GIUGNO JUNIJ QUINDICINALE DEI COMANDO FEDERALE DELLA GILL * POLMESEČNIK ZVEZNEGA POVELJSTVA GILL-A Allo stadio o alla piscina Se ne sta sera e mattina; iìu stadionu in na igrišču ves dan je tam in v kopališču; Per lo sport Mulinavvento È davvero un gran portento : Za šport vam vsak je naš Trdina resnično prava veličina: ^ -- G se può, come un campione, Volentier fa un’escursione. če le mogoče, kot prvak, izlet ti izkoristi vsak. Or la scuola è terminata : ,,0h, mio Dio, che pena è stata!“ Hura! Zdaj šola se končala -— kako slabo je zanj izpala! - Già lo ha detto, e lo farà, Nessun libro ei più aprirà; Je rekel večkrat in bo še, da knjig več ne pritakne se; Ma chi vede al campionato? Proprio quel che l’ha bocciato! A glej, kdo tekmo gledat prišel je? Prav tisti, ki ga v šoli vrgel je. Fuor di sè, tra sport e scienza, Sta per fare una scemenza ... Naš mladi športnih se zgrozil, budalost kmalu bi storil. Neppur quello di latino Che lo insegna Spizzichino. predvsem latinske čisto nič, kjer gnjavil ga je Cvekovič. Sferra un calcio di rigore, Ma non calma il suo furore. Nato pa brcne žogo na vso moč, a srd še vedno vre v njem vroč. LA VITA DEL DUCE XIII Puntata BENITO MUSSOLINI FONDATORE DEL "POPOLO D’ITALIA” Nel 1912 Benito Mmsolini, accettando la direzione dell’«Avanti», si trova in testa a tutto il socialismo italiano. La fede rivoluzionaria si accende sempre più nel cuore di questo mirabile uomo non ancora trentenne. Con una meravigliosa intuizione Giorgio Sorel lo vaticina Duce dell’Italia imperiale: «Il nostro Mussolini non è un socialista ordinario. Credetemi, voi lo vedrete forse un giorno, alla testa di un battaglione sacro, salutare con la spada la bandiera italiana. È un condottiero. Non lo si sa ancora; ma egli è il solo uomo energico capace di riparare le debolezze del governo». Le giovani generazioni guardano a lui con grande fiducia, ma ci vorrà ancora la guerra che lo metta alla prova del fuoco, del sangue e della morte, ne alleni l’animo e il corpo e richiami tutto il popolo Italiano dalle assurde ideologie socialiste alle antiche tradizioni della Patria. E la guerra scoppiò improvvisamente. Il 28 giugno lo studente serbo Gabriel Princip uccideva a Seraievo l’erede della Monarchia Danubiana: Ferdinando d’Austria d’Este e la sua consorte. Poiché l’eccidio era dovuto ad un vasto complotto, minutamente organizzato dalla Serbia, l’Austria impose dure condizioni, che furono in parte accettate. Fu la guerra, che dilagò ben presto in conflagrazione europea. L’Italia è tutta circondata dalle fiamme dell’immenso conflitto. E sebbene la Triplice Alleanza impegnasse l’Italia a difendere gl’imperi centrali in caso d’aggressione, non verificandosi ora il casus foederis, poiché Vienna e Berlino avevano dichiarato la guerra di loro iniziativa, l’Italia poteva annunziare la sua neutralità. Ma era giunto il momento nel quale la Nazione doveva, ineluttabilmente, decidere fra due vie : la grandezza in premio del sacrificio o l’imfamia a prezzo della vigliaccheria. Nei capi responsabili non c’è però uno scatto di generosità o d’intelligenza. Soltanto lui, Mussolini, il più giovane e il più forte, l’unico predestinato Duce d’Italia per l’avvenire, comprese nitidamente che la rivoluzione, se ci doveva essere, sarebbe stata la conseguenza d’una guerra combattuta. Fermo nel suo proposito di condurre il popolo alle migliori fortune lungo l’aspra e gloriosa via del sacrificio, Mussolini spezza la penna e s’avvia alla sua grande missione. Il 15 novembre 191 h fonda il «Popolo d’Italia». Solo, col fratello Arnaldo che lo assisteva nel risolvere giorno per giorno il grande problema finanziario del giornale, iniziò la sua campagna. A destra ed a sinistra del titolo, la testata del giornale recava i due motti: «Chi ha del ferro, ha del pane». «La rivoluzione è un’idea che ha trovato delle baionette». Bisognava che la Nazione s’armasse di ferro, se voleva pane nel domani. Bisognava che l’Idea trovasse le baionette, per vincere e divenire nuovo stile nazionale. Il rivoluzionario sdegnoso e taciturno si trasfigura. Poiché è giunto il momento decisivo per le fortune nazionali, la sua campagna interventista non avrà tregua.Dalla squallida sede del suo giornale lancia i suoi appelli squillanti, i suoi imperiosi articoli di riscossa, incita, esalta, convince gli incerti, domina sicuro la piazza, influisce sulle direttive diplomatiche, costringe tutti a prepararsi moralmente alla guerra. Indice assoluto di forza, Mussolini da questo momento è già l’uomo politico più amato e più odiato in Italia. (Continua) Assildo Marino DUCEJEVO ŽIVLJENJE XIII. nadaljevanje BENITO MUSSOLINI USTANOVITELJ LISTA ..POPOLO D’ITALIA” Ko je Benito Mussolini prevzel l. 1912. vodstvo časopisa «Avanti», je stopil s tem na čelo italijanskega socialističnega gibanja. V srcu tega čudovitega, še ne tridesetletnega moža, se je vedno bolj krepila revolucionarna ideja. Z občudovanja vredno intuicijo mu prerokuje Giorgio Sorel že takrat mesto Duceja imperialne Italije, rekoč: «Naš Mussolini ni navaden socialist. Verujte mi, da ga boste mogoče videli nekoč, pozdravljati na čelu svetega bataljona italijansko zastavo. On je rojen vodnik. To se sicer še ne ve, je pa edini energični mož, ki je sposoben popraviti slabosti vlade.« Že mladi rodovi so gledali nanj z velikim zaupanjem; potrebna je pa bila še vojna, da ga je preizkusila v ognju, v krvi in smrti, mu utrdila dušo in telo, da je mogel odvrniti vse italijansko ljudstvo od nesmiselnih socialističnih ideologij in ga usmeriti zopet na stare in varne poti domovine. Vojna je izbruhnila nenadoma. 28. junija je umoril srbski dijak Gabrijel Princip v Sarajevu prestolonaslednika podonavske monarhije Ferdinanda Avstrijskega d’Este in njegovo soprogo. Ker je ta umor zasnovala obširna zarota, podrobno organizirana od Srbije, je narekovala Avstrija trde pogoje, ki so bili deloma sprejeti. Nastala je vojna, ki se je zelo hitro razširila v evropski požar. Vso Italijo so obkrožali plameni neizmernega konflikta. Če/prav je trozveza obvezovala Italijo, da brani centralni cesarstvi v slučaju napada, je Italija lahko proglasila svojo nevtralnost, ker ni bil dan primer zavezništva glede na to, da sta Dunaj in Berlin napovedala vojno po lastni spodbudi. Prišel je pa trenutek, ko se je moral italijanski narod odločiti za eno izmed obeh poti: ali za veličino kot nagrado za žrtev, ali pa za sramoto kot nagrado za strahopetnost. V odgovornih voditeljih pa ni bilo niti utripa plemenitosti in razumevanja. Samo on, Mussolini, najmlajši in najjačji, edini vnaprej določeni Duce bodoče Italije, je jasno spoznal, da bo revolucija, če že mora biti, edino le posledica začete vojne. Trdno odločen. speljati ljudstvo v srečnejše življenje po trdi in slavni poti žrtvovanja, je Mussolini tvegal vse in se predal svojemu velikemu poslanstvu. 15. novembra 191U. je ustanovil «Popolo d’Italia». Sam je, skupaj z bratom Arnaldom, ki mu je dan za dnevom pomagal reševati težko finančno vprašanje lista, začel svojo borbo. Desno in levo od naslova je nosila čelna stran lista dve gesli: «Kdor ima železo, ima kruh.» «Revolucija je ideja, ki je našla bajonete.» Treba je bilo, da se je narod oborožil z železom, če je hotel imeti kruh v bodočnosti. Treba je bilo, da je ideja našla bajonete za zmago in nov narodni slog. Srditi in molčeči revolucionar se je spremenil. Ker je napočil odločilni trenutek, se je spustil brez odmora v boj za intervencijo. Iz revnega uredništva svojega lista je lučal doneče pozive in ukazovalne članke za vstajo, je spodbujal in poveličeval, prepričeval omahljivce, gospodoval ulici in vplival na diplomatske smernice; prisilil je vse, da so se moralno pripravili na vojno. Od tega trenutka dalje je že postal Mussolini, kot absoluten znak sile, najbolj priljubljen in istočasno najbolj osovražen italijanski politik. (Se nadaljuje.) yyyvvvvyyyyvvvvyyyyyvvvwvvywwwvwvwy¥¥vvvvvvyyyyvvvvyyyvvwvvwyvyvvv ji a ip.az.oka 2 a fr <^èucoviškov plače, kajti prepuščena že od mladih lei sama sebi in brez družinskih nežnosti, je rast-la in živela kot mladenka in nato kot zrela ženska vedno med tujimi ljudmi ter so razvila tako skoroda do nekega trdega du- una messa in suffragio dell’anima mia...». Ma la lettera fu davvero l’ultima, poiché Francesco fu vinto dal male. Milena raccolse subito dal cassetto, ove ormai lo teneva abbandonato, tutto il denaro che aveva in casa e si diresse alla più vicina chiesa. Non ve la spingeva la fede: non v’andava perchè la suggestione religiosa subita attraverso le lettere di Francesco, avesse vinto. V’andava per un ultimo debito d’amore, perchè non voleva — qualunque cosa fosse dell’al di là — che colili al quale aveva dedicato la sua vita, l’avesse a vedere incapace di dedicargli anche l’indipendenza dello spirito. E Milena, inginocchiata dinanzi all’altare, non pensava che alla Morte ed alla verità eli'essa così brutalmente insegna; che nulla dura se non sia reso vivo dalla forza dello spirito. Il sacerdote, intanto, impetrava: Requiem aeternam, dona ei domine... La requie: ecco per ottenere che cosa, anche Milena, prostrala nel suo dolore, sapeva ormai pregare. Gavino Cherchi Novela ševnega življenja. Z leti je pa začela težiti njeno srce marsi-kaka žalostna ura. Sama in prosta je bila na svetu in čustvene verige je niso oklepale. Nekoč je pa spoznala nekega mladeniča, Franceta; takoj sta se vzljubila in nihče od njiju ni niti za hip podvomil v stalnost tega čustva. In vendar je bila velika razlika med obema! Milena zamišljena, previdna in v občevanju celo nekoliko rezka, France pa hiter, vesel, dobroten in vedno pripravljen na smeh. Ta mladenič je postal za Mileno vse ono, česar ji niso nikdar dali starši, družina, sorodniki in prijatelji. Toda France je kmalu zbolel za jetiko in oditi je moral v neko gorsko zdravilišče. Kadar koli so ji uradni posli dovolili, ga je šla Milena obiskat, da mu jo izkazovala svojo ljubezen ter ga tolažila in vzpodbujala. Ko sta pa morala biti daleč drug od drugega, sta si vedno pisala pisma, polna globokega čustva in upov. Na veliko Milenino začudenje so postajala Francetova pisma vedno bolj religijozna. Ni bil sicer nikoli neveren, materina vzgoja in molitve, ki jih ga je učila, ter njen vzgled slepe in žive vere so se pa razvili sedaj v njem do popolnega učinkovanja. Milena ni vedela, kaj bi mu odgovorila; ni imela še vere, nihče je je ni učil. Zadnje Francetovo pismo je bilo zanjo še posebno mučno. Vsebovalo je med drugim tudi sledeči stavek: «Milena, z grozo mislim na to, da bi ti ne znala, če bi moral umreti, moliti zame niti ene molitve za pokojne in bi ne dala brati niti ene maše za zveličanje moje duše.» To pismo je bilo res zadnje, kajti bolezen je Franceta premagala. Milena je takoj pobrala iz telovnika ves denar, ki ga je imela spravljenega in se odpravila v bližnjo cerkev. Ni je gnala tja vera in ni šla tja, ker bi jo bilo pripravilo do tega versko prigovarjanje Francetovih pisem. Šla je, ker je čutila, da mu dolguje ta zadnji čin ljubezni in ker ni hotela — bodi si onkraj groba kar koli —, da bi mislil človek, ki mu je posvetila svoje življenje, da ni zmožna posvetiti mu tudi svojo duhovno neodvisnost. Pokleknivši pred oltar, je mislila samo na smrt in na resnico, ki jo smrt tako brezobzirno uči, da 110 traja nič, česar ne oživlja moč duha. Duhovnik je med tem molil: «Requiem aeternam, dona ei domine!» Mir! Da bi tega dosegla, je tudi Milena, ki jo je uklonila bolečina, znala poslej moliti. I GIORNI DEL GRANO Si avvicinano i giorni della mietitura: essi hanno una solennità di attesa. Per le campagne non si parla d'altro. Un gran rito si compie: le parole della preghiera cristiana, «dacci il nostro pane quotidiano», si stanno avverando nel miracolo stupendo. Fluttuano ancora per i campi le spighe con lieve fruscio di seta e un balenare di verde. Il granello, levato dal suo involucro e spremuto fra le dita, è ancora un umore bianco. Dove è il grano? . . . Quando si mieterà? Una voce, ecco, si diffonde di casa in casa: «domani, lunedì, si miete», come se i soldati dicessero: «domani battaglia». I guerrieri della terra sono apparsi; lunghi battaglioni silenziosi e curvi con le falcette contro l'onda delle spighe . .. Sono i giorni del grano. Quindici giorni di grande fatica sotto il sole che compie nel cielo il suo maggiore arco. Ma il sole è benefica deità e il suo caldo spira brezza vitale. Alfredo Panzini Alfredo Panzini nacque a Sen'gallla nel lse:s. Mori a Roma nel 1939. 1 suoi libri: una cinquantina tra romanzi, novelle, e racconti di viaggio, sono venati da una ironia clic non È mai umara e offensiva ed hanno larghe e serene visioni di vita. Nel passo che hai letto, trovi un quadro forte e tuttavia lieve di natura campestre, che, pur ripetendosi ogni anno, ha nel Panzini . una descrizione che potremmo definire di stampo virgiliano. Non stile prolisso, ma denso (li concetti, non ornamenti letterari, ma un semplice periodare che, in brevi ma efficaci battute, ci presenta uno dei più ini portanti aspetti della vita dei campi. Nota di Cavino Cherchi. Jkz, \w, Lk ■y v '■ " * ‘ j 'hiše: «Jutri, v ponedeljek, bomo želi,» kakor da bi rekli vojaki: «Jutri bitka!» Nastopili so bojevniki zemlje; dolge, tihe in sključene vrste s srpi proti valovju klasja... To so dnevi žetve. Štirinajst dni velikih naporov pod soncem, ki gradi pod nebom svoj največji obok. Toda sonce je dobrodelno božanstvo in njegova toplota diha življenjsko sapico. Alfred Panzini Alfred Panzini se je rodil v Senlgallji I. 1863. in je umrl v Kirnu v 1. 1939. Njegova dela, kakih petdeset knjig romanov, novel in potopisov, so prežeta z Ironijo, ki ni nikdar grenka in žaljiva, in vsebujejo široke in jasm življenjske privide. V zgornjem sestavku bereš krepak, a vendarle lahen oris podeželske narave, ki ga je, čeprav se ponavlja vsako leto, zagrabil Pan-zini v pravcatem virgilijanskem slogu. Ne dolgovezno, marveč pojmovno bogato, ne s književnimi okraski, ampak v preprostem nizanju kratkih In učinkovitih stavkov nan. kaže eno izmed najvažnejših slik poljedelskega življenja. V ▼ enezia, nome magico, caro ai poeti e agli innammorati, evocatore di sogni e d'incanti, paesaggio di fascino, che suscita nell'animo un sentimento di grande meraviglia e d'indicibile commozione. Pensatela come fiorita sulle 105 isolette che formano il suo territorio, distendentesi e sospinta sulle onde candide e lievi dei suoi 364 ponti, attraversata in lungo ed in largo dalle più singolari vie del mondo: i suoi 150 canali e rii, che la venano d un color verde di foglia nuova. La divide in due parti la più lunga e la più larga di queste vie: i! Canal Grande, che, serpendo nel me/zo di essa, a forma di una gigantesca S, per una lunghezza di circa quattro chilometri, batte ai vecchi muri degli antichi palazzi, rivestiti di marmi leggiadramente lavorati ad archiacuti ed ogive. E' la più bella strada del mondo, e i palazzi che la circondano: Palazzo Ba-razzi, Palazzo Tiepolo, Palazzo VVi-durann, ecc. sono gioielli d'arte e testimonianze di una mirabile storia. Ma la meraviglia di Venezia è costituita dalla Piazza S. Marco,- il più sontuoso salotto del mondo; essa raccoglie in una fantasmagoria di oro e di marmi i più splendidi edifici della città: la Basilica di S. Marco, il Campanile, il Palazzo dei Dogi, la Libreria Vecchia (Palazzo Reale), le Procuratie, la Torre del-I Orologio ed altri edifici storici. La Basilica di San Marco, costruita la prima volta nell'anno 827, fu distrutta da un incendio e, quindi, ricostruita nel 97G. La sua facciata, è una imponente ed abbagliante mole: l oro vi è profuso largamente, e accensioni potenti sono prodotte dagli smaglianti mosaici. Vi abbondano i più preziosi marmi, quali il porfido e l'alabastro. Nel vestibolo della chiesa si aprono cinque maestose arcate divise da circa 300 colonne abbinate e decorate, nelle volte, da pregevolissimi mosaici. Al disopra della galleria si innalzano altre cinque arcate, anch’esse poggianti su colonne, ornate di sculture e bassorilievi bizantini. Fra queste arcate, snelle e rapide, si elevano le guglie con le statue degli Evangelisti, tra le quali appare la maestosa figura del Leone di S. Marco con la zampa destra posata sul vangelo,- più sopra la statua del Salvatore. Sopra il primo grande arco centrale posano i quattro grandi cavalli di bronzo, che un tempo appartennero al-larco di Nerone in Roma. La pianta della Chiesa è a forma di croce greca ed è divisa in tre navate, tanto nel tronco principale come in quello traversale. All'estremità di ciascun braccio sorge una cupola, e nell'incontro dei due bracci la cupola centrale è sostenuta da glandi pilastri. E' impossibile descrivere, in limiti ristrettissimi, le ricchezze di marmi, di oro, di pietre preziose, tra cui 1 agata, il diaspro, il serpentino, che a profusione rivestono le pareti interne della Basilica. Esso è il tempio non solo della religione, ma anche dell arte. In tutti i secoli i più celebri artisti contribuirono all'abbellimento di questa Chiesa coi sublimi tesori del genio artistico italiano. I fratelli Zuccato, il Tiziano, il Cal-viati, il Palma, il Tintoretto, fra Sebastiano Schiavone, il Bizzo sono tra i principali artefici di questa costruzione, al cui splendore contribuirono generosissimamente l’amore del popolo e la magnanimità dei nobili attraverso i secoli della luminosa storia della Repubblica Veneta. Questa trae le sue lontanissime origini, verosimilmente, dagli Eneti, popolo proveniente dall'Asia Minore, da cui, pare abbia preso il nome, in origine gli Eneti occuparono vasti territori in terraferma ed in al- cuni centri interlagunari; ma nel 452, all'appressarsi di Attila, essi cercarono scampo a Grado ed in altre isole circostanti; sembra, però che solo nell'anno 810, all'epoca, cioè, della battaglia di Malmocco contro i Franchi, la sede del Governo sia stata trasferita da Malmocco a Rialto. Gli abitanti delle isole della laguna veneta formavano delle comunità rette da Consoli o Tribuni marittimi, ma indotti dal pericolo delle invasioni, nel 697 si unirono ed elessero un capo supremo: il Doge, dal latino Dux. Nell’anno 827 Buona da Molmoc- Venezia, čarobno ime, drago pesnikom in zaljubljencem, ime, ki vzbuja sanje in čare; omamna krajina, ki ustvarja v duši občutek čudenja in neizrekljive ganjenosti. Predstavljajte si jo kot šop cvetja na stopetdesetih otočkih, ki tvorijo njen teritorij, razprostirajočo in dvigajočo se na čistih in lahkih valovih svojih tristoštirinšestdeseitih mostov in prepreženo po dolgem in širokem z najčudovitejšimi ulicami, kar jih pozna svet: s stopetdesetimi kanali, ki jo mrežasto prepletajo z barvo novega listja. Na dva dela jo cepi najdaljša in najširja teh ulic: Canai Grande, ki se zvija po sredi v oblike velikanske črke S v dolžini kakih štirih kilometrov in bije ob stare zidove antičnih palač, obloženih z marmorjem, dražestno izdelanim v koničaste oboke in gotske loke. To je najlepša ulica sveta; palače pa, ki jo obkrožajo, n. pr. Palazzo Rarazzi, Palazzo Tiepolo, Palazzo Widuran itd. ,so umetniška dragulji in priče čudovite zgodovine. Čudež Venezie je pa prav za prav trg sv. Marka, najrazkošnejša dvorana sveta; na njem so zgrajene v zlatem in marmornatem prividu najkrasnejša mestna poslopja: bazilika sv. Marka, zvonik, palača do-žev, Stara knjižnica (Kraljevska palača), palača prokuristov sv. Marka (Procuratie), stolp ure in druga zgodovinska poslopja. Bazilika sv. Marka, ki je bila prvič zgrajena leta 827., je pogorela in bila ponovno zgrajena v letu 976. Njeno pročelje je impozantna in bleščeča masivna zgradba, razsipno okrašena z zlatom in razsvetljena z bleščečimi mozaiki. Bogato je obložena z najdragocenejšimi marmorji, kakor porfir in alabaster. V cerkveni veži uzreš pet arkad, ločenih po približno tristo stebrih, paroma združenih in okrašenih po obokih z dragocenimi mozaiki. Nad galerijo se dviga drugih pet arkad, ki slone prav tako na stebrih, okrašenih z bizantinskimi kipi in reliefi Med temi vitkimi arkadami se dvigajo obeliski s kipi Evangelistov, med katerimi stoji veličastna figura leva sv. Marka, ki drži desno šapo na evangeliju; više zgoraj je kip Odrešenika, Nad prvim velikim centralnim obokom stoje štirje veliki bronasti konji, ki so bili nekdaj na Neronovem slavoloku v Rimu. Načrt cerkve ima obliko grškega križa; cerkev je razdeljena v tri ladje in sicer podolgem in počez. Na koncu vsakega krila se dviga kupola, ob križanju dveh kril stoji kupola na velikih stebrih. Nemogoče je v zelo ozkih mejah popisati bogastvo marmorjev, zlata, dragih kamenov, kakor ahata, jaspisa in pisanega kremena, s katerimi so bogato obložene notranje stene bazilike. V vseh stoletjih so prispevali najslavnejši umetniki k okra siivi te cerkve z vzvišenimi zakladi italijanskega umetniškega genija. Brata Zuccato, Tizian, Calviati, Palma, Tintoretto, fra Sebastiano Schiavone in Rizzo so bili glavni tvorci te zgradbe, za čije sijaj sta velikodušno prispevali ljubezen ljudstva in radodarnost plemstva skozi stoletja slavne zgodovine beneške republike. Ta ima verjetno svoje daljne izvore pri Enejcih, plemenu, ki je prišlo iz Male Azije, po kateri je dobilo svoje ime. Prvotno so Enejci zasedli prostrana zemljišča na celini in nekatera središča med lagunami. Leta 452. pa, ko se je bližal Atila, so zbežali v Grado in na bližnje otoke. Zdi se pa, da so prenesli šele 810., za časa bitke pri Malmocu proti Frankom, vladni sedež iz Malmoca v Rialto. Prebivalci lagunskih otokov so živeli v občestvih, ki so jih vodili pomorski konzuli ali tribuni,- zaradi nevarnosti vpadov so se pa 697. združili in si izvolili vrhovnega načelnika doža, ime, ki izhaja iz latinskega Dux. Leta 827. sta ugrabila Buona iz Malmoca in Rustico iz Torcella alessandrijskim nevernikom svetinje Canai Grande, Palazzo Franchetti Kanal Grande, Palača Franchetti Panorama con Piazza S. Marco e Campanile — Panorama s trgom Sv. Marka in zvonik Chiesa S. Marco — Cerkev Sv. Marka co e Rustico da Torcello avevano rapito agli infedeli di Alessandria le reliquie di San Marco. Da quell'anno i Veneziani elessero il Santo come loro protettore e adottarono come emblema della Repubblica il Leone alalo di San Marco con la zampa destra poggiata sul vangelo aperto. L abilità politica e militare del governo della Repubblica fece sì che in breve Venezia raggiungesse un rigoglioso sviluppo commerciale ed accrescesse la sua potenza marinara. La conquista della costa orientale dell'Adriatico e la partecipazione alle crociate, le consentono di impossessarsi di una parte di Caffa e di Tiro, di estendere il suo dominio sulla Dalmazia e, dopo la guerra contro l'Impero Greco e la conquista di Costantinopoli, di entrare in possesso dell'Etolia, delle Isole Jonie, del-l'Acarnania, del Peloponneso, delle Cicladi e di numerosissime città. Le Repubbliche di Genova e di Pisa le contesero aspramente il possesso dei maggiori centri commerciali, ma nel 1211 coi Pisani e nel 1381 coi Genovesi, per l'intervento di Amedeo VI di Savoia, Venezia concluse la pace e si apprestò ad ingrandire il suo dominio verso occidente ed oriente. Dalla conquista di Costantinopoli (1453) da parte dei Turchi, comincia per la Repubblica Veneta una serie di lunghissime guerre, du- rante le quali perde e riconquista gran parte dei suoi possedimenti dell'Oriente. Al tempo dell'ultimo Doge, Lodo-vico Manin, Napoleone Bonaparte, appoggiato dal partito democratico, ottiene il mutamento della forma di governo: il 12 maggio il Gran Consiglio viene sostituito dal Provvisorio Rappresentativo Governo. La conquistatrice di isole, porti e città, la potente dominatrice di imperi, la Serenissima Repubblica di Venezia cessava di esistere come organismo statale ed il suo glorioso vessillo, simbolo di una luminosa civiltà e di un'indomita fede, veniva ìeligiosamente chiuso neU'altare della Chiesa di Perasto. Tanta grandezza non valse a risparmiare a Venezia la vergogna del trattato di Campoformio col quale Napoleone, il 17 ottobre 1797, la vendette all'Austria. Il 26 dicembre 1805, dopo la pace di Presburgo, Venezia venne unita al Regno d'Italia, ma, caduto Napoleone, nel Congresso di Vienna del 1815, viene di nuovo assegnata all'Austria, e, insieme alla Lombardia, costituisce il Regno Lombardo-Veneto. Dopo un eroico tentativo compiuto il 22 marzo 1848, animatori Daniele Manin, Nicolò Tommaseo ed altri nobili cittadini, Venezia sarà unita definitivamente all'Italia il 22 ottobre 1866. Galileo Gentile SECONDA B-LATINO Un campanello — suono lungo, gioioso, amico: quello di fine d'ora. L'aria è gelida. Dai finestroni ampi, un paesaggio di neve. Gli ippocastani del giardino di fronte ne sono carichi, L'Emilius e la Punta di Nona ammantati, argentei. Ha cessato di nevicare. Gorini, mani in tasca, ciuffo ribelle, fischietta «la montanara» mentre guarda soddisfatto il tempo che ridiventa bello e: «Lenzi, domani andremo a battere pista. Che nevel Ci stai?» Il compagno interpellato alza lentamente il testone biondo, su verso i bianchi pendii della Punta di Nona, e lo sguardo luminoso e fermo di valligiano cerca i campi di Pila, la loro palestra per i campionati del mondo. «Bene, Lenzi, neve ottima; domani si parte, avvertiamo gli altri, lo diremo anche a Bertoni. Gli altri sono già schierati nel corridoio perchè la prima A femminile lascia l'aula di disegno per ritornare in classe, e questo accade solo tre volte in settimana. Ma il fischio di Gorini è ordine di adunata. Il corridoio resta deserto; la prima A femminile scende silenziosa: i visini rattristati. «Ragazzi, domani si batte pista, chi parte?« Un'orchestra di quindici voci: «Pistal Per la seconda liceale A, campione di roccia e di discesa, pi-stai». Adesso si fa silenzio. Solo la voce decisa di Gorini dà istruzioni, ma un'altra voce riprende e un'altra risponde, e tutte insieme di nuovo si alzano, si oppongono, ognuno vuol dire la sua, mentre il campanello riprende insistente, severo. Entra Bertoni. Tratti decisi, lineamenti energici, garretti da montanaro, Guido Bertoni insegna Latino in Seconda B. E' nativo della valle. In paese lo chiamano il Camoscio e dicono che è nato con la picozza stretta nei pugnetti rosati. E'un soli tario Bertoni. Vive solo per la sua mammina, tutta bianca, da quando un canalone traditore gli ha preso il padre, in una fosca notte di tormenta, e da quando il loro Piero, il fratello maggiore, è caduto al Grido di: «Viva la Julia!» alla testa dei suoi Alpini. Guido è ora la sola speranza della mamma che, per suo amore, ha appreso a non piangere su due tombe vuote, e a non tremare ogni volta che l'ultima sua creatura le dà un bacio di addio. Le mamme degli Alpini devono essere forti, Amano la montagna perchè la amano i loro uomini, ma non le sanno perdonare, e resta la loro nemica, anche se ne amano ogni cresta, ogni appiglio, perchè ogni appiglio può essere la salvezza, ogni cresta la gloria della loro gente. Guido Bertoni ha fatto la campagna del fronte occidentale e quella di Grecia. E'ritornato con la carne lacerata alla sua mammina che pregava per lui, nella casa tra i monti, ed è ritornato più tardi alla sua scuola, tra il verde degli ippocastani e lo sfondo azzurrino delle vette. I ragazzi gli vogliono bene, lo sentono forte e sicuro, lo seguirebbero sulle cime più aspre, senza tremare. II loro maestro è tagliato nella roccia e i quindici del liceo hanno imparato con lui ad affrontare le scabrosità grammaticali e sintattiche con la stessa serenità con la quale hanno appreso ad affrontare le sca- sv. Marka; od tistega leta so si Benečani izvolili tega svetnika za svojega zaščitnika ter prevzeli za simbol republike krilatega leva sv. Marka z desno šapo položeno na odprt evangelij. Politična in vojaška sposobnost republikanske vlade je omogočila Veneziji, da je dosegla bujen trgovski razvoj in porast pomorske sile. Priboritev obale Jadranskega morja in sodelovanje v križarskih vojnah ji je omogočilo osvojitev enega dela Hajfe in Tira, razširjenje njenega gospostva na Dalmacijo ter po vojni z grškim imperijem in po osvojitvi Carigrada zavzetje Epira, Etolije, jonskih otokov, Akarmanije, Peloponeza, Cikladov in številnih mest. Genovska in pisanska republika sta se borili z njo za posest največjih trgovskih središč, toda 1. 1211. je sklenila Venezia mir s Pisani, leta 1381., po posredovanju Amedeja VI. Savojskega, pa še mir z Geno-vežani ter se je pripravljala, da poveča svoje gospostvo proti zahodu in vzhodu. Po osvojitvi Carigrada po Turkih (1. 1453.) se je začela za beneško republiko dolga vrsta vojn, med katerimi je izgubila in zopet pribo- rila velik del svojih posestev v Orientu. Za časa zadnjega doža, Ludvika Manina, je dosegel Napoleon Bonaparte, ki ga je podpirala demokratska stranka, izpremembo vladne oblike: 12. maja se je Veliki svet umaknil Začasni reprezentativni vladi. Osvojevalka otokov, pristanišč in mest, mogočna vladarica imperijev, serenissima beneška republika je prenehala živeti kot državni organizem; njena slavna zastava, simbol svetle civilizacije in neukrotljive vere, se je pa shranila v oltarju perastovske cerkve. Tolika veličina ni mogla Venezie obvarovati pred sramotno pogodbo v Campoformiju, s katero jo je Napoleon 17. oktobra 1797. prodal Avstriji, 26. decembra 1805. se je pa Venezia po miru v Požunu združila z italijanskim kraljestvom. Po Napoleonovem padcu je bila 1815. 1. na Dunajskem kongresu zopet priznana Avstriji, kjer je skupno z Lombardijo tvorila lombardsko-beneško kraljestvo. Po junaškem poskusu 22. marca 1848. leta, ki so ga tvegali Danijel Manin, Nicolò Tommaseo in drugi plemeniti meščani, je bila Venezia 22. oktobra 1866. leta končnoveljav-no združena z Italijo. brosità della roccia. L'ora di latino è l'ora di Bertoni, come si può non amarla? Le sopracciglia si inarcano, lo sforzo corruga le fronti giovanili, ma bisogna riuscire. Il maestro sente questo, sa che può fidarsi dei suoi quindici di seconda A e ne è fiero di orgoglio. Gorini, il discesista, Pollini, l'arrampicatore, Calegari, quello degli spigoli e degli scivoli, Lenzi, il futuro sesto gradista . . . tutti e quindici con il loro carattere già nettamente marcato, sono una promessa sicura per tutto ciò che richieda volontà, tenacia, ardimento. Il campanello ha smesso di suonare. Bertoni è sulla cattedra. I suoi ragazzi, rigidi nell’attenti del saluto, lo osservano ansiosi: Bertoni veste l'uniforme di Alpino in guerra, e nel viso abbronzato dal sole del ghiacciaio, l'azzurrità degli occhi risplende più viva. Si fa un silenzio d'attesa. Gli sguardi sono adesso appuntati sul nuovo fregio, vicino alle stellette: in campo azzurro, la vetta bianca del Cervino, sorvolata da un’aquila. Bertoni ha poche parole, rapide. Oggi faranno insieme l'ultima ora di latino. La sua domanda è stata accettata; rientra nelle file dei suoi Alpini: Battaglione Cervino — Sci veloci — destinato ad un fronte lontano e già glorioso. Egli saluta i suoi quindici con una promessa di fede: la vittoria. Li esorta a continuare la loro fatica che è pegno sicuro di ascesa. Adesso ha chinato la fronte, pensoso; è il pensiero della mamma che rimarrà di nuovo sola e sempre più bianca e più fragile nell'attesa? La cicatrice profonda che gli attraversa la testa, segna un solco deciso nella morbidezza dei capelli biondi. I ragazzi sono divenuti a un tratto tristi. Gorini si alza lentamente e parla per loro: «Professore, noi vi seguiremo, tutti». Ma non dice altro. Sa che si esprimerebbe malissimo, e quello che sentono non va detto ma fatto. Bertoni sorride, rischiarandosi. Professore e alunni si sono perfettamente intesi. «Bravo Gorini, bene ragazzi, ho fiducia in voi. Ma, che nevel Allora, domani, ancora una volta insieme si batte pista, d'accordo? — Lenzi, pagina 20: Labor omnia vincit improbus . . . verso 145». Mimma GIOVANNI SAMEC Lubiana, Mestni trg 21 Articoli di moda, toilette, chincaglierie e di scuola !.. B A R A Cì A GRATTACIELO - NEBOTIČNIK LUBIANA - LJUBLJANA Tutti gli oggetti di cancelleria - macchine da scrivere. Vasto assortimento penne stilografiche ecc. Zaloga vseh pisarniških predmetov. Pisalni stroji. Velika izbira nalivnih peres itd. CARLO GOLDONI (1707-1793) Dalle memorie LA FUGA DA RIMINI A CASA Una quasi commedia: in barca coi comici. DRUGA B Zadonel je zvonec, dolgo, veselo in prijateljsko; naznanil je konec ure. Zrak je leden. Skozi velika okna zasnežena pokrajina. Kostanji na vrtu pred šolo so polni snega. Emilius in Punta di Nona sta srebrno zasnežena. Nehalo je snežiti. Gorini, z rokami v žepu in z upornim šopom las požvižguje «la montanara» (gorjanka), zadovoljno opazuje vreme, ki postaja lepo, in reče: «Lenzi, jutri gremo na smuko. Kakšen sneg! Ali si za to?« Vprašani tovariš dvigne počasi svojo veliko, piavo glavo proti belim pobočjem Punte di Nona in njegov trdni in svetli pogled dolinca išče smučišča na Pili, njihovo vežbališče za svetovno prvenstvo. «Dobro, Lenzi! Sneg je odličen, jutri odidemo; opozorimo druge in povejmo tudi Ber-loniju.» Drugi so že uvrščeni na hodniku, ker prvi A ženski zapusti risalnico in se vrne v razred, a to se zgodi samo trikrat na teden. Gorinijev žvižg je pa znamenje za zbor. Hodnik se izprazni, prvi A ženski gre tiho navzdol, z žalostnimi obrazi. «Fantje, jutri je smuka; kdo gre?» Nato zbor petnajstih glasov: Smuka! Za drugi licealni A, za prvaka v plezanju in spustu; smuka!« Vse umolkne. Gorini daje z odločnim glasom navodila; nekdo pa zopet začne, nakar drugi odgovarjajo in kmalu kriče vsi, si nasprotujejo in vsakdo hoče povedati svoje mnenje. V ta vik zadoni zopet zvonec, vzdržema in strogo. Vstopi Bertoni. Poteze odločne in energične, planinske podkolenke. Guido Bertoni uči latinščino v drugem B. Rojen je v dolini. V vasi ga imenujejo «gams» in pravijo, da je rojen s cepinom v rožnatih pesteh. Bertoni je samotarec. 2ivi samo za svojo mater, vso sivo, odkar mu je zavratni prepad ugrabil očeta v neki temni viharni noči in odkar mu je starejši brat padel na čelu svojih Alpincev z vzklikom: «Živela Julija!» Guido je sedaj edino upanje svoje matere, ki je iz ljubezni do njega prenehala jokati na dveh praznih grobovih in trepetati vsaki-krat, ko se njen zadnji otrok s poljubom poslavlja od nje. Matere Alpincev morajo biti močne. Ljubijo goro, ker jo ljubijo njihovi možje, toda ne morejo ji odpustiti in gora ostaja njihova sovražnica, tudi če ljubijo vsak njen greben, vsako oporišče, kajti vsako oporišče je lahko rešitev, vsak greben slava njihovih ljudi. Guido Bertoni se je udeležil vojne na zahodni fronti in v Grčiji. Vrnil se je ranjen k svoji materi, ki je molila zanj v hiši med gorami, ter se je vrnil pozneje v svojo šolo LATINSKA med zelenje kostanjev in sinje ozadje vrhov. Dijaki ga imajo radi, ker čutijo, da je močan in siguren; sledili bi mu brez trepeta na najne-pristopnejše vrhove. Njihov učitelj je kot vklesan v skalo in petnajst licejčanov se je naučilo pri njem premagovati slovnične in sintaksne kočljivosti z istim vedrim mirom, kakor so se navadili premagovati kočljivosti skalnatih sten. Ura latinščine je Bertonijeva ura, in kako bi je ne ljubili? Obrvi se jim vzbočijo, napor naguba mlada čela, toda mora se posrečiti. Učitelj čuti to, ve, da se lahko zanese na svojo petnajstorico iz drugega B ter je nanjo ponosen, Gorini, ki se vrtoglavo spušča, Pollini, drzni plezalec, Calegari, mojster za ovinke in drsenje, Lenzi, bodoči šesti. . . vsa petnajstorica s svojim strogo določenim značajem pomenja trdno nado za vse, kar zahteva voljo, vztrajnost in tveganje. Zvonec je nehal zvoniti. Bertoni je za katedrom. Njegovi fantje stoje strumno na pozor s pozdravom in ga tesnobno opazujejo. Bertoni ima na sebi vojno uniformo Alpinca, v obrazu, ogorelem v ledeniškem soncu, se mu bolj živo sveti sinjina njegovih oči. Nastopi molk pričakovanja. Pogledi so uprti sedaj na nov okrasek poleg zvezdic: v sinjem polju bel vrh Cervina, nad katerem plava orel. Bertoni govori malo in hitro Danes da bodo imeli zadnjo latmsko uro. Njegova prošnja je bila spreleta. zopet bo vstopil v vrste svojih Alpincev: batalion Cervino — brzo-smučarjev — določen za daljno in slavno fronto. Pozdravlja svojo petnajstorico z obljubo zvestobe — z zmago. Spodbuja jih, da naj nadaljujejo svoje prizadevanje, ki je gotovo jamstvo za uspeh. Nato je sklonil čelo, premišljujoč; mogoče misli na mater, ki bo zopet ostala sama, še bolj siva in nežna zaradi pričakovanja. Globoka brazgotina, ki mu prečka glavo, kaže določno brazdo v njegovih mehkih, plavih laseh. Dijaki so nenadoma postali žalostni. Gorini vstane počasi in reče za vse: «Gospod profesor, vsi vam bomo sledili.» Nič drugega ne izpregovori; ve. da bi se izrazil zelo slabo in da je treba to. kar čutijo, storiti in ne novedati. Bertoni se nasmehne in niepov obraz se zjasni. Profesor in gojenci so se nonolnoma razumeli. «Vrlo, Gorini, tako je prav, fantje; zaupam v vas. Toda — kako krasen sneg! Jutri gremo tedaj še enkrat skupaj na smuko; smo spo-razumljeni? Lenzi, stran 20: Labor omnia vincit improbus . . . verz 145». I commedianti (che recitavano a Rimini) stavano per finire le recite fissate, e dovevano andarsene; la loro partenza mi addolorava veramente. Un venerdì, giorno di riposo del teatro per tutta l’Italia, tranne che per lo Stato veneto, facemmo una scampagnata, a cui partecipò tutta la compagnia. Il direttore annunziò la loro partenza fra otto giorni; e aveva già noleggiato la barca che doveva portarli a Chioggia. «A Chioggia? chiesi, tutto maravigliato. Sì, Signore; dobbiamo andare a Venezia, ma ci fermeremo quindici o venti giorni di passaggio, a Chioggia, per darvi alcune rappresentazioni». «Dio mio! mia madre è a Chioggia, e io la vedrei tanto volentieri!». «Venite dunque con noi». «Sì, sì» gridano tutti l’un dopo l’altro «con noi, con noi, nella nostra barca; ci starete a vostro comodo, non vi costerà nulla; si giuoca, si ride, si canta, ci si diverte . Come resistere a così dolce invito? Il giorno fissato per la partenza, mi ficco in tasca due camicie ed un berretto da notte; vado al porto, sono il primo a entrar nella barca; mi rannicchio sotto la prua ... Giungono i commedianti: «Dov’è il Signor Gol-doni? chiedono. Ed ecco Gol-doni sbucar dal suo nascondiglio; tutti scoppiano in una risata, mi si festeggia, mi si accarezza; e si fa vela. Rimini, addio! I miei commedianti non erano quelli di Scarron('); ma nel tutto insieme quella compagnia in barca presentava un colpo d’occhio che rallegrava. Dodici persone tra comici e attrici, un suggeritore, un macchinista, un guardaroba, otto servitori, quattro cameriere, due nutrici, ragazzi d’ogni età, cani, gatti, scimmie, pappagalli, uccelli, piccioni, anche un agnello, proprio una vera Arca di Noè. Poiché la barca era grandissima, v’erano molti scompartimenti, e ogni donna aveva la sua propria cabina con tende; per me era stato preparato un buon letto, accanto al direttore, e tutti su quella barca erano allogati bene. 11 sovrain-tendente generale del viaggio, che fungeva a un tempo da : cuoco e da cantiniere, sonò un : campanello, ch’era il segno j della colazione; tutti si radu- ■ narono in una specie di sala : da pranzo, spazio riservato nel ■ ----------- : (‘) P. Scaron: poeta e commedio- ■ grafo francese del 1600. Diresse una " compagnia chiamata «Royale». mezzo della barca, sopra alle casse, alle valigie, alle balle; su di una tavola ovale c’era caffè, thè, latte, pane arrostito, acqua e vino. La prima amorosa, domandò una tazza di brodo; brodo non ce n’era. Eccola dar nelle furie, e ci volle di molto a calmarla con una tazza di cioccolata; era la più brutta e la più difficile di tutte. Dopo la colazione si pensò di far una partita per attendere l’ora del pranzo. Io giocavo benissimo a tressette, ch’era il giuoco prediletto di mia madre, dalla quale l’aveva appreso anch’io. Si stava dunque per cominciare la partita a tressette, e una di picchetto, quando una partita di faraone, incominciata a un tavolo sul ponte della nave, attirò a sè tutta la compagnia. Si vedeva che il giuoco era più di passatempo che d’interesse perchè altrimenti il Direttore non l’avrebbe permesso. Si giocava, si rideva, si scherzava, si bisticciava allegramente; ma ecco la campana annunzia che è l’ora dello scodellare, e tutti accorrono. Maccheroni! Tutti vi si precipitano sopra; e tre zuppiere spariscono; bove alla moda, pollame freddo, lombata di vitello, frutta, vino generoso; ah! che buon pranzo, e che razza d’appetito! Sedemmo per quattr’ore a tavola; si sonarono parecchi sirumenti, e fu un gran cantare. La servetta cantava meravigliosamente, io la guardavo fisso, ed essa mi colpiva in modo singolare. Ma ahimè, intervenne un accidente che interruppe quella briosa gaiezza della compagnia. Un gatto scappò di gabbia; era il micio della prima amorosa; essa chiama tutti in soccorso; gli si corre dietro; il gatto, selvatico quanto la padrona, sgusciava di mano, balzava, tutto gli serviva di nascondiglio; tanto che, vedendosi sempre inseguito si arrampicò sull’albero della barca. La signora Clarice (la padrona) fu lì lì per svenire; un marinaio sale per prenderlo, e il gatto si precipita in mare e vi resta. Ecco ora la sua padrona in preda alla disperazione; vorrebbe fare un massacro di quanti animali essa vede; vorrebbe perfino gettar la sua cameriera nella tomba del suo micino prediletto; ma tutti insorgono in difesa della povera giovane, ed il litigio diventa così generale. Nel più bello capita il Direttore; ride Prelog C arlo Maglierie Cotonerie Biancheria per signore, signori e bambini rii | ACÌINOI.A AUCiUS ■ LUBIANA — BLEIWEISOVA 10 ■ ; DEPOSITI: j VETRAMI — PORCELLANE — CERAMICHE del fatto, ci scherza su, carezza gentilmente l’afflitta dama, che finisce col ridere anch’essa; ed ecco il gatto è già dimenticato. CARLO GOLDONI Nacque a Venezia il 25 febbraio del 1707. Non aveva ancora dieci anni, quando compose la sua prima commedia; manifestando, in tal modo, la sua grande vocazione per il teatro. Mandato a Rimini per frequentarvi il liceo, fuggì con una compagnia di comici, e si recò a Chioggia, dove risiedeva la sua famiglia. Riprese gli studi a Pavia, nel Collegio Ghisleri per prepararsi alla carriera legale; ma ne fu espulso per aver composto la satira «Il Colosso» contro le ragazze di quella città. Trascorsi alcuni anni come impiegato presso le cancellerie dei tribunali, nel 1731 si laurea in legge a Padova ma egli preferisce i teatri alle aule della Giustizia. Dopo alcuni anni, pas- sati a Milano al servizio dell’ambasciatore veneto, nel 1734 tornò a Venezia assieme alla compagnia Imer, per la quale compose molte commedie e melodrammi. Il vroldoni non fu soltanto uno scrittore di commedie ma anche il riformatore del teatro italiano. Delle sue commedie ricordiamo: Il teatro comico, la Bottega del Caffè, il Bugiardo, il Campiello, gli Innammorati, i Rusteghi, la famiglia dell’Antiquario e la Locandiera. Le sue commedie formano tutte insieme un mondo originale e vario di personaggi felicemente riusciti; il Goldoni è un osservatore sereno con una ricchissima psicologia collettiva, che gli permette di cogliere con mirabile intuito le relazioni d’una vita con l’altra. Oltre ai numerosissimi lavori egli ci ha lasciato tragedie, tragicommedie, satire e un’autobiografia in francese; i «Memoires» da cui abbiamo riportato, tradotto, il brano precedente. (Nola di Ines Gentile) CARLO GOLDONI (1707-1793) (Iz «Spominov») BEG IZ RIMINIJA DOMOV Skoraj šaloigra: z igralci na ladji. Igralci (ki so nastopali v Riminiju) so se bližali koncu svojih predstav, za katere so se pogodili, in bi morali oditi. Odhod me je resnično žalostil. Neki petek, dan gledališkega odmora za vso Italijo razen za beneško državo, smo napravili izlet na kmete, katerega se je udeležila vsa družba. Ravnatelj jim je naznanil odhod v teku osmih dni, za katerega je bil že najel ladjo do Chiogge. «V Chioggio?» sem vprašal ves začuden. «Da, gospod! Oditi moramo v Benetke, a na povratku se bomo ustavili petnajst ali dvajset dni v Chioggi, da damo nekoliko predstav.» 0 Bog! Moja mati je v Chioggi in jaz bi jo tako rad videl.» «Pojdite torej z nami!» «Saj res!» kričijo vsi drug za drugim; «z nami, z nami na naši ladji! Udobno se boste imeli in stalo vas ne bo nič. Bomo igrali, smejali se, prepevali in se zabavali.» Kako naj bi se ustavljal tako sladkemu vabilu? Na dan odhoda vtaknem v žep dve srajci in nočno čepico; grem na pomol in talco sem bil prvi na krovu. Skril sem se na sprednjem delu ladje. Nato dospejo igralci. «Kje je gospod Goldoni?» izprašujejo. In glej, Goldoni se prikaže iz svojega skrivališča. Vsi udarijo v smeh, me proslavljajo in ljubkujejo. Nato smo odjadrali. Zbogom Rimini! Moji igralci sicer niso bili oni iz Scarrona, toda v vsem skupaj je nudila ta ladijska družba tako sliko, da je je bil človek vesel. Dvanajst oseb izmed igralcev in igralk, en šepetalec, en strojnik, en paznik za obleko, osem služabnikov, štiri sobarice, dve guver-nantki, otroci vsake starosti, psi, mačke, opice, papige, ptiči, golobi in celo eno jagnje: prava Noetova barka. Ker je bila ladja zelo velika, je bilo na njej več oddelkov, in vsaka ženska je imela svojo lastno kabino z zastori. Za mene je bila pripravljena dobra postelja poleg ravnatelja, in tudi vsi drugi so bili na te,] ladji dobro spravljeni. Hišni intendant potovanja, ki je bil istočasno tudi kuhar in kletar, je pozvonil, kar je bilo znak za zajtrk. Vsi so se zbrali v neke vrste obednici, prostoru, rezer- viranem sredi ladje, polnem zabojev, kovčegov in bal. Na ovalni mizi je bila kava, čaj, mleko, prepečenec, voda in vino. Prva ljubimska igralka je zahtevala skledico juhe. Juhe ni bilo. Takoj se je razburila, in bilo je precej truda, da smo jo pomirili s skodelico čokolade. Bila je najodurnejša in najzahtevnejša. Po zajtrku smo se lotili kvartanja, da smo lažje čakali kosila. Jaz sem zelo dobro igral tressette, ki je bila najljubša igra moje matere in od katere sem se ga tudi naučil. Hoteli smo pravkar začeti eno igro tressetta in eno pi-kèja ,ko je neka igra faraona, ki so jo začeli pri neki mizi v medkrovju, zbudila nase pozornost vse družbe. Videlo se je, da je šlo bolj za zabavo ko za dobiček, drugače bi ravnatelj ne bil dovolil te hazardne igre. Vse je igralo, se smejalo, šalilo in veselo pričkalo. Kar naenkrat naznani zvonec, da je čas obeda, in vse priteče skupaj. Maccheroni! Vsi planejo nanje in na mah jih je zginilo tri sklede. Govedina po modi, mrzle piske, telečja ledvična pečenka, sadje in žlahtno vino. Kako dober obed in kakšen tek! Štiri tire smo sedeli pri mizi, igrali na razna godala in prepevali na vse pretege. Igralka-služkinja je pela čudovito lepo. Nepremično sem jo gledal, presunila me je na poseben način. Pa glej spaka! Naenkrat se je zgodilo nekaj, kar je prekinilo hrupno veselje družbe. Neki maček je ušel iz kletke; bil je muc prve lju-bimske igralke in ta je začela klicati vse na pomoč. Vse je drlo za njim; maček pa, divji ko gospodinja, se je izmuznil iz rok in skakal; vse mu je dobro služilo za skrivališče; končno pa, ko je videl, da mu slede povsod, je splezal na ja-drenik. • Gospa Klariča (njegova gospodinja) je bila na tem, da se onesvesti. Neki mornar spleza kvišku, da bi ga prijel, toda maček skoči v morje in utone. Videti bi morali zdaj obup njegove gospodinje! Hotela bi ubiti vse živali, ki bi jih videla in vreči celo svojo služkinjo v grob svojega ljubljenega muca. Toda vsa družba se postavi v bran za ubogo dekle, in prepir je postal splošen. V najlepšem trenutku pride ravnatelj; smeje se in šali, boža užaloščeno damo, ki se končno tudi sama začne smejati, in — ubogi maček je bil pozabljen. CARLO GOLDONI Rodil sc jo v Benetkah 25. februarja 1707. Ni imel še deset let, ko je spisal svojo prvo šaloigro in dokazal tako svoj veliki pokih' z a gledališče. Ko šo ga poslali v Rimini, d« bi obiskoval licej, je zbežal z družbo prija teljev in se odpravil v Chioggio, kjer je ži vela njegova družina. Lotil se je nato zopet študija v mestu Pavia v Ghislerijevem zavodu, da bi se pripravil za pravnika. Bil Je pa izključen, ker Je zložil satiro «Il Colosso» na pavijska dekleta. l’re živel je nato nekoliko let kot uradnik v sod nih pisarnali ter je dosegel v letu 1731. pravno diplomo v Padovi. Čutil Je pa več nagnenja za gledališče kot za sodne dvorane. Po nekolikih letih bivanja v Milanu v službi beneškega poslanika, se je vrnil 1. 1734. v Benetke z gledališko družbo Tmer, za katero je zložil mnogo šaloiger in melodram. Od njegovih Šaloiger naj omenimo: Il teatro comico, la Bottega del caffč, il Bugiardo, il Campiello, gli Innamorati, i Rusteghi, la famiglia deirÀntiquario in la Locandiera. Poleg neštetih del nam je zapustil žaloigrc, tragikomedije, satire in svoj življenjepis v francoščini «Memoires». iz katerega objavljamo ta prevedeni sestavek. . . . Dodici persone tra comici e nutrici, ragazzi d’ogni età, cani, gatti, . . . Dvanajst oseb izmed Igralce dve guvernantki, otroci vsake starosti, attrici, un suggeritore, un macchinista, un guardaroba, otto servitori, quattro cameriere, due scimmie, pappagalli, uccelli, piccioni, anche un agnello, proprio una vera Arca di Noò . . . iv in igralk, en šepetalec, en strojnik, en paznik za obleko, osem služabnikov, štiri sobarice, psi, mačke, opice, papige, ptiči, golobi in celo eno Jagnje: prava Noetova barka... La pagina dei giochi e dei passatempi - Stran za igre in zabavo ^Aneddoti storici Il pensiero di Pitagora sulla vita umana A Pitagora, il grande filosofo, scienziato e matematico greco, vissuto nel V secolo avanti Cristo, fu richiesto un giorno che cosa egli pensasse intorno alla vita umana. — La vita umana — rispose Pitagora — è come i giuochi olimpici: alcuni vi hanno la propria bottega e non pensano che a guadagnare, altri vi sono per combattere e aspirano alla gloria, il resto . . . non sono che spettatori. Una cattiva idea Uno scultore, volendo ingraziarsi il tiranno Dionisio, gli offrì un magnifico toro di bronzo, così fatto che, chiudendovi dentro una persona e accendendovi, sotto, il fuoco, gli urli della vittima si tramutassero in muggiti. Dionisio ammirò l'opera d'arte, ma l'idea crudele dell'artista gliene suggerì un’altra non meno crudele e più giusta: pigliatolo per un braccio e dettogli più volte «bravo, bravissimo», lo invitò cortesemente ad entrare nel toro di bronzo: — «Così — soggiunse — tu per primo farai la prova della tua invenzione». Un consiglio che vale per tutti Una volta gli Ateniesi avevano mandato ambasciatori al re Filippo di Macedonia. Costoro ritornano e si danno a magnificare le qualità di quel Re, dicendolo bello, eloquente, formidabile bevitore. — Che qualità son queste per un Re? — interrompe Demostene. — La bellezza è più adatta a una donna; l'eloquenza a un avvocato, il bere a una spugna. Le ambizioni di Pirro Pirro, il famoso re dell'Epiro, s'apparecchiava con grande entusiasmo alla sua spedizione in Italia, chiamato dai Tarantini contro i Romani. Non mai il suo amico e consigliere Cinea l'aveva visto si allegro. — Vedi? — gli diceva enfaticamente il Re, mettendolo a parte dei suoi progetti, delle sue ambizioni e della sue speranze. — Adesso noi conquisteremo l'Italia. Ricreazioni iloreali Potrà piacere a te, per una scientifica ricreazione, trovare il modo di modificare i colori dei fiori. Opera nel modo seguente: Vuota un po' d’ammoniaca in un bicchiere e ai vapori che si svilupperanno esponi i fiori. Li vedrai rapidamente cambiar colore. Su della brace ardente metti un po’ di tabacco e colloca sopra al fuoco i fiori: cambieranno colore. Adopera, invece del tabacco, lo zolfo, e le tinte ottenute saranno diverse. Fa sciogliere dei colori d'anilina e immergivi il gambo dei fiori lasciandoli qualche ora. L'anilina sarà assorbita dai fiori e i pètali prenderanno bellissime tinte. L'anilina rossa, o gialla, dà i migliori risultati. — E poi? — gli rispondeva Cinea, conservando tutta la propria calma. — Dopo l'Italia — proseguiva Pirro — abbatteremo Cartagine e conquisteremo l’Africa. — E poi? — Poi conquisteremo la Macedonia, la Grecia e gli altri paesi del mondo. — E quando avremo conquistato tutto il mondo? — Oh! allora — esclamò Pirro — noi ritorneremo al nostro regno e godremo una continua pace ... — E perchè — l’interruppe Cinea — non cominciamo subito da questo? Perchè lasciare in ultimo quel che si può avere in principio? Se Pirro avesse dato ascolto al suo ministro, non gli sarebbero toccate le batoste ch’ebbe dai Romani a Benevento. Zgodovinske anekdote Pitagorove misli o človeškem življenju Velikega grškega modroslovca, znanstvenika in matematika Pitagora, ki je živel v 5. stoletju pr. Kr., so vprašali nekoč, kaj da misli o človeškem življenju. Odgovoril jim je: «Človeško življenje je kakor olimpijske igre; nekateri imajo tam svoje prodajalne in mislijo samo na zaslužek; drugi se tam borijo in hrepene po slavi; vsi ostali... so samo gledalci.» Slaba misel Neki kipar, ki se je hotel prikupiti tiranu Dioniziju, mu je poklonil bronastega bika, narejenega tako, da so se izpremenili v muka- yywwwwwwyywyvvwyyvyyywwyw Qiochi precedenti - ^Prejšnje igre INDOVINELLO L’aeroplano UGANKA Zrakoplov ROMPICAPO GEOMETRICO TRD OREH IZ GEOMETRIJE la Soluzione I. rešitev o 6 I 0 o o «j o o r\ -o- o o c o o o I o —I— o 2a Soluzione II. rešitev o 0 o o o o o o o -o- o 0 o c ) o o o ? o SOLUTORI DEL «ROMPICAPO GEOMETRICO» «TRD OREH IZ GEOMETRIJE» SO REŠILI Piccola Italiana Pertoldi Maria Luisa Balilla Marolt Franc Giovane Italiana Pavlin Dragica Giovane Italiana Meden Tatjana Giovane Italiana Dragan Mara Avanguardista Omahen Dušan Avanguardista Požar Milan Casa del bambino ENGELMAN, LUBIANA VIA TAVČARJEVA 8 nje kriki osebe, ki so jo zaprli vanj in spodaj zakurili, Dionizij je občudoval umetniško delo, toda kruta umetnikova misel ga je navdihnila z neko drugo, ne manj kruto, a vsaj pravičnejšo. Prijel je kiparja za roko, pohvalil ga ponovno: «Vrlo, zelo vrlo,» ter ga vljudno povabil, da vstopi v bronastega bika, rekoč: «Tako boš prvi preizkusil svojo iznajdbo.» Nasvet, ki velja za vse Nekoč so poslali Atenčani svoje odposlance k macedonskemu kralju Filipu. Ko so se ti vrnili, so začeli hvaliti sijajne kraljeve lastnosti. Povedali so, da je lep, zgovoren in strahoten pivec. «Ali so to kraljevske lastnosti?» jih prekine Demosten. «Lepota pri-stoji ženi, zgovornost odvetniku, pitje pa gobi.» Pirova častihlepnost Slavni epirski kralj Pir se je odpravljal z velikim navdušenjem na svojo ekspedicijo v Italijo, kamor so ga poklicali Tarenčani proti Rimljanom. Njegov prijatelj in svetovalec Ci-nej ga ni videl še nikdar tako veselega. «Poglej,» mu je zanosno rekel kralj, ko mu je prej pojasnil svoje načrte, stremljenja in nade; «sedaj bomo osvojili Italijo.» «In potem?» vpraša Cinej popolnoma mirno. «Po Italiji,» reče Pir, «bomo premagali Kartagino in osvojili Afriko.» «In potem?» «Potem osvojimo Macedonijo, Grčijo in ostale države sveta.» «In ko bomo osvojili ves svet?» «Tedaj se pa vrnemo v svojo državo», vzklikne Pir, «in bomo uživali trajen mir.» «Zakaj pa ne začnemo pri tej?» ga prekine Cinej; «čemu prestavljati na konec to, kar imaš lahko na začetku?» Če bi bil Pir poslušal svojega ministra, bi ne doživel poraza, ki so mu ga Rimljani prizadeli pri Bene-ventu. Zabava s cvetlicami Ali bi ti bilo všeč, tako zaradi znanstvene zabave, da bi našel način, kako se izpreminjajo barve cvetic? Postopaj na sledeči način: Nalij nekoliko amonijaka v kozarec in izpostavi cvetice hlapovom, ki se razvijajo. Videl boš, kako naglo izpreminjajo cvetice barvo. Na gorečo žerjavico potresi nekoliko tobaka in postavi cvetice nad ogenj; spremenile bodo barvo. Uporabi namesto tobaka žveplo in dosežene barve bodo drugačne. Raztopi anilinove barve, vtakni v raztopino stebelca cvetic in jih pusti notri nekaj ur! Cvetice bodo vsrkale anilin in cvetlični listi bodo dobili krasne barve. Rdeč ali rumen anilin dasta najboljše rezultate. DIVIETO Dl RIPRODUZIONE Dl SCRITTI ED ILLUSTRAZIONI Ai sensi e per effetto dell'articolo 4 del R. D. L. N. 1950 del 7 novembre 1928—IV, è vietata la riproduzione degli sorlttl e delle illustrazioni contenute nel presente fascicolo, a meno che non sia stata data spedale autorizzazione. PREPOVED REPRODUKCIJI SPI80V IN ILUSTRACIJ V smislu In zaradi 4. (lena Kr. Dekr. Zak. it. 1950 od 7. novembra 1925—IV Je prepovedana reprodukcija tu objavljenih spisov In llustraolj, razen v primeru posebne pooblastitve. Direttore responsabile: LUIGI IEZZI. — Direzione: Comando Federale CILL, Viale Vittorio Emanuele III n. 28 — Lubiana. — Telefono 29-24. — Tipografia Merkur R. A. — Lubiana. Odgovorni urednik: LUIGI 1EZZI. — Ravnateljstvo Zvezno Poveljstvo CILL-a, Ulica Viktorja Emanuela III St. 28 — Ljubljana. Telefon 29-24. — Tiskarna Merkur U. d., Ljubljana. Pubblicità (prezzi per mm d'altezza, larghezza 1 colonna): commerciali L. 1.50. — finanziari, legali, cronaca L. 2.50. — Concessionaria esclusiva Unione Pubblicità Italiana S. A. Lubiana. Via Selenburg n. 1. — Tel. 24-83. ANNO LETO NUMERO ŠTEVILKA H QUINDICINALE DEI COMANDO FEDERAI! DELLA CILL * POLMESEČNIK ZVEZNEGA POVELJSTVA GILL-A Perchè corra col soffietto Alla sala del chiodetto. da v gledališče bi odšel in kak prizor lepo posnel. Quando l’atto è terminato, L’obiettivo a vuoto è andato. Ko prvi aht je bil končan, slikarjev trud je bil zaman. Però occorre rimediare Or che il bis faranno fare. Pa upa, da ko ponove, mu slika le posreči se. Agli applausi un reo buffone Viene fuor col suo barbone: Ko ploska vse, se izza vrat prikaže burkež ves bradat; Prende in pieno il poveretto E rovescia il cavalletto. zadel j e Blaža — kakšen smeh — prekucnil mu stojalo je po tleh. TITO TAPPA, l’impresario, A pregar va il buon Macario Imprezarij Tit Blamaža naprosi fotografa Blaža, Tra le quinte egli si appiatta Per tentar la posa esatta. Se med kulise Blaž postavi, na oder aparat nastavi. Stretto al petto ha un ricco mazzo Un gran lampo allor lo abbaglia E fa inchini come un pazzo. E su quello il mazzo scaglia: na prsih velik šop drži, V tem blisk močan ga oslepi, priklanja se na vse strani. vanj butne šopek in zbeži —