GNOJ in  GNOJENJE.

NAJVAŽNEJŠA NAVODILA 0 GNOJENJU, S
POSEBNIM OZIROM NA UMETNA GNOJILA.

KMETIJSKA KNJIŽNICA.

I. ZVEZEK.

SPISAL

DR. EDVARD HOTTER, '

RAVNATELJ DEŽELNEGA KMETIJSKO-KEMIJŠKEGA. PRESKUŠAL1Š.ČA
V GRADCU.

ZA SLOVENCE PRIREDILA

C. KR. KMETIJSKA DRUŽBA KRANJSKA Y LJUBLJANI.

V LJUBLJANI, 1900.

ZALOŽILA C. KR. KMETIJSKA DRUŽBA KRANJSKA. - TISK J. BLASNIKA
NASLEDNIKOV. , ...

Cena 40 vinarjev (s poštnino vred).

Gnoj in gnojenje.

Najvažnejša

o gnojenju, s posebnim ozirom

na umetna gnojila.


Spisal

dr. Edvard Hotter,

ravnatelj deželnega kmetijsko-kemijskega preskušališča v Gradcu.

Za Slovence priredila

c. kr. kmetijska družba kranjska v Ljubljani.

Ibibliothek

V LJUBLJANI, 1900k^

Založila c. kr. kmetijska družba kranjska.
Tisk J. Blasnikovih naslednikov.


Kazalo

I. O redilnih snoveh v zemlji.1

II. Zgodovinske črtice o gnojenju.5

III. Razvrstitev gnojil ..10

IV. Hlevski gnoj in gnojnica.11

a)  Goveji gnoj.13

b)  Konjski gnoj.13

c)  Ovčji gnoj  . . 14

d)  Svinjski gnoj.14

V. Poraba mestnih odpadkov, posebno človeških iztrebkov 16

VI. Poraba človeških iztrebkov na Kitajskem in Japonskem 19

VII. Gnojenje z zelenjem.23

A.  Težka zemlja.

1. Vmesna setev.25

2. Strniščna setev.35

B.  Peščena zemlja.

1. Vmesna setev.25

2. Strniščna setev.25

VIII. Umetni gnoj. . . 25

IX.  Pogoji, pod kterimi učinkujejo umetna gnojila ... 29

X.  Fosforna gnojila (fosfati) . ..32

Prva skupina:

a)  Kostna moka.32

b)  Tomasova žlindra.34

c)  Rudninski fosfati in koproliti (okameneli odpadki) 35

d)  Gvanski fosfati.35

Druga skupina:

Superfosfati.35

XI.  Dušičnata gnojila.37

Prva skupina (živalski odpadki).38

a)  Zmleta posušena kri.39

b)  Mesna moka.39

c)  Zmleta rogovina.40

a)  Zmleta usnjina.40

Druga skupina:

a)  Čilski soliter.40

b)  Žveplenokisli amonijak.41

XII. Dušičnata in fosforna gnojila.43

a)  Peruvsko gvano.43

b)  Ribje gvano.44

XIII. Kalijeva gnojila.44

XIV. Apnena gnojila .46

a)  Apnenec.48

b)  Živo apno.‘.48

c)  Lapor . . . . 49

d)  Malec (sadra).49

XV. O porabi umetnih gnojil.49

a)  Dušik .51

b)  Fosforova kislina.51

c)  Kalij ...  51

XVI. Na kaj mora kmetovalec pri nakupu gnojil paziti . 52

Določitev gnojilne vrednosti.55

XVII. Gnojenje žitu (pšenici, rži, ovsu, ječmenu, turščici in ajdi) 56

XVIII. Gnojenje korenjstvu in gomolju (krompirju, pesi,

repi i. t. d.).58

XIX. Gnojenje travnikov.60

XX. Gnojenje stročnicam.63

XXI. Gnojenje sadnemu drevju.64

XXII. Gnojenje oljnim rastlinam .68

XXIII. Gnojenje zelenjadi.68

XXIV.  Gnojenje vinski trti, hmelju in tobaku

Vinska trta.69

Hmelj.72

Tobak .72

XXV.  Pregled redilnih snovij v najvažnejših gnojilih (vodstotk.).

1. Hlevski gnoj.73

2. Dušičnata gnojila.73

3. Fosforna gnojila.74

4. Druga gnojila in odpadki.74

5. Kalijeva gnojila ....  75

XXVI.  Pregled srednjih žetov (pridelkov) najvažnejših kme¬

tijskih rastlin in njih važnejših sestavin .... 76

XXVII. Pregled kmetijskih rastlin in njih sporeditve pri pri¬

delovanju .78

Kratice glej na zadnji strani!

Geslo: > Poljedeljstvo je prva umetnost.
Brez njega bi ne bilo ne kupcev,
ne dvorjanov, ne kraljev, pesnikov
in modrijanov. Le to je pravo bo¬
gastvo, kar rodi zemlja Kdor svojo
zemljo zboljšuje, ta zmaguje div¬
jaštvo. Kralj Friderik Veliki.*

I.

0 redilnih snoveh v zemlji.

Najvažnejša stroka človeškega pridobitnega dela
je kmetijstvo. Kmetijstvo daje državljanom surovine za
hrano, obleko in deloma tudi za razsvetljavo; ono je
steber, na kterega se naslanjajo države.

Naloga kmetijstva je, pridelovati rastline in vzre¬
jati živali, ki služijo človeku v razne namene. Ako se
hoče kmetovalec umno baviti z gojenjem rastlin, torej
v prvi vrsti s poljedelstvom, mora natanko poznati
naravne pogoje za uspevanje rastlin, kajti od teh po¬
gojev je odvisna množina in kakovost pridelka.

Rastline potrebujejo rodovitne in skrbno obdelane
zemlje, zraka, svetlobe, zadosti toplote in vode.

Od vzajemnega delovanja teh naravnih sil zavisi
razvoj rastlin. Na podnebne razmere, na prisotnost za¬
dostne svetlobe, toplote in vlage kmetovalec ne more
vplivati ali pa le prav malo; vsled tega je in ostane
njegova glavna naloga, da s skrbnim obdelovanjem
zemlje, z izbiro najprikladnejšega semenja, s primernim
oskrbovanjem rastlin in s pravilnim gnojenjem ne samo
polju rodovitnost ohranjuje, ampak tudi množi zemlji
moč in z njo vred pridelke.

1

- 2 —

To se pa zgodi na ta način, da se zemlji vrnejo
one snovi, ktere ji je vzela žetev. Kakor hitro namreč
zemlji ne dovažamo redilnih snovij, ampak jih ji v
žetvah vedno le jemljemo, mora obubožati tudi naj-
rodovitnejša zemlja.

Nauk o gnojuobsega načela pravilnega
gnojenja, s kterim polju ohranjujemo in, če mogoče,
tudi pomnožujemo rodovitnost, pusta polja pa celo zbolj-
šujemo.

Znanstvene in dejanske izkušnje so pokazale,
kterih snovij potrebujejo rastline za svojo hrano. Rast¬
line imajo v sebi zgorljive in nezgorljive tvarine, kakor
to lahko opazujemo vsak dan pri gorenju lesa ali pri
kajenju smodke. Zgorljivo snov, ki uhaja kot plin,
imenujemo organske sestavine, nezgorljivo
snov ali pepel pa imenujemo neorganske ali
rudninske sestavine.

Organske sestavine rastlin sestoje iz ogljika,
vodika, kisika in dušika, in nastajajo iz prvin
in spojin, ki so v zraku, namreč iz dušika in ogljikove
kisline, nadalje iz sestavin vode. Mnoge rastlinske
snovi, na pr. škrob, sladkor, rastlinske kisline, slezo-
vine, tolšče, raznotere vrste voska in smole i. t. d., so
sestavljene iz ogljika, vodika in kisika. Ogljik, vodik,
kisik, dušik in žveplo se nadalje nahajajo v važnih be¬
ljakovinah (pšenični klej).

Organske snovi so poleg vode, ktere je v
zrelem semenu 12 do 15 odstotkov, v zeliščnatih rast¬
linah pa 60 do 80 odstotkov njihove teže, glavna
sestavina rastlin, in le malo odstotkov je pe-
pelnih sestavin. V rastlinskem pepelu nahajamo naj¬
imenitnejše rastlinske rudninske redilne snovi, na pr.
kalij, apno, magnezijo, železo, fosforovo in
žvepleno kislino.

Pri rastlinski rasti so torej udeležene naslednje
glavne redilne snovi: Ogljikova kislina, dušik, ki oba
dohajata iz zraka *); voda in soli redilnih snovij, kalij,

*) Zrak obstoji iz 79 prostorninskih delov dušika in 21 pro-
storninskih delov kisika; torej je 1W zraka iz 79 litrov dušika in
iz 21 litrov kisika.

— 3 —

apno, magnezija, železo, fosforova in žveplena kislina,
ktere rastlina jemlje iz tal. Železo se pri gnojitvi ne
upošteva.

Ako manjka le ena sama teli važnih re¬
dilnih snovi j, se rastline ne morejo popol¬
noma razviti. Zato je treba, ako hočemo doseči
pravo žetev, da je vseh glavnih redilnih snovij dosti,
in sicer v takem stanu, da jih korenine lahko použijejo.

Ena glavna redilna snov, ki manjka ali
je je premalo, ovira vse druge, da ostanejo
brez učinka, ali pa da ne morejo priti do
popolnega učinka. Tega najvažnejšega stavka v
nauku o gnoju, takozvanega zakona o minimu
(zakon o »najmanjši količini") mnogi kmetovalci kar
nič ne upoštevajo.

Razjasnimo ta zakon s primerom! Recimo, da je
v neki njivi, na kteri raste ječmen, obsežni 1 hektar
100 fcff dušika, 50 kg  kalija in 50 cg  fosforove kisline
rastlinam na razpolago; tedaj lahko dosežemo srednjo
žetev 25 meterskih stotov = 2500 kg  zrnja in slame,
ker za tak pridelek potrebujemo le 60 kg  dušika, 48 kg
kalija in 26 kg  fosforove kisline. Na drugi njivi, obse-
jani z ječmenom, ki meri tudi 1 hektar, imajo rastline
na razpolago na pr. 100 kg  dušika, 50 kg  kalija, toda
samo 13 kg  fosforove kisline, torej polovico potrebne
fosforove kisline. V tem slučaju dobimo navzlic pre¬
bitku dušika in kalija le polovičen pridelek v primeri
s prvo njivo. Prebitek ostalih rastlinskih redilnih snovij
ostane seveda v zemlji.

L polje.

100 kg  dušika

50 kg  kalija

50 kg  fosforove
kisline

Popolen pri¬
delek.

Za srednjo žetev
je treba:

60 kg  dušika

48 kg  kalija

26 kg  fosforove
kisline.

II. polje.

100 kg  dušika

50 kg  kalija

13 kg  fosforove
kisline

Polovičen pri¬
delek.

— 4 —

Da bo vsakdo umel, kaj se godi pri gnojenju,
zdi se nam potrebno, da kratko in lahko umevno razlo¬
žimo zakone o rastlinski hranitvi.

Sedaj že vemo, iz kterih tvarin je rastlinsko telo
sestavljeno, da rastline v to svrho jemljo ogljikovo
kislino in dušik iz zraka, vse druge redilne snovi,
torej vodo in rudninske soli, pa iz tal.

Organske rastlinske snovi se tvorijo iz ogljikove
kisline in iz vode; zeleni listi namreč jemljo ogljikovo
kislino iz zraka ter jo razkrajajo s pomočjo solnčne
svetlobe v ogljik in kisik, potem pa iz ogljika in iz
sestavin vode nastaja najprej škrob, potem sladkor,
lesna vlaknina in tolšča. To nastajanje organ¬
skih snovij iz neorganskih se pa vrši le ob
prisotnosti solnčne svetlobe, listnega zelenila, in iz
zemlje vzetih rudninskih solij.

Rastline pri tem izločujejo skozi listne reže kisik
razkrojene ogljikove kisline in voden hlap. Vodo kot
neobhodno potrebno redilno snov priskrbujejo kore¬
nine, jemljoče jo iz tal ter dovajajoče jo vsem delom
rastline. Z dvigajočim se sokom prihajajo tudi v vodi
raztopljene rudninske soli iz zemlje v rastlino. Kore¬
nine sprejemajo vodo z raztopljenimi redilnimi snovmi
s pomočjo pretenkih koreninskih las, ki pa so le na
koncih najtanjših korenin (vlaknastih 'ali sesalnih ko¬
renin). Cevkasti koreninski laski se tesno pritisnejo
na zemeljske delce, rastejo med posameznimi drobci
ter srkajo iz zemlje vodo in rudninske soli. Ob enem
izločujejo neki kisel rastlinski sok, ki topi in v se spre¬
jema v vodi neraztopne rudninske sestavine prsti. Sta¬
rejši deli korenin nimajo več kosmatin (laskov) in zato
niso več sposobni, da bi vsrkavali hrano, ampak le
dalje vodijo ono, ktero so posrkale kosmatine.

Vodni tok, dvigajoč se z raztopljenimi rudnin¬
skimi redilnimi snovmi, se imenuje hlapovni tok,
ker večji del vode izhlapi iz listov. Izhlapevanje vo¬
denih hlapov uravnavajo listni preduhi, ki se odpirajo
in zapirajo. Čim več vode izhlapevajo listi, tem več je
dovajajo korenine; na ta način dobiva rastlina hitreje
raztopljenih redilnih snovij in hitreje raste.

— 5 —

Vse druge organske redilne snovi nastajajo iz
škroba, ki se nareja v listnem zelenilu; del škroba se
namreč izpremeni v lesnino, v raztopen sladkor ali v
rastlinsko kislino, ali pa v tolščo. Drug del se spoji z
dušičnatimi in žveplenatimi spojinami in se pretvori v
beljakovine. Beljakovine pa se ne tvorijo samo v ze¬
lenih listih, ampak po vsi rastlini. Škrob, tolšča in be¬
ljakovine se rabijo za razvoj rastlinskih organov in se
v to svrho prevajajo od nastajališč na ona mesta, kjer
jih je treba.

Ta pojav, ki traja ves čas, dokler rastlina raste,
imenujemo kroženje snovij.

Neraztopne redilne snovi, kakor škrob
in beljakovine, se morajo izpremeniti v raztopne,
da morejo krožiti skozi rastlinske stanice v druge rast¬
linske dele, popke, korenine, cvete in sadove, ali pa v
shrambe za rastlinsko hrano (gomoli, čebulice, seme).

Da se more v rastlini vršiti to opisano življenje
in premikanje, morajo rastline dihati, in dihanje ob¬
stoji, kakor pri živali ali pri človeku, v gorenju, pri
kterem dohaja kisik in zgori del škroba ali sladkorja
v ogljikovo kislino, ktero potem izdiha listje.

Vsi rastlinski deli dihajo, posebno pa tisti organi,
ki se živahno razvijajo, na pr. cvetje, odpirajoči se
popki in kaleče seme. Dihanja navadno ne opazimo,
ker rastline za tvorjenje rastlinskih snovij jemljo po
več ogljikove kisline iz zraka, kakor pa je oddajajo
vsled dihanja. Bolj pride dihanje zelenih rastlin do
veljave v temi, kadar se ne tvorijo organske rast¬
linske snovi.

Pri rastlinskem dihanju se pojavlja toplota kakor
pri živali ali pri človeku, in iz toplote izvira moč za
vse življenske pojave. Ako se zabrani kisiku pristop,
onemogoči se s tem tudi dihanje, in vsi življenski po¬
javi, tvoritev in kroženje snovij, prenehajo.

II.

Zgodovinske črtice o gnojenju.

Že omikani narodi starega veka so gnojili zemljo ;
hlevski gnoj in gnoj, nabran na pašnikih, sta jim bila

— 6 —-

sredstvo za povečanje rodovitnosti tal. Pri Egipčanih
je bila živinoreja zanemarjena, ker je Nil vsako leto
polja preplavil in jih pognojil z blatom, tako da ži¬
valski gnoj ni bil potreben.

Judje so že poznali gnojenje; rabili pa niso
samo živalskih odpadkov, ampak so tudi vstiljali slamo,
da je bilo več gnoja. Tudi so zganjali živino na do¬
ločen kraj, da je s svojimi odpadki pognojila zemljo,
človeško blato pa so porabljali pod imenom „gnojilni
prah“.

Grki in Rimljani so menili, da mora zemlja
najprej mirovati, da si pridobi novih močij. Rimljani
so gnojenje s hlevskim gnojem zelo čislali; to se
razvidi iz tega, da so stavili Sterkulija med bo¬
gove, ker je baje on vpeljal rabo hlevskega gnoja. Kot
rudninski gnoj so poznali apno, lapor in lesni pepel;
tudi je bilo v navadi gnojenje z volčjim bobom (z lu¬
pino), kterega so podoravali zelenega.

Kako visoko so cenili gnoj, razvidimo lahko iz
rimskih knjig o poljedelstvu.

Tako na pr. pravi pisatelj Kolumela:

„Edino izdatno sredstvo za vsako zemljo je gno¬
jenje; na ta način se zopet povrne zemlji moč, ktero
je poprej izgubila. Troje vrst gnoja imamo; najboljši
je ptičji, za tem človeški, tretje mesto zavzema ži¬
vinski. Pa tudi med zadnjim je treba razločevati.
Oslovski gnoj je najboljši, za tem pride ovčji, potem
kozji in naposled konjski in goveji; svinjski gnoj je
najslabši.“ —

Iz tega lahko razvidimo, kako je poljedelec že
pred 2200 leti s pozornim opazovanjem prišel na pravo
pot, ne da bi bil kaj vedel o kemiji.

Tudi so polja gnojili s pepelom, in „onostran
Pada“ — pravi Plinij — „poraba pepela tako ugaja,
da ga raje rabijo, kakor gnoj vozne živine“.

Kolumela je napisal naslednje jako važne
stavke: „Velikaši v državi tožijo sedaj o nerodovit-
nosti njiv, sedaj o nestanovitnosti vremena, ki je dlje
časa neugodno vplivalo na poljščino; drugi menijo, da
je zemlja vsled prevelike rodovitnosti v prejšnjih časih
izčrpana in da je vsled tega izgubila svojo moč.“ —

— 7 —

„Toda“ — nadaljuje Kolumela »noben pameten
človek se ne bo dal prepričati, da je zemlja ostarela
kakor ljudje; nerodovitnost izvira marveč le iz našega
početja, ker poljedelstvo prepuščamo svojevoljnosti ne¬
rodnih hlapcev. 11  -

Že za časa K o 1 u m e 1 e so pridelovali samo štiri¬
kratno seme, kajti malemu kmetu je primanjkovalo po-
močkov, s kterimi bi bil mogel svojemu polju ohraniti
rodovitnost. Njive so prišle veleposestnikom v roke.
Ker so pa sužnji, seveda kakor brezplačne delavske
moči, opravljali kmetijska dela, bili so pridelki tudi
pri najmanjši porabi gnoja bogati; vender pa so bila
polja vsled stoletnega izplenjevanja zemlje zdelana in
izčrpana, in rimska država je propadla v najgroznejše
in najstrašnejše razmere, v kakeršne sploh more priti
kak narod.

V 15. in 16. stoletju so za gnojenje njiv v prvi
vrsti rabili hlevski gnoj, mešanec, gnojili so z zelenjem
in s pepelom. Še do 17. in 18. stoletja so smatrali za
pravilo, da je mrzlo zemljo treba gnojiti z gorkim,
suho zemljo pa z vlažnim gnojem itd.

V tem času so pa še zelo dvomili, jeli ne škoduje
gnojenje z gnojem v tem oziru, da smrdeči sokovi
gnojevi preidejo v pridelke, kar je trdilo mnogo mo¬
drijanov.

Vsled napredka prirodoznanstva početkom 19. sto¬
letja, posebno kemije, ki nas je poučila o sestavi,
zemlje, rastlin in zraka, so začeli pridno proučevati
tudi kemijske pojave v zemlji, nanašajoče se na kme¬
tijstvo, zakone o gnojenju, rastlinski in živalski hranitvi.

Splošno je bilo v tem času mnenje, da je spr-
stenina (črnica, humus) naj bistvenejši del
rastlinske hrane, da morejo rastline uživati le
organske snovi in da rudninske sestavine zemlje niso
redilne snovi, ampak da le pospešujejo dovajanje or¬
ganskih tvarin.

Mislili so, da je rodovitnost zemlje neizčrpna, če
si le kmetovalec prav sporedi rastline in pravilno ob¬
deluje zemljo. Mislili so, da je mogoče zemljo oploditi
neomejeno, če se le pogosto sejejo take rastline, ki v
zemlji puščajo po veliko korenin in drugih ostankov

— 8 —

in na 'ta način množe sprstenino, kakor domača in
nemška detelja.

Teorijo o sprstenini je kmalu zamenila teorija
o dušiku, ki je učila, da je vir vse rodovitnosti
dušik. Izredni uspehi, ki jih je pri gnojenju imela raba
gvana, ker je povečevala rodovitnost zemlje, so prido¬
bili dušikovi teoriji mnogo privržencev.

Veliki kemik Just pl. Libig (Liebig) je pa do¬
kazal napačnost sprsteninske in dušikove teorije ter
je dognal, da je rodovitnost zemlje odvisna od zaloge
rudninskih rastlinskih hranil, nahajajočih se v zemlji,
dočim je tvorilcev organske rastlinske snovi, ogljikove
kisline, dušika in vodene pare, dosti v zraku.

Libig je učil, da je treba zemlji povr¬
niti vse one rudninske sestavine, ktere
smo ji vzeli v žetvi (v pridelkih), ako ho¬
čemo, da nam os.tane trajno rodovitna.

Vse rastline potrebujejo istih rudninskih snovij,
toda v različni množini in ob različnem času.

Hlevski gnoj deluje vsled tega, ker ima v sebi
nezgorljive pepelne sestavine; njega učinek je odvisen
od teh tvarin.

Libig in njegova šola sta nam razjasnila pojave
rastlinske in živalske hranitve in sta tako postavila
kmetijstvo na trden znanstven temelj. Libigu gre za¬
sluga, da so kmetijstvo začeli bolj čislati in da o njem
znanstveno poučujejo na visokih šolah.

Skoro ob istem času, ko je deloval Libig, ta
veliki prenovitelj kmetijstva, so postali bolj znani
gvanski skladi južne Amerike in skladi kalijevih solij
pri Štasfurtu. Ker so se Libigovi nauki vedno bolj
razširjali, je stopilo kmetijstvo v dobo umetnega
gnoja.

Od leta 1840. do 1850. so menrh evropski kme¬
tovalci, da je gvano ono sredstvo, s kterim si polje
narede plodno. Ko je pošlo gvano, so začeli gnojiti s
človeškimi in živalskimi kostmi.*) Dočim se na Nem-

*) Velika bojišča izza Napoleonovih vojsk so dajala angle¬
škemu obrtu tvarino za izdelovanje kostne moke; tako je bilo na
pr. poslanih samo leta 1822. 330.000 meterskih stotov kostij na
Angleško!

— 9

škem gnojitev s kostmi in z gnojem, iz njih narejenim,
ni mogla udomačiti, uvozili so na. Angleško 60,000.000
stotov kostij ter so jih porabili kot umeten gnoj.

Polagoma so zasledili nove vrste gnojil, na pr.
čilski soliter, spreminjali so kosti, kostno oglje, kostni
pepel in rudninske fosfate (fosforite) s pomočjo žveplene
kisline v superfosfate in so končno spoznali, da je dobro
gnojilo žlindra (Tomasova žlindra), ki nastaja pri či¬
ščenju litega železa. Tako je nastal popolnem nov obrt,
začelo se je tvorniško izdelovanje umetnih gnojil.

Umetna gnojila ne preprečujejo samo obubožanja
zemlje na redilnih snoveh, marveč pomnožujejo pridelke,
če jih rabimo v pravi meri; istotako je mogoče, že
zelo obnemoglo in izžeto zemljo spremeniti zopet v ro¬
dovitno.

Vender tudi Libigova rudninska teorija
ni bila brez napak, ker namreč zametuje gnojenje z
dušičnatimi gnojili, ker baje rastlinam zadošča dušik,
ki je v zraku. Ko je bila prišla ta pomota na dan, je
bilo dolgo časa razširjeno nasprotno mnenje, da je
dušik v zraku popolnem brez koristi za rastline. Pa
tudi to mnenje se je pokazalo, da ni resnično. Še le v
novejšem času so znanstvene preiskave in dejanske
izkušnje dognale, kakšnega pomena je dušik v zraku,
ko so namreč razrešili zagonetko gnojenja z zele¬
nimi rastlinami.

Gnojenje z zelenimi rastlinami je bilo
znano že v davni preteklosti, in morebiti je imelo večjo
veljavo kakor dandanašji. Izkazalo se je, da so že pred
več ko 2000 leti znameniti rimski kmetovalci učili
stvari, kterih mnogi naši kmetovalci še danes ne vedo.

Tako na pr. piše rimski pisatelj Kol um el a:
„Izmed sočivja naj pride v prvi vrsti volčji bob v
poštev, ker potrebuje najmanj dela, ker je najcenejši
in izmed vsega semenja najpripravnejši za zemljo ; za
izsesana tla je volčji bob najboljši gnoj, raste pa tudi
na nerodovitnih tleli. Volčji in navadni bob, grah, leča
in grašica baje gnoje zemljo.

Verjamem, da sta volčji bob in grašica dober
gnoj, toda treba jih je pokositi zelene in podorati,
dokler še nista suha."

2

— 10 —

Leta 1881. je trdil Šulc (Schulz), posestnik
na Lupicah, da sočivje (grah, bob, leča, grašica, detelja
itd.) lahko použiva dušik iz zraka, in je je imenoval
„n a bi ral ca dušika"; nasprotno je pa imenoval
žita, krompir, peso in druge rastline, ki se ne morejo
okoriščati z zrakovim dušikom, „použivalce dušik a. “

Helriglu (Hellriegel), načelniku kmetijskega
preskušališča v Bernburgu, se je posrečilo dokazati
na podlagi uzornih znanstvenih poskusov, da metulj -
niče lahko prosti dušik iz zraka sprem i -
njajo v organske dušičnate spojine, v be¬
ljakovine, in sicer s pomočjo majhnih go-
molov, ki se jim delajo po koreninah. Ko so
to novo dušikovo teorijo spoznali, izvajali so iz nje
naslednjo, za kmetijstvo zelo važno pravilo, da namreč
metuljnice (sočivje) ne potrebujejo gnojenja z dušič-
natimi gnojili in da moremo te rastline, če jih podor-
jemo zelene, smatrati za izdatno dušičnato pogno-
jitev, ki ima vrhu tega še to prednost, da zboljšuje
zemljo s tem, da ji da sprstenine.

Odkar so po znanstvenih preiskavah pravilno raz¬
tolmačili dejstva in pojave v kmetijstvu, t. j. v obrtu,
ki se opira na porabo prirodnih sil, dejstva in pojave,
ktere so jim nudile izkušnje, prišlo je tudi kmetijstvo
do tega, da more prirodne sile preudarno porabljati v
svoje namene.

III.

Razvrstitev gnojil.

Gnojila so po svojem postanku:

1. ) živalska: hlevski gnoj, gnojnica, straniščni
gnoj, gvano (iztrebki pomorskih ptičev), kosti, kri,
mesni odpadki i. dr.;

2. ) rastlinska: zeleni gnoj (zelene rastline),
oljne prge, izločeno blato iz sladkornic, iztisnjeni sadni
ostanki itd.;

3. ) rudninska: lesni pepel, sadra (mavec), apno,
lapor, gnojilne soli (kalijeve soli iz skladov kalijevih
solij pri Stasfurtu na Nemškem in pri Kalužu v Gali¬
ciji), žveplenokisli amonijak, čilski soliter, rudninski
fosfati, (fosforiti, koproliti), blato iz ribnikov i. t. d.

— 11 —

Razločujemo tudi glavna gnojila, ki daj 6
rastlinam vse snovi, potrebne za njih življenje, vrhu
tega pa tudi dovajajo zemlji snovi, iz kterih se tvori
sprstenina, in pomožna gnojila, ki imajo le po
n ek ter e rastlinske redilne snovi in se dele, kakor so
sestavljena, v dušičnata, kalijeva in fosfornata gnojila.

Glavnim gnojilom, ki se pridelujejo v največji
množini, prištevamo hlevski gnoj, gnojnico, človeško
blato in zelene rastline.

IV.

Hlevski gnoj in gnojnica.

Gnojenje s hlevskim gnojem je najstarejše in naj-
izdatnejše, ker daje zemlji vse one snovi, kterih potre¬
buje rastlina, in ker zboljšuje zemljo zaradi slame ali
kake druge stelje v gnoju. Iz organskih snovij gno-
jevih nastaja sprstenina, ki razkraja rudninske snovi
v zemlji, tako da jih rastline lahko použivajo. Gnojenje
s hlevskim gnojem pa ne zadošča, če kmetovalec v
gnoju ne vrne zemlji vseh snovij, ktere ji je bil vzel.
Ako namreč kmet prodaja žito, živino, mleko, vino,
sadje itd., torej redilne snovi, tedaj vrača hlevski gnoj
le del redilnih snovij, in zemlja mora seveda deloma
obubožati. Ker pri nas večinoma ne dobimo toliko hlev¬
skega gnoja, da bi vse snovi nadomestil, je jasno, da
si mora kmet priskrbeti gnojil drugod, in sicer kupuje
hlevski, straniščni ali umetni gnoj.

Človek bi mislil, da kmetovalci vsaj s svojim
hlevskim gnojem tako ravnajo, daje izguba, dokler gnoj
leži neporabljen, kolikor mogoče majhna ; temu pa, žal,
ni tako, in le prepogosto vidimo, kako odteka drago¬
cena gnojnica v potoke in cestne jarke in
se poizgublja v tleh. Istotako se izgubljajo pri
slabem ravnanju z gnojem važne gnojeve tvarine, or¬
ganske snovi in dušik. Če prihaja do gnoja preveč
zraka in če se gnojni kup preveč posuši, potem izgubi
gnoj do 40 odstotkov svojega dušika; če pa dobro
paziš na gnoj, ga enakomerno raztrosaš in dobro potlačiš
in če je gnojišče primerno urejeno, znaša izguba du¬
šika Je kakih 10—20 odstotkov. Gnojišče ne sme
puščati, iz dvorišča ne sme dotekati nič vode in iz

12 —

njega ne odtekati gnojnica; gnojišče mora biti kolikor
mogoče zavarovano pred solncem in mora imeti pri¬
pravno pot za dovažanje in odvažanje.

Izgubo na dušiku povzročajo neka jako majhna
živa bitja, ki razkrajajo dušičnate organske tvarine.
To se v precejšnji meri prepreči, če se zraku za-
brani pristop v gnoj in se skrbi, da gnoj
ostane vlažen; to pa se zgodi na ta način,
da se po neprepustnem gnojišču enako¬
merno raztrosi.

Vzemimo, da ima 1 meterski stot (1 q  = 100 kilo¬
gramov) dobro oskrbovanega, ne preveč razpadlega
(podelanega) hlevskega gnoja 0’63 kg  kalija, 0’26 kg
fosforove kisline in • 0'5 kg  dušika, potem da 300 me-
terskih stotov takega hlevskega gnoja na hektar
(približno 17 voz po 10 meterskih stotov na 1 oralu)
kteri naj zadošča za 2—3 leta, zemlji redilnih snovij
v teh le množinah: 189 kg  kalija, 78 kg  fosforove kis¬
line in 150 kg  dušika.

Preiščimo, če toliko gnoja zadošča za tri leta, in
sicer za ozimno pšenico, peso in ječmen!

13 —

Iz tega je razvidno, da niti tolikšna množina
gnoja, ki jo le malokako gospodarstvo more dati vsem
njivam, ne zadošča za srednjo žetev. Treba je torej
primankljej na redilnih snoveh nadomestiti z umetnimi
gnojili, če hočemo svoja polja ohraniti rodovitna.

Koliko ima hlevski gnoj redilnih snovij v sebi,
lahko izračunamo, če vemo, iz česa je sestavljena
krma, po koliko je pokladamo, in če vemo, koliko se je
je porabilo za živalske tvarine (meso, mleko, volno).
Dobra in obilna krma daje tudi gnoj, ki ima v sebi
veliko dušika, in tako nam je mogoče z obilnim krmlje¬
njem posredno zboljšati svoje njive. V hlevskem gnoju
morajo biti trdni in tekoči iztrebki dobro pomešani;
dober gnoj naj sestoji torej iz govna, scalnice in stelje.
Sestava govna in scalnice je zelo različna; dušik in
kalij sta večjidel v scalnici, fosforova kislina in apno
pa v govnu. Vsled različne sestave govna in scalnice
tudi hlevski gnoj različno deluje.

o) Govej i gnoj.

Ta gnoj se le polagoma razkraja, ker ima veliko
vode v sebi, in se na gnojišču manj razgreje kakor
konjski ali ovčji gnoj. V zemlji deluje enakomerno in
počasi in se vzdrži v težki zemlji 3 leta, v manj
zvezni zemlji 2—3 leta. Govedo, 500 kg  težko, izločuje
na dan po 22—25 kg  svežega govna in 9—16fy scal¬
nice. Ker se na dan potrebuje 3—4 kg  stelje, napravi se
svežega gnoja vsak dan 34—45 kg,  na leto 120—160 q.

b)  Konjski gnoj.

Konjski gnoj je rahel in luknjičav, in imata
govno ter scalnica obilo dušičnatih tvarin v sebi; vsled
tega se ta gnoj v kupih hitro razkraja. Zaradi tega
ga imenujejo vroč gnoj, v nasprotju z govejim. V večji
množini ga porabljajo svežega na težki in mrzli zemlji;
v lažji zemlji se prehitro razkraja, tako da deluje le
2 leti. Konj izločuje približno po 19 do 26 kg  scalnice
in govna; k temu prideta še 2 kg  slame, torej je letni
pridelek 80 do 100 q  gnoja.

— 14 —

c) Ovčji gnoj.

Ovčji gnoj je med vsemi živalskimi gnoji najiz-
datnejši in se hilro razkraja, kakor konjski gnoj. Za¬
radi hitre razkrojitve rabijo ovčji gnoj za težka, mrzla
tla, ktera je treba zrahljati in ogreti. Za žito, krompir
in sladkorno peso ni tako dober, kakor za ogrščico,
zelenjad itd. Na ovco se računi na dan 2'/ 2  kg  trdih in
tekočih iztrebkov, s steljo vred pa 10 q  svežega gnoja
na leto.

d)  Svinjski gnoj.

O vrednosti tega gnoja, ki sodi večjidel na lahka
tla, so mnenja različna. Vrednost se namreč ravna po
krmi; splošno lahko rečemo, da je glede vrednosti enak
govejemu. Ta gnoj ima v sebi najmanj apna, kajti v
1000 delih konjskega gnoja je 2T, govejega 3T, ovčjega
3‘3, svinjskega pa le 0’8 delov apna. Prašič daje do
4 kg  iztrebkov na dan, torej vračunši l’/ 2  kg  stelje na
dan približno 20 q  svežega gnoja na leto. —

Pri delovanju hlevskega gnoja je treba vedeti,
da je dušik v govnu v težko raztopnih, v scalnici pa
v lahko raztopnih spojinah; zato se dušičnate sesta¬
vine govna razkrajajo mnogo počasneje, scalnice pa
mnogo hitreje. Fosforova kislina in kalij v hlevskem
gnoju delujeta ravno tako, kakor v umetnih gnojilih,
raztopnih v vodi.

Iz hleva odtekajoča tekočina, gnojnica, se tudi
v gnojnični jami razkraja, vsled česar se v 3 mesecih
izgubi kakih 24 odstotkov dušika. S porabo pripravnih
sredstev, kakor žveplene kisline, superfosfata, sadre,
kalijevih solij, se ta izguba zniža na 10 odstotkov.
Taka ohranitvena sredstva imajo pa za kmetovalca le
tedaj kaj vrednosti, če jih je mogoče dobiti poceni.
Najcenejši pomoček zoper razkrajanje gnojnice, žve¬
plena kislina ali hudičevo olje, se vsled nevarnosti in
jedkosti ne more rabiti splošno.

Že zgoraj smo omenili, da mora hlevski gnoj biti
vlažen, da ne izgublja dušika; to dosežemo, če ga več¬
krat primerno poškropimo. Priprosteje in primer¬
neje je, če gnoj skrbno raztrosimo in dobro
potlačimo. Tako ravnanje z gnojem je pri-

- 15 —

znano najboljše, kajti gnoj posrka vso gnoj¬
nico in ga ni treba še posebej polivati.

Hlevski gnoj in gnojnica nimata enako veliko
redilnih rastlinskih snovij v sebi (kalija, fosforove ki¬
sline in dušika), kajti hlevski gnoj, t. j. zmes trdnih
iztrebkov in slame, ima več fosforove kisline v sebi
kakor gnojnica. 100 kg  gnojnice, t. j. blizu 1 hi,  ima
namreč v sebi: 0'49 kg  kalija, 0'01 kg  fosforove kisline,
0’15 fep dušika. Jasno je torej, da prideta z gnojnico
samo kalij in dušik v zemljo, in zato gnojnica brez
fosforovega gnoja nima popolnega učinka.

Če na pr. travnike vedno gnojimo le z gnojnico,
revno na fosforovi kislini, tedaj pride sestava ruše v
nered, in detelje, ki večjidel potrebujejo fosforove ki¬
sline in kalija, polagoma izginjajo.

Kjer je torej gnojenje z gnojnico priljubljeno in
se gnojnica porablja posebej, je potrebno, pridevati ji
fosforovo kislino, in sicer najbolje v močnem superfosfatu,
ki ob enem veže hlapne amonijakove spojine in jih
ohranjuje. Bilo bi želeti, da bi se ta način ohranitve
in zboljšanja gnojnice še bolj preskusil.

Hlevski gnoj in gnojnica se na gnojišču in v
zemlji razkrajata in razpadata na razne načine; raz¬
ličnim pogojem primerno je tudi razkrajanje odmrlih
rastlin in živalij. Navedemo naj dva načina razpadanja,
ki sta velike važnosti za kmetijstvo, gnitje in solitrenje
ali nitriAkacija. Pri gnitju nastaja vsled delovanja po¬
sebne vrste predrobnih bitij, imenovanih bakterije, iz
dušičnatih tvarin (beljakovin) večjidel amonij a k in
prost dušik. Nizka toplina in suša zabranjujeta
gnitje. Tako na pr. so našli v Sibiriji pod ledom trupla
predpotopnih, tisočletja starih slonov, kterih meso se je
bilo še tako malo izpremenilo, da so je žrli psi. Suša
ovira tudi trohnenje ; jasen dokaz za to so nemaziljena
in osušena trupla, kakeršna se lahko vidijo po nekterih
cerkvenih grobnicah (na pr. v grobnici cerkve Maria-
Trost pri Gradcu).

Tudi glavni del podoranega gnojilnega zelenja in
ostankov, ostalih v zemlji od prejšnjih rastlin, tvorijo
pri trohnenju v prvi vrsti amonijak.

— 16 —

Ako se dušičnate živalske in rastlinske tvarine
razkrajajo na zraku, tedaj se zgodi to brez duha, in
to pretvarjanje imenujemo trohnenje. Če pa zrak
nima pristopa, tedaj se pojavljajo smrdeči plini, in tu
imamo pravo gnitje v ožjem pomenu, ki se raz¬
odeva z močnim smradom. V obeh slučajih se organske
dušičnate tvarine razkrajajo v amonijakove soli in v
prost dušik.

Vender dušik, izpremenjen iz organske spojine v
amonijakove soli, še ni tak, kakeršnega navadno použi-
vajo rastline. Amonijakove soli se morajo prej izpre-
meniti v solitrovokisle soli. Ta drugi pojav ime¬
nujemo solitrenje, nitrifikacij o ali nasta¬
janje solitra. Solitrovokisle soli nastajajo istotako
pod vplivom v zemlji živečih bakterij, in ta pojav se
vrši potem, če spravimo hlevski gnoj, gnojnico ali gno¬
jilno zelenje v zemljo. Če je zemlja dobro prezračena
in če je dosti vlažno in gorko, tedaj se s sodelovanjem
apna v zemlji amonijakove soli jako hitro izpreminjajo
v solitrovokisle soli.

Čim ugodnejši so pogoji za življenje solitrotvornih
bakterij, tem več solitra se naredi.

Na ta način si lahko razlagamo, zakaj dobro po¬
tlačen in vlažen gnoj, pri kterem smo rabili ohranilna
sredstva, na pr. žvepleno, fosforovo kislino in super-
fosfat, izgubi tako malo dušika. V stlačen gnoj ne more
zrak, in s tem se prepreči prezgodnje tvorjenje solitra.
Z zgoraj omenjenimi kemiškimi sredstvi se pa zelo
omejuje delovanje gnilobnih bakterij, hlapne amonija¬
kove spojine se pa pretvarjaje v neiilapne.

V.

Poraba mestnih odpadkov, posebno človeških
iztrebkov.

V dobi zadnjih 50 let se je vsled Libigovih
naukov kmetijstvo zelo izpremenilo. Mnogo evropskih
kmetovalcev je spoznalo, da gnojenje s hlevskim gnojem
ne more nadomestiti vseh zemlji vzetih rudninskih
tvarin, in so začeli kupovati druga gnojila in nadome¬
stila, da bi na ta način v okom prišli izgubi redilnih
snovij.

— 17 —

Velikanska množina umetnih gnojil, ki so jo po¬
rabili vsako leto na Nemškem, nam je jasen dokaz,
kako se nemški kmetovalci trudijo, da bi ohranili svoj
obstanek in da bi se uspešno uprli inozemskemu tek¬
movanju.

V letih 1880. do 1884. so zvozili iz inozemstva
v nemško carinsko ozemlje 29,000.000 stotov v vred¬
nosti 200,000.000 goldinarjev.

Na Nemškem so leta 1896. porabili 13 do 14 mi¬
lijonov stotov fosfatnih gnojil, v Avstriji pa komaj
desetino tega. V desetih letih je v Nemčiji poraba
štasfurtskih kalijevih gnojil poskočila od 300.000 stotov
v letu 1882. na več ko 3,000.000 stotov v letu 1891.

Dočim gre sedaj veliko milijonov v denarju, t. j.
velik del narodnega premoženja, v inozemstvo za tuja
gnojila, poizgubljajo se neštevilne množine najizdat-
nejšega gnoja, ki se nabirajo po velikih mestih, člo¬
veški odpadki ali fekalije, brez vsake porabe.
Žal, da je bilo doslej ljudem le do tega, kako bi te,
za poljedelstvo dragocene zaklade kolikor mogoče brez
smradu spravili iz mest, jih po podzemeljskih rovih
odpeljali v reke, vsled česar te onesnažujejo in razširjajo
kali nalezljivih boleznij. Po vaseh in manjših mestih,
kjer se prebivalci tudi pečajo s poljedelstvom, se člo¬
veško blato kar porabi za gnoj. V večjih mestih je pa
mogoče le prav neznaten del fekalij porabiti za naj-
bližjo okolico; večji del gre brez ozira na narodnogo¬
spodarsko važnost v izgubo.

Glavna zapreka porabi mestnih odpadkov so v
primeri z njihovo vrednostjo jako visoki stroški za
prevažanje v bolj oddaljene kraje. Treba bi bilo torej
fekalije v obližju mesta zgoščevati, oproščati jih ne¬
potrebne vode in posušen straniščni gnoj, tako-
zvano „pudreto“, oddajati kmetovalcem.

Da dobimo pojem o množini in vrednosti mestnih
odpadkov, navedemo naj nekaj števil.

Na človeka pride na leto približno kakih 500 kg
fekalij, tako da mesto, veliko kakor Gradec (120.000
prebivalcev), na leto dobiva povprečno 600.000 meter-
skih stotov fekalij, v vrednosti 300.000 gld.

3

— 18 —

Če je v fekalijah s / 4  odstotka dušika, ’/ 4  odstotka
kalija in 1 / i  odstotka fosforove kisline — kar je go¬
tovo nizko računjeno — tedaj ima 600.000 stotov fekalij
4500 stotov dušika, 1500 stotov kalija in 1500 stotov
fosforove kisline v sebi. S to množino rastlinskih živil
lahko dosežemo srednjo pšenično žetev na polju, ki
meri 3330 hektarjev.

Razven fekalij so kuhinjski odpadki, posebno kosti,
bistven del mestnih odpadkov. V Gradcu se na leto
nabere približno 120 vagonov == 12.000 stotov kostij,
ki imajo v sebi 240.000 kilogramov fosforove kisline.
Ta množina zadošča za srednji pridelek pšenice na
7000 hektarjih (12.000 oralih). Iz teh števil razvidimo,
kako velike množine rastlinskih redilnih tvarin za
vselej izginejo v mestu.

Kdor prebira Justa pl. Libiga „Znan-
stvena pisma o novem kmetijstvu“, se lahko
prepriča, da on najbolj ceni naravna gnojila,
kajti pravi: „Poznam način, kako svojim njivam lahko
ohranimo rodovitnost za zmiraj; če se bodemo dosledno
držali tega sredstva, izda nam več kakor kterokoli
drugo. To sredstvo obstoji v naslednjem:

Vsak kmetovalec, ki pelje v mesto vrečo žita ali
stot repe, krompirja i. t. d., bi moral, kakor to delajo
kitajski kuliji, iz mesta polju pripeljati ravno toliko
(če je mogoče, pa še več) sestavin, ktere so dotični
pridelki vzeli zemlji. Krompirjevega olupka ali slam¬
nate bilke ne sme zametati, ampak misli naj, da olupek
manjka enemu njegovih krompirjev, bilka pa enemu
njegovih klasov. Stroški za tako uvažanje so majhni
in so dobro naloženi; nobena hranilnica ni zaneslji¬
vejša in nobena glavnica ne jamči za večje dohodke.
Površje njegovega polja mu bode vsled plodovitosti
dohodke podvojilo že v 10 letih; dobival bode več rži,
več mesa in več sira, ne da bi zato potreboval več
dela in časa. Skrbi za polje se mu zmanjšajo in ne
bode ga mučil večni nemir zaradi novih in neznanih
sredstev, kterih niti ni, da bi svoje polje ohranil na
kak drug način rodovitno.

Vsi posestniki cele dežele bi morali osnovati v ta
namen društvo, da bi z združenimi močmi zasnovali

— 19 —

zavode za nabiranje človeških in živalskih iztrebkov in
da bi se dotičnim dala taka oblika, da bi jih bilo mo¬
goče razpošiljati. Vse kosti, saje in pepel (izlužen in
neizlužen), živalska kri in vsakovrstni odpadki naj bi
se nabirali v teh zavodih in naj bi se pripravljali za
razpošiljanje.

Da bi bilo to mogoče in izpeljivo, morale bi vlade
in policijske oblasti skrbeti za to, da se prepreči izguba
teh tvarin s pomočjo primerno uravnanih stranišč. To
se mora seveda že prej zgoditi, in če potem vsi kme¬
tovalci cele dežele plačujejo na leto po kroni v skupno
blagajno, bode mogoče v vseh mestih ustanoviti take
zavode, in ni dvoma, da bodo čez nekoliko let obstajali
ti zavodi brez vsakega prispevka, ako se le vsakdo
trdno odloči, dosledno ravnati se po tem navodilu."

Poraba človeških iztrebkov na Kitajskem in
Japonskem*).

Ker bi naše kmetovalce morda zelo zanimalo in
bi jim bilo koristno vedeti, kako kmetujejo najstarejši
poljedelski narodi v onem delu sveta, kjer je tekla zi¬
belka človeškega rodu, naj na tem mestu navedemo
nekoliko podatkov o poljedelstvu in gnojenju pri Ki¬
tajcih in Japoncih.

Čeprav so v Kini drugačne razmere kakor pri
nas in so Kitajci ter Japonci vsled svoje budistične
vere rastlinojedci, vsled česar ne sejejo krmskih rastlin
za klavno živino, je iz njihovih državnih zakonov raz¬
vidno, da za stalno rodovitnost polja ni potreben hlevski
gnoj, ampak da zadošča v to svrho gnojenje z zelenjem,
s človeškim blatom in z drugimi mestnimi odpadki.
Kitajci in Japonci nas uče, kako se morejo polja trajno
ohraniti rodovitna z gnojili, kakeršna so za evropsko
poljedelstvo domalega popolnem izgubljena, ohraniti
rodovitna tisočletja, od Abrama in onih časov sem, ko
so sezidali v Egiptu prvo piramido.

„Morda se bode kdo Kitajcem smejal zaradi ne-
kterih nam neumljivih narodnih posebnostij; kdor pa

*) Po Libigovem 13. »znanstvenem pismu« in po dr. Firstu
(Fiirst).

— 20 —

ta narod bolje pozna, mora priznati njegovo vztrajno
voljo, ki stremi za svojim ciljem, in njegovo neutrudno
marljivost.

Kar se tiče poljedelstva, nadkriljujejo vse sta¬
rejše in mlajše kulturne narode tako, da se najuzor-
nejše evropsko gospodarstvo ne da primerjati s ta-
mošnjimi.

S kmetovanjem se kar najskrbneje pečajo; 2 ha
zemlje popolnoma zadoščata za prehranitev ene družine,
in kdor ima 6 ha,  je že zelo imovit mož.

Izvzemši Tatarsko se na Kitajskem nikjer ne pe¬
čajo z živinorejo, ker zemljo, na kolikor ne sejejo
trgovinskih rastlin, čaja, tobaka, bombaža in dr., izključno
rabijo za pridelovanje žit in drugih pridelkov za hrano.

Na Kitajskem torej ne rabijo govejega gnoja;
poleg zelenili rastlin Kitajec ne pozna drugega gnoja,
kakor človeške odpadke; sicer skrbno nabira vse, kar
se le more na kak način porabiti za gnoj, še celo člo¬
veške lase, toda kar se tiče kolikosti in kakovosti, to
ne more priti v poštev v primeri s človeškim gnojem,
kterega Kitajci smatrajo za hranilni sok za zemljo, ki
ji daje rodovitnost.

Na Kitajskem cenijo gnoj tako zelo, da je oni
hišni prostor, kjer se nabira, najvažnejši in najlepše
opravljen.

Takih stranišč, kakeršne imamo pri nas, tam ne
poznajo ; fekalije hranijo v dobro zaprtih ilovnatih po¬
sodah, v velikih poslopjih pa v skrbno zidani in zaprti
jami. Smrad Kitajcu ni prav nič nadležen, nasprotno,
on se čudi, kako more tujec kaj tako zelo koristnega
sploh imenovati smradljivo in kako se mu more gabiti;
tako je pri bogatih in pri revnih.

Kdor je bil pri Kitajcu gost, ga  mora iz uljud-
nosti za pogoščenje s tem zahvaliti, da gre na njegovo
stranišče.

Ob vseh cestah večjih mest stoje pripravna stra¬
nišča, kjer dobe oni, ki se jih poslužujejo, (narobe,
kakor pri nas) 1—2 keša (nekako 1 / 1  vinarja), kar se
ravna po uspehu. Ob vseh cesta so pri njivah lonci v
tleh, zraven njih pa napis, ki uljudno vabi na porabo
teh posod.

— 21 —

V večjih mestih je povsodi mnogo tvornic za
pudre to, kjer suše iztrebke in jih stiskajo v kocke. —
Te kocke se jako dobro prodajajo in so razširjene ob
vseh prometnih cestah po vsi deželi. Pred porabo se
morajo v vodi razpustiti.

Vsak kmet, ki prinese svoje pridelke v mesto, se
od tam vrne z eno ali z dvema dežama fekalij, kterih
ne dobi zastonj, ampak jih kupi po navadni ceni, ali
jih pa zamenja za svoje pridelke.

Kitajec ne gnoji tal, — izvzemši rižu — ampak
rastlino, da ji da, polno gnojilno moč; žito tam tako
pridelujejo, kakor pri nas vrtne rastline; predno je
denejo v zemljo, je denejo v redko gnojnico, da se
namoči; na ta način se marsikak mrčes odvrača od
semena.

Posamezne žitne rastline vsadč po 4 palce =
10 centimetrov narazen; eno žitno zrno da pri dobri
žetvi 7 — 9 klasov in do 120 zrn.“ —

Na podoben način gnoje in obdelujejo zemljo na
Japonskem, kjer pa imajo veliko ugodnejše podnebje.

O ondašnjem poljedelstvu je poročal neki člen
kr. pruske vzhodno-azijske komisije poljedelskemu mi-
nisterstvu. Iz tega poročila naj posnamemo naslednje:
»Japonsko kmetijstvo se odlikuje po skrbnosti, s
ktero se trudijo, zemlji popolniti moč, in po tem, da
tudi nižji sloji ljudstva razumevajo in vedo ceniti vred¬
nost zadostnega nadomestila zemlji in pridnega obde¬
lovanja zemlje.

Japonci se ravnajo po enostavnem načelu, da brez
sprotnega nadomeščanja ni neprestanega pridelovanja.
Glavno nadomestilo jim je straniščni gnoj, in jasno je,
da ravnajo z njim zelo pazno.

Človeškim iztrebkom dodajo vode, in na ta način
nastalo gnojnico rabijo še le čez 2 — 3 tedne.

Japonec gleda najbolj na to, da gnoj kolikor mo¬
goče hitro porabi, da se mu ga kar najmanj mogoče
poizgubi. Zato porablja glavni gnoj tekoč; on pozna
le gnojenje povrhu, kakor setev v vrstah, in gnoji
vsaki rastlini, pa le po toliko, kolikor je treba za njen
popolen razvitek.

— 22 —

Njivo pred setvijo preorjo, na potreseno seme de¬
nejo plitvo plast mešanca in na vse to močno razred¬
čenega straniščnega gnoja.

Iz mest plove zgodaj zjutraj na tisoče čolnov,
visoko naloženih s posodami, polnimi teh dragocenih
tvarin, po mnogoštevilnih vodnih potih in dele blago¬
slov daleč po deželi.

Japonec zemljo vedno globoko obdeluje, vse pri¬
delke pa seje v vrste, nekako takole:

Sredi oktobra stoji na polju le še ajda. Med nje¬
nimi vrstami je bila spomladi po pšenični žetvi vsajena
drobna repa, a sedaj so te vrste prazne. Ves ta kakih
25 palcev široki prostor sedaj z motiko kolikor mo¬
goče globoko prekopljejo in prisujejo k ajdi, da nasta¬
nejo brazde. Sem vsejejo ogrščico ali sivi zimski grah,
pognoje na popisani način in plitvo pokrijejo z zemljo.
Ko ogrščica ali grah zraste 1 do 2 palca, požanjejo
ajdo. Nekoliko dnij potem so vrste, v kterih je rastla
ajda, zrahlane, oplete in obsejane s pšenično in z
zimsko repo. Tako vrsti sledi vrsta in celo leto žetev
na žetev vsled vmesne setve.

Japonec nas je torej v menjavanju pridelkov pre¬
hitel, ker pridelke prideluje drugega poleg drugega,
dočim jih mi pridelujemo drogega za drugim, in na ta
način različne redilne snovi v zemlji in v gnoju hkrati
izkorišča za več rastlinskih plemen. Tako vedno po¬
rablja gnoj, posebno tekočega, in se mu ga pri ležanju
nič ne poizgubi.

Ako pri nas začnemo zemljo obdelovati, navadno
začnemo s tem, da ji vzamemo 3 do 4 žetve, dokler
zemlja ne opeša. Japonec začne zemljo obdelovati še
le takrat, ko ima v gnoju glavnico, ktero lahko naloži
v zemlji, ter tudi na novo le toliko zemlje obdela, ko¬
likor je more pognojiti, čeprav je zemlja rodovitna.

Tu se nam kaže kako Japonci razumejo važnost
peljedelstva, ki se jim neprestano izplačuje! Na no¬
benem drugem primeru ne moremo tako jasno spoznati
izrednih gospodarskih zmožnostij Japonca, presegajočih
naše kmetovalce".

— 23 —

VIL

Gnojenje z zelenjem.

Že v zgodovinskem delu smo razpravljali bistvo
gnojenja z zelenjem in smo omenili, da ima polje¬
delstvo v gnojenju z zelenjem ono sredstvo,
s kterim je mogoče na najcenejši način
gnojiti zemljo z dušikom. Čilski solitrovi skladi,
ki so do sedaj dajali poljedelstvu večji del dušičnatega
gnojila, bodo vsled ogromne porabe v nekaj desetletjih
bržkone porabljeni, kakor se je zgodilo z gvanskimi
skladi. Saj so samo nemški kmetovalci leta 1895. vzeli
4,460.000 g čilskega solitra, torej skoraj polovico tega,
kar ga je potrebovalo svetovno gospodarstvo, namreč
9,463.000 q.  Treba se je pač naučiti, kako se mora
črpati iz neusahljivega vira rodovitnosti, namreč iz
dušika v zraku z zelenim gnojem, iz gnoja, nabirajočega
se v mestih, in nadalje iz amonijaka, ki nastaja kot
postranski proizvod pri raznih obrtih. Vsakdo se pri
tem prepriča, da se na ta način prihrani veliko narod¬
nega premoženja, ki gre sicer na tuje.

Država, ki se peča s poljedelstvom in ki je z
ozirom na dobavo gnojil odvisna od inozemstva ter ne
more iz svoje moči spolnjevati za zvrševanje polje¬
delstva potrebnih pogojev, izpodkopuje temelj svojemu
obstanku.

Rastline, spadajoče v razred metuljnic, kterih naj¬
važnejše so grašiče in detelje, morejo po svojih go-
moljcih na koreninah, v kterih bivajo majhna bitja, po-
uživati dušik iz zraka. Zategadelj so sposobne, iz vira,
ki poljedelca nič ne stane, iz zraka, najdragocenejšo
rastlinsko redilno snov, dušik, kopičiti v sebi, dočim
so druge rastline, na pr. žita, glede svoje potrebe du¬
šika navezane edino le na raztopne dušičnate spojine,
nahajajoče se v zemlji, in je njih razvoj v sorazmerju
z zalogo dušika v zemlji. Sedaj vemo, da za metuljnice
gnojenje z dušikom ni potrebno in da zadošča gnojenje
s kalijevimi in fosfornatimi gnojili — če je treba,
tudi z apnom — v obliki umetnega gnojenja, da se
rast metuljnic zelo pospeši. V gnojilnih rastlinah do-

— 24 —

bimo ali bogato klajo ali pa, če hočemo samo pogno¬
jiti z zelenjem, zelo poceni dušičnat gnoj.

Pridelovanje sočivja je za poljedelca tudi zaradi
tega koristno, ker imajo te rastline — drugače kakor
žito — globoko segajoče korenine in so torej sposobne,
iz globokejših zemeljskih plastij jemati redilne snovi
in zemljo pripraviti za poznejše pridelke. Nadalje me-
tuljnice, če pridejo zelene kot dušičnat gnoj v zemljo,
s svojo organsko snovjo istotako zboljšujoče vplivajo
na zemljo, kakor hlevski gnoj.

Niti pri strniščni niti pri vmesni setvi ne smemo
pozabiti pognojiti prejšnjo, oziroma varovalno rastlino
s kalijem in s fosforovo kislino (na pr. 300 kg  Toma-
sove žlindre in 600 kg  kajnita, ali 300 kg  kostne moke
in 150 kg  žveplenokislega kalija za 1 hektar), ker
metuljnice, če je zemlja dobro založena s kalijem in s
fosforovo klislino, vzamejo jako mnogo dušika iz zraka.
Čeprav niso vse metuljnice enako sposobne za gnojenje,
vender lahko rečemo, da dobimo 200 kg  dušika na l h<>,
če se posreči njih ugodno pridelovanje med drugimi
rastlinami. Najpristnejše so in največ sveže tvarine
dajo rumeni, višnjevi in beli volčji bob, ki se najbolj
priporočajo za peščena in rahla tla. Odlikujejo se pa
tudi radi tega, ker njihove korenine segajo precej glo¬
boko v zemljo (l'/ 4  m)*)  in delajo pot rastlinam, ki
pridejo za njimi.

Cela vrsta dejanskih poskusov je dokazala, da so
zmesi različnih semen stročnic (rdeča detelja z volčjim
bobom) boljše kakor čiste setve. Če končno podamo v
naslednjem kratek pregled rastlin, ki naj se zelene
rabijo za gnojenje, glede na množino potrebnega se¬
mena, glede na čas setve in kakovost zemlje, moramo
vender izrecno poudarjati, da v poljedelstvu ni nikakih
receptov, po kterih bi se mogla zemlja obdelovati kar
po enem kopitu; vsak poljedelec mora svoja tla poznati
in jih obdelovati po njih različnosti. Vsled tega da¬
jemo tu le splošna navodila.

*) Najvažnejše rastline z globoko segajočimi koreninami so:
volčji bob, seradela in čistnik; grah, grašica in bob ne segajo tako
globoko v zemljo.

— 25 —

A. Težka zemlja.

1.) Vmesna setev.

Za vmesno setev pride spomladi (početkom aprila)
v ozimino :

a) rumene detelje 12 na 1/ia;

b)  rdeče detelje 20 do 24 kg  na 1 ha;

c) švedske detelje 12 do 16 kg  na 1 ha;

d)  zmesi teli treh detelj v enakih delih 16 kg  na 1 ha.

2.) Strniščna setev.

a) Rdeče detelje 16 fe# na Iha-,  žetev v začetku
maja. Za krmo se kosi v začetku cvetja in med
cvetjem. Rastlino tudi lahko vsejemo med kako
drugo in jo porabimo za jesensko klajo ali za
gnojenje;

b) kosmate grašice, zmešane z ržjo ali z rdečo
deteljo, in sicer 30 kg  grašice, 20 kg  rdeče detelje,
oziroma 80 kg  grašice in 120 kg  rži na l ha.

B. Peščena zemlja.

1.) Vmesna setev.

a)  s er a d el e se poseje 80 kg  na 1 ha,  kadar cvete
rastlina, v ktero jo vsejemo. Jeseni jo rabimo za.
zeleno klajo ali za gnojenje;

b)  rdeča detelja s seradelo.

2.) Strniščna setev.

a)  Vo 1 čjega boba 200 kg  na 1 ha ;

b)  kosmata grašica z ržjo ali z rdečo deteljo;

c) zmes različnih vrst volčjega boba, krnskega, in
navadnega graha.

VIII.

Umetni gnoj.

Zelo pogostokrat slišiš naše kmetovalce, kteri ne
poznajo dušika, kalija in fosforove kisline, da pravijo:
»Umetni gnoj ni za nič; samo hlevski gnoj je
pravi gnoj 1“ — Naloga naša je sedaj, da natančneje
razmotrimo pomen umetnega gnoja.

4

— 26 —

Že prej smo omenili, da imajo naravna gnojila
vse za rastline važne redilne snovi v sebi in da je
njih učinek, posebno hlevskega gnoja, zaradi tega večji,
ker s svojo organsko tvarino zboljšujejo tla. To zbolj-
ševanje obstoji v tem, da pomnožujejo sprstenino v
zemlji, in je posebne važnosti za težka ilovnata ali
lahka peščena tla, ker se na ta način težka tla zrah¬
ljajo in segrejejo, lahka pa postanejo bolj zvezna. Pri
trohnenju organskih tvarin, pri nastajanju sprstenine
se nadalje razvija ogljikova kislina, ki kot ogljikovo-
kisla voda topi v njivi nahajajoče se težko raztopne
redilne snovi in jih pretvarja v tako stanje, da jih
rastline lahko sprejemajo. Dočim se človek pri eno¬
stranski in nepravilni porabi umetnega gnoja lahko
zmoti, je to pri gnojenju s hlevskim gnojem ponajveč
izključeno.

Gnojenje s hlevskim gnojem ima mnogo pred¬
nosti], pa tudi neki nedostatek. Pri gnojenju s hlev¬
skim gnojem je namreč redkokdaj mogoče povedati,
koliko ima gnojilne vrednosti v sebi in koliko redilnih
snovij bode imelo kaj učinka. Organske, dušičnate se¬
stavine hlevskega gnoja se vsled vpliva majhnih bitij
ne razkrajajo samo v hlevu in na gnojišču, ampak tudi
v zemlji, pri čemer uhaja dušik. Vsled tega torej še
ne zadošča, ako skušamo s primernim ravnanjem za-
branjevati izgubo dušika pri gnoju v hlevu in na gno¬
jišču, ampak treba se je ozirati tudi na znatne izgube
na polju, proti kterim pa nimamo pomoči. Zgodi se
torej lahko, da se z nedostatnim gnojenjem s hlevskim
gnojem doseže nepovoljen uspeh.

, Pogosto se slišijo pritožbe, da je redkokdaj mo¬
goče, dobivati toliko hlevskega gnoja, kolikor ga je
treba; še danes svetujejo, naj si pomoremo s tem,
da redimo več živine, da bomo imeli več gnoja. Tiste
modrosti gotovih praktikov, ki kmetijstvu predpisujejo,
naj proizvaja kolikor mogoče veliko gnoja, da se na¬
redi zemlja rodovitna, ki torej hočejo najtežjo obrt po¬
staviti na temelj proizvajanja gnoja, bo sedaj najbrž
konec. Obilnejše pridelovanje gnoja zahteva tudi več
krme; z njo pa se jemlje yeč redilnih snovij iz trav¬
nikov, pašnikov in njiv. Če pa kmetovalec ne more

— 27 —

kupovati krmil (otrobov ali oljnih tropin), umetnega ali
straniščnega gnoja in vračati zemlji onih snovij, ktere
je izvozil v prodani rži, živini in v drugih pridelkih
živinoreje, tedaj mu zemlja navzlic večjemu proizva¬
janju gnoja še hitreje obnemore. Nobenemu kmetovalcu
ne pride na misel, prodajati hlevski gnoj, kajti on ve,
da brez gnoja ni mogoče gojiti rastlin; ne misli pa
na to, da je vsled izvažanja rži prodal del svoje klaje
in z njo tudi del svojega hlevskega gnoja.

Živine ne smemo samo zaradi tega pomnoževati,
da bi dobivali več gnoja, ampak zaradi tega, da po-
množujemo dohodke gospodarstva.

Vsled porabe umetnih gnojil je poljedelstvo prišlo
na popolnoma nova pota. Dočim je moral prej skoro
izključno zadoščati hlevski gnoj, je sedaj postalo mo¬
goče, v gotovih slučajih s pomočjo umetnega gnoja in
gnojenja z zelenjem nadomestiti gnojenje s hlevskim
gnojem.

Umetni gnoj seveda ne sme hlevskega gnoja izpod¬
riniti, ampak naj ga dopolnjuje v onih slučajih, kadar
gnojenje s hlevskim gnojem ne zadošča.

Gnojenje s hlevskim gnojem, z umetnimi gnojili
in z zelenjem so ona sredstva, kterih naj se poslužuje
kmetijstvo; pa ne vsakega posebej, ampak vseh treh
skupaj. Na nekterih lahkih tleh, tako na severnem
Nemškem, žetve 3800 kg  rži na 1 h>i  niso nikaka redkost;
in tu se je le vsled prave porabe umetnih gnojil po¬
srečilo, pridelovati bogatejše žetve. Z umetnim gno¬
jenjem lahko dajemo zemlji one redilne snovi, bodisi
eno ali več, kterih ravno potrebuje, in moremo —
kakor je rastlina — z lahko ali s težko raztopnim
gnojem vplivati na čas rastlinske rasti. Če ima zemlja
malo fosforove kisline v sebi, tedaj to zemeljsko sesta¬
vino lahko damo rastlinam v obliki, v kakeršni jo lahko
použijejo, kot superfosfat, ali s počasnejšim učinkom v
obliki kostne moke ali Tomasove žlindre.

Takozvana umetna gnojila ali umetni
gnoji, kakor se imenujejo v nasprotju z
naravnim gnojem (hlevskim in straniščnim
gnojem) one snovi, ktere se morajo pred
porabo še v raznih strojih z različnimi

— 28 —

kemičnimi sredstvi p r e d e 1 a t i, i m a j o n a in c n,
podpirati gnojenje s hlevskim gnojeni. Vsled
tega so neobhodno potrebna, pomožna gno¬
jila, s kterimi naj se v zemlji nadomestijo one rast¬
linske redilne snovi, kterih že po naravi primanjkuje
v tleh, ali pa jih zemlja vsled žetev v večji meri
izgublja, kakor jih more nadomestiti hlevski gnoj.

Po štirih najvažnejših redilnih snoveh razloču¬
jemo naslednje skupine umetnih gnojil:

1. ) fosfornata gnojila,

2. ) dušična ta gnojila,

3. ) kalijeva gnojila,

4. ) fosfornata in dušičnata gnojila,

5. ) apnena gnojila.

Že večkrat je morda bralec nepotrpežljivo priča¬
koval, da mu obrazložimo pojme dušik, kalij in fosfo-
rova kislina ; naše mnenje je, da je tu pravo mesto za to.

Fosforova kislina nastaja pri izgorevanju
fosfora, ki je vsakemu znan od žveplenk. Tudi delajo
iz njega strup za podgane, in mnogo poljedelcev rabi
zoper krtice (voluharje) testo, pomešano s fosforom.

Kosti so sestavljene skoro izključno iz spojine
fosforove kisline in apna. Živalski iztrebki, hlevski
gnoj, vsako semensko zrno ima v sebi fosforovo kislino,
ktera je posebno potrebna za razvoj sadov (žitnih zrn,
sadja, grozdja itd.).

Tudi dušik kmetovalec že dolgo pozna. Ako pride
zgodaj zjutraj v hlev, tedaj ga hlevski vzduh zbode v
nos, in sicer ima hlevski zrak ta ostri duh od amoni-
jaka, neke dušičnate spojine, ki se razvija pri gnitju
gnojnice. Majhne množine dušika, namreč v zraku
nahajajoči se dušičnati spojini, amonijak in solitrova
kislina, pridejo z deževnico in z roso v zemljo. S pada¬
vinami pride na leto na 1 ha  zemlje kakih 10 leg  dušika.
Neusahljiv vir dušika je zrak, ki obstoji iz dušika in
kisika, iz kterega, — kakor že vemo — metuljnicc
lahko sprejemajo dušik. Dušik posebno pospešuje razvoj
bilk, listja in zelišča.

Kalij nam je istotako že star znanec, kajti vsak
kmetovalec pozna lesni pepel, ki je večinoma iz spo¬
jine kalija z ogljikovo kislino.

— 29 —

IX.

Pogoji, pod kterimi učinkujejo umetna gnojila.

Rastlinske korenine so v zemlji razpeljane na
vse strani, da použivajo redilne snovi, in morajo, ako
naj se rastline popolnoma razvijajo, v vseli plasteh
zemlje najti potrebne hrane. Rodovitnost zemlje
je torej odvisna od kolikor mogoče dobre
razdelitve redilnih snovij po zemlji in je
sorazmerna z množino rastlinske hrane v
najmanjšem delcu zemlje.

Libig pravi : „Koščica, ki tehta 2 lota = 30.000
miligramov, v kubičnem črevlju zemlje nima posebnega
vpliva na njeno rodovitnost; ako je pa teh 30.000 mi¬
ligramov fosforovokislega apna enakomerno razdeljeno
v vseh delih zemlje, tedaj zadošča za 120 pšeničnih
rastlin. Od dveh njiv, ki imata enako mnogo redilnih
snovij, je lahko ena zelo rodovitna, dočim na drugi
rastline ne uspevajo, če je rastlinska hrana razdeljena
na prvi enakomerneje kakor na drugi. 11

Tla se morajo torej tako gnojiti, da se redilne
snovi po vsi orni prsti dobro razdele, kakor da bi bila
napojena z gnojem. To bi bilo mogoče, če bi rastlinska
hranila zemljo dobro namočila, kakor dež. Dejanski do¬
sežemo to s tem, da raztresamo gnojila, ki so raz-
topna v vodi. Vsak posamezen najmanjši del gnoja
se v zemeljski vlagi raztopi, in na ta način se redilne
snovi razdele bolj enakomerno in bolje, kakor bi se
moglo to zgoditi z gnojili, ki v vodi niso rastopna,
najsi bodo še tako dobro zmleta in skrbno potresena.
Od tod izvirajo izredno ugodni in hitri uspehi super-
fosfata, čilskega solitra, žveplenokislega amonijaka,
kajnita ali žveplenokislega kalija; v teh gnojilih so
namreč rastlinske hranilne snovi raztopne in lahko
sprejemljive, in ker se te snovi v vodeni razsopini
enakomerno razširijo po zemlji, dobe korenine na ta
način povsodi potrebne hrane.

V vodi neraztopna umetna gnojila mo¬
rajo biti jako fino zmleta, kajti čim bolj so zdrobljena,
tem bolje se dajo razdeliti v zemlji. Vsak drobec ta¬
kega gnojila obleži tam, kamor je padel, in še le p o -

— 30 —

lagoma ga raztopi ogljikovokisla voda in razširja
rastlinska hranila v najbližji okolici; odtod počas¬
nejše delovanje neraztopnih gnojil. Deževnica
mora biti nasičena z ogljikovo kislino, predno more
raztopiti neraztopne apnene fosfate in jih razdeliti.
Ogljikova kislina se razvija v zemlji pri gnitju organ¬
skih snovij, rastlinskih ali živalskih (sprstenine), pri
čemer se pretvarja ogljik v ogljikovo kislino, in se
raztopi v zemeljski vlagi. Čim več je v zemlji sprste¬
nine, tem obilnejši je ta vir ogljikove kisline in tem
hitreje sprhneva kamenje v tleh in se spreminja v
ogljikovokisle soli in se tope fosfati.

Fosforova kislina, ki pride v zemljo v supertos-
fatih in se raztopi, se ne giblje lahko, ker jo takoj
vežejo apno, železni okis in glinica. To pretvorjenje
varuje fosforovo kislino, da se ne poizgubi v spodnje
plasti. Raztopnost fosfornatih gnojil, torej nima dru¬
gega namena, kakor fosforovo kislino dobro razdeliti
po vrhnji plasti zemlje.

Pri raztopnih gnojilih, ki imajo v sebi kalij (pri
kajnitu in žveplenokislem kaliju) ali pri dušičnatih
gnojih (pri čilskem solitru in žveplenokislem amonijaku)
je nevarnost večja, da bi se te soli ne sprale v spodnje
plasti in bi bile za rastline izgubljene, ter jih zemlja
ne obdrži popolnoma.

Učinki gnojitve so tudi še od tega odvisni, da
je potreba redilnih snovij ali vsote hranil, ki
so potrebna za razvoj kake rastline, v pravem raz¬
merju s potrebo zemlje do gnoja. Navedimo zgled.
Gotovo bi bilo nepotrebno, zemlji, v kteri je dosti lahko
raztopnega kalija ali fosforove kisline, dovažati še
več teh redilnih snovij. Kdor ve, da stročnice povečajo
zalogo organskega dušika v tleh, gotovo ne bode v
tem slučaju gnojil z dušikom, ampak le s kalijem in s
fosforovo kislino.

S kemijskim preiskanjem zemlje se da le dognati,
je li v kaki zemlji mnogo ali malo rastlinske hrane.
Na vprašanje, koliko je takih redilnih snovij, da jih
rastline morejo užiti, koliko časa se smejo iz zemlje
jemati dotične snovi do popolnega izčrpanja, koliko
teh snovij je treba, da je zemlja za vse pridelke ro-

— 31 —

dovitna, pa kemijsko preiskanje zemlje ne more odgo¬
voriti. Gnojenje s fosforovo kislino na pr. bode imelo
različen učinek, če je zemlja, ktero gnojimo, bogata
ali revna na ti snovi. Če srednje močno pognojimo tla,
ki imajo precej fosforove kisline v sebi, potem uspeli
ne bode tako očiten kakor na taki njivi, ki ima manj
fosforove kisline v sebi. Ker ima pa vsaka zemlja le
malo fosforove kisline v sebi, se gnojenje s fosforovo
kislino povsodi dobro obnese. Skušnja uči, da se mora
zemlja, v kteri je malo fosforove kisline, gnojiti močno,
ako naj daje dobrih pridelkov, in da se tudi še na
zemlji, ki je dobro založena s fosforovo kislino, izplača
zmerna pognojitev s to snovjo. Ni tako nujno po¬
trebno raziskavati, kakšnega in koliko gnoja potre¬
buje zemlja, ker različne rastline uspevajo pod zelo
različnimi pogoji, in torej splošno ni tako lahko izko¬
ristiti eno samo redilno snov.

Ker rastline ne použivajo redilnih snovij v enaki
meri (stročnice na pr. imajo mnogo dušika v sebi, pa
so gnojenja z dušikom najmanj potrebne), ne moremo
trditi, da rastline potrebujejo v primeri toliko gnoja,
kolikor hrane, in ravno tako tudi ni mogoče povedati,
koliko gnoja potrebuje ta ali ona rastlina, čeprav
vemo, koliko redilnih snovij ima v sebi. To je treba
določiti z gnojilnimi poskusi.

Najvažnejša zahteva je popolna nadomestitev re¬
dilnih snovij z gnojenjem; za izračunjenje dotičnih
potrebnih množin nam lahko služi XXVI. odstavek te
razprave, ki nam pove, koliko kalija, fosforove kisline
in dušika je potrebovala žetev.

Tudi s presojo in po izkušnji se pogosto da do¬
gnati, koliko gnoja je treba njivam.

Če vemo, koliko rastlinskih hranil je zemlji vzela
zadnja žetev, potem to izgubo lahko zopet nadomestimo
za prihodnjo setev. Stročnice potrebujejo v prvi vrsti,
ker nabirajo dušik, kalija in fosforove kisline, pa malo
dušika; prihodnja žetev najde v zaostalih koreninah
dosti dušika. Če za žitom sejemo kako okopavno rast¬
lino, ki zahteva veliko kalija, tedaj naj se prednici
dobro pognoji s kalijevimi solmi. Detelje morajo v

— 32 —

zemlji dobiti mnogo apna, in hirajo, če ga ni dosti,
dočim na taki zemlji žito lahko še prav dobro uspeva.

Pri presoji, koliko gnoja potrebuje ta ali ona
zemlja, se lahko opiramo tudi na njeno vlažnost. Čim
bolj je zemlja suha, tem več v splošnem potrebuje
dušika. Suha tla imajo malo sprstenine, dočim se v
vlažnih tleh sprstenina množi in z njo tudi dušik.

Težka, vlažnejša tla potrebujejo navadno manj
dušika, zato pa več fosforove kisline; za pusta tla
velja pa največ obratno.

Fosfornata gnojila (fosfati).

Vsa sirova fosfatna gnojila je treba dobro zmleti
ali razkrojiti z žvepleno kislino, da jih morejo rastline
použiti.

Ta gnojila delimo v dve glavni skupini.

Prva skupina: V vodi neraztopni fosfati, ki
delujejo počasi, a trajno. Semkaj spadajo: zmlete kosti
(kostna moka), kostni pepel in kostno oglje (črnina),
Tomasova žlindra, fosforiti (rudninski fosfati), koproliti
(odpadki predpotopnih živalij) in gvano.

Druga skupina: V vodi raztopni fosfati,
kamor prištevamo različne superfosfate.

Prva skupina.

a) Kostna moka.

Kosti domačih živalij, t. j. goveje, konjske, ovčje,
in svinjske kosti, sestoje iz klejevnate tkanine, v kteri
se nahaja fosfoiovokislo apno. Zmlete kosti so najsta¬
rejše umetno gnojilo, ki še sedaj dobro služi. V prejšnjih
časih so sirove kosti le nekoliko zmleli in so jih potem
rabili za gnojenje, sedaj pa jih prej bolj ali manj
oproste kleja ter z bencinovimi pari iz njih izvlečejo
tolščo. Zadnje delo je zelo važno, ker tolšča zadržuje
gnitje klejevine in vsled tega razkrajanje (topljenje)
fosforovokislega apna. Kosti, kterim so izvlekli tolščo,
se potem kuhajo v vodi ali se parijo v napetem vod¬
nem paru in se na ta način očistijo klejevnih organ-

— 33 —

škili tvarin. Sparjene kosti se dado potem jako drobno
zmleti; čim bolj so zmlete, tem večji je njih učinek.

Kostna moka, oproščena tolšče in kleja, ima v
sebi 30 % fosforove kisline in 1 % dušika in se veči¬
noma rabi za izdelovanje superfosfata. Tolšče, ne pa
kleja oproščena, takozvana „sirova kostna moka",
ki ima 17 do 18% fosforove kisline in 4 do 4% %
dušika v sebi, se redkokdaj rabi za gnoj, pač pa jo
mešajo s kostno moko, oproščeno tolšče in kleja, ter
tako dobivajo tretjo vrsto, „mešano kostno
moko", ki ima v sebi 22 % fosforove kisline in 3 l / 2  %
dušika.

Iz kleja, ki ga dobivamo iz kostij, izdelujejo mi¬
zarski klej, iz kostne tolšče pa milo in olje za ma¬
zanje strojev.

Izparjena kostna moka deluje počasi, a gotovo,
ker ima v sebi dvoje redilnih snovij, namreč dušik
in fosforovo kislino, in se vsled razkrojitve kleja
polagoma topi fosforovokislo apno.

V zadnjem času sta dva učenjaka trdila, da fos-
forova kislina v kostni moki, bodisi v klejnati, v ne-
klejnati ali v izparjeni, nima učinka in da sirove
kostne moke sploh ne gre prištevati fosfornatim gno¬
jilom. Fosforova kislina v kosteh po njihovem mnenju
nima večje vrednosti kakor fosforova kislina sirovih
rudninskih fosfatih.

To sta sklepala iz raznih poskusov, ki sta jih
napravila z rastlinami, gojenimi v loncih, kar pa je v
očividnem protislovju z mnogoštevilnimi poljskimi po¬
skusi in z mnogoletnimi dejanskimi izškušnjami, ki so
jih naredili kmetovalci s kostno moko. Če že sploh ne
grč, iz poskusov pri rastlinah, rastočih v loncih, skle¬
pati na gnojenje poljskih rastlin, ki vender žive v po¬
polnoma drugačnih razmerah, sta ta moža storila še to
napako, da sta poskuse, ki naj bi služili v primero
gnojilnih učinkov fosforove kisline v Tomasovi žlindri
in v kostni moki, delala pod popolnoma neprimernimi
pogoji, ker sta namreč primerjala najdrobnejšo Toma-
sovo žlindro (z drobnostno stopinjo 100) in debelo
zdrobljene kosti (z drobnostno stopinjo 20) z ozirom
na njih učinek. Z gnojilnimi poskusi na polju se je

5

- 34 —

kmalu dognalo, da je popolnoma napačno mnenje, da
kostna moka nima učinka.

Kostna moka se more povsodi, kjer priporočajo
Tomasovo žlindro, rabiti z enakim uspehom, se¬
veda pod tem pogojem, da ima fosforova kislina
v obeh gnojilih enako ceno.

Da se izognemo sitnemu prašenju pri razstresanju
kostne moke, pomešajmo jo z enako množino prsti. Pri
kupovanju je treba nadalje vselej zahtevati kolikor
mogoče fino zmleto, tolšče oproščeno kostno moko.

Kostno oglje (črnina), ki se rabi pri čiščenju
sladkornega soka, se prodaja le iz sladkornih tvornic.

Kostni pepel dohaja največ iz južne Amerike.
Tam namreč žgo v puščah, po kterih ne raste drevje,
goveje kosti mesto drv. Tudi ta sirovina je domalega
izginila iz trgovine.

b) Tomasova žlindra.

Tomasova žlidra se dobiva pri izdelovanju jekla.
Na Tomasov način je mogoče podelovati fosfornato že¬
lezo, ki je bilo prej brez vrednosti. Ta način obstoji v
tem, da se sirovemu železu pridene apna; pri izgore¬
vanju fosfora razvijajoča se fosforova kisline se spoji
z apnom, in nastali apneni fosfat se izločuje kot žlindra.

Žlindra se potem jako drobno zmelje, in v tej
obliki je jako priljubljeno fosfornato gnojilo. Tomasova
žlindra ima Ib do 20% fosforove kisline, zraven paše
50% apna iu 18% železovih in manganovih spojin v sebi.
Učinek Tomasove žlindre je odvisen od tega, kako da
je zmleta; debelo zmleta žlindra ima le majhno vred¬
nost. Fosforova kislina, nahajajoča se v Tomasovi žlindri,
v vodi ni raztopna, zato traja njen vpliv več let. Za
težka tla te žlindre ne priporočamo, pač pa za močvir¬
nata, vlažna in sprsteninasta tla; potem za travnike,
in one rastline, ki jih zelene podorjemo za gnoj. Ako
se Tomasova žlindra pomeša s kajnitom, tedaj se mora
ta zmes raztrositi v 48 urah, ker se sicer strdi kakor
cement in se da potem težko zdrobiti. Pri mnogošte¬
vilnih poskusih so našli, da se pri gnojenju z dobro
zmleto žlidro različnega izvira doseže le pol toliko
pridelkov, kolikor z enako obilnim gnojenjem s super-

— 35 —

fosfatom; ali če vzamemo za gnojilno vrednost fosfo-
rove kisline v superfosfatu = 100, potem je gnojilna
vrednost fosforove kisline v Tomasovi žlindri = 50.

Kilogram v vodi raztopne fosforove kisline v su¬
perfosfatu daje enak pridelek kakor 2 kilograma fos¬
forove kisline v Tomasovi žlidri. Velikanska poraba
Tomasove žlindre, posebno na Nemškem, prihaja odtod,
ker je bila v primeri z drugimi fosfornatimi gnojili
zelo poceni. V zadnjem času so pa tudi cene kostni
moki in superfosfatu zelo padle. Če ostanemo pri tem,
da ima fosforova kislina v Tomasovi žlindri pol toliko
učinka, kolikor v vodi raztopna fosforova kislina, tedaj
bi dva kilograma fosforove kisline v Tomasovi žlindri
ne smela več veljati kakor en kilogram v vodi raz¬
topne fosforove kisline v superfosfatu ali 2 kilograma
fosforove kisline v kostni moki pri enakih prevoznih
stroških.

c) Rudninski fosfati in koproliti (okam e -
neli odpadki).

Na Hesensko-Nasavkem, v španski pokrajini Estre-
madura, na Francoskem in v Belgiji se nahaja kamenje,
ki obstoji ponajveč iz fosforovokislega apna. Fosforove
kisline je v tem kamenju 10—30 odstotkov, kar je
odvisno od tega, odkod je kamenje.

Koproliti so okamenelo blato predpotopnih
živalij. Veliki skladi teh okamenin se nahajajo na
Angleškem, na Francoskem, v Brunšviku in na Češkem.

d) G-vanski fosfati.

To so debeli skladi fosforovokislega apna, ki
izvirajo, kakor pravi gvano, od živalij, pa se vender
razločujejo od gvana, ker nimajo dušičnatih spojin v
sebi. Ti na dušiku revni fosfati so nastali vsled izlu-
ženja gvanskih skladov z morsko vodo.

Druga skupina

S up erfosfa ti.

Libig je leta 1840. predlaga], naj bi se iz¬
datnost kostne moke zvišala na ta način, da se neraz-
topno fosforovokislo apno izpremeni v raztopno.

— 36 -

Kmetovalec Fleming na Angleškem je bil prvi,
ki je v svojem skednju izpreminjal koprolite v super¬
fosfate in je s takim gnojem na svojih poljih dosegel
najlepše uspehe. Ta Libigova ideja je bila začetek za
gnojevno industrijo.

Superfosfati se pripravljajo na naslednji način :
Sirovine (tolšče, kleja, oproščena kostna moka, kostni
pepel, kostno oglje, fosforiti in gvanski fosfati) se
razkrojijo s tem, da se jim pridene primerna množina
žveplene kisline, to se pravi: večji del sirovine, sesto-
ječe iz neraztopnega fosforovokislega apna, se pretvori
pod vplivom žveplene kisline v žveplrnokislo apno
(malec, gips) in v vodi raztopno fosforovokislo apno.
Po sirovinah razločujemo tudi različne superfosfate,
namreč superfosfat iz kostne moke, super¬
fosfat iz fosforitov in gvanski super¬
fosfat. Če superfosfate mešamo z drugimi gnojili, do¬
bimo različen mešan gnoj. Amonijakov super¬
fosfat je zmes superfosfata s žveplenokislim amoni-
jakom. Kalijev superfosfat je zmes žvepleno-
kislega kalija in superfosfata, in kali-amonijakov
superfosfat nastane, če. zmešamo kajnit, žvepleno-
kisli amonijak in superfosfat.

Vrednost superfosfata je odvisna od tega, koliko
v vodi raztopne fosforove kisline ima v sebi. Da su¬
perfosfat hitro deluje, povzroči to, ker se superfosfatovi
delci v deževnici raztope in se dobro razširijo na vse
strani. Superfosfati, ki se rabijo jeseni ali spomladi
ter se plitvo podorjejo ali globoko podvlečejo, so pri¬
merni za vsako zemljo; posebno za rahlo in težko,
manj za peščeno, ker iz te dež ipere v vodi raztopno
fosforovo kislino in jo splavi v spodnje plasti. Z edino
izjemo kislih močvirnih tal, na kterih naj se rabi le
To maso va žlindra, se je gnojenje s superfosfatom
skoraj na vsaki zemlji jako dobro obneslo. Kadar izbi¬
ramo gnojila, moramo misliti na čas razvoja one rast¬
line, kteri hočemo gnojiti, in bodemo torej sočnim rast¬
linam, ki hitro rasto, kakor okopavinam in sočivju,
gnojili s superfosfatom; tudi bomo rast rastlin v mr-
zlejših krajih pospeševali s superfosfatom. Že prej smo
dokazali, da ne zadošča samo gnojenje s hlevskim

— 37 —

gnojeni, če hočemo nadomestiti vsa ona rastlinska hra¬
nila, ki smo jih vzeli iz tal s 3kratno žetvijo. Največ¬
krat primanjkuje fosforova kislina, ker je ima večina
naših njiv zelo malo.

Ako pognojimo s 300 stoti hlevskega gnoja za
tri leta, tedaj pride za vsako leto 25 kilogramov fos-
forove kisline na 1 hektar; vsako leto pa izgubi njiva
v srednje obilni žetvi 30 do 60 kg  fosforove kisline.
Porabo superfosfata je torej zelo priporočati, in sicer
30 kilogramov v vodi razstopne fosforove kisline na
1 hektar vsako leto, da ostane zemlja rodovitna. Su-
perfosfat je treba spraviti v zemljo neposredno pred
setvijo, ali še bolje 8 dnij poprej. Superfosfati se ne
smejo mešati s Tomasovo žlindro, z apnom in z lesnim
pepelom, ker tako izgube na svoji moči.

XI.

Dušionata gnojila.

Dušik je najvažnejša rastlinska sestavina, kajti
za tvorjenje rastlinskih stanic je potrebna neka dušič-
nata snov, beljak. Čim več beljakovine se razvije,
tem bujneje raste rastlina. Vira, iz kterih rastline
dobivajo dušik, sta zrak, iz kterega ga dobivajo kot
plin, in pa zemlja, iz ktere ga dobivajo v obliki soli-
trovokislih ali amonijakovih solij. Dušik vedno
kroži v naravi. Prosti dušik jemljd stročnice iz
zraka s pomočjo gomoljčnih bakterij in ga pretvarjajo,
kakor dušičnate soli iz ta], v dušičnato rastlinsko tva¬
rino, ktero v krmi dobivajo živali in ki potem pomaga
tvoriti živalsko telo. Potem, kadar rastlina in žival
pogineta, se organski dušik zopet povrne v zemljo;
tam se vsled trohnenja in gnitja razkroji in se spre¬
meni večinoma v raztopne dušičnate soli, deloma v
prosti dušik. Dušičnate soli so drugim rastlinam za
hrano, prosti dušik se pa zopet vrne v zrak.

Ker je dušik najdražja redilna snov, je kmetij¬
stvu glavna naloga, dušikove vire primerno izkoristiti.
8 stročnicami lahko vjamemo zračnega dušika, in do¬
bivamo iz tega vira dušik po jako nizki ceni; s tem,
da skrbno ravnamo s hlevskim gnojem in nabiramo

— 38 —

dušičnate odpadke, pridobimo znatno zalogo dušika v
gospodarstvu, in šele potem, če ta zaloga ne zadošča,
bo treba misliti na nakup primanjkujočega dušika v
umetnih gnojilih.

Pri gospodarstvu gre precej dušika v izgubo:

1. ) zaradi tega, ker se dušičnate soli stopč in
potem pronicajo v spodnje zemeljske plasti.

Ta nevarnost je naj večja pri gnojenju s solitrom,
ker ga zemlja ne veže in ker polagoma izgine v
odtekajoči se vodi; pri gnojenju z žveplenokislim amo-
nijakom in z organskim dušikom (gnojenje z zelenjem)
pa veže zemlja ves amonijak — tistega, ki je že razvit,
in tistega, ki se na novo razvija — in ga izpreminja
v soliter.

2. ) Drugi vzrok, da gre dušik v izgubo, pa ob¬
stoji v delovanju bakterij, ki razkrajajo organsko du-
sičnato snov tako, da ne nastajajo dušičnate spojine
(amonijakove soli ali soliter), ampak prost dušik, ki
uhaja v zrak in je za rastline izgubljen. Tudi soliter
uničujejo te bakterije.

Izguba na dušiku vsled špranja v spodnje plasti
je največja v predorni zemlji, ker je v takih tleh učinek
bakterijskega delovanja največji.

Dušičnata gnojila delimo tudi v dve glavni sku¬
pini, namreč:

1. ) v vodi neraztopna gnojila; semkaj
spadajo: zmleta posušena kri, zmleta rogovina, mesna
moka in zmleta usnjina;

2. ) v raztopna gnojila: čilski soliter in žve-
plenokisli amonijak.

Prva skupina.

Živalski odpadki.

Predelovanje živalskih odpadkov je ravno tako
pomanjkljivo in nepopolno, kakor smo to videli pri
mestnih odpadkih. Živalski odpadki, nabirajoči se v
klavnicah manjših mest, se ali poizgube, ali pa se ne
porabijo za gnoj v kmetijstvu. Mnogo živalij, ki pogi-

— 39 —

nejo, moramo vsled predpisov zdravstvene oblasti za¬
kopati s kostmi in s kožo vred, čeprav bi jih laže
bolj gotovo naredili neškodljive in razkužili, če bi jih
porabili za gnoj. Načini, kako se živalski ostanki iz-
preminjajo v gnojila, so namreč taki, da se gotovo
uničijo vse nalezljive kali dotične bolezni, ki je ugo¬
nobila žival.

a) Zmleta posušena kri.

Kri zaklanih živalij se nabira v kadeh, kjer se
sesede vsled vodne pare, ki se napelje vanje. Krvna
sirotka se izpusti, ostala sesedla snov pa se v sušil¬
nicah oprosti preobilne vode in se potem fino zmelje.
Zmleta kri je rdečkastorjave barve in ima 10 do 12%
dušika in ’/ 2  do 1 % fosforove kisline v sebi. V no¬
vejšem času priporočajo neki drug način, kako je mo¬
goče brez kuhanja kri izpremeniti v droben in suh
prah. Krvi je treba pridejati 3 % živega apna, in potem
se takoj strdi v pogačo, ki razpade v prah, ko se po¬
suši. Ta način je vedno mogoče porabljati, in je po¬
sebno pripraven za one kmetovalce, ki si hočejo pri-
lično sami napraviti dober dušičnat gnoj.

V mnogih klavnicah (na pr. v Gradcu) predelu¬
jejo kri na nekoliko drugačen način, da dobivajo iz
nje beljakovec. Kri se najprej vjame v cinaste posode,
in te se puste, da mirno stoje; kri se sesede in se
loči v krvno pogačo (krvna telesca in vlaknovec) in v
sokrvco (serum) ali beljakovec. Krvno pogačo na to
razrežejo v kose, in te denejo v sita, da se odteko;
odtekli beljakovec posuše. Posušen beljakovec rabijo
v fotografiji in pri tiskanju tkanin. Ostala krvna po¬
gača se pa posuši in zmelje. Tudi kri mora biti jako
drobno zmleta ; čim drobnejša je, tem hitreje se razkroji.

Krvno moko rabijo v Avstriji, žal, le redkokdaj
kot dušičnat gnoj, ampak jo izvažajo v Italijo in na
Francosko.

b) Mesna moka.

Meso pogiblih živalij se segreje z vodnim paiom.
Juha se odtoči, meso pa se posuši in zmelje. Mesna moka
je sivorjave barve in ima do 14'/ a  % dušika v sebi.

— 40 —

c) Zmleta rogovina.

Kopita, kremplji, odpadki rogovine in ribje kosti
iz strugarnic, prah iz volne se izpostavijo v parnem
kotlu napetemu vodnemu paru dveh ali treh atmoster.
Juha se odtoči, ostala tvarina pa, ki je mehka in
prožna kakor kavčuk, se posuši in nato zmelje. Čista
zmleta rogovina je sivorumena in ima kakih 13 do
14% dušika v sebi.

d) Zmleta usnjina.

Usnjeni ostanki se podobno pražijo in parijo
kakor rogovina, da se omehčajo. Pri parjenju se usnje
večinoma raztopi v nekako zdriz, tako da se ta način
ne priporoča. Zmteta usnjina je za kmetovalca zelo
majhne vrednosti, ker se v zemlji prepočasi razkraja.

Zmleta kri stoji med dušičnatimi gnojili na tisti
stopnji, kakor kostna moka med fosforovokislimi neraz-
topnimi gnojili. Neraztopna dušičnata gnojila
je vedno rabiti z neraztopnimi fosforovo¬
kislimi gnojili vred, torej kostno moko z zmleto
krvjo, nasprotno pa superfosfat s solitrom ali z žve-
plenokislim amonijakom, da se kolikor mogoče enako¬
merno razkrajajo in je enakomeren tudi učinek.

Druga skupina.

a) Čilski soliter.

V južnoameriških deželah, v Čile, Perit in v
Boliviji, posebno v pokrajini Tarapaki in v puščavi
Atakami se nahaja pod gruščevo plastjo soliternata
rudnina kališ („caliche“) 25—150 cm  na debelo. Ta
sklad se razteza osemindvajset štirjaških zemljepisnih
milj daleč.

Sirov soliter se razdrobi in raztopi v vroči vodi;
raztopina se potem učisti in se napelje v posode, kjer
se izločuje soliter v kristalih, ki se na to posuše na
solncu. Čilski soliter ima 15—16 % dušika v sebi.

Solitrovokisle soli nastajajo pri razkrojitvi dušič-
natih organskih snovij ob prisotnosti ogljikovokislega
apna in drugih osnov, kakor lesnega pepela, lapora

— 41 —

i. dr. To se je nekdaj godilo v soliternicah, ter se
godi v vsakem mešančevem kupu, kteremu je prime¬
šano apno, potem v hlevskem gnoju in v gnojnici, kadar
prideta v zemljo. Pri vlažni, gorki toplini in v dobro
prezračeni, takozvani gorki zemlji, začno solitrotvorne
bakterije delovati ter izpreminjajo amonijak v solitrovo
kislino, ktero veže apno.

Od raztopnih dušičnatih gnojil deluje soliter naj¬
hitreje, ker rastline potrebni dušik sprejemajo v obliki
solitrovokislih solij. če močno pognojimo s solitrom, se
v prvi vrsti močno razvija listje, dočim tvorjenje plodov
zaostaja. Vsled tega ne smemo nikakor opuščati gno¬
jenja s fosfati, ki pripomorejo k temu, da sadovi hitro
zore in se bolje razvijajo. Pri enostranskem gnojenju
s čilskim solitrom se vsled podaljšanja rasti razvoj
plodov lahko tako zelo zavleče, da se je bati, da bodo
dozoreli le za silo. Kot glavno pravilo prave porabe
čilskega solitra velja: „Pognoji kar najhitreje mogoče!“

Prvi pogoj, da bode gnojenje s solitrom uspešno,
je zadostna zaloga fosforove kisline in kalija v zemlji.
Čilski soliter je posebno dober za gnojenje strnini,
repi, krompirju i. dr., in se navadno potrese po vrhu
(na glavo), ali se tudi lahko podvleče pri spomladni
setvi. Za primero gnojilnega učinka čilskega solitra in
žveplenokislega amonijaka so na Angleškem 30 let de¬
lali. poskuse; istotako na Nemškem in v Avstriji. Ti
poskusi so pokazali, da sta obe dušičnati gnojili pov¬
zročili skoraj enako obilen pridelek zrnja.

b) Žveplenokisll amonijak.

Ob priliki smo že omenili, da se amonijakove
spojine nahajajo v zraku in v deževnici in da take
spojine nastajajo tudi pri gnitju gnojnice. Najvažnejši
vir za amonijak so pa dušičnate tvarine v premogu,
živalski odpadki (kosti, kri in meso) in tekoči del
mestnih fekalij.

V plinarnicah se premog segreva v zaprtih po¬
sodah (to imenujejo suho prekapanje), in plin, ki se
pri tem razvija, se z vodo očisti vse neznage. Tej vodi,
kteri pravimo plinova voda in ima v sebi ’/ 2  do

c

— 42 —

1 % dušika, se pridene žganega apna ter se potem
zavre v kotlih. Pri tem uhaja amonnijak, kterega pre¬
strežejo v žvepleni kislini. To raztopino izparijo, ostalo
tvarino prekristalizirajo, in tako dobivajo žveplenokisli
amonijak, ki se potem prodaja in ima v sebi 20 % dušika.

Velik del žveplenokislega amonijaka se dobiva
tudi pri napravljanju koksa kot stranski proizvod. V
prejšnjih časih so s segrevanjem živalskih odpadkov v
retortah izdelovali jelenovec, spojino amonijaka z oglji¬
kovo kislino. Tudi pri napravljanju kostnega oglja se
dobivajo amonijakove spojine.

Žveplenokislega amonijaka pridelajo sedaj

v Angliji 1,800.000 stotov
v Nemčiji  750.000 „

na Francoskem  450.000 „

v Belgiji in na Nizozemskem . . . 300.000 „

Vsled tako obilnega dobivanja so cene v primeri
s prejšnjim časom zelo padle, tako da žveplenokisli
amonijak lahko smatramo za naj cenej še dušičnato gnojilo.

Obe raztopni dušičnati gnojili, ki zavzemata v tr¬
govini važno mesto, delujeta približno enako hitro in
znatno uspešneje kakor neraztopni organski dušik;
vsled tega ima gnojenje s tema solema boljše uspehe
kakor pa gnejenje s hlevskim gnojem. Od onega dušika,
kar ga z gnojenjem damo zemlji, dobimo približno tri
četrtine nazaj v pridelkih. Slabša pognojitev s 15 kg
dušika, ki se nahaja v 100 kg  čilskega solitra ali v
75 kg  žveplenokislega amonijaka, se že izplača, ker da
do 350 kg  zrnja in do 600 kg  slame obilnejši pridelek.
Zemlji, ki ima zelo malo dušika, se gnoji, če ni mogoče
s hlevkim gnojem, s 40 do 60 kg  dušika, ki je v pri¬
bližno 200 do 300 kg  žveplenokislega amonijaka. Ako
je treba izbirati med solitrom in žveplenokislim amoni-
jakom, tedaj gotovo gledamo v prvi vrsti na ceno. Če
velja 1 kg  dušika v čilskem solitru in žveplenokislem
amonijaku enako veliko, tedaj naj se vzame čilski so¬
liter ; seveda se je treba ozirati na kakovost zemlje.
Če je pa 1 kg  dušika v čilskem solitru precej dražji
kakor 1 kg  dušika v žveplenokislem amonijaku, tedaj
bode vsakdo brez pomisleka gnojil z amonijakom.

— 43 —

Tu naj navedemo neko primero med gnojilno
vrednostjo obeh solij.

Pri teh cenah je torej bolje, kupiti žveplenokisli
anioni jak.

XII.

Dusičnata in fosfornata gnojila.

Semkaj spadajo: kostna moka, ki jo že poznamo,
peruvsko gvano, ribje gvano, nadalje mešana gnojila,
ki so sestavljena iz dušičnatih in fosfornatih gnojil,
na pr. amonijakov superfosfat.

a) Peruvsko gvano.

Gvanski skladi se nahajajo po majhnih otokih
tihega morja in pa ob zahodnem obrežju južne Ame¬
rike. Ti otoki so namreč zavetišča in vališča ogromnih
trop različnih pomorskih ptic. Iz odpadkov teh ptičev,
iz njihovih trupel in iz njih hrane, obstoječe iz rib in
iz drugih morskih živalij, ki jo znosijo skupaj, so na¬
stali mogočni skladi tega gnoja. Vsled počasnega razkra¬
janja teh odpadkov v tropiški vročini je nastala zelo
dusičnata organska tvarina. Če so taki gvanski skladi
blizu morja, tako da jih oblivajo morski valovi, tedaj

*) Te cene so vzete le za primer, ker ti gnojili nimata
stalnih cen.

— 44 —

amonijakove in solitrovokisle soli izperejo iz gvana.
Taka izlužena gvana se imenujejo potem gvanski fosfati.

Ptičji odpadki so mnogo vreden gnoj in so v
primeri z govnom sesavcev zelo dušičnati; posušeni
orlovi odpadki imajo na pr. do 38 odstotkov dušika v
sebi. Trgovinsko gvano je bolj ali manj rjav prah, ki
diši po amonijaku in ima v sebi 4 do 9 °/ 0  dušika, 14
do 2o % fosforove kisline in 2 do 3 % kalija. Dušik
je v njem večinoma kot amonijakova sol, ostanek kot
soliter ali pa v organski snovi.

Peruvsko gvano, ki ima manj dušika v sebi, se
navadno razkroji z žvepleno kislino in se imenuje
potem gvanski superfosfat.

Sirovo gvano ima vse redilne snovi v primeroma
lahko raztopni obliki v sebi, tako da se z gvanom
uspešno gnoji jeseni za ozimino, pa tudi spomladi za
žito, oljnate rastline in okopavine. Po vrhu (na glavo)
se z gvanom ne sme gnojiti, ampak je je treba glo¬
boko podorati.

b) Ribje gvano.

Ribje gvano, ki je iz posušenih in zmletih, ali
pa tudi iz izparjenih glav in hrbtov polenovke, ima v sebi
12% fosforove kisline in 7 do 9% dušika. To gno¬
jilo deluje počasi in je zato pripravno za ozimino in
za lahka tla.

XIII.

Kalijeva gnojila.

Že naj starejši narodi so poznali porabo lesnega
pepela in tako tudi kalij. Pepeliko so izdelovali že pred
tisočletji, s tem da so izluževali rastlinski pepel z
vodo in so na ta način nastali lug izparivali. Rastlinski
pepel je bil dolgo časa edino kalijevo gnojilo, ki pa
se v poznejših časih ni tako pogosto rabilo, ker so
različne obrti porabile večino lesnega pepela in iz
njega narejeno pepeliko.

Šele po Leblankovi iznajdbi, da je iz kuhinjske
soli delal sodo, so v veliko slučajih pepeliko nadome¬
ščali s sodo.

— 45 -

Gnojenje s kalijem je prišlo šele takrat do ve¬
ljave, ko so leta 1858. zasledili ogromne sklade kali¬
jevih solij v Štasfurtu (v pruskem vladnem okraju
devinskem) ter so jih začeli v prid obračati. V Ka¬
lu žu v Galiciji so leta 1854. našli sklad kalijeve
soli, namreč kalijev klorec, pa je kmalu pošel. Pozneje
so našli nad 25 m  debelo plast precej čistega kajnita.

Pri otvoritvi solnega rudnika v Štasfurtu pa se
je šlo le za kameno sol; kalijeve soli, ki so ležale
nad njo, (zgornja stena) so pometali kakor nič vredne
na kup in so jih imenovali trebež. Pozneje so pa izde¬
lovali iz tega trebeža najdragocenejša kalijeva gnojila.

Za gnojenje prodajajo naslednje soli:

Karn-alit se nahaja v jako debelih plasteh in
sestoji iz kalijevega klorca, iz magnezijevega klorca
in iz vode.

Kaj nit se najpogosteje rabi za gnojenje s ka¬
lijem in sestoji iz žveplenokislega kalija, iz žvepleno-
kislega magnezija, magnezijevega klorca in kamene
soli. Kopljejo ga v solnih rudnikih v Štasfurtu in v Ka-
lužu, ga očistijo kamene soli in zmeljejo.

Ker se kajnit pri ležanju sprime v večje kepe in
bi ga bilo treba pred porabo zopet mleti, zato ga kaže
mešati s šotnim drobom.

Ako se v rudnikih pridobljene sirove soli prede¬
lajo, se dobe čistejše soli, tako iz karnalita kalijev
klorec s 50% kalija. Žveplenokisli kalij s 50
do 52 % kalija se dobi na ta način, da se razgreje
kalijev klorec in žveplena kislina. Kot stranski pro¬
izvod se dobiva solna kislina, dočim žveplenokisli kalij
ostane raztopljen. Ta se potem za prodajo zmelje.

Kakor razvidimo iz sestave sirovih kalijevih solij,
imajo te znatne množine drugih solij v sebi, kakor
na pr. kuhinjsko sol (kalijev klorec) magnezijev klorec
in žveplenokisli magnezij. Pri gnojenju s sirovimi kali¬
jevimi solmi delujejo te stranske sestavine na oglji-
kovokislo apno v tleh, in nastaja pri tem večinoma
lahkoraztopni kalijev klorec, ki se pa poizgubi v talni
vodi. Kalij žre apno. Pri gnojenju s temi nečistimi
solmi se zemlji jemlje apno, tako da se sirove kalijeve

  46 —

soli ne smejo rabiti brezmiselno, in je treba vsaj tudi
z apnom gnojiti (20 g za 1 ha).

Gnojenje s kalijem je posebno hvaležno na srednje
težki, peščeni in močvirnati zemlji, dočim na težkih
ilovnatih tleh, ki imajo veliko kalija, sicer v težko
raztopni obliki, ni bilo posebnih uspehov. Močvirnata
in peščena tla, ki imajo le 5 / 100  % kalija v sebi, ne
morejo izhajati brez gnojenja s kalijem; na ilovnatih
peščenih tleh z ’/ 10  % kalija se gnojenje s kalijem še
izplača.

Kalijeve rastline, namreč krmska in sladkorna
pesa, krompir, tobak, stročnice, morajo imeti kalij, in
zemlji lahko vzamejo preveč kalija, če jih prepogosto
sadimo, oziroma sejemo. Vinski trti, pesi in tobaku ne
smemo gnojiti s kalijevim klorcem. Opazili so namreč,
da sta imela grozdje in pesa vselej manj sladkorja
v sebi, če so jima gnojili s tem gnojilom. Tobaka s kali¬
jevim klorcem nikakor ne smemo gnojiti, že raje z
žveplenokislim kalijem. Kar se tiče žita, sta ječmen in
rež najbolj hvaležna za kalijev gnoj. Pri gnojenju
travnikov je dobro, da se kajnit ali žveplenokisli kalij
potrosi že v pozni jeseni (novembra, decembra), sploh,
da se kalijeve soli raztrosijo kolikor mogoče dolgo
časa pred prihodnjo setvijo. Kalijeve soli se lahko me¬
šajo z vsakim gnojem in jih je treba podorati ali pa
podvleči, nikakor pa se ne smejo s semenom skupaj
spraviti v zemljo, ker bi ostre soli škodovale kaljenju.

XIV.

Apnena gnojila.

Gnojenje z apnom je zelo staro ; toda, žal, da se
ta način gnojenja ni tako razširil, kakor zasluži. Učinek
takega gnojenja je dvojen, mehaničen in kemiški.
Apno dela zvezno zemljo rahlo, drobljivo in bolj pre¬
pustno, peščeno zemljo pa bolj zvezno. Ako je zemlja v
spodnjih plasteh prevlažna, bode gnojenje z apnom po
osušenju imelo dobre uspehe. Vsled gnojenja z apnom
se zategla glinasta tla zrahljajo in se na ta način
rastlinskim koreninam olajša pot v zemljo; istotako se

— 47 —

s takim gnojenjem prepreči, da se peščena zemlja ne
izsuši prehitro. Gnojenje z apnom ima torej v prvi
vrsti namen, zemlji odpraviti vsa rastlinam neugodna
fizikalna svojstva.

Kemiški učinki apna se javljajo v tem, da apno
pospešuje razkrajanje sprsteninskih sestavin v zemlji.
Apno je potreben činitelj pri tvoritvi solitra, ker s
pomočjo solitrotvornih bakterij posreduje spreminjanje
amonijaka v solitrovo kislino, in sicer s tem, da veže
solitrovo kislino in jo tako pridržuje v zemlji.

Apno veže nadalje vse rastlinam škodljive snovi,
n. pr. sprsteninske kisline; ono razkraja v vlažnih, že-
leznatih tleh škodljivo zeleno (železno) galico s tem,
da se zveže z žvepleno kislino železne galice v sadro
(malec) in izloči neko neškodljivo železovo spojino.

Rastline, ki služijo našim domačim živalim za
krmo, imajo vse apno v sebi, ktero živali potrebujejo
za razvoj svojega ogrodje, sestoječega iz fosforovokislega
apna. Če ima krma malo apna v sebi, tedaj živali
lahko dobe kostolomnico, ki se more le s tem odpra¬
viti, da se živalim polaga krma, ki ima veliko apna v
sebi, ali pa če se krmi dodaja fosforovokislo apno.

Z apnom pa naj se gnoji le taki zemlji, v kteri
je malo apna. Pod vplivom ogljikovokisle vode apno
razkraja neraztopno kamenje v zemlji, ki sestoji iz si¬
likatov (živec, sljuda, rogovača), in naredi razen kre-
mikove kisline raztopen tudi kalij in natron. V ap¬
nenih tleh se vpliv gnojenja z apnom javlja s tem,
da se razkrojitev v tleh hitreje vrši in se na ta način
tudi težko raztopne redilne snovi v zemlji hitreje raz¬
krajajo v lahko raztopne. Obilnejše žetve so torej bolj
posledica učinka drugih redilnih snovij, ktere je gno¬
jenje z apnom naredilo laže gibljive. Naravno je seveda,
da je vsled hitrejšega pretvarjanja redilnih snovij,
povzročenega po apnu, zemljo treba pogosto in obilno
gnojiti, sicer zaradi obilnih pridelkov hitreje obuboža
kakor bi se to zgodilo brez gnojenja z apnom. Odtod
izhaja pregovor v narodu: „Z apnom bogatč očetje,
pa obubožajo sinovi".

V prejšnjih časih so jako pogosto kmetovalci
zemlji močno gnojili z apnom in so dosegli zelo bogate

— 48 —

žetve; potem pa so mislili, da jim taki uspehi ostanejo,
čeprav ne bodo gnojili z drugimi gnojili. Toda to ro¬
panje se je kmalu maščevalo. Na neapnenih tleli rast¬
line apnenke, detelja in grašice, listnate in s koreni¬
nami globoko segajoče rastline ne morejo uspevati, in
le vsled gnojenja z apnom postanejo taka tla dotičnim
rastlinam ugodna.

Že v oddelku o kalijevih gnojilih smo omenili,
da šele apno omogoči učinek kalijevih solij. Rastlinam
škodljive stranske sestavine kalijevih solij, magnezijev
klorec, žveplenokisli magnezij, apno razkroji, in nova
lahko raztopna apnena sol se izgubi v spodnje plasti.
Gnojenje s kalijevimi solmi jemlje torej zemlji apno.

K apnenim gnojilom prištevamo apnenec, živo
apno, lapor in malec.

a) Apnenec,

Apnenec (kreda, marmor) je ogljikovokislo apno.
Zelo pogosto nadomešča del navadnega apnenca grenki
apnenec, in to je grintavec, zmes ogljikovokislega apna
z ogljikovokislim magnezijem. Čist apnenec je bel
(marmor), ponajveč vsled različnih primeskov sivo-
rumen, ali rjav, lisast ali progast. Če se ta ceni
gnoj vsled mletve preveč podraži, potem je bolje rabiti
naslednje gnojilo.

b) Živo apno.

Živo apno se dobiva, ako se kuha apnenec, pri čemer
se ogljikovokislo apno razkroji v živo apno in v ogli-
kovo kislino, ki pri kuhanju (žganju) odhaja v
zrak. Živo apno vleče vodo v se in kos živega apna
razpade v droben prah. Pri tem se živo apno spoji z
vodo, in to pretvoritev imenujemo gašenje apna. Če
dodamo preveč vode, tedaj se je ugašeno apno napije,
in tako nastane navadno ugašeno apno, kakeršno se
rabi za zidarsko malto. Da živo apno postane sposobno
za gnojenje, se dene v košare in se potopi za neko
liko minut v vodo. Potem se vzamejo košare ven in
apno se strese na kupe, kjer kmalu razpade v prah.
Če apno gasimo na polju, se lahko na tistih mestih,
kjer- je apno ležalo, poznej pokažejo praznine, ker tam

— 49 —

rastline ne rastejo. Živega apna ne smemo trosti z
roko, temveč z lopato. Za pomladansko ali jesensko
gnojenje se vzame 3 stote za 1 hektar in 1 leto. Ta
manjša gnojitev, ki jo je pa treba ponavljati vsako leto,
je boljša kakor preobilna gnojitev za 6 let z 10—20 stoti.

Tudi apnene odpadke ali apneni prah iz apnenic
precej rabijo za gnojenje.

c) Lapor.

Lapor je zmes ogljikovokislega apna z ilovico in
s peskom. Kakor prevladuje ta ali ona sestavina, raz¬
ločujemo tudi razne vrste laporja. Lapor za gnoj naj
ima vsaj 30 odstotkov ogljikovokislega apna v sebi.
Ker se v laporju plača le ogljikovokislo apno, je jasno,
da ga bomo naročali le tedaj, ako to dopuščajo pre¬
vozni stroški.

d) M a le c (sadra).

Že skoro vsak šolarček pozna povest o Ameri-
kancu Franklinu, kije pred več ko 100 leti vpeljal
v svoji domovini gnojenje z malcem (gipsom) s tem,
da je na njivo, kjer je bila detelja, vtrosil besede:
„Tukaj je bilo pognojeno s sadro 11 . Sadra je žveplenokislo
apno in ima važno svojstvo, da veže hlapne amonija-
kove spojine, ko se razvijajo pri gnitju dušičnatih
spojin. Vsled tega svojstva ga trosijo tudi na gnoj, da
bi ga bolj ohranil.

Sadre se na 1 ha  navadno vzame 2—3 q  in se
najbolje rabi jeseni ali pozimi. Najboljši uspeh ima na
sprsteninasti lahki zemlji; nasprotno pa je učinek na
peščenih in ilovnatih tleh neznaten. Ugodni učinki
malca se kažejo le pri metuljnicah, to so detelje, gra-
šice, bob, grah, turška detelja in dr.

XV.

O porabi umetnih gnojil.

Mnogo kmetovalcev ne postopa pravilno pri po¬
rabi umetnih gnojil; velikokrat si namreč ne izbero
pravih gnojil, ki bi ustrezala razmeram tal in rast¬
linam, ali pa jih ne uporabljajo pravilno, ako gnoj e

7

— 50 —

enostransko, z eno samo rastlinsko redilno
snovjo*). Vsled tega bodemo tu na kratko govorili o
znanstvenih poskusih in o dejanskih izkušnjah.

V obče uporabljajo vsa lahko raztopna gno¬
jila, kakor superfosfat, napol razkrojeno kostno moko
(bifosfat kostne moke), čilski soliter ali žvepleno-
kisli kalij) spomladi pred setvijo; nasprotno pa vsa
težko raztopna gnojila, kakor kostno moko, To-
masovo žlidro, peruvsko gvano, zmleto posušeno kri,
zmleto rogovino, malec in apno jeseni, to pa zaradi
tega, da se fosforna in dušičnata gnojila polagoma v
zemlji raztope iz se v nji bolje razdele. Kalijeve soli
je treba za pomladansko setev potrositi pozimi, za je¬
sensko setev pa kar na strnišče.

Superfosfat je, izvzemši za kisla močvirna in za
neapnena peščena tla, za vsako drugo zemljo najizdat-
nejše gnojilo in je sedaj najboljše od vseh drugih fos¬
fornih gnojil, če fosforova kislina v njem ni dražja.
Neapneno, močvirno zemljo in travnike je treba gnojiti
s Tomasovo žlindro ali pa z dobro zmletimi kostmi, in
potem s kajnitom ali z žveplenokislim kalijem. Že več¬
krat smo poudarjali, da morajo biti vsa neraz-
topna gnojila kolikor mogoče dobro zmleta,
da se v zemlji lože razdele in raztope v sperstenin-
skih kislinah in v ogljikovokisli vodi, kakor pa debelo
zmleta gnojila. Neraztopnih gnojil ne kaže rabiti v
mrzlih tleh, ker se v tem slučaju prepočasi razkrajajo.

Za neapnena tla vzemi izparjeno ali pa napol raz¬
krojeno kostno moko (bifosfat kostne moke), žvepleno-
kisli amonijak, gvano, zmleto posušeno kri, apno. Vsa
ta gnojila se morajo podorati. Ker v peščenih tleh
mnogokrat primanjkuje kalija, rabiti je poleg drugih
gnojil tudi še kajnit ali pa žveplenokisli kalij. Poskus
z gnojenjem bode kmalu pokazal, ali je kalija treba
ali ne. Še enkrat poudarjamo, da poraba ene same
rastlinske redilne snovi, na pr. samo fosforove kisline

*) Tako se je na pr. pred kratkim zgodilo na vzhodnjem
Štajerskem, da je imelo gnojenje travnikov s samim kajnitom
slabe posledice. To je popolnoma verjetno, če se niso ozirali, ne
glede na zemeljsko kakovost, niti na to, da bi bili zemlji dali
tudi fosforove kisline.

— 51 —

v Tomasovi žlindri ali kalija v kajnitu, mnogokrat po¬
polnoma nič ne izda, ker morajo za pravilno hranitev
rastlin biti vse rastlinske redilne snovi v zadostni mno¬
žini založene v zemlji. Kolikor je le mogoče, naj se
umetna gnojila rabijo le s hlevskim gnojem. Hlevski
in umetni gnoj bodeta imela skupaj najlepše učinke,
in če jih rabimo skupno, bode žetev večja, kakor pa
če jih rabimo posamezno.

O potrebni množini gnoja moremo dati le splošna
navodila. Naslednji pregled kaže števila za 1 hektar.

a)  Dušik.

Slabša pognojitev: lOfc? dušika = 50 žvepleno-
kislega amonijaka (20 %) == 62 kg  čilskega solitra
(16%);

srednja pognojitev. 20 kg  dušika — 100 kg  žvepleno¬
kislega amonijaka (20 %) = 125 kg  čilskega so¬
litra (16 %);

močna pognojitev: 40 kg  dušika = 200 kg  žvepleno-
kislega amonijaka (20 %) = 250 kg  čilskega so¬
litra (16%).

b)  Fosforova kislina.

Slaba pognojitev: 25 kg  v vodi raztopne fosforove ki¬
sline = 150 kg  superfosfata (16 %) = 250 kg  To-
masove žlindre (20 %);

srednja pognojitev: 50 kg  v vodi raztopne fosforove ki¬
sline — 300 kg  superfosfata (16%) = 500 kg  To-
masove žlindre (20 %) ;

obilna pognojitev: 100 kg n  vodi raztopne fosforove
kisline = 600 kg  superfosfata (16%) = 1000 kg
Tomasove žlindre (20 %).

c)  Kalij.

Slaba pognojitev : 25 kg  kalija = 50 kg  žveplenokislega
kalija (20%) — 200 kg  kajnita (12*5%);

srednja pognojitev: 50 kg  kalija = 100 kg  žvepleno¬
kislega kalija (20%) = 400 kg  kajnita (12'5 %) ;
močna pognojitev: 100 kg  kalija = 200 kg  žvepleno¬
kislega kalija (20 %) = 800 kg  kajnita (12’5 %).

— 52 —

XVI.

Na kaj mora kmetovalec pri nakupu gnojil paziti.

Pri nakupu umetnih gnojil potrebuje kmetovalec
razen strokovnega znanja tudi nekaj pojmov o trgovini.
Samo teoretično in dejanski deločena izdatnost posa¬
meznih gnojil ne odločuje pri nakupu, ampak izbirati
je treba tako, da se poraba dotičnega umetnega gno¬
jila tudi izplača. Že pri razpravi o Tomasovi žlindri
in o žveplenokislem amonijaku smo govorili o tem, in
hočemo tudi tu v korist in pouk našim kmetovalcem
navesti računski primer. Pri vsakem nakupu je treba,
da vemo ceno enoti (ceno za 1 kg)  delujoče rastlinske
redilne snovi v gnojilu. To pa določimo na ta način,
če kupno ceno v krajcarjih delimo s številom odstotkov,
redilne snovi; na pr. 100 kg  žveplenokislega amonijaka
z 20 odstotki dušika velja 12 gld. = 1200 krajcarjev;

torej velja 1 kg  dušika — 60 krajcarjev,

A\)

ali: 200 kg  superfosfata s 16 odstotki v vodi raz-
topne fosforove kisline velja 4 gld. 75 kr.; torej pride
475

1 kg  v vodi raztopne fosforove kisline na =  30 kr.

Ker je glede učinka 1 kg  v vodi raztopne fosfo¬
rove kisline enak 2 kg  fosforove kisline v kostni moki
ali v Tomasovi žlindri, sme 1 kg  fosforove kisline v
kostni moki ali v Tomasovi žlindri veljati največ polo¬
vico, t. j. 15 kr. Če so cene enake, je bolje ku¬
piti superfdsfat, kajti daje manj prevoznih
stroškov, je treba paziti, da si kupimo gnojil, ki
imajo veliko odstotkov redilnih snovij v sebi.

Nadalje naj navedemo še primer, kako je treba
izbirati med dvema gnojiloma, ki imata eno
in isto redilno snov, toda ne v isti množini. Neki kme¬
tovalec ne ve, ali naj kupi kajnit ali žveplenokisli
kalij. Ktero teh kalijevih solij naj kupi, zavisi popol¬
noma od kupne cene.

— 53 —

Iz gorenjih računov vidimo, da bode vsak kme¬
tovalec toliko časa kupoval le žveplenokisli kalij,
dokler bo imel v primeri s kajnitom ugodnejšo ceno,
če že tudi ne gleda na to, da kupi v eni vreči
(100 kilogramov) žveplenokislega kalija ravno toliko
kalija, kolikor v štirih vrečah kajnita, da torej
tu prihrani tri četrtine prevoznih stroškov. Na vsak
način je neobhodno potrebno, da se kmetovalci pri
nakupovanju gnojil nauče računati.

Vrednosti umetnih gnojil kmetovalec ne
more preskušati s pomočki, kar jih ima na razpolago,
ker ono, kar more zaznavati s svojimi čuti, kakor su-
hota, vlažnost in duh,'za presojo ne zadošča. Da izvemo,
je-li ima kako gnojilo res tisto množino lastlinskih
redilnih snovij v sebi, kakor trdi prodajalec, je treba
gnojilo, ktero hočemo kupiti, dati preis¬
kati kakemu kmeti j s ko-kemi j sk em u pre-
skušališ ču.

Pri nakupu umetnih gnojil naj kmetovalec za¬
hteva jamstvo za navedeno množino dušika, fosforove
kisline in pri Tomasovi žlindri ter pri kostni moki
tudi za finost in čistoto. Vsaka tvornica za umetna
gnojila tudi naznani, koliko odstotkov je delujoče re¬
dilne snovi v različnih umetnih gnojilih, in jamči za
pravo sestavo. Jamstvo je pa le tedaj kaj vredno, ako

— 54 -

podatke potrdi kako kmetij sko-kemijsko preskušališče,
ki je blago preskusilo. V ta namen mora prejemnik
umetnega gnojila iz vreč, in sicer iz vsake pete ali
desete vreče, kar se ravna po množini, vzeti poskušnje,
jih dobro premešati, zmes razdeliti v tri enake pov¬
prečne poskušnje, ktere naj dene v čiste steklenice
in jih zapečati. Ena poskušnja s primernim napisom
se s potrdilom prič, da je bila poskušnja pravilno
vzeta, pošlje preskušališču, druga poskušnja ostane
za slučaj, da bi bilo treba še enkrat preskušati, pri
kupcu, tretjo pa pošlje tvorničarju.

Za malega ali srednjega kmetovalca, ki ne potre¬
bujeta večjih množin umetnih gnojil, pa to postopanje
ni primerno, ker je predrago; prigled se pri naročitvi
posameznih vreč ne vrši, ampak pri večjih naročitvah.
Zategadelj je neobhodno potrebno, da več kmetovalcev
skupaj, ali gospodarji cele vasi, ali pa udje kmetijskih
društev gnojila skupno kupujejo. Pri skupnem ku¬
povanju večje množine gnojil bode naročnik, ki posre¬
duje za svoje sosede, smatral za svojo dolžnost, blago
še enkrat dati preiskati, da bodo vsi kupci prepričani,
da se je vse storilo, da se zabrani kaka sleparija.

Stroški za preskušnjo, ki so sicer zelo majhni, se
enakomerno razdele na vse naročnike in so torej v
pravem razmerju z vrednostjo blaga. Pri desetih na¬
ročnikih velja kemijska preskušnja vsakega 10 do 20 kr.

Ker je nadalje vse enako, ali se poskušnja pra¬
vilno vzame iz vreče s 50 kilogrami, ali pa iz želez¬
niškega voza z 10.000 kilogrami, je vender popolnoma
jasno, da bodo kmetovalci le skupno naročali semena,
krmila in gnojila, jih dajali preiskati in zahtevali
odškodnino, če dobe kdaj kako manj vredno blago.

Skupno naročanje umetnih gnojil iz tvornice po
kmetovalcih ali po društvih, ki skupno naročajo kme¬
tijske potrebščine, ima torej mnogo prednosti.

Tako skupno delovanje pa zahteva vzajemnost,
kakeršne po nekterih krajih ne dostaja.

V krajih, kjer prevladuje mala posest je nujno
potrebno, misliti na ustanavljanje takih
kmetijskih društev, ki se pečajo z nakupo-

— 55 —

Vanjem in razprodajanjem kmetijskih po¬
trebščin, oziroma kmetijskih pridelkov, ali
še priprosteje bi bilo, če kmetijske podružnice prevza¬
mejo skupno nakupovanje gnojil, semen in dr.

Pri nakupu gnojil se postopa lahko na dvojen
način: ali se pogodi za ceno gnojila za 1 stot, ali pa za
ceno za 1 kg  v gnojilu nahajajočih se rastlinskih re¬
dilnih snovij (kakor dušika, kalija in fosforove kisline).

Drugi način je boljši, ker se pri tem plačajo le
one redilne snovi, ki so res v gnojilih.

Določitev gnojilne vrednosti.

Zelo važno je, da temeljito poznamo sestavo raz¬
ličnih gnojil, ker je vrednost trgovinskega gnoja odvisna
od odstotkov treh najvažnejših redilnih snovij. Učinek
pa zavisi od raztopljivosti in razkrojIjivosti, zato je
vedno bolje, pod sicer enakimi pogoji rajši kupiti
močna, čista gnojila. Vrednost trgovinskega gnojila se
izračuni, ako se cena \kg  glavne redilne snovi
pomnoži s številom o d s t o t k o v glavne redilne
snovi.

Vzemimo naslednje cene :

1 kg  v vodi raztopne fosforove kisline v superfosfatu
stane.2G do 28 kr.

torej

1 kg  fosforove kisline (v Tomasovi žlindri

ali v kostni moki.13gld. 14 kr.

1 kg  kalija. 25 „

1 kg  dušika. GO „

Prvi primer: 1 stot Tomasove žlindre ima
19 odstotkov fosforove kisline, in stane 2 gld. 36 kr.,
kajti

19 kg  fosforove kisline 19 X 14 — 236 kr.

Drugi primer: Vrednost 100 kilogramov amo-
nijakovega superfosfata s 13 odstotki fosforove kisline
in 6 odstotki dušika se izračuni tako-le:

13 kg  fosforove kisline po 28 kr. 13 X 28 = 3G4 kr.

6 kg  dušika po 60 kr. 6  X  60=  360  „

skupaj . . 724 kr.

— 56 —

1 stot amonij akovega superfosfata zgoraj ome¬
njene sestave je vreden 7 gld. 24 kr.

Tretji primer: Preračuniti bi bilo na pr.
vrednost vinograjskega gnoja z 8% % fosforove ki¬
sline, 10 % kalija in 8 % dušika.

8’/ a A:#raztopnefosforove kisline 8y 2  X 28 = 238 kr.

10 kg  kalija  ..... 10 X 25 = 250 „

8 kg  dušika  8  X  60  =  480  „

skupaj . . 968 kr.

100 kg  vinograjskega gnoja je torej vredno 9 gld.
68 kr.

XVII.

Gnojenje žitu.

(Pšenici, rži, ovsu, ječmenu, koruzi in ajdi).

S pametno porabo umetnih gnojil je mogoče, celo
na pustih peščenih in na močvirskih tleh pridelke
izdatno zvišati, pogosto celo podvojiti. Po ozimini je
treba kalijeve soli ali fosfate potrositi že jeseni. Gnojenje
z dušikom v čilskem solitru se najbolje obnese, če ga
nekoliko spomladi potresemo po vrhu (pri jarini pred
setvijo), nekoliko pa takrat, ko se začno razvijati bilke.
Za jesensko gnojenje je najboljši žveplenokisli amonijak.

Pšenica najbolje uspeva na globoki sprsteni-
nasti, glinasti ali ilovnati zemlji s prepuščajočo spodnjo
plastjo. Take zemlje dostikrat ni treba gnojiti s ka¬
lijem, in je najbolje, za ozimino vzeti 3 stote super¬
fosfata in 2 stota žveplenokislega amonijaka, ki pa jih
je treba potrositi jeseni in podorati pred setvijo. Lahka
ilovnata ali peščena tla tudi dajo, če so dobro pogno¬
jena, dobre žetve; v tem slučaju vzamemo 3—4 stote
kostne moke, 4 stote zmlete krvi in 1 stot žvepleno¬
kislega kalija(ali 4 stote kajnita) za 1 hektar. V tem
slučaju se vedno priporoča gnojiti s kalijem, če za
žitom pride detelja, pesa ali krompir, ker jim je treba
veliko kalija. Vsled tega je primerno, prejšnji rastlini
obilneje pognojiti s kalijem, kakor je to potrebno za
njo samo.

— 57 —

Hlevskemu gnoju bodemo z dobrim uspehom do-
devali zgoraj navedene množine umetnih gnojil, posebno
fosforna gnojila, ker je hlevski gnoj, čeprav ima v
sebi vse rastlinske redilne snovi, v prvi vrsti dušičnato
kalijevo gnojilo.

Rež je na vseh boljših tleh izmed žit najvar¬
nejši pridelek in se zadovoljuje celo z lahko peščeno
zemljo. Mokrih tal ne prenaša, nasprotno pa najbolje
uspeva na apneni ilovnati zemlji. Rež potrebuje manj
dušika, pa več kalija kakor pšenica; vsled tega je
treba rži na 1 hektar dati 2 q  superfosfata, lj/a q  žve-
plenokislega kalija (= 6 q  kajnita) in P/a q  žvepleno-
kislega amonijaka. Ker rež ne potrebuje toliko dušika,
zato za gnojenje s hlevskim gnojem ni tako hvaležna
kakor pšenica.

Ječmen zahteva prhko, sprsteninasto ilovnato
zemljo in se torej ne more sejati na prelahka peščena
ali pretežka, mokra glinasta tla. Ječmen najbolj potre¬
buje gnojenja s kalijem in s fosforovo kislino. Pri eno¬
stranski gnojitvi z dušikom ječmen lahko poleže, in
zrnje postane za pivovarnarje prebogato na beljako¬
vinah. Pri gnojitvi torej ne kaže rabiti svežega hlev¬
skega gnoja, ampak ga je treba dati prejšnjim rast¬
linam. Najbolje je pognojiti s 4 7 superfosfata, z 2 g
žveplenokislega kalija (= 8 q  kajnita) in z P/ 2  q  žve-
plenokislega amonijaka ali čilskega solitra. Čilski so¬
liter se sme le spomladi, kadar ječmen požene že nekaj
listov, dobro zdrobljen potrositi po vrhu.

Oves je med žiti najskromnejši in gaje mogoče na
sprsteninastih tleh sejati tretje leto po gnojenju s hlevskim
gnojem; na zelo lahkih ravnih tleh ga je bolje sejati
drugo leto. Oves se izmed žit najbolj izplača in daje
vsled dobro razvitih korenin tudi na zelo revnih tleh
zadosten pridelek. Na ledinah, v osušenih ribnikih in
na osušenih njivah uspeva bolje kakor druga strnina.

Gnojenje se ravna po kakovosti zemlje in po
prejšnji rastlini. Ako smo prej pognojili s hlevskim
gnojem, pa potem dodamo še umetnih gnojil, se seveda
učinek zelo poveča. Na 1 ha  vzemi 1 q  superfosfata,
P/ 2  q  žveplenokislega kalija in P/ 2  q  žveplenokislega
amonijaka.

8

— 58 —

Ajdo večinoma sejemo na strnišče in ji najbolj ugaja
lahka peščena, močvirska zemlja in ledina. Tudi pri
skromni ajdi ima gnojenje s kalijem in s fosforovo
kislino za nastavljenje zrnja velik pomen. Za pridelo¬
vanje ajde je menjava semena v tretjem ali v četrtem
letu pomembna, ker se je izkazalo, da domače seme
končno daje mnogo gluhega zrnja.

Turščica ali koruza zahteva največ izmed
vseh zrnje dajajočih rastlin; ona zahteva globoko pre¬
orano zemljo, ki se lahko ogreje in kamor ne prihaja
voda; kajti mrzlih, vlažnih tal in stoječe mokrote
turščica ne prenaša. V toplejših krajih koruzo pridelu¬
jejo bolj zaradi zrnja, v mrzlejših pa za zeleno klajo,
ker jo zaradi sladkorja, kterega je mnogo v nji, živali
zelo rade jedd. Koruza uspeva na težkih glinastih in
ilovnatih tleh, kakor tudi na lahkih peščenih, in za¬
hteva močno, obilno gnojenje s hlevskim gnojem.

Ker redilne snovi v hlevskem gnoju mnogokrat
ne zadoščajo, je dobro dodati 2*/ a  g superfosfata,
2’/ 2  g  žveplenokislega kalija, (= 10 g  kajnita) in 3 g žve-
plenokislega amonijaka ali čilskega solitra. S čilskim
solitrom se gnoji povrhu. S kalijem se ravno tako
kakor pri okopavinah gnoji prejšnji rastlini, koruzi pa
se neposredno da dušika in fosforove kisline.

XVIII.

Gnojenje korenjstvu in gomolju.

(Krompirju, pesi, repi i. t. d.).

Krompir- jako veliko zahteva od zemlje. Krompir
potrebuje zelo veliko redilnih snovij, posebno kalija,
in zato obilne in močne gnojitve. Najizdatnejši gnoj
za krompir je srednje podelan hlevski gnoj, ki krom¬
pirju ves čas daje dušik, dokler krompir raste. Kjer
primanjkuje hlevskega gnoja, naj se nadomesti s tem,
da se pognoji z zelenjem, ki daje razen dušika tudi
sprstenino. Druge rastlinske redilne snovi dovajamo
zemlji z umetnim gnojem in damo fosforovo kislino v 2 g
superfosfata (za 1 hektar), ki se mora malo pred setvijo
potrositi in podorati. Krompir potrebuje veliko kalija

59 —

in je za gnojenje s kalijem zelo hvaležen. Kalijeva
gnojila se morajo skrbno izbirati, kajti trgovinske ka¬
lijeve soli imajo različne učinke na krompir. Izmed
kalijevih solij imamo čiste soli (kalijev klorec in žve-
plenokisli kalij) in sirove soli (kajnit in karnalit). S
sirovimi solmi ne smemo gnojiti spomladi neposredno
pred setvijo, ampak že pri prejšnji rastlini, da se
škodljive postranske soli poizgube v spodnje plasti.
Najbolje je na 1 ha  potrositi 2 q  superfosfata in 2 q žve-
plenokislega kalija. S čilskim solitrom naj se gnoji le
tedaj, ako je bilo premalo hlevskega gnoja. Tudi je
dobro, zemljo, na kteri pridelujemo krompir, apniti,
in sicer vsaka 4 leta z 10 q  apna.

Korenjstvo. V to skupino spadajo različne
rastlinske družine. Lobodnicam prištevamo: krmsko,
sladkorno in rdečo peso (slednjo za solato).
Nadalje nam okopavine daje rastlinska družina križnic,
namreč nadzemeljsko in podzemeljsko ko¬
lerabo in repo; potem rastlinska družina ko-
bulnic, in sicer korenje. Za sladkorno peso so
najboljša globoko prerahljana apnena, sprsteninasta
in ilovnata tla. Pri setvi ali saditvi pese je treba,
kakor pri krompirju, gledati na to, da ne pride
vsako leto na ista tla. Vsako prvo in četrto leto
se sladkorna pesa sme sejati na eno in isto njivo, in
sicer za žitom, kteremu je bilo zelo pognojeno s ka¬
lijem. Gnojitev s hlevskim gnojem, kterega moramo
podorati že jeseni, sladkorni pesi ne zadošča, ampak
se morajo primanjkujoče redilne snovi nadomestiti v
umetnih gnojilih. Fosforovo kislino lahko damo s
3 q  superfosfata ali s 6 q  Tomasove žlindre, dušik pa
z 2 q  žveplenokislega amonijaka za 1 hektar. Slednje
gnojilo je treba potrositi hkrati s hlevkim gnojem že
jeseni. Na težkih tleh gnojenje s kalijem pogosto ni
potrebno; za peščeno ali močvirnato zemljo, revno na
kaliju, je pa neobhodno potrebno.*) Ako gnojimo s
kajnitom, kar naj se navadno zgodi že pri prej ra¬
stočem žitu, nikar ne pozabimo pred gnojitvijo s kalijem

*J Potrosi se 6—8 2 kajnita ali l l / a —2 q  žveplenokislega
kalija.

- 60 —

jeseni pognojiti z apnom, in sicer vsako leto z 2—3 q
na 1 ha.

Ker pri pesi, repi in kolerabi ne gledamo
toliko na sladkor, tedaj laže izbiramo gnojila, in damo
4—6 q  Tomasove žlindre ali kostne moke (22 %),
10 q  kajnita in 3—4 q  apna na 1 ha.

Ako zadostno gnojimo s hlevskim gnojem, potem
ni treba gnojiti z dušikom. Kolerabi za deteljo ali
žitom gnojimo s 3—4 q  Tomasove žlindre ali kostne
moke (22’°/ 0 ), s 4—5 g kajnita in s lV a — ^/2 q  čil¬
skega solitra ali žveplenokislega amonij aka.

XIX.

Gnojenje travnikov.

Za gnojenje travnikov navadno rabimo gnojnico,
v kteri je mnogo kalija in dušika, pa malo fosforove
kisline. Preobilno dovajanje dušika travnikom, nakterih
hočemo med travo imeti mnogo detelje, je potrata te
dragocene redilne snovi, in tudi kalij ne more mnogo
koristiti, ker primanjkuje fosforove kisline.

Gnojenje s samo gnojnico ne koristi nič, ampak
le škoduje, če ne preprečimo dušikove izgube s tem,
da gnojnici dodamo superfosfata in ji ob enem pomno¬
žimo fosforovo kislino. S takim enostranskim dušičnatim
gnojenjem se pač zelo pospešuje rast trave in kobulnic
na travnikih, detelje pa se zatirajo.

Ker morejo vse na travnikih rastoče detelje in
grašice potrebni dušik jemati iz zraka, je treba travnik
v prvi vrsti gnojiti s kalijem in s fosforovo kislino.
Pri travnikih se torej gnojenje z umetnimi gnojili
najbolj izplača, seveda pod tem pogojem, če v gospo¬
darstvu primanjkuje hlevskega gnoja.

Gnojnica spada k hlevskemu gnoju, in kjer je
dosti stelje (pri nas imamo dosti šotne stelje), tam bi
ne smelo biti nič gnojnice posebej, ampak le hlevski
gnoj; ta pa pride tja, kjer se bolje porabi, namreč na
polje. Povsodi, kjer so se kmetovalci ravnali po nave¬
denem navodilu, se je pokazalo, da so kisle trave za¬
čele izginjati, detelja pa je začela bujneje poganjati.

61

Samo ob sebi se ume, da se mora v planinskih krajih,
ali tam, kjer ni toliko polja, vrtov in vinogradov, da
bi se porabil hlevski gnoj, ali ta ali zboljšana gnoj¬
nica dati zopet travnikom. Gnojnica ima to napako,
da redilnih snovij nima v pravem razmerju, in zaradi
tega moramo to napako popravljati s tem, da pride-
vamo fosforovo kislino. Če po travniku polijemo kakih
300 hektolitrov gnojnice na hektar, tedaj je to dobra
pognojitev, in gnojimo tako s kakimi 150 kg  kalija, s
3 kg  fosforove kisline in s 45 kg  dušika. Primanjkljaj
fosforove kisline odstranimo s tem, da dodamo 3 q  super-
fosfata, v kterem pomnožimo fosforovo kislino za 60 kg.

Izčrpanim travnikom je treba jeseni in pozimi
dati 6 do 8 q  Tomasove žlindre ali kostne moke lin
10 q  kajnita ali 2 1 /,, q  žveplenokislega kalija na 1 ha.
Tudi se pri gnojenju s kajnitom ne sme pozabiti na
apno, kterega je treba vsakih 5 do 6 let potresti 10
do 12 q  na 1 ha. Namesto kajnita se daje z dobrim
uspehom tudi lesni pepel.

Ako je travnik vsled izdatne gnojitve zopet v
pravem stanu, tedaj zadošča letno gnojenje s 3 g To¬
masove žlindre ali kostne moke in s 6 g kajnita ali z
P/ag žveplenokislega kalija. Vlažne travnike, kjer ra¬
stejo le kisle trave in mahovi, je treba najprej osušiti,
z gnojenjem in s kajnitom uničiti jim mah in jih
potem prevleči.

Gnojitev pa vpliva ugodno le tedaj, če se zemlja
zboljša s primernim namakanjem in osušenjem, z dova¬
žanjem apna ali laporja, in če se nadalje na novo pri¬
rejenem travniku sejejo pravilno sestavljene deteljne
in travne zmesi.

Posevanje travnikov s senenim drobom, ki obstoji
iz plevelov in drugih ničvrednih trav, je vsekakor
škodljivo. Tudi zmesij, ki so naprodaj, ni priporočati,
ker so pogosto le iz manj vrednih trav. Semenska
zmes mora biti z ozirom na kakovost zemlje na pod¬
nebje in na namen različna, zato naj si jo kmetovalec
pripravi sam in naj v to potrebna semena kupi posamič.

V naslednjem pregledu navedemo nekaj primerov
travnih zmesij za trajne travnike na različnih tleh.

— 62 —

— 63

XX.

Gnojenje stročnicam.

V prejšnjih odstavkih: „0 gnojenju z zelenjem",
in „Pogoji, pod kterimi vplivajo umetna gnojila", smo že
razpravljali temeljna pravila, kako je pravilno gnojiti
metuljnicam, in nam preostaja razpravljati samo še o
posameznih rastlinah. Najprej naj poudarjamo, da se
mora stročnicam na vsaki neapneni zemlji razen s ka¬
lijem in s fosforovo kislino izdatno gnojiti z apnom,
in sicer naj se ga da 10 g na Iha  za 4 do 5 let.

Bob ima najrajši globoka glinasta ali ilovnata
tla; pa tudi na sprsteninastih peščenih tleh dobro
uspeva. Bob zahteva obilno gnojenje; P/a? žvepleno-
kislega kalija in 6 g Tomasove žlindre ali kostne moke
za 1 ha.  Bob razkroji težka tla, da za njim rastline
prav dobro uspevajo.

Grah, grašica in detelje zahtevajo več
apna kakor bob; nemška detelja ne uspeva, če je v
zemlji manj apna kakor 0 - 3 °/ 0 . Prejšnji rastlini naj
se da 3 g Tomasove žlindre ali kostne moke in 1 q žve-
plenokislega kalija (== 4 q  kajnita). Če hočemo deteljo
le pokrepčati, tedaj povrhu potrosimo 1 q  superfosfata
in l’/ 2 ? žveplenokislega kalija.

Volčji bob, ki na apnenih tleh nikakor ne
uspeva, ni tako izbirčen, ker je zadovoljen z najrev¬
nejšo zemljo. Jeseni naj se mu da kakih 6 q  kajnita
ali P/ a  q  žveplenokislega kalija. Volčji bob je za gno¬
jenje z apnom jako občutljiv, in sicer deluje izmed
vseh različnih apnenih gnojil fosforovokislo apno najbolj
škodljivo; sadra (malec) in ogljikovokislo apno ne de¬
lujeta sicer tako zelo neugodno, vender pa še precej
ovirata njegovo rast. Če gnojimo s kajnitom, se škod¬
ljivi vpliv nekoliko zmanjša. Volčjemu bobu je torej
treba gnojiti enostransko s kalijem, ker se je izkazalo,
da je poraba gnojil, v kterih je fosforovokislo apno, za
volčji bob škodljiva in potratna. Fosforovo kislino
je treba dati drugim rastlinam, ne pa tratiti jo za
volčji bob.

Ako hočemo zelen volčji bob podorati za gnoj,
tedaj ga zgodaj vsajemo v zimsko rež ali pa v pre-

— 64 —

orano strnišče, kjer se navadno tako dobro razvija, da
da potem, ko ga podorjemo, toliko gnojilne vrednosti
kakor kaka slabša pognojitev s hlevskim gnojem. Volčji
bob je najboljša rastlina, da jo zeleno podorjemo za
gnoj. Najvažnejši je višnjev volčji bob, kajti v enem
in istem času naredi 8 do 15 cm  daljše, globokeje v
zemljo segajoče korenine kakor bel ali rumen volčji bob.

Seradela ne zahteva tako dobre zemlje in to¬
liko gnoja kakor domača detelja. Na neprelahkih pe¬
ščenih tleh uspeva najbolje, dočim ji pusta ilovnata in
glinasta tla niso pogodu. Najbolje je, vsejati jo po rži,
in sicer zgodaj spomladi. Gnojenje (3 q  Tomasove
žlindre ali kostne moke in 1 g  žveplenokislega kalija)
se najbolj izplača, če je vreme v prvem času rasti vlažno.

XXI.

Gnojenje sadnemu drevju.

Sadno drevo je izmed tistih kmetijskih rastlin,
ki v primeri z drugimi potrebujejo le malo dela in po¬
strežbe, in se morda ravno zaradi tega najbolj zane¬
marjajo. Le malokteremu sadjarju pride na misel, da
bi svojemu sadnemu drevju gnojil, čeprav istotako za¬
hteva gnojitve ter jo bogato poplača; saj se hranitev
sadnega drevja vrši po tistih zakonih kakor pri drugih
kmetijskih rastlinah. Ako so mnoga sadna drevesa ne¬
rodovitna, smo tega sami krivi, ker jih ne oskrbujemo
kakor bi jih morali.

Vsak kmet ve, da ne bo imel kaj žeti, če njive
ne gnoji; ne pride mu pa na misel, da bi gnojil tudi
sadnemu drevju, ki vender tudi iz zemlje jemlje re¬
dilne snovi.

Mnoga rodovitna sadna drevesa nam donašajo
vsako leto najmanj po 100 kg  sadja, in že v tej množini
vzamemo zemlji 70 gramov dušika, 35 gramov fosfo-
rove kisline, 170 gramov kalija in 19 gramov apna.
Te številke najdemo, če preiščemo, koliko redilnih
snovij je v svežih jabolkih ali hruškah.

V ta namen je Edvard Hotter, ravnatelj dežel¬
nega kmetijsko - kemijskega preskušališča v Gradcu,

— 65 —

kemijsko preiskal dvajset, vrst jabolk in trinajst vrst
lirušek iz različnih krajev Štajerske in je dognal srednjo
množino najvažnejših rastlinskih redilnih snovij, naha¬
jajočih se v štajerskem peškatem sadjn.

V 1000 delih sadnega mesa je:

Koliko takih dreves celih trideset do štirideset
let ni videlo nikakega gnoja! Jeli je potem kaj čudno,
če obnemorejo in vsled pomanjkanja hrane poginejo?
Brez pretiravanja lahko rečemo, da mnogo naših sadnih
dreves pogine gladu.

Če sadno drevo izkopljemo, vidimo, da se njegove
korenine razprostirajo bolj daleč na okrog, kakor pa
segajo njegove veje. Tanke vlaknate korenine, ki iz
zemlje srkajo hrano, so tem bolj oddaljene od drevesa,
čim starejše je. Pri sadnem drevju torej gnojil ne
smemo podkopati v obližju debla, temveč tam okrog,
kakor daleč segajo konci vej.

Pri gnojenju sadnemu drevju se moramo ozirati
na to, da kalij in fosforova kislina pospešujeta razvoj
sadja, dušik in kalij pa rast listja in mladik, torej
razvoj lesa. Drevo, ki krepko poganja, ima gotovo dosti
dušika; tukaj bodemo gnojili, s fosforovo kislino, s
kalijem in z apnom. Če pa drevo slabo poganja, mu je
treba poleg tega dati še dušika.

Čim večje je drevo, tem obilneje je treba gnojiti,
in sicer je dati za vsak štirjaški meter površja pod
vejami 17 gramov dušika, 5 gramov fosforove kisline,
22 gramov kalija in 40 gramov apna.

9

— 66 —

Potemtakem je treba na leto velikemu sadnemu
drevesu z 20 štirjaškimi metri obsenčenega prostora
kakih 340 gramov dušika, 100 gramov fosforove
kisline, 440 gramov kalija in 800 gramov apna. Te
množine, ktere mora drevo (če ne več) vsekakor dobiti
na leto v ta namen, da razvije les, listje in sadje,
nam prilično povedo, koliko gnojil je treba.

Sadno drevo z 20 štirjaškimi metri podnožja
zahteva torej za tri leta 100 do 150 hlevskega
gnoja; pri manjših drevesih ga zadošča 50 do 100 ki¬
logramov.

Če rabimo v vodi raztopna, hitro delujoča umetna
gnojila, tedaj moramo starejšim drevesom z 20 štir¬
jaškimi metri podnožja vsako leto spomladi pogno¬
jiti z 1 kg  superfosfata (16 %) s x / 2  kg  žveplenokislega
kalija in z 1 kg  žveplenokislega amonijaka. Za jesensko
gnojenje se priporoča rabiti teže raztopna gnojila, torej
za drevo z 20 štirijaškimi metri podnožja: 2 kg  Toma-
sove žlindre ali kostne moke, 2 kg  zmlete krvi in poleg
tega x / 2  kg  žveplenokislega kalija.

Nadalje je odvisno tudi od zemeljskih razmer in
od razvitka drevesa, koliko in s čim je treba gnojiti.

Na peščenih tleh in pri koščičastem sadju mo¬
ramo vzeti najmanj zgoraj omenjene množine kalija;
na zemlji, ki ima obilo kalija in rada sprhneva, pa za¬
došča tudi manjša množina.

Sadnemu drevju lahko gnojimo na več načinov.
Tako na pr. naredimo okrog drevesa luknje, in potem
v nje denemo naravnega, tekočega gnoja, na pr. gnoj¬
nice ali straniščnika. Gnojnico (kteri je jako dobro
pridejati nekoliko superfosfata) in straniščnik je treba
nekoliko z vodo razredčiti; na 1 del gnojnice ali stra¬
niščnika pridenejo 3 deli vode. Tekoč gnoj deluje hitro,
ker korenine dobivajo tudi v večji globini lahko užitno
hrano, dočim se morajo redilne snovi v trdnih gnojilih
prej razkrojiti, predno so za rastlino zavžitne, in je
vsled tega delovanje trdnih, teže raztopnih gnojil sicer
počasnejše, učinek pa je trajnejši. S tekočim gnojem je
treba dvakrat na leto gnojiti, kmalu spomladi in pa
meseca julija.

— 67 —

Če hočemo gnojiti s trdnimi gnojili, s hlevskim
gnojem, z mešancem ali pa z umetnimi gnojili (s kostno
moko, oziroma s Tomasovo žlindro, s kajnitom, odnosno
z žveplenokislim kalijem, z zmleto krvjo), tedaj mo¬
ramo pod drevesnim kapom izkopati jarek, ali pri
mlajših drevesih še bolje prekopati vso zemljo okrog
drevesa, rušo odrezati in potem potrositi gnojila, dobro
pomešana z zemljo.

Če gnojimo s trdnimi gnojili, moramo to storiti
jeseni ali pa spomladi.

Posebno moramo pri saditvi drevja paziti na to,
da jamo ne naredimo le zadosti široko in globoko
(2 do 3 štirjaške metre), temveč moramo tudi izkopano
zemljo, ki pride potem v jamo, s primerno pognojitvijo
enakomerno dobro preskrbeti z vsemi redilnimi snovmi.
Izkopano zemljo moramo torej dobro pomešati s hlev¬
skim gnojem, s straniščnikom ali z gnojnico, z lesnim
pepelom ali s primernimi množinami Tomasove žlindre
ali kostne moke.

Ni dobro, v jamo nametati kup hlevskega gnoja
ali mešanca ter ga pokriti z zemljo, ker se lahko zgodi,
da drevesne koreninice v gnijoči plasti hlevskega gnoja
poginejo. Če pa je gnoj dobro pomešan z zemljo, potem
se ni treba bati, da bi to škodljivo vplivalo na tanke
vlaknate koreninice.

Če ta ali oni toži, da se s porabo močnih, umetnih
gnojil rastline oškodujejo, je v največ slučajih temu
vzrok nepravilna poraba, posebno to, da gnojila niso
bila dobro razdeljena, to se pravi, da niso bila razred¬
čena z vodo ali ne pomešana z zemljo. Če kdo potrese
kepe kajnita ali žveplenokislega kalija, potem se ne
sme čuditi, če je na posameznih mestih na pr. trava
posmojena.

Najvažnejše temeljno načelo pri porabi umetnih
gnojil se glasi: Redilne snovi morajo biti v
zemlji dobro razdeljene. In potem načelu seje
treba ravnati v vsakem posameznem slučaju.

9

— 68 —

XXII.

Gnojenje oljnim rastlinam

Ogrščica, repica in konoplja zahtevajo
močno zemljo, bogato na rastlinski hrani, in jim je za¬
radi tega treba močno gnojiti s hlevskim gnojem.
Navzlic temu je v največ slučajih treba hlevskemu
gnoju dodati lahko raztopnega fosforovokislega in
dušičnatega gnoja, in sicer 1 g superfosfata in 1 g žve-
plenokislega amonijaka za 1 ha.

Za lan in za konoplje je dobro, če prejšnji rast¬
lini pognojimo s hlevskim gnojem, in njivi, ki ima
malo kalija v sebi, že jeseni damo Vs 2 žvepleno-
kislega kalija (== 2 meterska stota kajnita).

Gorčica uspeva tudi na peščenih tleh in se
pogosto zelena podorava za gnojenje, čeprav ne nabira
dušika, ampak ga porablja kakor žito. Sejejo jo v ta
namen le zato, ker se hitro razvija, da v zemlji naha¬
jajočo se zalogo lahko raztopnega dušika izpremeni v
težko raztopen organski dušik, ki se potem ne poizgubi.

Lan posebno dobro raste na močni, peščeni
ilovnati zemlji; v sprijemni, mokri glinasti ali v suhi
peščeni zemlji ne uspeva. Lanu ne sejemo na sveže
pognojeno zemljo, ampak pognojimo že prejšnji rastlini,
ali pa gnoj vsaj kmalu jeseni spravimo na polje.

XXIII.

Gnojenje zelenjadi.

Ker zeljna "plemena (zelje, karvijol, ohrovt itd.)
zahtevajo veliko dušika, se mora vrtni zemlji obilno
gnojiti s hlevskim gnojem ali s straniščnikom. Ker v
največ slučajih močno in obilno gnojenje ni mogoče
vsako leto, zato je treba hlevskemu gnoju pridejati
primerno množino umetnih gnojil. V hlevskem gnoju,
v gnojnici ali v straniščnih odpadkih je premalo fosfo-
rove kisline in kalija, tako da je treba večjidel gledati
na to, da poleg gori omenjene gnojitve gnojimo tudi
s fosforovo kislino in s kalijem. Če zelenjad več let
gnojimo v vrtnih gredah, moramo vedno paziti na to,

— 69 —

da gnojimo z močnimi umetnimi gnojili, da se vsled
pogostega gnojenja gred ne kupičijo v zemlji one
stranske sestavine, ki niso nič vredne, in se na ta
način ne poslabša kakovost zemlje. Pri gnojenju naj
se torej vzame 2'/ 3  q  superfospata, P/ 2  q  žvepleno-
kislega kalija in 1 q  žveplenokislega amonijaka.

XXIV.

Gnojenje vinski trti, hmelju in tobaku.

Vinska trta.

Že večkrat se je poskušalo, koliko in kakega gnoja
potrebuje vinska trta, toda če izide teh poskusov kritično
pregledamo, pridemo do zelo različnih zaključkov. To
je kaj lahko umevno, če se oziramo na različnost vrst
vinske trte, na različne načine obdelovanja in na ze¬
meljske razmere. Potreba gnojenja vinski trti se bode
razlikovala po tem, če trta zahteva vse redilne
snovi, ki jih potrebuje za svoj razvoj, ali
pa samo ono množino, ki jo vinogradska zemlja izgubi
vsled trgatve.

To dognati je pa težko tudi zaradi tega, ker je
sestava mošta, reznic in mladik različna vsled različ¬
nosti trtnih vrst, in je različen tudi način gojitve,
kakor tudi svet, na kterem vinska trta raste.

Gotovo bodemo pravilno postopali, če smatramo
za najmanjšo mero redilnih snovij, ki jih je treba
vrniti vinogradski zemlji, ono množino redilnih snovij,
ki se nahaja v pridelanem grozdju.

Recimo, da smo na 1 ha  vinograda po dobri gno-
jitvi pridelali 50 hi  mošta ali 7500 leg  grozdja, tedaj
smo vzeli zemlji približno 20 kg  dušika, 9 kg  fosforove
kisline in 39 icg  kalija, kar je treba na vsak način na¬
domestiti. Ako hočemo razen redilnih snovij v grozdju
nadomestiti še one, kar jih je v lesu, v zelenih mla¬
dikah in v listju, tedaj potrebujemo, če smo pridelali
75 q  grozdja na 1 ha,  140 kg  dušika, 50 kg  fosforove
kisline in 130 kg  kalija.

Vzemimo, da na 1 ha  vsaka štiri leta pognojimo
s 400 q  hlevskega gnoja, tedaj se — ako vštejemo

- 70 —

10 kg  dušika, ki približno na leto pride iz zraka v
zemljo — od gnojitve na leto in hektar približno po¬
rabi 60 kg  dušika, 25 kg  fosforove kisline in 60 kg  ka¬
lija. Celo pri tako obilnem gnojenju je torej treba
vsako leto z umetnimi gnojili nadomestiti 80 kg  dušika,
25 kg  fosporove kisline in 70 kg  kalija.

Na vsako posamezno trto dodamo torej k hlev¬
skemu gnoju še 8 gr  dušika, 3 gr  fosforove kisline in

7 gr  kalija.

Glavni gnoj za vinske trte mora biti vedno
hlevski gnoj, ker umetni gnoj zemlje ne zboljšuje
tako, da bi mogle v nji uspevati vse rastline; pač pa
hlevski gnoj. Umetni gnoj je treba v prvi vrsti rabiti
takrat, kadar se gre za to, da se zemlji pomnože re¬
dilne snovi, ne pa, da se zboljša. Če vedno rabimo
samo umetna gnojila, dobi zemlja tako trdo skorjo, da
jo je težko obdelovati.

Gnojenje z zelenjem, to je posevanje detelje in
grašice v vinogradsko zemljo, se ni sponeslo, ker te
rastline potrebujejo veliko kalija in fosforove kisline
ter vsled tega ovirajo razvoj vinske trte Bolje bi že
bilo, če bi v bližini vinogradov ležeče njive posejali s
takimi rastlinami in bi jih potem pokosili in podkopali
v vinograd.

Zelo dobro se je sponeslo, če so vsaki gnojitvi
s hlevskim gnojem, ponavljajoči se vsaka 4 leta (400 q
na 1 ha),  dodali 8 do 10 g Tomasove žlindre ali 6 do

8 q  kostne moke (22 ®/ 0 ) za štiri leta, 4 q  žvepleno-
kislega kalija na dve leti in 4 g žveplenokislega amo-
nijaka vsako leto. Žveplenokisli amonijak se lahko na¬
domesti z 12 g zmlete krvi na 2 leti.

Za težko zemljo se namestu Tomasove žlindre
lahko vzame 1 do l l / 2  g superfosfata poleg 2 g žve¬
plenokislega kalija in 4 g žveplenokislega amonijaka
vsako leto.

Z omenjenimi gnojili naj se gnoji jeseni pri oko¬
pavanju ali pa zgodaj spomladi. V ta namen se umetna
gnojila dobro zmešajo s suho zemljo, z mešancem, s
šotnim drobom, in nato se zmes raztrese med posa¬
mezne trte in se podkoplje.

— 71 —

Tropine, ki preostajajo pri izdelovanju sadnega
in grozdnega vina, se dandanašnji navadno odstranijo,
najraje vržejo v bližnji jarek ali potok. Jabolčne tro¬
pine se ne morejo vse porabiti za živinsko krmo, ker
se ne morejo hraniti dolgo časa, tako da bi bila torej
poraba tropin za gnoj najpravilnejša in najprimernejša.

Seveda se kisle tropine ne smejo kar tako po¬
rabiti za gnoj, na pr. na travnikih, ker bi v njih na¬
hajajoča se kislina uničila travo. Kislina se mora
uničiti s tem, da se tropine razprostro po tleh, se po¬
krijejo z zemljo in polijejo z gnojnico. Amonijak, ki
je v gnojnici, in ogljikovokisli amonijak oslabita
namreč kislinski učinek tropin. Tropine se lahko po¬
tresejo tudi po gnojišču in se potem polijejo z gnojnico.

S pomočjo preiskav o sestavi močno iztisnjenih
jabolčnih tropin smo dognali, kolikšna je množina
štirih glavnih redilnih snovij, in iz teh lahko določimo
njihovo gnojilno vrednost.

V 100 delih je:

v svežih jabolčnih
tropinah

v suhih jabolčnih
tropinah

v suhih vinskih
tropinah


54

46 0'45

0T5

0-33

0-75

Iz teh števil se da izračuniti gnojilna vrednost
100 kg  svežih jabolčnih tropin s 35 krajcarji, v suhih
jabolčnih tropinah z 78 krajcarji in v suhih vinskih
tropinah s 158 krajcarji.

— 72 —

Hmelj.

Poskusi nemškega društva za pridelovanje hmelja
so pokazali, da se mora poleg hlevskega gnoja vsaki
hmeljevi rastlini dati še 40 gr  žveplenokislega kalija,
60 gr  superfosfata in 100 gr  žveplenokislega amonijaka.
Namesto superfosfata se lahko vzame tudi kostna moka
ali Tomasova žlindra, toda je potem treba za vsako
rastlino vzeti dvakrat toliko, namreč 120 gr,  in po¬
tresti že jeseni. Kakor pri vinski trti ali sadnem
drevju, ne smeš gnojiti neposredno zraven trte, temveč
v taki oddaljenosti, da morejo tanke vlaknate koreni¬
nice prodirati v zemljo, nasičeno s rastlinskimi živili.

Tobak.

Najugodnejša zemlja za tobak je prhla, sprsteni-
nasta ilovnata zemlja s prepuščajočo spodnjo plastjo.
Tobaku se nikakor ne sme gnojiti s straniščnim
gnojem, kar tobak povžije preveč klorovih solij, in
potem vsled tega slabo gori. Ta gnoj imajo pridelo¬
valci tobaka zelo radi, ker po njem tobak bujno raste,
toda na drugi strani pa trpi tobakova dobrota..

Tobak je sejati na eno in isto njivo vsako peto,
ne vsako drugo leto; pred njim je najbolje sejati kako
žito, in se mora temu dobro pognojiti s hlevskim
gnojem, približno s 300 g  na 1 ha  za 3 leta. Če se
doda še umetnega gnoja, potem se mora kot kalijev
gnoj rabiti le žveplenokisli kalij (2 q  na ha),  nadalje
2 q  žveplenokislega amonijaka.

Kot fosforno gnojilo se je vrlo obnesla Tomasova
žlindra (2 q  na 1 ha).

— 73 -

XXV.

Pregled redilnih snovij v  najvažnejših gnojilih
(v odstotkih).

— 74 —

75

— 76 —

XXVI.

Pregled srednjih žetev (pridelkov) najvažnejših kme¬
tijskih rastlin in njih važnejših sestavin.

Sestavil E. Lierke.

— 77 —

— 78 —

XXVII.

Pregled kmetijskih rastlin in njih sporeditve pri
pridelovanju.

(Po dr. pl. Malin ko vskem.)

— 79 —

-—OiEXSO*'-

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000509403

Kratice:

ha  znači hektar,
m  > meter,
gr  » gram,
leg *  kilogram,
g  > stot = meterski stot = 100A#,
’/ 0  » odstotke.