Leto 4. Štev. 6. PRILOGA ZA MLADINO. 1935. junij 8.
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne duše.
Skiišavanje.
4.	Pusti, naj mirno veter piše, i če se list gene, ne misli, ka je orožje zrogatalo" (Theot. 6, 32.) Bog, naš neskončno lii-beči oča ne more dovoliti, da bi se njegova deca za driigoga volo skiišavala, kak samo zavolo toga, naj si povekšavajo za-služenja i plačilo.
„Naš sovražnik z velikim glasom kriči, a ne daj se prestrašiti. Stalno znam, da ti nikaj ne more škoditi. Zavrži ga i ne brigaj se za njega, toga ne je vreden. Kelko je kričao preti svetcom, kak velki krič je zaganjao. I ka je dosegno ? Oni so zasedli tisto mesto, štero je on, zanikojnec, zgiibo. (Sv. Frančišek Sal. Pisma 3, 5.)
5.	Kem duže trpi skušnjava, tem bole jasno je, ka si ne privolo. Sv. Frančišek Sal. pravi: „Če vrag ne henja rogatati na dveraj tvojega srca, je svedočanstvo, ka ešče ne stopo notri. Ar sovražnik tistoga grada ne napada več, šteroga je že v roke dobo. Dokeč se duša bori, je ne premagana.
6.	Ti se bojiš, da si premagan, pa si zmagao. Tvoja bojazen je od toga, ka mešaš vkup čutenje z privolenjom, domi-šlijo z voljov, čutiš skušnjavo i misliš, da si privolo. Domišlija navadno ne zavisi od vole. Sv. Oremuš je v piistini živo, a ga je njegova domišlija nasilno prestavila v plesno rimsko živlenje. Telo njemi je odrevenelo od ostroga mrtvenja, a znotraj je pa li goro ogenj poželivosti. Svetec je strašno trpo v tom groznom boji, a ne je privolo; žalosten je bio, a brez greha je ostao, kem vekša je bila skušnjava, tem vekše je postalo njegovo zasliiženje.
Sv. Frančišek Sal. piše v knigi od prave pobožnosti 4, 9: „To je popolnoma izklučeno", na tom sveti živeti tak, ka nikdar ne bi čiitili draženja strasti.
Sv. Rernat naravnost za krivi navuk drži trditev, ka človek v istom stani * lehko ostane, ar je sv. DUh Bog po viistaj sv. Joba naznano, ka človek, »nikdar ne ostane v onom istom stani". (Job. 14, 2.) To ti naj bo tiidi odgovor na to, ka od nestanovitnosti svoje duše praviš. Močno verjem najmre, ka veter strasti zmerom piše v tvojoj diiši i si zatoga volo nemiren, ali rav-notak močno verjem, da bolši deo tvoje duše nema tala v tom. Verjem, ka je tam stalno nazoča boža milošča, ka jo stalno napunjavajo tista dobra na-kanenja, štera shajajo od milošče; tam vsikdar plahoče zastava križa: tam vera, vUpanje i lubezen nepretrgano i glasno kričijo: „Živeo Jezuš".
Krščanska vojska za rešitev naše mladine.
Leta 1591. v osmini Telovoga, junija 21. je zatisno v Rimi oči nekaj nad 23 leta star mladenec, Alojzij. Za 14 let po smrti je že dobo čast oltara, postao je blaženi. Leta 1716. je prišteti k svetnikom. Leta 1729 je od sv. Materecerkve določen za pat-rona mladine. Zakaj? Bio je sin vladarske hiše i to prvorojeni.
Sv. Alojzij, prosi za mladino, da ti bo spodobna.
Njega se je tikalo po očinoj smrti vladanje v zemelskoj Časti i velikom bogastvi. Pa je zavrgo vse to i stopo med sinove sv. Ignacija loyolskoga, da postane v redi Družbe Jezušove duhovnik. Pred posvečenjom je vmro. Nakopao si je kugo, štera je te v Rimi strašno kosila, gda je betežnika na vulici najšeo, si ga djao na rame i gž neseo v bolnišnico i dvoro njemi pa drugim. Oda je kugo prestao, je ostala v njem še pliična bolezen. Vso trplenje je mirno i veselo preneso iz liibezni do Jezuša. V člo-večem slabom teli je bio čisti angeo. Smrtnoga greha nikdar ne včino, v nečistost niti v najmenšoj misli nikdar ne privolo. Naj
premaga telovno poželenje, se je bičao, pošto, pazo na poglede, se gostokrat prečiščavao i goreče častio BI. D. Marijo. Po nje-govoj smrti je Bog včino čude na njegovo priprošnjo i ž njimi glasno svedočo, da se njemi dopadne tista mladina, štera na-slediije sv. Alojzija: v ponižnosti, zmernosti, čistosti, v gostom prečiščavanji i gorečem častenji BI. D. Marije.
Predraga mladina/ Leta 1926. sem meo to veliko srečo, da sem v Cerkvi sv. Ignacija v Rimi mešuvao pri grobi, pri teli toga angelskoga mladenca, sv. Alojzija, za tebe. Proso sem za tebe, da ga naslediiješ. Včini to. Opravi pred, ali po godi sv. Alojzija 21. junija edno devetdnevnico; njemi na tast zmoli vsaki den bar edno Zdravo Marijo, vadi se v preganjanji nečistih skušnjav, zataji se v kadili i pili, pa prečisti se ednok bar v te namen v toj devetdnevnici, da dobiš sv. Alojzija pomoč, ka njemi postaneš spodobna.
Sestra Marija — Celina.
V zavodi.
Smilena gospa je poslala Germano v zavod „Nazaret" zavolo priprave na sv. obhajilo. Stara je bila 13 let. Bila je vesela, a njeno srce je napunjavala tudi žalost: znpiiščala je svoje žalostne stariše, šterim je bila v najvekšo pomoč i angeo tolažnik. Ta miseo, ostaviti domače, njoj je zadala dosta skuz, a v teh skuzah je radostno gledala Tabernakel, odked njoj pride naskori tak zaželeni, liibleni Odrešenik; približavao se je čas zavžitka eucharističnoga zedinjenja, za šterim je že od rane mladosti hrepenela, kak žedni jelen po studenci hladne vode. V zavodi so jo njene tovarišice zvale „angeo delavnice" i »angeo sladkosti".
Prvo sv. obhajilo i sv. firma.
Prišeo je končno srečni den 12. junij 1892. Na samo „Te-lovo" je prejela Germana, po navadi mirn& i srečna, z najvek-šov radostjov prvikrat v svoje prsi svojega liiblenoga Odreše-nika. Isti večer se je na posebni način posvetila Materi Mariji i pod njeno varstvo postavila vse svoje plemenite sklepe.
Malo potli je bila pri sv. fermi. Pri toj priliki so njoj dali ime Klara. To njoj je bilo nebeško znamenje njenoga bodočega zvanja za hčer sv. Klare, ar se je ob priliki prvoga sv. obhajila vroče molila k.Jezuši, naj jo vzeme za svojo zaročnico v redovnom zvanji. A prle, kak se njoj je spunila ta sveta žela, je mogla spiti grenko kupico, štero njoj je Jezuš natočo v svojoj
nezmernoj dobroti, štero je pa sprejela z zahvalnostjov.
*
Pismo dušicam, k šterim Jezuš prvikrat
prihaja.
Drago dete! Jezuš je pravo: „Jaz sem krtih živlenja. Ki k meni pride, ne bo lačen, ki meni verje, ne bo žeden." (Jan. 6, 35). Ti drago dete, dobiš zdaj k sebi prvikrat kruh živlenja. Živlenje, štero ti Jezuš prinese, je večno živlenje. Ne je to živlenje tela, to itak žive. To je živlenje dtiše, šteromi pravimo ltibezen do Boga, posvečtijoča milošča. Ki to živlenje obdrži v sebi, na veke bo Jezuša gledao v nebi. Bo vsikdar veseli, vsikdar mladi, vsik-
Jezuš je zdaj prvič prišo,	Svojga sinka, hčerkice!
V mojo dušo. Sreča vsa.	Čuvaj njima srčece,
Pa prineso v njeno hišo	Da ostane vikdar živo,
Klico žitka večnoga.	Vsikdar lepše v jakosti.
Oj ostani!	Sladki Jezuš, prosi milo
Ne ostavi	Dete to v ponižnosti.
dar zdrav, nikdar ne žalosten, nikdar ne bo nikaj trpo, bo vsikdar vido i čtio i čtito najslajše reči, i njegov de Bog, ki je neskončno lepi, bogat, sveti, pač popolen. V Bogi je vsa dobrota v neskončnoj meri i te Bog bo tvoj na veke, če ostaneš v tom živlenji, šteroga dobiš, drago dete, pri svetom prvom prečišča-vanji ali obhajili. Ostaneš pa, moj ltibi sinek i moja ltiba hčerkica v toj liibezni, če nemaš na den prvoga svetoga prečišča-vanja driige žele i prošnje, kak samo to, naj Jezuša s smrtnim grehom nikdar ne razžališ. Pred prečiščavanjom pravi zato Je-zuši: Jezuš, nikaj driigo ne želem i prosim, kak samo to, da te nikdar ne razžalim s smrtnim grehom, ka tvojega živlenja, štero
mi prineseš, nikdar ne zgubim. Po prečiščavanji pa se veseli z svojim angelom čuvarom i si etak ž njim zgučavli: Dober moj angelček, koga mi je Bog dao, da me čuvaš na dobroj poti i pripelaš k Bogi, zdaj, gda dobroga Boga mam že v svojoj duši, pazi na mene tak, ka ga nikdar ne zgubim, ka smrtno nikdar ne zagrešim. Moj Jezuš, vse mi vzemi, samo živlenja duše, ki si mi je prineso, nikdar. Vse sam pripravlen zgubiti, samo tebe nikdar ne. Dobra moja nebeška mamika, skrij me globoko pod tvoj materni plašč, ka svet i pekeo neta mogla do mene, ka bi mi vzela Jezuša. Tudi jaz sem i bom tak molo za vse vas prvo obhajance. V Jezušeki bodite vsi pozdravleni. — Stric.
Ne pij.
Alkohol v velkoj meri podkopa protistrupe v človečem teli, pa zato se alkoholika betegi hitrej primejo i teže se iz njih izkopa. Vsakši doktor lehko pove, da tisti, šteri redno pije alkoholne pijače, hitrej dobi jetiko, žmetnej preboli plučnico, kolero itd. Z ednov rečjov, njegova telovna moč je proti betegom slabša.
To nam posvedoči rusko-tiirska bojna 1. 1877-78, gda so ruski vojaki, ki so pili žganico, v velkoj meri vmirali od ran, pokeč so Turki, šterim vera ostro prepovedava vživanje alkoholnih pijač, celo od nevarnih ran ozdravili.
Tudi število mrtelnosti je pri alkoholikih vekše, kak pri abstinentih. Angleške i amerikanske živlenske zavarovalne družbe zahtevajo od tistih, ki ne pijejo alkoholnih pijač, dosta me-nje članarine, ar kak je dokazano, živejo tej duže časa.
Potovanje na Japonsko v misijone.
(Dnevnik.)
ANTOLIN AVGUŠTIN, sal. misijonar.
16. december 1934.
Danes je nedelja, Gospodov dan, prvi praznik na širokem morju. Preživeli jih bomo še veliko, vse Božične, Novo leto, sv. Tri Kralje in še tri nedelje.
Ponoči je bilo morje mirno in prav tako tudi zjutraj. Zgodaj zjutraj smo pluli v bližini raznih Grških otokov: Kefalonija, Zante in mnogih drugih manjših. Večina otokov je pusta in kamenita, toda mnogi so tudi zelo lepi, pokriti s zelenjem. Zelo lepo uspeva oljka. V daljavi so se videle tudi majhne vasi. Hišice razmetane po otokih so izgledale revno in zanemarjeno.
Sonce je bilo ves dan že precej toplo, saj tu vlada sredozemsko ali zmerno toplo podnebje. Pihal je zelo močan veter, in čeprav je bilo morje nemirno popoldan, vendar nismo mnogo občutili, ker so valovi bili kratki in so prihajali s sprednje strani. Parnik je namreč zelo dolg in mu kratki valovi ne škodujejo.
Vreme je bilo tudi zelo neredno. Spremenilo se je vsaj desetkrat. Nekaj časa je sijalo lepo, toplo sonce, kmalu je pos-
talo oblačno in megleno, končno pa je začelo deževati. Toda deževalo je le nekaj hipov in potem se je znova spremenilo. Proti večeru je nastala tako gosta megla, da je bilo temno kot ponoči, a po večerji se je spet zjasnilo, prikazale so se svetle zvezde in bledi mesec.
Danes je bila nedelja, zato smo imeli dve sveti maši. Prva je bila ob 7 s skupnim svetim obhajilom in sicer v glasbeni dvorani prvega razreda, da bi mogli biti prisotni tudi drugi popotniki katoličani in izpolniti svojo versko dolžnost. Sv. obhajilo so prejele, razen nas, še tri francoske gospe. Pri drugi sv. maši, ki je bila ob 9 uri, je bilo lepo število popotnikov in mornarjev. V vseh prisotnih je vzbudil veliko občudovanje in storil na vse zelo dober vtis neki Kitajec, zelo dober katoličan, ki je pri vsej maši klečal spredaj, v bližini oltarja, in neustrašeno, skoraj glasno molil Rožni venec.
Popoldne ni bilo nobenih nedeljskih pobožnostih in smo le v mislih prisostvovali blagoslovu z Najsvatejšim in večernicam.
Zvečer smo se nahajali zraven otoka Krete, ki še pripada k Evropskemu kontinentu in je njegov zadnji odmev. Dclgo smo zrli proti otoku, ki nas je spominjal na Evropo, na drago domovino, na drage domače, ljubljene prijatelje in znance. Ta zadnji del evropske zemlje smo pozdravili s pesmijo „Zbogom za ved.io" in se poslovili. Evropa, zemlja, kjer prebivajo naši dragi, kdaj te bomo spet videli? A Kreta in z njo vsa Evropa je molčala v tihi, črni noči in nam ni hotela odgovoriti. Vzhajajoči mesec je pa skrivnosto zašepetal: „Kadar bo Božja volja!"
17. december 1934.
Zbudil sem se zgodaj in se podal na krov, ker sem hotel videti sončni vzhod na morju. Izbral sem dobro, kajti jutro je bilo lepo, nebo jasno brez najmanjšega oblačka in morje mirno. Svetla zarja na vzhodu, ki je postajala vedno bolj rdeča, je naznanjala, da bo sonce kmalu izšlo. Zdelo se je, kot bi ves vzhodni del neba, bil v ognji in v tem negorljivem plamenu se je počasi pokazala svetlogoreča točka, ki se je dvigala iz morske gladine in vedno bolj rastla. Morje se je začelo lesketati, kot bi bilo pokrito s srebrnimi in zlatimi ploščicami. V smeri proti vzhajajočemu soncu se je vila od ladje svetla, srebrna črta, na kateri so se odbijali sončni žarki in sonce samo tako, da jo ni bilo mogoče gledati. Tudi sonce je postalo svetlo in močno tako, da je več ni bilo mogoče opazovati. Odšel sem k sv. maši in sem bil zelo vesel, da sem videl tako krasen prizor.
Okoli poldne je veter postal močnejši in toplejši. Valovi so počasi naraščali in začeli smo se lepo zibati. Večina popotnikov in tudi misijonarji smo skoraj ves dan presedeli in preležali na sedežih na krovu. Zanimivega ni bilo nič posebnega, ker drugega nismo videli kot lepo, modro nebo in zeleno morje. Toda zvečer je znova zavladalo življenje in veselje. Z nekim tovarišem Nemcem sva dolgo po večerji igrala na
sprednjem delu ladje na kitaro in tamburico, drugi so peli kot navadno. Največkrat pojemo italijanske pesmi, včasih tudi nemške. Slovenski ali hrvatski pa pojem sam, ker sem sam Slovenec na parniku.
Predpoldan se zgodila velika nesreča za misijonarje. Eden izmed mojih tovarišev, ki je namenjen na Japonsko, bi se skoraj ubil. Šel je po hodniku in se hotel izogniti enemu služabniku, ki je čistil neka nizka vrata. Po neprevidnosti se ni dovolj pri-pognil, temveč je še malo poskočil in na ta način udaril z glavo ob neki železni tram in nato še padel ter si razbil glavo na treh mestih. Rane so bile tako velike, da so mu jih morali na treh mestih skup sešiti. Upamo, da ne bodo nastale kakšne komplikacije in da bo kmalu ozdravel ter mogel delovati za zveličanje duš na dalnjem Vzhodu.
18. december 1934.
Ob dveh ponoči smo prispeli v Port Said, ki se nahaja v Egiptu v Afriki ob vhodu v Sueški prekop. Vstali smo že ob štirih, se napravili in se z majnim parobrodom odpeljali na kopno proti mestu, da bi si je ogledali in da bi obiskali sale-janski zavod in bili tam pri sv. maši.
Čeprav je bilo še temno (4-5 uri), vendar smo našli po ulicah veliko zamorcev in Arabcev, ki so nam ponujali in nam hoteli prodati svoje bogastvo kot so na primer: stare razglednice, peresa, svinčniki, žnirence in razni okraski brez vrednosti. Ponujali so se nam tudi za vodnike in so vsi trdili, da znajo za salezijanski zavod, v resnici pa prav nobeden ni vedel. Praševali smo mrke stražnike, toda tudi ti niso vedeli, veliko več kot kričeči prodavači. Po dolgem iskanju in romanju iz ulice v ulico, smo vendarle dospeli do cerkvice Marije Pomočnice, ki jo opravljajo Salezijanci. Bili smo pri sv. maši in potem smo ogledali zavod. V Port Saidu imajo salezijanci italijanske ljudske in srednje šole. Vseh dijakov je 300. Zavod je zelo lep, žal, da ni salezi-janska lastnina, ampak samo v najemu.
Port Said je lepo mesto in se more primerjati s kakršnimkoli evropskim mestom. Ulice so precej ravne in široke, nekatere obdajajo palmovi drvoredi, ki dajo mestu egipčanski in vzhodni značaj. Hiše in palače so velike in imajo skoraj ravne strehe, saj snega tukaj ni nikdar. Slab vtis napravijo na tujce trgovci, ki ponujajo in vsiljujejo svoje stvari kar na ulici. Pred vsemi trgovinami arabskimi in evropskimi smo videli trgovce, ki so kriče vabili tujce in popotnike v trgovino in hoteli prev-piti eden drugega. Vsak hvali svoje stvari in podcenjuje svojega soseda tako, da pride večkrat celo do pretepe. Stražniki, ki se zde prave egiptovske, mrke piramide, imajo vedno dovolj dela. Trgovci znajo vsemogoče jezike, toda samo par besed, ki so jim koristne in potrebne pri trgovini.
Ko smo se vrnili na naš parnik, je bil že ves obdan od majhnih ladjic, motornih čolnov in parobrodov. V ladjicah so se
nahajali arabski trgovci in ponujali popotnikom, ki so se nahajali na parniku, svoje znamenitosti, posebno raznovrstne preproge. Kupec in prodajalec morata precej kričati, dokler se ne zmenita za ceno, ker je parnik zelo visok in kupci se navadno nahajajo na krovu. Ko sta se zmenila, vrže trgovec na parnik konopec, priveže nanj košarico in položi v njo prodano stvar. Prodajalec potegne navzgor košarico, vzame kupljeno stvar in vloži v njo denar ter jo spusti uavzdol trgovcu.
Z motornimi čolni in parobrodi so se pa pripeljali grški izseljenci, ki se nahajajo v Port Saidu, da bi pozdravili in počastili svojega bivšega kralja Jurija, ki je bil izgnan iz domovine pred dvema letoma in ki sedaj potuje na Vzhod na našem parniku. Dolgo so krožili okrog parnika in vzklikali svoj! „Živijo", ter nam sledili nekaj kilometrov.
(Dalje.)
Vganke.
I.	Kak se to mora razmeti, da je Jezuš kriih živlenja?
II.	Kak se mora to razmeti, da Jezuš tistoga obudi na sod-nji den, ki jej njegovo telo i pije njegovo krv?
III.	Kak se more to razmeti, da ki jej Jezušovo telo i pije njegovo krv, v Jezuši ostane, Jezuš pa v njem?
Ki vse troje pravilno reši do konca junija, dobi knigo za dar.
Rešitev vgank.
Rešitev dopunilne vganke 5. snopiča se pravilno etak glasi:
Marija, mladini zavetje si ti, če v tvojoj bližini se rada drži.
Pravilno so jo rešili: Hajdinjak Alojz, Sobota, Martinišče; Klei-ner Nikolaus, istotam; Zver Micika, Bratonci. Obečane knige dobijo v Črensovcih na uredništvi M. Lista. — Na pol so rešili samo: Vuk Gizela z Črensovec, Zver Ivan, Odranci 251. i Petek Anica, Gomilica 12. — Naj tej tudi pridejo, ar nekaj tudi dobijo za dar.
Naročnikom Marijinoga Lista, ki nemajo Novin.
„Novineu so vaš list, sad vaše zetnle, delo vaših sinov i hčer. Goreči duhovniki, diakoni, akademiki, bogoslovci i vreli krščanski gospodje sveckoga stana kak i kmečkoga je bogatijo s svojimi dopisi, pa je širijo vaši sinovje i hčere, štere ne vodi sovraštvo, nego samo lubezen. Naš pokojni apoštolski administrator Dr. Karlin Andrej, so je pismeno vsem priporočali. Zdajšnji prezvišeni knezoškof, dr. Tomažič Ivan Jožef, so veren njihov naročnik i bogati plačnik. Oni so v svojem pastirskom listi, šteroga dobijo do rok vsi duhovniki, priporočili Mar. list i prosili vas vse vernike, da bi si ga vsaka hiša naročila. Ljubljanski knezoškof dr. Rožman Gregor, so naročnik Novin. Nadškof dr. Jeglič B. Anton so mi pisali, naj vas v njihovom imeni opro-sim, da si naročite Novine. Na Kranjskom, Štajerskom, Hrvač-kom, Vogrskom, v Ažiji, v Italiji, Ameriki ma več gorečih duhovnikov naročene naše Novine.
G. Baš, profesor v Maribori piše, da so Novine najbolši list za liidstvo. G. Plečnik, arhitekt v Ljubljani, piše, da so več vredne, kak drugi spodobni listi i je nad vse hvali i priporoča. Drugi gospod piše iz Ljubljane, da ne samo za prosti narod, nego tiidi za njega so popunoma zadovoliv list. I vnogi drugi tak svedočijo. Splošna sodba gorečih duhovnikov je, da Novine s svojim diihom daleč prekosijo vnoge druge krščanske liste. Ne pišemo protiniednomikrščanskomi listi, nego samo povdarjamo sodbo dobrih duhovnikov. Ki zmore, naj ma kem več krščanskih listov, a v prvoj vrsti je duien meti, ki ž/Ve v Slov. krajini, svoj krščanski list Novine.
Dragi naročnik! Mi z edne kase, ki je pa jako siromaška, plačiijemo Novine i Marijin List i ar eden list ovoga podpira, vas prosim, ki ste li mogoči, naročite si z Mar. Listom tiidi Novine. Dobite je do novoga leta za 12 dinarov, Zglasite se pri širiteli! Ovak jako teško shajamo. Delamo vse brezplačno samo z liibezni do vaših duš, podpirajte nas, ki se skrbimo že od negda za vas.
Črensovci, na Risale 1. 1935.
KLEKL JOŽEF, duhovnik, vrednik.
CERKVENI GLASI.
85 letnica prezv. g. nadškofa, dr. Jegliča. Slovenski narod je šteo z velikov slavnostjov obhajati 85. rojstni den svojega velikoga sina, prezv. g. dr. Jeglič Antona Bonaventure, nadškofa. A svetoga živlenja starček so vse slavnosti odklonili i so v tihoj samoti z Bogom zdriiženi obhajali svoj 85 rojstni den v Gornjem Gradi. Nešteti so jih pa pozdravili, prvi med temi prezv. g. dr. Gregor Rožman, ljubljanski škof. Slovenski narod je pa zažgao krese po svojih bregaj, šterih plameni i toplota sp očivesno kazali na tisto svetlost, v štero je jubilant vodo svoj
narod i tisto liibezen, z šterov ga je vodo. Za to svetlost i to liibezen, štere smo v velkoj meri postali deležni tudi mi, sinovje Slov. krajine, se s tem zahvalimo prezv. g. dr. Jegliči, da goreče molimo za njih i v njihov namen, šteri je, da se slovenski narod trdno oklene BI. D. Marije i ž njov Presvetoga Olt. Svestva.
Eucharistični kongres v Ljubljani. Na Jezusovo slovesnost junija 28—30. pridite v Ljubljano. Nad stojezero vernikov se bo zbralo okoli presvetoga Olt. Svestva i njemi davalo hvalo za sprejete dare pa ga prosilo odpiiščenje za včinjene grehe i božega blagoslova. Pridite! Vožnja ta i nazaj okroglo 50 Din. Javite se pri svojih duhovnih pasteraj.
Novi senjsko-modruški piišpek. Sveti oča so imeniivali na spražnjeno senjsko-modruško pušpekijo dr. Burič Viktora, bogoslovnoga profesora v starosti 38 let. Mladi g. profesor si je v toj ranoj mladosti zasliižo to visoko čast s svojim pobožnim živlenjom i s svojov vučenostjov. Že kak mladi, slaboten dijak je vsaki jutro ob 5 bio pri Jezuitaj i ministrirao. Kak dijak i bogoslovec je bio s svojov pobožnostjov, kak duhovnik s svojov gorečnostjov i delavnostjov za božo čast, vsem za zgled. Njegovo geslo je: Dominus adiutor meus — Bog je moj pomočnik.
Novi svetniki. Za katoličansko vero sta mučeniške smrti vmrla na Angleškom piišpek Fischer Ivan i državnik Moi Tomaž. Oba je dala za versko osvedočenje usmrtiti protestantska angleška oblast. Dober Bog je na njihovo priprošnjo včino več čud, zato so sv. Oča 19. maja t. leta oba prišteli svetnikom. Pri toj priliki je 3000 angleških romarov privrelo v Rim i tii izrazilo vdanost i pokornost sv. Oči i se zahvalilo za vse dobro, ka so sv. Oča včinoli Cerkvi, posebno za to, ka so njihovima rojakoma podelili čast oltara.
Mlačni beogradski katoličanci. V Beogradi žive 40 jezero katoličancov. Z med teh je komaj okoli trijezero takših, ki se ravnajo po svojoj katoličanskoj diišnoj vesti. Tak piše kat. list »Glasnik beogradske nadbiskupije".
Veliki petek v Franciji je delaven den i delavec ne more v cerkev. Katoličanski delavci so letos tak obhajali Gospodove odrešilne smrti spomin, da so delo tri minute stavili.
Nizozemska. Pričakuje se, da bodo sv. Oča v kratkom dali čast oltara Nizozemci, redovniki Jezušove družbe, P. Root-haan Ivani Filipi. Te redovnik je bio 23. general jezuitskoga reda.
Pošta.
Ropoša Jožef, Grad. Ki ne namerava meti M. Lista, naj ga pošle nazaj. Nači ne smo mogoči napraviti zavolo drage poštnine. Gorplačati ne moremo, ar nemarno s kem, ovak pa neide vo.
Hozjan Ivan, Zagreb, Franj. samostan. Hvala za poz« drave tebi i č. sestram vsmiljenkam.