gla L ael »e dobi v ponatisn y prodajalni Cirilore tttjVarne. Cena 18 D, s poštnino 19J0 D. LISTEK. OžungU. Rmuui iz afriškii pragezdov. ' 4a«Ieikl tpiaal E. R. BHrroagha. — jPreredel PanlM. 3 Strah pred samoto in zapuščenostjo ga je prevzel, Kolena 90 se mu zašibila, stresel se je. Slab je še bil, par dni komaj je minilo, da je vstal iz težke bolezni, — _e moža krepkih živcev in zdravih moči bi streslo, če bi se znašel v takem obupnem položaju. Sam v strahoviti džungli, v vedni nevarnogti pred divjiini roparkami in pred morebiti še hujšimi ljudmi, nobenega človclia blizu, ki bi mu pomagal, ki bi z njim govoril, brez upa na rešitev —! Strašno je bilo! Arnot je stopil v kočo in zaklenil vrata za seboj. Vojak je bil, pogumen mož. Pa tudi najpogumnejšemu bi upadlo srce, če ga vse zapusti. Nabil je puško in jo položil poleg sebe na mizo, pripravljcn je hotel biti za vsak slučaj. "~~* ** Nalo je vzel pisin-o in ga odprl. Pisava je bila ienska. Bral je pa tole. Gospodu poročniku Arnotu! '. Upam da dobite tok moje pismo še kedaj vroke. Ne uiorem si misliti, da bi se nt-znanemu be-i lemu junaku, ki Vam je hitel na pomoč, ne posre-f &lo rešiti tudi Vas, kakor je rešil mene iz rokl- inux\. Zaupam na njegovo moč in na njegor po[ gum, zaupam pa tudi v Boga, ki n« more dopusliti, da bi našli smrt za svojo plemenitost, ki Vas je gnala v divjo džunglo jmeni na pomoč. Iskrena zahvala, gospod poroonik, za Vašo velikodušnost! Vaša dolžnka sem za vse življenje. Če se kedaj spet vrnete v svet, ne pozabite se oglasiti pri nas! čakali smo Vas teden dni. Nato pa je kapitan križarke izjavil, da se ne sme več muditi tod, in odpluli smo na Francosko. Pustili smo Vam v koči ¦živil, obleke in streljiva in drugih reči za dober mesec. Upamo da Vas do tedaj pridejo iskat. Še nekaj Vam moram sporočiti. Koča ki smo v njej stanovali, je last nekega gospoda Trzana. Zdi se da je Anglež. Vsaj listič, ki smo ga našli nabitega na vratih, je bil pisan angleški. Gospoda samega nismo nikdar videli. če pride h koči, mu prosim povejte, da se mu prisrčno zahvaljujem za njegovo gostoljubncst. Ničesar nismo pokvarili v njegovem stanovanju, še mnogo reči smo mu pustili, ki bodo koristile le njemu in Vam. Še nekaj. Če ste se sešli s tistim neznanim belim junakom, ki je rešil življenje meni in kakor upam tudi Vam, mu povejle tole: Svoje življenje mu dolgujcm. Rešil mi ga je. Čakali smo ga leden dni, pa ga ni bilo. Naj si pride po plačil-o. Povejte mu. da je Amerika moja domovina in v mestu Ballimore da stanujeva z očetom. Tambomo čakali nanj, vsikdar nam bo dobrodošel, če mu je sploh kaj na tem da bi pustil stojo džungl'0 in šel v svel. Dobri Bog naj čuva nad Vami in nad velikodušnim junakom ter vaju srečna in zdrava pripelje nazaj k vajinim prijateljem! Ine Porter.« Dolgo je strmel Arnot na nežno dekliško pi&aTo. Veselo upanje je zvenelo iz vseh vrst. Tako pač piše mlad« dekle, ki ima srce polno lepih nad, si je mislil. V resnici pa so izbrane InJne besede le slabo prikrivale prepričanje, da od odhajajočih nihče več nt verjel na njegovo vrnitev. Zakaj ga niso prišli vnovič iskat, če so bili tako za trdno prepričani, da ga je beli junak rešil? Zakaj nis« vsaj posadke pustili pri koči? Zakaj mu niso v pism« obljubili, da se vrnejo in ga poiščejo —? Arnot, častnik franocgke vojne^mornarice, je dobro vedel, da križari vsakih par tednov v teh vodah kaka bojna ladja, franeoska ali pa angleška. Niso več upali na njegovo rešitev in Inino pismo je bilo zgolj vljudnost —. Tako je premišljeval in ugibal. Morebiti vidi prečrno, si je prigovarjal, morebiti da samota in zapuičenost tlačita njegovo dušo —. Pa pomagati si ni mogeL Obup in bridlkost sta ga prevzela, vrgel se je na 1«žišče in si zakril obraz. Ura ali kaj je ininila. Tedaj je nenadoma dvignil glavo in napeto poslušal. Ali ni nekaj zaškrtalo pri vratih —? Kot bi kdo poskušal odpreti. Arnot je planil k mizi, zgrabil puško in napel petelina. Mrak se je delal, tema je bila v koči, pa videl je, kako se je premaknil zapah. Arnotu so vstajali lasje —. Vrata so se nalahno odprla. Zunaj je nekaj stalo —. Arnot je pomeril skozi špranjo ia sprožil. Ii. Arnot in Trzan zapustita kočo in potujeta v svei. Trza« je sklenil, da se vrne v džunglo med svoje SivalL Nobenega človeka noče vei srečati, ničesar noče ijv«č videti, kar bi ga spominjalo na belo dekle. Kar je sklenil, je tudi koj izvršiL Ozrl se je krog sebe. Arnot je bil v koči, vrata so bila priprta. Ne bo ga wdei. Neslišno je skočil po trati, šinil v dref je in izginil IV pragozd. Nikdar še ni potoval s tako divjo, brezobzirno naglico. čutil je, da Jbeži pred samim seboj, pred grojimi lasrnimi mislimi. Pa najsi je še tako hitel, njegove misli so bile z njim —. Globoko pod seboj je zapazil kvinjo Saboro. PlazSa se je skozi grmičje proti obrežjn. H koči gre, je pomislil. Kako si bo Arnot pomagal, če ga napade Sabora? Ali pa gorila Bolgani, ali pa levinja Numa, ali pa Šita, leopard —? Trzanu se je ustavila noga. »Kaj si, Trzan?« je glasno vprašal samega sebe. »2ival ali človek —? Ce si žival, boš storil, kar stori žival. Zapustil boš Jbetega človeka, pa če tudi pogine v džungli. Šel boš svojo pol, kamor se ti zljubi. Če si pa človek, boš branil belokožca. Tvojcga rodu je. Ne boš ga zapustil, ker te je zapustila Ine —.« Trean sc je obrnil nazaj h koči. : Vse je bilo mrtvo na obali, iem« s« je detela. _^ Kje je Arnot —? riorebitf spi. ^ Rahlo je Trzan prijel za kljuko, eisto malo je odprl vrala. Tedaj pa je počil strel, nekaj ga je udarilo ob glavo in nezavesten je padel z vrati vred y kočo. Ubogi Arnot je v svojem strahu mislil, da je planil y sobo divjak črnec, že je napel petelina, da bi vdrugič ustrelil, ko opazi v pohimraku odprtih duri, da je dozdevni napadalec bele kože. In v istem hipu je tudi spoznal svojega Trzana. Ustrelil je sv-ojega rešitelja, edinega prijatelja t divji samoti —! Z bolestnim krikom je planil k njemu, padel na kokna, mu dvignil glavo in klical njegovo ime. Nobenega odgovora ni bilo —. V divjem sliahu mu je razgalil usnjato obleko na prsih in nastavil ubo na srce. Hvala Bogu, srce je bilo, mirno in zdravo in čvrsto. Previdno je dyignil prijatelja, in ga nesel na posteljo. — Zaklenil je \iata, prižgal luč in preiskal rano. Krogla je razorala kožo na lobanji. Rana je bila odurna in velika, Trzanov obraz je bil ves s krvjo zalit, lobanja sama pa ni bila prebila. Najbrž se je onesvestil le vsled zračnega pritiska in vsled silnega udarca krogle. Arnot se je oddabjiil. Stopil je po vodo, mu lunil rano in obraz ter mu obvezal glavo. Hladna voda je Trzana kmalu spet oživila, odprl je oči ter vprašaje in iznenaden gledal Arnota. Ves vesel j« sko