Zamejski: Presenečenje.
"3
Presenečenje.
0i
/j, zopet tu! Odkod pa, deva tožna, Ti vedna spremljevalka  mojih dnij ? Ko sem odšel na pot sem vender mislil, Da tebe v mestu ni. Ko hodil sem po gorah temnolasih Samoten, bila si povsod z menoj, In v mračnih gozdih sleharn dan srečaval Obraz sem mili tvoj. Ko truden in potrt, jesenski večer, Kadar je solnce mrlo za goro", Sedeč na strmem r6bu sam in tožen Povišal sem glavd : Od zadaj  tiho k meni te  prinašal Kakor na krilih legek je korak, In mirno si ostajala pri meni
Potem še dolgo v mrak.
Melanconia, Ninfa gentile, I.a vita mia Consegno a te.
Pindemonte.
A prišel vender dan mi je ločenja,
Očetov zopet sem zapustil dom,
S teboj poslovil tudi se in rekel: Več videl te ne bom. Saj ve"m,  da ti ne ljubiš trum šumečih,
Ki mešajo  se v mestu dan in noč;
Ti  večni krik, ropot  kočij ti zlatih Sovražiš na vso moč. Samoto nemo, mir in gozdne sence
Ti, tožna  deva,  ljubiš mi nad vse.
A jaz tja grem, kjer vse je živo, glasno, Vse gnete se in vre. — In vender tu si, bledolična deva,
Ti vedna spremljevalka mojih dnij!
Ko sem  odšel na pot, sem krivo mislil,
Da tebe v mestu ni.
A draga, ti tako zvesto me ljubiš,
Da za menoj prišla si sem cel6!
Kot senca me povsod slediš, kaj hočem?
Ostani le, naj b<5!  ¦—
Zamejski.
>
#
pomin, kam naj bežim! Pri oknu nem bedim, Tja v noč mi zre oko Otožno in rosno. Li vidiš zvezde jasne, Kakd so žive, krasne! Kako ti vse miglja Tam z nočnega neba!
Spomin.
A kaj, a kaj  vse to ? Kaj meni vse nebo ? Spominov davnih br6j Razdira moj pokoj. Zato,  ko vse počiva, Ponočni mir uživa, Pri oknu nem stojim In tiho se solzim !
Zamejski.