljamo torej lahko na ravni »ekstenzije« ali na ravni »kompre-
henzije«. Ne da bi tema dvema terminoma dali natančno tehnično vred-
nost'°, bomo rekli, da razmišljati na ravni ekstenzije pomeni predvsem,
da lahko sestavimo spisek opredelitvenih lastnosti katerekoli govorne
tvorbe šele potem, ko smo temeljito proučili posamezne jezike. Razmiš-
ljati na ravni komprehenzije pa pomeni, da znanost razmišlja bolj na ravni
lastnosti kot na ravni razredov; pomeni predvsem to, da lahko določimo
te lastnosti brez izčrpnega spiska jezikov.
V nasprotju s pogostim prepričanjem je dejansko najbolj naravno
stališče komprehenzije: nihče ni še nikoli trdil, da bi bilo za to, da bi
pravilno govorili jezike, potrebno na sploh poznati in našteti vse jezike.
Ne gre za to, da bi ugotovili, ali je lingvistika ekstenzionalna ali intenzionalna;
cf. v tej zvezi J.-C. Milner, »Ecoles de Cambridge et de Pennsylvanie: dve teoriji
pretvorbenosti«, Langages, št. 29, 1973, str. 97—116.
fiO E
PREDMET LINGVISTIKE
Sicer pa je ta naloga neizvedljiva. Na eni strani zaradi materialnih raz-
logov: gotovo je, da še nismo pregledali vseh znanih jezikov in pričakuje-
mo lahko, da bomo odkrili še nove. Predvsem pa zaradi temeljnejših
razlogov: če drži, da nimamo zanesljivega postopka za razlikovanje ali
nerazlikovanje dveh jezikov, je pojem »vsi jeziki«, razumljen na ravni
ekstenzije, povsem nesmiseln. Trditev tipa »vsi jeziki so artikulirani« je
ravno tako abstraktna kot trditev »vsi jeziki so pretvorbeni«; prva ni
nič manj kot druga utemeljena na izči-pni obravnavi opazovanih jezikov.
Kljub temu pa nekateri trdijo, da nekatere postavke, ki zadevajo
celoto jezikov, niso dopustne: bodisi zato, ker je izčrpno proučevanje
dejansko nemogoče, bodisi zato, ker bi ga lahko po pravici imeli za ne-
upravičenega. Zato je lahko prišlo do prepričanja, da se lahko nek jezik
razlikuje od drugega na neskončno število načinov in v neskončno mno-
gih vidikih". Potrebno je le opozoriti, da če bi bilo to res, ne bi mogli
trditi, da ima vsak jezik neko glasovno obliko, da ga je možno zapisati,
da ga je mogoče prevesti. Takšna konsekvenca ovrže samo sebe. Stališče
M. Joosa je smiselno zgolj, če ga preinterpretiramo in ga ne vzamemo
dobesedno. Sprejemljiv pomen tega gledanja bi bil. da je jezikom skupen
le skromen zbir lastnosti, ki jih imamo lahko za minimalne lastnosti, ki
omogočajo razlikovati jezik od tistega, kar ni jezik.
To pa ni nič drugega kot zatekanje h komprehenziji. Ta postopek
lahko s Fregejem opišemo takole: jeziki imajo lastnosti (imeti glasovno
obliko, biti artikuliran itd.); te lastnosti A, B, C, itd. se lahko povezujejo
v enotnem pojmu Z in postanejo njegove razlikovalne poteze; ta sestavljeni
pojem Z ni nič drugega kot pojem govorice^^.
Vprašanje se torej zvede na to, ali so lastnosti A. B, C, itd., kot
misli M. Joos in mnogo sodobnih lingvistov, vsebinsko revne in malošte-
vilne, ali pa so te skupne lastnosti, kot trdi Cambridgeška šola, precej šte-
vilne in v vsakem primeru natančno določene. Vprašanje »univerzalne
slovnice« nima druge podlage; vidimo, da v resnici večina lingvistov
dopušča univerzalno slovnico. Razlikujejo se zgolj glede tega, ali je ta
»slovnica« minimalna in se omejuje na izjemno splošne lastnosti (tipa
»govorica ima glasovno obliko«, »je artikulirana« itd.) ali pa je lahko
bogatejša.
Kakorkoli že, tako definiran pojem govorice, nikakor ni več sinonim
tistega, ki smo ga opredelili v odstavku 2.1. Zdaj jezik povzema vprašanje
eksistence in vprašanje lastnosti.
S to novo definicijo lingvistiki nič več ne preprečuje, da si za razvoj
predmet ne bi vzela govorice: ne gre več za to, da bi prekoračili področje
fizičnih danosti, niti za to, da bi se dotaknili morda transcendentalnih
temeljev eksistence, nekega predmeta. Gre za nek edinstven predmet.
Ce poleg tega sprejmemo realistično epistemologijo, moramo imeti ta
predmet za empirično realnost. Morda si bomo dovolili zgraditi njegovo
obsežnejšo in podrobnejšo reprezentacijo.
Vidimo torej, kje smo: na eni strani definiramo matrico izpraševanja,
kar lahko imenujemo raziskovalni program: našteti lastnosti, ki razliku-
" Cf., med drugim M. Joos, Readings in Linguistics, Chicago, University of Chica-
go Press, 1966, str. 228; ta avtor si sicer ne pripisuje nobene posebne izvirnosti; prav
nasprotno upravičeno meni, da izraža splošno stališče vsega ameriškega strukturalizma.
" Cf. za ta način razmišljanja G. Frege, »Pojem in predmet«. Ecrits logiques et
philosophiques, Paris. Ed. du Seuil. 1971. str. 1.37.
EÖ9
JEAN-CLAUDE МЉГчКП
jejo jezik od tega, kar ni jezik. Vnaprej si lahko zamislimo več možnosti:
da ima vsak jezik vse te lastnosti ali le nekatere, da vsaka od njih ob-
staja v vseh jezikih (univerzalne lastnosti) ali zgolj v nekaterih (splo.šne
lastnosti), da so te lastnosti predstavljene same na sebi ali pa se po-
gojujejo (univerzalne po implikaciji), da je vsaka od njih prisotna le v
jezikih ali da je nasprotno značilna le kombinacija lastnosti itd. Vsa ta
vprašanja je mogoče povzeti takole: je govorica predmet? ali ima lastno-
sti, ki so lastne le njej?
O odgovorih ne moremo soditi vnaprej, vsaj program te znanosti pa
je relativno dobro opredeljen.
To je program, ki smo ga predstavili, čeprav morda včasih slabo
razloženega, ko smo govorili o univerzalni slovnici. Hipoteza, da obsta-
jajo univerzalne lastnosti, je dejansko analitično vsebovana v najobičajnejši
rabi besede jezik, zakaj ta raba predpostavlja, da lahko vselej razlikujemo
jezik od nejezika, možno govorno tvorbo od tistega, ki to ni. V teoriji,
ki z imenom slovnica poimenuje vsak teoretiziran opis lastnosti nekega
jezika, je samoumevno, da je teoretiziran opis teh univerzalnih lastnosti
univerzalna slovnica. V trenutku pa, ko se ne zdi več nemogoče na splošno
razlikovati med jezikom in nejezikom, sprejmemo tovrsten program;
vprašanje, ali v tem primeru govorimo o univerzalni slovnici, pa je
preprosto terminološko vprašanje. Dejansko vsi verjamemo, da obstajajo
lastnosti, ki univerzalno razlikujejo jezik od ne-jezika, zakaj vsi so pre-
pričani, da so upravičeni uporabljati besedo jezik. Vsi torej verjamejo,
ne da bi se tega nujno zavedali, v obstoj univerzalne slovnice; vprašanje
je le v tem, ali ima ta neko vsebino in kakšna je njena vsebina. Z dru-
gimi besedami, gre le za to, ali je mogoče ustrezne lastnosti jasno for-
mulirati.
Vzemimo, da je tako. Ko bodo te lastnosti opredeljene in urejene,
bo realistična epistemologija priznala njihovo oporo v realnosti. To oporo
lahko določneje imenujemo govorica: pri tej izbiri bo govorica substan-
cialni predmet, edinstven v svoji vrsti.
Odslej je očitno vse odvisno od teh lastnosti. Da bi imela znanost o
jeziku vsaj nekaj vsebine, morajo biti te lastnosti sintetične. Drugače
rečeno, vsaka lastnost, ki bo analitično vsebovana v pojmu govorice,
bo postala nekoristna. Zato ne moremo izhajati iz splošne opredelitve
govorice; do take definicije lahko pridemo kvečjemu izhajajoč iz ugo-
tovljenih in logično ne nujnih lastnosti jezikov.
Prevedla Alenka Zupančič in Zoran Kanduč
Cambridgeška šola ta korelat realnost raje imenuje slovnica, pri čemer se po-
služuje zavestne in hotene dvoumnosti: slovnica je hkrati substancialna realnost in
teoretična reprezentacija te realnosti. Bolje bi bilo to razlikovati: slovnica tradicional-
no označuje zgolj reprezentacijo, govorica pa je predmet, ki ga slovnica teoretizira.
Ta dvoumnost dejansko izhaja iz generativnega programa strido sensu, ki ga bomo
analizirali kasneje in ki je bil opuščen. Ohranjevanje izraza slovnica v njegovi dvo-
umnosti. je zgolj žrtev mitu kontinuiteto Cambridgcškc šole, mitu, l;i ima zgolj so-
ciološko funkcijo in ga ne gre nadaljevati.
70 E
KAZEN KOT AUFHEBUNG KRŠITVE
Kolikor se strinjamo z I. Primorcem, lahko vse prispevke, napisane
o teoriji kazni — navkljub vsem medsebojnim (ne)razhajanjem —, raz-
vrstimo v dve glavni skupini. Na »•.. . utilitaristične teorije, ki vidijo
upravičenje kazni v njenih dobrih posledicah — v tem, da kazen onemo-
goči, da bi svoj prestopek ponovili ali pa z zastraševanjem in s prevzgojo
odpravi nagnjenost k prestopništvu. Obenem kazen zastrašujoče in vzgoj-
no vpliva na vse ostale, potencialne prestopnike. Te teorije so v upravi-
čevanju kazni obrnjene v bodočnost, njihov osnovni princip je: punitur nt
ne peccetur. V drugi skupini so retributivne teorije, ki so, v nasprotju
z utilitarističnimi, obrnjene v preteklost. Njihov osnovni princip je puni-
tur quia peccatum est, moralna pravica kaznovanja izhaja zgolj iz pre-
stopka samega.«'
Eden pomembnejših klasičnih predstavnikov retributivne teorije
kazni — kamor, med drugim, uvrščamo tudi Immanuela Kanta — je vse-
kakor Georg Wilhelm Friedrich Hegel. Lahko bi rekli, da je problem
kazni oz. kaznovanja (tj. problem prava) eden glavnih referenčnih proble-
mov Heglove filozofije. Z njim se je ukvarjal tako v Frankfurtskem
(Duh krščanstva in njegova usoda) kot v Jenskem razdobju (O vrstah
znanstvene obdelave naravnega prava, njegovo mesto v praktični filo-
zofiji in o njegovem odnosu do pozitivnih pravnih znanosti oziroma nje-
gova predavanja iz filozofije narave in filozofije duha v Jeni, v letih
1805 in 1806),' kakor tudi v njegovem zrelem obdobju — v Filozofski pro-
pedevtiki, Enciklopediji filozofskih znanosti ter v Osnovnih črtah filo-
zofije prava, kjer Heglova teorija kazni doseže svojo najpopolnejšo ob-
liko.
V pričujočem tekstu se bomo osredotočili predvsem na poglavje o
Nepravu v Pravni filozofiji, tj. na §§ od 82—104, oziroma na Heglovo
pojmovanje KAZNI kot Aufhebung^ KRŠITVE.
' Igor Primorac, Prestup i kazna, Velika edicija ideja, Beograd 1978, str. 12.
' Ibid., str. 38—49 idr.
' Heglovo razlago pojma Aufhebung gl. v: G. W. F. Hegel, Nauka logike, Velika
filozofska biblioteka (BIGZ), Beograd 1987, str. 108—109.
E 71
DRAGANA KRgiC
V svoji najpopolnejši fornii postulira retributivna teorija kazni pet
osnovnih tez. Tako je:'*
—	storjena kršitev edina in hkrati zadostna osnova pravice kazno-
vanja,
—	hkrati je tudi izvor dolžnosti kazovanja;
—	prav tako mora biti kazen sorazmerna kršitvi;
—	tako kot se s kaznijo kršitev ukinja,
—	je tudi kazen pravica kršitelja samega.
Heglova razvita teorija kazni vsebuje vseh pet »osnovnih« tez re-
tributivne teorije. Za prve tri teze bi lahko rekli, da so lastne vsem re-
tributivnim teorijam, medtem ko sta zadnji dve specifično heglovski.
Poskušati pojasniti, in hkrati razumeti, prve tri teze vsekakor ni težko.
Problem se zastavi prav pri razumevanju specifično heglovskih trditev.
Torej, preidimo na stvar samo . . .
Tako pravo v pogodbi, po Heglu, nastopi kot nekaj postavljenega,
njegova notranja občost pa kot skupek samovolj in posebnih volj. Do-
kler se pravo kot obča volja (skupek samovolj in posebnih volj) posebni
volji kaže kot nekaj transcendentno zoperstavljenega, dokler je razlika
med občo voljo in samovoljo (posebno voljo) postavljena na tak način,
dotlej pravo še ni dejansko in veljavno. Dokler se pravo na sebi v Ne-
pravu kaže kot zoperstavitev posebni (besondere) volji, je nepravo zgolj
videz (Schein). Resnica tega videza pa je, pravi Hegel, da je ničen
(nichtig). Zato se pravo vzpostavlja šele z negacijo njegove negacije ter
šele s tem postane dejansko in veljavno.
Tako ima kazen (Strafe) pri Heglu dvojen status. Nastopa hkrati kot
Aufhebung kršitve ter kot ponovna vzpostavitev prava. Kako razumeti
KAZEN kot ponovno vzpostavitev prava? Kako se pravo pri Heglu sploh
vzpostavlja?
Da pa bi razumeli, kako nastopi KAZEN kot ponovna vzpostavitev
prava, je potrebno najprej pojasniti sam status KRSITVE. V kazenskem
pravu, kot ga pojmuje retributivna teorija, nastopa KRSITEV v pomen-
ski zvezi s KAZNIJO in obratno. Kršenje zakonov oziroma kazensko
pravo poimenuje Hegel Unrecht (Nepravo), ki se »pojavlja« v treh raz-
ličnih formah; kot unbefangenes (nenaklepno)' nepravo, prevara (Be-
trug) in zločin (Verbrechen).
' I. Primorac, Prestup i..., str. 80.
' Termin UNBEFANGEN — naraven, sproščen (D. Debenjalt. Nemško-slovenski
moderni slovar..., CZ, Ljubljana 1984); preprost; nepristranski (F. Tomšič, NemSkn-
-sloiienski slovar, DZS, Ljubljana 1986),...
Za prevod besede UNBEFANGEN kot NENAKLEPEN smo se odločili zato, ker
— po našem mnenju — bolj ustreza pravni konotaciji besede in pomenu, v katerem
termin UNBEFANGEN Hegel uporablja. Saj v »... nenaklepnem nepravu (unbefan-
genes Unrecht) ni zle volje pri tistem, ki takšno nepravo povzroči. Le-ta priznava
zakon in ga ne želi kršiti, temveč, nasprotno, (želi) uresničiti tisto, za kar verjame,
da je njegova pravica po tem zakonu. Toda, v tem svojem prepričanju se moti: te
pravice dejansko nima,...« (L Primorac, Prestup i kazna, str. 52.)
Kljub temu, da I. Primorac v svoji — sicer odlični — študiji termin UNBEFAN-
GENES UNRECHT prevaja kot nezlobivo neprava (nezlobno), nas to v naši odločitvi
ni omajalo. V srb.-hrv. obstaja pravni termin zločin iz NEHATA (nemarnost, malo-
marnost); in v pojmu UNBEFANGENES dejansko gre za to, saj kršitelj verjame —
ali I', malomarnosti ali iz...I?! — da dela v skladu z zakonom.
72 E
KAZEN KOT AUFHEBUNG KRŠITVE
Moja volja daje sebe v last neki zunanji stvari. Človekova fi-
zična. sicer zunanja stran, so lahko daje v oblast drugim, toda člove-
kove svobodne volje (freie Wille) na sebi in za sebe ni mogoče prisiliti.
»Samo tistega se lahko v nekaj prisili, ki se hoče pustiti prisiliti.« (§ 91)
Ker je volja, kolikor obstaja — in samo kolikor je obstoječa —• ideja
ali dejansko svobodna in »obstoj (Dasein), v katerega se je položila bit
svobode, uničuje sila (Gewalt) ali prisila (Zwang) neposredno samo sebe
v svojem pojmu, ki ukinja povnanjenje ali obstoj neke volje. Sila ali
prisila sta zato, abstraktno vzeto, nepravni.« (§ 92) Zgodena kršitev pra-
va kot prava je sicer pozitivna, zunanja eksistenca, toda v sebi nična.
Neizpolnjevanje pravnih obveznosti do družine, države, ... ter kršitev
neke pogodbe z neizpolnjevanjem le-te, imenuje Hegel prva prisila ali
sila, kolikor prikrajšuje koga (z odvzemanjem, pr ikra j sevanjem) za nje-
govo lastnino. ABSTRAKTNO PRAVO je pravo prisile. Zato, pravi He-
gel. definirati abstraktno pravo takoj — na začetku — kot pravo, h ka-
teremu se sme prisiljevati, »pomeni, dojeti posledico, ki nastopi šele po
ovinku neprava.« (§ 94) Prisila se ukinja (aufheben) s prisilo, zato »ni
(prisila) samo pogojno pravna, temveč nujna — namreč kot drtiga prisila,
ki je ukinjanje (Aufheben) neke prve prisile.« (§ 93)
Prva prisila oziroma sila je, v svojem popolnem smislu, negativ-
no-neskončna sodba (tu Hegel napotuje na svojo Znanost Logike), s ka-
tero ne negiramo samo tistega posebnega (Besondere), subsumpcije neke
stvari pod mojo voljo, temveč hkrati tisto obče (Allgemeine), tisto ne-
skončno v predikatu mojega, pravno zmožnost. Vse to je sfera kazen-
skega prava.
Kot smo dejali, je zgodena kršitev prava kot prava sicer pozitivna,
zunanja eksistenca, toda v sebi nična. Eksistenca kršitve (Verletzung)
je pozitivna zgolj kot posamična volja zločinca. Saj kršitev, ki se lahko
dogodi volji kot na sebi bivajoči, nima pozitivne eksistence ne v volji, ki v
sebi biva, ne v svojem produktu. Kot pravi Hegel, je KRŠITEV — kot
poškodba samo zunanjega obstoja ali posesti ■— neko zlo. poškodba last-
nine ali premoženja. Zato je »ukinjanje kršitve (Verletzung) kot poškodbe
(Beschädigung) (prava) civilna zadovoljitev kot nadomestek, kolikor je
kaj takega možno.« (§ 98) »Za sebe je ta na sebi bivajoča volja (pravo,
zakon na sebi) nasprotno tisto, kar ni zunaj eksistirajoče in je v toliko
nekršljivo (Unverleztbare). Prav tako je kršitev za posebno voljo krši-
telja in ostale samo nekaj negativnega.« (§ 99)
Cas je, da pojasnimo — kar s Heglom samim že ves čas počnemo —
naše razumevanje Heglove teorije (pravne) kazni. Dejansko gre tu za
problem das Ungeschehenmachen zločina. Ce naj parafriziramo S. Žižka,
»najvišja moč uma je 'narediti, da se nekaj ni zgodilo', in zločin bo
prevladan tedaj, ko ne bo le s kaznijo poravnan, marveč tudi retroaktiv-
no izničen.«^ Kako?
Heglovo izhodišče namreč je, da dejanje kršitelja, zločinca — kot
umnega in odgovornega bitja — ni samo nekaj partikularnega, temveč
ima kot tako nujno v sebi moment občosti. Zato zločinec ». . . ni prepro-
sto tisti, ki krši neko občeveljavno normo skupnosti, marveč, kolikor je
umno bitje, hkrati implicitno s svojim dejanjem vzpostavi novo občo
' Slavoj Žižek. Tri sklepna predavanja o Heglu in objektu iz šole Sigmunda
Freuda, v. M. Dolar in S. Zi/.ck, Hegel in objekt, .Лпа1ес1а, Ljubljana 19ft5, str. !H.
E 73
DRAGANA KRgiC
normo.«' Od tod je lažje razumeti, zakaj je prva prisila oziroma sila ne-
gativno-neskončna sodba; saj, kot že Hegel sam eksplicitno pove, z njo
ne negiramo samo »tistega posebnega, suhsumpcije neke stvari pod mojo
voljo, temveč hkrati obče, neskončno v predikatu mojega, pravno zmož-
nost. . (§ 95) Zato je lahko eksistenca kršitve za zločinčevo voljo nekaj
pozitivnega, saj »samemu zločincu ta moment občosti njegovega lastnega
dejanja, ta v strogo-dialektičnem pomenu formalni moment, seveda
uide: Zločinec meni, da je preprosto prekršil neko normo s svojim parti-
kulturnim dejanjem, to, česar se zaveda, je zgolj vsebinski moment,
vsebina zakona, ki ga je prekršil, »toda forma zakona, občost, ga pre-
ganja in se drži njegovega zločina; njegovo dejanje postane obče«.°
Prav v tej točki zgrešijo vse kritike KAZNI kot Aufhebung KRŠIT-
VE, ki jih v svojem delu povzema I. Primorac.' Naj povzamemo argu-
mente ene izmed teh kritik:
— ko je kršitev enkrat povzročena, ostaja za nami kot dejstvo pre-
teklosti ter zanjo velja, kot za vse pretekle dogodke, da ni moč narediti
tega. da se ni zgodilo to, kar se je zgodilo. Tako W. Moberly (Some Ambi-
guities in the Retributive Theory of Punishment, v: Proceedings of the
Aristotelian Society, vol. XXV (1924/25), p. 303) pravi: »Ko je dejanje
enkrat storjeno, v katerem smislu je moč dojeti — če je sploh moč do-
jeti — njegovo ukinitev? Zelja, da bi se ukinili tisti postopki, ki nam
jih je v največji meri žal, je gotovo globoko vkoreninjena v človeškem
duhu. V njej je moč najti izvor mnogih religioznih fenomenov. Toda,
gledajoč realistično, je ideja ukinjanja preteklosti gola fantazija, tako
patetična, kot tudi absurdna. Ta ideja temelji na odklanjanju soočenja z
neprijetnimi dejstvi; ni samo nesmiselna, temveč tudi škodljiva. Kaj-
ti, kolikor dopustimo, da ta težnja po tem nemogočem idealu določa
postopke ljudi, s tem odvračamo od takšnega postopanja s prestopniki,
ki je resnično racionalno in humano.«
Hkrati s tem ta avtor — kot navaja Primorac — svojo kritiko teze
o ukinitvi kršitve s kaznijo podkrepi z opozorilom, da ljudje v praksi
njenih implikacij ne sprejemajo, itn. Naj bo tega »umevanja« Hegla do-
volj!
Zelo dober odgovor na take in podobne ugovore oziroma kritike He-
glove teorije kazni daje že Primorac sam. »Prestopek (kršitev) se ne
»ukinja« kot fizično dejanje; kot demonstracija, da negirano pravo de-
jansko ne velja: kazen dokazuje, da je to dejanje prestopek (kršitev), da
pravo, ki je z njim negirano, zares velja, ter da poškodbe, negacije
tega prava, ni mogoče sprejeti, priznati, ohraniti.«'" Ali, če naj ponovno
parafrazirimo S. Žižka: »Kazen ne izniči zločina kot empirično-partiku-
larnega dejanja, na tej ravni je seveda 'to, kar je bilo, bilo', retroaktivno
pa izniči njegovo pretenzijo na občost. tj. retroaktivno ga naredi za
zločinca, za partikularno prekoračitev občosti.«"
V navezavi na zgornja dva citata — kar zgornja dva citata na nek
način že povesta — in skozi Hegla samega ter v navezavi na »termine«
' Ibid., str. 95.
® Ibid.
' I. Primorac, Prestup ..., str. 80—87.
Ibid.. str. 85.
" S. Ziželi, v: M. Dolar, S. Žižek, Hegel in objekt, str. 95.
74 E
KAZEN KOT AUFHEBUNG KRŠITVE
teoretske psihoanalize (lacanovske seveda!), bomo poskušali razviti naše
»videnje« tako Heglove teorije kazni kot Aufhebung kršitve kot tudi
kazni kot ponovne vzpostavitve prava. To bomo ponazorili s pomočjo la-
canovskih pojmov imaginarno/simbolno/realno.
Kot smo že naznačili, je poglavitni problem kaznovanja zločina,
kar je tudi »najvišja moč uma«, »narediti-da-se-ni-zgodilo«, torej prob-
lem das Ungeschehenmachen. V vednosti, da je nek das Ungeschehen-
machen možen zgolj na simbolni ravni — kot nekje Hegel pripominja,
se »rane duha celijo brez brazgotin« — bomo poskušali potrditi tezo,
da se Hegel še kako »zaveda« pomena (lacanovskega) simbolnega. Izha-
jali bomo iz razlike med formo in vsebino, oziroma iz razlike med
umom in razumom; tj. iz Heglove trditve, da so se teorije kazni v zna-
nostih novega časa najslabše obnesle zato, »ker v tej teoriji razum (Ver-
stand) ne zadošča, temveč je bistveno odločilen pojem (Begriff).« (§ 99)
Ce naj ekspliciramo: Hegel za vse teorije kazni svojega časa trdi,
da so na ravni razuma. Na ravni razuma so v toliko, kolikor se jim zoper-
slavitev kazen/zločin vedno zdi zločin — zlo, kazen — dobro. Ta »zoper-
•stavitev« se jim zdi taka zato, ker si postavijo za izhodišče moralni aspekt
kaznovanja, kar pa je, heglovsko rečeno, »subjektivna stran zločina, po-
mešana s trivialno psihološkimi predstavami . . .« (§ 99) Tako postavljeno
pojmovanje kazni potrebuje, prav kolikor jim je kazen najpoprej deja-
nje neke sile, prisile, »opravičilo«. » Opravičujejo« pa jo z vidika po-
sledic — tako jim kazen nastopi kot poboljšanje, preprečevanje, zastra-
ševanje, grožnja,...; kot nekaj, kar (pre)vzgojno vpliva na kršitelja.
Te teorije pojmujejo zločin zgolj kot neko partikularno dejanje, zgolj
kot kršenje neke določene zakonske noi-me. Heglovsko rečeno, tem teo-
rijam je vsebina kršenega dejanja vse. Ne zavedajo pa se razkoraka,
ki je med posebnostjo in občostjo forme. In tu je ta um, ta pojem, ki
tem teorijam umanjka! In ga tudi ne bodo imele, dokler si ne postavijo
za izhodišče pojma pravičnosti (Gerechtigkeit) — tega, kar je pri zlo-
činu prvo in substancialno. Toda, pustimo to ob strani! Kako torej ra-
zumeti razmik med posebnostjo vsebine in občostjo forme; oziroma kako
to »prevesti« v lacanovske pojme imaginarnega/simbolnega/realnega?
Kar Hegel na kršiteljevem dejanju najprej vidi, je prav forma zlo-
činčevega dejanja, oziroma vidi to, kako se akt zločina, kršitve vpisuje
v kontekst simbolnega: »negacija obstoječega prava«, proklamiranje ne-
kega novega, obče veljavnega načela ter s tem vzpostavitev novega
»prava«, ... Da bi pri Heglu zločin nastopil zgolj kot vsebinski moment
(kot kršenje zgolj neke določene norme, torej vsebine zakona), mora
nastopiti kazen. Tako kazen retroaktivno, za nazaj, izniči pretenzije zlo-
čina na občost, oziroma njegove pretenzije na vpis v polje simbolnega
ter ga naredi za zgolj empirično-partikularno dejanje.
Mimogrede povedano, Heglu kazen nastopi kot ponovna vzpostavitev
prava prav skozi dejanje retroaktivnega »izničenja« kršitelj eve preten-
zije na občost oziroma na vpis v polje simbolnega. Kolikor se nam,
posebni volji, pravo kot obča volja kaže kot nekaj transcendentalno zo-
perstavljenega, se nahajamo na ravni razuma, tu pravo še ni dejansko
in veljavno. Zato za Hegla zločin in maščevalska (rächende) pravičnost
upodalsljata lik razvoja voljo »kot tiste, ki je prešla razlikovanje obče
I volje] IUI sebi in posamezne (einzeln), za sebe nasproti oni bivajoči, in
E 75
DRAGANA KRSiC
nadalje, da se je na sebi bivajoča volja z ukinitvijo (Aufheben) tega
nasprotja povrnila vase in s tem postala sama za sebe in dejanska.«
(§ 104) Sele takrat bomo na ravni uma, kolikor se nam ta zoperstavitev
obča volja/posebna volja ne bo zdela nekaj transcendentno zoperstav-
ljenega; tj. pravo kot pravo bo vzpostavljeno šele z ukinitvijo te zoper-
stavitve kot transcendentne. Drugače povedano, prav z ukinitvijo zo-
pcrstavitve prava na sebi nasproti posebni volji preide nepravo od
neprava kot videza k nepravu kot pojmu. Pravo kot pravo se torej (po-
novno) vzpostavi šele po »ovinku« — skozi nepravo. Zato je storjena
KRSITEV tako pravica kot tudi dolžnost KAZNOVANJA prav v toliko,
kolikor se s KAZNIJO kršitev tako ukinja, kot tudi potrdi (oziroma po-
novno vzpostavi) obstoječe pravo kot obče veljavno.
Zato tudi vse kritike Heglove teorije kazni kot Aufhebung kršitve
zgrešijo v eni točki. Zgrešijo prav v toliko, kolikor se vsa njihova argu-
mentacija giblje na imaginarni ravni. Dokaze zoper njo iščejo v »prak-
si« (»ljudje v praksi njenih implikacij ne sprejemajo«, »izmikanje sooče-
nja z neprijetnimi dejstvi«, .. .). Zgrešijo v toliko, kolikor ne uvidijo,
da se samega akta kršitve kot fizičnega dejanja drži simbolno »ovekove-
čenje«, vpis v polje simbolnega. Hegel se namreč zaveda, kot smo že
naznačili, da je nek das Ungeschehenmachen možen zgolj na simbolni
ravni, na ravni pojma oziroma na formalni ravni. Kolikor se gibljemo
na ravni razuma, »predstavnega mišljenja«, imaginarnega, kazni kot »uki-
nitve« kršitve — kolikor bomo potrdila zanjo iskali na ravni »dejstev«
— nikoli ne bomo razumeli.
Kritike bi — morda — zadele v toliko, kolikor bi polje svoje argu-
mentacije »premaknile« — za dejstva, ki se ne ujemajo s teorijo, Hegel
nekje pripominja: »tem slabše za dejstva« — in bi o kršitvi, po aktu
»ukinjanja«, govorile s konceptom realnega: »Res je, da zločin s kaznijo
»ukinjamo«, pa kljub temu zločin vztraja kot nek preostanek, .. .« Vztra-
ja prav, kolikor ga izključimo iz simbolnega oziroma, drugače povedano,
». . . izključitev iz simbolnega se povrne v realnem, (. ..) realno se kot
tako konstituira skozi izključitev iz simbolnega. .Skratka, edino, kar
bi se tu Heglu — morda — dalo očitati, je, da ne vidi, da zločin oziroma
kršitev pred kaznijo ni ista kot kršitev po izrečeni kazni.
Toda, Hegel ima tudi na ta ugovor pripravljen odgovor. Kot pripo-
minja I. Primorac,'^ je v »ukinitvi« kršitve s kaznijo vsebovan dvojen
moment. Prvič, negativni moment (negacija, izničenje kršitve, tj. nega-
cija, izničenje kršiteljeve zle volje oziroma njegove pretenzije na ob-
čost) in. drugič, pozitivni moment, ki nastopa tako v logičnem smislu
(pojma kršitev/kazen sta logično zvezana; kazen se definira s pomočjo
kršitve kot njegove negacije) kot v nekem moralno-pravnem smislu,
kjer je kršitev ohranjena kot osnova za izrekanje in izvrševanje kazni;
kot nekaj, kar daje kazni kot drugi prisili — kot zlo, s katerim se od-
govarja na zlo — edino opravičilo. In prav tu Heglu nastopi pravilo
LEX TALIONIS, čigar bistvo je, da mora biti kazen po teži sorazmerna
kršitvi. Lahko bi se zgubljali v neskončnih debatah o tem, kako pravila
LEX TALIONIS nikakor ni moč doseči; kako zmeraj ostaja neko neso-
Slavoj Žižek, Četrta faza, v: Problemi-razprave 9—10/1987 (Razpol 3), .str.
1()Г,—1()9.
1. Triinorac. Prestup..., str. (K?.
7Ü E
KAZEN KOT AUFHEBUNG KRŠITVE
razmerje, preostanek med kaznijo in zločinom ter je vsaka kazen ne-
pravična in nesprejemljiva.
Toda, kot smo že prej omenili, ima Hegel na take in podobne ugo-
vore že pripravljen odgovor. Se kako dobro ve, da »se mora sama ta
umska totalnost, če naj se udejanji, znova utelesiti v nekem povsem
naključnem, partikularnem momentu, v nekem čistem izmečku.«'"' To,
ali kazen znaša štiri ali pet talirjev, 365 dni ali en dan manj, 39 ali 40
udarcev, . . . (§ 214), je čisto naključje. Odveč bi bilo pripomniti, da je
ta preostanek, obenem čisti dozdevek (zdi se, da zanj gre) in čisto na-
ključuje, kontigenca — kar je drugo ime za lacanovsko realno, mar ne?
Dragana Kršić
'' S. Žižek, Imenovanje in naključnost. Ali Hegel s Kripkejem, v: Problemi —
Razprave, 10—11/1986 (Razpol 2), str. 109.
E 77
Claude Lefort
VPRAŠANJE DEMOKRACIJE
Moj namen je spodbuditi in prispevati k obnovi politične filozofije.
Kar nekaj nas je, ki gremo v isti smeri. Gotovo se je to majhno število
sčasoma povečalo. Vendar je treba priznati, da takšna prizadevanja še niso
naletela na veliko odmeva. Čudi pa me, da večina tistih, ki bi znali k temu
največ prispevati, zaradi svojega intelektualnega temperamenta, ki ne
prenese dogmatskih prepričanj, svoje filozofske kulture, svoje zavze-
tosti za najdevanje pomena v še tako zmedenih dogodkih našega sveta,
tistih, od katerih bi pričakovali skrb, da se znebijo prevladujočih in tem
nasprotnih ideologij, da bi dešifrirali vsaj pogoje razvijanja svobode, osvet-
lili vsaj prepreke, na katere zadenejo, — prav ti kažejo, še naprej kažejo
trdovratno slepoto za politično. Svobodo, to preprosto besedo, ki sem jo
pravkar izgovoril, vidimo najpogosteje izgnano iz -učene govorice, prepu-
ščeno ljudskemu govoru, če že ne služi za izvesek skupinici intelektualcev,
ki razglašajo, da so izbrali svoje bojišče in se zadovoljujejo z antikomuniz-
mom. Pustimo slednjim, katerih sorta ni nič novega, nekaj hrupa, ki ga
delajo. Zame so pomembnejši intelektualci, filozofi, ki se hočejo vključiti
v levico oz. skrajno levico. V stoletju, v katerem se je razvila neka nova
oblika družbe, v znamenju na eni strani fašizma, na drugi socializma, no-
čejo misliti, zaznati tega izjemnega dogodka. Da bi to storili, jim je po-
trebno gotovo povrniti smisel ideje svobode. Opuščeno v navalu nekega
prepričanja, verjetno zato, ker ji vsakdo prisoja poteze, ki ustrezajo njego-
vim željam in interesom. No, tu nam ne gre za izključevanje prepričanja,
iskali naj bi natančno spoznanje, spoznanje politične filozofije. Kajti le-ta
ni imela nikoli drugega gibala, kot želje osvoboditi se služenja kolektivnim
nazorom, dobiti svobodo misliti svobodo v družbi; vedno je imela pred
očmi bistveno razliko med svobodnjaškim režimom in despotizmom ali pa
tiranijo. Soočeni smo torej z razmahom novega tipa despotizma (pripomni-
mo, da glede na stare despotizme tako novega, kot je nova moderna demo-
kracija glede na antično), despotizma s svetovnimi razsežnostmi, ki se vrh
tega dela nevidnega. Kadar slišijo besedo totalitarizem, filozofi vprašajo:
O čem govorite? Gre za koncept? Kako ga definirate? Ali demokracija ne
prikriva dominacije in izkoriščanja enega razreda nad drugim, uniformira-
nja kolektivnega življenja, konformizem množic? S katerim kriterijem ute-
meljujete razlikovanje med demokracijo in totalitarizmom? Ce predpo-
stavimo, da je zgodovina ustvarila pošast, kaj je vzrok spremembe? Je
E 81
CLAUDE LEFORT
ekonomski, tehnični, ali pa zadeva napredovanje državne birokracije? Za-
čuden bi rekel: Ali je mogoče subtilno razdelovati ontološko diferenco,
izvleči dosežke iz kombinirane uporabe Heideggra, Lacana, Jakobsona ter
Lévi-Straussa, in se kar najbolj domišljavo vrniti v realizem, kadar gre za
politiko? Marksizem je seveda tu preživet; pretrgal je zvezo, ki povezuje
filozofijo z naivnostjo; pokazal je, da ustanavljanje koncentracijskega si-
sistema, iztrebljanje milijonov ljudi, zatiranje svobode združevanja in izra-
žanja, ukinitev splošne volilne pravice oz. njena sprevrnitev v farso, ki
priskrbi 99 % glasov listi edine partije, ne govori samo o naravi sovjetske
družbe. Toda najbolj nenavadno je, da propadanje te ideologije ni kaj dosti
osvobodilo mišljenja, ni ponovno odprlo poti politične filozofije. Kljub
priznanju, da to, kar se gradi v SSSR, v Vzhodni Evropi, na Kitajski, v
Vietnamu, v Kambodži ali na Kubi, ni socializem oz., kot pravijo čudno,
resnični socializem, koliko jih ostaja obsedenih s fantomom neke prave
teorije, ki bi priskrbela zakone razvoja družb in iz katere bi se deduciralo
formulo racionalne prakse? V najboljšem primeru vidimo izražanje simpa-
tij do disidentov, preganjanih pod komunističnim režimom, ali pa do ljud-
skih vstaj. Toda mišljenje s tem čustvom ni kaj dosti zamajano. Zavrača
odkrivanje svobode v demokraciji, kajti le-ta je opredeljena kot buržoazna.
Zavrača razkrivanje podrejenosti v totalitarizmu.
Pa vendar bi se bilo napačno oklepati kritike marksizma. Ponovno
misliti politično terja prelom z glediščem znanosti na splošno in še zlasti z
glediščem, ki se je uveljavilo v tistem, kar imenujemo politične znanosti in
politična sociologija.
Politologi in sociologi ne poskušajo umestiti politike v register neke
nadzidave, katere osnova naj bi se razkrivala na domnevno realni ravni
proizvodnih odnosov. Svoj spoznavni objekt si omislijo preko konstrukcije
ali razmejitve določenega političnega dejstva, kot partikularnega dejstva,
ki je razlikovano od drugih partikularnih družbenih dejstev: ekonomskih,
pravnih, estetskih, znanstvenih ali pa čistih družbenih, v smislu, da beseda
označuje načine razmerij med skupinami in razredi. Takšna perspektiva
predpostavlja, da pod roko sprejemamo referenco na tako poimenovan pro-
stor družbe. S postavljanjem terminov, njihovo artikulacijo, izmišljanjem
posamičnih sistemov odnosov in celo njihovim kombiniranjem v nek glo-
balni sistem, se pretvarjajo, da ga odkrivajo oz. rekonstruirajo, kot da opa-
zovanje ali konstrukcija ne bi izhajali iz nekega izkustva družbenega živ-
ljenja, ki je hkrati prvobitno in edinstveno preoblikovano z našim mestom
v zgodovinsko in politično določenem okviru. Kar takoj si oglejmo posledi-
co te fikcije: moderne demokratične družbe se med drugim odlikujejo z raz-
mejitvijo ene sfere institucij, razmerij, dejavnosti, ki se kaže kot politična,
razlikovane od drugih sfer, ki nastopajo kot ekonomska, pravna, itn. Takšen
način pojavljanja političnega imajo politologi in sociologi za pogoj defini-
ranja njihovega objekta in njihovega postopka spoznavanja, ne da bi po-
stavili pod vprašaj obliko družbe, v kateri razcep med raznimi področji
realnosti nastopa kot legitimen. Toda če se zgodi, da se nekaj tak-
šnega, kot je politika, v nekem obdobju omeji znotraj družbenega življenja,
potem ima to natanko političen pomen, pomen, ki ni partikularen, ampak
splošen. S tem dogodkom je v igri konstitucija družbenega prostora, oblika
družbe, bistvo tistega, kar so nekoč imenovali mesto /la cité/. Politično se
tako ne razkriva v tistem, kar imenujemo politična dejavnost, temveč
v tistem dvojnem gibanju pojavljanja in prikrivanja načina ureditve druž-
82 E
vpiíaSanje demokracije
be. Pojavljanja v tem smislu, da postane viden proces, preko katerega se
družba skozi svoje segmente ureja in združuje; prikrivanja v tem smislu,
da se mesto politike (mesto, kjer se dogaja tekmovanje strank in se obliku-
je ter obnavlja glavna instanca oblasti) določa kot partikularno, medtem
ko je dejanski princip konfiguriranja skupnosti prikrit.
Sama ta opazka nalaga povratek k vprašanju, ki je nekdaj vodilo po-
litične filozofe: v čem je razlika med družbenimi oblikami? Misliti politično
terja prelom z glediščem politične znanosti, kajti ta izhaja iz potlačitve
tega vprašanja. Izhaja iz volje do objektivacije, pozabljajoč, da ni nobenih
elementov ali elementarnih struktur, nobenih entitet (razredov ali slojev
razredov), nobenih družbenih razmerij, niti ekonomske ali tehnične deter-
minacije, nobenih razsežnosti družbenega prostora, ki bi obstajali pred
njihovim formiranjem /mise en forme/. Ki je istočasno osmislitev /mise
en sens/ in uprizoritev /mise en scène/. Osmislitev, ker se družbeni prostor
kaže kot prostor inteligibilnosti, ki se artikulira sledeč nek poseben način
razločevanja realnega in imaginarnega, resničnega in lažnega, pravičnega
in krivičnega, dovoljenega in prepovedanega, normalnega in patološkega.
Uprizoritev, ker ta prostor vsebuje neko kvazi-reprezentacijo samega selae
v svoji aristokratski, monarhistični ali despotski, demokratični ali totali-
tarni konstituciji. Kot vemo, ima ta volja do objektivacije po drugi strani
za posledico pozicijo Subjekta, ki je zmožen izvajati spoznavne postopke,
ki nimajo ničesar opraviti z njegovo vpletenostjo v družbeno življenje —
nevtralni Subjekt, zaposlen z odkrivanjem vzročnih zvez med pojavi ali
zakonov organizacije in delovanja družbenih sistemov in podsistemov. Fik-
cija tega subjekta se ne izpostavlja samo argumentu kritične sociologije ali
marksizma, ki i'azkrivata povezavo med dejstvenimi in vrednostnimi sod-
bami in kažeta, kako analitik deluje v funkciji perspektive, ki mu nalaga
obrambo njegovih ekonomskih ali kulturnih interesov; takšen argument
sicer, pa če je še tako utemeljen, naleti na omejitve, ki jih tu ne bomo
preiskovali. Ta politična znanost spregleda, da je misel, ki se nanaša
na neko formo, kot je družbeno življenje, ujeta v nekaj, kar vsebuje svojo
lastno interpretacijo, katere pomen je konstitutiven za njegovo naravo. Z
omejevanjem Subjekta na nevtralnost mu je onemogočila misliti izkustvo,
ki nastaja in se ravna z ozirom na neko implicitno pojmovanje medčlove-
ških odnosov in pojmovanje njihovih odnosov s svetom. Prepoveduje mu
misliti tisto, kar se misli v vsaki družbi in ji daje status človeške družbe:
razliko med legitimnostjo in nelegitimnostjo, med resnico in lažjo, avten-
tičnostjo in prevaro, iskanjem oblasti ali zasebno koristjo in iskanjem skup-
ne blaginje. Léo Strauss je zelo dobro razkril tisto, kar bi lahko imenovali
kastracija političnega mišljenja pod vplivom razmaha družbenih znanosti
in marksizma. Opiram se na kritiko, ki začenja Naravno pravo in zgodo-
vino. Rekel bom samo, da če nočemo ničesar vedeti o distinkcijah, ki
utemeljujejo gibanje mišljenja, pod pretvezo, da ne bi znali postaviti nji-
hovih kriterijev, če nameravamo privesti spoznanje v meje objektivne zna-
nosti, potem prelamljamo s filozofsko tradicijo; če ne prevzamemo tve-
ganja presojanja, izgubimo smisel razlike med družbenimi oblikami.
Vrednostna sodba tako vznika hipokritsko pod pretvezo hierarhizacije
determinant domnevno realnega, ali pa se uveljavlja arbitrarno v su-
rovem naštevanju preferenc.
Zdaj bi rad usmeril pozornost na tisto, kar označuje ponovno misliti
politično v našem času.
E
CLAUDE LEFORT
Vzpon totalitarizma, tako v obliki fašizma, ki je sedaj uničen, a nam
nič ne dopušča reči, da se v prihodnosti ne bo ponovno pojavil, kot v obliki,
ki se prekriva z imenom socializma, katerega uspeh je zgolj v razširitvi, nas
poziva k preizprašanju demokracije. V nasprotju z razširjenim mnenjem
totalitarizem ne rezultira s transformacijo produkcijskega načina. Na pri-
meru nemškega ali italijanskega fašizma, ki sta se z že znanim povečanjem
poseganja države v ekonomijo, prilagodila vzdrževanju določene kapitali-
stične strukture, bi to težko dokazali. Toda pomembno je vsaj spomniti,
da je bil sovjetski režim pridobil distinktivne poteze pred obdobjem sociali-
zacije produkcijskih sredstev in kolektivizacije. Politična sprememba, mu-
tacija simbolnega reda je tista, ki najbolje priča o spremembi statusa obla-
sti, ki jo vpelje moderni totalitarizem. Z dejstvi: pojavi se neka partija,
ki se predstavlja kot povsem drugačnega izvora kot tradicionalne stranke,
kot nosilec teženj celotnega ljudstva in posedovalec legitimnosti, ki jo po-
stavlja nad zakone; uničujoč vse nasprotnike se polasti oblasti; nova oblast
ni odgovorna nikomur, izmakne se sleherni legalni kontroli. Toda za naš
namen je potek dogodkov malo pomemben, zanimajo me najbolj značilne
poteze nove družbene oblike. Pride do zgostitve med sfero oblasti, sfero
zakona in sfero vednosti. Spoznanje poslednjih smotrov družbe, pravil, ki
uravnavajo družbene prakse, postane last oblasti, medtem ko se sama izpri-
čuje kot orodje diskurza, ki izreka realno kot tako. Oblast, ki je utelešena v
neki skupini in v zadnji instanci v enem človeku, se kombinira s prav
tako utelešeno vednostjo, takšno, ki je odslej ne more nič razbiti. Teorija
— oz., če ne teorija, gibanje duha kot v nacizmu — četudi bi storila vse,
kar je v njeni moči, stoji glede na okoliščine za vsakim zanikanjem
izkustva. Država in civilna družba sta pojmovani kot nerazlikovani; poseg,
ki se izvršuje s posredništvom omniprezentne Partije, ki v skladu z okoli-
ščinami povsod razširja dominantno ideologijo in oblastna navodila, in for-
miranjem razvejanih mikroteles (organizacij vseh vrst, v katerih se re-
producira umetna socializacija in gosposka razmerja kot v splošnem mo-
delu). Na delu je neka logika identifikacije, s katero upravlja predstava
utelešujoče oblasti. Proletariat je eno z ljudstvom. Partija s proletariatom.
politbiro in egokrat, končno, s Partijo. Medtem ko se razvija predstava
homogene in same sebi transparetne družbe, družbe enotnega ljudstva, je
družbena razdeljenost v vseh svojih oblikah zanikana in so vsa znamenja
različnih prepričanj, mnenj in navad zavrnjena. Izraz despotizem lahko
uporabimo za opredelitev tega režima le pod pogojem, če povemo, da gre
za sodoben, od vseh predhodnih oblik različen despotizem. Kajti oblast
ne daje znamenj ničemur onstran družbenega: gre za oblast, ki vlada, kot
da nima ničesar zunaj sebe, kot da je brez meja (tistih meja, ki jih postav-
lja ideja zakona ali ideja resnice), in se nanaša na družbo, pojmovano
podobno kot družbo brez zunanjosti, ki jo uresničujejo ljudje, ki v njej
prebivajo. Modernost totalitarizma se odlikuje s tem, da kombinira nek
radikalno umeten ideal z radikalno organicističnim idealom. Podoba te-
lesa se združuje s podobo stroja. Družba nastopa kot skupnost, katere
člani so strogo solidarni, istočasno pa se zanjo predpostavlja, da se dan
za dnem izgrajuje, da je usmerjena k nekemu cilju — stvaritvi novega
človeka —, da živi v stanju permanentne mobilizacije.
Pustimo ob strani druge poteze, ki smo jih obširno podčrtali drugje,
posebno pojav ustvarjanja-uničevanja sovražnika (notranjega sovražnika,
ki je opredeljen kot agent zunanjega sovražnika, kot zajedalec telesa ali
84 E
VPRAŠANJE DEMOKRACIJE
kot morilec delovanja stroja). Ne gre nam več za prikaz kontradikcij, ob
katere zadeva totalitarizem. Ta komaj nakazana shema že omogoča ponoven
pregled demokracije. Na ozadju totalitarizma je pridobila nov relief, ki
ga je nemogoče reducirati na sistem institucij. Na vrsto je prišla kot oblika
družbe; in naloga je razumeti tisto, kar tvori njeno posebnost, in tisto, kar
jo dela pripravno za njeno sprevrnitev, za nastop totalitarne družbe.
Takšna raziskava lahko zaobsega velik kos Tocquevillovega dela. Od
večine njegovih sodobnikov ga dejansko ločuje prav dejstvo, da je že videl
demokracijo kot obliko družbe, kajti že pred njegovimi očmi se je odtrgala
od svoje podlage: družbe, iz katere je izšla in ki jo je imenoval — z izrazom,
o katerem ni primerno razpravljati — aristokratska družba. Spodbujenim
z njegovim poročanjem o svojem obdobju, medtem ko pazljivo preiskuje-
mo, kar je nastalo ali poskušalo nastati od takrat naprej, nam Tocqueville
pomaga dešifrirati avanturo moderne demokracije. Njegovo raziskovanje
je za nas pomembno v več ozirih. Vsebuje idejo o veliki zgodovinski spre-
membi, četudi so bile njene premise prisotne že dolgo; vsebuje idejo o neki
ireverzibilni dinamiki. Čeprav išče gonilni princip demokracije v socialni
državi — enakost pogojev —, raziskuje spremembo v vseh smereh, se za-
nima za družbene vezi in politične institucije, za posameznika, za mnenjske
mehanizme, za oblike senzibilnosti in oblike spoznavanja, za religijo, pravo,
govorico, literaturo, zgodovino, itn. Ta raziskava ga je napeljala k zaznavi
ambivalentnosti demokratične revolucije na vseh področjih, k neke vrste
brskanju po tkivu družbenega. V vsakem trenutku svoje analize ima na-
mero podvojiti svoje opazovanje pozitivnemu — kar je novo znamenje
svobode — ali negativnemu — kar je novo znamenje sužnosti.
Tocquevilla, ki je nedavno postal moden mislec, so opredelili kot teore-
tika pionirja modernega političnega liberalizma. A mnogo pomembnejši
se nam zdi njegov občutek za družbo, zoperstavljeno splošnemu proti-
slovju, ki ga sproža izginotje temelja družbenega reda. To protislovje, ki
ga je zasledoval še posebno ob vprašanju posameznika, odslej zaščitenega
pred starimi mrežami osebne odvisnosti, z obljubljeno svobodo presojanja
in delovanja v skladu z lastnimi pravili, in po drugi strani izoliranega,
izpraznjenega in istočasno ujetega v podobo svojih bližnjikov, s katerimi
se zleplja in tako beži pred grožnjo raztopitve njegove identitete; — ob
vprašanju javnega mnenja, ki je pridobilo pravico do izražanja in komu-
niciranja, in hkrati postalo moč po sebi, se odtrgalo od mislečih in govore-
čih subjektov in se dvignilo nadnje kot neka anonimna sila; — ob vpraša-
nju zakona, vzpostavljenega okoli kolektivne volje, dopolnjenega z novimi
zahtevami, ki izhajajo iz spremembe praks in mentalitet, ter zaradi enako-
sti pogojev vedno nagnjenega k poenotenju pravil obnašanja; — in vseka-
kor ob vprašanju oblasti, osvobojene arbitrarnosti, ki se drži osebne
vladavine, toda po drugi strani, prav zato, ker je uničila vse posamične
točke avtoritete, ki so se kazale kot oblast osebe, ne pa abstraktno kot
oblast ljudstva, v nevarnosti, da postane brezmejna, vsemogočna, da prev-
zame nalogo urejati podrobnosti družbenega življenja.
Ne trdim, da je Tocqueville naredil neovrgljivo analizo tega demokra-
ciji notranjega protislovja, vendar odpira eno najbolj obetavnih poti, ki je
bila opuščena. Ne da bi omenjal težave, s katerimi se je ubadal, se
tukaj omejujem na opazko, da se njegova raziskava najpogosteje ustavi ob
tistem, kar imenujem nasprotje vsakega pojava, ki naj bi bil značilen
za novo družbo, namesto da bi nadaljeval iskanje nasprotja tega na-
E85
CLAUDE LEFORT
sprotja. Res je, da je od objave O demokraciji v Ameriki preteklo sto-
letje in pol. Prav tako mi razpolagamo z izkušnjo, ki nam je omogočila
dešifrirati tisto, kar je lahko njen pisec samo slutil. Vendar omejenosti
njegove interpretacije ni kriva samo odsotnost takšne izkušnje; mislim,
da gre za nek intelektualni odpor (povezan s političnim predsodkom)
pred neznanim demokracije. Ne da bi tu mogel razviti svojo kritiko,
pravim samo, da si je Tocqueville v svoji skrbi za jasen prikaz ambi-
valentnosti učinkov enakosti pogojev zelo pogosto prizadeval za razkritje
sprevrnitve pomena: nova uveljavitev posamičnega se zabriše pod vlada-
vino anonimnosti; uveljavitev razlikovanja (verovanj, mnenj, navad) pod
vladavino uniformnosti; duh novega se izjalovi v uživanju materialnih
dobrin tukaj in zdaj in razpršitvi zgodovinskega časa; prepoznanje po-
dobnika s podobnikom se zruši pred vznikom družbe kot abstraktne enti-
tete, itn. Opazujemo lahko, kar on pušča vnemar, to je delo, ki se dogaja
oz. ponovno dogaja vsakokrat po okamenitvi družbenega življenja na dru-
gem polu. To je tisto, kar razkriva nastop mišljenja in načinov izraža-
nja, ki se ponovno dvigajo proti anonimnosti, proti stereotipni govorici
javnega mnenja, npr.; to je razmah zahtev, bojev za pravice, ki spravijo v
težave formalno gledišče zakona; to je vdor novega smisla zgodovine in raz-
prtje mnogoterih perspektiv zgodovinske zavesti, v skladu z razpustitvijo
kvaziorganskega trajanja, pojmovanega nekdaj skozi običaje in tradicije:
to je naraščajoča heterogenost, ki spremlja prevlado družbe in države nad
individui. Ko bi ustavili raziskovanje ob nasprotju nasprotja, bi za-
nesljivo naredili narobe. Dokler se avantura demokracije nadaljuje in se
izrazi protislovja premeščajo, moramo veliko bolj spoznati pomen tega, kar
se vztrajno dogaja v suspenzu. Demokracija se tako kaže kot zgodovinska
družba par excellence, družba, ki v svoji obliki sprejema in ohranja nedo-
ločenost, v velikem nasprotju s totalitarizmom, ki misli, s tem ko nastopa
pod znamenjem kreacije novega človeka in se v resnici organizira proti tej
nedoločenosti, da ima v rokah zakon svojega organiziranja in razvoja, ter
se v sodobnem svetu skrivaj prikazuje kot družba brez zgodovine.
Vendar bi še vedno ostajali v mejah opisa, če bi se zadovoljili z nadalje-
vanjem Tocquevillovih analiz, pa četudi le-te že napeljujejo k zaznamo-
vanju potez, ki kažejo v smer formiranja novega despotizma. Nedoločenost,
o kateri govorimo, ne sodi v red empiričnih dejstev, takšnih dejstev, ki bi
jih lahko videli izhajati iz drugih dejstev ekonomskega ali pa socialnega
značaja, kot npr. naraščajoča enakost pogojev. Prav tako kot nastanek to-
talitarizma nasprotuje vsaki razlagi, ki bi ta dogodek zvedla na raven empi-
rične zgodovine, najavlja nastanek demokracije neko spremembo sim-
bolnega reda, o kateri najbolje priča nov položaj oblasti.
Večkrat sem se trudil usmeriti pozornost na to spremembo. Tukaj za-
dostuje. če izpostavim nekatere izmed njenih aspektov. Izjemnost demo-
kracije je mogoče polno začutiti le, če se spomnimo sistema monarhije pod
starim režimom. V resnici ne gre za to, da bi obudili pozabljeno, temveč za
to, da v središče refleksije postavimo tisto, kar je bilo zaradi izginjanja ob-
čutka za politično spregledano. Značilnosti države in ljudstva, prva razlo-
čitev med civilno družbo in državo, so bile dejansko nakazane v okviru
monarhije, monarhije določenega tipa, ki se je na začetku razvijala po
teološko-političnem modelu, s kraljem, ki je imel na določenem ozemlju
najvišjo oblast ter bil hkrati posvetna instanca in zastopnik Boga. Bolj kot
se je omejevala na neko nadstruklui'no institucijo, katere funkcija izhaja
8Ö E
VPRAŠANJE DEMOKRACIJE
iz nai'ave proizvodnega načina, je monarhija s svojo nivehzacijo in poenote-
njem družbenega polja in istočasno s svojim vpisom v to polje, omogočila
razvoj trgovskih razmerij in racionalizacijo dejavnosti, ki so pogojevale raz-
mah kapitalizma.
V monarhiji je bila oblast utelešena v osebi kralja. To ne pomeni, da
je imel v rokah brezmejno oblast. Režim ni bil despotski. Kralj je bil
posrednik med ljudmi in bogovi oz. pod učinkom sekularizacije in laiciza-
cije politične dejavnosti med ljudmi in transcendentnimi instancami, pred-
stavljenimi kot najvišja Pravica in najvišji Razum. Podvržen zakonu in
nad zakoni je združeval v svojem telesu, hkrati umrljivem in neumrljivem,
princip rodu in ureditve kraljestva. Njegova oblast je bila znamenje ne-
čemu nepogojenemu, zunajsvetnemu, istočasno, ko je njegova oseba za-
gotavljala in predstavljala enotnost kraljestva. Tudi to samo se je videlo
uporabljeno kot neko telo, kot substancialna enota takšne vrste, da se kaže
hierarhija njenih članov, razlikovanje položajev in redov, postavljena na
nek nepogojen temelj.
Utelešena v kralju, je oblast dajala družbi telo. Prikrita vendar učin-
kovita vednost o tem dejstvu, o tem, kar je bila za drugega, obstaja v vsem
prostoru družbenega. V primeri s tem modelom izstopa revolucionarna
in nezaslišana poteza demokracije. Mesto oblasti postane prazno mesto.
Vztrajanje pri detajlih institucionalnega dispozitiva je nepotrebno. Bist-
veno je, da je vladajočim prepovedano si prilastiti, inkorporirati oblast.
Njeno izvajanje je podvrženo postopku periodične igre, ki se dogaja v me-
jah urejenega tekmovanja, katerega pogoji so zaščiteni na trajen način. Ta
pojav implicira institucionalizacijo konflikta. Prazno, nezasedljivo mesto
oblasti — takšno, da se mu noben posameznik niti nobena skupina ne more
priličiti — se kaže kot neupodobljivo. Vidni so samo mehanizmi njegovega
izvajanja, ali pa ljudje, navadni smrtniki, ki imajo v rokah politično avto-
riteto. Zmotno bi bilo reči, da je oblast odslej, zaradi uveljavitve ljudskih
volitev, umeščena v družbo; ostaja instanca, zaradi katere se družba dojema
v svoji enotnosti, se nanaša na samo sebe v prostoru in času. Toda ta in-
stanca se ne sklicuje na nekaj nepogojenega; v tem smislu označuje nek
razcep med znotraj in zunaj družbenega, ki vzpostavlja njuno zvezo; poti-
homa postaja prepoznavna kot čisto simbolna.
Takšna transformacija predpostavlja niz drugih, ki jih ne bi smeli
obravnavati kot preproste posledice, kajti razmerja med vzrokom in učin-
kom v simbolnem redu izgubijo svojo pertinence. Pojav raztelešenja /desin-
corporation/, o katerem smo govorili, tako spremlja razveza med sfero ob-
lasti, sfero zakona in sfero vednosti. Kakor hitro oblast preneha predstav-
ljati princip rodu in organizacije družbenega telesa, kakor hitro preneha v
sebi združevati vrednote, izpeljane iz transcendentnega razuma in pravič-
nosti, se pravo in vednost uveljavita nasproti njej v neki novi zunanjosti, v
novi ireduktibilnosti. In prav tako, kot se v svoji materialnosti, v svoji sub-
stancialnost izbriše podoba oblasti, prav tako, kot se njeno izvajanje izkaže
ujeto v časovnost svoje reprodukcije in podrejeno konfliktu kolektivnih
hotenj, prav tako izhaja avtonomija prava iz nemožnosti, da bi mu določili
bistvo; vidimo poln razmah razsežnosti razvijanja prava, vedno v odvisno-
sti od razprave o njegovem temelju in o legitimnosti tistega, kar je uveljav-
ljeno, in tistega, kar naj bi to postalo; k avtonomiji, ki je priznana vednosti,
spada prav tako neprestano preoblikovanje znanstvenih postopkov in spra-
ševanj o temeljih resnice. Z razvezo oblasti, prava in vednosti, se vzpostavi
E 87
CLAUDE LEFORT
novo razmerje z realnostjo; oz., bolje rečeno, to razmerje je zagotovljeno v
mejah mrež socializacije in področij posebnih dejavnosti; ekonomska, teh-
nična, znanstvena, pedagoška ali medicinska dejstva npr., se hočejo uve-
ljaviti, opredeliti v skladu s partikularnimi normami. V vseh družbenih
razsežnostih se dogaja neka dialektika eksterioracije vsakega področja de-
javnosti, ki jo je mladi Marx zelo dobro zaznal, ki pa jo je napačno zvedel
na dialektiko odtujitve. Da se le-ta dogaja v globini razrednih razmerij,
ki so razmerja izkoriščanja in dominacije, to ne more zasenčiti tega, da
izhaja iz nove simbolne konstitucije družbenega. Nič manj pomembna ni
relacija, ki se je uveljavila med tekmovanjem, sproženim z izvajanjem ob-
lasti, in konfliktom v družbi. Ureditev politične scene, na kateri je prihajalo
do tega tekmovanja, je na splošno vpeljala razdelitev kot konstitutivno za
samo enotnost družbe. Ali, z drugimi besedami, legitimacija povsem poli-
tičnega konflikta, vsebuje princip legitimnosti družbenih konfliktov v vseh
oblikah. Pomen teh transformacij, če jih gledamo skozi monarhistični model
starega režima, je na kratko v tem: demokratična družba se vzpostavi kot
družba brez telesa, kot družba, ki onemogoči reprezentacijo organske to-
talitete. Vendar ne zato, ker je brez enotnosti, brez definirane identite-
te; ravno nasprotno: ukinitev naravne določenosti, nekdaj pripete na
osebo kralja in na obstoj plemstva, je omogočila nastop družbe kot povsem
družbene, tako da so ljudstvo, narod. Država postali univerzalne entitete
in je bil vsak posameznik, vsaka skupina, v enakem razmerju do njih. Toda
niti Država, niti ljudstvo, niti narod ne nastopajo kot substancialna dejstva.
Sama njihova reprezentacija je odvisna od političnega diskurza in sociolo-
ške ter zgodovinske razdelave, ki so vselej umeščene v ideološke razprave.
Nič bolj ne ponazarja paradoksa demokracije kot institucija splošne
volilne pravice. To je natanko trenutek, ko se manifestira ljudska suvere-
nost, ko se ljudstvo skozi izražanje svoje volje aktualizira, ko je pretrgana
družbena solidarnost, ko se državljan znajde izločen iz vseh mrež, v ka-
terih se odvija družbeno življenje, da bi bil pretvorjen v računsko enoto.
Številka zastopa substanco. Sicer pa je pomenljivo, da je ta institucija v
devetnajstem stoletju zadevala na odpor ne le konzervativcev, temveč tudi
liberalcev in socialistov — odpor, ki ga ne moremo pripisati zgolj obrambi
razrednih interesov, temveč spodbujanju ideje družbe, namenjene spre-
jeti neuprizorljivo.
V tem kratkem pregledu demokracije sem bil prisiljen zanemariti celo
plat razvoja dogodkov v družbah, ki so se ravnale v skladu s temi principi
— razvoja, ki je potrdil kritike socialistične inspiracije. Nikakor nisem po-
zabil, da so bile demokratične institucije stalno uporabljane za kar največje
omejevanje možnosti dostopa do oblasti, vednosti in do uživanja pravic.
Nič manj nisem pozabil — in sama ta točka bi zaslužila dolgo analizo —,
da je položaj anonimne oblasti, kot je predvidel Tocqueville, spodbujal
razmah državne moči (in bolj splošno birokracije). Vendar je bil moj na-
men prikazati skupino pojavov, ki se mi zdijo najpogosteje spregledani. Za-
me je bistveno, da se demokracija vzpostavi in ohrani z razpustitvijo zna-
menj gotovosti. Inavgurira zgodovino, v kateri ljudje preizkušajo zadnjo
nedoločenost, tako glede utemeljitve Oblasti, Zakona in Vednosti, kot glede
utemeljitve razmerja enega z drugim, v vseh registrih družbenega življenja
(povsod, kjer se je nekdaj glede na vero v naravo stvari ali v nadnaravni
princip izražala delitev, zlasti delitev med imetniki oblasti in tistimi, ki so
jim bih podvrženi). K presojanju tega, kar se dogaja v družbeni praksi
88 E
VPRAŠANJE DEMOKRACIJE
brez vednosti akterjev, me je spodbudilo spraševanje, na katerega nihče
nima odgovora, in ki mu ideologija, vselej usmerjena k obnovitvi gotovosti,
ne uspe napraviti konca. To me je vodilo tudi ne v iskanje razlage ampak
vsaj zaznamovanje pogojev oblikovanja totalitarizma. V družbi, kjer se
temelji politične ureditve in družbenega reda izmikajo, kjer pridobljeno
nima nikoli pečata polne legitimnosti, kjer statusne razlike prenehajo biti
nespodbitne, kjer se pravo izkaže za suspendirano z diskurzom, ki ga izreče,
kjer se oblast izvaja v odvisnosti od konflikta, tam ostaja možnost izkriv-
Ijenja demokratične logike odprta. Kadar se zaradi ekonomske krize ali
vojnega opustošenja poveča negotovost ljudi, kadar se konflikt med razredi
ali skupinami do skrajnosti zaostri in ne najde več svoje simbolne razrešit-
ve v politični sferi, kadar je oblast videti resnično oslabljena, s tem ko na-
stopa kot nekaj partikularnega, v službi interesov in apetitov ambicioznih
prostakov, ko se v družbi malo pojavlja in se istočasno kaže kot razdeljena,
takrat se razvijejo fantazme o enem, enotnem ljudstvu /peuple-un/, iskanje
substancionalne identitete, družbenega telesa, zraščenega s svojo glavo,
utelešene oblasti. Države, osvobojene razdelitev.
Včasih se vprašamo, ali demokracija ne odpira prostora za totalitarne
institucije, načine organiziranja in reprezentiranja? Gotovo. Toda nič manj
ni res, da je za vznik neke oblike totalitarne družbe potrebna sprememba
v ekonomiji oblasti.
Za zaključek se bom vrnil k mojim začetnim razmišljanjem. Nenavad-
no se mi zdi, da večina naših sodobnikov ne občuti tistega, kar filozofija
dolguje demokratični izkušnji, da je ne postavijo za predmet njihove re-
fleksije, da v njej ne prepoznajo matrice njihovega lastnega spraševanja, da
te matrice ne raziskujejo. Ko vidimo očaranost, s katero so se tako obilno
in dolgotrajno vsaj na začetku ukvarjali z velikimi filozofi nacizma in sta-
linizma, se nam zastavi vprašanje, ali ni moč prekinitve z iluzijami tako
teologije kot racionalizma 18. in 19. stoletja prinesla v moderno filozofijo
pogosto obratno neko kvazireligiozno vero, navezanost na podobo družbe,
ki je v skladu sama s sabo, ki obvladuje svojo zgodovino, na podobo organ-
ske skupnosti. Toda ali se lahko mi sami ustavimo ob ideji ločitve med
filozofsko mislijo in političnim prepričanjem? Ali eno ostane nedotaknjeno
ob stiku z drugo? Zdi se mi, da je vprašanje vredno postaviti, in da bi v
nadaljevanju osvetlilo gibanje refleksije Merleau-Ponty j a. Ista nujnost
ga je pognala od mišljenja telesa k mišljenju tkiva /chair/ in ga s po-
novnim odkritjem nedoločenosti zgodovine in bistva družbenega odvrnila
od zanimanja za komunistični model.
Prevedel Gregor Golobič
E 89
NASILJE \N DEMOKRACIJA 1
Nobena filozofija prava se ne more izogniti vpraševanju o naravi same
normativnosti, ki jo nakazujejo že preprosta filozofska vprašanja o smislu
in pravičnosti pravnih norm, vprašanja njihovega razumevanja itd. Vedno
namreč trčimo ob temeljni problem prava, ki zadeva vprašanje prava sa-
mega prava, metateorijo prava. Na temeljno zagato prava — od kod pra-
vica, kakšen je njen izvor, kateri je tisti temeljni rez, ki vpelje samo pra-
vo.. . — poizkušata odgovoriti tako pravni pozitivizem kot naturalizem.
Prvi išče izvor normativnosti v zgodovinski utemeljenosti prava, drugi v
naravnih pravicah. Oba pa spregledala, da je obstoj metanorme, ki daje
odgovor na vprašanje prava samega prava, hkrati nujen in nemožen. Če-
prav vsa logika delovanja prava venomer terja odgovor na vprašanje izvora
prava, je obstoj nekega pravnega metajezika seveda nemožen: kot je ne-
možno znotraj jezika dajati odgovor na izvor samega jezika, tudi znotraj
prava ne moremo najti odgovor na vprašanje izvora prava.
Zato je edini možni odgovor na zastavljeno vprašanje Kantova teza,
da je prepovedano spraševati o izvoru prava; vsak odgovor je namreč
nemogoč. Po Kantu je edini možen izvor prava neko zlo, nek prazločin.
Vsi odgovori na to temeljno vprašanje, ki iščejo izvor v bogu, naravi,
državi. .., samo skušajo zapolniti travmatično točko samega prava. Na
to tezo se navezuje tudi Benjamin v eseju Zur kritik der Gewalt, kjer
je poskušal dati »kritiko nasilja v pravu« ter preko tega kritiko parla-
mentarne demokracije.
Benjaminova kritika nasilja v pravu
Najprej je potrebno poudariti, da je Benjamin tekst objavil leta
1921, torej v času med obema vojnama, ko se je vedno bolj kazala kriza
evropskega liberalnega modela parlamentarne demokracije. Gre za ob-
dobje, ko so bile aktualne razprave o generalnem štrajku, smrtni kazni,
pravici do kaznovanja, anti-militarizmu, torej kritike nekega realnega
nasilja. Benjaminova kritika pa je želela opozoriti na neko drugo di-
menzijo nasilja v pravu — na nasilje, ki je prisotno v trenutku osnova-
nja prava, in na nasilje, ki se veže na njegovo ohranjanje.
Benjamin izhaja iz teze, da je pravo vselej neka avtorizirana sila:
sila, ki upravičuje samo sebe ali pa je opravičena z lastno uporabo, tudi
E 91
RENATA SALECL
Če je to dojeto kot nepravično in neopravičljivo. Na to silo, ki je pri-
sotna v pravu, kaže že sam pojem »uveljavljanje prava«, s katerim prav-
na praksa opisuje svoje postopke. Ko govorimo, da uveljavljamo pravo,
s tem. že predpostavljamo neko moč, silo, s katero bomo to storili. Ob
tem pa ne gre samo za moč organov oblasti, ki bodo pravo uveljavili,
ampak tudi za moč samega prava, za njegovo notranjo silo, ki to nare-
kuje. (Gewalt je namreč oboje — nasilje in legitimna moč avtoritete.)
Glede legitimacije sile se ločita teoriji naravnega in pozitivnega
prava. Za naravno pravo je sila naravna danost, po tej teoriji je dovolje-
na uporaba nasilnih sredstev takrat, ko gre za pravične cilje. Za pozi-
tivno pravo pa je sila zgodovinski proizvod. Ce naravno pravo presoja
pravičnost ciljev, pa pozitivno pravo presoja pravno veljavnost sred-
stev. Naravno pravo razlikuje silo glede na pravične in nepravične cilje,
pozitivno pravo pa zahteva od vsake sile potrditev o njenem zgodovin-
skem prazačetku — »hipotetično razdelitev sile je potemtakem potreb-
no utemeljevati v obstoju ali neobstoj u splošnega zgodovinskega prizna-
nja njihovih ciljev. Cilji, ki so oropani tega priznanja, se lahko imenu-
jejo naravni cilji, ostali pa pravni cilji.«'
V sodobnem evropskem pravu je prisotna tendenca, da se posamez-
niku kot pravnemu subjektu ne priznajo naravni cilji v primerih, ko
bi se ti cilji lahko dosegli z nasiljem. »Splošna maksima evropskega
zakonodajstva bi se lahko formulirala tako: vsi naravni cilji posamez-
nika se morajo spopasti s pravnimi cilji, če se izvršujejo z večjo ali
manjšo silo.«' Pravo tako dojema silo v rokah posameznika kot nevarnost
za pravni red.
Po Benjaminu se interes prava za monopolizacijo sile proti posa-
mezniku ne da razložiti z namero, da se zaščitijo pravni cilji, ampak
s tem, da se zaščiti samo pravo. Vsaka sila preti, da bo postavila pravo
(npr. dejanje velikega zločinca preti, da bo postavilo novo pravo), ob-
stoječe pravo pa se temu izogne tako, da posameznika, ki teži k določe-
nim naravnim ciljem, prizna za pravni subjekt in tako omeji. Podobno
je z državo: slednja prizna npr. pravico do vodenja vojne, pravico do
stavke, ker se boji sile, ki bi lahko postavila novo pravo: s tem ko npr.
prizna pravico do stavke, pa to drugo silo omeji.
Benjamin loči med silo prava kot legitimne oblasti in nekim prvot-
nim izvirnim nasiljem, ki je to avtoriteto osnovalo. Bistveno za to na-
silje, ki je vezano na osnovanje prava, je, da ni avtorizirano z neko pred-
hodno legitimnostjo, tako da v tem iniciacijskem trenutku ni niti legal-
no niti ilegalno oz. ni niti pravično niti nepravično. Lahko rečemo, da
je v tem trenutku osnovanja prava prisotna performativna moč, ki je
neodvisna od nekega predhodnega zakona. Poleg utemeljujočega nasilja,
ki postavlja in osnuje pravo, pa Benjamin loči še nasilje, ki pravo ohra-
nja, potrjuje in zagotavlja njegovo uveljavljanje. »Ce se od sile, ki
postavlja pravo, zahteva, da se potrdi z zmago, je druga omejena s tem,
da si ne sme postavljati novih ciljev.«^ To pomeni, da sila, ki pravo
' Walter Benjamin: Zur Kritik der Gewalt, 1921, cit. po Uz kritiku sile, Zagreb,
1971, str. 7.
' Ibid, str. 8.
^ Ibid, str. 13.
92 E
NASILJE IN DEMOKRACIJA
ohranja, ne sme delovati na način, da bi osnovala novo pravo, ampali
le tako, da ohranja že osnovano pravo.
Pri osnovanju prava imamo opraviti s pravno-simbolnim nasiljem,
s per formativnim nasiljem, ki šele določa interpretativno branje prava.
Ta performativni akt je isti kot v primeru revolucije ali oblikovanja države:
v vseh teli primerih gre za to, da jih lahko interpretiramo šele za nazaj.
Nek interpretativni vzorec ni obstajal pred dejanjem (npr. pred osnova-
njem prava, države), ampak je proizveden po njem, da bi dal pomen in
predvsem legitimnost nasilju, ki je med drugim proizvedlo tudi sam ta
interpretativni model. Pri osnovanju prava in tudi države imamo tako
opraviti z nekim diskurzom samolegitimacije, ki opraviči akt nasilja, skozi
katerega je bilo pravo (ali država) proizvedeno.
Ob performativnem aktu, ki postavlja pravo, gre za to, da subjekt
tega akta postopa tako kot človek pri Kafki, ki ne more videti oz. razumeti
zakona natanko zato, ker je prav on tisti, ki ga mora oblikovati. Z istim
paradoksom imamo opraviti v pravu: nedostopna transcendenca zakona,
pred katero »človek« stoji, se kaže neskončno transcendentna prav kolikor
je odvisna samo od njega, od performativnega akta, ki ga postavlja. Po
Derridaju je zakon transcendenten, nasilen in nenasilen, ker je odvisen od
tega, kdo je pred njim — in mu je zato predhoden —, pd tega, kdo ga
proizvaja, postavlja, avtorizira v absolutnem performativu, katerega pri-
sotnost mu vselej uhaja. Pravo je transcendentno in teološko, in zato mora
vedno šele priti, vedno je obljubljeno, ker je imanentno, končno in zato
vselej že preteklo. Samo to 'šele pride' (yet-to-come) bo proizvedlo inteli-
gibilnost ali interpretativnost tega prava.
Pravo mora po tem. ko je bilo osnovano, svoj obstoj ohraniti. Bistvo
prava zato ni prepoved, ampak ohranjanje in potrditev lastne sile. Ob afir-
maciji prava pa imamo na nek način opraviti z nasiljem brez osnove; to.
da se neko pravo osnuje, namreč izhaja samo iz njega samega. »Zakoni
niso niti legalni niti ilegalni v svojem trenutku osnovanja.« Iz tega izhaja,
da je njihova končna osnovanost po definiciji neosnovana. In prav zato je
Kant prepovedal spraševanje o izvoru zakonov.
»Vloga sile v postavljanju prava je v tem smislu dvojna, ker postav-
ljanje prava teži k tistemu, kar se utrjuje kot pravo, kot svojemu cilju s
silo kot sredstvom, vendar se v trenutku utrjevanja cilja kot prava ne od-
reka sile, ampak jo šele sedaj, v strogem smislu in to neposredno, postavlja
kot pravo, utrjuje kot pravo pod imenom moči cilj, ki namreč ni oropan
sile in neodvisen, ampak nujno in globoko nanjo vezan. Postavljanje prava
je postavljanje moči in kot tako dejanje neposrednega razodevanja sile.
Pravičnost je načelo povsem božanskega postavljanja ciljev, moč pa je na-
čelo povsem mitskega postavljanja prava.«^
^ Cf. Jacques Derrida: Force of Law: The >>Mistical Foundation of Authority«,
referat na konferenci »Deconstruction and the Possibility of Justice«, Cordozo School
of Law, New York, 1989. »V samem pravu je to, kar suspendira pravo. Prekinja
utemeljeno pravo zato, da bi osnovalo drugo. Ta trenutek suspenza, ta epohe, ta
utemeljujoči ali revolucionarni trenutek prava, je trenutek ne-prava v pravu. Takšna
je cela zgodovina prava. Ta trenutek se vedno zgodi in se nikoli ne zgodi. Je trenutek,
v katerem utemeljitev prava obvisi v praznem ali nad breznom, suspendirana s
čistim performativnim aktom, ki mu ne bo treba nikomur ali pred nikomur odgo-
varjati.« (ibid.)
' Benjamin, ibid., str. 20.
E 93
RENATA SALECL
Pravo in pravica
Postavlja se vprašanje, kakšna je razlika med pravom in pravico, za-
kaj je postavljanje prava mitsko, postavljanje pravice pa božansko. Ali je
pravo pravično? Filozofija prava, ki se je ukvarjala s temi vprašanji, je
morala vselej priznati, da ni nekih definitivnih kriterijev, kako ločiti pravo
in pravico. Tako Montaigne pravi, da zakoni niso v sebi pravični, ampak so
pravični zato, ker so zakoni. Za Pascala pa je osnova pravičnosti navada,
iz česar tudi on izpelje tezo o mistični osnovi avtoritete prava.
Bistveno je, da ohranimo razliko med pravom in pravico. Odločitev
med pravico in nepravico namreč nikoli ni vezana na zakon. »Pravica se
vselej naslavlja na singularnost, na singularnost drugega, četudi se pote-
guje za univerzalnost.«'^ Za sodnikovo odločitev, da je pravična, ni dovolj
le, da sledi črki zakona, ampak mora svojo veljavo potrditi skozi »reinstitu-
cijski akt interpretacije«. Ustvariti se mora iluzija, kot da zakon prej ni
obstajal, kot da sodnik sam v vsakem primeru zakone na novo izumlja
in na nek način deluje kot analitik, ko interpretira subjektov govor. Stanley
Fish to imenuje trenutek »nove presoje«. Za »novo presojo« je značilno,
da kljub temu, da je utemeljena v nekem zakonu (in se na zakon sklicuje),
v trenutku sodnikove interpretacije zakon na novo potrjuje, izumlja. Če-
prav sodnikova odločitev zakon ohranja, ga istočasno tudi ruši, da ga lahko
znova izumi in upi'aviči.
Razlika med zakonom in pravico je enaka razliki med vednostjo (S2)
in dejanjem (Si): pravica je odločitev, dejanje, ki ga nikoli ne moreš do
konca utemeljiti. Kot takšna je pravica nemogoča: sodnik se mora v svoji
sodbi opreti na zakon (vednost), toda pravičnost njegove odločitve je de-
janje, ki se ne da zvesti na zakon, ampak je trenutek singularnosti in
naključja. Zato, ker je pravica element nemožnega, nedoločljivega, ne mo-
remo govoriti o pravičnih odločitvah.
Lahko rečemo, da je element pravice v pravu lacanovsko Realno:
čeprav je vselej prisotno, se ga ne da interpretirati, določiti. Derrida to
imenuje neke vrste norost, mističnost, ki je prisotna v »ideji pravice«.
Ta vrsta pravice, ki ni pravo, je zanj tisti moment dekonstrukcije, ki
je na delu v pravu, v sami zgodovini prava ter v zgodovini nasploh.
In natanko to je Lacanovsko Realno — neznosno mesto v simbolni
stiukturi, travmatična točka, ki dobi pomen šele iz simbolizacije. To
mesto Realnega v pravu pa zavzema prav pravičnost. Za Realno je bi-
stveno, da način njegove simbolizacije nikakor ni vpisan v samo Realno,
marveč je vselej radikalno kontingenten. Tudi pravičnost je vselej pri-
sotna kot nek neujemljivi moment prava in njena simbolizacija ne
izhaja iz nje same. Kaj je pravičnost prava, je namreč vselej radikalno
kontingentno. Pri Realnem imamo opraviti z neko dvojnostjo: kot smo
že dejali. Realnemu podeli pomen šele simbohzacija, je torej produkt
simbolizacije, hkrati pa na nek način predhodi simbolnemu, je namreč
tisto, kar šele strukturira samo simbolno. Ce se vrnemo k pravici, lahko
rečemo, da na eni strani šele simbolizacija (pravo) pravici podeli pomen,
toda na drugi strani pravica kot nek neartikuliran element predstavlja
luknjo, okoli katere se strukturira samo pravo.
' Derrida, ibid.
94 E
NASILJE IN DEMOKRACIJA
Nasilje v sodobni demokraciji
Problem sodobne demokracije je za Benjamina problem odsotnosti
meje med obema vrstama nasilja v pravu: osnujočim in ohranjajočim. To
se najbolj kaže v vlogi sodobne policije — čeprav je naloga policije, da
ohranja pravo, si sodobna policija vedno bolj lasti pravico, da zakone,
pravilnike, sama izumlja. Lahko rečemo, da je policija odpravila ločitev
med osnujočim in ohranjajočim nasiljem prava s tem, ko je odpravila lo-
čitev med postavljanjem zakonov in uveljavljanjem zakonov.
Po Benjaminu pomeni takšna vloga policije degeneracijo pojma na-
silja v sodobnih demokracijah. Zakaj? V absolutnih monarhijah sta zako-
nodajna in izvršna oblast združeni, zato je v njih normalno, da se policija
poslužuje tudi utemeljujočega nasilja, da npr. izumlja zakone, ker je to v
skladu z idejo absolutne monarhije. Nasprotno pa tovrstno nasilje ni združ-
ljivo z duhom demokracije in je zaradi predpostavke o ločitvi med zako-
nodajno in izvršno oblastjo neligitimno, da policija namesto uveljavljanja
zakona zakon izumlja. Iz tega po Benjaminu sledi dvoje: 1) demokracija
je degeneracija prava in nasilja prava, 2) ni še nobene demokracije, vredne
tega imena.
Problem parlamentarne demokracije je, da pozablja, da je bila sama
rojena skozi nasilje in skuša zanikati njegov pozitivni pomen. Po Benja-
minu to ni psihološka slabost demokracije, ampak del njene strukture. Ker
je nenasilna rešitev problemov možna le v privatnem svetu, kjer gre za
ljubezen, simpatijo, ne pa v družbi, demokraciji ne uspe rešiti političnih
konfliktov s pomočjo nenasilnih govorov, diskusij, skratka skozi poskus na-
rediti liberalno demokracijo učinkovito. »Pogodba, ki ne bi imela nasilja
kot svoj izvor in rezultat, ne obstaja«. Prav to konstitutivno vlogo nasilja
pa skuša demokracija zanikati. »Ce v pravni situaciji izgine zavest o la-
tentni prisotnosti sile, potem ona propada. Primer tega so danes parla-
menti. Oni nudijo znan bedni prizor, ker niso znali ohraniti zavesti o
revolucionarnih močeh, katerim dolgujejo svoj obstoj.«'
Za razumevanje Benjaminove kritike nasilja v pravu je bistvena nje-
gova teza o razliki med božanskim in mitičnem v pravu. Tako pravi, da o
upravičenosti sredstev in o pravičnosti ciljev nikoli ne odloča razum, am-
pak o prvem sila usode, o drugem pa bog. »Ce mitska sila postavlja pravo,
božanska uničuje pravo, če mitska postavlja meje, božanska brezmejno uni-
čuje, če mitska sila obtožuje in nalaga spokoritev, božanska osvobaja od
spokoritve, če mitska preti, božanska udarja, če je ta krvava, ona ubija
brez krvi.«®
' Benjamin, ibid., str. 14.
® Ibid., str. 21 in še: »Ukinjanje pravne sile se zvaja na okrivljanje samega
naravnega življenja, to nedolžnega in nesrečnega človeka izroča spokoritvi, ki »spo-
korjuje« njegovo krivdo — in osvoboja krivca, toda ne krivde, ampak prava. ...
Mitska sila je krvava sila nad čistim življenjem zaradi same sebe, božanska je čista
sila nad vsakršnim življenjem zaradi živega človeka. Prva zahteva žrtve, druga jih
jemlje.« (str. 21, 22)
Zanimiva je tudi Benjaminova kritika sodobnega pojma svetosti življenja, ki
zadeva vse življenje (človeka, živali, rastlin). Po Benjaminu je namreč ►►lažno in
nizko, če samo obstajanje stoji nad pravičnim obstajanjem, če obstajanje ne pomeni
nič drugega kot golega življenja.« Teza zagovornikov svetosti življenja namreč pred-
postavlja, da je »neobstoj človeka nekaj strašnejšega kot še-neobstoj pravičnega
človeka.« Pri človeku sveto ne more biti njegovo telesno življenje, sveta je lahko
le pravica v njegovem življenju. Tisto, kar naredi iz živega bitja človeka je njegov
E 95
RENATA SALECL
Ce je mistično nasilje tisto, ki postavlja pravo, pa je božansko nasilje
element destrukcije v pravu. Zopet imamo opravka z razliko med pravom
in pravico: tako je pravica na ravni božjega, pravo pa na ravni mitičnega.
Gre za dva neločljivo povezana principa: na eni strani imamo oblast kot
princip mitičnega postavljanja prava, na drugi pa pravico kot princip bož-
jega postavljanja ciljev. In pravica oz. božanski princip je tisti element, ki
od znotraj maje pravo.
V	zaključku eseja Benjamin pravi: »Kritika sile je filozofija njene
zgodovine, 'Filozofija' te zgodovine zato, ker le ideja njenega porekla omo-
goča kritično, jasno in odvezujoče stališče do njenih zgodovinskih pojavov.«
Ob tem se takoj zastavi vprašanje, ali je pravo vezano le na nenehni tok
svojega postavljanja in ukinjanja, ko ena sila zamenja drugo? Benjaminov
odgovor bi bil, da je to sicer dejstvo, ki pa bo preseženo v »novem zgodovin-
skem obdobju«. Slednje bo namreč zasnovano na »preboju tega kroga
mitskih pravnih oblik, na ukinjanju prava skupno s silami, na katere je
pravo napoteno kot tudi one nanj, torej nazadnje državne oblasti. Ce je
ta oblast mita ponekod v sedanjosti že zlomljena, potem to novo ni tako
nepojmljivo daleč, da bi bila vsaka beseda proti pravu oropana smisla.
No, če je sili tudi z druge strani prava zagotovljena ureditev čiste nepo-
sredne sile, je to dokaz, da je in kako je možna revolucionarna sila, kar je
ime najvišjega razodevanja čiste sile človeka.«'
Benjamin tako pride do zaključka, da je potrebno ovreči vso mitsko
silo, ki postavlja pravo, in tudi tisto silo, ki pravo ohranja, da bi lahko
zavladala božanska sila. »Znova se božanski sili odpirajo vse večne oblike,
ki jih je mit ponižal do svojih bastardov s pravom.-« Benjamin božansko
silo proglasi za vladajočo in sicer kolikor je »znamenje in pečat, nikoli pa
sredstvo svete izvršitve.«
Po Benjaminu je zgodovina prava propad od svojega izvora. In enako
lahko rečemo tudi za parlamentarno demokracijo. V obeh primerih gre za
pozabo — in sicer pozabo nasilja. (Ob tem je potrebno poudariti, da na-
silju, ki postavlja pravo, ni treba biti neposredno prisotno v pravu, npr.
v pogodbi. Prihaja namreč do zamenjave, namesto prisotnosti nasilja v po-
godbi imamo tako le še predstavo (reprezentacijo) nasilja). Popolna pozaba
nasilja pa po Benjaminu pomeni propad. In ta propad je danes na delu v
parlamentarni demokraciji, ko je le-ta pozabila na nasilje, iz katerega se
je rodila.
V	zadnji instanci se Benjaminova kritika nasilja izteče v zahtevo po
manifestaciji nasilja, ki ne bi bilo sredstvo za dosego cilja. Lahko rečemo,
da mu gre za »pravico hrez prava«, za pravico kot cilj, ki ni več vezana na
osvajanje prava. Gre mu za silo, ki ne bo več skušala osnovati države in
novega prava — njegove sanje so nova politična era, ko politika ne bo
vezana na državno kontrolo.
Benjaminova kritika sodobne demokracije seveda ne da odgovora na
vprašanje, kaj je alternativa demokraciji, katera oblika družbene organi-
zacije je »boljša«. Benjamin namreč ne vidi, da demokraciji prav zani-
kanje nasilja omogoča, da družbeno nasilje omeji. Sele v imenu te fikcije,
potencial pravice, potencial človeka, ki je zavezan pravici. Lahko bi tudi rekli, da
ni človeka brez prava in zato svetost ne more izhajati iz golega življenja. Benjamin
opozarja da je to kar se po novem proglaša za sveto — namreč golo življenje — po
starem mitskem pojmovanju označeno za izvor krivde.
' Ibid., str. 24.
96 E
NASILJE IN DEMOKRACIJA
torej zanikanja konstitutivnega elementa nasilja v sami demokraciji (in
tudi pravu), lahko demokracija nekaj naredi. Gre namreč za to, da če hočeš
omejiti nasilje, se moraš delati, kot da ga ni. Benjamin v klasični marksi-
stični tradiciji še vedno predpostavlja neko silo, ki bo »prava«, revolu-
cionarna, in bo preobrnila tok zgodovine, in ne vidi, da je bistvo demo-
kracije prav v tem, da nikoli ni vredna svojega imena.
V kakšnem razmerju je ta omejitev nasilja v demokraciji do perfor-
mativnega kroga, s katerim neka oblast za nazaj legitimira nasilje, ki jo je
vzpostavilo? Gre za nadaljevanje iste logike, ali pa je omejitev nasilja v
demokraciji prav omejitev performativne logike, s katero se nasilje naredi
»nevidno« tako, da si priskrbi naknadno legitimacijo?
(se nadaljuje)	Renata Salecl
E 97
o KAZiM KOT IZSTOPAJOČI OBLIKI
PRISILE V DRUŽBAH »REALNE«
DEMOKRACIJE
Obstaja mnoštvo razlogov, zaradi katerih vprašanje kazni malodane
nepretrgoma vznika v, na prvi pogled, povsem raznorodnih problemskih
sklopih, ki sicer na ta ali oni način uklenjajo našo pozornost. V družbah,
ki vsaj na manifestni ravni čislajo demokratične ustanove, svobodo posa-
meznika, človekove pravice idr., je namreč kazen marsikomu' videti kot
težko dojemljiv — in še težje sprejemljiv — tujek, kot svojevrstni »osmi
potnik«, prikazen, katere časovno-prostorska provenienca se zdi neizpeljiva
iz kroga njene aktualne prezence. Misel (ali morda pogled) na prakso »na-
klepnega zadajanja bolečine/zla« često predrami neprijetne občutke (ne-
mara celo skrupule vesti), vse to pa nadalje sproži plaz vprašanj v zvezi z
legitimnostjo/upravičenostjo, pravičnostjo, koristnostjo kazni, pa seveda
njenih ciljev in razlogov. Tudi na bolj prozaični ravni »umazane« prakse
se kaznovanje nemalokrat znajde v središču zanimanja: v mislih imamo
govorjenje o naraščujočih stopnjah kriminalitete, o dozdevni neučinkovi-
tosti^ tradicionalnih mehanizmov družbenega nadzorstva; tarnanje pa se
praviloma izteče v priporočilo najraznovrstnejših reform, nedvomno zelo
zapeljivih na papirju, ki pa se tako pogosto razblinijo ob dotiku s stvar-
nostjo družbenega življenja, kjer zato ne proizvedejo nikakršnih^ ali pa
' O potrebi upravičevanja kaznovalne prakse prim. T. Honderich, Punishment,
The Supposed Justifications. Polity Press. Cambridge 19!i9, str. 11—14.
2 V novejšem času so doživele pravi razcvet teorije, ki ne očitajo instancam
družbenega nadzorstva le neučinkovitosti, temveč jim pripisujejo celo neposredno
odgovornost za (re)produkcijo prestopništva. Kazen naj bi namreč »etiketirala« po-
sameznika, ki je imel pač to smolo, da se je zapletel v mreže organov kazenskega
pregona, mu s tem vsilila negativno identiteto ter izzvala tako rekoč njegovo izobče-
nje iz polja družbenega. Vse to kajpada močno oteži ponovno vključitev prestopnika
s prestano kaznijo v svet »lojalnih državljanov« in ga po drugi strani malodane ne-
zadržno potiska v brezno kriminala. Da imamo tu opraviti z idejami, ki niso nove,
postane jasno že ob bežnem prelistanju Hugojevega dela Nesrečniki, v katerem se
v usodi Jeana Valjeana zelo plastično zrcali omenjeni tok razmišljanja.
^ Kar zadeva model rehabilitacije (kazen naj poboljša/popravi prestopnika, da
ne bo več ponovil kaznivega dejanja), Cusson denimo govori o »učinku nič«; uvedba
rehabilitativnih ukrepov v sistem kaznovalne justice na globalni ravni ni vplivala
na stopnjo povratništva: le-ta ostaja na ravni celotne populacije prestopnikov enaka
tisti, ki bi jo sicer pričakovali glede na njihove izhodiščne lastnosti. Prim. M. Cusson,
Le contrôle social du crime. PUF, Paris 1983, str. ;П—42.
E 99
ZORAN KANDUC
Zgolj povsem nasprotne" učinke.
Po vsem tem najbrž ne preseneča pogostost ocen. ki kazen izrišejo kot
nekoristno oz. naravnost afunkcionalno (tudi »iracionalno«) obliko krute
represije, ki se nanjo za nameček navezujejo — z »znanstvenega« stališča
— več kot sumljiva pojmovna določila kot »odgovornost«, »krivda «, »svo-
bodna volja« itd.^ Ce je, denimo, svoboda zgolj ideološka utvara, umeščena
v razsežnost samodoživljanja dozdevno »svobodnega« posameznika, ki pač
ne dojame oz. prepozna svoje fatalne programiranosti, vpisane v strukture,
ki ga obvladujejo za »hrbtom zavesti«, postane kajpak tudi moralno nedo-
pustno kaznovati nekoga, ki je v resnici zgolj tragična žrtev, determinirana
na ravni svoje psihične ekonomije, pogojena s svojim družbenim poreklom,
manipulirana s strani družbenih sil oz., z eno besedo, »sistemsko« naddolo-
čena. Kaj bi bilo potemtakem sploh še lahko bolj samoumevno (v luči
nakazanega toka razmišljanja) od artikulacije niza vprašanj à la »zakaj
kaznovati, ne pa pomagati prestopniku, da bi stopil na sončno stran Zako-
na«, »zakaj barbarsko maščevati nekaj, česar itak ni moč odpraviti, ker je
pač neizbrisljivo vrezano v enkratnost zgodovinskega dogajanja«, »zakaj
gledati nazaj in ne naprej«, »zakaj podvajati količino zla« itd.? V nada-
ljevanju bomo nekoliko podrobneje osvetlili logiko tovrstnih vprašanj in
njihove utemeljenosti, ob tem pa seveda opozorili na nekatere ključne opor-
ne točke za razumevanje fenomena kazni. Nekakšno »rdečo nit« pričujo-
čega prispevka pa predstavlja kritična prevetritev stališča, ki bi se, v ne-
koliko poenostavljeni obliki, glasilo takole: ker je kazen kot zakrinkano
maščevanje nesprejemljiva, jo kaže ukiniti/nadomestiti z rehabilitativnim
ukrepom, tj. s pomočjo prestopniku, ki ga je treba »ozdraviti « oz. spreme-
niti v lojalnega državljana — na mesto kazni kot obliki ukinjanja prestop-
ka naj skratka stopi terapija kot oblika ukinjanja VZROKOV protiprav-
nega ravnanja.
1. Kazen v maščevanju — maščevanje v kazni
Kazen se zelo pogosto, na ta ali oni način, postavlja v zvezo z mašče-
vanjem: poudarki tovrstnih primerjanj oz. zoperstavljanj so razumljivo
precej raznoliki, a bi jih vseeno lahko razvrstili v okrožji dveh značilnih
pristopov:
a) kazen je zgolj zakamuflirano maščevanje, nekakšen drobec »nara-
ve« (v smislu odbleska primitivne sle po vrnitvi zlega z zlom oz., če upo-
' v tej zvezi se pogosto uporablja izraz »upor dejstev«. Vpeljava t. i. alternativ
zaporni kazni je denimo privedla do stanja, v katerem se tisti, ki bi pod »etarim re-
žimom« dobili zaporno kazen, tudi zdaj ne obravnavajo nič drugače, onim pa, ki bi
poprej prejeli le simbolično kazen, se v novih okoliščinah naprti še »alternativno
sankcijo«. Prim. M. Cusson, Pourquoi Punir?. Dalloz, Paris 1987, str. 11—13.
' »Beseda pravica vznejevolji znanstvenika. Kirurga nikdar ne vprašamo, ali je
neka operacija raka pravična. Nobenemu zdravniku ne bomo očitali, da predpisana
doza penicilina ne ustreza zahtevam pravice. Podobno nesmiselna so behavioristič-
nemu znanstveniku videti sklicevanja na pravico v primerih, ko gre zgolj za razmi-
slek kaj storiti z osebo, ki se ne more upreti vzgibu, da bi kradla ali ubijala. Tovrstno
vedenje mora biti nadzorovano, zaustavljeno. Tu gre za vprašanje javne varnosti,
prijateljskega sožitja, ne pa za pravico... (...) Biti proti kaznovanju ni čustveno
prepričanje, temveč logični sklep, ki sledi iz znanstvenega izkustva.« K. Menninger,
The Crime of Punishment. The Viking Press. New York 1966, str. 17, str. 204.
ino E
o KAZNI KOT IZSTOPAJOČI OBLIKI PRISILE . . .
rabimo izrazje talionskega načela, zoba z zobom, očesa z očesom) v nežnem
tkivu omike in potemtakem svojevrsten arhaizem, atavizem iz preteklih
obdobij
b) kazen nima ničesar opraviti z maščevanjem oz. le-tega že po defi-
niciji izključuje.
Ce je prvo stališče še zlasti pri srcu kritikom kazni, drugo pa njenim
zagovornikom, kaže v nadaljevanju vendarle izpostaviti ravno točko nju-
nega križanja: dejstvo, da je kazen v tesni zvezi z maščevanjem, namreč
še ne pomeni, da gre tu zgolj za primitivni, barbarski anahronizem.
Najprej je zato treba ugotoviti, da obstaja med maščevanjem in kazno-
vanjem razmerje funkcionalne ekvivalence: oba načina družbenega odziva
na storjeni zločin opravljata podobni vlogi in sta zatorej — kot kažejo tudi
antropološke raziskave' —■ medsebojno zamenljiva. Tudi maščevanje je
namreč — podobno kot kazen — po eni strani v službi retribucije, po drugi
strani pa prispeva tudi k večji stopnji varnosti v dani družbeni skupnosti,
kot, denimo, ugotavlja tudi M. Mauss: »Obstoj krvnega maščevanja zado-
šča za zaščito družbe pred prepogostimi umori.«® (Pomen utilitarnih nasled-
kov vzajemnega zastraševanja se, mimogrede, nazorno razodene tudi na
ravni mednarodnih odnosov, kjer sorazmerna uravnovešenost moči poli-
tičnih sovražnikov — ob predpostavki, da se bo vsaka stran z odporom od-
zvala na napad — pogosto deluje kot garant miru). Maščevanje se namreč
umešča v širši okvir komutativne logike oz., drugače rečeno, v splošno eko-
nomijo vzajemnih odnosov. V tej zvezi bi nemara lahko razločili pozitivno
in negativno recipročnost; v okrožju prve se menjujejo pozitivno vredno-
tene dobrine (npr. ženske, blago, storitve itd.), na ravni druge pa entitete
z negativnim vrednostnim predznakom (npr. udarci, odvzemi življenja itd.).
Prav zato se zločin tako pogosto tolmači kot dolg, ki pa ima vendarle to
posebnost, da ga dolžnik plača z dejavnim posredovanjem upnika/mašče-
valca. Podobno kot neko potrošno dobrino kupimo z nečim, kar ima na
ravni uporabne vrednosti popolnoma drugačne čutno zaznavne lastnosti,
tudi zločin (npr. neko posilstvo) navadno plačamo z nečim, kar se od njega
radikalno razlikuje: tudi negativna recipročnost namreč v prvi vrsti meri
' Tradicionalna pravna zgodovina, sicer v marsičem dedič evolucionizma 19. sto-
letja, izhaja iz teze, da kaže ravno v maščevanju iskati izvor kaznovanja. Wester-
marck je npr. prepričan, da so se naša razumevanja pravičnega in nepravičnega po-
rodila iz stališča, da je treba na zlo odgovoriti z zlim. Prim. E. Westermarck, The
Origin and Development of the Moral Ideas, Macmillan. London 1908. str. 96. J. 'F.
Stephen, sloviti viktorijanski sodnik, npr. meni, da je eno izmed opravil kazenskega
prava tudi v tem, da poteši željo po maščevanju, pri čemer primerja odnos med
slo po maščevanju in kazenskim pravom z razmerjem med spolnim poželenjem in
institucijo zakonske zveze. Prim. J. F. Stephan. General View of the Criminal Law
of England. London 186.S, str. 99: cit. po Honderich. str. 2,35.
Za sodobnejšo različico tovrstnega razmišljanja prim. R. Girard. La violence et
le sacré. Grasset, Paris 1972, str. 32: »V kazenskem pravu ni nobenega načela pravice,
ki bi se bistveno razlikovalo od načela, ki je vsebovano v maščevanju. V obeh pri-
merih je na delu isti princip, namreč retribucija, prisilna vzajemnost. Ce je to na-
čelo pravično, potem lahko govorimo o pravici tudi v zvezi z maščevanjem, če pa
to ne drži, pravice tudi v kaznovanju ne bomo našli.« Prim, tudi Honderichovo tezo o
potešitvi »grievance-desire.s« kot »resnici retributivizma« in »edinem moralnem opra-
vičilu kazenskega prava« (Honderich str. 231—237).
' Prim. npr. E. A. Hoebel. The Law of Primitive Man. Atheneum, New York
19.54: R. Verdier (ed.). La vengeance. Vol. I, Cujas, Paris 1980.
' M. Mau.ss, La religion et les origines du droit pénal, II. Revue de l'histoire des
religions, V. 35. 1987, str. 31—60; cit. po Cu.sson 1987. str. 38.
E 101
ZORAN KANDUC
nil vrednostno ekvivalenco predmetov menjave. Bržčas ne bi storili prehude
napake, če bi izrekli domnevo, da nam izraz maščevanje često evocira po-
dobo zagrizenega posameznika, ki ga nekakšna nezaustavljiva sla priganja
k realizaciji ustreznega dejanja. Podrobnejše analize' primerov maščevanja
v družbah, kjer ne obstaja sistem kazenskega prava, podprt s strani repre-
sivnih aparatov države, pa so pokazale, da je njihova motivacijska struk-
tura vendarle neprimerno bolj zapletena. Na ravni svoje hotenjske »pod-
stati« maščevalec prej spominja na obotavljivega Hamleta kot na odločnost
grofa Monte-Crista. Daleč od tega, da bi bilo dejanje maščevanja presli-
kava nekakšnega naravnega, krvoločnega nagona ali morda reperkusija
zatrte animalne infrastrukture človeka, gre tu predvsem za izpolnitev mo-
ralne dolžnosti. Antropologi, ki opisujejo tovrstne prakse v »primitivnih«
družbah, govorijo v tej zvezi o »■ sveti dolžnosti«, »strogi dolžnosti«, »impe-
rativu« itd. V takem kontekstu je maščevanje vselej dobro dejanje (v
pomenu ravnanja v skladu s normiranim), njegova opustitev pa ima kot
aksiološko negativna različica ravnanja za posledico niz moralnih sankcij
(grajo, izločitev, izogibanje, posmehovanje tistemu, ki ni bil kos zadani na-
logi itd.). Iz izrćizov kot » oprati sramoto« ipd. bi lahko nadalje sklepali, da
se na maščevanje navezuje še vprašanje časti. Številne zgodlse o duhovih,
ki oklevajoče dvomljivce priganjajo k »passage à l'acte«, razkrivajo mašče-
vanje tudi kot izraz dolžnosti do pokojnika, ki mora toliko časa bloditi v
prostoru med dvema smrtema. dokler računi v tostranstvu niso poravnani,
kar pa je ravno dolžnost živih. V tem smislu bi kazalo pritrditi Glotzu,'"
ki meni, da je dolžnost maščevanja na nek način razširitev medsebojne
pomoči, ki si jo dolgujejo sorodniki.
Iz povedanega bi torej lahko izpostavili naslednje dejstvo: maščevanje
se ne izvrši v nekem naravnem stanju, normativnemu vakuumu, temveč je
v prvi vrsti moralna dolžnost, oprta na razsežnost družinske solidarnosti in
zvezana s sankcijami, ki prizadenejo čast tistega, ki bi se ji izneveril."
Čeravno bi lahko potemtakem tako maščevanje kakor tudi kazen umestili v
logično-pomenski prostor nadpomenke »povračilo«.implicira kazen ven-
darle pomembne prednosti, kolikor pač nastopi kot izraz intervencije »ne-
pristranskega in neprizadetega tretjega« v sporno razmerje dveh strank.
Nekemu posegu »tretjega« pa bomo — v »behavioristični«'^ terminologiji
— pripi.sali atribut »nepristranosti(ki logično zaobsega tudi »nepriza-
dctost«), če ohrani svojo istovetnost navzlic morebitni zamenjavi vlog med
strankama v sporu in tudi po nadomestitvi sodnika S z drugim sodnikom
S'. Trditev, da je sodnikova intervencija »nezainteresirana« (za razliko od
»zainteresiranega« dejanja maščevalca), je strogo vzeto seveda napačna:
vsako človeško dejanje namreč predpostavlja voljo, le-ta pa določeno
namero oz. »interes«; tudi sodnikovo dejanje kot pravni akt par excellence
izhaja iz svojevrstne želje (pravično razrešili dano interesno polarizacijo),
spremlja pa ga kajpak tudi specifično uživanje. Poleg tega pa sodnikovo
' Prim. Westermarclí str. 484, Verdier str. 20. H. Kelsen. Society and Nature.
University of Chicago Press. Chicago 1943; G. Glotz, La solidarité de la famille dans
le droit criminel en Grece. A. Fontemoing. Paris 1904, str. 92—93.
Prim. Glotz, str. 68.
" Prim. Cus.son 1987, str. 39—41.
Prim. G. W. F. Hegel, Filosofijska propedeutika. Grafos, Beograd IDB.^. str.
•1.3 & 58. str. 57 & 62.
" Prim. A. Kojève, Fenomenologija prava, Nolit, Beograd 1984, str. 73—9.i.
1Ü2 E
o KAZNI KOT IZSTOPAJOČI OBLIKI PRISILE . . .
dejanje spreminja določeno intersubjektivno konstelacijo, s tem pa tudi
svet. v katerem živi on sam, in posredno tudi samega sodnika (ki potem-
takem že po definiciji ni »neprizadet«, dasiravno lahko ravna, kot da bi
imel to božansko moč: delovati na entiteto X in pi'i tem ne utrpeti nika-
kršnega povratnega učinkovanja s strani X-a). Za razliko od sodnikove
intervencije, ki vendarle ostaja vpeta v objektivni okvir prava, pa je ma-
ščevanje ujeto v subjektivno formo, »kontaminirano« s številnimi čustvi,
ki zato zagotovo ni primerno mesto za določanje pravičnega obsega »druge
prisile« kot vrednostnega ekvivalenta »prve prisile«. Odveč se zdi opozar-
jati, da je »izmera« specifične teže zločina nadvse zahtevno opravilo, saj
se aksiološka vrednost istega ravnanja spreminja v odvisnosti od okoliščin
(zaznanih kajpada z »očmi« dejavnika) in narave njegovega subjekta.
Dokler se z vprašanjem zaslužene količine »druge prisile« ukvarja priza-
deta stranka, obstaja vselej zelo verjetna možnost, da bo stranka, ki je
hkrati subjekt »prve« in objekt »druge« prisile, slednjo občutila kot pre-
tirano, krivično, s čimer pa se utegne razpreti spirala nasilja, niz zapo-
rednih dejanj maščevanja, ki jim ni videti konca (za razliko od kazni, ki
kot dokončna ukinitev nedopustnega ravnanja predstavlja na nek način
»maščevanje«, ki ne more biti maščevano).'^
Prav gotovo ne bi mogla nobena državna oblast po eni strani prepo-
vedati zasebno rabo prisile, samopomoč, in se hkrati odpovedati pregonu
kaznivih dejanj. V tem primeru bi namreč prišlo do razcveta samoobram-
be, privatne rabe sredstev prisiljevanja, s tem pa bi bil ogrožen javni »red
in mir«, ki pa je ravno najbolj elementarna predpostavka pravnega reše-
vanja sporov.'® Ta predpostavka je kajpak politična, saj bi v dejstvu mo-
Ce je zločin »prva prisila«, je kazen (pa tudi maščevanje) očitno »druga pri-
sila«, pri čemer se seveda zastavlja odločilno vprašanje, ali se obe vrsti prisile vpi-
sujeta na isto vrednostno raven. Splošno gledano gre za problem, kako se odzvati
na »prvi udarec«: udariti nazaj ali vse skupaj spravljivo odpustiti? Pravna in mo-
ralna filozofija ponujata več različnih razrešitev omenjene dileme: če denimo Sokrat,
Platon in Kristus odsvetujejo vsakršno, tudi »drugo«, prisilo, pa po drugi strani
Hegel povsem nedvoumno zapiše: »gegen das Böse soll der Mensch Böse seyn; das
Übel soll er übel nehmen, dem Schädlichen Schaden zufügen«, (cit. po I. Primorac,
Prestup i kazna. Mladost, Beograd 1978, str. 56) Podobno tudi Armstrong zapiše, da
sta »z moralnega gledišča prvi in vrnjeni udarec dve zelo različni stvari«, (cit. po
Primorac str. 55) V tej zvezi bi seveda morali pripomniti, da je na »vračanje udar-
cev« moč gledati iz precej raznolikih zornih kotov; zato je povsem umestno pričako-
vati različna stališča vernika, moralista, »pravnega človeka« itd. Pravno gledano je
pač odločilno vprašanje pravičnosti »druge prisile« (pravica je namreč bistvo, ideja,
princip prava), pri čemer se ponavadi izpostavi stališče, daje pravično ravnati z ljud-
mi na način, kakršnega so si pač »prislužili« s svojim ravnanjem do drugih. V tem
smislu bi lahko videli v dejanju kaznovanja pravzaprav aplikacijo »zakona«, ki ga
je sam storilec »inauguriral« tako rekoč »via facti« s svojim ravnanjem do soljudi,
na njega (»zakonodajalca«) samega. Gre za princip, ki ga prestopnik (vz)postavi na
nek način za hrbtom svoje zavesti, ki pa ga drugi ne morejo sprejeti kot obče-veljaV-
ni princip regulacije družbenih interakcij, zato ga »derogirajo« tako, da ga še enkrat
»uporabijo«, to pot zoper samega prestopnika. Prim. Hegel, str. 54 & 57. V tej zvezi
ni nekoristno evocirati še Primorčevo opazko v zvezi z vprašanjem, kdo ima prav-
zaprav dokazno breme dokazovanja, da je »ukinitev« zločina s kaznijo nekaj nedo-
pustnega, nelegitimnega, krivičnega. Avtor meni, da onus justificandi pripada tistemu,
ki ne bi soglašal z utemeljenostjo aplikacije občega načela (impliciranega v njegovem
lastnem dejanju in torej »blagoslovljenega« s strani njegove empirične volje) na
njega samega, ki bi potemtakem zase terjal ekskluziven status, privilegij, izjemo.
Prim. Primorac, str. 67—73.
»Pravni red zavlada v kaki državi takrat, ko postane nesporno, da državna
prisila nima nobenega niti približno enakovrednega nasprotnika. Sele ko država vsrka
E 103
ZORAN KANDUC
nopolizacije sredstev prisiljevanja na določenem ozemlju težko razbrali
kakršnokoli pravno obarvanost: prej bi namreč lahko i-ekli, da gre tu
za izid svojevrstnega merjenja moči, za nekakšen diagram sil. Ce potemta-
kem vsaka avtoritativna (v pomenu dokončnosti) razrešitev sporov med
dvema zoperstavljenima pravnima glediščema razkriva politično razsež-
nost državne (beri: vladne, zakaj država kot taka že po definiciji ne more
delovati, ker je pač zgolj abstraktna pravna oseba, zaradi česar »krvavo«
potrebuje nekoga, ki bo ravnal v njenem imenu" — to pa je ravno vlada v
najširšem pomenu) intervencije, pa po drugi strani vendarle ne smemo
pozabiti, da je oblika njihovega razreševanj a/ukinjanj a vendarle naddo-
ločena z vladino koncepcijo pravice, kar pa seveda razkriva ravno pravno
plat njenega posega v interesno polarizirana družbena razmerja. Po-
litična avtoriteta Gospodarja, ki zagotavlja zlovešči »red in mir« in s
tem preprečuje »vojno vseh zoper vse«, je torej conditio sine qua non
pravne avtoritete Sodnika, vendar pa le-te nikakor ne prejudicira. Ob vsem
tem seveda tudi ne preseneča, da je vselej ena prvih izjav sleherne revo-
lucionarne oblasti — kot opozarja tudi Lacan" — prav zagotovilo, da sta
»red in mir«, ki sta bila malo poprej porušena, ponovno vzpostavljena.
Dejstvo, da odsotnost nekontrolirane rabe sile s strani posameznikov ne-
ogibno sovpade s prisotnostjo kontrolirane državne sile, je nemalokrat po-
vod za nekoliko resignirano ugotovitev, da je vsak »mir« zgolj relativen,
saj je navsezadnje zgolj nasledek prenosa pravice do rabe prisile s parti-
kularne na občo instanco. S tem pa izvajanje prisile kot take kajpak ni
izgnano iz družbenega prostora, doseženo je pravzaprav le to, da se odslej
prisila vpisuje v dve, po svoji naravi različni, rubriki,'® kjer nastopa bodisi
kot kršitev bodisi kot sankcija. Vendar pa s tem še ni povedano vse, kajti
obstajajo različne kršitve kakor tudi različne sankcije, kar bo nemara raz-
vidno iz naslednje sheme (v kateri puščica nakazuje smer učinkovanja
prisile) :
(pravni) subjekt SI--> subjekt S2; državni organ S3--> SI
(poUtični) subjekt SI--> državni organ S3; S3--> SI
(moralni) subjekt SI--> SI; državni organ S3--> SI
Država kot monopolist sredstev fizičnega prisiljevanja se torej lahko
odzove na tri različne oblike prisile, vendar pa se bo od primera do primera
spreminjala tudi narava njene (prisilne) intervencije. V prvem položaju
gre za pravno sankcijo, ki ukinja neupravičeno oviranje (s strani SI) upra-
\ ase vso fizično prisilo v kaki družbi, je sposobna preko pravnega reda družbi vsiliti
svoje (navsezadnje umetne) kriterije pravičnosti. Ce država tega ni sposobna storiti,
govorimo o stanju državljanske vojne.« B. M. Zupančič, Temeljni p»ostulat prava. Prav-
nik št. 8—10, str. 384—393, Ljubljana 1985, str. 393.
" Opozoriti velja na razloček med sintagmama »delovati v imenu države« ter
"delovati kot država«. Ves problem tiči v dejstvu, da omenjeni besedni zvezi ne oz-
načujeta iste stvari. Člani vlade (v najširšem pomenu) re-sda delujejo v imenu države,
ni pa nam znano, da bi doslej kakšna vlada ravnala tudi kot država, tj. upoštevala
interese vseh državljanov: kar se v resnici dogaja, je — kot nas je že neštetokrat
poučila marksistična teorija — dominacija interesov tistih državljanov, ki sestavljajo
izključujočo politično skupino dane družbe danega časa.
" J. Lacan, Etika psihoanalize. Delavska enotnost. Ljubljana 1988, str. 317.
" Prim. H. Kelsen, Opšta teorija prava i države. Beograd 1951, str. 35.
1U4E
o KAZNI KOT IZSTOPAJOČI OBLIKI PRISILE . . .
vičenega ravnanja (subjekta S2); sankcija ni usmerjena zoper stranki v
sporu, temveč zoper spor kot tak — prav zato lahko realizira specifično
pravno vrednoto, tj. pravičnost, zakaj le-ta meri na popolnost družbenih
razmerij (katerih subjekti pa je kot taki ne zanimajo). V drugem primeru
imamo opraviti s politično sankcijo, saj država (v vlogi zakonodajalca, sod-
nika in eksekutorja) ukinja ravnanje, ki ogroža prvenstveno njene interese.
V tretji situaciji pa država uporabi prisilo zoper posameznika, ker je to po
njenem mnenju v interesu njega samega (osebo A se npr. zapre v psihiatrič-
no bolnico ne zaradi domnevne »nevarnosti za okolico« temveč zato, ker je
»nevarna sama sebi« — morebitno nestrinjanje A-ja bi bilo tu seveda
povsem irelevantno, saj se šteje, da gre za vprašanje, o katerem A ni
zmožen odločati); država ni potemtakem niti »tretji« niti stranka v stro-
gem pomenu. Gre za paternalistično obarvano reakcijo zoper ravnanje,
katerega realizacija škoduje v prvi vrsti samemu dejavniku, zato se tudi
prisila izvrši v njegovem interesu."
Odveč se zdi pripovedovati, da je vsaka od omenjenih oblik državne
prisile primer sui generis, tako da se tudi vprašanje njene legitimno-
sti/upravičenosti zastavlja na različnih ravneh. Prav to pa se še kako pogo-
sto pozablja. Spomnimo se le na grmenje »novokomponiranih« oblastni-
kov najnovejših balkanskih in srednjeevropskih državic ob skorajda vsaki
resnejši nevarnosti političnega konflikta, ki bi utegnil ogroziti dano ravno-
težje sil, in na grožnje z »uporabo vseh sredstev pravne države«. Vzemimo
npr. sloviti spor med srbskimi uporniki in hrvaško vlado; ko gre za poli-
tične zahteve (in te so brez dvoma prvenstvene, vse ostalo nastopa veči-
noma kot sredstvo za njihovo doseganje), vlada prav gotovo ne more
delovati kot »nezainteresirani in neprizadeti tretji«, takšno vlogo lahko
prevzame le v okrožju konfliktov, nastalih zai'adi neupravičenega posega-
nja enega pravnega subjekta v zakonsko priznano sfero interesov drugega
subjekta. Strogo vzeto ima seveda vsak spor svojo politično in pravno
razsežnost, le da se le-ti v njem razporejata v različnih količinah; v zgoraj
omenjenem konfliktu pa je politična sestavina nedvomno v ospredju, zato
srbski »politični delinkventi« sicer lahko delujejo nezakonito (če je govor
o prepovedanem ravnanju), ne pa tudi protipravno, oblast pa po drugi
strani sicer lahko zatre vstajo z zakonitimi sredstvi, vendar pa bi v njih le
s težavo odkrili tudi morebitne pravne prvine, saj gre tu očitno za spopad
dveh sil, ne pa za posredovanje »tretjega« med »drugima dvema«.
V tej zvezi kaže evocirati tudi Viskovićevo^" tezo o relativnosti »reda
in miru«: če je pravico moč realizirati le v pravu (pogoj pravnega reševa-
nja sporov pa je »javni mir« oz. vzpostavitev organizirane premoči nad
prebivalstvom), to še ne pomeni, da je »nered« nujno v nasprotju s ka-
kršnokoli idejo pravice. Ker dani »red in mir« omogoča v prvi vrsti pozi-
tivacijo tistega ideala pravice, ki ga sprejema/priznava vladajoča politično-
-pravna skupina in s tem onemogoča realizacijo idealov vladanih. se utegne
zgoditi, da bodo slednji obstoječi »red in mir« občutili kot nekaj krivičnega,
ponižujočega, nečloveškega, izkoriščevalskega itd. in zato raje izbrali »ne-
red«, kar je pravzaprav drugo ime za javno izražen dvom v upravičenost
monopolizacije fizične prisile s strani dane izključujoče skupine. Zato ne
kaže vselej in brezpogojno poveličevati odsotnosti uporov politični oblasti,
" Prim. J. G. Murphy, Retribution, Justice, and Therapy. D. Reidei, Dodrecht
1979. str. 159.
N. Visković, Pojam prava. Logos, Split 19111, str. 140.
E 105
ZORAN KANDUC
saj so le-ti ponavadi zgolj indie nesprejemljivih družbenih pogojev. Gre
namreč za to, da vsi ne razmišljajo kot Goethe, ki je zapisal, da »je bolje,
da ti storijo krivico, kot pa da bi svet ostal brez zakona«.Zavedati se je
namreč treba, da kritika veljavnega zakona še ne pomeni zavzemanja za
odpravo zakona kot takega, temveč zahtevo po vzpostavitvi nekega dru-
gega zakona, ki bi bil drugačna aplikacija vladajočega ideala pravice ali pa
preprosto aplikacija druge/drugačne koncepcije pravice.
2. Kazen v rehabilitaciji — rehabilitacija v kazni
Povrnimo se zopet k vprašanju kazni. Dejstvo, da je ena njenih raz-
sežnosti povezana z izzivanjem neugodja (obstajajo tudi negativne oprede-
litve kazni kot odvzema pravice, tj. »frustracije« določenega interesa, ki
sicer uživa pravno varstvo), je nemalokrat razlog določenega nelagodja, ki
iahko vodi v tri značilne »drže«:
a)	prizadevanje za odpravo kazni (oz. z njeno nadomestitvijo z nečim,
kar bi bilo po svojem bistvu »povsem drugačno«);
b)	ohranitev kazni kot take ob hkratnem iskanju alternativ sedanjim
oblikam oz., vulgarno rečeno, »isti moški spolni organ, a v drugi emba-
laži«;
c)	resignacija: kazen je nekakšno nujno zlo, ki ga je morda moč ne-
koliko omiliti (s »permisivno« kaznovalno politiko), nikakor pa ne odpra-
viti.
Ker se nobena država ni odrekla in se zaenkrat tudi ne namerava
odreči kaznovanju prestopnikov (opaža se nasprotno težnja po širitvi polja
normativnega urejanja, s tem pa seveda tudi množica ravnanj, vpisanih
na mesto hipoteze za uporabo sankcije), je seveda povsem razumljivo, da
se je najprej izvršil popravek na ravni cilja kaznovanja: »Kaznovanje je
upravičeno, ker nam daje priložnost, da spremenimo prestopnike in s tem
zmanjšamo število kaznivih dejanj.Govor je torej o ideji rehabilitacije:
v osebnosti prestopnika odkriti vzrok prestopka, ga odpraviti" v poteku
zdravljenja/terapije 1er na ta način ustvariti lojalnega državljana, čigar
ravnanje ne bo več prišlo v navzkrižje z veljavnimi predpisi. Naj kar takoj
izpostavimo ključni razloček med kaznijo in terapevtskim ukrepom: kazen
je pravna posledica protipravnega ravnanja (tj. ravnanja, ki je neposredna
kršitev določene kategorične obveznosti in eo ipso posredna kršitev hipo-
tetične, splošne in abstraktne, obveznosti kot pomensko-logične sestavine
pravne norme) v smislu njegove ukinitve (ukinja se kajpak ravnanje kot
neupravičeno oviranje nekega drugega, upravičenega, ravnanja, s čimer
se razreši sporno razmerje, katerega protagonisti ostajajo kot taki irele-
vantni). Rehabilitativni ukrep pa je reperkusija določene osebnostne struk-
" Cit. po G. Radbruch, Filozofija prava. Nolit, Beograd 1980, str. 109.
" Honderich, str. 88.
" Težko bi našli stališče, ki bi bolj nasprotovalo Freudovemu pojmovanju člo-
veškega subjekta, ki vidi v človeku nekaj bistveno neprilagodljivega. Kot je poudaril
J. A. IVIiller, je ravno s tem psihoanaliza na strani svobode, »saj nam, če si domišlja-
mo, da je človeško bitje povsem prilagodljivo, ostane to, da skušamo na totalitaren
način nadzirati njegovo okolje: tako si domišljamo, da bomo lahko oblikovali človeka.
(...) Prav gotovo pa nas Freud ne navaja k temu, da bi zaupali komurkoli, ki teži k
nadzorovani prilagoditvi človeškega bitja ...« J. A. Miller, Pot .skozi Lacana, v: Gospo-
stvo. \/.:;i)ja. analiza. DDU Univerzum. Ljubljana 198:i, str. 20.
106 E
o KAZNI KOT IZSTOPAJOČI OBLIKI PRISILE . . .
ture posameznika, ki postane relevanten ne zaradi tega ali onega (prepo-
vedanega) ravnanja, temveč prav kot tak: v celoti svojih eksistencialnih
določil. Kazen potemtakem meri na ukinitev protipravnega ravnanja, te-
rapevtski ukrep pa na odpravo njegovega vzroka. Od tod ni težko opozoriti
na dve poglavitni implikaciji ideala rehabilitacije obsojenih prestopnikov.
Predvsem ni težko v ozadju prepoznati analogije z medicinskim mo-
delom, tj. z razmerjem med zdravnikom in bolnikom, pri čemer se kajpak
takoj zastavi vprašanje njene umestnosti. Ali je torej prestopnik v istem
subjektivnem položaju kot bolna oseba? V tej zvezi bi se bilo nemara ko-
ristno spomniti Canguilhemove^'' teze, da ločnice med normalnim in pato-
loškim ni mogoče zarisati na podlagi znanstvenih meril, kar bi nadalje
pomenilo, da opredelitev smotra medicine uhaja znanstvenemu diskurzu;
■>klic bolnika«, vkleščenega v spone bolečine/bcjlezni, ostaja odločilna refe-
renčna točka. Ali bi lahko tudi v polju kriminalitete zaznali podoben »klic
prestopnika«, ki naj bi se mu zatem odzval terapevt in prestopnika odre-
šil trpljenja na »senčni strani Zaliona«? Zdi se, da se, da ne." Za prestopni-
ka namreč realizacija prestopka največkrat ni problem, temveč razrešitev
določenega problema. Ne smemo pozabiti, da je privlačnost prestopka v ve-
liki meri posledica dejstva da predstavlja pogosto povsem racionalno sred-
stvo za dosego določenega cilja (še zlasti, če se okolje nanj ne odziva z moral-
nimi sankcijami, verjetnost nastopa pravne sankcije pa je nizka). Ce samo
pomislimo, koliko stvari bi i-adi imeli, pa si jih ne moremo privoščiti, pa
koliko ljudi, ki so nam neizmerno zoprni in nam škodujejo na vse možne
načine, bi se lahko enostavno in učinkovito znebili s pritiskom na sproži-
lec, je kar neverjetno, da je zločin tako redek pojav v vsakdanjem življenju.
Prestopek zagotavlja — vsaj kratkoročno — precejšnjo korist ob neznatnih
vlaganjih. Cesto je razburljiv ter tako ali drugače povezan z ugodjem/uži-
vanjem. Zakaj le bi se prestopnik odpovedal svojemu življenjskemu slogu
in prestopniško dejavnost nadomestil s praviloma slabo plačanim, utrudlji-
vim in še neuglednim delom, monotonijo utečenega družinskega življenja
itd.? Ker prestopniki svojega početja ne občutijo kot bolezni, je »pomoč«
tei'apevta mogoče opreti le na podmeno, da prestopnik »pravzaprav« ne ve,
kaj je v njegovem »pravem« interesu za razliko od vsevednega terapevta,
ki se na te zadeve nasprotno dobro spozna in je zato legitimiran, da se v
senci kaznovalnega posega pobriga za »pristno« dobrobit svojega »pacien-
ta«. Pri tem pa se vzpostavi zanimiva struktura vzajemnih nesporazumov:
država vidi v rehabilitaciji predvsem sredstvo kriminalne politike, sredstvo
za zmanjšanje stopnje kriminalitete (in recidive), terapevtu gre razumljivo
v prvi vrsti za vplivanje na psihološke spi'emenljivke osebnosti prestopnika
(zrelost, prilagodljivost itd.), slednjemu pa za čimprejšnji odhod na prostost.
Navezava problematike rehabilitacije na vprašanje kazni nadalje na-
kazuje vdor religiozne terminologije na področje prava, še zlasti stališč o
grehu in pokori. Kot opozarja Merle'' v svojem pregledu pojmovanj kazni
v različnih zgodovinskih obdobjih, je bilo v Franciji za časa Ancien Ré-
gime še mogoče zaznati jasno razliko med pokoro, ki se odvija v okviru
dualnega razmerja med vernikom in Bogom (ob morebitni asistenci duhov-
nika). ter kaznijo kot »opération publique do police sociale«, ki naj z
odvračanjem potencialnih prestopnikov pred »passage à l'acte« varuje
Prim. G. Canguilhem, Le normal et le pathologique. PUF. Paris 19(i(i. str. 15.3.
" Podobno Cusson 1983. str. 64—в8.
" Prim. R. Merle. La pénitence et la polne. Ccrf-Cujas. Paris 1985. str. 69 in dalje.
E 107
ZORAN KANDUC
javni red. Kasneje pa se je razdalja med pokoro kot svojevrstno notranjo
rektifikacijo grešnika in kaznijo vse bolj krajšala, besednjak kazenskega
prava pa se je vse bolj polnil z izräzi kot » kesanje«, »poboljšanje«, »spre-
memba« itd. Seveda ni nič napačnega, če se obsojenec med prestajanjem
kazni odloči, da bo odslej ravnal v skladu z zakonom, vendar pa duhovna
prenova prestopnika ne more biti poglavitna funkcija kazni. Rehabilitacijo
je sicer mogoče vključiti v strukturo izvrševanja kazni, ne more pa biti
njen razlog ali merilo za določitev njenega obsega, prav tako pa ni moč
z njo dokazati upravičenosti kaznovalne prakse (ali pa, po drugi strani,
le-to kritizirati, če se denimo izkaže, da zapor nikogar ne poboljša). Kri-
stusova religija se naslavlja na posameznika v njegovem notranjem živ-
ljenju, s pravnega zornega kota pa so zanimiva zgolj zunanja razmerja
med ljudmi oziroma njihovo efektivno ravnanje (ne pa oni sami kot taki).
Pravno relevantna so tako le ravnanja, ki izzovejo opazljive učinke, »miš-
ljenjski delikt« v strogem pomenu je pravzaprav nemogoč, ne zaradi
morebitne strpnosti zakonodajalca, temveč zato, ker lahko le Bog (če
obstaja) oz. Nadjaz (Freud je pokazal, da obstaja) spremljata dogajanja
v posameznikovi duši. Homo iuridicus se namreč ne zavzema za popolnost
ljudi, ampak za popolnost njihovih medsebojnih odnosov. Vse to pa seveda
ne pomeni, da je mogoče določiti pravno-vrednostni predznak določenega
ravnanja zgolj na podlagi njegovega zunanjega, »behaviorističnega« vi-
deza. Ni namreč dovolj vedeti da je npr. A z izidom svojega ravnanja
povzročil določeno posledico (denimo, smrt druge osebe), poznati je po-
trebno tudi A-jevo kognitivno in volitivno stališče do relevantne posle-
dice. nič manj pa ni pomembno, s čim lahko A utemelji/upraviči svoje
ravnanje pred »tretjim«. Prav tako se je treba vprašati, ali je A sploh
lahko naslovnik prave obveznosti: je zanj mogoče domnevati, da je spo-
soben dojeti njen pomen na »ilokucijski« (DA mu je zapovedano) in
»lokucijski« (KAJ mu je zapovedano) ravni ter tudi ravnati skladno z
zahtevanim ravnanjem. Vse to — pa kajpak še sklop okoliščin (dojet iz
perspektive delujočega), v katerem se ravnanje odigra — je treba upo-
števati pri določanju njegovega vrednostnega predznaka. Vendar pa ostaja
ravnanje tisto, zaradi česar je treba raziskati vse ostale spremenljivke,
medtem ko je pri t.i. rehabilitativnem ukrepu ravnanje zgolj ena izmed
(simpatičnih) podrobnosti, ki se jih upošteva pri zdravljenju posameznega
prestopnika.
3. Kazen v pravici — pravica v kazni
Kritiki kazni pogosto pozabljajo na njeno mesto v strukturi pravne
norme. tj. na njeno razmerje do drugih logično-pomenskih sestavin prav-
ne norme, zlasti pravice in dolžnosti pra\Tiih subjektov. Tu bi bilo morda
treba najprej opozoriti na različno vlogo sankcije v polju morale in prava.
Ne gre namreč le za to. da moralna sankcija ni vezana na prisilo, temveč
se razteza v raznoterih modusih neodobravanja, oziroma da so jo upravi-
čeni aplicirati vsi pripadniki danega moralnega občestva, medtem ko ostaja
izvršitev pravne sankcije v pristojnosti državnih organov. V polju mo-
rale neko ravnanje ni slabo zato, ker ga drugi obsojajo, ampak se slednji
ob njem spotikajo, ker pač menijo, da je slabo (takšno pa je zato, ker
108 E
o KAZNI KOT IZSTOPAJOČI OBLIKI PRISILE . . .
je V nasprotju z določeno obveznostjo danega moralnega reda). Najprej
torej obstaja prepovedanost določenega ravnanja, nanjo pa se potem
veže možnost sankcioniranja, ki je dano vsem članom dane moralne skup-
nosti. Na pravnem področju pa se določeno pozitivno vrednoteno ravnanje
(npr. spoštovanje življenja druge osebe) ne zapove neposredno, temveč
posredno s prepovedjo njegovega vrednostnega nasprotja (tj. naklepnega
odvzema življenja). Določeno ravnanje pa se prepove na ta način, da
se ga umesti na mesto hipoteze dolžne intervencije državnega organa.
Nista torej potrebni dve normi: primarna, ki bi se naslavljala na pravni
subjekt (in mu nalaga obveznost ravnati na določen način), in sekun-
darna, ki bi od državnih organov terjala posredovanje v primeru za-
znane kršitve. Pravnim subjektom je zapovedano ravnanje x (oziroma,
kar pomeni isto, prepovedana opustitev ravnanja x), če je odsotnost
ravnanja x pogoj dolžne intervencije državnega organa. Prav tako jim je
prepovedano ravnanje y (se pravi, zapovedana opustitev y), če predstav-
lja pristojnost y realizacijo hipoteze za dolžno odreditev in izvršitev
sankcije.
Pravna pravica subjekta A, da ravna na način x, zatorej vselej im-
plicira pravno dolžnost subjekta B, da s svojim ravnanjem ne onemogoči/
/ovira ravnanja x, prav tako pa tudi dolžnost organa C, da s svojim
ravnanjem ukine vsako neupravičeno motenje ravnanja x s strani B-ja.
To je temeljni scenarij pravne norme, izpisan seveda v modusu najstva.
Imeti pravico do ravnanja x pomeni, da je vzpostavljeno pravno varstvo
interesa, ki ga je moč zasledovati s tovrstnim ravnanjem; to seveda ne
pomeni, da bo varovani interes vselej mogoče realizirati, pomeni pa. da
mora vsako neupravičeno onemogočanje ravnanja x spremljati poseg
»tretjega«, državnega organa. Ali bi namreč lahko trdili, da imamo pravico
ravnati na način x, če drugi ne bi bili dolžni, da nas pri tem ne motijo?
Ali bi nadalje lahko rekli, da imajo drugi takšno dolžnost, če nje kršitev
ne bi bila hipoteza dolžne intervencije državnega organa? Vidimo torej,
da sankcija ni nekaj drugotnega, kar bi se iz nekega drugega časa lepilo
na korelativno dvojico pravica-dolžnost. Sankcija je ireduktibilno poveza-
na s pojmom pravice, kot je le-ta miši j iva le v odnosu do dolžnosti drugega
subjekta. Potemtakem ni potrebno izumljati neke posebne legitimacijske
opore za sankcijo, ki bi bila bistveno drugačna od utemeljevanja upravi-
čenosti (vz)postavitve določene pravice: če se najde kakšna prijazna be-
seda, ko je treba razložiti umestnost pravne zaščite določenega interesa
(pravnih subjektov), potem se s tem poje hvalnica tudi sankciji, ki ni
sredstvo za zaščito pravice, temveč je implicirana že v sami pravici kot
del tistega, kar konstituira njen pomen v očeh samih pravnih subjektov.
Kazen potemtakem ni afunkcionalni nameček v sicer funkcionalno
urejenem polju družbe, iracionalni privesek na racionalno oblikovanem
družbenem telesu, nekakšen spodrsljaj v strukturi, kamenček, ki moti
utečeno delovanje zapletenega družbenega kolesja itd. »Problem« kazni
ni v njeni disfunkcionalnosti, temveč — četudi se nemara sliši nekoliko
paradoksalno — v njeni multifunkcionalnosti. Čeravno je kazen kot prav-
na bitnost mišljiva zgolj kot sredstvo v razmerju do specifično pravne
ideje, tj. določenega pravičnostnega ideala, pa po drugi strani sproža tudi
niz koristnih učinkov. Kazen se torej ne vpisuje le v funkcijo retribucije,
vzajemnosti, reparacije, jamstva učinkovitosti veljavnih predpisov itd.,
E 109
ZORAN KANDUC
marveč deluje tudi odvraćevalno, onemogoči prestopnika (vsaj v času
njenega prestajanja), preprečuje maščevanje ter rehabilitira (resda v
omejenem obsegu, a vendarle).
Ce je kazen pravična, se ni treba nadalje spraševati, ali je tudi legi-
timna, zakaj povsem nepotrebno bi bilo upravičevati ideal pravice, ki
je že kot taka določena vrednota. V sleherni družbeni skupnosti pravza-
prav naletimo na določeno število kaznivih dejanj (sama kaznivost je se-
veda zgodovinska kategorija), kazenskih sankcij (v raznoterih pojavnih
izoblikovanostih), pa tudi težnjo, da bi bila kazen »zaslužena«, da bi torej
vrednostno ustrezala zločinu. V tej zvezi je sicer treba priznati, da popolna
izravnava nekega prestopka in kazni seveda ni možna, vendar pa bi jo
bilo tudi absurdno zahtevati, saj je — kot poudarja tudi HegeP'' — sam
um tisti, ki priznava omenjeno okrožje, ki ga naseljujejo naključje, proti-
slovje in privid, zato si ga ne prizadeva odpraviti v absolutnem smislu. Pač
pa je seveda treba vztrajati pri zahtevi, naj bo kazen v čim večji meri
vrednostno sorazmerna prestopku, pri čemer pa bržčas ni odveč podčrtati,
da je »specifična teža« obeh relevantnih prvin družbeno in zgodovinsko
pogojena in zato relativna.
Zoran Kanduč
" Prim. G. W. F. Hegel, Osnovne črte filozofije prava. V. Masleša, Zagreb 1964,
str. 1П2.
110 E
MISLITI KONSERVATIVNO
»v vseh časih obstajajo spletkarji in samoljubneži, revolucionarji pa
obstajajo šele sto petdeset let.«
(Augustin Cochin, La Révolution et la libre pensée)
»Potem, ko sem prebral spisek oseb, izvoljenih v Tiers Etat, in nji-
hove opise, se mi nič, kar so storili zatem, ni več zdelo presenetljivo.«
(Edmund Burke, Reflections on revolution in France)
Citata, izbrana za moto, ne napovedujeta neposredno poskusa mišlje-
nja revolucionarne dejavnosti. Orisujeta prej vprašanje, s katerim se je
soočil koservativizem ob nastopu francoske revolucije kot pojma novo-
dobne revolucije in ki ga je bil prisiljen misliti in proti njemu argu-
mentirano nastopiti. Tako se konservativizem v izdelani obliki pojavi
šele ob nastopu francoske revolucije v osebi in idejah Edmunda Burka.
Prej v taki obliki pač še ni bil potreben.
Naša teza pa je tale: lacanovsko lahko zatrdimo, da sta francoska
revolucija kot pojav in lik revolucionarja — z njegovim delovanjem in
načinom samorazumevanja, ki ga je ustvarila revolucija — proizvedla
simptom. Kot taka pa je seveda nujno spregledala celotno razsežnost
fantazme. Tisto, kar konservativci branijo proti njej, je torej prav raz-
sežnost fantazme, po čemer so, v nasprotju z modernizmom revolucije,
postmoderni. Zanima nas torej, kako konservativci kritizirajo francosko
revolucijo, kako proti simptomu afirmirajo razsežnost fantazme. Seveda
pa nas zanimajo samo liberalni konservativni kritiki.
KONSERVATIVIZEM, LIBERALIZEM, IN DEMOKRACIJA
Minimalna opredelitev konservativizma, za razliko od revolucionarne
demokratične ideologije, bi se glasila, da je to ideologija oz. politična mi-
sel. ki zagovarja idejo počasne in naravne politične evolucije in dolžnost
ohraniti najboljše v politični ureditvi, značilno zanj pa je globoko nezaupa-
nje v zmogljivosti človeškega uma, da bi načrtoval in zgradil idealno druž-
bo. Nastal je v poznem 18. stoletju, ko je postalo nujno izpostaviti argu-
E 111
GORAZD KOROŠEC
mente proti evropskim racionalističnim mislecem in utopičnim državam, za
katere so ti upali, da jih bodo zgradili ter radikalnim silam, ki jih je prinesla
s sabo francoska revolucija. Tako pojem opredeljuje Penguinov politični
slovar in za naš začetek naj ta minimalna opredelitev zadostuje.
In res je francoska revolucija postala pojem, primer, zgled in refe-
renčna točka za njene zagovornike in nasprotnike, nekaj, kar je treba
ohraniti, nadaljevati, radikalizii-ati in celo ponoviti ali pa, za nasprotni
tabor, zavrniti ali na vsak način preprečiti. Kljub temu, da ni bila prva,
predhodili sta ji pač angleška in ameriška, je postala vzor in oporna točka
za vse naslednje revolucije.
To so zgodovinska dejstva, v odgovoni na vprašanje, zakaj je bilo
temu tako, pa se mnenja že precej razhajajo. O francoski revoluciji so v
obtoku najrazličnejše teorije, od tega, da je postala univerzalna zaradi svo-
jega demokratičnega značaja, da je uvedla demokratično politiko kot usodo
narodov, da je bila model meščanske revolucije, da je uvedla politiko, de-
mokratično politiko kot posebno sfero oblasti, da je mesto oblasti izpraznila
ter da je bila produkt in nujna posledica razsvetljenskega gibanja, ki je
že izvedlo preobrat v sferi misli, revolucija pa je bila potem nadaljevanje
tega preobrata v sferi politike in družbe, da je bila torej kot taka izrazito
moderen projekt, po drugi strani naj bi zopet vzpostavila družbo, temelječo
na človekovih pravicah ter enakosti, svobodi in bratstvu, izpeljala naj bi
torej ideal družbene enakosti.
Prav tako pa je bila francoska revolucija nova po ideji, da je mogoče
družbo ustvariti po nekem načrtu, na osnovi neke ideje, projekta, ki se
povsem razlikuje tako od vseh prejšnjih projektov, kot tudi od tedanje
družbene ureditve same, ki jo je videla kot krivično, svoj projekt pa je
utemeljevala na načelu pravičnosti. In ne le projekt, tudi njegovo izvedbo,
kajti cilj je bil tako plemenit, da je bilo dovoljeno uporabiti pač vsa
sredstva.
Torej je kritika imela kar precej dela. A obenem to le ni bilo tako
težavno. Demokracija, ki se je vila na zastavi francoske revolucije, v
politični misli nikoli ni bila enoznačen, predvsem pa ne star pojem.
Večina zgodnjih modemih političnih mislecev, ki so bili dosledni liberal-
ci, tam od Locka naprej, je bila daleč od tega, da bi bili demokrati. In
tudi precej pozneje, ko je demokracija postala dnevna tema in celo že
razširjena oblika družbene ureditve, veliki liberalni misleci nikoli niso
bili pripravljeni brezrezervno pristati na demokracijo. Z de Tocquevillom
in J. S. Millom kot sicer velikima zagovornikoma demokracije se namreč
pojavijo naj resnejše bojazni pred tiranijo večine, katere nevarnost nujno
prinaša s seboj vzpostavitev demokracije. Tiste ureditve, ki se danes npr.
imenujejo liberalne demokracije, potrebujejo cel kup varovalnih me-
hanizmov, od predstavniškega pai-lamentarnega sistema vladavine, do
ločitve sfer oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, pa tja do vrste
nevoljenih upravnih mehanizmov neodvisnega statusa, vključno z ne-
voljenim in neodvisnim sodstvom, če naj bodo odgovor na bojazni, ki sta
jih izrazila J. S. Mili in de Tocqueville. Tej tendenci bi se dalo slediti
skozi tradicijo liberalne misli do današnjih dni, a naj na tem mestu ta
opomba zadostuje. Vrnimo se h kritiki francoske revolucije.
112 E
MISLITI KONSERVATIVNO
BURKE IN MASTNAK
Malo je teorij oziroma političnih ideologij, ki so tako tesno vezane
na delo enega samega človeka, kot v primeru ideologije konservativizma
in Edmunda Burka. Francoska revolucija pa je bila seveda povod za to,
da je Burke napisal manifest konservativizma.
Dvestota obletnica francoske revolucije je tako v Franciji kot v
mednarodni javnosti spodbudila živahno razpravo o proslavljanem do-
godku. Kot je bila razprava o francoski revoluciji v takratni Angliji
priložnost za najobsežnejšo razpravo o temeljih političnega sistema,
tako je zdaj postala tudi v Franciji. Zamik gre pripisati burni in spre-
menljivi usodi, ki jo je njena dediščina, ali pa vsaj tisto, kar se je do-
jemalo kot njena dediščina, npr. uveljavitev človekovih pravic, doživlja-
la skoraj vse do danes. Upoštevati moramo, da se je proti tej dediščini
človekovih pravic tja do konca druge svetovne vojne nastopalo s proti-
liberalnih avtoritarnih pozicij. Tej proslavi dvestote obletnice pa se je
natanko v istem letu pridružil še en, z njo precej tesno povezan dogodek,
namreč propad državnih ureditev, ki so temeljile na revolucijah, ki
so se imele za dedinje francoske revolucije, torej komunističnih revolu-
cijah. Konservativna kritika oziroma radikalna postavitev pod vprašaj
francoske revolucije v sami Franciji in pa propad komunizma sta bila
tako nujna notranja pogoja drug drugega, obenem pa ju je lahko pro-
izvedla šele postmoderna, katere sestavni del sta.
Prav ta radikalna postavitev pod vprašaj skozi pregled konserva-
tivnih kritik je v prvi vrsti delo F. Fureta. Oče konservativizma pa se-
veda ostaja Burke. Pri povzemanju temeljnih tez njegove kritike se
bomo oprli na izredno študijo Tomaža Mastnaka.
Burke revolucionarjem zabrusi, da so morda res izvedli revolucijo,
niso pa izpeljali reformacije, morda so sicer spodkopali monarhijo, a
niso dosegli svobode. Revolucija je zanj tiranska oblika demokracije.
Burke sam ni demokrat — demokracija po njegovem kaj lahko vodi v
zlo, nepravičnosti in lahkomiselnosti. Zato zagovarja monarhijo, ki je
stabilnejša od republike in demokracije, prav tako pa tudi pravičnejša.
Še kako se torej zaveda meja demokracije, prav tako pa je skeptičen
tudi do razuma, do njegove vloge v uveljavljanju družbenih projektov
in do pretiranega zaupanja vanj, skratka do razsvetljenskega gesla »po-
služuj se svojega lastnega razuma«. Burke se razsvetljenstvu upre in
zagovarja vlogo predsodkov. V političnih pamfletih sicer vedno kliče k
razumu, a prav razumni razmislek mu pove, da sta individualni razum
in z njim vloga razuma v družbenem življenju dokaj omejena. Ljudje po
njem živijo v predsodkih, predsodki so kolektivni um družbe. Tako lahko
racionalizem postavi nasproti univerzalizmu razsvetljenstva, ko trdi, da
se racionalno ne da v politiki uveljaviti ničesar univerzalnega. Zaveda
se nujne pomanjkljivosti vsakega ukrepa in zato zagovarja manj popolne,
a izvedljive in zato zaželene ukrepe. Revolucija je zanj vladavina abso-
lutno svobodnega intelekta, ki je sovražna družbi, ker hoče v njej
uveljaviti abstraktne dn namišljeno popolne rešitve, ki pa vodijo v zlo.
Revolucija hoče uvesti pravice, obenem pa odpravlja svobodo. Ne
zagotovi niti pravne varnosti življenja in lastnine, niti svobodnega raz-
polaganja s svojo osebo, niti svobodnega izražanja o javnih zadevah.
E 113
GORAZD KOROŠEC
Imaginarne pravice, ki sö postavljene izven družbe, postavi na mesto
dejanske zaščite svob<3de. In revolucijo so seveda zakuhali filozofi, raz-
svetljenski filozofi. Burke se zaveda, da se jim je treba postaviti po
robu in — prav v tem je njegov največji domet — to stori z njihovimi
lastnimi sredstvi. Diskurz pravic naveže nazaj na svobodo, na družbeno
svobodo.
Vsem nam je seveda znan levičarski manever: ko njihovi ideologi,
ko njihova ideologija obnemore pred močjo nasprotnikovih konservativ-
nih argumentov, ugotovijo, da bi bilo konservativne argumente potrebno
iztrgati nasprotnikovemu diskurzu. Burke pa tu stori ravno obratno —
in kot kaže zgodovina politične ideologije, ki jo je ustvaril, to stori
nadvse uspešno. Burke tako stopi izven republikanske tradicije in porazi
razsvetljenstvo na njegovem lastnem terenu, na terenu javnega mne-
nja, ki mu sam pripisuje tako velik pomen. Prav javno mnenje mu po-
meni tako temelj vlade kot tudi političnega telesa, ki ga razume kot
simbolno stavbo. Na javno mnenje mora po njegovem previdna vlada
najbolj paziti.
Morda ni odveč na tem mestu spomniti, da je prav Burke utemelji-
telj bestsellerskega političnega pamfleta, da je prav on s svojim ute-
meljitvenim delom, ki je sprožilo polemično kontroverzo z neverjetno
široko udeležbo in širokim krogom bralstva, odprl neko polje v jeziku,
znotraj katerega se je sploh šele lahko artikuliral diskurz demokratične
politične razprave. Angleški jezik je bil dotlej strogo hierarhiziran, po-
govorni jezik političnih kategorij ni premogel, intelektualni jezik pa je
bil za javnost strogo zaprt. Tako sta morala s Painom kot glavnim na-
sprotnikom v revolucij ski kontroverzi politični jezik javnega mnenja
šele ustvariti.
Vrnimo se k Burkovi politični teoriji. Družbena ureditev pri Burku
predhodi človeškemu intelektu, namenjena je zaščiti svobode, materiali-
zirana pa je v institucijah in v manirah — načinih vedenja in življenja.
Oboje je tudi način, kako je preteklost navzoča v sedanjosti. Preteklosti
je treba ostati zvest in jo ohraniti, saj tvori jedro naše sedanjosti — v
tem je bistvo konservativizma — spremeniti, reformirati, pa je treba
tisto, kar je pač treba prilagoditi času.
Burke trdi, da si svobodo zaslužijo vsi ljudje, ki si je želijo. Svo-
boda človeškemu rodu pripada z rojstvom, je naša dediščina, torej lastni-
na. Torej ne le, da Burke utemelji svobodo na lastnini, utemelji jo kot
lastnino. In človeškemu rodu jo je lahko dal samo Bog, tako kot je
ustvaril tudi civilno družbo.
V sam temelj družbe pa Burke postavi manire — vedenje, način
obnašanja, življenja, katerih primer mu je viteštvo in njegov odnos do
žensk, dvorska ljubezen, bi lahko rekli, za njen privilegiran objekt pa
postavi kraljico. Z drugimi besedami bi lahko rekli: odnos do objekta
postavi za temelj družbe kot simbolne tvorbe, ki jo razume kot preteklost,
navzočo v sedanjosti, prav iz te točke tradiciji zavezane ureditve pa tudi
sam izreka svojo teorijo.
In še nekaj nastavkov za Burkovo teorijo jakobinstva: očita jim tako
njihovo neprestano delovanje, kot tudi to, kar jih pri njem žene, pa
tudi njihove cilje. Ker preveč neprestano delujejo, si nimajo časa od-
dahniti in v miru premisliti svojih dejanj in njihovih učinkov. In ker ne
znajo krotiti svojega duha. ne morejo biti svobodni, okove jim kujejo
114 E
MISLITI KONSERVATIVNO
njihove strasti. O njihovih ciljih in načrtih pa meni, da je načrte treba
delati za ljudi, ni pa si mogoče zamisliti, da bi lahko delali ljudi in z
načrti zavezovali naravo. To pa je vsekakor ena od točk, na katere se
bomo še navezali.
Burke tako konstruira neko točko pogleda, ki motri družbo — takšna
je nedvomno vloga monarha. Ta pa mu obenem pomaga vzpostaviti neko
drugo točko, s katere se opazuje današnja družba in njena ureditev.
To pa je prav točka pogleda naših prednikov, ki so vzpostavljali to ure-
ditev. Točka, s katere Burke želi, da ga Drugi vidi v obliki, v kakršni
mu ugaja, da ga vidi, je prav točka pogleda njegovih prednikov, »naših
pradedov«. Ta točka pogleda pa se v psihoanalitični teoriji imenuje sim-
bolna identifikacija, drugo ime zanjo pa je Ideal Jaza. Način, kako kon-
struira to točko pogleda, to vlogo »naših pradedov«, je prav strogo
homologen Freudovemu, ko uvaja koncept Ideala Jaza. Pri Freudu gre
namreč prav za usedline starševskih identifikacij, identifikacij s starši
in drugimi predstavniki avtoritete. Burkov družbeni univerzum je torej
simbolno prešit in stabilen, saj se uravnava glede na zunanjo točko po-
gleda, simbolno instanco.
Ko govorimo o Edmundu Burku, pa seveda ne smemo pozabiti, da ni
le napadal fi-ancoske revolucije, ampak tudi branil ameriške kolonije v
spopadu z britansko krono. In kot član parlamenta, v katerem je deloval
večji del svojega življenja, napisal slovito in pogosto objavljano pismo
svojim volilcem v Bristolu, v katerem jim razlaga, da je njihova vloga kot
volilcev, da izberejo najboljšega kandidata na volitvah, potem pa ga pustijo
pri miru. Kar zastopnik oziroma poslanec dolguje volilcem, je njegova naj-
boljša presoja, ne pa poslušnost. Burke sam pač ni nameraval biti nika-
kršen delegat.
GUIZOT IN TOCQUEVILLE
Guizot kot eden najpomembnejših francoskih zgodovinarjev, ki je
napisal med drugim zgodovino Francije, je bil eden od Tocquevillovih vi-
rov. Tudi on razume zgodovino skozi odnos med civilno družbo in institu-
cijami, di-žavo, a je, za razliko od Tocquevilla, pristaš revolucije in meni,
da je uspela ustvariti svobodo. Prav tako je liberal, a ni plemič, zato
ima tudi precej drugačen odnos do plemstva. Francosko plemstvo po
njem ni bilo sposobno ustvariti trajnih institucij, zato je v spopadu s
tretjim stanom propadlo. V Angliji pa je šlo za povsem drugačen razvoj,
razvili sta se dve družbeni sili: aristokracija, ki je imela svojo kolektivno
organizacijo v baronih in na drugi strani kralj in monarhija, dvor. Iz
njunega boja so izšle listine kot začetek javnega prava in institucije,
torej svobodna vlada.
Tocquevilova teorija pa se loteva drugega pobočja revolucijskega
procesa. Njegova osnovna trditev je, da med starim režimom, ancien
régime, in revolucijo, ni bilo preloma, ampak je šlo za kontinuiteto, za
nadaljevanje ancien régima, le z drugimi sredstvi. Prelom je bil le ilu-
zija revolucionarjev, kar so počeli, pa je bilo nadaljevanje centralizacije
in birokratizacije, skratka modernizacije, ki jo je začel in sprožil že
stari režim. Le da so ta proces prignali do nezaželenih razsežnosti. Mo-
dernizacijo je začel, in jo bil tudi sposoben izpeljati, že stari režim.
E 115
GORAZD KOROŠEC
Revolucija s tega stališča ni bila potrebna — in tu se skriva njegovo
konservativno stališče —, bila pa je posledica dejstva, da je bil stari
režim v tej modernizaciji preveč radikalen. Ni bil torej ravno konser-
vativen, pretiraval je z modernizacijo in tako razpustil staro družbeno
vez, na njenem mestu pa pustil prazen prostor, ki so ga s svojo ideolo-
gijo zasedli filozofi. Plemstvu, na katerega se je deklarativno še vedno
opiral, je v vse večji meri odvzemal tako ekonomska sredstva, kot tudi
politično moč. Družbena vez — vztrajal je namreč pri starem sistemu
— ni imela realne podlage, ni ustrezala njegovemu realnemu delovanju.
Enako pa tudi družbena vez, ki so jo vzpostavili revolucionarji, ni ustre-
zala njegovemu realnemu delovanju. Enako pa tudi družbena vez, ki
so jo vzpostavili revolucionarji, ni ustrezala njihovemu delovanju —
delovali so v isti smeri modernizacije, a z zavestjo preloma.
Problem se Tocquevillu postavlja na drugi ravni, na ravni odnosa
med civilno družbo in državo. Demokracijo navdušeno pozdravlja kot
nujen napredek, vendar pa se še kako zaveda tudi njenih meja in pasti,
predvsem tega, da se kaj lahko prelevi v »tiranijo večine«. Žaluje za
starim sistemom in njegovo aristokratsko regulacijo, obenem pa se za-
vzema za nekaj, kar naj bi ta aristokratski moment ohranilo: čimvečja
neodvisnost civilne družbe, ki naj s svojo svobodno dejavnostjo doga-
janje v družbi regulira. Prav proti civilni družbi pa so se revolucionarji
pregrešili. Tocqueville v najžlahtnejši liberalni tradiciji zopertetavlja
svobodo in demokracijo. Revolucija je prinesla demokracijo, ni pa omo-
gočila svobode. Literati in filozofi so zanj nadomestek vladajočih, ko
je vladajoči aristokratski razred začel izginjati. Aristokracije ni več.
Revolucijski cilj pa je demokratski despotizem, kot so ga razvili že fi-
ziokrati. Tudi na ekonomski ravni ugotovi, da je pred revolucijo v Fran-
ciji šlo za ekonomski razcvet in nikakor ne za propad, kar naj bi opra-
vičilo revolucijo ali jo vsaj pomagalo pojasniti. In tu se skriva ena od
klic protimodernosti revolucije. Revolucija 1787, ki je uvedla voljene
skupščine, je zanj znamenje družbenega preloma. Stari režim je bil že
mrtev, popustil je moderniziranju, revolucija ga je ubila le v duhovih.
Revolucionarji so podtaknili enakost namesto svobode. Tudi Lefebvre
je npr. kasneje opozoril na močne protikapitalistične elemente uporov
francoskih kmetov.
Tocqueville tako premakne analizo revolucije z ravni akterjev, z
ravni njihovega samorazumevanja, ki je kot zgodovinski interpretacijski
model obveljalo od njenih časov pa vse do danes. Družba se po njegovem
mnenju demokratizira že pred revolucijo. Ta pravzaprav najbrž sploh
ne bi bila potrebna. Z revolucijsko ideologijo pa se je Tocqueville hotel
ukvarjati v svoji drugi knjigi L'Ancien Régime. A ta je ostala zgolj v
osnutku. Tako sta dinamika te ideologije in pa brezobzirni lik revolu-
cionarja, ki pri svojem delovanju ne izbira sredstev, ostala zanj skrivnost
in veUko vprašanje.
COCHIN IN FURET
Burke torej francosko revolucijo vsestransko ki'itizira, Tocqueville pa
jo razkriva kot zgodovinar, a ne razišče njene ideologije. Augustin Cochin
pa se je je lotil prav na ravni njene govorice. Je tipičen protirevolu-
IIG E
MISLITI KONSERVATIVNO
cionar, revolucijo sovraži (kot tudi Burke), a jo hoče razumeti. Burke
postavlja revoluciji naproti svojo mogočno teorijo, razume jo iz okvira
svoje teorije in ta mu seveda izpade kot grozljiv odklon. Dojema jo kot
sodobnik, zato se angažira proti njej. Cochin pa o revoluciji piše na
začetku tega stoletja, je sicer katoliško konservativen, predvsem pa no-
stalgično zazrt v čas pred revolucijo. Zato jo hoče razumeti kot opomin.
In prav on je tisti, ki ima zelo sodoben občutek za prisile govorice, prav
on jo razume na ravni njenega diskurza. Zanima ga predvsem lik akter-
ja revolucije, ne kot posameznik, ampak kot splošni družbeni model,
prav to, kar je Tocquevillu ostalo skrivnost.
Ugotavlja, da gre pri prehodu iz predrevolucijske dobe v čas revo-
lucije predvsem za prelom v jeziku. Sem umesti svojo analizo, veže pa jo
na pomanjkanje zastopniškega volilnega sistema. Prav takrat je nam-
reč prišlo do reforme volilne zakonodaje, ki pa je bila polovičarska in ni
uvedla tekmovanja med kandidati. In na to manjkajoče mesto politič-
nega tekmovanja (predviden je bil namreč le po en kandidat) vdre bo-
jevita revolucijska ideologija, ki pa mora svoj boj proti sovražnikom,
ker ob volitvah ni mesta za tekmovanje, izbojevati po njih.
Cochin očita Tainu, enemu od znanih kritikov revolucije, da je v
skladu s svojo deterministično teorijo zvedel revolucijo na individualno
psihologijo jakobincev, revolucionarjev, njega pa zanima prav njihova
govorica, njeni mehanizmi in prisile — diskurz.
Zanima ga njihov kolektivni fanatizem, njihov duh. Kaj je bila
fikcija, iluzija, potrebna za njihovo delovanje, kaj je jakobince omo-
gočilo?
Njegov odgovor: jakobinstvo je »mišljenjska družba«, ne v pomenu
druščine, ampak prav družbe kot sociološke kategorije. Ta se je v Fran-
ciji razširila v drugi polovici 18. stoletja. Ustvarili pa so jo filozofi, ki
so za revolucijo tudi krivi. Tu se z Burkom povsem strinjata. Izvor te
mišljenske družbe je nepolitičen. Cilj izražanja v mišljenski družbi je
konsenz, skupno mnenje. Prav tako kot Burke napada individualizem
subjektov, ločenih od družbe. Moderni človek je zanj jetnik ideološke
iluzije družbenega, na pojem družbe so prenesene človekove imaginarne
predstave, kot pravi z aluzijo na Feuei'bacha. Jakobinci simbolično za-
stopajo ljudstvo, pogoj in edino možno okolje tega pa so posredne volitve
ali tekoimenovana neposreda demokracija. To je seveda problem, ki
izhaja iz aporij Rousseaujeve teorije, po kateri ljudske suverenosti ni
mogoče zastopati.
Za tem mehanizmom, v senci ljudstva, stoji »stroj«, stroj govorice.
Ta družba ni mislila, je govorila. Sama francoska revolucija mu pomeni
nastop obdobja ideologije. Revolucionarji so produkti, anonimna oligar-
hija. V sleherni »čisti» demokratični oblasti, pravi, obstaja skrita oli-
garhija, ki je v nasprotju z načeli te oblasti in nujno potrebna za njeno
delovanje.
Konsenz je razširjen na družbo in vlada nad državo — to zmore le
oligarhija. V terorju jakobinstva nadomesti hkrati civilno družbo in drža-
vo. To je matrica totalitarizma. Ideologija egalitarizma v času volitev
ponudi izginulo družbeno vez, ki je prejšnji režim ni bil več zmožen
vzdrževati, a ta nova ideologija v sebi že vsebuje mehanizem izbire
»čistih«, pravih revolucionarjev, in seveda tudi iziočanje nasprotnikov.
E 117
GORAZD KOROŠEC
Zanjo je značilna ideološka izključitev. Na vprašanje o vzrokih ideolo-
gije egalitarizma pa Cochin ne odgovori. Po.sebej zanimiva pa je tale
Cochinova ugotovitev: nacija ni govorila, nekdo drug je govoril zanjo.
Prav tako Cochin razvije pojem »čiste demokracije«, demokracije
brez neposrednih volitev, kjer zastopstvo ni mogoče, ljudstva ni mogoče
zastopati. Prav zato so bile, pa čeprav zveni na prvi pogled paradoksno,
v revoluciji svoboščine odpravljene prav zato, ker je ljudstvo vladalo.
Ker je bilo družbo ti-eba sestaviti na novo, je bilo treba poiskati tudi
njene sovražnike. »Stroj« je absolutni gospodar dogajanja. Cochin zaklju-
čuje eno od analiz s prepričanjem, da bo odgovor na fenomen francoske
revolucije sociologija demokratičnega fenomena.
Furet pa se vpraša: Zakaj so Francozi izumili to govorico? To govo-
rico obravnava na ravni analize diskurza, na ravni imaginarija njene
ideologije. Označi je kot kolektivno blodnjo o oblasti, v notranjost te
blodnje pa, kolikor je tudi v psihoanalizi blodnja vedno psihotična tvorba,
temelječa na neki preganjavici. Furet umesti revolucionarni teror in
preganjanja nasprotnikov, ki si jih je umišljala revolucija, najprej v po-
dobi aristokratske zarote, pozneje pa jih je izbirala tudi izmed samih
sebe. To tezo Furet pridruži tistemu, kar imenuje paradoks čiste demo-
kracije, ki izvira prav iz principielne nemožnosti zastopanja ljudstva.
Ker se ljudstva ne da in ne sme zastopati, je vsakdo, ki se razglaša za
zastopnika volje ljudstva, s tem že kriv zločina nad njim in tako progla-
šen za izdajalca revolucije. Revolucija tako zahteva kot prepoveduje in
kaznuje zastopanje ljudstva.
Furet v zvezi s tem govori o razcepljenosti diskurza — hotenje,
hlepenje po oblasti se skriva za uveljavljanjem vrednot. Tu navaja tudi
Brissota, enega od glavnih akterjev in govornikov revolucije: »Bojim se,
da nas ne bi izdali.« Omenjeni citat najlepše ponazarja željo revolucio-
narjev, njihov vpis kot subjektov želje v govorico, saj je znano, da Lacan
prav ta ekspletivni ne označi za element, skozi katerega se najpogo-
steje izraža subjekt nezavednega. Revolucionarji se torej pač očitno ne
bojijo tega, da bi jih izdali, pač pa, da jih ne bi, da bi se izkazalo, da je
njihova preganjavica in teorija o zaroti neosnovana in ne bi sami imeli
več koga preganjati.
Da je revolucija začela govoriti, da oblast zamenja govor, govorica,
imaginarij revolucionarne ideologije in blodnje o oblasti, so osnovne
Furetove teze in nanje, s čimer se bomo ukvarjali nekaj kasneje, se na-
vezujeta Lefort in Riha.
Furet v zvezi z revolucijo govori o njeni »fantazmi začetka«, o ideji
ustvarjanja celotne družbe popolnoma na novo, iz niča. Z obžalovanjem
pa tudi ugotavlja, da tradicija francoskega političnega mišljenja izklju-
čuje angleško idejo o političnem zastopanju, da je ni mogla razviti, zato
tudi mirnejši revolucionarni prehod na angleški način, ki bi revoluciji
prihranil marsikatero slabost, ni bil mogoč.
LEFORT IN RIHA
Rado Riha v tekstu Teror demokratične revolucije izredno precizno
izpelje način, kako je teror notranji revoluciji. Ker je to eno od
osrednjih vprašanj, ki nas tu zanimajo, si velja njegovo argumentacijo
118 E
MISLITI KONSERVATIVNO
Ogledati podrobneje. Za iziiodišče mu služita Furetova knjiga Misliti fran-
cosko revolucijo in knjiga Clauda Leforta Revolucionarni teror. Riha sledi
paradoksom francoske revolucije, ki jih formulira že Furet: ni mogoče
reči, da je teror revoluciji nekaj zunanjega, prav tako pa ni enostaven
odgovor, zakaj in na kakšen način ji je notranji. Ta paradoks bi se dalo
gnati še dlje: če bi revolucija hotela, da bi ji bil teror zunanji oziroma
bi sploh ne bil njen sestavni del, bi morala biti izvedena na drugačen
način, s tem pa ne bi bila več to, kar je bila, ne bi bila več ona sama —
revolucija. Ko razmišlja Furet o takšni možnosti, ima v mislih angleško
revolucijo, ki je bila pravzaprav bliže reformi. Furet tako ugotavlja, da so
bili mnogi pogoji za miren prehod v novo ureditev, za reformo, že izpol-
njeni. Mnogi, a očitno ne vsi.
Drugi paradoks pa je, da je francoska revolucija obenem le iluzija o
sebi kot o nečem novem in hkrati resnično nekaj radikalno novega. Na
vprašanje, kaj je ta radikalna novost in kakšen je njen status, skušata
odgovoriti Lefort in Riha, in tudi mi bomo to komentirali.
Lefort trdi, da Furet področju političnega priznava vlogo, ki bi jo lahko
poimenovali s simbolnim statusom političnega. In revolucija je po njego-
vem mnenju tista, ki tako pojmovanje politike vpelje kot radikalno novost.
Riha sprejme Lefortovo tezo in si prizadeva dati temu pojmu simbolnega
strogo psihoanalitični lacanovski pomen. Tako komentira razvpito Leforto-
vo tezo o praznem mestu oblasti, o tem, da demokratična invencija vpelje
mesto oblasti kot prazno mesto, da ga kot prazno ugleda, s trditvijo, da je
treba šele odgovoriti na vprašanje, kaj je revolucionarjem omogočilo, da so
to mesto ugledali kot prazno. Odgovor na to vprašanje pa je, če seveda
revolucionarni politiki pripišemo simbolni status, skrit v sami strukturi
tega simbolnega, v njegovi nujni, konstitutivni razsrediščenosti, v vrzeli,
ki ga to simbolno vsebuje. Praznost tega mesta je tako transcendentalni
pogoj demokratične ideologije in njenega delovanja.
Drugi Rihov argument meri na Furetovo pojmovanje razlike med
jakobinsko ideologijo, ki je imaginarne narave ter realnostjo, ki mu ta
ne ustreza; tema ravnema doda še raven simbolnega. Na to raven lahko
tako umesti potlačitev, o kateri govori Furet, ko pravi, da je pred re-
volucijo padla potlačitev, ki je vzpostavljala tedanjo družbeno vez, da
je bila odpravljena privolitev v stoletne institucije. Zaradi tega pa se
je zdaj družba morala ponovno integrirati na ravni ideologije. In če je
prejšnji simbolni univerzum, temelječ na privolitvi v institucije, raz-
padel, družba pa se je ponovno integrirala na ravni ideologije, lahko
govorimo o tem procesu kot o ponovnem ustvarjanju iz nič, kot o creatii
ex nihilo.
Za delovanje te ideologije je značilno, da je beseda sama že dejanje
in da se delovanje oblasti opira na sam akt izjavljanja. Zdaj pa je mogoče
umestiti že tudi revolucionarni teror. Teror je hrbtna plat iskanja svobode,
obenem pa, kot pravi Lefort, revolucionarni teror govori. Govori pa tudi
oblast, demokratična revolucija se v celoti dogaja na ravni diskurza, ta
ideologija je najbolj klepetav diskurz sodobnega sveta, pravi Furet. Tako
je tudi na teror vezana prava prisila upravičevanja, obenem pa je z njim
povezan večni dvom. V terorju sovpadeta revolucija in zatiranje. To na-
silje je notranje samemu temu diskurzu (prav diskurzu in z njim obenem
revoluciji, ki je prav ta diskurz). V absolutni svobodi sovpadeta Dobro in
E 119
GORAZD KOROŠEC
Zlo, Zakon in Zločin. In na tem mestu se lahko spomnimo, da je tudi
Burka pri francoski revoluciji najbolj motilo prav to, da vzpostavlja
vladavino absolutno svobodnega intelekta.
Tako dimenzijo terorja pa skuša Lefort navezati na pojem neizreklji-
vega. Ce na tem mestu povzamemo tezo Jelice Sumič-Riha, ki pokaže,
kako revolucionarji v svojih govorih vešče prikrivajo lastno izjavljalno
pozicijo, se lahko tu zopet spomnimo na paradoks »čiste demokracije«,
kot ga poimenuje oz. opredeli Furet. Ta paradoks revolucije žene k temu,
da iztrebljajo tiste, ki pretendirajo na to, da bi zastopali voljo ljudstva,
ki je po definiciji ni mogoče zastopati.
Na tem mestu pa sledi temeljni Rihov obrat: konceptu tega neizreklji-
vega da radikalen lacanovski pomen kot tistemu mestu znotraj simbol-
nega, označevalne verige, kamor je umeščena vrzel, praznina realnega.
Njegova zaključna teza je, da revolucionarji bežijo v dejanje in vršijo re-
volucionarni teror, da bi ubežali »izvirnemu terorju« praznine, votlosti,
skratka realnega kot praznega mesta, v demokratični oblasti. To je tisto
grozljivo demokratične invencije, od tu izvira žrtvovanje akterjev revolu-
cije in celoten revolucijski teror.
Tako Riha. Kaj k temu dodati, kako to komentirati, dopolniti, proble-
matizirati?
REZIME
Potegnimo torej na kratko sklepe: izpostavili smo najvažnejše točke
treh izmed najpomembnejših kritik francoske revolucije. Burke tako
očita revoluciji, da ne razume niti delovanja države, niti družbe. Toc-
queville premakne poudarek in zatrdi, da revolucija v svojem samora-
zumevanju še manj razume odvijanje zgodovine. Cochin pa se spoprime
z njeno govorico, analizira njene prisile in sklene, da revolucionarji ne
razumejo niti sami sebe. Precej klavrna bilanca, kajne? Kjer bi morala
biti revolucija, ni reformacije, kjer bi moral biti zgodovinski prelom in
novost, je zgolj nadaljevanje starega, kjer bi morala biti enakost in pra-
vice, ni svobode, in kjer bi morala biti avtentična beseda, je zgolj prisila
govorice.
Povzemimo še nekaj očitkov: tiranija večine, pravi Tocqueville, vla-
davina absolutno svobodnega uma, pravi Burke, skrita oligarhija, ki
je navzoča v vsaki čisti demokratični oblasti, v nasprotju z njenimi na-
čeli in nujno potrebna za njeno delovanje, govorica, ki naj bi bila go-
vorica nacije, ni njena, nekdo drug govori namesto nje, tega pa vodi
prisila govorice, pravi Cochin, hlepenje po oblasti se skriva za uvelja-
njem vrednot, pravi končno Furet in temu dodaja očitek blodnje o
oblasti.
Mar niso vse to le različne formulacije dejstva, da je nek
unai'ni označevalec, neka vrhovna simbolna instanca, potlačena, izri-
njena pod črto, dejstva, ki bi ga lahko zapisali z matemom S2/S1?
Mar ni bila ravno v osnovi projekta revolucije kot razsvetljenskega in
tako obenem univerzalističnega projekta težnja izničiti vsako vrhovno
instanco, avtoriteto, vsako mero zunaj sebe? Osnovni nauk psihoanalitske
teorije govorice in logike označevalca pa nas učita, da taka popolna
120 E
MISLITI KONSERVATIVNO
univerzalizacija ni mogoča, oziroma, če smo zlobni, mogoča je le na ravni
izjave; izrečemo lahko katerokoli univerzalno izjavo, a kaj, ko se s sa-
mim izjavljanjem vedno postavimo na laž. Mesto izjavljanja je pač vedno
razsrediščeno glede na raven izjave. Ali naj bi univerzalistična izjava
veljala tudi za mesto izjavljanja, za samega revolucionarja npr.? Kako,
ko pa je sam prav madež prtikularnega znotraj univerzalizma izjave.
In ta paradoks so številni revolucionarji seveda občutili na svoji koži in
ga pogosto plačali tudi z življenjem. In to se je, kar je bilo v notranji
logiki takšne revolucije, zgodilo tudi tisočem drugih.
Lahko bi navezali tudi na rezultat Rihove analize, kjer bi prav
tako lahko dodali, da je simbolno, sredi katerega zeva praznina, simbolno
brez označevalca gospodarja, avtomatizem v prazno se vrtečega simbol-
nega, vdor nagona smrti v simbolno, ki je začrtan že z idejo creatie ex
nihilo. Obenem pa ta zevajoča praznina sredi simbolnega ni le mesto
groze, ampak tudi užitka, prav užitka revolucionarjev, saj je bila ta
praznina tako predpostavka njihovega nastopa — mesto oblasti so ugle-
dali kot prazno — kot tudi rezultat njihovega delovanja in njihove
ideje kreacije (družbe in človeka) iz nič. Od tu bi lahko navezali na sa-
dovsko fantazmo kreacije iz niča in lastne instrumentalizacije v odnosu
do Drugega ter neutrudnega delovanja — izničevanja. žrtev. Očitno se
nam torej diskurz revolucije kaže kot diskurz univerze, kjer revolucija
nastopa v imenu vednosti, potlači unarni označevalec, kot dmgi ji na-
stopa objekt, kot želja ali užitek Drugega, proizvaja pa želeče subjekte
tako, da jih uničuje, ubija, izvrže. Ugotovimo pa lahko tudi, da se oba
člena fantazme nahajata na drugi strani sheme tega diskurza. ne na
strani dejavnika.
Tako lahko rečemo, da je revolucija proizvedla simptom, zaslepila
pa se je za celotno razsežnost fantazme, prav fantazme, ki drži skupaj
družbeno tkivo. Kot taka je revolucija seveda eminentno modernističen
projekt, postmoderna pa je v tem pogledu nedvomno na strani njenih
kritikov. Konservativni kritiki te razsežnosti fantazme nikoli ne spre-
gledajo, liberalno-konservativni so si o njej celo povsem na jasnem.
Tako lahko mirno zatrdimo, da Burke ve, da ima politika opraviti s hi-
steričnim subjektom, saj zato zagovarja predsodke, ve, da je učinek gospo-
darja nujen — to je smisel njegovega zagovora monarha, prav tako pa
temu ustrezno tudi razvije vlogo tradicije in pretekle ureditve, preteklosti
v sedanjosti — kot točko simbolne identifikacije. In prav tako dobro ve,
da je treba v neki točki postaviti prav objekt na mesto dejavnika druž-
bene vezi — tako v čaščenju kraljice, v dvorski ljubezni, kot tudi v
sistemu življenjskih navad, v odnosu npr. do žensk nasploh, kar po njem
predstavlja temelj, na katerem stoji družbena stavba. •
Tako ima Burke seveda vse tehtne razloge za to, da ustrezno zavrne
razsvetljenski univerzitetni diskurz. Zavrača ga seveda liberalno. Da pa
poudarimo vrednost konservativnih protiargumentov na take razdiralne
abstraktno razsvetljenske ideje, bomo za konec navedli še en biser izmed
njih, ki je bil izrečen sicer precej pred Burkom v času, ko uvajanje
cenzure ni bilo več mogoče v omembe vrednih razmerah in je Angliji
že vladala enkratna svoboda tiska v Evropi. Nanaša se na kavarniške
filozofe, naveden je po Habermasovih Strukturnih spremembah javnosti,
navajamo pa ga zaradi njegove vzvišene shakespearjanske dikcije:
E 121
GORAZD KOROŠEC
»Men have assumed to themselves a liberty, not only in coffeehouses,
but in other places and meetings, both public and private, to censure
and defame the proceedings of State, by speaking evil of things they
understand not, and endeavouring to create and nourish an universal
jealousie and dissatisfaction in the minds of all His Majesties good sub-
jects.«
(se nadaljuje)
Gorazd Korošec
122 E
Gilles Deleuze
BARTLEBY ALI FORMULA
»Lepe knjige so napisane v svojevrstnem tujem jeziku,-
Proust, Proti Sainte-Beuvu
Bartleby ni pisateljeva metafora in ne simbol česarkoli. To je zelo
komičen tekst in komično je vedno dobesedno. Tako kot novela Kleista,
Dostojevskega, Kafke ali Becketta, s katerimi je podtalno in prestižno
povezan. Povedati želi samo to, kar dobesedno govori. Govori in ponavlja
RAJSI ne BI, 1 would prefer not to.^ To je formula njegove slave in
vsak bralec, ki ga mara, jo ponavlja. Suh in bledičen človek je izrekel
formulo, ki bega ves svet. Toda v čem je dobesednost formule?
Najprej opazimo določen manierizem, nekakšno slovesnost: prefer
je le redko uporabljen v tem smislu in niti Bartlebyjev gospodar advokat
niti uradnika ga običajno ne uporabljajo (»čudna beseda, kar se mene
tiče, je nikoli ne uporabljam . . .«). Običajna oblika bi bila prej I had
rather not. Predvsem pa čudnost formule prekaša besedo samo: res, da
je slovnično pravilna, skladenjsko pravilna, toda njen nenaden konec
NOT TO, ki pušča nedokončano tisto, kar je formula začela, ji podeljuje
radikalen značaj, neke vrste mejno funkcijo. Ponavljanje in vztrajnost
jo naredita v celoti še bolj nenavadno. Ce jo zašepetate z nežnim, po-
trpežljivim, brezbarvnim glasom, se dotika neodpustljivega, ker ustvari
neartikuliran blok, enkraten dih. Glede tega je enako močna in ima
enako vlogo kot neslovnična formula (une formule agrammaticale).
Lingvisti so pazljivo proučili to, čemur pravijo »neslovničnost«.
Veliko močnih primerov je pri ameriškem pesniku Cummingsu: npr.
He danced his did, kot če bi rekli »odplesal je svoje začel-« namesto
»začel je plesati-«. Nicolas Ruwet razlaga, da si lahko zamislimo cel niz
običajnih slovničnih spremenljivk, za katere bi bila neslovnična formu-
la meja: he danced his did bi bila mejna formula običajnih izrazov he
did his dance, he danced his dance, he danced what he did. . To ne
bi bila več zloženka (mot-valise) kot jo najdemo pri Lewisu Carrollu, am-
pak zloženka-konstrukcija (construction-valise), konstrukcija-dih, skraj-
nost ali napetost. Mogoče bi bilo bolje vzeti francoski primer v praktični
' Formulo so v francoščini prevedli na več načinov, ki ima vsak svojo utemelji-
tev: glej npr. opombe Michèle Caussa. Zgledujemo se po napotkih Mauricea Blanchota
iz »Pisave katastrofe«, Gallimard, str. 33.
^ Nicolas Ruwet, »Paraleizmi in deviacije v poeziji-» v Govorica, diskurz, družba,
Ed. du Seuil, str. 334—344 (o zloženkah-konstrukcijah).
E 125
GILLES DELEUZE
situaciji: nelcdo, ki drži v roki šop žebljev, da bi nekaj pritrdil na steno,
vzklikne: J'EN AI UN DE PAS ASSEZ. To je neslovnična oblika, ki velja
kot skrajnost v celem nizu pravilnih formul: »J'en ai un de trop. Je n'en
ai pas assez. Il m'en mangue un.« (Enega imam preveč. Nimam jih dovolj,
Eden mi manjka). Ali ne bi bila Bartlebyjeva formula take vrste, Bartle-
byjev stereotip in hkrati visoko poetičen izraz Aîelvilla, skrajnost niza
kot »rad bi to, rajši ne bi tega stoiil, tega pa res ne bi« . . .? Kljub pra-
vilni konstrukciji zveni kot anomalija, kot atipija.
RAJE NE BI. Formula ima različice. Včasih opusti pogojnik in po-
stane bolj suhoparna: RAJE NE. I prefer not to. Včasih, v teh zadnjih
primerih, se zdi, da izgubi skrivnostnost in da najde tak ali drugačen
nedoločnik, ki jo dopolni in ki se navezuje na to: »Raje molčim«,
►Raje ne bi bil pameten«, »Raje ne bi sprejel službe prodajal-
ca«, »Raje bi delal drugo« . . . Toda tudi v teh primerih se čuti gluho
prisotnost nenavadne formule, ki še naprej preganja Bartlebyjev jezik.
Sam dodaja: »Nisem poseben primer«, »nič posebnega nimam«, I am not
particular, zato, da opozori, da bi bilo vse, kar bi mu lahko predlagali,
zgolj še ena posebnost, ki bi tudi padla pod veliko nedoločno formulo
RAJE NE BI, ki obstaja enkrat za vselej in vsakič.
Б"огти1а ima deset poglavitnih prilik in pri vsaki se lahko pojavi
večkrat, ponovljena ali različna. Bartleby je prepisovalec v advokatski
pisarni: neprestano prepisuje, »tiho, bledo, mehanično«. Pri prvi priliki
mu advokat reče naj primerja in ponovno prebere rokopis dveh pisarjev:
RAJE NE BI. Druga prilika je, ko mu advokat reče naj pride ponovno
prebrati svoj lastni rokopis. Tretja, ko ga advokat povabi, naj z njim
na samem ponovno prebere. Četrtič ga advokat pošlje po nakupih. Petič
ga prosi, naj gre v sosednjo sobo. Šestič hoče advokat nekega nedeljske-
ga jutra vstopiti v svojo pisarno in opazi, da v njej spi Bartleby. Sedmič
advokatu zadostuje, da postavi vprašanje. Osmič je Bartleby nehal pre-
pisovati, se sploh odpovedal vsakemu prepisovanju in ga advokat od-
pusti. Devetič ga advokat že drugič poskusi odpustiti. Desetič je Bartleby
že vržen iz pisarne, vsede se na stopniščno ograjo in prestrašeni advokat
mu predlaga druge priložnostne zaposlitve (računovodstvo špecerijske
trgovine, barman, blagajnik, spremljevalec mladeniča iz dobre druži-
ne . . .). Formula brsti in se razcveta. Ob vsaki uporabi zavlada okrog
Bartlebyja začudenje, kot če bi zaslišali Neizrekljivo ali Neubranljivo.
In Bartleby molči, kot bi bil vse povedal, kot bi naenkrat izčrpal vso
govorico. Vsakič se nam zdi, da norost narašča: ne »izrecno« Bartleby-
jeva norost, ampak okrog njega in zlasti advokatova, ki se vrže v čudne
predloge in še čudnejše vedenje.
Nedvomno formula uničuje, pustoši in ničesar ne pušča za seboj.
Najprej opazimo njeno nalezljivost. Bartleby »obrne jezik« drugih. Ne-
navadne besede, I would prefer, se vrinejo v jezik pisarjev in advokata
samega (»tudi vi ste se nalezli te besede!«). Toda okužba ni bistvena,
bistven je vpliv na Bartlebyja: kakor hitro je rekel RAJE NE BI (pri-
merjal), tudi res ne more več prepisovati. Vendar ne bo nikoli rekel,
da raje ne bi (prepisoval): preprosto je opustil (»give up«) to stopnjo.
In prav gotovo tega ne opazi takoj, ker še naprej prepisuje vse do
šest? prihke. Ko pa to opazi, je to tako očitno, kot zapoznel rezultat,
ki je nastal že pri prvem izreku formule:, »Ali ne dojamete vzroka sami
I2Ö E
BARTLEBY ALI FORMULA
od sebe«? pravi advokatu. Formula—blok ne le prepreči to, česar Bart-
leby raje ne bi storil, ampak tudi onemogoči tisto, kar je že delal, kar
bi naj bil rad počel.
Opazili so že, da oblika I prefer not to ni niti trditev niti zanikanje.
Bartleby »ne odklanja, pa tudi ne sprejme; stopi korak naprej in se
pri stopanju potegne nazaj, nekoliko se izpostavi v rahlem umiku go-
vora«.^ Advokatu bi odleglo, če Bartleby ne bi hotel, toda Bartleby ne
odkloni, samo odbije tisto ne-ljubo (ponovno prebiranje, nakupe. . .).
Prav tako Bartleby ničesar ne sprejme vnaprej, ne zatrjuje ničesar,
kar bi mu bilo ljubše in bi pomenilo nadaljevanje prepisovanja, temveč
postavi samo nemožnost tega. Skratka, formula, ki zaporedoma odklanja
vsako drugo dejanje, je že pogoltnila prepisovanje, ki ji ga sploh ni več
treba odklanjati. Formula je uničujoča zato, ker enako neusmiljeno iz-
loči tako tisto, kar bi mu bilo ljubše, kot tudi sleherno ne-ljubo. Uniči
izraz, na katerega se nanaša in ki ga odklanja, pa tudi drugi izraz, za
katerega se zdi, da ga ohranja, a ki v resnici postane nemogoč. Pravza-
prav povzroči, da ju ni mogoče raziskovati: izdolbe področje nerazloč-
Ijivosti, nedoločnosti, ki neprestano raste med ne-ljubimi dejavnostmi
in med najljubšo dejavnostjo. Vsaka posebnost, vsaka referenca odpade.
Formula izniči »prepisovanje«, edino referenco, glede na katero bi nekaj
lahko bilo ali ne bilo ljubše. Rajši ne hi nič kot nekaj: to ni želja po
niču, ampak rast niča volje. Bartleby si je pridobil pravico do preživetja,
to se pravi, da nepremično in pokonci stoji pred slepo steno. Biti kot
bitje in nič več. Silijo ga, naj reče da ali ne. Toda, če bi rekel ne (pri-
merjanju, nakupovanju . . .), če bi rekel da (prepisovanju), bi bil hitro
poražen, obsodili bi ga, da je nepotreben, tega ne bi preživel. Preživi
lahko le, če se vrti v nedoločenosti, ki vse drži v oddaljenosti. Njegov
način preživetja je, da raje ne primerja, s tem tudi že ne-rad prepi-
suje! Eno je moral odkloniti, da je lahko onemogočil drugo. Formula
je v dveh fazah in neprestano obnavlja samo sebe tako, da gre ponovno
skozi enaka stanja. Zato ima advokat vsakič vrtoglav občutek, da se vse
znova začenja iz nič.
Sprva bi rekli, da je formula kot slab prevod iz tujega jezika. Toda,
ko ji bolje prisluhnemo, njen sijaj zanika to hipotezo. Mogoče ona sama
v jeziku izkoplje nekakšen tuj jezik. Kar se tiče ne-slovničnosti pri
Cummingsu, so predlagali, da bi jih obravnavali kot posledico narečja,
ki je drugačno od standardne angleščine, iz katerega pa lahko izluščimo
ustvarjalna pravila. Isto velja za Bartlebyja: pravilo bi lahko bilo v
tej logiki negativne preference, v negativizmu onkraj vsake negacije.
Toda, če je res, da leposlovne umetnine vedno tvorijo neke vrste tuj
jezik znotraj jezika, v katerem so napisane, kateri nor veter, katera psi-
hotična sapa zaveje takole skozi jezik? Za psihozo je značilno, da upri-
zarja nek postopek, ki je v tem, da obravnava običajen, standarden jezik
tako, da mu »vrne« neznan, prvotni jezik, ki naj bi bil morda pro-
jekcija božjega jezika in ki bi potegnil za seboj vso govorico. Taki postop-
ki se pojavljajo v Franciji pri Rousselu in pri Brissetu, v Ameriki
pri Wolfsonu.'* Ali ni prav to shizofrenično poslanstvo ameriške književ-
^ Philippe Jaworski, Melville, puščava in cesarstvo, Pres.ses de l'Ecole normale,
str. 19.
^ Michel Foucault je naredil komparativno študijo teh treh postopkov: uvod v
Brissetovo Logično slovnico. Ed. Tchou.
E 127
GILLES DELEUZE
nosti, da takole z odkloni, s stranpotmi, z zmanjševanjem ali povečanjem
(glede na standardno skladnjo) uničuje angleščino? Ali hoče vpeljati
malo psihoze v angleško nevrozo? Si hoče izmisliti novo univerzalnost?
Po potrebi bo v angleščino povabil še druge jezike zato, da bo ta božan-
ski jezik neviht in groma še bolje zvenel. Melville si izmisli tuj jezik,
ki se odvija pod angleščino in ki jo odnaša: to je OUTLANDISH ali
Raz-zemljeni jezik, to je jezik Kita. Od tod izvira zanimivost študij o
Moby Dicku, ki se naslanjajo na Številke in Crke ter njihov kriptični
pomen, da bi iz njih izpeljale vsaj ogrodje nečloveškega ali nadčloveškega
prvotnega jezika.' Zdi se, da si sledijo tri operacije: določena obdelava
jezika; rezultat te obdelave, ki si prizadeva znotraj jezika zgraditi nek
izvirni jezik; in učinek, ki potegne za seboj vso govorico, jo prežene,
potisne jo do njene lastne meje zato. da tam odkrije Zunanjost, tišino
ali glasbo. Tako je velika knjiga vedno zrcalna slika druge knjige, ki
se piše v duši, s tišino in s krvjo. To ni samo Moby Dick, to je tudi
Pierre, kjer Isabelle naj eda jezik z nerazumljivim mrmranjem, ki je kot
nepretrgan bas, ki vso govorico uglasi z akordi in zvoki njene kitare.
Pa Billy Bud, angelska ali Adamova narava, ki trpi zaradi jecljanja, ki
pači jezik, a vendar z njim povzdigne glasbeni in nebeški Onstran vse
govorice. Tako kot pri Kafki, kjer »žalostno cviljenje« zabriše zvok be-
sed, medtem ko sestra že pripravlja violino, ki odgovarja Grégoiru.
Tudi Bartleby je angelska, Adamova narava, a je njegov primer
videti drugačen, ker nima na razpolago splošnega Postopka, pa četudi
zgolj jecljanja, da bi z njim obdelal jezik. Zadošča mu kratka, na videz
pravilna formula, največ lokaliziran tik, ki se pojavi ob določenih prili-
kah. In vendar sta rezultat in učinek ista: zvrtati v jezik neke vrste
tuj jezik in primerjati vso govorico s tišino, jo zvrniti v tišino. Bartleby
naznanja dolg molk, v katerega bo zabredel Melville; molk, ki ga bo
tu in tam zmotila samo glasba pesmi, in iz katerega bo prišel le še za
Billy BuddaJ" Tudi samemu Bartlebyju ni preostalo drugega, kot da
obmolkne in se umakne za svojo špansko steno vsakič, ko izgovori formu-
lo — vse do končnega molka v ječi. Po formuli ni več kaj reči: velja
toliko kot postopek, presega svoj videz partikularnosti.
Advokat sam ustvari teorijo razlogov, zaradi katerih Bartlebyjeva
formula uničuje govorico. Vsaka govorica, nam predlaga, ima reference
oziroma predpostavke (»assumptions«). To ni čisto to, kar govorica oz-
načuje ampak tisto, kar ji omogoča označevanje. Ena beseda vedno pred-
postavlja druge besede, ki jo lahko nadomestijo, jo dopolnijo ali pa z
njo tvorijo alternative: pod tem pogojem se govorica razporedi tako,
da označuje stvari, stanja stvari in dejanja, izhajajoč iz množice ob-
jektivnih, eksplicitnih konvencij. Mogoče pa so še druge, implicitne in
subjektivne konvencije, neka druga vrsta referenc ali predpostavk? Ko
govorim, ne označujem samo stvari in dejanj, ampak že delam dejanja,
ki zagotavljajo odnos s sogovornikom glede na najine ustrezne situacije:
poveljujem, sprašujem, obljubljam, prosim, izražam »govorna dejanja«
(speech-act). Govorna dejanja so avto-referenčna (ukažem, s tem ko
rečem » ukazujem vam . . .«), medtem ko se konstativni stavki nanašajo
' Cf. Viola Sachs, Melvillova Proti-Biblija, Mouton.
' O Bartlebyju in Melvillovem nnolku cf. Armand Farrachi, Na strani molka,
Ed. Barrault, str. 40—45.
128 E
BARTLEBY ALI FORMULA
na druge stvari in na druge besede. Bartleby spodnaša natanko ta dvojni
sistem referenc.
Formula I PREFER NOT TO izključuje vsako alternativo in po-
goltne tisto, kar misli da ohranja, ravno tako kot oddalji vse drugo;
implicira, da Bartleby neha prepisovati, to se pravi ponavljati besede;
tako poveča področje nedoločnosti, da se besede nič več ne razločijo, v
govorici ustvari praznino.
Vzame pa tudi moč govornim dejanjem, s katerimi gospodar lahko
poveljuje, dobrohoten prijatelj postavlja vprašanja, mož besede obljub-
lja. Ce bi Bartleby odklonil, bi ga še lahko spoznali kot upornika ali
puntar j a in bi imel kot tak družbeno vlogo. Toda formula izklopi govor-
no dejanje, istočasno pa iz Bartlebyja naredi izobčenca, ki mu ni mogoče
več prisoditi nobenega družbenega položaja. Tega se advokat s strahom
zave: vsa njegova upanja, da bi Bartlebyja spravil nazaj k razumu, se
porušijo zato, ker temeljijo na logiki predpostavk, po kateri gospodar
»pričakuje«, da se ga uboga, dobrohoten prijatelj da se ga posluša. Bart-
leby pa si je izmislil novo logiko, logiko preference, ki zadošča, da minira
predpostavke govorice. Mathieu Lindon je opozarjal, da formula »razve-
že« besede in stvari, besede in dejanja, pa tudi dejanja in besede: govo-
rico odreže od sleherne reference — v skladu z Bartlebyjevim absolut-
nim poslanstvom, biti človek brez reference, tak. ki se pojavi in izgine,
brez reference do samega sebe ali do druge stvari.' Zato formula kljub
temu, da je videti pravilna, deluje kot resnična neslovničnost.
Bartleby je kot Samec, tisti, o katerem je Kafka rekel: »samo to-
liko tal ima, kolikor jih njegove noge potrebujejo in toliko opore, ko-
likor lahko pokrijeta njegovi roki« — ki se pozimi vleže v sneg in umre
od mraza kot otrok — ki ni bil nikoli počel drugega kot se sprehajal,
kar pa je lahko storil kjerkoli, ne da bi se premaknil.' Bartleby je človek
brez referenc, brez lastnine, brez posestev, brez kvalitet, brez posebnosti:
preveč je gladek, da bi mu lahko obesili katerokoli posebnost. Brez pre-
teklosti in bodočnosti, on je trenuten. I PREFER NOT TO je kemična ali
alkimistična Bartlebyjeva formula, lahko pa jo preberemo tudi v obratni
smeri, I AM NOT PARTICULAR, nisem poseben, kot njen nujen doda-
tek. Celotno XIX. stoletje preči to iskanje človeka brez imena, morilca
kralja in očeta, Odiseja modernih časov (»Jaz sem Nihče«): uničen in
mehaniziran človek velikih velemest, od katerega pa mogoče pričaku-
jemo, da bo iz njega prišel Človek prihodnosti ali novega sveta. Z enako
mesijansko vlogo ga opazimo včasih pri Proletarcu, včasih pri Američanu.
Tudi Musilov roman bo nadaljeval to iskanje in si bo izmislil novo lo-
giko, v kateri je Človek brez posebnosti hkrati njen mislec in njen pro-
izvod.' Mislimo, da od Melvilla do Musila vodi zanesljiva izpeljava, če-
prav je ne gre iskati Bartlebyju, ampak raje pri Pierre ali dvoumnosti.
' Mathieu Lindon, »Bartleby«, Delta 6, maj 1978, str. 22.
' Veliki Kafkov tekst (Dnevnik, Ed. Grasset, str. 8—14) je kot druga verzija
Bartlebyja.
' Blanchot je dokazal, da Musilov junak ni le brez kvalitet, ampak tudi »brez po-
sebnosti«, saj nima substance prav nič več kot kvalitet (Knjiga bodočnosti, Gallimard,
str. 20;)), Dejstvo, da se tema Moža brez posebnosti, Odiseja modernih časov, pojavi na
začetku XIX. stoletja, vidimo v Franciji ob zelo nenavadni knjigi Chateaubriando-
vega prijatelja, Ballanchea, Eseji o družbeni palingenezi, zlasti »Mesto spokoritev«
(1827).
E 129
GILLES DELEUZE
Krvoskrunski zakon Ulrich-Agathe je kot ponovitev para Pierre-Isabelle:
v obeh primerih tiha, neznana ali pozabljena sestra ni substitut za ma-
ter, ampak obratno, ukinitev spolne razlike kot posebnosti — v korist
dvospolnega odnosa, po katerem Pierre tako kot Ulrich sta oziroma
postaneta ženska. Ali je mogoče, da je v Bartlebyjevem primeru odnos
do advokata ravno tako skrivnosten, ali morda tudi ta po svoje zazna-
muje možnost nekega postajanja, možnost novega človeka? Ali bo Bartle-
by lahko osvojil kraj svojih sprehodov?
Mogoče je Bartleby res norec, blaznež, psihopat (»prirojen in ne-
ozdravljiv nered« v duši). Toda, kako naj to vemo, če ne upoštevamo
anomalij advokata, ki se neprestano čudno vede? Advokat je ravnokar
imel važno poklicno promocijo. Spomnimo se, da tudi predsednik Schre-
ber sprosti svoj delirij šele po promociji, kot da bi mu le-ta dala pogum
za tveganje. Toda kaj naj advokat tvega? On že ima dva prepisovalca,
ki sta, tako nekako kot Kafkova trgovca, obrnjena dvojnika, eden norma-
len zjutraj in pijan popoldne, drugi pa dopoldne vedno s prebavnimi
motnjami, popoldne pa skoraj normalen. Ker torej potrebuje dodatnega
prepisovalca, najame po kratkem pogovoru Bartlebyja, brez vsakršne
reference, ker se mu zdi, da njegova bledost priča o vztrajnosti, ki bi
lahko nadomestila nerednost drugih dveh. Toda že prvi dan Bartlebyja
dovolj čudno razporedi (»arrangement«): bival bo v sami advokatovi pi-
sarni, pri zadnjih vratih, ki ga ločujejo od pisarne pisarjev, med oknom,
ki gleda na bližnji zid in travnato zeleno špansko steno, kot da bi bilo
važno, da Bartleby sliši, njega pa ni mogoče videti. Ali je bil to advo-
katov navdih ali posledica dogovora med njunim kratkim pogovorom,
tega ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo je, da je v tej razporeditvi Bartleby
neviden in opravlja precej »mehaničen« posel. Kakor hitro torej advokat
zahteva, da zapusti špansko steno, Bartleby izreče svojo formulo. In ob
tej prvi priliki, tako kot v vseh naslednjih, je advokat nemočen, zmeden,
začuden, šokiran, brez odgovora, brez obrambe. Bartleby preneha pre-
pisovati in ostane neustrašen na svojem mestu. Vemo v kakšne skrajnosti
je prisiljen advokat, da bi se znebil Bartlebyja: gre domov, odloči se,
da zamenja lokal, zbeži za nekaj dni in se skriva, da bi pobegnil pred
pritožbami novega najemnika advokatske pisarne. Kako nenavaden beg,
med katerim blodeči advokat živi v kabrioletu . . . Vse, od začetne razpo-
reditve do tega neustavljivega Kajnovega bega, je skrajno čudno in ad-
vokat se vede kot norec. V njegovi duši se izmenjujeta želja, da bi
ubijal in želja, da bi Bartlebyju izpovedal ljubezen. Kaj se je zgodilo?
Je to norost v dvoje, tudi tu odnos dvojnika, skoraj priznan homoseksu-
alen odnos (»da, Bartleby... samo takrat se počutim res jaz, kadar
vem, da si tu . . . prispel sem do vnaprej usojenega smisla svojega življe-
nja...«)?
Lahko si zamislimo, da je bila zaposlitev Bartlebyja neke vrste po-
godba, s katero se je advokat po promociji odločil, da bo iz tega človeka
brez pravih referenc naredi zaupnika, ki bi mu bil vse dolžan. In njega
hoče narediti svojega človeka. Pogodba je taka: Bartleby bo prepisoval
blizu svojega gospodarja, ki ga bo slišal, ne pa tudi videl, tako kot nočni
ptič, ki ne prenaša, da ga ljudje vidijo. Torej ni dvoma: s tem, ko hoče
advokat (nehote) potegniti Bartlebyja izza španske stene, da bi poprav-
ljal kopije z drugimi, prekrši pogodbo! Zato Bartleby istočasno ko »raje
13Ü E
BARTLEBY ALI FORMULA
ne bi« popravljal, že tudi ne more več prepisovati. Bartleby se bo sicer
pokazal — celo bolj, kot to od njega zahtevajo, zasidran prav v pisarni
— vendar ne bo več prepisoval. Advokat ima hudo slutnjo, saj domneva,
da je Bartleby nehal prepisovati zato, ker ima težave z vidom. In res,
ko je vsem na očeh, Bartleby sam ne vidi več. celo sploh ne gleda več.
Dobil je nekaj, kar mu je bilo na določen način prirojeno, bajeslovno
bolezen, je enook in enorok in zaradi tega je avtohton, tisti, ki izvira
iz mesta in ostane na mestu, medtem ko advokat nujno izpolnjuje funkci-
jo izdajalca, ki je obsojen, da beži. Mračna krivda se skriva za advoka-
tovimi protesti, vsakič ko se skUcuje na človekoljubje, usmiljenje, prija-
teljstvo. Pravzaprav je advokat preklical razporeditev, ki jo je bil sam
osnoval; in zato Bartleby potegne iz ostankov izrazno potezo, RAJE NE
BI, ki se bo nujno razraščala, okužila druge, pregnala advokata, vendar
tudi govorico, povečala bo področje nedoločnosti ali nerazločnosti tako,
da se besede ne razlikujejo več med seboj, in liki ravno tako ne: bežeči ad-
vokat in nepremični, okameneli Bartleby. Advokat se začne klatiti, med-
tem ko Bartleby ostane pri miru. toda zato, ker ostane pri miru in se ne
premika, bodo z Bartlebyjem ravnali kot s klatežem.
Ali med advokatom in Bartlebyjem obstaja razmerje identifikacije?
Kakšno pa je to razmerje in v katero smer gi-e? Najbolj pogosto se zdi,
da identifikacija vplete tri elemente, ki se sicer lahko menjujejo, spre-
minjajo: formo, podobo ali predstavitev, portret, model; vsaj virtualnega
subjekta; in napore subjekta, da bi dobil formo, se polastil podobe, se ji
prilagodil in jo prilagodil sebi. To je zapleten postopek, ki gre čez vse
dogodivščine podobnosti in ki vedno tvega, da bo padel v nevrozo ali
pa se sprevrgel v narcisizem. Pravijo, da je to »mimetična rivali-
teta«. Na splošno mobilizira očetovsko funkcijo: podoba je par excellence
podoba očeta in subjekt je sin, čeprav se določila izmenjujejo. Vzgojni
roman (»le roman de formation«), lahko bi tudi rekli roman reference,
daje številne take primere.
Seveda se številni Melvillovi roman začenjajo s podobami ali s por-
treti in zdi se, da pripovedujejo zgodbo o vzgoji pod očetovsko funkcijo:
tako Redburn. Pierre ali dvoumnosti se začne s podobo očeta, s kipom in
sliko. Celo Moby Dick nakopiči najprej podatke, s katerimi da kitu formo
in ustvari njegovo podobo, vse tja do temačne slike v gostilni. Bartleby
ne uide temu pravilu in oba pisarja sta kot podobi iz papirja, obrnjeni
simetriji, in advokat tako dobro opravlja očetovsko funkcijo, da komaj
verjamemo, da smo v New Yorku. Vse se začne kot v angleškem romanu,
v Londonu in pri Dickensu. Samo nekaj čudnega se vsakič zgodi, kar
zmede podobo, jo prizadene z bistveno negotovostjo, formi prepreči, da
bi »se prijela«, pa tudi subjekta pokvari, prepusti ga toku in ukine sle-
herno očetovsko funkcijo. Šele tukaj stvari začnejo postajati zanimive.
Očetov kip nadomesti njegov veliko bolj dvoumen portret, nato še drug
portret od bogve koga ali nikogaršnji. Reference se izgubijo in formacijo
človeka zamenja nov neznan element, skrivnost nečloveškega informnega
življenja, Squid. Vse se je začelo na angleški način, nadaljuje pa se po
ameriško, sledeč bežiščnici, ki se ji ni mogoče upreti. Achab lahko upra-
vičeno govori, da beži od vsepovsod. Očetovska funkcija se zgublja v
korist najtemnejših dvoumnih sil. Subjekt izgublja svojo teksturo in
postaja patchwork, ki se neskončno razrašča: ameriški patchwork po-
E 131
GILLES DELEUZE
stane zakon melvillovskega dela, ki je tako razsrediščen, brez razvidne
sprednje in hrbtne strani. Zdi se, kot bi izrazne poteze pobegnile formi,
kot abstraktne črte neznane pisave, kot gube, ki se krivijo z Achabovega
čela na Kita, kot gibljivi trakovi v »strašnih krčih«, ki se vijejo skozi
trdne vrvi in ki vedno lahko potegnejo mornarja v morje, subjekta v
smrt.'"
V Pierre ali dvoumnosti vznemirljivi nasmešek neznanega mladeniča
na sliki, ki je tako podobna očetovi sliki, deluje kot izrazna poteza, ki se
emancipira in že samo s tem uspe podreti sleherno podobnost, obenem
pa zamaje samega subjekta. I PREFER NOT TO je tudi izrazna poteza,
ki okuži vse in pobegne lingvistični formi, vzame očetu njegovo zgledno
besedo, sinu pa možnost, da reproducira oziroma prepisuje.
To je sicer še vedno proces identifikacije, toda zdaj je postal psiho-
tičen, namesto da bi sledil avanturam nevroze. Iz nevroze starega sveta
uide nekoliko shizofrenije. Razločimo lahko tri različne značaje. Prvič,
neformalno izrazno potezo, ki se zoperstavlja podobi ali izraženi formi.
Drugič, ni več subjekta, ki bi se dvignil do podobe, najsi bi pri tem uspel
ali ne. Prej bi rekli, da se med obema členoma ustvari področje nerazli-
kovanja, nerazločnosti, dvoumnosti — kot da bi dosegla točko, ki nepo-
sredno predhodi njunemu vzajemnemu razlikovanju: to ni podobnost,
ampak drsenje, skrajno sosedstvo; absolutna neposredna bližina; ne na-
ravna povezanost, ampak proti-naravna povezava. To je področje »skraj-
nega severa«, »arktike«. To ni več stvar Mimesis, ampak postajanja:
Achab ne oponaša kita, on postane Moby Dick, preide v tako sosedno
področje, da se ne more več razlikovati od Moby Dicka in s tem, ko
udarja po kitu, udarja po samem sebi. Moby Dick je »najbližja stena« s
katero se izenači. Redburn se odpove podobi očeta in rajši^ preide na
dvoumne poteze skrivnostnega brata. Pierre ne oponaša svojega očeta,
ampak doseže sosedno področje, kjer se ne more več razlikovati od svoje
polsestre Isabelle in postane ženska. Medtem ko se nevroza otepa v
mrežah krvoskrunstva z materjo zato, da bi se bolje identificirala z
očetom, psihoza sprosti krvoskrunstvo s ses^o kot postajanje, kot svo-
bodno identifikacijo moškega in ženske: enako Kleist uporablja atipične,
skoraj živalske izrazne poteze, jecljanje, škripanje z zobmi, spačenke, ki
jih je njegov strastni pogovor s sestro poln." Tretjič pa psihoza nadaljuje
svoje sanje, da bi ustoličila funkcijo univerzalnega bratstva, ki ne gre
več preko očeta; ki se zgradi na ruševinah očetovske funkcije in ki celo
predvideva popolno uničenje vsake očetove podobe in nadaljuje neod-
visno pot povezave ali sosedstva; ki iz ženske naredi sestro, iz drugega
moškega pa bi'ata, tako kot je strašna »opičja vrv« povezovala kot mla-
doporočenca Ismaela in Queequega. To so tri značilnosti ameriškega sna,
ki sestavljajo novo identifikacijo, novi svet: Poteza, Področje in Funkcija.
Pravkar smo pomešali tako različne junake kot sta Achab in Bartle-
by. Ali si nista vendar v vsem nasprotna? Melvillovska psihiatrija
stalno opozarja na dva pola: na monomaniake in na hipohondre, na
Régis Durand je opozoril na na vlogo podivjanih linij na kitolovcu kot nasprot-
ja formaliziranih vrvi: Melville, znaki in metafore, Ed. L'Age d'homme, str. 103—107.
Durandova knjiga (1980) in Jaworski (1986) sta najgloblji analizi Melvilla. ki sta
izšli v novejšem času.
" Kleist, O postopni izdelavi misli v pogovoru, ("Anekdote in krajši spisi«. Ed.
Payot. str. 76.
132 E
BAHTLEBY ALI FORMULA
demone in na angele, rablje in žrtve, na Hitre in na Počasne, na Udarne
in na Udarjene, Nekaznljive (onstran vsake kazni) in na Neodgovorne
(na tej strani vsakršne odgovornosti). Kaj stori Achab, ko sprosti svoje
nore in goreče poteze? On prekine pogodbo. Izda zakon lovcev na kite,
ki zahteva, da se ujame vsakega zdravega kita, na katerega naletimo,
brez izbire. Ker se še naprej enači z Moby Dickom in ker postaja neraz-
ločljiv, on izbira — in s tem postavi svojo posadko v smrtno nevarnost.
In prav to strašno preferenco mu polkovnik Starbuck zagrenjeno očita
in celo pomisli, da bi izdajalskega kapitana ubil. Izbiranje je prometejski
gi-eh par excellence.'^ Tak je primer Kleistove Penthésileje, Achab-žen-
ske, ki je za svojega sovražnika izbrala nerazločljivega dvojnika. Ahila,
zakonu Amazonk navkljub, ki prepoveduje »preferirati« sovražnika. Sve-
čenica in Amazonke v tem vidijo izdajo, ki se v norosti kaže kot iden-
tifikacija z ljudožerstvom. Sam Melville v svojem zadnjem romanu Billy
Budd uporabi drugega monomaniaškega demona, mojstra orožja Claggar-
ta. Podrejena Claggartova funkcija nas ne sme preslepiti: natanko
tako kot Achab tudi on ni primer psihološke krutosti, temveč metafizič-
ne perverznosti, ki je v tem, da izbira plen, da s svojevrstno ljubeznijo
preferira izbrano žrtev, namesto da bi uveljavljal zakon ladjevja, ki
mu zapoveduje, da za vse uporablja enako disciplino. Tako nam da mi-
sliti pripovedovalec, ko spomni na staro in skrivnostno teorijo, ki jo
je razložil že Sade: zakon, zakoni vladajo neki drugi čuteči naravi, med-
tem ko prirojeno pokvarjena bitja sodelujejo s strašno, nadčutno in
prvobitno, izvirno, oceansko Naravo, ki skoznje zasleduje svoj lastni
neracionalni cilj. Nič, Nič, ki ne pozna zakona." Achab bo prodrl skozi
steno, čeprav ni nič zadaj in bo iz niča naredil predmet svoje volje:
»Zame je ta beli kit stena, čisto ob meni. Včasih mislim, da ni ničesar
za njo, ampak saj je vseeno . . .« Tako mračna bitja, kot so globokomor-
ske ribe, pravi Melville, lahko odkrije in diagnosticira le oko preroka,
ne pa psihologa, pri tem pa ne more preprečiti njihovega norega pod-
viga, »skrivnostne krivičnosti« . . .
Torej smo sposobni razvrstiti Melvillove junake. Na eni strani mo-
nomaniaki ali demoni, ki imajo strašne preference, ki jih žene volja niča:
Achab, Claggart, Babo... Na drugi strani pa angeli ali hipohondrični
svetniki, ki so skoraj bedasti, naivna in čista bitja, ki imajo prirojeno
slabost, pa tudi nenavadno lepoto, po naravi okameneli in ki imajo
rajši. . . daleč od sleherne volje, bolj nič volje kot pa voljo po niču
(hipohondrični »negativizem«). Preživijo lahko samo, če postanejo ka-
men, če zanikajo voljo in se v tej prepovedi posvetijo.'" To so Cereño,
" Georges Dumézil (uvod k Charachidzé, Prometei oît Kavkaz, Flammarion) :
"Grški mit o Prometeju je ostal skozi stoletja predmet razmišljanja in sklicevanja.
Bog. ki pri borbi za dinastijo ne sodeluje s svojimi brati proti bratrancu Zevsu.
ampak popolnoma sam izzove in osmeši samega Zevsa . .., ta antikrist nas prizadene
in v nas prebudi mračna in občutljiva področja.«
" O konceptu dveh Narav pri Sadu (papeževa teorija v Novi Justini), prim.
Klossowski. Moj bližnjik Sade, Ed. du Seuil, str. 137 sq.
Pi'im. koncept svetosti pri Schopenhauerju kot dejanje, s katerim se zanika
Volja skozi odpoved sleherni posebnosti. Pierre Leyris v drugem uvodu k Billy Buddu
(Gallimard) spomni na globoko Melvillovo zanimanje za Schopenhauerja. Nietzsche
jo v Parsifalu videl tip Schopenhauerjevega svetnika, nekakšnega Bartlebyja. Toda
Nietzsche meni. da je človek Se vedno raje demon kot svetnik: »človek ima še vedno
raje voljo po niču kot pa da je sploh nima ...« (Genealogija morale, III. § 28).
£ 133
GILLES DELEUZE
Billy Budd in predvsem Bartleby. Čeprav nasprotujejo vsemu, eni ro-
jeni izdajalci in drugi v bistvu izdani, eni pošastni očetje, ki žrejo svoje
otroke, drugi zapuščeni sinovi brez očeta, strašijo isti svet in se menja-
vajo tako kot se v Melvillovem (pa tudi Kleistovem) pisanju izmenjujejo
stacionarni in otrpli procesi z noro hitrimi postopki: stil, s svojim zapo-
redjem katatonij in naglice . . . Eni in drugi, obe vrsti junakov, Achab in
Bartleby, pripadata tej prvobitni Naravi, v njej živita in sta njen se-
stavni del. Končno pa je še tretji tip junaka, tistega, ki je na strani
zakona, čuvar božjih in človeških zakonov druge narave: to je prerok.
Edinole kapitanu Delanoju manjka preroško oko, zato pa imajo Ismael
v Moby Dicku, kapitan Vere v Bïllyju Buddu in advokat v Bartlebyju
vsi po vrsti moč, da »Vidijo«: sposobni so, kolikor se le da, doumeti in
razumeti bitja prve Narave, velike monomanične demone oziroma ne-
dolžne svetnike, včasih pa celo oboje.
Vendar so tudi oni zelo dvoumni. Sposobni so sicer razumeti prvo
Naravo, ki jih fascinira, vendar niso zaradi tega nič manj predstavniki
druge narave in njenih zakonitosti. Nosijo očetovsko podobo: videti so
dobri očetje, dobrohotni očetje (ali vsaj veliki zaščitniški bratje, kot
Ismael do Queequega). Vendar jim ne uspe zaustaviti demonov, saj so
le-ti za zakon prehitri, vse preveč presenetljivi. Nedolžnega, neodgovor-
nega ne rešujejo: žrtvujejo ga v imenu zakona, izvedejo Abi'ahamovo
žrtvovanje. Pod njihovo očetovsko masko se .skriva dvojna identifika-
cija: z nedolžnim, do katerega čutijo resnično ljubezen, pa tudi z demo-
nom, saj na njihov način prelomijo pogodbo z nedolžnim, ki ga ljubijo.
Torej izdajajo, vendar na drugačen način kot Achab ali Claggart: slednji
so prekršili zakon, medtem ko sta Vere in advokat v imenu zakona pre-
kršila tih in skoraj nepriznan sporazum (celo Ismael se zdi, da se od-
vrne od svojega divjega brata Queequega). Se naprej ljubkujejo nedolž-
nega, ki so ga obsodili: kapitan Vere bo umrl z imenom Billyja Budda
na ustnicah in zadnje besede advokata na koncu zgodbe bodo: »Ah,
Bartleby! Ah. človeštvo!«, s katerimi poudari ne povezavo, ampak na-
sprotno, alternativo, kjer je moral proti Bartlebyju izbrati preveč člove-
ški zakon. Ker so ti junaki v svojih protislovjih razpeti med obe Naravi,
so sicer zelo pomembni, vendar nimajo teže drugih dveh. So bolj Priče,
nasprotujoči, predstavljajoči (zato se nam tista branja Moby Dicka, ki
poudarjajo vizijo Ismaela, ne zdijo ravno prepričljiva). Nek problem
namreč uhaja temu tretjemu tipu junaka, nek višji problem, ki se ureja
med dvema drugima.
Veliki Goljuf (The confidence "man, nekako tako kot se reče Medi-
cine-man, Clovek-zaupnik, Človek z zaupanjem) je poln Melvillovih misli
o romanu. Prva misel je, da zahteva pravice do višje iracionalnosti (pogl.
14). Zakaj bi moral biti romanopisec prepričan, da mora razlagati ve-
denje svojih junakov in da jim mora dajati razloge, ko pa vendar živ^-
Ijenjc nikoli ničesar ne razloži o sebi in pušča v svojih bitjih veliko
temnih, nerazločljivih, nedoločnih področij, ki se bojijo vsakršne raz-
lage? Življenje utemeljuje, njega ni treba utemeljevati. Angleški roman
in še bolj francoski roman čutita potrebo po tem, da morata racionali-
zirati, pa čeprav šele na zadnjih straneh, psihologija pa je nedvomno
zadnja oblika racionalizma: zahodnjaški bralec pričakuje besedo konec.
P.-ihuanaliza je v zvezi s tem znova dala poleta pretenzijam razuma.
134 E
BARTLEBY ALI FORMULA
Ce psihoanaliza že ni prizanesla velikim romanom, vendarle noben ro-
manopisec njene dobe ni v njej našel veliko zanimivega. Ustanovno de-
janje ameriškega romana in prav tako tudi ruskega romana je bilo, da
je roman postavilo daleč od razumskih poti in da je ustvarilo junake,
ki se zadržujejo v niču, ki preživijo samo v praznini, ohranjajo prav
do konca svojo skrivnost in izzivajo logiko in psihologijo. Celo njihova
duša, pravi Melville, je »neizmerna in zastrašujoča praznina« in Acha-
bovo telo je »prazna školjka«. Ce že imajo formulo, ta prav gotovo ne
razlaga, »RAJE NE« pa ostaja kabalistična formula — natanko tako
kot formula Človeka iz podzemlja, ki sicer ne more preprečiti, da 2 in 2
ne bi bilo 4, vendar se temu ne VDA (raje bi, da 2 in 2 ne bi bilo 4).
Za velikega romanopisca, kakšni so Melville, Dostojevski, Kafka ali
Musil, je važno, da stvari ostanejo enigmatične in vendar ne slučajne:
skratka, nova logika, prav zares logika, ki pa nas ne pripelje nazaj k
razumu in ne zajame intimnosti življenja in smrti. Romanopisec ima
preroško oko, ne psihologov pogled. Za Melvilla tri velike kategorije
junakov pripadajo tej novi logiki, natanko toliko, kolikor ta pripada
njim. Ravno tako kot ni treba utemeljevati življenja, ni treba utemelje-
vati romana, kakor hitro doseže iskano PODROČJE, skrajno severno
področje, daleč od umerjenih pokrajin.'' In po pravici rečeno, razuma
ni, obstaja samo po koščkih. V Billyjii Buddu Melville monomaniake
označi kot Mojstre razuma — zato jih je tako težko presenetiti. Vendar
jim prav zato, ker je njihov delirij aktiven in ker se poslužujejo razu-
ma, razum služi za njihove vzvišene cilje, ki so pravzaprav zelo nera-
zumni. In hipohondri so Izobčenci iz razuma, čeprav ni mogoče zvedeti,
ali se ne izločijo iz njega sami zato, da bi dosegli tisto, kar jim razum
ne more dati, nerazločljivo, neimenovano, v katero se bodo lahko spojili.
Končno pa so celo preroki le Utopljenci razuma: če se Vere, Ismael ali
advokat tako močno oprijemljejo ostankov razuma, ki ga zaman poskušajo
sestaviti v celoto, je to zato, ker so toliko videli in kar so videli, jih
je za vedno prizadelo.
Neka druga Melvillova pripomba (pogl. 44) pa prinese bistveno raz-
likovanje med junake romana. Melville pravi, da predvsem ne smemo
zamenjevati resničnih Originalov z zgolj pomembnimi ali nenavadnimi,
posebnimi junaki. Kajti posebneži, ki jih je v romanu lahko zelo veliko,
imajo značaje, ki določajo njihovo formo, lastnosti, ki sestavljajo nji-
hovo podobo; vpliv prihaja nanje iz njihove sredine in od enih na druge,
tako da njihova dejanja in reakcije ubogajo splošne zakone, pri tem
pa vsakič ohranjajo posebno vrednost. Prav taki so njihovi stavki, ki
jih izrekajo, čeprav nič manj ne upoštevajo splošnih jezikovnih zakonov.
Zato pa nasprotno sploh ne vemo, če razen prvotnega Boga, obstaja
original, zaradi česar je lepo vsakič, ko naletimo na enega. Melville
pravi, da ne razumemo, kako bi roman lahko vseboval več originalov.
Vsak original je mogočna samotna Figura, ki prekaša vsako razumljivo
formo: sproža goreče izrazne poteze, ki označujejo zagrizenost misli
brez podobe, vprašanje brez odgovora, skrajne logike brez racional-
" Primerjava med Musilom in Melvillom bi pripeljala na naslednje štiri točke:
kritika razuma (»-Princip Nezadostnega Razuma«) ; razkrinkanje psihologije (»velika
luknja, ki ji pravimo duša«); nova logika (»drugo stanje«): Področje skrajnega se-
\era (»Možno«).
E 135
GILLES DELEUZE
nosti. Nimajo nič splošnega in niso nič posebnega, uhajajo znanju, izzi-
vajo psihologijo. Celo besede, ki jih izgovarjajo, prekoračujejo splošne
zakone jezika (»predpostavke«), tako kot preproste posameznosti govora,
saj so kot sledovi oziroma projekcije enotnega, izvirnega, prvega jezika
in pripeljejo vsako govorico na rob tišine in glasbe. Bartleby nima nič
posebnega, ravno tako pa nič splošnega, on je Original.
Originali so bitja prve Narave, ni pa jih mogoče ločiti od sveta ali
od druge narave in v njih vršijo svoj učinek: razkrivajo praznino, ne-
popolnost zakonov, mediokritete posamičnih bitij, svet kot maškarado
(temu bo Musil po svoje rekel »vzporedno dejanje«). Vloga prerokov,
njih, ki niso originali, je prav v tem, da so edini, ki prepoznajo njihove
brazde in neizrekljiv nemir, ki ga le-ti sejejo po svetu. Melville pravi,
da original ni podvržen vplivu okolja, ampak da. obratno, meče na
okolico bledo belo svetlobo, ki je taka kot svetloba, ki v »Genezi sprem-
lja začetek stvari«. Originali so včasih nepremični vir te svetlobe, kot
mornar na vrhu jambora, kot obešeni zvezani Billy Budd, ki »se dvi-
guje« ob jutranji zarji, kot Bartleby, ki stoji v advokatovi pisarni, včasih pa
bliskovita pot, prehitra, da bi ji lahko sledili z očmi, Achabova ali
Claggartova strela. To sta dve veliki originalni Figuri, ki ju najdemo
povsod pri Melvillu, Panoramski posnetek in Travelling, stacionarni pro-
ces in neskončna hitrost. Čeprav sta to elementa, ki dajeta ritem, in
čeprav postaje dajejo ritem gibanju ter iz negibnega prikličejo bliske,
mar vendarle protislovje ne cepi originalov in njihovih dveh tipov? Kaj
hoče povedati Jean-Luc Godard, ko v imenu filma trdi, da je med pa-
noramskim posnetkom in travellingom »moralni problem«? Mogoče je
to tista razlika, ki povzroči, da se zdi, da v velikem romanu ne more
biti več kot enega originala? Slabi romani niso nikoli mogli ustvariti
še tako majhnega originalnega junaka, kako bi jih torej mogel velik
roman ustvariti več kot enega naenkrat? Achab ali Bartleby . . . Tako
kot velike Figure slikarja Bacona, ki priznava, da še ni našel sredstva,
da bi zdi-užil dve na eni sami sliki.'' In vendar bo Melvillu to uspelo!
Ce prekine svoj molk in končno napiše Bïllyju Budda, je to zato, da
ta zadnji roman pod ostrim pogledom kapitana Vera združi dva origi-
nala, demonskega in okamenelega: problem ni bil povezati ju z zapletom
— to je vendar enostavno in brez posledic, saj zadošča, da je eden
žrtev drugega —, ampak ju držati skupaj na sliki (v kolikor je Benito
Cereño to že poskusil, je to storil le nepopolno, pod kratkovidnim in
nejasnim pogledom Delanoja).
Kateri veliki problem torej prevladuje v Melvillovem delu? Ne-
dvomno to, da bi spravil oba originala in zato tudi spravil original z
drugim človeštvom, nečloveško s človeškim. Toda dobrih očetov ni, kar
dokazujeta kapitan Vere in advokat. So le strašni in pogoltni očetje in
okameneli sinovi brez očetov. Ce lahko rešimo človeštvo in spravimo
originale, to lahko storimo le z razpustitvijo, z razstavljanjem očetovske
funkcije. Zato je velik dogodek, ko Achab, ko moli k plamenom Svetega
" Pi-im. Francis Bacon, Umetnost nemogočega. Ed. Spira. I, str. 123. In Melville
,ie govoril: »mogoče nekoliko tudi zaradi tega, ker na določeni orbiti obstaja çn sam
planet, ne more biti v umetniškem delu več kot en originalen junak: dva junaka bl
prišla v tako nasprotje, da bi nastal kaos-.
13(j E
BARTLEBY ALI FORMULA
Eime, odkrije, da je oče sam izgubljeni sin, sirota, medtem ko je sin
sin ničesar ali vseh, brat." Kot bo rekel Joyce, očetovstva ni, to je praz-
nina, nič, ali raje področje negotovosti, kjer strašijo bi'atje, brat in se-
stra. Maska dobrega očeta mora pasti zato, da se prva narava pomiri
in da se pi-epoznajo Achab in Bartleby, Claggart in Billy Budd, in v
nasilju enih in začudenju drugih sprostijo plod, ki so ga nosili v sebi,
čist in preprost bratovski odnos. Melville bo neprestano razvijal radikal-
no opozicijo bratstva s krščanskim »usmiljenjem« ali očetovskim »člo-
vekoljubij em«. Rešiti človeka očetovske funkcije, ustvariti novega člo-
veka ali človeka brez posebnosti, združiti original in človeštvo tako, da
ustvariš družbo bratov kot novo univerzalnost. V bratovski družbi zveza
zamenja sorodstveno povezanost in krvno pogodbo, istokrvnost. Moški
je resnično krvni brat moškega, ženska pa je njegova krvna sestra: po
Melvillovem mnenju je to skupnost samcev, ki svoje člane potegne v
neomejeno postajanje. En brat, ena sestra, tako zelo resnična, da nista
več njegova, njena, vsako »lastništvo« izgine. Goreča strast, globlja od
ljubezni, ker nima ne podlage ne lastnosti, samo sled nerazločljivega po-
dročja. kjer gre skozi vse stopnje v vseh smereh, se razširi tja do homo-
seksualnega odnosa med brati in gre preko krvoskrunskega odnosa med
bratom in sestro. To je tisti najbolj skrivnosten odnos, ki zanese Pierra
in Isabelle, ki potegne za seboj »Roca« in Catherine v Viharnem vrhu,
vsak je nekaj časa Achab in Moby Dick: »Naj bosta najini duši iz česar-
koli, njena in moja sta enaki. . . moja ljubezen do njega je podobna
večnim podzemnim skalam izvor malo vidnega, toda potrebnega vese-
lja . . . Jaz sem Heathcliff! vedno je prisoten v mojem duhu: ne kot užitek,
tako kot jaz nisem vedno užitek sama sebi, ampak kot moje lastno bitje . . .«•
Kako bi se lahko ta skupnost uresničila? Kako bi bil lahko največji problem
rešen? Toda, ali se ni že sam od sebe rešil prav zato, ker ni oseben, ker je
zgodovinski, geografski, političen? To ni zasebna zadeva ali zadeva posa-
meznika, ampak je kolektivna zadeva, to je zadeva nekega naroda ali bolje
vseh narodov. To ni ojdipovska fantazma, ampak političen program. Mel-
villov samec Bartleby mora tako kot Kafkov najti »kraj za svoje spreho-
de«, Ameriko. Američan se je i'ešil angleške očetovske funkcije, on je sin
zmrvljenega očeta, vseh narodnosti. 2e pred neodvisnostjo Američani mi-
slijo na kombinacijo držav, na obliko države, ki bi ustrezala njihovi nalogi;
toda njihova naloga ni ponovno ustvariti »staro Državno skrivnost «, en na-
rod, eno družino, eno dediščino, enega očeta, njihova naloga je ustvariti
svet, bratsko družbo, federacijo ljudi in dobrin, skupnost anarhističnih po-
sameznikov, kot so jo učili Jefferson, Thoreau, Melville. Taka je deklara-
cija Moby Dicka (pogl. 26): če je človek človekov brat, če je vreden »za-
upanja«, to ni kot pripadnik ene narodnosti in ne kot lastnik ali delničar,
ampak samo kot človek — takrat, ko je izgubil tiste lastnosti, ki tvorijo
njegovo »nasilnost«, njegovo »neumnost«, »nizkotnost«; takrat, ko ima za-
vest o sebi samo še skozi poteze »demokratične časti«, ki gleda na vse
posebnosti kot na ravno toliko odurnih madežev, ki vzbujajo strah ali
usmiljenje.
" Prim. R. Durand, str. 133. .lean-.Jacques Mayou.x je rel<el: »Kar se tiče oseb-
nega področja, je vprašanje očeta zaenltrat popravljeno, če ne urejeno. . . Toda ne
tiče se samo njega. Vsi smo sirote. In zdaj je čas bratstva.« (MelvUle sam o sebi.
Kcl. du Seuil, str. 1U9)
E 137
GILLES DELEUZE
Amerika je potencial človeka brez posebnosti, Originalnega Človeka.
2c v Redburmi (pogl. 33): »Niti kaplja ameriške krvi ne more biti prelita,
ne da bi se prelivala kri celega sveta. Anglež, Francoz, Nemec, Danec ali
Skot, Evropejec, ki se roga Američanu, pravi Raca svojemu lastnemu bratu
in izpostavlja svojo lastno dušo nevarnosti na dan poslednje sodbe. Nismo
ozka rasa, nacionalistično in tercialsko pleme Hebrejcev, ki se jim je kri
pokvarila, ker so jo hoteli preveč čisto in so obdržali direktno potomstvo
in istokrvne poroke . . . Smo manj narod kot svet, kajti, ker ne pravimo ce-
lemu svetu oče, tako kot Melchisédech, smo brez očeta in matere . . . Smo
dediči vseh stoletij vseh časov in našo dediščino delimo z vsemi narodi..
Slika proletarca iz XIX. stoletja je taka: prihod komunističnega člo-
veka ali družbe tovarišev, bodočega Sovjeta, saj brez lastnine, brez dru-
žine in brez naroda nima druge opredelitve kot da je človek. Homo tan-
tum. Toda to je tudi slika Američana, z drugimi sredstvi sicer — in poteze
enega in drugega se prepletajo ali pa se pogosto pokrivajo. Amerika je
mislila, da bo naredila revolucijo, katere moč naj bi povzročila univerzalno
priseljevanje priseljencev iz vseh dežel, tako kot bo boljševiška Rusija na-
1'cdila svojo revolucijo, ki bi povzročila univerzalno proletarizad j o, »pro-
letíu'ci vseh dežel« . . .: dve obliki razrednega boja. Tako da ima mesijan-
stvo XIX. stoletja dve glavi in se izraža ravno tako v ameriškem
pragmatizmu kot navsezadnje v ruskem socializmu.
Pragmatizma ne razumemo, če vidimo v njem zgolj površno filozofsko
teorijo, ki so jo izdelali Amerikanci. Pač pa razumemo novost ameriškega
mišljenja, če v pragmatizmu vidimo enega od poskusov, da bi spremenili
svet in si izmislili nov svet, novega človeka, tako kot se delajo. Zahodna
filozofija je bila lobanja ali očetovski Duh, ki se je realiziral v svetu kot
totaliteti in v spoznavajočem subjektu kot lastniku. Ali se vesela Melvillova
žalitev, »metafizična krastača«, ne naslavlja na zahodnjaškega filozofa?
Kot sodobnik ameriškega transcendentalizma (Emer.son, Thoreau) Melville
že riše poteze pragmatizma, ki ga bo sam nadaljeval. Najprej je to afir-
macija sveta v procesu, na otočju. Niti puzzle ni, katerega koščki z ujema-
njem znova sestavijo celoto, ampak je bolj zid iz prostih, ne-zacementiranih
kamnov, kjer je vsak element vreden sam zase in vendar v odnosu do
drugih: izolati in spremenljivi odnosi, otoki in med-otoki, gibljive točke
in vijugaste črte, kajti Resnica ima vedno » razcefrane robove«. Ne loba-
nja, ampak vrv iz vretenc, hrbtenični mozeg; ne uniforma, ampak Harleki-
nov plašč, isto belo na belem, patchwork, ki se nadaljuje v neskončnost, s
številnimi povezavami, tako kot suknjič Redburna, White Jacketa ali
Velikega kozmopolita: ameriška iznajdba par excelence, kajti Američani
so izumili patchwork v enakem smislu kot pravimo, da so Švicarji izumili
uro na kukavico. Ampak zato je tudi potrebno, da spoznavajoči subjekt,
ta edini lastnik, odstopi prostor skupnosti raziskovalcev, točneje bratom z
otočja, ki nadomestijo vedenje z verovanjem, natančneje, z »zaupanjem«:
ne z verovanjem v drugi svet, ampak z zaupanjem v ta svet in v človeka
kot v Boga (»poskusil bom vzpon na Of o z upanjem, ne z vero ... šel bom
po svoji poti. . .«).
Pragmatizem je natanko ta dvojni princip otočja in upanja.'®
.Jaworski je natančno proučil ta svet otočja ali izkušnjo s patchworkom. Obe
leirii so bosta zopot pojavili v vsem pragmatizmu, zlasti na najlopšiii straneh Wlllla-
ina .lamosa: i:vot je kot »izstreljen iz pištole iz neposredno bližine«. Tega ni mogoče
13o E
BAKTLKBY ALI f^ORMULA
Kaj mora biti skupnost ljudi, da bo možna resnica? Truth in trust.
Pragmatizem se bo vedno boril na dveh frontah, tako kot se je že Mel-
ville: proti posebnostim, ki človeka postavijo proti človeku in gojijo ne-
popravljivo nezaupanje; ampak tudi proti Občemu ali Vsemu, združitev
duš v imenu velike ljubezni ali dobrote. Kaj vendar ostane dušam, ko
se ne držijo več posebnosti, kaj jim preprečuje, da bi se združile v eno
celoto? Ostaja jim prav njihova »originalnost«, to se pravi glas, ki ga
vsaka oddaja, kot refren na robu jezika, ki pa ga izreče samo, kadar gre
s svojim telesom po cesti (ali po morju), ko vodi svoje življenje, ne da
bi iskala odrešitve, kadar se poda na svoje utelešeno potovanje brez po-
sebnega cilja in sreča drugega potnika, ki ga spozna po glasu. Lawrence
je rekel, da je v tem novo mesijanstvo ali demokratični donesek ameri-
riške književnosti: proti evropski morali odrešitve in usmiljenja postavlja
moralo življenja, kjer se duša uresniči samo, če gre na pot, brez drugega
cilja, izpostavljena vsem kontaktom, ne poskuša nikoli rešiti drugih duš.
se odvrača od tistih, ki imajo preveč avtoritativen ali preveč javkajoč
glas, tvori s sebi enakimi akorde, čeprav bežne in neodločne, brez druge
uresničitve kot prostost, vedno pripravljena, da se uresniči." Po Mel-
villovem ali Lawrenceovem mnenju je bratstvo stvar originalnih duš:
mogoče se začne šele s smrtjo očeta ali Boga, toda ne izvira iz nje, to
je čisto druga stvar — »vse subtilne simpatije neskončne duše, od najbolj
trpkega sovraštva do najbolj strastne ljubezni«.
Potrebna je druga perspektiva, perspektivizem otočja, ki združi
panoramski posnetek in travelling, tako kot v Čarobnih otokih. Potrebna
je dobra percepcija, posluh in vid, kot je to dokazal Benito Cereño, in
»percept«, se pravi percepcija v postajanju, je tisti, ki mora nadomestiti
koncept. Potrebna je nova skupnost, katere člani bi bili sposobni »zaupa-
nja«, to se pravi verovanja v same sebe, v svet in v postajanje. Samski
Bartleby se mora podati na potovanje in najti svojo sestro, s katero bo
zaužil ingverjev piškot, novo hostijo. Bartleby zaman živi poglobljen v
študij in nikoli ne gre ven, on se ne šali, ko advokatu, ki mu predlaga
nove zaposlitve, odgovori: »to je preveč zaprto . . .«. In če mu preprečijo,
da bi naredil to potovanje, tedaj je njegovo mesto le še v ječi, kjer umre
zaradi »civilne neposlušnosti«, kot pravi Thoreau, »edinem mestu, kjer
svoboden človek lahko biva v časti«. William in Henry James sta res
brata in Daisy Miller, nova ameriška mladenka, prosi samo za malo za-
upanja in umre, ker ni dobila tisto malo, za kar je prosila. In kaj je
Bartleby advokata prosil drugega kot malo zaupanja, on pa mu odgovori
ločiti od iskanja nove človeške skupnosti. V Pierre ali dvoumnosti se nam lahko
sla-ivnostno delce Plotinusa Plinlimmona že zdi kot manifest absolutnega pragma-
tizma. Za zgodovino pragmatizma na splošno, filozofskega in političnega, se obrnite
na Ameriško filozofijo Gérarda Deledalla, Ed. L'Age d'homme: zlasti pomemben je
Royce zaradi svojega »absolutnega pragmatizma«, zaradi njegove »velike Razlagalne
skupnosti«, ki združuje posameznike. Tam je veliko melvillovskih odmevov. In čudni
Koycev trio. Avanturist, Koristnik in Zavarovalec, se zdi, kot da v nekaterih ozirih
izvira iz Melvillovega tria Monomaniaka, Hipohondra in Preroka, ali pa celo opozarja
na junake iz Človeka z zaupanjem, ki mu že vnaprej zagotavlja njegovo komično
verzijo.
" Lawrence, Studije o klasični ameriški književnosti. Ed. du Seuil, »Whitman«.
Ta knjiga vsebuje tudi dve znani študiji o Melvillu. Lawrence Melvillu tako kot
Whitmanu očita, da sta padla nazaj v to, kar sta razkrinkala, in vendar, pravi, si
ameriška književnost utre pot prav zaradi njiju.
E 139
GILLES DELEUZE
z usmiljenjem, s človekoljubjem, kar so vse maske očetovske funkcije?
Edino advokatovo opravičilo je, da se umika pred postajanjem, kamor
bi ga Bartleby že s samim obstojem lahko potegnil: že se širijo govori-
ce ... Junak pragmatizma ni poslovnež, ki je uspel, ampak je to Bartleby,
je to Daisy Miller, to sta Pierre in Isabelle, brat in sestra.
Pogosto opozarjajo na nevarnosti »družbe brez očetov«, toda edina
prava nevarnost je očetov povratek.'" Pri tem ne moremo ločevati obeh
revolucij, ameriške in sovjetske, pragmatične in dialektične. Vsesplošno
priseljevanje ne uspe nič bolje od univerzalne proletarizacije. 2e secesij-
ska vojna je bila plat zvona, tako kot bo to pozneje likvidacija Sovjetov.
Rojstvo naroda, obnovitev Države-naroda — in pošastni očetje se naglo
vrnejo medtem ko sinovi brez očeta ponovno začnejo umirati. Usoda
Američana je tako kot usoda Proletarca le papirnata podoba. Tako kot
je marsikateri boljševik že leta 1917 shšal trkati na vrata diabohčne
sile. so pragmatiki in Melville že videli prihajati maškerado, ki bo po-
brala družbo bratov. Že precej pred Lawrenceom sta Melville in Thoreau
diagnosticirala ameriško bolezen, tisto novo vezivo, ki postavi nazaj zid,
očetovsko avtoriteto in odurno usmiljenje. Bartleby se torej prepusti
smrti v ječi. Od samega začetka je Benjamin Franklin, hinavski Trgovec
s strelovodi, tisti, ki osnuje magnetično ameriško ječo. Ladja-mesto po-
novno vzpostavi najbolj opresiven zakon in bratstvo ostane le še pri tistih
mornarjih, ki plezajo na vrh jambora in tam nepremično obstanejo (Bel
mornarski suknjič). Velika skupnost samcev je le druščina uživačev, kar
bogatemu samcu seveda ne preprečuje, da ne bi izkoriščal ubogih bledih
delavcev in tako sestavil dva nespravljiva lika pošastnega očeta in deklic
sirot (Raj samcev in Tartar mladih deklic). Pri Melvillu se povsod pojavlja
ameriški goljuf. Katera zla sila je iz trusta naredila tako kruto podjetje
kot je »univerzalen narod«, ki ga v Čarobnih otokih ustanovi Človek s
psi? Človek z zaupanjem, kjer melvillovska kritika usmiljenja in člove-
koljubij a doseže višek, upodobi cel niz skrotovičenih osebnosti, ki se
zdijo, da izvirajo iz »Vehkega Kozmopolita« z obleko iz patchworka in ki
zahtevajo samo... malo človeškega zaupanja, da bodo lahko izpeljali
večkratno in odskočno goljufijo.
Sta to lažna brata, ki ju pošilja diabolični oče, da obnovita njegovo
moč nad preveč lahkovernimi Amerikanci? Toda roman je tako komplek-
sen, da bi lahko mirno trdili tudi obratno: ta dolga goljufiva teorija bi
bila kaj lahko tudi komična verzija pravih bratov, kot jih vidijo preveč
nezaupljivi Američani, ali pa so že postali nesposobni, da bi jih videli.
Ta horda oseb vse do skrivnostnega otroka na koncu je mogoče družba
Človekoljubov, ki skrivajo svoj demoničen načrt, mogoče pa tudi skupnost
bratov, ki jih Ljudomrzniki ne znajo več mimogrede spoznati. Kajti prav
sredi svojega neuspeha ameriška revolucija neprestano ponovno uveljav-
lja svoje fragmente, vedno še kaj prežene na obzorje, celo na luno se
pošlje, poskusi prebiti zid, zopet začeti eksperiment, išče bratstvo v tem
podvigu, sestro v tem nastajanju, glasbo v jecljajočem jeziku, čist glas
in neznane akorde v vsej govorici. Kar bo rekel Kafka o »malih narodih«,
pove Melville že o velikem ameriškem narodu, kolikor mora namreč biti
Prim, knjigo Alexandra Mitscherlicha. Družbi brez očetov naproti (Gallimard),
s iisihoanaliličnega staliSča, ki se ne zmeni za gibanja v Zgodovini in se spominja
angleškega očetovskega ustroja.
140 E
BARTLEBY ALI FORMULA
prav patchwork vseh majhnih narodov. Kar bo Kafka povedal o majhnih
književnostih, je Melville že povedal o ameriških književnosti svojega
časa: ker je v Ameriki le malo avtorjev in ker je ljudem vseeno, pisa-
telj resda ne more uspeti kot priznan mojster, zato pa celo ob ne-
uspehu ostane še toliko bolj nosilec kolektivnega življenja, ki ne izhaja
več iz zgodovine književnosti, temveč ohranja pravice bodočega ljudstva
oziroma človeškega postajanja.Shizofrenična naloga: čeprav je Bart-
leby katatonik in anoreksik, ni bolnik, ampak zdravnik bolne Amerike,
Medicine-man, novi Kristus oziroma brat nas vseh.
Prevedla Jožica Pire
'' Prim. Melvillov tekst o ameriški književnosti v »-Hawtliorne in njegovi mor-
narčki« (Od kod prihajaš, Hawthorne?, Gallimard, str. 237—240). Primerjaj s Kafko-
vim tekstom. Dnevnik, str. 179—182.
E 141
NEKAJ VIJOLIČASTEGA
I come out of a tradition where those things are valued; where you talk
obout a woman with big legs and big hips and black skin. I come out of a
black community where it was all right to have hips and to be heavy. You
didn't feel that people didn't like you. The values that /imply/ you must be
skinny come from another culture. . . Those are not the values that I was
given by the women who served as my models. I refuse to be judged by the
values of another culture. I am a black woman, and I will stand as best I can
in that imagery.
Bearnice Reagan
BLACK WOMEN AND LIBERATION MOVEMENTS''
Ko je emancipirajoče, vrtoglavo politično vrenje sredine in druge
polovice šestdesetih let, v ZDA pri črnskih državljanih imenovano Black
Revolution, na začetku sedemdesetih izpuhtelo skoraj tako nenadno kot
se je prej pojavilo,' sta izšla prva romana Alice Walker in Toni Morrison
— dveh črnskih pisateljic, ki sta postali znani predvsem kot zastopnici
nečesa ženskega, nečesa črnsko ženskega. Avtorici, ki sta v osemdesetih'
črnsko ženski imaginarij uveljavili kot pravi, in če hočete, ameriški,
success.^ Suverena želja zapisati nekaj črnsko ženskega se je zarisala
na emancipaciji črnskega — in (v tem je ključ) v prepoznanju ter od-
poru seksizmu in podrejanju žensk znotraj črnske skupnosti (zatiranje
žensk .se je najbolj izrazilo prav znotraj zanje navidez emancipatoričnih
gibanj) kot tudi družbe nasploh. Zvijačnost uma (Hegel) je znova doka-
zala ostrino svojih zob, tokrat na revolucionarnem duhu Evi'ope in Ame-
rike — optiki, v kateri ženska ni dosti več kot lahko gibljiva snov, ki je na
svoji poti sproducirala dovolj močno in natanko opredeljeno oporo želje,
skupne celotnemu razmahu feminizma v sedemedesetih, tako belskega
kot črnskega in kateregakoli drugega, feministični teoriji, politiki in li-
teraturi: zapisati žensko drugače.
Uganka uspeha
Kljub temu, da je Alice Walker do leta 1982, ko je izšel roman
Nekaj vijoličastega,* imela za seboj že dva romana, štiri zbirke pesmi in
' Citat je uvodni navedek v prvi del knjige zbranih esejev Alice Walker In
Search of Our Mothers' Gardens, Harcourt Brace Jovanovitch, New York 198.3 (nava-
jam po izdaji: The Women's Press, London 1984).
' Bennett Jr., Lerome, A History of Black America, Johnson Publishing, Chicago
198'2, o Black revolution cf, str. 387—433. — Natančneje, politično vrenje se je začelo
1963. leta in trajalo do začetka sedemdesetih, ko je, kot Lerome Bennett Jr. izrecno
:':apiše, izpuhtelo skoraj tako nenadno kot se je prej pojavilo.
^ .Alice Walker je prejela Pulitzerjevo nagrado za roman Nekaj vijoličastega (The
Color Purple) leta 1983 (množično popularnost in paper back izdajo je roman doživel,
ko je Spielberg po romanu posnel istoimenski film). Toni Morrison pa 1988 za roman
Beloved. In če za koga velja, da se je njegova najavtentičnejša želja nazadnje uspešno
prodajala, je Alice Walker pravi naslov.
* V slovenskem prevodu Zoje Skušek-Močnik: Nekaj vijoličastega (The Color
Purple), Mladinska knjiga, Ljubljana 1987.
E 143
JANEZ KREK
dve knjigi kratkih zgodb, je bila Pulitzer jeva nagrada in izjemna po-
pularnost romana vendarle presenečenje, še zlasti, ko je Spielberg (ena-
ko presenetljivo) po njem posnel film. Upoštevanja vreden je prav od-
ziv, ki je nihal od hudih obtožb in zaničevanja predvsem s strani črnskih
pisateljev in kritikov do vsaj toplega sprejema in celo evforije — kakor
se pritožuje Trudier Harris,^ sama črnka, ki je po dveh letih dvomov
skozi fascinacijo in nelagodje' o romanu vendarle poskusila napisati za-
res ostro kritiko — evforije, ki kot da je sprejemu, s črnsko žensko ki'i-
tiko vred, utopila občutek za podrobno, skrbno pretehtano presojo. Sama
svoj obširni zapis začenja z naslednjimi stavki:
Nekaj vijoličastega je bil kanoniziran. Mislim, da ne bi smel
biti. Pripoved o popularnosti romana je pripoved o zmožnosti medi-
jev, da še enkrat diktirajo okus bralstva in poskušajo zarisati, kaj
je za ameriške črnske pisatelje sprejemljiva stvaritev. Žalostno,
knjiga, ki bi bila lahko prezrta, če bi bila natisnjena deset let prej
ali kasneje, je sedaj postala klasični roman črnske ženske. . . . Alice
Walker je čakala na krilih feminističnega gibanja ter moči, ki jo je
to proizvedlo, dovolj dolgo, da je dočakala klic pred zastor. . .
Roman je postal tako popularen, da je Alice Walker skoraj obče
priznana kot govornica za črnsko ljudstvo, zlasti za črnske ženske . . .
(Harris, str. 155)
Kar Trudier Harris naniza kot vrsto osti, bi Alice Walker bržčas
brala v nasprotnem smislu. Na kratko, resignirano priznanje popular-
' Trudier Harris: 'On The Color Purple, Stereotypes, and Silence' (okr. TH),
hlačk American Literature Forum, (Vi^inter 1984). — Tekst Harrisove je v precejšnjem
delu registracija s prahom časa še neprekritega odziva na roman, pokazati skuša kar
največ njegovih šibkih točk, konceptualni diapozitiv podlage za kritiko se bistveno
razlikuje od dispozitiva 'črnske feministične kritike'. Se več, z izjemo jezika, ki ga
hvali, in kolikor jezik zvaja na formo romana, same forme (čeprav formo tudi kriti-
zira z 'realističnim' argumentom, da je oblika romana v pismih, sicer priviligirane
teme feministične literarne teorije, preveč sofisticirana za Celie kot lik kmečke žen-
ske), je njena kritika usmerjena, kot bi sama rekla, na sporočilo in moralo romana;
nekoliko posplošeno, kar kritizira, so ravno feministične poante,
" Fascinacija in nelagodje, Trudier Harris posredno ali neposredno registrira
oboje. Kot piše nekje črnska feministična kritičarka Barbara Christian, karkoli naj
že trdijo o romanu, pa se vsi kritiki strinjajo, da je jezik v romanu izreden. Ne glede
na sporočilo' in 'moralo', vse in še posebej črnske bralce, sploh če so vsaj del otroštva
preživeli na jugu ZDA, dobesedno lascinira jezik, in Harrisova je na nek način še
preciznejša, fascinira njegov »glas« : 'Silen je v romanu Celiejin glas, prikupen, v pod-
tonu humoren, in jedko analitičen na osnovni ravni človeške interakcije. Glas liku
izvrstno ustreza in 'Walkerjeva je vanj vdihnila življenjsko silo, ki v romanu na
trenutke zatemni problematična, zaskrbljujoča področja. Na primer, ko sem decembra
198'2 sedela v več sto članskem občinstvu v kampusu Radcliffe College in poslušala
Walkerjevo, kako oživlja Celie, so se vsi moji ugovori proti Celie v trenutku razgu-
bili, medtem ko je 'Walkerjeva spredla slišen urok /speli/ nad poslušalstvom. Sama
sebe sem moral opomniti, da sem bolj odobravala kontrolirano, a dinamično moč
Walkerjeve kot bralke, kot pa Celiejino zgodbo. Branje je povzelo enega osrednjih
problemov v romanu — boj med formo in vsebino. Forma, kolikor navezuje na pogo-
vorni jezik (folk speech), vzorce in odtenke v Celiejinem glasu, je v knjigi absolutno
čudovita« (TH, str. 156). — Hkrati trdi, da v svojem občutku nelagodja ni osamljena;
"Ko sem začela spraševati črnske ženske, kako čutijo do knjige, je zadržano izbruhnilo
ueugodje, zadržana tendenca kritiziranja, toda nobena od njih tega ne bi počela prav
agresivno. 'Vse smo se soočale z mislijo, da kritiziranje tako univerzalno hvaljenega
romana pomeni nekako, da dezertiramo raso ter črnske ženske pisateljice. 'Vendar pa,
ob romanu je obstajal občutek nelagodja« (TH, str. 155).
144 E
NEKAJ VIJOLIČASTEGA
nosti in medijskega diktata bralskega okusa ter očitek historično ozke
določenosti je bil zanjo (in večini črnskega feminizma) triumf, ki bral-
cem ob podpori medijev — ker je tako, kakor je bil napisan, nastopil
natanko ob pravem času, in ne po naključju v črnski angleščini, s tako
skopim, a obenem konciznim imaginarij em — za spremembo diktira fan-
tazije črnske ženske. S poudai'janjem popularnosti Harrisova paradoksno
opozori na ključno točko, od koder bi na nek način morala začeti vsaka
analiza tega romana. Ne le prek feminističnega gibanja, roman je prodrl
na krilih tipično postmodernega obrata: umetniško se tu pokrije z mno-
žičnim. Kakor je značilno za mnoga tovrstna dela, ki so prekoračila pre-
grado umetnosti le za elitno bralstvo, je Nekaj vijoličastega izjemno pro-
vokativen roman, kar nakazujejo vprašanja kot denimo, kako je lahko
roman, ki se poslužuje ljudskega idioma, pri čemer je pogovorni jezik
v primerjavi s tistim, kar se običajno pojmuje pod umetniškim, dovolj
preprost, roman, katerega imaginarij je razberljiv do prozornosti, roman,
ki kot citatni prototekst privzame mrežo eksplicitno političnih referenc^
— kako je tak roman prepričal najprej lep del t. i. šolanih bralskih
krogov? Ali pa, kako da so ga najbolj ostro napadali črnski kritiki in
pisatelji, medtem ko je bil v belskih ki-ogih ne glede na spol večinoma
dobro sprejet, kar pomeni, da se je odziv recepcije neobičajno ostro po-
razdelil glede na seksualno ali 'nacionalno^ razliko!? Tovrstna sklopa
vprašanj se ne bi zastavljala, če roman ne bi bil success v širokem in
izbranem bralskem krogu, z njima pa se ponuja hkrati že dvoje izhodišč.
Ce se odziv na roman ravna glede na spolno ali 'nacionalno' razliko, in
če je iz odzivov dovolj razvidno, da si določene skupine lastijo posebne
pravice do interpretacije, je, kolikor sprejmemo to stališče, priviligiran
odziv skupine, ki je postavljena na mesto, na katerega se postavlja sub-
jekt, ki naj bi se v tem romanu zapisoval, to pa je po izjavah pisateljice
črnska ženska. Zanimivo pa je, da se v odzivih na Nekaj vijoličastega
s strani 'črnske feministične kritike' in 'črnske ženske kritike' soočata
dva načina pristopa do romana, ki po svojem izvoru nista tako zelo spe-
cifična: črnska feministična ki-itika svojo pozornost usmerja na analizo
reprezentacij, še posebej črnske ženske (pri čemer roman v svoji analizi
nenazadnje ceni ravno skozi ta pogled), je pomemben del ugovorov, ki
jih daje Trudier Harris (ki se postavlja natanko na stališče 'črnske žen-
ske®) in skušajo razveljaviti vrednost romana, posredovana z določenim
pojmovanjem umetniškega. Njeni proti argumenti se vsaj posredno opi-
rajo na določen pojem 'umetniške vrednosti'. Resda niti prvi niti drugi
pristop ne more razrešiti uganke uspeha: prvi ga dojame kot posledico
' Trudier Harris v najbolj zaostrenem delu glede političnih referenc meni na-
slednje: »S svojo mešanico sporočila, forme in oseb se Nekaj vijoličastega bere kot
politična nakupovalna lista vseh 'dolgujem ti', za katere je Walkerjeva čutila, da
je prišel njihov čas poplačila. Tribut daje feministkam s portretiranjem ženske, ki se
bori se proti nesrečam, da bi se dokazala v skoraj nemogočih težavah. Tribut daje
lezbijkam s portretiranjem razmerja med dvema ženskama, ki se s svojo končno vda-
nostjo konvenciji srečne rešitve bere kot pravljica šolarke. Tribut daje črnskim na-
cionalistom z nasprotovanjem kolonializmu, in pan-afrikanizmu z namigovanjem,
kako da. zares, črnski Američani razumejo in simpatizirajo z mizerijo svojih črnih
bratov in sestra tisoče milj preko oceana. In doda še nekaj drugih priklonov: žen-
skam-skrbečim-za-kariero z osebami kot sta Mary Agnes in Src, znova-rojenim
moškim feministom v osebi Alberta, in črnski kulturi nasploh z uporabo bluesa in
ljudskega idioma«. (TH, str. 160)
E 145
JANEZ KREK
'notranjih kvalitet' in si ga niti ne postavlja kot problem, medtem ko se
drugi nad njim čudi ter jezi, razloge za črnsko pisateljico ekscesni uspeh
pa v prvi vrsti išče pri 'zunanjih dejavnikih' (historični trenutek, diktat
medijev, vnaprejšnja simpatičnost ne toliko črnskim ženskam, marveč
predvsem glasnim belskim in feminističnim 'bralskim krogom', vključ-
no s črnskimi feministkami, ki ga kujejo v zvezde in utišajo črnsko
žensko). Vendar sta nam dala dvoje izhodiščnih propoziciji če naj raz-
rešimo uganko uspeha, v Nekaj vijoličastega mora biti, prvič, nekaj
umetniškega, in drugič, nekaj črnsko ženskega. Vprašanji si bomo zasta-
vili takole: prvič, kako dojeti umetniško ob romanu Nekaj vijoličastega,
in drugič, kako se v romanu zapiše seksualna razlika.
Želja resnice, resnica želje
Kot izhodišče konceptualnega okvirja za prvo vprašanje smo izbrali
neko posebno verzijo t. i. idealističnega pojmovanja umetnosti. Diapozi-
tiv, ki ga daje Joyce Carol Oates, je še posebej prikladen, ker za razliko
od večine analiz feministične provenience vzame umetniškost v bran
pred ženskim, in sicer ravno v odgovoru na vprašanje, ki meri na žensko
željo. Zelja zapisati žensko drugače je namreč na strani teorije zelo lahko
zdrsnila v fantazmatsko vprašanje: ali ženske pišejo drugače?'
Raziskave reprezentacij ženske so se izkazale kot eden najproduktiv-
nejših pristopov do ženskega v literaturi.'" V raziskavi reprezentacij je
izhodiščno vprašanje običajno preformulirano: kako so ženske reprezen-
tirane? Rezultat so različne podobe ženske, kar je logični in pričakovani
izid tovrstnih analiz. Drugost se zarisuje v procesu kot bistveno drugot-
ni rezultat (essentially by-product). — Kjer ostaja vprašanje nespre-
menjeno: ali ženske pišejo drugače? je pričakovani izid opredelitev,
definicija drugosti (»nekaj ženskega«). Zelja, zgolj obrnjena v vpraša-
nje, stori, da vprašanje samo že postavi žensko na mesto Drugega in
odtod poskusi, najti 'ženski stil', 'ženske metafore', 'žensko pisavo' itd.,
entitet, katerih pa nikdar ni mogoče 'do konca' opredeliti (in so same
avtorice tovrstnih tektsov varčne glede sklepov) ali pa zapadejo očitkom
(znotraj samega feminizma), da je definicija 'preveč ozka'. Ce s stališča
tovrstnih raziskav oziroma konceptov kot je 'ženska pisava', ni ničesar
bolj prikladnega kot vztrajanje na slabi neskončnosti (ali celo tvegano
utemeljevanje pobočja izjave zgolj na subjektu izjavljanja, v golem
zatrjevanju), je razlog v tem, da Ženska, ki jo je analiza predpostavila
® Ne gre zgolj za potrebo, da eksplicitno vzame v bran 'črnsko žensko' (kar je
razvidno iz nekaterih naših navedkov). Na določenih mestih, kjer gre za golo zatrje-
vanje svoje resnice, ji mandat za oporekanje pisateljičini reprezentaciji črnske ženske
daje zgolj to, da je subjekt izjave: Trudier Harris, črnska ženska, tj. vsa resnica
izjave Harrisove je utemeljena na subjektu izjavljanja, ki je črnska ženska.
' Tako je naslovljeno 5. poglavje priročnika Feminist Literary Theory, ur. Mary
l':agleton, Basil Blackwell, Oxford 1986 (navajam iz tretjega ponatisa leta 1988), kjer
se nahaja tudi argumentacija Joyce Carol Oates kot izhodišče za konceptualizacijo
umetnosti.
Cf. Messer-Davidow, Ellen (1989), 'The Philosophical Bases of Feminist Literary
Criticisms', Gender & Theory, ur. Linda Kauffman, Oxford: Basil Blackwell. Najprej
so odkrivale popačene ter odvračajoče podobe žensk v literaturi moških avtorjev,
novejše se ukvarjajo z reprezentacijami žensk v delih pisateljic.
14Ü E
NEKAJ VIJOLIČASTEGA
na mestu Drugega, že zagotavlja iskani objekt. Ce se iskanje 'ženskega
stila' vedno znova iskaže za 'nedokončno', nič ni lažjega kot to 'drobno
pomanjkljivost' spregledati: Drugost (že vnaprej simbolno zaznamovana
kot 'ženski stil' itd.), ki ga analiza išče, je že tu kot dozdevek (imaginar-
na Ženska, objekt-razlog želje, ki ga nikakor ni mogoče ujeti). Drugače
rečeno, da bi se proces analize, ki naj potrdi ali ovrže domnevo (da
ženske pišejo drugače), sprožil, je moral biti tisti odgovor, katerega
le-ta šele išče, že dan kot tiha podmena. Ne le da želje, ki je tako svoj
objekt že našla v sami formi vprašanja, ne moti, če se 'definicije' na
tak ali drugačen način izkažejo za nezadostne, nasprotno, podmene, ki
je vmeščena v interregnum med je-že in še-ni, ne sme nič zamajati, še
najmanj uspešen konec analize (neizpodbiten dokaz, da ženske pišejo
drugače), saj bi s tem ravno dokončno izgubila objekt. Analiza takore-
koč v neskončnost vztraja med nekim 'je-že', tj. presežno vednostjo (je
'ženski stil', je ženska metafora', je »-l'écriture feminine-» . . .), in še-ne',
tj. verovanjem, da je pravzaprav najti eno samo samcato potezo (Freud),
in bo. Zgolj forma vprašanja je želji že pred vsakršnim spraševanjem
našla objekt, in daleč od tega, da bi bil nedosegljiv: neujemljivi objekt
je subjektu analize preblizu.
Joyce Carol Oates" v soočenju z evokacijo želje (ali obstoji ženski
glas?) postopa z nasprotnega izhodišča. Njen odgovor je po eni strani
emfatično negativen, izhajajoč iz obrambe umetniškega, po drugi v li-
teraturi ženskost nekako vendarle obstoji. Njena teza je (na kratko), da
literatura ni »spolno določena«. V literaturi ne gre za 'ženskam simpa-
tično vsebino', gre za »resno umetnost«:
Vsebina ne more ustvariti resne umetnosti. Dobre intence ne mo-
rejo ustvariti resne umetnosti. 'Liki, s katerimi se ženske iden-
tificirajo' ne ustvarjajo resne umetnosti. Nihče ne bi zamešal
propagande z umetnostjo.. . Kar je pomembno pri resni umetnosti,
je v zadnji instanci spretnost izvedbe in edinstvenost umetnikovega
pogleda. . . . Ce imam /kot kritik, op. J. K./ povedati le malo takega,
kar bi bilo (milo rečeno) dobrodošlo, mislim, da je najbolj razumno,
če sploh ničesar ne rečem, ali če razpravljam o zanimivi in drago-
ceni vsebini dela. Kot da bi bila literatura stvar vsebine in ne je-
zika. (JCO, str. 208)
Kolikor že izhajata iz različnih izhodišč, oba odgovora na lastno
vprašanje želje ne vesta odgovoriti. Kot prej o ženskosti nazadnje ni
bilo mogoče 'ničesar reči', sedaj o tistem, »kar je pomembno«: o umet-
niškem, ni mogoče vedeti ničesar. Pač, da gre za nekaj spretnega in
edinstvenega. Na mesto ženskosti, izločenega objekta-razloga želje, je
postavljena umetniškost.
Dispozitiv vsebuje tri simpatično razporejene elemente. Ključno je,
prvič, da sta dva elementa, forma in vsebina, neposredovana drug z
drugim. Alternativa je izključujoča: da bi mislili umetniško, ne moremo
misliti ženske. In: četudi v literaturi mislimo žensko, zgrešimo umetniško.
Drugič, natanko v razcepu med formo in vsebino vznikne tretji element,
" Joyce Carol Oates: 'Is There a Female Voice?' (okr. JCO), Feminist Literary
Theory, ur. Mary Eagleton, Basil Blackwell, Oxford 1986.
E 147
JANEZ KREK
umetniško. Vseskozi pa je na delu logika 'kot da', ki, prvič, omogoča,
da so vsi trije elementi hkrati posredovani in neposredovani drug z
drugim, in drugič, omogoča dvoje nelegitimnih istovetnosti: (1) jezik kot
da je na strani forme; ker pa: »kot da bi bila literatura stvar vsebine,
in ne jezika«, forma kot da je na strani umetnosti; (2) žensko kot da je
na strani vsebine; ker pa: »kot da bi bila literatura stvar vsebine, in
ne jezika«, žensko kot da ni na strani umetnosti.
Naša teza je naslednja: če naj dojamemo umetniški uspeh, ki ga je
imela Alice Walker z romanom Nekaj vijoličastega, ga je treba dojeti
kot literarno realizacijo določene ženske želje, določene ženskosti. Kar
zanika Joyce Carol Oates, je ženska želja kot taka (v prid želji umetnice,
sama je namreč pisateljica), kar Trudier Harris odreka Walkerjevi, je
njena reprezentacija črnske ženske, upodobitev prav določene ženskosti
(sama je črnska ženska). Ce prva izhaja iz dispozitiva umetniškega, in
zaradi dispozitiva mora potlačiti žensko željo, druga govori z mesta last-
ne identifikacije s 'črnsko žensko', z mesta lastne 'ženske' želje potez
ženskosti, in zaradi ženskosti mora zanikati romanu umetniškost. Dojeti
žensko željo v romanu Nekaj vijoličastega in njegovo reprezentacijo
'črnske ženske' pa zahteva, da premislimo družbeni stereotip 'črnske žen-
ske' kakor ga je zapisala literatura.
'Črnska ženska'
Teza morda najvidnejše predstavnice črnske feministične kritike
Barbare Christian v enem njenih temeljnih tekstov, ki že v naslovu
pove, da se ukvarja s podobami črnskih žensk, je, da je ta podoba v
literaturi črnskih pisateljev in pisateljic doživela razvoj od stereotipa do
osebe, tj. do pravega literarnega lika.'^ Teza na določeni ravni kajpada
povsem vzdrži in je na nek način hkrati izhodiščna podmena celotne
črnske feministične kritike. Ta črnske junakinje v sodobni literaturi, in
še zlasti v delih izpod peres črnskih pisateljic, obravnava na ravni lite-
rarnega lika, t. i. 'žive, kompleksne značajske figure'. Z Nekaj vijoliča-
stega pa je Walkerjeva ustvarila roman, ki zamaje najbolj trdno spre-
jeto predpostavko črnske feministične literarne kritike:, polja, znotraj
katerega sama avtorica ni docela nepomemben del. Namreč, ustrezen do-
stop do Nekaj vijoličastega si omogočimo šele z obrnjenim branjem ome-
njene teze, in če zoperstavljena pojma (stereotip/oseba) beremo skupaj.
Formula romana je navidez preprosta: ustvariti osebo skozi stereotip.^^
Barbara Christian: Images of Black Women in Afro-American Literature:
From Stereotype to Character', Black Feminist Criticism (Perspectives on Black Wo-
men Writers), The Athene Series, Pergamon Press, New York 1985.
Kolikor je bilo kritik, le-te romanu niso očitale, da so njegove junakinje in
junaki 2golj stereotipi, pač pa (ta predvsem za črnsko moško kritiko značilen odziv
kot očitek ponavlja tudi Harrisova), da Walkerjeva nevede ponavlja 'bele' ali 'moške'
stereotipe o 'črnskih moških' in 'črnskih ženskah'. 'Vendar je po našem mnenju ta
očitek le ustrezna' reakcija na natanko določene poteze oseb, ki so koncipirane tako,
da merijo na določeno fantazmo (denimo, glavni moški lik G.- je pretežni del ro-
mana strahopetna, v bistvu šibka, a ravno zato nasilna in brezsrčna, in povrhu vsega
neznansko lena karikatura 'samega sebe', namreč karikatura macho-ja, ki pa se v
zadnjem, utopičnem delu romana, pokesa — takrat šele -dobi ime Albert — iñ nena-
doma postane nenasilna, pohlevna "delavna ročica ...'), in v romanu nimajo osnove,
150 E
NEKAJ VIJOLIČASTEGA
Podoba črnske ženske, kakor je zarisana v tem romanu, je nedostopna
iskanju skozi običajno podmeno 'kompleksnosti' osebe, ali literarnega
lika. nasprotno, sestopiti je treba natanko do stereotipnih podob, ki jih
Barbara Christian odkriva v črnski in belski literaturi bolj ali manj
kot preteklost, podob, ki jih družba reproducira v sedanjosti. Osebe ro-
mana so kompleksne v smislu, da ima vsaka svojo senco, nevidnega
dvojnika v 'stereotipu', in kako so vpletene v strukturo zgodbe. Prede-
lana teza ne spreminja le pomena »osebe«, drugače pojmuje tudi »ste-
reotip« (Harrisova bi jo uporabila denimo v zvezi: 'stereotipi o črncih',
'stereotipni liki' ipd.). Iz »stereotipnega lika« ne more nastati izvirna lite-
rarna oseba; za to to treba »stereotip« dojeti s pojmom fantazme.
Ko je Alice Walker začela pisati svoj najuspešnejši roman, je bila
že profilirana pisateljica, in med drugim znana po tem, da je potegnila
iz pozabe Zoro Neale Hurston z njenim romanom Their Eyes Were
Watching God, ki ga Christianova označi kot predhodnika črnske ženske
literature sedemdesetih' in osemdesetih'.'" Za lastno literarno dejavnost
Walkerjeve je bilo vseskozi ključno ukvarjanje z vzori črnske ženske.''^
Kot je rekla po izidu Nekaj vijoličastega, »naši literarni in življenjski
vzori so bili v največjem delu pogubni«." »Da bi izločili'^ fantazmo
(zatiralčeve 'stereotipne' črnke(ca), op. ,. K.), moramo prodreti do realnosti,
do tega, kar me vemo. kar me čutimo, kar me mislimo o življenju.
Zaupajoč našemu lastnemu izkustvu in našim lastnim življenjem...«
(Essence, str. 121). Drugače rečeno, da bi izločila fantazmo, ni smela
popustiti glede lastne želje (kot da bi vedela za Lacanovo formulo
etike). Prodreti do fantazme in jo izločiti je dvojni proces izolacije
in izločitve, meč, ki reže na obe strani. Naj spomnimo, vse osebe v
romanu so reducirane na nekaj izjemno skrbno izbranih in še preveč
spregledljivih, razvidnih potez, in te tvorijo 'strukturo' zgodbe — plot
ni zasnovan toliko na standaixlnih konfliktih situacijah, ključna je
differentia specifica, zgodba se v romanu razvije prav iz »stereotipnih
lastnosti' njegovih likov. Meč najprej reducira, zareže do 'ključnih po-
tez', tj. stereotipnih podob črnske ženske in črnskega moškega; v nasled-
njem vnazajskem zamahu restavracije fantazme reducirane poteze raz-
poredi ustrezno lastni 'ženski želji', lastni realnosti. Dvojni zamah ne
prodre do realnosti, prodre do lastne 'ženske' fantazme, in le skozi okno
fantazme restavrira 'žensko' realnost. Povratni zamah obenem izloči do-
ločene 'moške' fantazije 'ženskosti' oziroma 'črnske ženske'. Po eni strani
prvič. Iter je povezava literarnega lika in zgodbe drugačna od običajne, in drugič,
očitki običajno letijo na 'del značaja' (denimo, na G.-da kot šibkega, podlega, ...,
ki je prevladujoči lik moškega v 'prvem' delu Itnjige; če bralec G.-da vzame v celoti,
med podobo G.-da in Alberta zazija odprt prostor vprašanja, in 'stereotip' nenadoma
nima več opore).
Barbara Christian: 'Trajectories of Self-Definition : Placing Contemporary
Afro-American Women's Fiction (1983), Black Feminist Criticism, str. 175.
" Alice Walker:in Search of Our Mothers' Gardens, glej esej: 'Saving the Life
That Is Your Own: The Importance of Models in the Artist's Life', ter istoimenski
esej kot je naslov celotnega zbornika in še nekatere druge eseje, predvsem tiste, kjer
govori o svojem odkrivanju Zore Neale Hurston.
" Ta in temu sledeči citat navajamo iz članka Trudier Harrisove; sta iz intervju-
ja. ki ga je dala Alice Walker po izidu The Color Purple za Essence, julij 1982, str. 118.
" Beseda, ki jo Walkerjeva uporabi, je »to isolate«, s svojima dvema pomenoma
»izolirati« ter »izločiti«.
E 149
JANEZ KREK
so v strukturi zgodbe poteze, zai-adi katerih je ženska (аИ črnska ženska,
aU individuum, ali moški) v družbi običajno depriviligirana, zatirana ali
zaničevana, postavljene na tako mesto v pripovedi, da se bralec/ka z
njimi bolj ali manj identificira; postopek konstrukcije 'ženske' realnosti
je navidez elementarno preprost: zgodba natanko te poteze, heglovsko
rečeno, zgolj prepozna po pozitivni plati. Po drugi strani so poteze 'mo-
škosti', ki ne ustrezajo 'ženski' želji Walkerjeve, postavljene v izrazito
slabo luč, in sicer ne le zato, ker so njihovi nosilci osebe, postavljene na
tako mesto v zgodbi, da se z njimi bralec le stežka identificira, marveč so
te poteze same karikirane.
Walkerjeva s svojim romanom ne bi imela uspeha, če — z zvestobo
svoji individualni ženski želji, na podlagi katere je prodrla do 'ženske'
realnosti, do podob svojih junakinj in junakov, neskladnih z 'moškimi'
fantazijami — ne bi zajela občih, takoj prepoznavnih stereotipov, ka-
terim se niti literatura ni izmaknila. Ce mora biti črnska ženskost, 'ženska'
realnost Nekaj vijoličastega zapisana natanko v razliki do stereotipov,
so tisti, ki jih je Barbara Christian popisala na začetku zgoraj omenje-
nega teksta, najprimernejše izhodišče za analizo 'ženske želje' in črnske
ženskosti v Nekaj vijoličastega. — »Do 1940' so črnskim ženskam tako
v anglo- kot v afro-ameriški literaturi navadno pripisovali stereotipne
vloge«. Po tem začetku Christianova popiše dvoje ključnih podob, lik
mamice (mammy figure) in tragične mulatke (tragic mulatta); prvi opis
povzemamo skoraj dobesedno, drugega v skrčeni in prirejeni obliki.''
Lik mammy je najizrazitejši lik črnske ženske v južnjaški belski
literaturi, pravi Christianova, in je direktno nasprotje ideala bele ženske
(ideal slabotne, alabastrno bele ženske, nesposobne težkega dela). Črnska
mammy je črne barve, debela, vzgajajoča, verna, prijazna, predvsem
močna, in kakor je Faulkner označil Dilsey, enduring: utelešenje ne-
skončno-potrpežljive-trpežnosti. Medtem ko je do ostalega sveta vse-spre-
jemajoči lik, sama le malo potrebuje ali zahteva. Njena identiteta bolj
ali manj izhaja iz službe dojilje. Je okrogla, 'plohačasta' bunka, ima ob-
sežne prsi in velike roke. Za razliko od ideala bele ženske je kar naprej
neznansko zaposlena: s kuhanjem, ribanjem tal, nenehno mora skrbeti
za otroke. Medtem ko ideal bele ženske izključuje vso 'umazano fizičnost'
telesa, je črnska mammy veličastno fizična, njeno telo je čutno in ranlji-
vo. Je neškodljiva že zaradi svojega položaja sužnje, nesposobna zla v
svoji dobrotni naravi z izpostavljeno čutnostjo ni nikomur nevarna.
V istem obdobju, pravi Barbara Christian, je afroameriška literatura
šla po drugi poti. Medtem ko je belska literatura proizvajala mammy
kot glavno podobo črnke, z nekaj skoki na priležnico in vračarko, se je
črnska literatura osredotočala večinoma na podobo tragične mulatke.
Najprej, mulatka je svetla. Tragedija mulatke izhaja iz položaja na meji
med dvema okrožjema Zakona, enega za belce in drugega za črnce.
Nikdar ne more doseči 'drugega brega': ne more 'postati' zares bela; po-
stavljena je v priviligiran položaj, a nikoli ne more imeti moči in užitkov
gospodarjeve Hiše in če hoče biti neodvisna, je v velikih težavah; če
želi biti uglajena in rafinirana, brezdelje, ki bi ji to omogočalo, sužnji
Barbara Christian: 'Images of Black Women in Afro-American Literature:
F»om Stereotype to Character' (1975), Black Feminist Criticism, str. 2—5.
150 E
NEKAJ VIJOLIČASTEGA
ni dosegljivo. Lahko je 'nezvesta' črnski skupnosti zaradi privilegija zve-
ze z gospodarjem, ali je vsaj tujek v skupnosti zaradi možnosti relativne
samostojnosti. Romani kot je Clotell (1850) in sledeči te vrste so pred-
stavljali mulatko kot osebo, vredno, da je svobodna — ker je lepa,
srčna in rafinirana: lepa je, ker njena polt in poteze ustrezajo belim
merilom ideala lepe ženske; je rafinirana, ker se je v gospodarjevi Hiši
naučila manir Hiše; srčna, ker pozna in obvlada vedenje gospodarja."
Kako Alice Walker v romanu zapiše nekaj črnsko ženskega!? — V
središču je razmerje dveh žensk Celie in Src, ter ključna 'moškost' romana
v podobi Celiejinega moža G.-. Prej smo rekli, da je plot romana zasnovan
na izbranih potezah oseb. Iz danih dveh podob 'črnske ženske' je razvidno,
da dvoje reprezentacij ženskega predstavlja obenem dva položaja v raz-
merju moči, razmerje hlapca in gospodarja: subjekt prve podobe je postav-
ljen na mesto sužnja(e) in druge na mesto gospodarja(ce). Iz naslednjega
navedka bo prvo nekoliko postalo razvidno, kot tudi osnovno razmerje
razporeditve mesta moči med Celie in Src. Na G.-dovo zasmehovanje
Celie (ki je njen mož): »-Crna si, revna, grda in še ženska. Mater, ... saj
sploh nisi nič.«, se prepir čez nekaj časa sklene z besedami:
Potem začutim, da me Src trese. Celie, reče. In spet pridem k
sebi.
Sem revna, sem črna, morebit sem res grda in ne znam kuhat,
. . . Ampak — tukaj sem.
Amen, reče Src. Amen, amen. (NV, str. 181)
Po teh prelomnih besedah Celie — ki prek skrbno poiskanih in
skupih potez postane subjekt Te ženskosti — pretrga zvezo, ki jo je
vezala na moža, in se s Src (pevko bluesa) preseli v Memphis. — Obe
reprezentaciji 'črnske ženske' kot ju je opisala Christianova, ustrezata
Celiefmammyj in Src (mulatta) kot nosilkama depriviligiranih oziroma
priviligiranih 'intelektualnih ,telesnih in značajskih' potez. Walkerjeva ju
nedvomno postavi na mesto nemoči oziroma moči. Ker pa je Celie hkrati
postavljena na mesto nemočne žrtve in kot subjetk naracije priviligirani
objekt bralčeve identifikacije, bralec natanko zaradi Celiejinega mesta v
strukturi zgodbe postane subjekt depriviligiranih potez. — Ključni so kaj-
pada ravno drobni odmiki od 'stereotipa'. Pri teh odmikih ne gre za vpra-
šanje 'aktivne' ali 'pasivne' ženskosti; vprašanje je, kakšne poteze nanese
Walkerjeva na podobo črnske ženskosti (te obrate v podobi slovenski
prevod izvrstno ujame). Celie ni 'debela' — konotacija na 'debelost' je
prvič uvedena z besedama »široka sem«, pomen 'debelosti' je takore-
koč rezerviran za nosečnost. V romanu vseskozi poteka 'zgodba v zgodbi'
o kolorizmu ('rasno' razlikovanje znotraj črnske skupnosti, kjer je privi-
ligiran tisti, ki ima bolj svetlo kožo). Celie nima ravno dimnikarsko
črne kože, toda ko dela na polju, zadovoljno priznava, da dobi njena
polt temno barvo pražene kave — v Nekaj vijoličastega je bralcu čmo
'nehote' objekt identifikacije (včasih tako čmo, da je že kar modro).
" Christianova opis sklene s pripombo, da vrhunec stereotip tragične mulatke
doseže z mulatko, kot jo predstavlja Jean Toomer (sam je bil 'črnec', ki se je
lahko predstavljal za belca v Caneu (1923), in v romanih Nelle Larsen (ki je ena
znanih pisateljic t. i. harlemske renesanse), denimo v romanu Passig (1929).
E 151
JANEZ KREK
Src, ekonomsko neodvisna kot pevka, privlačnega telesa, uglajena in ra-
finirana, z vedenjem Gospodarja (Celie nekje 'naivno' komentira, da
se obnaša in govori 'kot moški'), hkrati zaradi nebrzdanih strasti, tj.
lastne presoje glede pravil ljubezni in spolnosti tujka znotraj črnske
skupnosti, z vsemi naštetimi potezami postavljena na mesto realizacije
želje tragične mulatke, 'črnske ženske', ki je zgolj spričo 'bele' kože na
drugi strani črnskega okrožja — je tu poudarjeno črna. Stereotip črnske
mammy vključuje čutnost kot ranljivo telo in dobroto značaja. Metafori,
s katerima Celie, ki jo (črnski) mož pogosto pretepa, ohranja svoje telo,
sta trdota lesa in neobčutljiost drevesa. Njena čutnost je od prve strani
naprej pod udarom represije, njene ljubezenske vezi so omrtvičene (ra-
zen v zaljubljenosti sprva zgolj v Srčino sliko) — in vendar G.- se
jezi nanjo, ker s svojo 'dobrotno naravo' otrokom nikdar ne more ni-
česar odreči... Po drugi strani s Src vdre v roman simpatičnost ero-
tike, užitek (naj navedemo le, kako z drobnim premikom pojem devištva
dobi docela drug pomen: ko Celie pravi, da v seksu sploh ne uživa.
Src vzklikne, »Celie, ... ti si še devica« (NV, str. 76), 'nezakonita ljube-
zen — in tu kritike spregledujejo neko ključno razsežnost njunega raz-
merja: če lezbična zveza — ki je očitno (glede na kritike) obenem spon-
tano dojeta kot 'neresnična', denimo, Harrisova trdi, da »predstavlja
višek neumnega romanticizma« (TH, str. 157) — Celie prinaša pravljično
rešitev, zgodba ne proizvede le identifikacije z 'nespodobno' žensko ho-
moseksualno ljubeznijo, poanta je ravno v 'zakoniti' zvezi med Celie in
Src: poroke med dvema ženskama zakon ne sankcionira, je lahko danes
zgolj pravljica, toda: da bi se rešila represivne zakonite vezi. Celie mora
stopiti v libidinalno vez. Libidinalna vez je na mestu zakonite in obe-
nem prisilna: zgodba nekaj najbolj intimnega predstavi kot 'življenjsko
nujo'. To vstop je 'neresničen', je tisto, kar se 'ne more' razviti po nuj-
nosti same zgodbe ljubezni, je kot Zakon (ali Zahteva avtorice) v zgodbo
vnešeno 'od zunaj'. Libidinalno vez subjekt spontano dojame kot 'no-
tranjo'; če je v zgodbi predstavljena kot 'zunanja' nujnost (kot edini
način, da se Cehe lahko osvobodi moške represije), je nujno 'neresnična'.
— Celie in Src sta jedro imaginarija, iz katerega bi detaljna študija lahko
zajela še druge osebe v romanu, tudi moški like. Poteze glavnega moške-
ga lika G.- (čeprav naša opomba daje nepopolno podobo) najbolj razvid-
no kažejo, da 'črnska ženskost' vključuje obenem 'črnsko moškost'.
Nekaj vijoličastega kajpada s svojo podobo 'črnske ženskosti' (ki je
'aktivna' in 'pasivna') seksualno razliko eksplicitno obravnava kot druž-
beni konstrukt (ki ima določene temelje v biološkem). Morda pa je še
pomembneje, da seksualno razliko prikaže oziroma konstruira skozi sub-
jektivacijo: tu je subjektivacija individua subjektivacija ženske (Celie
postane subjekt skozi depriviligirane poteze določene 'ženskosti').
Nekaj vijoličastega
Za razliko od aristokratskega Beloved Toni Morrisonove (kjer je
glavna junakinja sužnja) je Nekaj vijoličastega demokratičen: pripada
demosu, vendar ga aristokracija še kako razume. V tem razponu je moč
dojeti umetniški uspeh Alice Walkerjeve. Kako torej k zagonetki uspeha
152 E
NEKAJ VIJOLIČASTEGA
skozi žensko željo?! Ključni odmik od predloge 'stereotipov' črnske
mammy in tragične mulatke zadeva tragično. Nekaj vijoličastega v tra-
gični dimenziji ugleda podobo črnske mammy: prvič, kot žrtve represiv-
ne 'moškosti' znotraj črnske skupnosti; in drugič kot reprezenta nemoči.
Kar so črnski avtorji, katerih ciljna publika so bili belci, prisojali »tra-
gični mulatki«, velja za Celie prignano do konca: ni rafinirana, ker brez-
delje. ki bi ji omogočilo rafiniranost, sužnji moškega (in 'brezdušnih'
otrok) ni dosegljivo, in še več ,to pač ni v njeni naravi: ni lepa. ker
njene poteze ne ustrezajo (črnskim) moškim merilom ideala lepe ženske;
in vsaki lastni želji se mora odpovedati. — V črnski ljudski pesmi je
kajpada obstajala podoba črnske mammy, uendar, kot trdi Christianova,
v njej mammy ni nemočna, nasprotno, zvita je, pripravljena zastrupiti
svojega gospodarja in niti najmanj ni zadovoljna s svojo usodo (BC, str.
5). Pisateljica pa Celie ohrani v pasivnosti, še celo stopnjuje pasivnost
do neznosnosti; ker pa paradoksno umanjka vsakršno uživanje subjekta
v njegovi pasivni poziciji, se pasivnost sprevrne v nemoč. »Edinstvenost
umetničinega pogleda« je natanko brezpogojna, nelagodna vztrajnost
glede pasivnosti do čiste nemoči (tj. do trenutka, ko se zgodi prej nave-
deni obrat), pasivnosti, ki Harrisovo, nemara še posebej kot subjekta
neposredne identifikacije s podobo črnske ženske, najbolj iritira. Reali-
stično trdi, da tako ekstremno pasivne črnske ženske v realnosti ni najti.
A Nekaj vijoličastega s pasivnostjo seveda meri na nekaj, kar je bolj
realno od realnosti. Pasivnost vzeta v pregnantni obliki, zgolj ločena od
uživanja, je avtoričin odgovor na fantazije o nemočni črnski mammy.
Celie je kot oseba izvedena iz določenega političnega stališča: čeprav
docela nemočna, ima pravico do obstoja, tj, do svoje želje. Vsa ta leta
in leta in leta, če se izrazimo z besedami Harrisove, vdaje, sprijaznjena
'z realnostjo' (a ne gre za čas. marveč za neko večkrat potrjeno 'gesto';
kot Celie sama pravi: »Jaz se ne upiram, ostanem, kjer mi rečejo. Sem
pa zato še živa.« NV, str. 28). to naredi iz Celie žensko, ki je popustila
glede svoje želje v najbolj emfatičnem pomenu — v svoji globoki intimi
je Celie uničena, ni več oseba. V tem je ravno poanta: 'kot' fantazmatska
podoba, kot tisto, kar je želja 'belih' oziroma 'moških' fantazij o črnski
mammy, je glede svoje želje morala popustiti. Toda po drugi strani,
kot izraz istega političnega stališča, je želja avtorice, da jo nekako ven-
darle ohrani kot osebo, kot subjekta, ki vendarle ni popustil glede svoje
želje. In, še enkrat, povsem v skladu s tem stališčem kot političnim je
delegiranje zastopstva; tako je tisti subjekt, ki za Celie ne popusti glede
njene želje, sama avtorica. Brez pomoči avtorice, njenih usodnih posegov
v zgodbo. Celie ne more preživeti kot želeči subjekt. Cena 'pomoči' pa
je razcep subjekta pripovedi, razcep na Celie in avtorico.
Ce Nekaj vijoličastega interpretiramo kot utopijo,^° torej (pogojno
rečeno) razločitev na začetni del kot kritiko in sklepni del kot utopično
vizijo, če torej subjekt pripovedi preživi zgolj v svojem razcepu na kri-
Robin Bates: Getting Man Off ttie Eyeball: Alice Walker's Utopian Project',
Cross-Cultural Studies, ur. Mirko Jurak, filozofska fakulteta, Ljubljana 1988. —
Bates trdi. da je knjiga globoko utopična v pozitivnem pomenu besede, kakor so jo
uporabljali marksistični teoretiki kot Georg Lukacs, Ernst Bloch in Frederic Jame-
son. "Za Jamesona ima utopično mišljenje dve dimenziji, kritično in vizionarno.«
(Str. 9.3.)
E 153
JANEZ KREK
tiko in utopijo, je (vsaj v Nekaj vijoličastega) resnico utopije, tj. resnico
'neke druge realnosti', ki jo nudi utopija vključno s svojim koncem
stra.šne sreče, vendarle možno izgovoriti le s podmeno o nerazcepljenem
subjektu onstranske, u-topične realnosti (kar morda pušča iluzijo, da
utopičnost spodnaša hkrati samega subjekta pripovedi). Kot da bi že
sama fantazma nepopačene Celote, v kateri se ugleda utopija, priredila
realnost tako, da je govoreči subjekt od vsega začetka, že v realnosti,
predpostavljen kot cel. Inherentno notranjo razcepljenost govorečega
subjekta ($) roman že od začetka zapiše kot zunanji razcep dveh notra-
nje nezaprečenih identitet naracije; utopija v Nekaj vijoličastega da je
videti utopičnost svoje resnice, ne pa prav tako resnice zaprečenega
subjekta.^' — Preberimo začetek Nekaj vijoličastega, kjer je že navzoč
'samorazcep' subjekta naracije. Sicer kratko, a razvpito prvo pismo (na-
vedek izpušča le zadnji odstavek) bralca sooči z razmerjem nasilja, za-
tiranja in spolne zlorabe:
Najboljše je, da nikoli nobenemu ne poveš, samo Bogu. To bi
sesulo tvojo mamo.
Ljuhi Bog,
štirinajst let sem stara. Sem Zmerom sem bila pridna. A bi mi ti
lahko poslal kakšno znamenje in mi povedal, kaj je z mano.
Lani pomladi, ko se je rodil ta mali Lucious, sem slišala, da
se kregata. Drežnjal je vanjo. Ona pa. Prekmalu je, Fonso, nisem
še čisto ta prava. Potlej jo je pustil pri miru. Cez en teden je spet
drežnjal vanjo. Ona pa. Ne, to pa ne, ne bom. A ne vidiš, da sem
že čisto preč od vseh teh otrok.
Sla je k sestrinemu zdravniku tam čez v Macon. In me pustila,
da skrbim za vse. Nikoli ni imel prijazne besede zame. Samo rekel
je. Zdaj boš pa ti naredila, kar tvoja mama noče. Najprej mi je
tisto reč dal na trebuh in jo malo pomečkal naokoli. Potlej me je
prijel za joške. Potlej ga je porinil vame. Bolelo me je, pa sem jo-
kala. Zgrabil me je za vrat in rekel. Rajši zapri in se lepo privadi.
(NV, str. 9)
Na ravni 'sporočila' ta začetek komajda potrebuje razlago. Vpraša-
nje pa je, kako subjekt naracije p^ove, da je na delu brutalna in per-
verzna avtoriteta Očeta (perverzna v najbolj običajnem pomenu), ki
Žensko zreducira v 'objekt'? Naša nakana je namreč bila, da pokažemo
na žensko željo, vendar je ne gre vzeti le v njenem 'sporočilu'. Kar bi
nemara za Oatesovo bilo zanimivo (vendar ne gre tako daleč), bi namreč
bila šele želja forme. Čigava želja je želja forme!? Glede na dispozitiv
bi želja forme bila želja avtorice, kajti ona je tisti subjekt, ki zapiše,
kar je pomembno, namreč obliko sporočila. Ce je torej pomembna oblika
sporočila, ali ni tisto, kar je pomembno, šele sporočilo oblike"!\ — V ta
namen perveraijo, kot je bilo sicer prek Lacana na drugih primerih
že večkrat pokazano, lahko vzamemo v psihoanalitičnem pomenu besede.
Kako de sadovski rabelj pride do svojega užitka? Ne s tem, da žrtev
obravnava kot objekt, nasprotno, sam se . . .
" Ob tem velja pripomniti, da subjekta naracije kot ena ključnih opredeljuje
lantuzma Spremembe.
154 E
NEKAJ VIJOLIČASTEGA
postavi V pozicijo izvrševalca, instrumenta, objekta ... — ves zasta-
vek je ravno v subjektivaciji žrtve, v njenem razcepu, ki je ravno
razcep subjekta želje; nujen je zgroženi pogled žrtve, njen sram,
groza, moledovanje, kar prinaša na dan ravno evokacijo užitka v
ponižanju in trpljenju. Sam rabelj pa se je s postavitvijo na pozi-
cijo objekta s tem trikom zmožen otresti razcepa, ga preložiti na
Drugega."
Ženska na mestu žrtve v uvodnih odstavkih Nekaj vijoličastega pa
kot da ni na ravni svoje naloge — očem rahlja Fonsa prav nemarno v
celoti umanjka natanko subjektivacija žrtve, njen razcep, zgroženi po-
gled, njen sram, njeno moledovanje; 'ko Fonso to dela', trenutkov njene
groze (tj. subjektivacije) roman preprosto ne popisuje, izpušča jih, torej
moškemu na mestu fikcijskega rablja umanjka prav njegov pogled, tj.
njegov lastni užitek. Ampak, še enkrat, prekratko bi bilo žensko željo
ugledati zgolj v redukciji moškega užitka. Osnovno 'sporočilo' začetka
je resda očitno: »ženska (vendarle) ne uživa v užitku moške perverzije«,
in v tem je, zakaj ne bi temu tako rekli, vsebinska plat sporočila ženske
želje v Nekaj vijoličastega. Vendar, kako Ženska na mestu pripovedovalke
pove svoje sporočilo; z drugimi besedami, kakšen je njen način pripo-
vedi, kaj je sporočilo subjekta naracije? In, če anticipiramo odgovor, ali
ni tu osnovna gesta subjekta naracije, da sam zgolj ponavlja gesto de
sadovskega rablja — da se kar dvakrat postavi v pozicijo objekta in v
tem kratkem začetku tako rekoč podvojeno preloži razcep na Drugega!?
Najprej, drugoosebni nagovor evocira željo, toda sledi prehod v intimno
prvoosebno pripoved, ki vnazaj zamaje mesto, od koder se izgovarja
(ali je prej govorila avtorica? ali je ženska žrtev nagovarjala smo sebe?).
Avtoričin glas v trenutku, ko se je pojavil, že izgine; pojavi se natanko
zato, da se distancira od samega sebe: ta, ki govori, je Druga. Sama
avtorica se tako postavi v pozicijo objekta, v položaj instrumenta, kate-
rega naloga je zgolj, da govori za Drugega. Resnica je na strani Drugega,
Ženske, ki je 'znotraj', in avtorica je zgolj 'nevtralni medij' njegove pre-
zentacije. In subjekt naracije je razcepljeni subjekt želje le tako, da
razcep preloži. Uvodno gesto ločitve avtoričinega in Celiejinega glasu,
s katero se avtorski glas objektivira, sklepne besede avtorice: »Zahvalju-
jem se vsem v tej knjigi, da so se prikazali.«, s podpisom »A. W., pisa-
teljica in medij« (NV, str. 244), le dokončno potrjuje. Ce se avtorica kot
subjekt pripovedi lastnega razcepa otrese že v izhodišču in ga prenese
na Celie, kaj pa ona sama!? Presenetljivo glede na vse, kar se ji kot žrtvi
dogaja, o vsem skupaj po eni strani govori nenavadno 'brezosebno',
'objektivno', fikcijskemu rablju Fonsu ničesar 'ne podtika', zgolj neko-
liko eliptično in skopo popisuje, kaj se je zgodilo; vendar po drugi ni
nekakšen realistični »objektivni pripovedovalec«, ki bi zadevo popisal
z vso njeno »kompleksno raznovrstnostjo', v stvarni deskripciji brez
afekta, nasprotno, pripovedovalka je docela subjektivna, naivna, nevedna,
nemočno tiči v svoji ozki ogradi. Kdo pa vidi nemoč, potisnjeno v brez-
osebnost, kdo vidi ta razcep, ki je razcep subjekta želje!? In: kdo ob
tem lahko uživa?! Fikcijski Fonso ga ne more videti in je v tem prav-
zaprav tragična figura, počne vse tiste grozovitosti, in v njih niti uživati
" Mladen Dolar, 'Pourqoui pas', Problemi-Eseji 10, 1988.
E 155
JANEZ KREK
ne more — da bi videl ta razcep, bi moral poznati njeno pripoved,
natančneje, moral bi vedeti, kako ona pripoveduje, poznati bi moral
formo, njen stil pripovedi. Sele mesto bralca je tisto, od koder je moč
Celie videti kot žrtev. In če šele forma Žensko postavi na mesto žrtve,
smo se nemara na ta način približali avtoričini želji. Vendar, ob brez-
osebni objektivnosti na eni, ali naivna nevednost na drugi strani ni le
hrbtna stran iste strategije, namreč, kako subjekt želje (pripovedovalka)
preloži lastni razcep na Drugega, v tem primeru torej na bralca?!
Bralec tako postane zadnja opora Ženske želje, in nemara gre sporočilo
oblike dojeti v njegovi politični dimenziji. Celo v tem, da avtorica
bralca oziroma bralko postavi pred izsiljeno izbiro: zgolj s tem, da bere,
je, kot nje, ki piše, tudi njegov/njen užitek le užitek Drugega.
Post scriptum: le za tiste, ki želijo vedeti, v čem je uganka uspeha,
bo sporočeno, da je količina umetniškega uspeha premosorazmerna spret-
nosti prevare, ki združuje nemogoče: v pogovornem črnskem jeziku kot
krinki za womanistični imaginarij; v womanističnem imaginariju kot
krinki za črnski jezik; in: v womanističnem imaginariju kot krinki za
nespodobno preprostost jezika; v nespodobni preprostosti jezika kot
krinki za womanistični imaginarij. Itd.
Janez Krek
156 E
KRITIČNA KONDICIJA
v Advance Publications je skoncentriran kapital nekaj več kot $ 3 mi-
lijarde, korporacija Advance je eden izmed petih največjih medijskih
imperijev v Združenih državah (med ABC, CBS, Time-Warner in RCA),
obenem pa velja za eno najbolj intenzivnih privatnih podjetij v hurikanih
Wall Streeta. Korporacijo je ustanovil Samuel Irving Newhouse Shr., emi-
grantski Zid iz Vzhodne Evrope, takrat naseljen v nevvyorškem Lower
East Sideu, vendar se je družina kmalu preselila v Bayonne, New Jersey,
kjer je (takrat še teenage pop) S. L Newhouse postal lastnik dnevnika
The Вауопе Times ter ga naredil za profitnega. Potem je kupil The Stateri
Island Advance (leta 1922, ko je bil star 27 let), ta Advance pa je postal
del nastajajoče grande rotacije Advanceovih publikacij in elektronskih
divizij industrije. In kaj je Advance? Predvsem njen del Condé Nast Pub-
lications, ki tiska dvanast magazinov.
Najprej je to Vogue (s francosko, nemško, italijansko, britansko, av-
stralsko, mehiško ih brazilsko verzijo), potem po so na vrsti HG (pred inte-
gracijo z Advance House & Garden), Mademoiselle, Glamour, Bride's, Va-
nity Fair GQ (ali Gentlemen Quarterly, čeprav magazin izhàja mesečno).
Self, Quarterly, Condé Nast Traveler, Gourmet in Details. (Ko je S. I. New-
house Snr. kupil Condé Nast Publications, je rekel, da sploh ni pričakoval,
da bodo vsi ti magazini prav tako njegovi: pravzaprav je hotel kupiti samo
Vogue, ki je bil všeč njegovi ženi Mitzi). V ta konglomerat dvanajstih sodi
tudi prestižni tednik The New Yorker, ki ga je S. L Newhouse Jnr. (ki je
leta 1979, po očetovi smrti, prevzel vodstvo v Advanceu) od družine Fleisch-
mann kupil po seriji korporativnih trikov in folij, s tem pa začel z enim
največjih intelektualnih šokov in škandalov v zgodovini Združenih držav
po SV 2.
V sistem Condé Nast/Advance sta še britanska magazina Tatler in The
World of Interiors, masivnih 29 dnevnikov, družina Newhouse pa ima ve-
like deleže še v založbah Random House, Alfred A. Knopf. Pantheon, The
New York Times Books, Ballantine, Fawcett in Villard; nekatere založbe
so divizije drugih, recimo Pantheon in Knopf Random Housea, vendar to
V tem primeru ne spremeni ničesar.
Značilno za obe generaciji Nevvhouseov je, da se nikoli ne lotijo usta-
navljanja novega magazina (kot recimo nekdanji Time Inc.), ampak da ku-
E 157
TADEJ ZUPANClC
pijo Že uveljavljen magazin, ga predelajo, mu spremenijo profil in ga
potem prodajajo kot novo-s-starim (čeprav je starega zelo malo), platforma
pa je slejkoprej stvar konzuma. Tako je Mademoiselle bil, recimo,
kvaliteten ženski (kasneje tudi neofeminističen) magazin za intelek-
tualke 18—35, značilen pa je bil tudi študentski aktivizem. Mademoiselle
je bil v sezonah 1937—1971, pod uredništvom Betsy Talbot Blackwell, tudi
magazin, v katerem je bilo objavljene nekaj najboljše literature (vključno
s fikcijo Trumana Capoteja, Joyce Carol Oates), po okupaciji Made-
moiselle s Condé Nastom (in Advance, jasno) in zaposlitvi Amy Levin
V vlogi urednice, pa je Mademoiselle postal glamourozen in transpa-
renten magazin, v katerem so bili na naslovni strani objavljeni na-
slovi pomembnih tekstov, ti pa so bila à la Vibrator: Naša ljubezenska
igračka. V Condé Nastu so celo cirkulacijo postavili na glavo in refundirali
bralno publiko. Vpeljevanje Condé Nastovega senzacionalizma in tretjeli-
gaških atrakcij, kakršne so v zgodnjih 1980ih potopile ne samo Made-
moiselle ampak še serijo drugih magazinov, je stvar intenzivne kolabora-
cije med vsemi divizijami medijske industrije na eni ter formiranjem nove
magazinske kondicije na drugi strani. Kabli in sateliti so na TV pripravili
teren za novo revolucijo, magazin in založbe pa so bile samo »odraz« vsega
tega j azza. Kar pomeni, da je Advance, ki je, mimogrede, tudi lastnik večih
kabelskih sistemov, prevajal socialni kontekst TV v tiskane medije ter
organizirano telenoveliziral bralno publiko. Ki je na začetku zaradi tega
divjala od navdušenja, potem pa se je navdušenje spremenilo v skepso in
revolt. Zadnja condénastizacija v Advanceovem imperiju je stvar maga-
zina Details, očitno edinega kvalitetnega newyorškega odgovora na inva-
zijo britanske trendovske publicistike. Septembrska številka je katastrofa:
iz stabilnega mesečnika za kulturo, trende in modo je nastal konzorcij za
promocijo trendovske druge lige.
Po drugi strani pa so arogantna 1980ta prinesla v ameriški medijski
sistem četrto TV mrežo. Kar je po sebi konservativno podjetje, polno no-
stalgije in podobnih stvari, vendar jasno, če vemo, da za njim stoji Rupert
Murdoch. In da je cinizem še večji: glede na to, je danes, ko pišem ta
tekst o condénastizaciji, obletnica Nietzchejevega rojstva. Ja, drži: Člo-
vek res potrebuje vedno nove resnice, ker je njihov izreden potrošnik in
jih porabi vse sproti. Condé Nast ne ponuja resnic. Tudi Murdoch jih ne,
vendar pa je primer Foxove TV mreže toliko bolj atraktiven.
Ameriška televizija je, jasno, imela svojo Zlato dobo. Po vseh krite-
rijih so to bila 1950ta, ko je v Združenih državah prišlo še do nekaj po-
dobnih socialnih fenomenov: najprej so to bila predmestja, ki so se širila
(šlo pa je tudi za davčne olajšave) in potlačila sistem centra mesta, histo-
ričnega downtowna (z vsemi atrakcijami, ki so bila del zabavne industrije,
vse od kina do barov in plesnih dvoran), potem pa je šlo še za za baby-boom
generacijo Američanov, politične frustracije in depresije (vključno z ekspo-
zeji senatorja McCarthyja in njegovega asistenta Dicka Nixona), ekonom-
sko ekspanzijo in rock'n'roll (ki je demontiral senzacije standardov s Tin
Pan Alley). Vojna je bila stvar preteklosti in nostalgije. Leta 1951 je bil
končan prvi direktni televizijski link med Vzhodno in Zahodno obalo, s
tem pa je televizija postala nacionalna. S tem je televizija postala stvar
nacije.
Kakorkoli obrnemo, je bila ameriška televizija bazično stvar ameri-
škega radia. NBC, CBS in ABC iz dela NBC so televizijske mreže, ki so bile
1(158 E
KRITIČNA KONDICIJA
influks treh nacionalnih radijskih mrež (DuMont pa je bil posledica radio-
difuznih laboratorijev). Radio je bil rekrutni center tako za talente kot pro-
grame, ki so kasneje postali televizijska klasika. Pri tem gre tako za naj-
boljšo ameriško serijo vseh časov I Love Lucy (Rad imam Lucy), ki je (delno)
televizijska verzija radijskega programa My Favourite Husband (Moj naj-
ljubši soprog), v katerem je že nastopala Lucille Ball, kot za Gunsmoke
(Vroči revolverji), hit western serijo, ki je bila na programu mreže CBS od
10. septembra 1955 do 1. septembra 1975. Tudi prve televizijske informa-
tivne odaje so bile bolj stvar radia; s to razliko, da smo lahko napovedo-
valca tudi videli. Pravzaprav televizija po sebi ni nekaj originalnega (sicer
pa, kaj pa je od 1950ih naprej sploh originalno?), vendar pa je od vsega
začetka postavljala kriterij za »odraz« neke realnosti, postavljene v bolj
ali manj kompakten haute culture potrošniškega diskonta. Socialni teore-
tiki v 1950ih, 1960in in 1970ih so od televizijskega šoka padali v nezavest,
ratingi televizijskih programov pa so bili masivni in ogromni. Zakaj le?
In zakaj ne? Seveda je lahko reči, kako je televizijski program nekaj ba-
nalnega (Nathalie Sarraute je, ne glede na to, kaj si mislimo o njenih ro-
manih, dodala, da se je normalna, manufakturna banalnost via televizija
spremenila v industrijo banalnosti), trivialnega in bizarnega, po drugi stra-
ni pa je vprašanje, in ogni senso, zakaj je televizija relevantna tako kot
socialni kot kulturni in politični lokus aktualnega civilnega koncepta? Od-
govor je slejkoprej preprost: zaradi agresivne promocije (socialnega, kul-
turnega, političnega) konsenza. Torej zaradi komunikacijske sintetike, ki
jo televizija proizvaja v ekscesu. Smisel je verjetno naslednji: če mislimo,
da je televizija zaradi nas, gre za obsedenost, če pa mislimo, da smo mi
zaradi televizije, je to shizofrenija. Televizija je zaradi profitnih margin.
Prva baza za televizijski program sta bili poleg radia še filmska in-
dustrija in, že od konca 1950ih naprej, reciklaža televizijskih programov,
serija spin-offov. Pri tem gre za televizijsko predelavo filmske klasike (iz
klasične televizijske produkcije The Odd Couple (Čuden par) kot
M.*A.*S.*H. etc) ali pa aktualne hollywoodske produkcije. Tako so, recimo,
za sezono 1990/91 različne televizijske mreže i-ealizirale pilote po nasled-
njih filmih: Ferris Bueller's Day Off (Nori dan Ferisa Buellerja), Big (Ve-
lik), Steel Magnolias (Jeklene magnolije). The Witches Of Eastwick (Ča-
rovnice iz Eastwicka), Uncle Buck (Stric Buck), Taps (Upor v vojaški aka-
demiji) in К-9. Brez večjih problemov. Filofax rotirajočih spin-offov je
neskončen.
Hollywood je bil nad televizijo šokiran. In je ni imel ne za konku-
renco ne za karkoli drugega, ampak za kratko romanco. Za katero pa se
je izkazalo, da bo že na začetku konfliktna. Hollywoodski studiji so kmalu
pokazali averzijo in odkrito aroganco do nove ameriške atrakcije (posebej
potem, ko je njihova publika ostajala v svojih dnevnih sobah in ob po-
nedeljkih gledala I Love Lucy, ob torkih Miltona Berlea, ob sobotah Jack-
ieja Gleasona in njegov Show, ob nedeljah pa Eda Sulhvana in njegov
program The Toast Of The Town). Konflikt pa je trajal manj časa, kot
so si želeli v takrat razpadajočem hollywoodskem sistemu: kolaboracija
je boljša od paranoje. Posebej glede profitov. Skratka, če skrajšam, Hol-
lywood in komercialna televizija sta odkrila skupne interese. To je bila
nova publika.
In če odštejemo konec operacij mreže DuMont (ki je s svojim pod-
jetjem končala predvsem zaradi tega. ker ni imela radijske baze talentov
E 159
TADEJ ZUPANClC
in ker se ni uspela transformirati v nacionalno mrežo), se je ameriška
nacionalna televizija spustila v južnjaški komfort za naslednjih trideset
let. Rupert Murdoch in njegova korporacija News Intl. pa je stvari posta-
vila drugače. To je bilo leto 1985, Fox pa je na vsak način del generalne
dinamike v 1980ih.
Problemi z ameriško televizijsko publiko niso samo stvar socialnega
konsenza (in pozitivnega »odraza« morale na ameriški televiziji), ampak
stvar redistribucije programske politike. To pomeni naslednje: po aktualni
FCC regulativi nobena izmed ameriških televizijskih mrež ne sme imeti
toliko pridruženih afiliacij. da bi z njimi pokrila več kot 25 % nacije.
Glede na to. da je delež gledalcev primarnega termina na ameriških te-
levizijskih mre:>ah padel z 80 % leta 1983 na vsega 60 % leta 1988 (s
sporadično negativno perspektivo), je bilo vprašanje publike prvo, ki se je
postavilo ob formuliranju četrte televizijske mreže, namreč Fox TV. Ven-
dar pa. kot postaja vedno bolj jasno, problem glede televizijskih mrež ni
v konkurenci vide in kabelskih kanalov, problem je normalne, tehnične
narave: gre za daljinski upravljalec. za remote control. In obenem ni
več problem brezinteresnega komforta televizijskega programa.
Rating programa je slejkoprej odvis°n od alternative in reakcije na-
njo (kar je konservacija Hegla ali nekako tako). Gre, skratka, za diferen-
co. Tako je bil v 1960ih alternativa idiotskim situacijskim komedijam v
maniri The Beverly Hillbilies (Gorjanci z Beverly Hillsa) hilaričen pro-
gram Rowan & Martin's Laugh In (Komično gledališče Rowana in Mar-
tina), v 1970ih je bila situacijska komedija Happy Days (Srečni dnevi)
očitno reakcija na eksplozijo serije M*A"S"H. na začetku 1980ih (tudi
glede realizma) je bila MTV policijska drama Miami Vice (Detektiva iz
Miamija) reakcija na naturalizem serije Hill Street Blues (Fantje s Hill
Streeta), in. nazadnje, na začetku 1990ih Lyncheva serija Twin Peaks
reciklaža cele zgodovine ameriškega televizijskega programa, njene dia-
lektike in njenega raisona. Vendar pa od sredine 1980ih ameriške tele-
vizijske mreže niso bile relevantne iz enega samega razloga: ker je tudi
Peoria igrala hitreje od televizijske birokracije.
Fox je startal kot drugačna mreža. Start je bil stvar Barryja Dillerja
in Ruperta Murdocha. ne pa kakšne intuicije. Glede na to, da je o Mur-
dochu znano praktično vse (tudi o njegovih akvizicijah po britanskem
novinarstvu in elektronskih medijih), je Diller večja atrakcija. Barry
Diller je namreč predsednik in CEO Fox Inc., ta pa je del Murdochovega
sistema News Intl. S tem je Diller predsednik Foxove televizijske in film-
ske divizije. »Tri mreže so postale ena sama mreža,« pravi Diller. In
ima prav. To namreč pomeni, da je bila aroganca ameriških televizijskih
mrež stvar negativne postavitve bistvene ameriške fiksacije, namreč svo-
bodnega podjetništva. Ki je stvar konkurence in kompeticije.
Diller je to vedel. Študiral je na UCLA, vendar pri 19ih pustil štu-
dij in se zaposlil v William Morris Agency, kjer se je sistematično lotil
teorije in prakse v industriji. Pri 23ih je bil podpredsednik programa na
televizijski mreži ABC, pri 32ih (leta 1974) je postal predsednik Para-
mounta (in ga revitaliziral, s tem pa velja za enega izmed glavnih rekre-
atorjev Hollywooda), leta 1985 pa je prišlo do transferja v 20th Century
Fox, ki je tik pred tem postal del Murdbchove organizacije. Prva Fo-
IHO E
KRITIČNA KONDICIJA
xova televijska produkcija je bila — televizijska mreža. Čeprav, glede na
regulacijo, Fox ni mreža v pravem smislu besede: prvič, ne operira vsak
dan, in, drugič, ne glede na pridružene afiliacije, s signali čisti vsega
80 % teritorija Združenih držav Amerike. Diller in Murdoch sta od Johna
Klugeja za $ 2,000,000.000 kupila 60 televizijskih postaj, združenih v
sistem Metromedia (leta 1990 je bilo Foxovih postaj 133). Marca 1986 je
Diller zaposlil komaj-polnoletnega Gartha Anelerà in Kevina Wendela
ter se plansko izognil ogromni birokraciji: bila sta brez posebnih tristesse
titlov (recimo podpredsednikov in podobnih stvari), neposredno odgovor-
na Diller j u in odgovorna za program, ki bo po definiciji in po sebi hip
hop reakcija na »eno samo mrežo«. Dillerjeva desna roka je postal Jamie
Kellner, še en čudežni komaj-polnoletni poslovnež. Vendar pa je ta de-
monstracija krasnega pop programiranja (extraordinarie), dillerjanskega
»procesa« postala konfliktna zaradi Dillerjeve agresivnosti na eni strani
in nerentabilnosti originalnega programa (ki zaradi potlačene inventivnosti
ni uspel postati alternativa »eni mreži«) na drugi strani. Prvi originalni
program, The Late Show Starring Joan Rivers (Pozno zvečer z Joan
Rivers) je bil disaster, ne samo zaradi tega, ker je bila Joan Rivere ne-
posredno del (in posledica) enakega programa, ki ga je vodil Johnny
Carson. Carson in Riversova sta bila preveč časa v istem programu, da bi
se lahko izognili vsem primerjavam in izpeljavam; Riversova je imela do
Foxa sicer pozitiven odnos, vendar pa to ni bilo dovolj. Naslednja sezo-
na je bila boljša. Riversova se je poslovila, Ancier in Wendle pa sta po-
stala bolj radikalna. Držala sta se platforme, ki je bila v tem, da je edini
način, da demontiraš postan komfort »ene mreže« ta, da to isto mrežo
demontiraš od znotraj. Ali, kot pravi Diller: »Mi delamo program opor-
tunistično in ne konservativno.«
Vendar pa so se stvari na Fox TV začele stabilizirati. Wendle in
Ancier sta začela s prvo ligo ameriške televizijske produkcije in vetera-
nom Jamesom L. Brooksom, ki sta mu ponudila četrto mrežo za njegovo
igrišče. Brooks, ki je v zadnjih dveh desetletjih dostavil seriji The Mary
Tyler Moore Show (Show Mary Tyler Moore) in Taxi (ter film Terms
Of Endearment (Cas nežnosti, 1983)), je organiziral produkcijo komedij-
skega anti-varieteja The Tracy Ullman Show (Show Tracy Ullman), ki
pa je bil (celo) slab schmuck in niche ter je flopnil. Bistven pa je bil
animirani segment The Tracy Ullman Show- namreč The Simpsons
(Simpsonovi), katerega prva baza je bil strip Matta Groeninga Life In
Hell (Življenje v peklu) in katerega je Brooks izoliral iz originalnega pro-
grama. Simpsoni so, jasno, ordinarie ameriška družina, ki se zapleta v
ordinaire situacije, situacije pa so bizarne in (razmeroma) rigorozne: re-
zultat je hip hop skeč. In eden najbolj inovativnih programov, kar jih je
naplavilo v 1980ih. V sezoni 1990/91 so na Foxu Simpsone programirali
nasproti The Coshy Show in serijo prestavil z nedelje na četrtek zvečer.
Kar je riskantno, vendar obenem tudi dobra opcija.
Potem sta Wendle in Ancier najela še bolj veteranska televizijska
avtorja: Rona Leavitta in Michaela G. Моуеа, tekstopisca glavnih epizod
serij Happy Days (Srečni dnevi) in The Jeffersons (Jeffersonovi), spin-
-offa hilarične serije Ali in The Family (Vse ostane v družini). Njun
ekspoze za Fox je Married. . . With Children (Poročen ... z otroci), kot
projekt znan samo kot Not-The Coshys (Ne-Cosbyjevi). Married . . . sicer
E Itil
TADEJ ZUPANClC
ni moja skodela čaja, humor je trivialen, kompulziven in ne ravno eks-
kluziven (ter brutto), vendar so situacije z družino Bundy del ameriške
psihografije (in so bili zato tudi rezultati zelo dobri).
Vse te Wendle-Ancier akvizicije so popularne šele v zadnjih dveh se-
zonah, začetek programiranja pa je bil klavrn in vegast. Tudi zaradi ne-
znosne nature Baryja Dillerja, ki pa je, kot trdi sam, samo del »procesa«,
ki je bil stvar Fox TV. Ce sta bila Wendle in Ancier ne ravno pasivna
yuppieja, malo kaotična in malo preveč hutzpah, potem je Diller postavil
instrumentalno birokracijo in nastavil Petera Chemina, protégéja pro-
ducenta Davida Gerberja (prej pa je delal v založništvu). Najprej je odšel
Ancier (ki zdaj dela kot producent za Quincy Jones Entertainment), čez
pol leta pa še Wendle (ki je zdaj predsednik televizijske devizije pri Walt
Disney Company). Chemin je Fox TV organiziral kot televizijsko mrežo
s pozitivnim-odnosom-do. Kar je pomenilo, da je Fox postal stvar kvanti-
tativnega »odraza« televizijskih mrež CBS (ki jo organizacijsko vodi Jeff
Sagansky) in NBC (z Brandonom Tartikoffom). ABC tokrat ni bistven.
Fox tako ni bil več gverila, ampak se je organiziral po (precej nedeljivem)
modelu ameriške televizijske mašinerije. S tem pa je, jasno, prišlo do de-
montiranja dillerjanske diference, ki je iz Foxa naredila alternativo dog-
matski Americani in ameriški hygiène publique: Fox je z delom progra-
ma postal stvar praktičnega uma, z delom pa normalna programska eks-
hibicija. Demografija Foxove publike je obenem postala stvar splošnosti
in institucionalnosti. Čeprav je to, po drugi strani, tudi dober twist. Fox
je v imageriji ameriškega televizijskega marketa (če odštejemo kable in
satelite) kljulj vsemu zaposlil program, ki zabava 'nas' ne pa 'vsakogar'. Od
leta 1988 je to tudi sanitetni (in delno denunciantski) program America's
Most Wanted (Najbolj iskani v Ameriki), v katerem gre za kolaboracijo
med TV-publiko in policijo (gledalci pomagajo policajem pri lovu na velike
in male kriminalce), varietejski program In Living Color (V živih barvah/
/Dobesedno) ter izjemna in vigorozna serija kratkih-video-romanov Ame-
rican Chronicles (Ameriška kronika), ki ga za Fox pripravljata David
Lynch in Mark Frost (in je program z dobrim naturalizmom; hvala bogu,
da je Lynch že s Twin Peaks priplesal tudi na TV). Medtem pa so dum-
pirali kvaliteto teenie-pop policijsko serijo 21 .lump Street in njen reali-
zem (ter Johnnyja Deppa kot glavnega igralca) plus serijo ostalega prt)-
grama (seriji Alien Nation (Druga nacija) in Booker, recimo). Fox T"V je
formalno postal kompaktna institucija (s cenzuro vred in regulirano ska-
tologijo: v In Living Color lahko tekstopisci uporabijo besedi butt (zad-
njica) in ass (rit) samo po enkrat na posamezni show), ki je avtor inciden-
tov z Barryjem Diller j em ter korporativne arogance Ruperta Murdocha
(katerega britanska Sky Television, organizirana na štirih kanalih (Sky
Movies, Sky News, Sky One in Eurosport), še vedno prinaša reportažno iz-
gubo £2 milijona ($3,2 milijona) na teden (ameriška kronika). (V novem-
bru 1990 pa se je združila z BSB, britanskim satelitsko/kabelskim konzorci-
jem; profil vseh segmentov je ostal isti); uvoz ameriškega modela televizij-
skega programiranja je za Britance še vedno nekaj Drugega). Anahronizem
treh televizijskih mrež kot »ene mreže« je stvar preteklosti. Agresija in sti-
hija kablov/satelitov je stvar praktičnega TV terorja. Četrta mreža, torej
Fox TV, s katero je prišlo do restavracije pozitivne konkurence, pa je del
fundamentalistične condénastovske revolucije, ogromnega, v tem primeru
postindustrijskega modela gouvernemenitilité v industriji. Torej Druge kor-
1(52 E
KRITIČNA KONDICIJA
porativne identitete, jasno. (Čeprav, kot je že bilo rečeno, Condé Nast za
razliko od Murdocha ne ustanavlja novih sistemov; vendar pa so med re-
kreacijo starih sistemov investicije praktično enake Murdochovi bazi. Buu,
kakšno življenje!) Prihodnost je v kablih in Condé Nostu.
Tadej Zupančič
E 163
Catherine Millot
MEJNOST HISTERIJE*
Za nevrotika je dejstvo, da nima svojega deleža v užitku — saj od
nikogar ne moremo zahtevati nemogočega — skrajno problematično, o
čemer priča histeričarka, ki v strogosti svoje strukture kar najnatančneje
izprašuje očetovsko funkcijo, skozi falično funkcijo in problematiko meje,
ki jo vzpostavlja. Mejna pozicija, ki jo zavzema, jo vodi k identifikaciji z
objektom (a), v kolikor je ta resnično zadnje realno v užitku izvornega
Očeta, katerega obstoj tako podpira in katerega mesto zavzema v mnogih
pogledih. Ce se nam tukaj v zvezi s histerijo zapiše ženski spol, se to zgodi
zato, ker so ženske, ki jih bolj neposredno zadeva nezadostnost tistega, kar
naj bi v simbolnem določalo njihovo bitje, prisiljene radikalneje izpraševati
strukturo simbolnega in to izpraševanje je temelj histerične pozicije.
Izhajali bomo iz klasične teme, ki se je začela s Freudom, teme o pri-
vilegiranem mestu nezadovoljenosti v ekonomiji histerije. Opomnimo naj-
prej, da ima nezadovoljenost univerzalen pomen za tistega, ki živi v govo-
rici, tisti govorici, ki se izogne našim potrebam in tako zapira pot naravni
zadovoljitvi. Zahteva, vsebovana v vsaki besedi, povzroča neskladje med
tistim, kar sproži sporočilo in tistim, kar odgovarja na njegov poziv: to
nikoli ni tisto. Prav nad tem v bistvu, v svojem univerzalnem pomenu,
toži histeričarka. Toda histerije ne moremo omejiti samo na bovarizem*:
Freud nam je razkril še drugo razsežnost te nezadovoljenosti. Ob analizi
sanj neke pacientke, ki je postala slavna pod imenom »Lepa Mesarica«, je
poudaril potrebo te histeričarke, da si ustvari neko nezadovoljeno željo.
Na tej točki je njegovo delo nadaljeval Lacan in tej strukturi določil njen
splošnejši pomen: histeričarka, pravi, vzdržuje svojo željo kot nezadovo-
ljeno.
Lacan o paradoksu, ki ga je izpostavil Freud, govori na podlagi dialek-
tike zahteve in želje. Zahteva je obsojena na neuspeh in iz tega izvira želja,
ne da bi se pri tem zvedla zgolj na tisto, kar je v zahtevi nedoumljivega, saj
želja pripada drugemu registru. Kot take je ni mogoče formulirati, vendar
se zato nič manj ne kaže preko takoimenovanih nezavednih tvorb : lapsusov,
sanj, neuspelih dejanj, simptomov. Po zaslugi spotikanj diskurza jo lahko
*	iz knjige »NOBODADDY — L HYSTERIE DANS LE SIÈCLE«
*	bovarysme (iz Flaubertovega romana Madame Bovary): »romaneskna nezado-
voljenost«.
E 167
CATHERINE MILLOT
razbiramo med vrsticami. Ravno ta ločitev registrov zahteve in želje za
histeričarko predstavlja problem, ločitev, ki jo običajno opravi očetovska
metafora in falični pomen, ki ga le-ta poraja, namreč falusovo simbolizira-
nje tega, kar v želji ni zvedljivo na zahtevo.
Vsaka zahteva, kolikor stremi k absolutni zadovoljitvi, meri na ince-
stuozno. Zajema iskanje idealnega označevalca, ki bi bil identičen s svojim
pomenom, torej označevalca, ki bi mu uspelo označiti samega sebe v
tavtologiji, kakršne govorica ne dopušča. Ime Očeta uvaja razsežnost pre-
povedanega skupaj z dvoumnostjo, ki jo implicira. Prepoved incesta hkrati
označuje in simbolizira strukturalno nemožnost zadovoljitve zahteve in
falični pomen svoje mesto, kot mesto želje, podeljuje tistemu, kar je pre-
-povedano, povedano med vrsticami, med tistim, česar besede ne bi mogle
nikoli povedati — torej ravno tistemu, kar se izraža v dvoumnosti. V dvo-
umnosti samega jezika, torej v dejstvu, da označevalec vedno pomeni dru-
go stvar — in zato je zahteva obsojena na neuspeh — in se tako loči od
samega sebe. Ta razcepljenost je razcepljenost Drugega kot Drugega go-
vorice in subjekt je podvi-žen njenim učinkom, ko je sam v vsaki svoji
besedi razcepljen med svojo izjavo in izjavljanje.
Nevrotik odklanja ta razcep, katerega zakon določa falična funkcija.
Tam, kjer ga struktura obsesionalca vodi k zanikanju tega razcepa, k
poskusu, da bi diskurz očistil dvoumnosti — pri čemer neprestano zadeva
ob tisto, kar se mu kaže kot nezvestoba in celo laž Drugega — v želji do-
seči besedo, ki bi resnično izražala tisto, kar pravi, tam histeričarka na-
sprotno razglaša svojo subjektno razcepljenost, rade volje kaže svojo nezve-
stobo. Ko tako vzame nase temeljno dvoumnost označevalca, oz. jo celo
personificira, s paradoksi svojega obnašanja izraža nezvedljivost želje na
zahtevo. S tem i-azkazovanjem svoje razcepljenosti se obrača na Drugega
z izzivom, da je ni zmožen razrešiti.
Sanje Lepe Mesarice so zgleden primer takega ravnanja, sanje, ki jih
predstavi Freudu kot ugovor njegovi teoriji, po kateri naj bi bile sanje
izpolnitev želje. Hotela bi pripraviti večerjo, toda ostalo ji je samo malo
prekajenega lososa. Hoče iti nakupovat, toda spomni se, da je nedelja po-
poldan in da so vse trgovine zaprte. Poskusi telefonirati, toda telefon ne
dela. Navsezadnje se mora večerji odpovedati.
Pokvarjen telefon je tu dobra ponazoritev neuspeha zahteve. Kot lahko
sklepamo iz konteksta, skušajo te sanje doseči tudi neuspeh Freudove zah-
teve, da bi se potrdile njegove teorije glede sanj. Ost njene želje je torej
povzročiti neuspeh zahteve, zahteve subjekta in zahteve Drugega. Toda
ravno ta mali ostanek prekajenega lososa nas pri sanjački spominja na re-
zine kruha s kaviarjem, ki si jih močno želi, vendar jih noče sprejeti od
svojega moža — ki si želi edino to, da bi ji jih lahko ponudil. Freud naj bi
razrešil to uganko in, če bi bilo to le mogoče, poiskal zdravilo za to razcep-
ljenost njene želje in zahteve.
V svojem izpraševanju notranje razpoke simbolnega, histeričarka pre-
ko analitika zahteva zadoščenje od Očeta, kajti on je za to pristojen, saj
ojdipska metafora njegovo ime kaže kot razlog. Toda ta razlog, kot tudi na
njem temelječ falicizem, se ji bo vedno zdel nezadosten: z njim ne bo
nikoli zadovoljna.
Lacan je kasneje premaknil poudarek in željo povezal ne samo z zah-
tevo oziroma z označevalno verigo, ampak z užitkom kot notranjo mejo
simbolnega. Struktura se zvede na nepopolnost Drugega, ki jo simbolizii'a
168 E
MEJNOST HISTERIJE
matem S (Д), ki označuje mesto užitka kot manjkajočega. Iz nje izhajajo
vse posamezne strukture in tudi ravno toliko načinov, ki lahko sprožijo
njihovo delovanje, jih onemogočijo ali izprašujejo.
Nezadovoljenost je tu pojmovana drugače, kot način užitka: tem manj
zadovoljitve, tem več užitka. Nezadovoljenost je tu, paradoksno, omilila
strukturno pomanjkanje užitka, ga kompenzirala. Poudariti moramo, da
Freud ni spregledal tega mesta nezadovoljenosti: začetna travma histerije
— izbruh užitka v obliki neugodja — se nahaja v nekem premalo, v nekem
preveč tega, kar je odsotno, v neki prvotni nezadostnosti, kar je v nasprot-
ju s čezmernim preveč bodočega obsesionalca.
V luči teh novih postavk se Lacan ponovno loti prvotnih primerov
Lepe Mesarice in Dore in glede prve pokaže, da z umeščanjem svoje neza-
dovoljenosti v presežek — male kruhove rezine s kaviarjem, ki jih noče
sprejeti od svojega moža — spregleda, da bi s prepustitvijo bistva genitalne
zadovoljitve (ki ji je ne primankuje) drugi ženski, na primer prijateljici iz
svojih sanj, našla svoje lastno presežno uživanje. V nasprotju z njo pa
Dora — ki uživa, da je ne zadanejo usluge, ki bi jih gospod K. prav rad
nudil in si zato prizadeva, da bi se le-ta vrnil k gospe K. — to dobro ve.
Užitek Drugega lahko postavimo za končni vzrok procesa ponavlja-
nja, ki opredeljuje tudi vztrajnost želje. Ni samo njen izvor ampak tudi
končni cilj. Vztrajno iskanje vselej izgubljenega užitka Drugega je vna-
prej obsojeno na neuspeh in v tej vztrajnosti se stalno ponavlja neuspeh
teh iskanj ter s tem rojeva izguba.
Ravno o tem govori Freud v Orisu znanstvene psihologije. Svoj model
psihičnega aparata gradi na osnovi izkustva primarne zadovoljitve, ki izha-
ja iz začetnega srečanja z notranjo nagonsko vzburjenostjo in z zunanjim
objektom, ki v skladu z načelom ugodja omogoča razbremenitev te vzbur-
jenosti, tako da omogoči ustrezno zadovoljitev. Ta izkušnja pušča v psi-
hičnem aparatu mnezične sledi objekta, ki so povezane s spominom na
primarni užitek in ta bo odslej usmerjal vsako psihično aktivnost, name-
njeno iskanju koordinat ugodja in realizaciji istovetnosti zaznavanja prvot-
nega objekta in tistega, kar ga bo nadomestilo. Toda ponovno najdeno
ni nikoli popolnoma istovetno s primarno izkušnjo. Freud daje ime želja
tisti napetosti, ki skuša doseči izravnavo tega diferencialnega razmika s po-
navljanjem, vnaprej obsojenim na neuspeh.
Lacan je, za Freudom, povezal ta neuspeh z naravo označevalca, ki
prepoveduje vsako tavtologijo. Na nivoju govorice je A vedno drugačen od
A, kot ponazarjajo dozdevne tavtologije tipa: »mačka je mačka«. V semi-
narju D'un Autre à l'autre Lacan s tem v zvezi pravi, da je — če z 1
zapišemo izkušnjo prvega užitka, ki ima pomen enotujoče (unitif) 1 —
druga 1, s katero skušamo ponovno zapisati prvo 1, popolnoma drugačnega
značaja: postane število, odslej števno znamenje, ki zgolj zapisuje izgubo
užitka. Prehod od 1 enotenja (union) k števni 1, torej prehod k simbolne-
mu, je treba plačati z izgubo, ki jo Lacan zaznamuje z (a), ki je razlog nuj-
nosti ponavljanja tega vpisa. Ta izguba, razlog želje, je obenem edino kar
ostane od užitka, ki tako postane užitek izgube, užitek te entropije, na
katero meri gon smrti.
Seksuacija, ki izhaja iz ojdipske strukture, naknadno interpretira to
temeljno strukturo. Užitek Drugega je pri vsakem spolu podprt z užitkom
drugega spola, ki tako zavzame strukturno mesto tega. zaradi seksuacije
izgubljenega dela užitka, ki ga je treba spet osvojiti. Za žensko bo torej
E 169
CATHERINE MILLOT
ciljna točka užitek moškega — objektivni in subjektivni genitiv — ki ga
bo morala udejaniti, četudi bi ga morala utelesiti. Ženska tu ravna kot pri
sublimaciji: ustvarja tisto, kar ji manjka. Ne iz nič, ampak iz izgube, izgube
lastnega užitka, ki, pravi Lacan, »nima nič skupnega s tistim užitkom, ki
ga je deležna kot ženska nekega moškega«. Ta izguba je vložek v igri, ka-
tere dobitek je obstoj užitka Drugega, v tem primeru užitka moškega.
Paradoksalno lahko ženska pristopi k moškemu le pod pogojem, da
sprejme izgubo svoje ženskosti. E. Jones' je domneval, da ženska lahko
izbira med svojim očetom in svojim spolom, kajti če hoče obdržati očeta,
lahko samo izgubi svojo ženskost, v kolikor ji lahko edino identifikacija z
očetom omogoči obdržati libidinalno vez z njim. Lacan v nasprotju s tem
trdi, da ženska izgubi tako očeta kot spol, če se začne zanimati za željo
moškega. Ta paradoks se razjasni, če upoštevamo, da se želja moškega ne
nanaša na nedoločljivost njene ženskosti, ampak na to, da bi ženska izpol-
njevala funkcijo delnega objekta, fetiša, ki povzroča njegovo željo.
S to zastavitvijo svojega užitka ženska otvarja poguben ciklus serije,
v kateri se mora stalno ponavljati to dejanje in ki vsakič zahteva večji
vložek, serije, katere meja je zgolj neskončnost, kar lahko dobro ponazo-
rimo s sodom Danaid. Lacan to serijo opre na Fibonaccijevo serijo, ki je
sestavljena na podlagi prištevanja dveh neizmerljivih količin: Enega, ki
ponazarja iskani užitek, in (a), ki predstavlja zastavljeni užitek.
In ta vložek histeričarka odklanja. Noče sprejeti igre. Na nek način
stavka: v tem smislu bi lahko govorili tudi o ugovoru vesti. Ne zato, ker
ne bi hotela vzpostaviti neke določene zveze z užitkom moškega, ampak
ker se temu izmika, v skladu z drugim nagibom Fibonaccijeve serije, kjer
se (a) ne dodaja ampak odšteva od Enega. Ta serija ima, v nasprotju s prvo,
neko mejo — predstavlja jo sam (a), ki ga histeričarka uteleša.
Kaj pomeni to odštevanje? Ponazorimo ga še enkrat s primerom Dore,
ki hoče ostati zunaj tega užitka, ki ga prepušča gospe K . . . Pri tem pa, kot
jo je opozoril Freud, vseeno igra svojo vlogo: z izgovorom, da se ji izmika,
vpelje funkcijo odsotnosti in uteleša tisto, kar manjka užitku moškega,
hkrati pa uteleša njegovo mejo. Na ta način razkriva omejeno naravo fa-
ličnega užitka, neki premalo glede na absolut užitka, ki ga vzdržuje na
obzorju, premalo, iz katerega si zase vzame le čisto malo. Ta meja je zgolj
kastracija moškega kot resnica faličnega užitka, resnica, ki jo uteleša. Toda
ta meja je hkrati tudi točka, na kateri falični užitek ne velja več.
Toda v svojih takoimenovanih »formulah seksuacije« Lacan na to isto
mesto postavlja očetovsko funkcijo — v njeni dvojni, simbolni in realni
razsežnosti — kot mejo simbolnega.
Formule seksuacije nam logično razjasnijo očetovsko funkcijo, ki jo
je treba natančneje določiti — še posebej kar zadeva njen učinek na moške
in ženske spolne pozicije — da bi tako lahko umestili posebnost histe-
rične pozicije.
prevedla Suzana Koncut
' E. .Iones. »Le Développement précoce de la sexualité féminine«, 1927 v Théorie
et pratique de la psychanalyse, Pazot 1969. str. 4Ü6—407.
170 E
HISTERIJA KOT RAZLAGALNI MODEL
Zgodovina zahodne medicine in znanosti
je zgodovina razmejitve od vsake oblike nereda,
je zgodovina postavljanja norm in normalnosti,
normalnosti telesa, narave, spolov.
Christina von Braun, 1988
Prav gotovo je dualna ekonomija takrat, ko je začrtala meje med zu-
nanjim in notranjim ter jima v ideološkem in dejanskem smislu pripisala
določene vrednosti, markirala tudi žensko in moško telo. Začetki ostrega
ločevanja dveh področij, produkcijskega in konsumskega, so konec 18. sto-
letja sovpadli z »odkritjem« notranjih lastnosti ženske in moškega, katerih
manifestant je postalo njuno telo. Ce se je v začetku 19. stoletja utrjeval
govor o dveh različnih naravah, pa je z vse večjo psihologizacijo družbe v
19. stoletju prevladalo prepričanje o dveh značajskih strukturah, o dveh
karakterjih, ki so jima skupaj z določenimi biološko-psihičnimi značil-
nostmi pridani tudi določeni bolezenski simptomi. ODKRITJE 2ENSKEGA
KARAKTERJA JE TEMELJ ZA ODKRITJE ŽENSKIH SIMPTOMOV IN
BOLEZNI.
Nova ekonomska situacija je torej potrebovala novo organizacijo druž-
be, nove kulturne značaje. Ideologija ženske histerije, ki se je kot epide-
mija začela širiti v 19. stoletju, je utrjevala stereotipne predstave o ženski,
ki so jih začele razvijati filozofija, literatura, psihologija in medicina. Tako
je začela nastajati nova podoba ženske, ki jo je nova družba potrebovala
in ki so jo v 19. stoletju utrjevale tako državne institucije kot tudi tiste, ki
so prisegale na svojo avtonomnost.
Ker je bila za nemoten razvoj kapitalističnega gospodarstva družinska
ekonomija ključnega pomena, je bilo nujno potrebno opravičiti in s tem
utrditi položaj ženske v njej. Družinska ekonomija je obsegala tako skrb
za vsakdanje življenje in vsakdanjo reprodukcijo, za seksualnost in roje-
vanje otrok, kakor tudi za njihovo vzgojo, ki je z nastankom pedagogike
postala ena od pomembnih družinskih funkcij. Tistim, ki postanejo nosilke
trdnega družinskega sistema in ki so obenem odrinjene iz sfere produkcije,
se znotraj ideološke utemeljitve nove družbene situacije pripiše lepa, a
šibka narava, dober in žrtvujoč se za druge, pa hkrati labilen in neuravno-
vešen značaj. Ženska narava ni postala le občutljivejša in bolj nagnjena k
romantičnim razpoloženjem kot moška, temveč tudi bolj nagnjena k bolez-
nim, okužbam, pa tudi k najrazličnejšim patološkim vedenjem, kot so ne-
moralnost, lažnivost in perverznost, ki izhajajo iz njenega neracionalnega
značaja.
Poleg ekonomskih so k podobi novega kulturnega karakterja pripo-
mogle tudi politične, socialne, kulturne in znanstvene spremembe, ki so se
E 171
DARJA ZAVIRSEK
začele kazati v populacijski ideologiji in v nastanku novih institucij, pove-
zanih tako z ideologijo rojstev kot z vprašanjem žensk, njihovih bolezni
ter z vprašanji vzgoje otrok.' Medicina je s tem, ko je svojo skrb usmerila
na vprašanja seksualnosti in zdravega otroškega razvoja in si tako zagoto-
vila vstop v novo meščansko družino, dobila tudi možnost nadzorovanja
žensk. Najprej je do stika med zdravniki in meščanskimi ženskami prišlo
prav zaradi vse večjega medicinskega obravnavanja otrok, ki je kasneje v
nekem nivoju izzvenelo v patologiziranje ženskega telesa.
Kot pokaže Michel Foucault (1978), sta v začetku 19. stoletja medicina
in njena veja socialna medicina (psihiatrija) začeli urejati vsa pomembna
področja seksualnega življenja. Žensko telo je bilo vse bolj raziskovano in
nadzorovano zaradi svojih reproduktivnih sposobnosti (še zlasti v zadnji
tretjini 19. stoletja, ko pride do razvoja šolske medicine in postanejo po-
memben predmet raziskovanja ženski jajčniki in maternica), po drugi strani
pa je bil govor o njem vse bolj povezan s patološkim, bolnim, šibkim.
Zdravniki so v neposredni odvisnosti od državnega aparata, katerega del so
postali, vodili kampanje za povišanje števila rojstev ali pa za njegovo
zmanjševanje. Hkrati pa je postalo pomembno področje medicine vpraša-
nje otroške nege in še zlasti otroške seksualnosti, ki so jo začeli pojmovati
kot veliko nevarnost, proti kateri se je usmeril plaz prepovedi. Vedno več
medicinskih člankov je posvečalo pozornost otroški onaniji, ki ni pomenila
le moralne izrojenosti, temveč tudi nevarnosti za zdrav razvoj otrok, še
zlasti dečkov, ki so jim pripisovali onanijo najprej in v največjem številu.'
Prav tako sta medicina in še zlasti psihiatrija prevzemali nadzor nad per-
verznimi užitki odraslih, ki so bili vse bolj psihologizirani. Homoseksual-
nost, ki je bila označena kot psychopatia sexualis, je postala pomemben
predmet psihiatričnih raziskav. Stare moralne kategorije, kot so razuzda-
nost in prešuštvo, so zamenjali novi medicinsko-psihološki diskurzi, ki so
vse pogosteje govorili o izrojenosti in degeneriranosti ter o potrebi po nju-
nem zdravljenju.
Z medicinizacijo seksualnosti, h kateri je spadal tudi pomemben govor
o higieni, se je vedno bolj utrjeval ideološki stereotip ženske kot brezspol-
nega bitja, katerega seksualnost je tabuizirana in postavljena v službo
reprodukcije.' Z diagnosticiranjem najrazličnejših ženskih bolezni, simpto-
' Jacques Donzelot (1980) poudarja, da je bil pogled novih institucij na vzgojo
otrok usmerjen zlasti na njihovo »patologijo«. Po eni strani je bila problematična
»patologija« ogroženih in zapuščenih otrok, ki so bili prikrajšani za nego in vzgojo,
po drugi strani pa je bila z razvojem pedagogike in kasneje specialnih pedagogov in
socialnih služb raziskovana »patologija« nevarnih in hudobnih otrok, ki morajo biti
kaznovani.
' Kot opisuje Margita Lipping (1986). se je »protionanijsko gibanje« začelo v
Angliji že v začetku 18. stoletja ko se je v Londonu pojavilo anonimno delo o onaniji,
ki je doživelo mnogo ponatisov in tudi predelav. Vseeno pa se je interes javnosti za
onanijo vnel šele po delu francoskega zdravnika Tissota, ki je svoje poglede na ona-
nijo izdal leta 17.58 v latinščini in že leta 1760 v francoščini. Ce je bilo v začetku
zanimanje še obrnjeno k dečkom in moškim in se je o onaniji deklic govorilo znotraj
razmišljanja, da je ženska onanija prav tako nevarna kot moška, pa se je leta 1778,
ko je doživelo angleško delo Onania v Nemčiji peti ponatis, že poudarjeno, da gre
za epidemijo, ki je silno razširjena med deklicami (cf. pp. 28—43).
' Leta 1793 je v Nemčiji izšel medicinski članek z naslovom Hygea (pisec je bil
anonimen, danes je znano, da je članek napisal zdravnik August Vogel), ki je bil
namenjen siwcialno ženskam. Avtor, ki se ukvarja z vprašanjem čistega in zdravega
telesa, med drugim poudarja, da je na zdravem ženskem telesu vse nekoliko drugačno,
172 E,
HISTERIJA KOT RAZLAGALNI MODEL
mov, nenavadnega obnašanja kot ženske histerije se je utrjevalo prepriča-
nje, da je zaradi svojega specifičnega karakterja predisponirana za bole-
zen, Ženska je postala, kot to označi Regina Schaps (1982, p. 123), »dome-
sticirana in disciplinirana narava«. Pogled nanjo se je z njenega telesa
premaknil v njeno notranjost. Ce se je v začetku 19. stoletja še govorilo o
»lepši duši« in se je znotraj mlade znanosti — psihologije — uveljavljal kon-
cept dveh karakterjev, se je proti koncu 19. stoletja ta proces zaključil z
vkomponiranjem histerije kot tipične bolezni žensk v koncept ženskega
značaja. Socialna kontrola in segregacija, ki sta bili konstitutivni del psi-
hiatričnega diskurza, sta tudi histerijo, ki je bila že s svojo etimološko
enoznačnostjo skozi zgodovino nedvoumno pripeta na žensko in njeno telo.
uporabili kot dokaz za problematično naravo ženske, kateri se je potrebno
znanstveno posvečati in jo čim temeljiteje zdraviti.
Da je bila naravoslovno-znanstvena diagnoza histerije družbeni kon-
strukt in mehanizem discipliniranja žensk, se kaže tudi v tem, da se je
histerija pojavljala najprej v višjih slojih, katerih ženske so bile zaznamo-
vane z »brezdelnostjo« in uživaškim življenjem, ter med neporočenimi in
prostitutkami, ki jih je zaznamovala njihova ekonomska samostojnost. Vse
te ženske so bile za nastajajoče meščanske sloje »zgled« moralne pregrehe
in utelešenje vseh tistih lastnosti, ki jih prava gospodinja, dobra žena in
skrbna mati ne more imeti. Ideološki govor, ki je meril zlasti na žen-
ske delavskih slojev in še posebno na tiste, ki so se želele brezdelnemu
višjemu sloju s svojim načinom življenja približati, je posredoval tudi
nevarnost duševne norosti kot posledice prav takšnega življenja, ki so ga
nekatere ženske nižjih slojev gojile kot svoj ideal.
Tako so torej pripadnice višjih in nastajajočih meščanskih slojev raz-
vile prav posebno »somatsko kulturo« (M. Rodenstein, 1984), ki je na pre-
lomu stoletja dosegla svoj vrhunec. Somatska kultura teh žensk, ki je do-
kazovala občutljivost njihovega telesnega in psihičnega ustroja in se tako
začela radikalno razlikovati od moške, je ustrezala ideološki polarizaciji
spolov in služila legitimaciji novega patriarhalnega reda. Razvoj ideologije
ženskih bolezni je potrebno razumeti v zgodovinskem procesu patologizi-
ranja ženskega telesa, na katerega so le-te odgovarjale z bogato bolezensko
simptomatiko bodisi zaradi upora in protesta proti vsiljenim vlogam in
normam ali pa zaradi njihovega sprejema.
Pripadnice nižjih delavskih in kmečkih slojev, med katerimi se tudi
histerija ni imela nikoli priložnosti razširiti, se niso upirale le šolanim
zdravnikom in njihovim visokim računom, temveč tudi prevzemu same
bolezenske vloge. Zato so bile, kot poudarja M. Rodenstein (1984), njihove
bolezni, ki so si jih zaradi nujnosti zaslužka komajda lahko privoščile,
posledica infekcij, težkega fizičnega dela v nezdravih delovnih pogojih in
slabe prehrane.
Tako histerija ni bila le eden od pomembnih elementov ekstremnega
polariziranja spolov, temveč eden od mehanizmov, ki so z brutalnimi načini
poskušali disciplinirati tiste ženske, ki so zato, ker so se znašle v situaciji
popolne depersonalizacije in v situaciji, kjer je njihovo življenje postaU)
»totalna samonaloga«, iskale ekstremne načine izhoda iz takšnega položaja.
Za mnoge, katerih delo je bilo ekonomsko razvrednoteno in ki so bile po-
kot naj bi na zdravem telesu bilo; skorajda vsak pogled na njegove posamezne dele,
pravi avtor, kaže odklon: ali je preveliko, ali premajhno, ali je premehko, ali preveč
ali premalo vidno (Cf. Christa Karpenstein-Essbach 1984, p. 251).
E 173
DARJA ZAVIRSEK
tisnjene v »čebelje panje« nepriznanega dela, ki so ga začele opravljati »iz
ljubezni« in zaradi svoje »lepe duše«, je bila bolezen edini način izražanja
njihovih konfliktov in hkrati edini možni način odklonitve nove vloge in
kulturnega karakterja, ki jim je bil vsiljen.
Analiza histerije kot razlagalnega mcxiela je mogoča šele s pogledom
na tri različne nivoje interpretacij: kliničnega, kulturnega in metaforič-
nega. Histerija je s kliničnega nivoja postala ena od orodij za znanstveno
formulacijo spolnih karakterjev. Razlike med spoloma je medicina tako le
še bolj markirala. V času, ki ga Robert Castel označi kot »zlato dobo psi-
hiatrije«, je postalo telo organizem, skozi katerega so prihajale na dan psi-
hične motnje. Politika psihiatrije pa dokazuje, da je bilo telo vedno del
socialnega, »mejna struktura«, ki je sprožala bogastvo špekulacij in ne
nazadnje znašla pod plaščem naravoslovja. Telo je postalo podrejeno do-
ločenemu normativnemu redu, psihatrija pa je postala institucionalizirana
teorija telesa.
Z nivoja kulturnega, je histerija znotraj koncepta definiranja ženskega
značaja (female sexual character), služila produkciji neke podobe ženske,
ki je veljala kot ideal viktorijanske in vilhebninske kulture in je znotraj
srednjeevropskega kulturnega bazena zavladala tudi na Slovenskem.
Histerija pa je bila hkrati tudi metafora za ženska trpljenja (men-
strualne in porodne bolečine) in za specifično zvezo med žensko, boleznijo
in zdravljenjem. Po eni strani so ženske do nastopa šolske medicine oprav-
ljale dela babic, zeliščark, šamank, bile so varovalke medicinskih znanj,
ki so jih prenašale iz roda v rod. Po drugi strani pa so same potrebovale
pogosto zdravniško pomoč zaradi porodov in številnih okužb, za kateremi so
zbolele največkrat prav tiste, ki so opravljale vlogi zdravništva in skrb-
ništva. Kot poudarja Edward Shorter (1984), je mogoče iskati korenine
ideološke zveze med žensko in boleznijo v nezavednem zgodovinskem spo-
minu, ki izhaja iz konkretnih življenjskih situacij določenih ženskih menta-
litet v zgodovini. Kot prežitek nekega zgodovinskega spomina se je v čas
razmaha moderne psihiatrije ohranilo prepričanje, da je žensko telo po-
vezano z boleznijo in trpljenjem, slejkoprej pa je le izraz šibke in bolne
notranjosti.
Od potujoče maternice do lažnive histeričarke
Pravilneje bi bilo reči,
da je ženska vsa popolna iz živcev,
kakor pa neprestano ponavljati,
da je vsa popolnoma iz uterusa.
Legrand du Sanile, 1883
Žensko bolezen, katere vzrok je bilo »premikanje, gibanje maternice«,
so poznali že v starem Egiptu, čeprav so ime zanjo našli šele Grki.'' Ma-
ternica je bila živ organizem, katerega premikanje se je kazalo v najraz-
ličnejših boleznih in simptomih: težavah z očmi in sluhom, boleznih zob in
ustne votline, govornih težavah, bolečinah v členkih in tilniku, menstru-
acijskih anomalijah, nezmožnosti stati na nogah ipd. Ženske so zdravili z
* Za izčrpni prikaz zgodovine histerije glej zlasti: Regina Schaps, 1982; Christina
von Braun. 1988; Esther Fischer-Homberger, 1979.
174 E
HISTERIJA KOT RAZLAGALNI MODEL
rastlinami, kopelmi, inhalacijami, vtiranji in masažami, veliko postopkov
pa je temeljilo na magično-religioznih tehnikah. Organsko težavo, ki jo je
sprožala potujoča maternica, je bilo mogoče premostiti tako, da se je ma-
ternico vrnilo v njen anatomsko normalni položaj.^
Prepričanje o potujoči maternici se je ohranilo vse do 2. stoletja; tako
je tudi Hipokrat, v čigar tekstih se je pojem histerija prvič pojavil, s pre-
pričanjem pisal o »zadušitvi, ki jo povzroči maternica«. Ime histerija je iz-
šlo torej iz materničnih anomalij (hystera, grško ime za maternico). V Cor-
pus Hippocraticum je histerija označena kot ena najpogostejših bolezni
žensk, zlasti neplodnih in sterilnih, mladih vdov in starih devic. Za Hipo-
krata sta bila glavna vzroka za premikanje maternice pomanjkanje vlažno-
sti ter posebnosti v mesečnih krvavitvah, bolezenski simptomi pa so bili od-
visni od tega, v smeri katerih organov se je maternica premikala in nanje
pritiskala (na jetra, želodec ali glavo). Ne samo, da je ženska izgubila govor
in glas, da se je znašla v stanju tesnobe in strahu, temveč se je kot ena
največjih nevarnosti pojavila zadušitev. Simptom zadušitve se je pojavil
tik pred konvulzivnim napadom, ki je bil analogen epileptičnemu in je
mnogo kasneje, v znanstveni medicini 19. stoletja predstavljal spektaku-
larni prikaz ženske duševne bolezni.' Čeprav je bila analogija med epilep-
tičnim in histeričnim napadom vedno poznana, ni bila histerija nikoli ena-
kovredna epilepsiji in božjemu izvoru te »svete bolezni« (morbus sacer),
katere korenine so bile v možganih, medtem ko je bilo središče histerije v
spodnjem delu telesa.
Hipokratova seksualna etiologija histerije se je kazala tudi v njegovih
terapevtskih prijemih, saj je kot oblike zdravljenja zahteval sklenitev za-
konske zveze in nosečnost, kot podporo tem terapijam pa prisilno fiksira-
nje maternice, njeno čiščenje in vlaženje.
Hipokratski tradiciji so sledili tako Platon kot rimski enciklopedist
Aulus Cornelius Celsus (ok. 30 n. š.) in zdravnik Areteus iz Kapadokie (ok.
50 n. š.). V Timaju je Platon sklepal, da je premikanje in potovanje ma-
ternice posledica neuresničenega materinskega poklica. Maternica hlepi po
otroku in ga zahteva, neuresničitev njene naravne potrebe pa sproži kopico
ženskih bolezni. Sam zapiše: »Maternica je žival, ki goreče zahteva otroke.
Ce ostane po puberteti dalj časa neplodna, se razjezi, prežame vse telo,
zamaši dihalne poti, ovira dihanje in na ta način privede telo v velike
nevarnosti ter povzroči vse mogoče bolezni, dokler končno želja in ljube-
zen ne združita moškega in žensko in pustita, da nastane plod, ki ga utrgata
kot z drevesa.«'
Platon je tako že odpiral pot tudi tistim razmišljanjem, ki so ženski
reproduktivni sposobnosti etiološko začela pripisovati pomanjkljivo dušo
in neko specifično patologijo.
® Opisi maternice, ki zapusti žensko medenico, so ohranjeni v dveh egipčanskih
medicinskih priročnikih: KAHUN-PAPYRUS (o. 2000 pr. n. š.) in EBERS-PAPYRUS
(o. 1550 pr. n. š.). Regina Schaps, 1982, p. 18 .
' Slavni Jean-Marie Charcot je v ženski psihiatrični bolnici Salpetriere prirejal
prave gledališke predstave, v katerih so njegove histeričarke manifestirale mnogo-
vrstne, v tistem času veljavne simptome. Georges Guinon, Charcotov privatni tajnik,
je v svojih spominih poudarjal, da se na torkovih predavanjih slavnega psihiatra niso
zbirali le njegovi stanovski kolegi, temveč tudi slikarji, arhitekti, literati, kardinali,
policijski prefekti (cf. Christina von Braun, 1988, p. 62).
' Platon, Timaios, cit. po Regina Schaps, 1982, pp. 22—23.
E 175
DARJA ZAVIRSEK
A. C. Celsus je o histeriji govoril kot o »zlobnih boleznih maternice«,
Arteus pa je maternico označil kot živo bitje, ki se pri ženski obnaša kot
bitje v bitju, se premika sem ter tja in spreminja smeri svojega gibanja.
Za Arteusa je bila histerija tipična bolezen mladih žensk, ki se pri starej-
ših le redko pojavi, saj sta njihovo življenje in njihova duša mirnejši in
zato tudi maternica ostaja na svojem mestu.
Teorijo o potujoči maternici in njeni živalski naravi sta prekinila šele
Soranus iz Efeza (ok. 100 n. š.) in Galen iz Pergamona (129—199 n. š.), če-
prav sta vzroke za histerijo oba še vedno povezovala z maternico. Za So-
rana je bilo pomembno, da do defloracije ne pride ne prezgodaj in ne pre-
pozno, saj obstaja zlasti pri prepozni defloraciji nevarnost, da škoduje
»materničnemu vratu in moškim genitalijam«. Prav tako pa je histerija
posledica prezgodnjih ali prepoznih spočetij, pnevmatičnih odstranjevanj
maternice, zamujanja mesečnih krvavitev, vnetja maternice ter predolgega
vdovstva, zaradi katerega začne trpeti vse telo. Najboljše sredstvo proti
histeriji je bila tudi zanj, tako kot za vse hipokratovce. nosečnost.
Terapija, ki jo je za zdravljenje histerije priporočal Soranus, je bila
sestavljena iz sprehodov in telovadbe, glasnega branja in vokalnih vaj,
kopeli in dietične prehrane. Pri izjemno zahtevnih primerih pa je pripo-
ročal šok terapije z belim telohom, uživanje katerega je povzročilo nevarne
krče in trzanja.
Galen, ki je na prehodu iz antike že v času svojega življenja veljal za
najpomembnejšega zdravnika poleg Hipokrata, je označil histerijo kot
čisto somatsko bolezen. Maternica po njegovem prepričanju izloča posebno
tekočino, podobno moški spermi. Ce se ta snov predolgo zadržuje v telesu,
postane podobna strupu, ki ga je po učinku mogoče primerjati s strupom
kač, škorpijonov in steklih psov. Spolna abstinenca ni nevarna le za moške,
temveč zlasti za mlade vdove in samske ženske. Galenovo odkritje je te-
meljilo na proučevanju moških z različnimi telesnimi in psihičnimi teža-
vami. ki so ob večji spolni aktivnosti izginile, zato je tudi žensko histeiijo
zdravil s seksualnostjo.
Medicina zgodnjega srednjega veka, ki se je od logično-empiričnih
prepričanj začela obračati v misticizem, alkimijo, astrologijo in magijo, je
za pojmovanje histerije pomenila pomemben obrat. Moralističen odnos
cerkve do seksualnosti v njej ni več prepoznaval pomembnega sredstva za
zdravljenje različnih bolezni, temveč le še užitek in brezsramno čutnost.
Vprašanja seksualnosti so zaprli v sistem greha, krivde in kazni, kulturni
ideal pa so postali krepost, nedolžnost in materinski kult. Simptomi antične
histerije so postali le še kazen za greh, kasneje posledica obsedenosti s
hudičem in še mnogo kasneje posledica čarovništva. V samem procesu
interpretacije histeričnih simptomov se je z naraščajočo močjo cerkvene
institucije kazala vedno močnejša mizoginija, ki se je najbrutalnejše ma-
nifestirala v stigmatiziranju različnih ženskih telesnih in psihičnih poseb-
nosti, bolezni pa tudi vsakdanjih pojavov kot znakov čarovništva (stigma
diaboli). Nauk sv. Avguština je izmed vseh simptomov kot obsedenost s
hudičem interpretiral zlasti neobčutljivost kože na dotik, ki so jo prever-
jali z zabadanjem dolgih igel v kožo ženske, in ki je bila nedvomen dokaz
čarovništva.
Krščanska simptomatika je služila natančno tistemu kulturno prizna-
nemu modelu, ki je od ženske zahteval popolno odsotnost telesnosti, čut-
nosti in vsakršne občutljivosti na dotik. Histeričarka visokega in poznega
176 E-
HISTERIJA KOT RAZLAGALNI MODEL
srednjega veka je ustrezala idealu popolnega obvladovanja telesa in duha.
Krščanska terapija je bila usmerjena v žensko še zlasti zato, ker je bila
le-ta utelešenje spolnega bitja, paradoks pa je bil v tem, da je odsotnost
telesnosti ženske, ki jo je cerkev zahtevala, hkrati bila tudi dokaz njene
obsedenosti.
V 16. stoletju je v razumevanju histerije naredil pomemben korak
Theophi-astus Paracelsus, ki je ob revidiranju hipokratske tradicije poudar-
jal, da je histerija bolezen, ki napade tako telesno zdravje kot razum. Vzrok
za bolezen se je torej pomaknil navzgor, saj je Paracelsus nasprotoval tako
teoriji o »živali« v ženski kot teoriji, da je maternica vzrok histeričnega
obolenja. Histerija je bila zanj duševna bolezen, ki napada ženska bitja,
za katera sta značilna šibkost in zapadanje različnim vplivom. To je zlasti
bolezen tistih žensk, ki živijo v telesnih in duševnih razmerjih z moškimi,
in je posledica moškega vpliva na njihovo telo. Moški lahko prenesejo svoje
bolezni in težave na žensko pri spolnem odnosu (moška semena vsebujejo
majhnega človeškega otroka, ki gre v telo ženske pri oploditvi) ali s svojim
psihičnim vplivom, saj je ženska telesno-psihična konstitucija predisponi-
rana za histerijo in zaradi svoje šibkosti težje prenaša bolezenske napade,
ki se zato pogosto končajo s smrtjo. Paracelsus je bil eden prvih, ki je epi-
lepsijo in histerijo označil za obliko patologije in ju pri ženskah in otrocih
zdravil z drugačnimi zdravilnimi zelišči kot pri moških. Pri zdravljenju
žensk je uporabljal tudi izolacijo, stradanje in zahteve po kesanju zaradi
bujne domišljije in seksualnih afektov, ki so ženske privedli v histerijo.
Idejo o živali, ki živi v živem telesu ženske, je obnovil Rabelais, ki se
je skliceval na Platona in njegovo teorijo, o maternici kot potujoči živali in
ženski kot nepopolnemu bitju.® Slej ko prej pa je bilo tako pri Paracelsusu
kot pri Rabelaisu žensko telo narava, katere ena od pojavnih oblik je
histerija.
Za razvoj medicinskega pogleda na histerijo je bil pomemben angleški
zdravnik Edward Jordan, ki je v začetku 17. stoletja razvil novo teorijo
hlapov (vapours), ki se dvigajo iz maternice in povzročajo škodo drugim
telesnim organom. Hlapi, ki se dvigajo proti glavi, lahko poškodujejo spo-
min, predstave, inteligenco in lahko vodijo k zamračitvi uma, kar je
vzrok za histerične simptome. S teorijo o dvigajočih se hlapih se je histerija
začela obravnavati kot bolezen, ki zahteva psihoterapevtsko obravnavo
(svetovanje, vzgojo in razlaganje pojava s strani zdravnikov in kroga prija-
teljev). Ko so se torej vzroki za histerijo premaknili v možgane, v čustva
in psiho, so tudi »trde« oblike terapije zamenjale »mehkejše«, ki so doživlja-
le višek s psihoanalizo. Histerijo so začeli pojasnjevati kot posledico melan-
holičnih duševnih stanj, kot so dvom, agonija in nagnjenje k samomoru.
Melanholična razpoloženja se pojavljajo zlasti pri devicah, mladih služki-
njah, redovnicah in vdovah. Tudi tem ženskam se je kot terapija še v 17.
stoletju priporočala sklenitev zakona, saj je bila melanholija po prepričanju
R. Burtona, ki je svoj koncept gradil na Jordanovem, posledica izvenzakon-
skih spolnih odnosov, spolne abstinence, življenja v samostanu ali de-
viškosti.
Čeprav sla Jordan in Burton povezovala histerijo s psihičnimi motnja-
mi. pa so bile le-te vedno povezane z maternico. Charles Lepois
° François Rabelais je v histerični diskurz vpeljal pojem teatralike (ženske simu-
lirajo krepost pred svojimi možmi), ki se je dodobra razvil v 19. stoletju (cf. F. Rabe-
lais, Gargantua in Pantagruel, Ljubljana 1981),
E 177
DARJA ZAVIRSEK
(1563—1633) je bil prvi, ki je histerijo označil kot živčno bolezen, katere
vzrok tiči le v glavi in katere glavni simptom so bolečine v glavi (clavus
hystericus).'
Sele pri slavnem angleškem zdravniku Thomasu Sydenhamu (1624—
—1689) je histerija postala duševno trpljenje, po njegovem mnenju poleg
vročine najpogostejša izmed vseh kroničnih bolezni žensk in moških (mo-
ško obliko histerije imenuje hipohondrija — hypochondriasis). Vzroke je
Sydenham videl v emocionalni labilnosti, ki se kaže v telesni simptomatiki.
Kot direktni vzrok čustvenih motenj je označil histerijo tudi Italijan
Giorgo Baglivi (1668—1707), ki je prvi vpeljal pojem »psihosomatska bo-
lezen«, za kakršno je štel tudi histerijo.
V 18. stoletju se je pojem »živčna bolezen«, ki je bil s histerijo pove-
zan že od delovanja Thomasa Willisa (1622—1675), z delom nevi'ofiziologa
in patologa Williama Cullena (1710—1790), razvil v pojem »neurosis«. Hi-
sterija je postala ena od številnih bolezni, ki so bile umeščene v pojem
nevroza in ki so po mnenju Cullena imele somatski vzrok v delovanju
živčnega sistema, predvsem možganov. Prenos vzrokov za histerijo v glavo
je torej proces, ki je konec 18. stoletja umestil histerijo v psihiatrične
bolnice.
Ob pogledu na 19. stoletje ni mogoče mimo Philippa Pinela, ka-
terega slava je povezana z osvoboditvijo blaznežev z verig, ter z uporabo
mehkejših in subtilnejših oblik psihiatričnega zdravljenja (pogovori, peda-
gogiziranje). Zanj je bila histerija »genitalna nevroza žensk«, katere fizični
simptomi so sterilnost, frigidnost, nimfomanija, menstrualne anomalije,
psihični pa apatija, depresija in anorexia.
Paul Briquet, avtor znanega Traité clinique et therapéiitique de l'hy-
stérie (1859), ki ga je Jean-Marie Charcot označil za začetek znanstvenega
raziskovanja histerije, je definiral histerijo kot nevrozo možgan. To pre-
pričanje je dokončno potrdilo, da gre za živčno bolezen, hkrati pa histerijo
dokončno povezalo z žensko. Ženska »lepa duša« in plemenita narava sta
s kliničnega vidika postali »klobčič živcev«, ki so zaradi neodpornega
živčnega sistema žensk izjemno občutljivi, kar je vzrok za pogostost histe-
rije pri ženskem spolu. Briquet je vzrok za fiziološko preobčutljivost
žensk videl v družbeni razdeljenosti vlog, v kateri je preobčutljivost nuj-
nost in potreba tistih, ki hočejo ustreči željam moža in otrok.
Charcot na temelju naravoslovno-znanstvenih raziskovanj histerijo de-
finira kot nevrozo, katere zapletenost je izmed vseh nevroz največja. Hi-
sterija postane končno kraljica vseh nevroz. V njegovi nevrološko-diagno-
stični razvejanosti postane histeroepilepsija »najčistejša« oblika histerije z
vsemi najbolj tipičnimi simptomi, njen glavni vzrok pa je neka oblika izro-
jenosti (»hysteria major«, »grande hystérie«). Takšni vrsti nevroze je lasten
»histerični napad«, ki je postal tako slaven in nujen, da je v določenem
smislu služil kot sinonim ženske histerije.
Čeprav je histerija dobila svojo klinično legitimnost, je bil za produk-
cijo ženskih simptomov v drugi polovici 19. stoletja in kasneje značilen
govor o njihovi simulaciji. Histeričarke so postale lažnivke par excellence.
»Otroška narava« žensk se pri histeričarkah spremeni v lažnivost, pretvar-
' Ko so se vzroki za histerijo dokončno preselili v glavo, je histerija postala mo-
goča tudi pri moških. C. Lepois je bil prvi. ki je govoril o histeriji, ki se pri moških
kaže z enakimi simptomi kot pri ženskah, torej z bolečinami v glavi.
Cf. Ursula Link-Heer. 1988, p. 372.
178 E
HISTERIJA KOT RAZLAGALNI MODEL
janje, igralstvo in prikrivanje ne le možu, temveč tudi zdravniku. Tako se
je govor o histeriji znašel v zapletenem paradoksu; po eni strani je bila
histerija žensk posledica njihove narave, po drugi pa je bila ta narava prav
tako zavajajoča in je bilo do histeričnih simptomov potrebno razviti veliko
mero nezaupljivosti. Histeričarka je lažnivka in njena histerija tako rekoč
ne-bolezen, saj jo le imitira oziroma simulira. Histeričarka se torej obnaša
tako, kakor od nje zahtevata zdravnik in terapevt, ter je znotraj opisane
sheme subjekt lastne bolezni prav s tem, ko jo načrtno simulira.
Tako sta se z razvojem psihiatrije ob vprašanju histerije razcepila
vzajemno podpirajoča se družbena diskurza — pravni in zdravniški. Prav-
na prepričanja so histeričarkam pripisala krivdo zaradi njihovega simuli-
ranja in laži, psihiatrična mnenja pa so vse bolj poudarjala njihovo »bole-
zen« in z nje izvirajoče trpljenje. Cilj Charcotovega »igralskega odra« je
bil prav prekiniti prepričanje o lažnivih histeričarkah, ki jim je sam hotel
dokazati čezmerno sugestibilnost in izgubo lastne volje, kar sta posledici
poškodovane psihe, le-ta pa ima svoje vzroke v poškodbah možganov. Char-
cotov slavni koncept, ki je hotel histeričarke osvoboditi stigme laži in tea-
tralike, je trdil, da avtomatični refleksi živčnega sistema sprožajo histe-
rično oblikovanje simptomov, ki koreninijo v travmi. Ti refleksi se po nje-
govem prepričanju sprostijo pod hipnozo ali sugestijo. Odtod torej pojav
mišičnih krčev, gibanja telesnih okončin, zvijanja, kričanja in zmerjanja
histeričark. njihovo haluciniranje, neobčutljivost na dotik ter popolna ne-
sposobnost čutnega dojemanja pri vseh, ki jih je Charcot podvrgel hipnozi.
Ker je bila zanj histerija podedovana bolezen, je priporočal, da se histerič-
no mater loči ud otrok in še zlasti od hčera, ter obratno, tudi histerične
hčere od matere.
Histerija torej ni laž, temveč bolezen brezvoljnosti, duševne šibkosti
in pomanjkljivo ali preveč razvitega spolnega nagona. Potreba 19. stoletja
po brezspolni ženski se je znotraj psihiatričnega diskurza kazala prav v
prepričanju, da ženskega spolnega nagona sploh ni, da je frigidnost pri žen-
skah »normalna«." Kot omenja R. Schaps (1982), je Pierre Janets v svoji
študiji o »duševnem stanju histerije« na prelomu stoletja dokazoval, da so
histeričarke frigidnejše kot normalne ženske. Tako je predstavo o nezado-
voljenem ženskem nagonu, znano iz antike, zamenjala frigidnost (anaesthe-
sia sexualis), ki je prvič postala eden od pomembnih histeričnih simptomov.
Istočasno pa je restriktivna spolna morala 19. stoletja, ki se je naslavljala
zlasti na ženske, v medicinskem diskurzu izzvenela v koncept histerične
nimfomanije, h kateri so ginekologi in psihiatri prištevali različne oblike
seksualnih izrojenosti in perverzij. Tako prvi kot drugi so bili prepričani,
da gre pri ženski histeriji za psychopatio sexualis, le da so ginekologi trdili,
da ima bolezen izvore v spolnih organih, psihiatri pa so vzroke bolezni
pripisali centralnemu živčnemu sistemu.
Ženski spolni organi in njihove funkcije (menstruacija, laktacija, no-
sečnost, klimakterij), so ostali torej temelj za razumevanje histerije. Na
njem je novo nastala znanost raziskovala pojave histerično-seksualnih ano-
malij, še zlasti frigidnost in nimfomanijo. Psihiatrija je svoje politično
poslanstvo opravljala tudi tako, da je oblike izražanja spolnosti, ki niso
" To je zanimiva razlika v primerjavi s sredino 18. stoletja, ko je J. J. Rousseau
v Emilu trdil, da »pretiranost« in »nezmernost« ženskega spolnega nagona vodi žen-
sko in z njo tudi moškega v uničenje.
E 179
DARJA ZAVIRSEK
služile utrjevanju ideologije meščanske družine pa tudi prokreacijskim
namenom ne, označila kot spolni odklon, kot duševno izrojenost in kot
bolezen ali njen simptom. Tako nimfomanija kot frigidnost, katerih žrtve so
bile po mnenju psihiatrov obsedene z erotičnimi fantazijami, sta veljali za
hudo obliko histerije. Ginekologi so ju najpogosteje zdravili z odstranjeva-
njem maternice in jajčnikov (Charcot je s svojo »ovarie hystérique« razvil
dolgo veljavno prepričanje, da so poleg maternice tudi jajčniki nevarno
žarišče bolezni), psihiatri pa so takšne posege svetovali zlasti v primerih
nimfomanije in »duševne omračenosti«. Kot poroča Edward Shorter (1989,
p. 173), so nekateri ginekologi in psihiatri prakticirali odstranjevanje jajčni-
kov pri duševnih bolnicah vse do prve svetovne vojne.
Ideološki pogled na žensko se je znotraj psihiatričnega diskurza gibal
med dvema skrajnima točkama, med infantilno, duševno in telesno nezrelo
žensko (femme fragile) in strastno, uničevalsko zapeljevalko (femme fa-
tale). Ta dva ekstremna tipa žensk sta se v literaturi in likovni umetnosti
pojavljala od sredine 19. stoletja, začenši s prerafaelitskimi melanholičnimi,
bledimi in brezspolnimi ženskami pa tja do poosebljenja strasti in slasti,
Wedekindove Lulu in strašne Judith, ki jo je moral na prelomu stoletja
Gustav Klimt še enkrat upodobiti.
Vsekakor kaže govor o ženskih simptomih konec 19. stoletja na to, da
je histeričarka le ženska s potenciranimi ženskami lastnostmi. Bolezen
histeričark je torej prav to, da so nekaj več kot »normalne« ženske, in to
več, je za vsakdanjo družbeno urejenost preveč moteče.
Ko se je torej koncept histerije iz maternice premaknil v možgane in
psiho, so se spremenili tudi njeni simptomi. Čeprav je Charcot že govoril o
travmatskih izkušnjah, pa se je prava psihologizacija histerije začela šele
z J. P. Moebiusom na prolemu stoletja, ko se je za histerično simptomatiko
začel razvijati koncept o patogenih učinkih predstav. To je bil tudi čas, ko
so spektakularni histerični napadi »grande hystérie« začeli izginjati; na-
mesto njih so se vse pogosteje pojavljale diagnoze shizofrenije, ob katerih
je mnogo psihiatrov na začetku stoletja opozarjalo, da so histeričarke svojo
»simptomatsko pantomimo« spremenile in jo prilagodile shizofrenemu
vzorcu.
Enciklopedičnost histerije
Dejansko so psihično neuravnotežene
kot otroci in imajo hkrati pregrehe
in strasti odraslih. Robert Carter, 1853
Analiza vseh pojavnih znakov histerije v zgodovini, še bolj pa načinov
njihovega zdravljenja dokazuje to. kar je Paul Briquet domneval že sredi
19. stoletja — da je »zgodovina histerije zgodovina norosti človeškega
duha.« Tako paleta pojavnih oblik bolezni, ki so jih odkrivali medicina,
teologija, pravo in filozofija, kakor tehnike in postopki delovanja na
žen,sko telo in psiho kažejo na pravo »zgodovino norosti«, ki jo je po-
magal pisati tudi sam Briquet. Se bolj pa se norosti približujejo zdrav-
niški opisi pojavljanja histeričnih simptomov ter njihova čudna izginotja,
ki le redko dolDijo organsko razlago.
180 E
HISTERIJA KOT RAZLAGALNI MODEL
Ce je del histeričnih simptoznov povezan z nenavadnimi manifesta-
cijami telesa (epilepsija, trzanje, glavoboli, krči in napadi zadušitve, na-
padi mraza in toplote, navidezne nosečnosti ipd.), pa se drugi del histe-
rične simptomatike kaže v »bolezenski« odsotnosti telesa, v njegovi od-
klonitvi (izguba občutljivosti kože na dotik, izguba čutnih zaznav ali
spomina, negotovost pri hoji, strah pred padcem, neredna menstruacija,
frigidnost, apatija, anorexia ipd.). Zanimivo je, da se je histerični sim-
ptomatski sklop, ki je izrazito vezan na telo, pojavljal zlasti do preloma sto-
letja. nato pa ga je zamenjala simptomatika, ki temelji na popolni odsot-
nosti telesa in ki se kaže predvsem v frigidnosti, različnih prehranjevalnih
motnjah in depresivnosti.
Se enkrat spregovorimo o najslavnejšem vseh histeričnih simptomov,
histeričnem napadu. Z njim se označuje velika doba »grande hystérie«, ki
se je začela sredi 19. stoletja in se končala z začetkom našega stoletja.
Histerični napad se je pojavljal v obliki krčev, zvijanj in halucinacij
vse dotlej, dokler se telo ni od izmučenosti umirilo. Tako je E. H. Dixon
leta 1840 zapisal:
»Bralec naj si predstavlja, kako se pacientka kakor kača zvija na
tleh. trga obleko na koščke, si puli polne dlani las in se udarja z vso
močjo; s spačenim in oteklim obrazom ter izbuljenimi očmi se upira
vsem prisotnim, ki jo poskušajo pomiriti.«'^
Proti koncu 19. stoletja se je takšnim opisom pridružila bolj razve-
jana simptomatika, ki je zamenjala središčno vlogo velikih napadov.
Histeričarke so trpele za glavoboli in različnimi \a'stami ohromelosti, vse
bolj pa se je podoba histeričnih simptomov nagibala k poudarjanju ne-
močnega. šibkega in deseksualiziranega ženskega telesa. Ženska konstitucija
se je začela označevati kot »delikatna«. Tako je eden pogostih opisov bol-
ne ženske narave, ki so vse bolj poudarjali difuzne simptome, naslednji:
»Ženska postane bleda in suha. Vse jo utrudi — šivanje, pisanje,
branje, sprehodi — in kar naprej sta zofa in postelja njena edina tolažba.
Vsak napor težko prenaša in po njenih lastnih pripovedih, se počuti
bolno in ranljivo, trpi za nespečnostjo in neprestano potrebuje spodbude
in sredstva za okrepitev.«"
Histerična simptomatika se je začela vse bolj prekrivati s tisto podobo
ženske, ki jo je družba vse bolj potrebovala. Ideologija »odsotnosti telesa«
pa je žensko telo le še bolj poudarila. Njen poudarek je sovpadal z novo
podobo šibke, občutljive, nemočne ženske, katere glavna naloga je mate-
rinstvo in skrb za dom in družino. Koalicija, ki sta jo v drugi polovici 19.
stoletja sklenili medicina in državna politika, se je na primeru ženske
histerije kazala v tem. da je medicina, zato da bi povečala svojo moč in
oblast, z diagnosticiranjem utrjevala stereotip moške/zdrave in ženske/
/bolne narave, država pa je z njeno pomočjo uresničevala svoje načelo,
da se moč države meri s številom prebivalcev. Medicina je v boju proti
lastni demarginalizaciji prevzela skrb za populacijsko politiko in s tem
svoj nadzor neposredno usmerila na ženske.
Tudi terapevtske taktike zdravljenja histeričark kažejo pravo enci-
klopedičnost. Shematsko jih je mogoče razdeliti na resnično fundamen-
talistične. kot so odstranjevanje klitorisa in jajčnikov, vstavljanje naj-
Cit. po Carroll Smith-Rosenberg. 19ßl, pp. 281—282.
Cit. po Bettina Heintz in Honegger Claudia, 1981, p. 42,
E 181
DARJA ZAVIRSEK
različnejših reči v vagino histeričarke, npr. bradavic s konjskih nog ali
kozjih stopal, puljenje sramnih dlak, polaganje kamenja na trebuh, ter
na milejše in manj mučiteljske. Tako so za pomembne terapije veljale
odišavljanje vagine, priporočanje spolnih odnosov in materinstva, pa
tudi nasprotno, spolna vzdržljivost, stroga telesna disciplina, dolgi spre-
hodi ali večdnevno počivanje. Prav gotovo je ena od manj pričakovanih
metod zdravljenja zdravljenje z žarečimi palicami, s katerimi so iz ma-
ternice odganjali »žen.ske spermatozoide«, kot opisuje Christina von Braun
(1988). Vsekakor se je z novim pojmovanjem histerije v 19. stoletju tudi
število mučenj ženskega telesa zmanjšalo, in zato je še toliko bolj za-
nimivo. da so se prav v času novega »nevrološkega« pogleda na histerijo
dogajale številne kastracije ženskih jajčnikov, ki jih je zagovarjala šolska
medicina, katere pogled se je v drugi polovici 19. stoletja izrazito usmeril
v ženske rodilne organe.'" Med opisane oblike discipliniranja in poderdit-
ve ženskega telesa, nad katerim je medicina dobila popolno oblast, še
zlasti takrat, ko so bile iz zdravniških dejavnosti z dekretom odstranjene
babice in druge ženske, ki so opravljale različne vrste zdravljenja, spada
tudi elektrošok. s katerim so pri histeričarkah zdravili ohromelost telesa
in neobčutljivost na dotik.
Prav gotovo je bila proti koncu 19. stoletja pomembna oblika disci-
pliniranja žensk prav obsodba njihovega »simulantstva«, ki je sokreirala
podobo ženskega karakterja. Sami zdravniki in psihiatri so bili močno
ambivalentni do prisotnosti oziroma ponarejenosti histeričnih simptomov.
Ce so po eni strani priznali histerijo za živčno bolezen, pa so konkretno
žensko še vedno preiskovali dvomeč v njeno iskrenost in jo nemalokrat
označili za potuhnjeno prevarantko. Sklep o simuliranju histeričnih sim-
ptomov je bil pomembno ideološko sredstvo, saj je opravljal hkrati dve
funkciji; na eni strani je dokazoval šibkost ženskega živčnega sistema,
na drugi pa nemoralni, hinavski in egoistični značaj žnske. Ce je torej
slavni P. J. Moebius leta 1905 zapisal, da je »ženska šibkost fiziološki
postulat«,in potrdil tezo o živčni manjvrednosti ženske, pa je zapisal
prav tako slavni Richard von Krafft-Ebing že leta 1883:
», . . S tem so egoistične in neobčutljive za trpljenje drugih. Skrbijo
za lastno ugodje in za svojo bolečino, izmaknejo se svojim socialnim in
etičnim čustvom, so ravnodušne do svojih dolžnosti ter do zdravja svoj-
cev.«"
Bolj ko je torej medicina diferencirala in poudarjala znanstvenost
svojih raziskovanj in odkritij, bolj je bila razvejana histerična sim.pto-
matika. ki je v medicinskih in nemedicinskih zapisih ustrezala določeni
družbeni realnosti. Vsekakor pa tako čas grande hystérie (velike tako po
pojavnih oblikah kot po številu žensk, ki so postale njene »žrtve«) kakor
njena zgodovina dokazujeta, da ni NIKOLI OBSTAJALA kaka jasna
»objektivna« (znanstvena) definicija histerije, temveč da je bila le-ta
Čeprav .so se v socialni medicini s Pinelom pravzaprav prenehale fizične tor-
ture psihiatričnih pacientov, pa so za zdravljenje histerije še do konca 19. stoletja,
kot je bilo že omenjeno, nekateri nevrologi in ginekologi uporabljali metodo odstra-
njevanja jajčnikov in ponekod celo izžiganja klitorisa. (Christina von Braun, 1988,
p. .5.3: Regina Schaps, 1982, p. 53; Carroll Rosenberg-Smith. 1981, p. 281; Ehrenreich/
/English, 1972, p. 21.; Edward Shorter. 1989, p. 173).
" Cit. po Bettina Heintz in Honegger Claudia. 1981. z. 35.
" Cit. po ibid., p. 43.
182 E
HISTERIJA KOT RAZLAGALNI MODEL
vedno ODVISNA OD DRUŽBENE REALNOSTI, in še točneje, od tega,
KAKO SO NA ŽENSKO IN ŽENSKO TELO GLEDALI TISTI, KI SO SI
VZELI PRAVICO PISATI O NJEM IN GA DEFINIRALI.
Histerični moški
Med letom 1887 in 1889 je torej v
zaokroženih številkah prišel en histerični moški
na dve histerični ženski.
Gilles de la Tourette, 1894
Čeprav je že omenjeni Galen iz Pergamona trdil, da »ženska bolezen«
lahko zadene tudi moškega, je bil govor o moški histeriji mogoč šele takrat,
ko so se vzroki za histerijo premaknili iz maternice v glavo. Kljub temu
pa se je govor o moških, pri katerih so simptomi podobni ali celo identični
simpotomom pri ženskah, nadaljeval vse do 17. stoletja, ko je Charles
Lepois (z latinskim imenom Carlos Piso) prvi spregovoril o možnosti
histerije, ki jo je utemeljeval v enaki simptomatiki kot pri ženskah. Tudi
Thomas Sydenham, ki je legitimiral prepričanje o histeriji kot obliki psi-
hičnega trpljenja, je moško obliko histerije imenoval hipohondrija (hy-
pochondriasis) in ji pripisal enaki temeljni stanji: melanholijo in psihično
labilnost. Vse do začetka 19. stoletja so moško bolezen, ki se je manifesti-
rala enako kot histerija, označevali z drugiim imeni (najprej hipohondrija.
nato »nervoznost«). njen sedež pa je bila v časih premikajoče se mater-
nice vranica.
Vzrokov za pripenjanje histerije na žensko nedvomno ni mogoče iska-
ti v etimologiji pojma histerije. To dokazuje prav fenomen histeričnega
moškega, ki je v drugi polovici 19. stoletja postal klinična realnost. Eti-
mologija histerije je prepričljivo ustrezala imaginativni povezavi med
določenimi »sistemi« ter zahtevi in predstavi o ženski in ženskosti. Ce je
histeričarka 19. stoletja še zbujala hkrati stud in občudovanje, pa je histe-
rični moški predstavljal grožnjo nezaželene »poženščenosti«.
Kot pokaže Ursula Link-Heer (1988), se vso drugo polovico 19. sto-
letja nevropatološki histerični diskurz giblje med prepričanjem, da je
neločljivo povezana z ženskim spolom, in prepričanjem, da je histerija kot
bolezen živčnega sistema že dolgo znana tudi pri moških. Tako je nastala
vrsta tekstov, ki niso priznavali moške histerije in so histerijo definirali kot
nevrozo, vezano le na ženski spol (nevroza maternice, ovarij kot histero-
gena cona). Končno se je ta polemika konec 19. stoletja zaključila v
kompromisu, ki je povezal utero-ovarialno teorijo s teorijo o živčni bolezni,
ki ima sedež v možganih, in s tem dopustil možnost za histerijo moških.
Razprave o moški histeriji torej dokazujejo, da je tradicionalno zvezo
med boleznijo in ženskimi reproduktivnimi organi nastajajoča moderna
medicina ostro kritizirala; še zlasti je obsojala platonsko dediščino.
Vseeno pa revidiranje preteklih teorij ni prekinilo tradicije naravnega
povezovanja ženskega telesa in bolezni. Tako je ob tezi Michela Foucaulta
" Tako je Legrand du Saulle zapisal: »(...) Prepustimo Platonu odgovornost za
stavek: »Maternica je žival, ki hoče z vso močjo zanositi in pobesni, če ne zanosi«,
in imejmo histerijo za nekaj drugega kot Venus toute entiere attachée à sa proie«
(Venera, ki .se popolnoma oklepa svojega plena). Cit. po Ursula Link-Heer. 1988, p. 371.
E 183
DARJA ZAVIRSEK
o »histerizaciji ženskega telesa« v 19. stoletju potrebno upoštevati tudi
dejstvo, da histerija v kliničnem smislu ni bila več vezana le na ženski
spol. kljub vsemu pa je ostala sestavni del kulturnega interdiskurza. ki
se danes kaže v sintagmi »ženski sindrom«.
Čeprav je bil Paul Briquet (v omenjenem tekstu iz 1. 1859) eden
prvih, ki je govoril o moški histeriji, in jo označil kot »sprevrnitev te-
meljnih zakonov družbe«, si je znanstveno utemeljeno odkritje moške
histerije pripisal Jean-Marie Charcot. Ce je Briquet še trdil, da je možnost
histerije pri ženskah dvajsetkrat večja kot pri moških, saj vsebuje ženska
narava specifično obliko .senzibilnosti, pa se je pri Charcotu število mo-
ških histerikov velikansko povišalo. Tako statistike v bolnišnici Salpétrière
dokazujejo močno povišanje moške histerije na prelomu stoletja in še
zlasti po prvi svetovni vojni (ti. »vojni histeriki«). ko histerija dokončno
izgine s somatskih klinik.'®
Kot poudarja Ursula Link-Heer, je bil pogled na moško histerijo mo-
goč šele takrat, ko je Charcot kot čisto klinično entiteto označil histeroepi-
lepsijo, ki je bila definirana kot najmočnejši konvulzivni napad (»grande
hystérie«). Tako je bila zanj na primer epilepsija le zunanja forma nečesa,
kar nima globljih temeljev, s tem pa je bila ponujena možnost, da se naj-
različnejši nevrotski afekti dokončno označijo z eno samo besedo — histe-
rija. Kljub temu je Charcot našel za moško histerijo nove vzroke, ki so
bili najpogosteje povezani s travmo in šokom.
Za situacijo, ki je omogočila razprave o moških histerikih, je po-
membno, da se je razvila v času vročih diskusij o nevrozi in o nervoznosti
na sploh. Tako je Charcot poleg histeroepilepsije ločil tudi travmatsko in
intoksikacijsko nevrozo (živčna motnja, ki je posledica različnih zastrupi-
tev s svincem, živim srebrom, pa tudi z alkoholom in cigareti), ki jima je
med drugim pripisal tudi histerično simptomatiko. Sociološki pogled na
omenjeno medicinsko nevrološko razvejanost je zanimiv zlasti zato, ker
odkriva tisto, kar je psihiatrična znanost v času fin de siécla hotela prikriti.
Ko je namreč nemški nevrolog Hermann Oppenheim v letih 1888/89
prvič vpeljal pojem »travmatske nevroze« in iskal njene vzroke, se je med
Charcotovim pojmom »moške histerije« in Oppenheimovim pojmom »trav-
matske nevroze« pokazala osupljiva istost. Oppenheim je videl vzrok trav-
matske nevroze v šoku ali mehanični oziroma psihični travmi, torej na-
tančno tam, kjer je našel Charcot vzroke za moško histerijo. Hkrati pa je
Oppenheim poudarjal, da je simptomatika travmatske nevroze povsem dru-
gačna od histerične. »Travmatska nevroza« in »histerija« sta imeli torej
isti kompleks simptomov, le da je bila prva »moška nevroza«, ki je bila
posledica travm, šokov, zastrupitev, druga pa »ženska nevroza«, ki ni potre-
bovala zunanjih vznemirjenj, saj je bilo žensko telo zanjo predisponirano.
Nemožnost nemškega pogleda na moškega histerika se je ponovno do-
kazala med prvo svetovno vojno in po njej, ko se je pojavilo veliko število
»vojnih histerikov« (Kriegshysterikern). Leta 1916 je Družba nemških nev-
rologov sprejela sklep, da »vojna histerija« ni posledica vojnih travm,
temveč » bolezni volje« tistih, ki se raje počutijo kot ženske, kakor da bi bili
2enska psihiatrična bolnišnica Salpétrière, katere direktor jc bil do 1. li!U2
Charcot, se je šele konec 19. stoletja odprla tudi za moške histerike. Kot omenja Re-
gina Schaps (1982 p. 51), se je v njej zdravilo okoli 8000 ljudi, ki so bili večinoma iz
nižjih slojev.
184 E
HISTERIJA KOT RAZLAGALNI MODEL
moški in umrli za domovino. Hkrati pa so »žalitev«, kot so označili sintag-
mo »on je histeričen«, zavrnili z argumentom, da si prizadevni, izči-pani
uslužbenci domovine kaj takšnega niso zaslužili " Za razliko od Nemcev
so Francozi histerijo kot posledico vojnih travm pri moških dopuščali.
Charcot je moško histerijo razlagal tudi s predispozicijami, ki jih sin de-
duje po materi. Kljub tej materinski dediščini pa moški histerik nima last-
nosti ženske histeričarke. temveč najpogosteje razvije »moški tip histerije«,
kamor šteje Charcot vojnega histerika.
Po prvi svetovni vojni se je pojem histeričnega moškega povezoval le
še s tistimi, ki so se hoteli vojni izogniti, ali pa z vojnimi invalidi, dokler
ni kmalu po koncu vojne izginil. Sporni pojem histeričnega moškega, ki so
se mu tako medicinska znanost kot drugi specialni družbeni diskurzi hoteli
izogniti, je bil dokončno ukinjen. Koncept ženske histeričarke pa se je,
podpirajoč potrebo po ostri ideološki ločitvi med karakterjem ženske in
moškega, znotraj celotnega diskurza medicinske in psihiatrične znanosti
razvijal naprej. Nujnost ukinitve koncepta moškega histerika je že sredi
19. stoletja najočitneje zaslediti v izjavah Paula Briqueta, ki je konceptu
moške histerije dajal legitimnost le znotraj klinične prakse. Skrbno varo-
vanje ideološkega spolnega dualizma se najlepše kaže v njegovi izjavi:
»(. . . .) ženska je določena za čustvovanje in čustvovanje je že skoraj histe-
rija; nasprotno pa je moški določen za delovanje, on mora nositi neprijet-
nosti delovanja.
Charcotova teorija je vpeljala tudi pomembno slojevsko diferenciacijo
histeričark in histerikov. Po opazovanjih Charcota se je histerija pojav-
ljala pri moških najnižjih slojev, medtem ko se je pri ženskah pojavljala v
višjih slojih. Moški histeriki so bili delavci in reveži, kar lepo opiše Guillen
de la Tourette (1894), Charcotov učenec: »Moška histerija se nahaja pred-
vsem v spodnjih družbenih razredih; napade zlasti osebe, ki se ukvarjajo s
takšnimi zaposlitvami, ki so izpostavljene travmam, npr. zemeljske de-
lavce, dninarje, kurirje, kurjače, strojnike (te posebno), potapljače in pla-
valce; dalje delavce v tobačnih tovarnah, mornarje, vojake, in sicer z vsemi
pojavi velikih napadov, ki jih je opaziti pri ženskah. Nadalje jih je po-
trebno iskati, pravi Charcot, med raztrganci, propadlimi, prosjaki, klateži,
v hišah delavcev, v zaporih, morda tudi na galejah.Njihova histerija je
bila posledica izgube volje, prav kakor pri ženski. Bili so označeni za mo-
ške, katerih senzibilnost, šibkost in labilnost je enaka ženski. Glavna zna-
čilnost moškega histerika je torej njegova poženščenost."
Ideologija histerije je torej služila dodatni stigmatizaciji mai-ginalizi-
ranih in podrejenih slojev, hkrati pa je opravljala funkcijo družbenega
nadzorovanja obrobnežev. Stigma poženščenega moškega je bila implicitna
grožnja tistim, ki v družbi niso imeli ne moči ne oblasti, vendar so s svojo
drugačnostjo rušili družbeno organiziranost, temelječo na asimetrični bi-
narni delitvi spolov in nanjo pripetih spolnih vzorcev. Prav gotovo ni
" Cf. Ursula Link-Heer. 1988, p. 389.
Cit. po Ursula Link-Heer, 1988, p. 373.
" Gilles de la Tourette, 1894, cit. po Ursula Link-Heer, 1988, p. 386.
" V kategoriji moških histerikov so se na prelomu stoletja znašli tudi umetniki.
To so bili edini moški, ki jim je bila histerija dovoljena, bila je tako rekoč dokaz nji-
hove senzibilne in prefinjene umetniške duše. Umetniki so bili edini, ki so imeli pra-
vico do »ženskih lastnosti«. Medtem ko so bile ženske označene kot lažnive histeri-
čarke fin de sieda, so senzibilni moški »nervoznost« in melanholijo zdravili kot nosilci
literarne produkcije preteklega stoletja.
E 185
DARJA ZAVIRSEK
naključje, da sega začetek govora o moški histeriji v čas razcveta psihia-
trične institucije, za katero je bila vpeljava »moškega histerika« le utrditev
njene lastne pozicije znotraj medicine pa tudi znotraj ostalih institucij
discipliniranja. Koncept histeričnega moškega je eden od dokazov njene
utrjujoče se družbene moči.
Tu se je psihiatrični diskurz ponovno pokazal kot utrjevalec družbe-
nega načrta. V psihiatrični instituciji so se znašle najprej ženske in skupaj
z njimi moški, ki so pripadali najnižjim družbenim slojem. Hsterija ni
bila le stigma, ki naj utrdi neenako razmerje spolov, temveč tudi stigma,
ki je utrjevala obstoječa razredna razmerja.
Nova industrijska družba lika moškega histerika ni mogla nikamor
umestiti. Potrebovala je trdnega, racionalnega, zdravega in k doseganju
ciljev usmerjenega moškega. Se kako pa je potrebovala histerijo ženska, ki
je natanko ustrezala tistemu družbenemu načrtu, ki je žensko z »znanst-
venimi« argumentacijami o njeni lepi, pa vendar šibki in bolni naravi
podvrgel idealizaciji in domestifikaciji. Se enkrat je to eklatantno povedal
Huchard (1882), ko je zapisal, da »lahka histerija ni resnična bolezen, tem-
več mnogo bolj, kakor je gospod Richet že dejal, izraz določene modalitete
ženskega karakterja.«'' Tako je Schillerjeva »lepa duša« proti koncu 19.
stoletja postala »bolna duša«, ki jo je bilo treba ves čas nadzorovati, pouče-
vati in razumeti kot »nezrelega otroka«.
Darja Zaviršek
LITERATURA:
CASTEL, Robert (1979) : Die Psychiatrische Ordnung (Franlcfurt).
EHRENREICH. Barbara / ENGLISH, Deidre (1984): Pri.siljene v bolezen (Časopis
za kritiko znanosti 71/72, 73/74 Ljubljana).
EISENBACH-STANGL. Irmgard / STANGL, Wolfgang Hsg, (1984): Grenzen der
Behandlung. Soziale Kontrole und Psychiatrie (Westdeutscher Verlag, Opladen),
BASSUK, Ellen L. (1986): The Rest Cure: Repetition or Resolution of Victorian
Women's Conflicts (V: Susan Rubin Suleiman: The Female Body...).
BOCK, Gisela / DUDEN, Barbara (1977): Arbeit aus Liebe — Liebe als Arbeit
(Frauen und Wissenschaft. Berlin).
BRAUN, Christina von (1988): Nicht Ich (Neue Kritik, Frankfurt).
FOUCAULT, Michel (1975): The Birth of the Clinic (Vintage, New York).
FOUCAULT, Michel (1978): Istorija seksualnosti (Prosveta, Beograd).
LINK-HEER, Ursula (1988): Maennliche Hysterie. Eine Diskursanalyse (V: Becher,
Ursula A. J. / Ruesen, Joern Hsg.: Weiblichkeit in geschichtlicher Perspektive; Suhr-
kamp, Frankfurt).
LIPPING, Margita (1986): Buergerliche Konzepte zur weiblichen Sexualitaet in
der zweiten Haelfte des 18. Jahrhunderts (V: Geyer-Kordesch, Johanna /Kuhn,
Annette Hsg.: Frauenkoerper-Medizin-Sexualitaet (Schwann, Dueseldorf).
MAAS, Barbara (1983): Idealisierung und Domestikation: Das buergerliche
Frauenbild in der fruehViktorianischen Publizistik (V: Kuhn. Annette / Ruesen, Joern
Hsg.: Frauen in der Geschichte III.; Schwann, Dueseldorf).
MASSING, Almuth / WEBER. Inge Hsg. (1987): Lust & Leid. Sexualitaet im
Alltag und alltaegliche Sexualitaet (Springer Verlag, Berlin/Heidelberg).
FISCHER-HOMBERGER. Esther (1979): Krankheit Frau (Hans Huber Verlag.
Bern).
DONZELOT, Jacques (1980): Die Ordnung der Familie (Suhrkamp, Frankfurt).
SCHAPS, Regina (1982): Hysterie und Weiblichkeit (Campus, Frankfurt/New
York).
SCHNEIDER. Ulrike Hsg. (1981): Was macht Frauen Krank? (Campus, Frank-
furt/New York).
" Cit. po Ursula Link-Heer, 1988. p. 376.
186 E
HISTERIJA KOT RAZLAGALNI MODEL
SCHULLER, Marianne (1982): »Weibliclie Neurose« und Identitaet. Zur Diskus-
sion der Hysterie um die Jahrhundertwende (V: Kamper, Dietmar / Wulf, Christoph
Hsg, : Die Wiederkehr des Koerpers; Suhrkamp, Frankfurt),
KLEIN, Anne (1980): Zur Ideologie des weiblichen Charakters im 19. Jiihrhun-
dert (V: Ostner, Ilona / Pieper, Barbara Hsg.: Arbeitsbereich Familie; Campus, Frank-
furt/New York).
HONEGGER, Claudia / HEINTZ, Bettina Hsg, (1981): Listen der Ohnmacht
(Europaeische Verlaganstalt, Frankfurt).
SHORTER, Edward (1989) : Medizinische Theorien spezifisch weiblicher Nerven-
krankheiten im Wandel (V: Alfons Labisch / Reinhard Spree Hsg.: Medizinische
Deutungsmacht im sozialen Wandel, Psychiatrie Verlag, Bonn).
SMITH-ROSENBERG, Carroll (1981): Weibliche Hysterie. Geschlechtsrollen und
Rollenkonflikt in der amerikanischer Familie des 19. Jahrhunderts (V: Honegger,
Claudia / Heintz, Bettina Hsg.: Listen der Ohnmacht; Europaeische Verlaganstalt,
Frankfurt).
SULEIMAN, Susan Rubin edit. (1986): The Female Body in Western Culture
(Harvard Univ. Press, Massachusetts/England).
HEINTZ, Bettina / HONEGGER, Claudia (1981): Zum Strukturwandel wei-
blicher Widerstandsformen Im 19. Jahrundert (V: Honegger, Claudia/Heintz, Bettina
Hsg.: Listen der Ohnmacht; Europaeische Verlaganstalt, Frankfurt).
KARPENSTEIN-ESSBACH. Christa (1984): Hydiene der Frau (V: Schaeffer-
-Hegel, Barbara Hsg.: Frauen und Macht; Publica, Berlin).
E 187
ESEJI 4/90 (PROBLEMI 8/90 letnik XXVII)
Uredništvo:	,, ■
B2seji: Gregor Golobič, Zor-an Kanduč, Gorazd Korošec, Janez Krek, Dragana
Kršić, Darja Zaviršek,-Tadej Zupančič, Alenka Zupančič.
Razprave: Mladen Dolar, Ràdo Riha, Slavoj Žižek (uredniki Razpola); Miran
Božovič, Zdravko Kobe, Rastko Močnik, Stojan Pelko.
Glavni urednik: Miran Božovič
V. d. odgovornega urednika: Alenka Zupančič
Sekretar uredništva: Peter Klepec
Svet revije: Mladen Dolar, Zdenko Kodelja, Tomaž Mastnak, Rastko Močnik,
Braco Rotar, Marjan Šimenc, Darko Strajn (delegati sodelavcev); Slavoj Žižek
(predsednik), Pavle Gântar, Gregor Golobič, Peter Klepec, Dejan Pušenjak,
Tanja Rener, Rado Riha, Marcel Stefančič, jr. (delegati širše družbene skup-
nosti,).
Naslov uredništva: Ljubljana, Gosposka lO/I	-•
Uradne ure: torek, od 13. do Ì5. ure	'
Tekoči račun: 50101-678-47163, z oznako: za PROBLEME
Izdajatelj: LDS, Ljubljana, Dalmatinova 4
Grafična priprava in tisk: Kočevski tisk, Kočevje
Oblikovanje: VSSD
Naklada: 1050 izvodov
Cena te številke: 70,00 din
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije
Po sklepu republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421-1/74, z dne
14. 3. 1974, je revija oproščena davka od prometa proizvodov.