249 SOCIALNE PODOBE Evropski Judje so bili do 19. stoletja manjšina, ki se je glede vere, jezika, gospodarskega udejstvovanja in nenazadnje na čina življenja povsem razlikovala od ve- činskega prebivalstva. Toda pod vplivom razsvetljenstva in liberalizma so evropski Judje postopoma dobili enake pravice kot ostali državljani. Z doseženo emancipacijo judovskega prebivalstva je tako nastopil proces vklju- čevanja Judov v porajajo čo se moderno družbo. Vedno večji del judovskega prebivalstva je bil pri tem tako zelo uspešen, da je v marsikaterem pogledu utiral pot razvo- ja ve činskega prebivalstva. Tako je npr. s svojo uspe- šno vključitvijo v moderno meš čansko družbo najavljal trend vedno ve čje mobilnosti, urbanizacije in demograf- ske modernizacije. *** Emancipacija judovskega prebivalstva je klju čna za razumevanje njihove poselitve na slovenskem ozemlju. Na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem so Judje sicer živeli že od 13. stoletja, toda po njihovem izgonu iz Šta- jerske in Koroške leta 1497 ter iz Kranjske leta 1515 se na teh ozemljih niso ve č smeli za stalno naseljevati. 1 1 Jože Mlinari č , Judje na slovenskem Štajerskem do njihove prisilne izselitve v letu 1496. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1, 2000, str. 49–68. Wilhelm Wadl , Geschichte der Juden in Kärnten im Mittelalter: Mit einem Ausblick bis zum Jahre 1867. Klagenfurt, 1981, str. 103–105, 154–158. Vlado Valen či č , Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana 1992, str. 5–24. Elisabeth Schöggl-Ernst, Die Vertreibung der Andrej Pan č ur Razvoj judovskega prebivalstva Slovenije do druge svetovne vojne 250 Veliko izgnanih Judov se je naselilo v obalna mesta Is- tre, v mesta Goriško-Gradiš čanske in v Trst. V Gorici in predvsem v Trstu sta se v naslednjih stoletjih izobli- kovali cveto či judovski skupnosti, s čimer se je center judovstva premaknil na skrajno obrobje slovenskega ozemlja. Na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem tako vse do 19. stoletja ni bilo stalno naseljenega judovskega prebivalstva. Kljub temu pa so posamezni judovski tr- govci, predvsem iz bližnjih judovskih skupnosti na Pri- morskem in Ogrskem, ves čas prihajali v te dežele po trgovskih poslih. Posamezni Judje so od oblasti dobili tudi posebna dovoljenja za opravljanje dolo čenih trgo- vskih poslov. Ker je imela Kranjska živahne trgovske odnose s Primorsko in Italijo, je bila predvsem v Ljublja- ni opazna dejavnost tržaških in goriških Judov. Nekaj Judov se je zadrževalo tu tudi dlje časa. Kljub temu pa zaradi prepovedi naseljevanja njihova prisotnost nikoli ni bila dolgotrajna. Tudi na Štajerskem in Koroškem so Jude v 17. in 18. stoletju trpeli le izjemoma in še to le za krajši čas. 2 V drugi polovici 18. stoletja je država postopoma za čela spreminjati svojo politiko glede judovskega pre- bivalstva in je hotela tudi iz njih narediti državi čim bolj koristne podanike. Ta politika je dosegla svoj vrh z na- stopom vladavine Jožefa II. Avstrijski cesar Jožef II. . je s toleran čnim patentom 13. oktobra 1781 protestantom in pravoslavcem zagotovil skoraj enake pravice kot so jih imeli katoliki. Judje tako obsežnih pravic niso dobili. Toda izmed naslednjih toleran čnih patentov so se štirje patenti nanašali tudi na Jude. Že 19. oktobra 1781 je bil izdan za Jude na Češkem, 2. januarja 1782 za Jude v Spodnji Avstriji, 31. marca 1783 za Jude na Ogrskem in šele leta 1788 za Galicijo. Vsak od teh zakonov je bil nekoliko druga čen, saj je bil prilagojen lokalnim razme- ram. Kljub temu pa jim je bilo skupno, da so odpravili ponižujo čo glavarino, in so Judom dovolili študirati na Juden aus Steiermark, Kärnten und Krain am Ende des Mittelalters. Quellen und Geschichte. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1, 2000, str. 299–314. 2 Vale n či č, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 29–39. Lind Christoph , Juden in den habsburgischen Ländern 1670–1848. V: Wolfram Herwig (Hrsg.), Geschichte der Juden in Österreich, Wien 2006, str. 361. 251 SOCIALNE PODOBE univerzah, se zaposlovati v razli čnih obrteh ter ustana- vljati tovarne. S pomo čjo te zakonodaje je Jož ef II. hotel iz Judov ustvariti koristne državne podložnike, niti naj- manjšega namena pa ni imel razširiti nastanitvenega prostora za Jude tudi na tiste dežele, iz katerih so bili izklju čeni. 3 Leta 1783 je bilo judovskim trgovcem dovo- ljeno obiskovati samo letne sejme v Celovcu, Gradcu, Ljubljani in Linzu. Izrecno pa jim je bilo prepovedano obiskovati manjše trge in se ukvarjati s krošnjarstvom. Leta 1787 jim je bilo s posebnim patentom celo izrecno prepovedano krošnjarjenje na letnih sejmih. Zaradi ne- zmožnosti natan čnega nadzora so posamezni judovski trgovci ostajali v teh deželah tudi še izven časa letnih sejmov. 4 Šele z ustanovitvijo francoskih Ilirskih provinc (1809–1814) so se lahko Judje nekaj let naseljevali na Kranjskem. Z razglasitvijo gospodarske svobode so se lahko tujci in tako tudi Judje v Ilirskih provincah prosto naseljevali in gospodarsko udejstvovali. V Ljubljani sta se tako naselila brata Abraham in Mojzes Heimann in tu odprla trgovino. Pridružilo se jima je še nekaj sorodstva in uslužbencev. V Ljubljani se je kot profesor matemati- ke naselil še Samuel Gunz. Guverner Auguste Frédéric Louis Viesse de Marmont je z odlokom z dne 27. novem- bra 1810 naposled razveljavil vse zakone proti Judom in s tem tudi na civilno-pravnem podro čju Jude izena čil z ostalim prebivalstvom. Z avstrijsko zasedbo Ilirskih provinc in njihovo ponovno priklju čitvijo Habsburški monarhiji so habsburške oblasti na Kranjskem in Pri- morskem hotele na nekaterih podro čjih vzpostaviti sta- nje pred francosko zasedbo. Zato je 29. avgusta 1814 okrožno glavarstvo sporo čilo v Ljubljani naseljenim de- vetim Judom, da se morajo v dolo čenem roku izseliti. 3 Klaus Lohrmann , Die Judengesetzgebung in Österreich und die Französiesche Revolution. V: Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 1989: Die Auswirkunen der Französischen Revolution auf die Entwicklung des Bürgertums im pannonischen Raum (1789–1830), Eisenstadt 1992, str. 233–238. Robert A. Kann , Geschichte des Habsburgerreiches 1526–1918, Wien-Köln-Graz 1977, str. 180. William O. McCagg , A History of Habsburg Jews, 1670–1918, Bloomington, Indianapolis 1992, str. 28–29. Wolfdieter Bihl , Die Juden. V: Adam Wandruszka, Peter Urbanitsch (Hrsg.), Die Habsburgermonarchie 1848–1918, knjiga III: Die Völ- ker des Reiches, 2. Del, Wien 1980, str. 891–892. 4 Wa dl, Geschichte der Juden in Kärnten im Mittelalter, str. 11, 235–240. Valen či č, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 40–42. 252 Kmalu je bila tudi obnovljena prepoved bivanja Judov v Ljubljani, razen v času sejmov. S tem so bili ponovno uveljavljeni predpisi iz časa pred Ilirskimi provincami. Od prizadetih Judov je Samuel Gunz prestopil v kato- liško vero in je zato lahko ostal, Abraham Heimann pa se je izselil. Nasprotno se je Mojzes Heimann pritožil in uspelo mu je, da je leta 1817 državna oblast njegovi družini pustila pravice, ki jih je po zakoniti poti prido- bila za časa Ilirskih provinc. Toda zaradi nasprotovanja konkuren čnih ljubljanskih trgovcev in mestnih oblasti je imela družina Heimann v naslednjih desetletjih velike težave pri izvajanju svojih gospodarskih dejavnosti. Kot njihovi uslužbenci so v Ljubljano sicer prišli še neka- teri drugi Judje, vendar se jih je ve čina od njih že prej ali kmalu po prihodu pokristjanila. S tem so se izognili problemom, ki bi jih druga če imeli pri pridobivanju do- voljenja za bivanje in opravljanje trgovske ali kakšne druge pridobitne dejavnosti. V naslednjih desetletjih so se potomcih ljubljanskih krš čenih Judov, ki so ostali v mestu, povsem asimilirali v prevladujo čo slovensko in/ ali nemško krš čansko okolje. 5 *** V 18. stoletju, ko se je bilo Judom prepovedano naseljevati na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, ter so v Gorici in Trstu živeli zaprti v getu, se je ju- dovsko prebivalstvo za čelo naseljevati v Prekmurju. Na Ogrskem namre č niso poznali prepovedi naseljevanja Judov. Kljub temu pa so za čeli Judje relativno pozno prihajati v izrazito podeželsko kme čko okolje. Njihov na- selitveni vzorec je bil zato nujno veliko bolj podeželsko naravnan in se je tako ujemal z naselitvenim vzorcem judovskega prebivalstva drugje na Ogrskem. Po koncu turške okupacije ve čjega dela Ogrske leta 1699 so se Judje z zahodnih obronkov Ogrske za čeli seliti še po drugih krajih ogrskega kraljestva. Ti Judje so prvotno večinoma izvirali iz avstrijskih in ostalih nemških dežel. V naslednjih desetletjih so judovski priseljenci s Češke še okrepili njihovo števil čno prisotnost. Po priklju čitvi 5 Va lenči č, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 43–50. 253 SOCIALNE PODOBE nekdanje poljske Galicije k Habsburški monarhiji je po letu 1772 prihajalo vedno ve č judovskih priseljencev. Judovsko prebivalstvo na Ogrskem je s tem za čelo sko- kovito naraš čati. Leta 1787 so tako predstavljali 1,3% (80.775 oseb) ogrskega prebivalstva (brez hrvaških dežel). Leta 1869 je njihovo število naraslo že na 4% (542.279 oseb) in se je nato do leta 1910 povzpelo na 5% (911.277 oseb) celotnega prebivalstva. 6 V skladu z naraš čanjem judovskega prebivalstva na celotnem Ogrskem je to prebivalstvo naraš čalo tudi v Prekmurju. Po prenehanju turške nevarnosti se je v prvih desetletjih 18. stoletja gospodarstvo lahko za čelo normalno razvijati. Zaradi ugodnih prometnih poti, ra- zvoja trgovine in nenazadnje potreb lokalnih velepose- stnikov so se tudi v Prekmurje kmalu za čeli naseljevati judovski trgovci in kramarji. Judje so tako v Prekmurju prvi č omenjeni leta 1700 v vasi Domanjševci. Prve Ju- de v Lendavi pa omenja popis judovskega prebivalstva županije Zala iz leta 1728. Ti Judje so v Lendavo prišli iz Rechnitza iz sedanje avstrijske dežele Gradiš čanska, ki pa je takrat predstavljala zahodni del ogrskega kra- ljestva. Leta 1778 je bilo v Lendavi 14 Judov. Nato so se za čeli naseljevati še v Murski Soboti, Beltincih in drugih prekmurskih vaseh. 7 Pri vedno ve čjem judovskem naseljevanju je nedvo- mno igral pomembno vlogo toleran čni patent Jože fa II. z dne 31. marca 1783 za Jude na Ogrskem. Odslej so bili Judje lahko zakupniki (ne pa lastniki) zemljiških posesti. Kot obrtniki (ne pa mojstri) so lahko vstopili v cehe. Prosto so se lahko šolali (razen na univerzah) in so se lahko prosto naseljevali (razen v rudarska mesta v sedanji Slovaški). Vendar so marsikje še vedno veljale regionalno omejene omejitve glede pravice do bivanja in zadrževanja. Dekret novega cesarja Leopolda II. iz leta 6 Rolf Fischer, Entwicklungsstufen des Antisemitismus in Ungarn 1867–193, Die Zerstörung der magyarisch-jüdischen Symbiose, München 1988, str. 32–33, str. 32–33. Mc Cagg, A History of Habsburg Jews, str. 125. 7 Franc Kuzmi č , Posebnosti židovske populacije v panonskem prostoru glede izse- ljenstva in sezonstva. V: Sezonstvo in izseljenstvo v panonskem prostoru: sosedstvo Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije, Ljubljana 2003, str. 137. Mirjana Ga- špar , Beata Lazar, Židje v Lendavi. Lendava 1997, str. 32–33. Kuz mi č, Podjetnost prekmurskih Židov, str. 17. Andreja Rudaš , Judje v Prekmurju. Seminarska nalo- ga, Ljubljana 2004 Ljubljana, str. 5–6. 254 1790 je potrdil veljavne zakonske dolo čbe glede pravic Judov, ki so nato veljale vse do leta 1840. Judje so sedaj dobili domovinsko pravico na celotnem Ogrskem (razen slovaških rudarskih mest), prosto so se lahko ukvarjali s trgovino in obrtjo ter ustanavljali tovarne (v katerih so lahko zaposlovali le judovske delavce). V času revoluci- je 1848/49 in razglasitvi ogrske neodvisnosti so Judje junija 1849 kon čno dobili uzakonjeno enakopravnost. Vendar je bila ta po porazu revolucije par tednov kasneje hitro odpravljena. Šele z za četkom ustavnega življenja so lahko tudi Judje na Ogrskem do čakali nove zakone, ki so prispevali k njihovi emancipaciji. Leta 1860 sta izšli dve uredbi, ki sta jim podeljevali pravico do pridobivanja lastništva na zemljiške posesti in pravico do priseljeva- nja v slovaške rudarske kraje. Podobno kot v avstrijski polovici Habsburške monarhije so prišli Judje na Ogr- skem in s tem v Prekmurju do dolgo želene emancipacije šele leta 1867, z nastankom dualisti čne Avstro-Ogrske. Z zakonskim členom XVII. iz leta 1867 so bili judovski prebivalci Ogrske glede vseh državljanskih in politi čnih pravic razglašeni za enakopravne krš čanskim prebival- cem. S tem so bili odpravljeni vsi do takrat veljavni za- koni, ki so nasprotovali tej enakopravnosti. Toda tudi s tem zakonom judovsko prebivalstvo še vseeno ni doseglo verske enakopravnosti. Leta 1868 so bili dovoljeni ver- ski prestopi, šele leta 1895 pa je bila zakonsko uvelja- vljena enakopravnost in reciprociteta vseh veroizpovedi, s čimer je bila uveljavljena splošna verska svoboda. Za razliko od avstrijske polovice monarhije je šla Ogrska še veliko dlje in je uvedla obvezno civilno poroko. 8 Postopna emancipacija judovskega prebivalstva na Ogrskem je omogo čila vedno ve čjo judovsko priseljeva- nje tudi v Prekmurje. V drugi polovici 19. stoletja so se Judje v Prekmurje priseljevali iz zahodnega dela Ogr- ske, ki je kot Gradiš čanska danes del Avstrije, iz dru- gih sosednjih avstrijskih dežel, predvsem s Štajerske in seveda delno tudi iz sedanje Madžarske. Pri tem so pomembno vlogo odigrale sorodstvene povezave in za- 8 Fischer , Antisemitismus in Ungarn, str. 28–32. Friedrich Gottas, Ungarn im Zeit des Hochliberalismus: Studien zur Tisza-Ära (1875–1890), Wien 1976, str. 162– 164. Bi hl, Die Juden, str. 895–896. 255 SOCIALNE PODOBE poslovanje lastnih ljudi. V 19. stoletju je imelo judovsko prebivalstvo tudi visoko rodnost. 9 Število judovskega prebivalstva se je tako od leta 1778, ko jih je bilo samo 14, v dobrem stoletju (do leta 1889) dvignilo na 1107. V naslednjih desetletjih pa je število judovskega prebi- valstva ob čutno upadlo. Tabela tako prikazuje število judovskega prebivalstva v Prekmurju glede na razli čne popise prebivalstva med leti 1778 in 1931, h katerim je dodan še popis sedanjih in nekdanjih članov judovskih verskih ob čin iz Dravske banovine iz leta 1937. Ta popis je na željo Zveze judovskih verskih ob čin iz Beograda sestavila Kraljeva banska uprava Dravske banovine. Pri tem so popisali Jude, ki so imeli judovsko vero, hkrati pa še čim ve č tistih Judov, ki so izstopili iz judovske vere in so bili takrat brez vere. Popisovali so 9 Kuz mi č, Posebnosti židovske populacije, str. 138. Tabela 1. Število Judov v Murski Soboti, Lendavi ter v Beltincih in drugih prekmurskih vaseh med leti 1778 in 1937 leto Lendava Murska Sobota Beltinci okoliške vasi skupaj 1778 14 0 0 0 14 1793 19 14 21 6 60 1831 62 98 36 11 207 1853 120 180 42 41 383 1859 162 180 50 103 495 1880 231 311 146 293 1039 1889 293 311 152 322 1107 1910 383 234 61 322 1000 1921 257 175 4 188 624 1931 171 159 3 143 476 1937 137 150 3 127 417 Vir: Oto Luthar , Irena Šumi : Living in Metaphor, Jews and anti-Semitism in Slove- nia. V: Jewes and anti-semitism in the Balkans. Ljubljana in Jeruzalem 2004, str. 38. Ivan Zelko , Gospodarska in družbena struktura turniške pražupnije po letu 1381, Ljubljana 1972, str. 60–61. Kuz mi č, Podjetnost prekmurskih Židov, str. 172, 178. Borut Brumen, Na robu zgodovine in spomina : urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941. Murska Sobota 1995, str. 43. Ivan Škafar, Kovači čevi spomini na prekmursko iz leta 1893. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2, 1970, str. 342. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januarja 1921 god., Sarajevo, 1932. Splošni pregled Dravske Banovine: Glavni statisti čni podatki. Upravna, sodna in cerkvena razdelitev ter imenik krajev po stanju 1. julija 1939 z dvema zemljevidoma, 939. AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 256 rodbinsko, rojstno in dekliško ime, datum in kraj roj- stva, državljanstvo, domovinsko pravico, poklic, bivali- šče in od kdaj konkretna oseba biva v državi. Prvenstve- no so popisovali tako imenovane družinske poglavarje. To so bili ve činoma polnoletni samski ali poro čeni mo- ški. Žena in/ali otroci so bili tako njihovi družinski čla- ni. Če je bila polnoletna ženska vdova, lo čena ali sam- ska, je bila prav tako popisana kot samostojna oseba in je bila družinski poglavar svojih morebitnih mladoletnih otrok. Zato so zbirali tudi natan čne podatke o stanu samostojnih moških in ženskih oseb (poro čen, vdovec, samec). Pri poro čenih so vpisovali še ime in veroizpoved njegove žene ter imena in rojstne podatke njegovih mla- doletnih otrok. Polnoletni otroci so bili navedeni že kot samostojne osebe. Posebej so zbirali še podatke o more- bitnih spremembah rodbinskih imen in morebitne po- datke o pridobitvi jugoslovanskega državljanstva. Zveza judovskih verskih ob čin je podatke o Judih iz Dravske banovine potrebovala zaradi vodenja čim bolj natan č- ne evidence članstva judovskih verskih ob čin iz Murske Sobote in Lendave, kateri sta takrat zajemali vse Jude z ozemlja Dravske banovine. 10 Glede na popis naj bi bilo 1. maja 1937 v Dravski banovini prisotnih 778 Judov. 11 Za časa habsburške monarhije je tako ogrska kot avstrijska statistika popisovala samo judovske verni- ke. Pri tem ni popisovala v dolo čenem kraju pristojnega prebivalstva, temve č vso prebivalstvo, ki je bilo ob dne- vu popisa (31. december) prisotno v dolo čenem kraju. Zato je statistika poleg doma čih Judov zajela vse tre- nutno prisotno tuje Jude. Na ta na čin je popisovanje potekalo tudi v Jugoslaviji. Realno je bilo število Judov vedno nekoliko ve čje. Statisti čni popisi namre č niso za- beležili Judov, kateri so zapustili judovsko versko sku- pnost. Nekoliko še bolj pomanjkljiv je popis iz leta 1937, saj državne oblasti niso mogle razpolagati s prav vsemi podatki o prav vseh Judih, ki so se takrat nahajali v Dravski banovini. Kljub temu pa jim je uspelo popisati 10 Andrej Pan č ur, Teritorialni obseg judovskih verskih ob čin na ozemlju sedanje Slovenije pred drugo svetovno vojno. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1, 2008, str. 43–54. 11 Popis Judov 1937. 257 SOCIALNE PODOBE veliko ve čino takratnih Judov v Dravski banovini. Zato podatki iz tega popisa tudi zelo dobro odražajo demo- grafsko strukturo judovskega prebivalstva tik pred dru- go svetovno vojno. Ker so bili pred prvo svetovno vojno verski prestopi na Ogrskem zelo redki, se število judovskih vernikov v glavnem ujema s številom judovskega prebivalstva. V desetletju pred prvo svetovno vojno je število izstopov iz judovske vere sicer naraš čalo, vendar je bilo njihovo število tako majhno, da so imeli kvantitativno zanemar- ljiv pomen. Vse do propada habsburške monarhije je na Ogrskem judovsko vero zapustilo le dobrih 20.000 prebivalcev. Ob koncu 19. stoletja je v povpre čju prišel en izstop na okoli 2600 Judov, v letih prve svetovno vojne se je število izstop pove čalo na en izstop na okoli 1800 Judov. Šele v politi čno nemirnem obdobju v letih 1919–21 se je število izstopov ve č kot podeseterilo in je s tem za nekaj časa postalo pomemben demografski dejavnik. Kriti čnega leta 1919 je tako judovsko vero v povpre čju zapustil celo vsak 66 Jud (1920 vsak 146, 1921 vsak 246). Tudi kasneje v neprimerno veliko bolj antisemitsko usmerjeni Madžarski je bilo v primerjavi z obdobjem dualizma posledi čno celo v politi čno bolj mir- nih letih število izstopov dvakrat višje ter se je po letu 1938 znova dramati čno pove čalo. Glede na število Judov v Prekmurju je tako v pov- pre čju judovsko vero zapustil najve č en prekmurski Jud na vsaki dve leti, le krajše obdobje po prvi svetovni vojni ob čutno ve č. Statisti čno gledano bi tako lahko med leti 1880 in 1919 veri odreklo najve č okoli 30 Judov, kar je predstavljalo komaj 3% predvojnega judovskega prebi- valstva v Prekmurju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti iz- stopi veliko bolj redki, kajti judovsko prebivalstvo iz po- deželja se je veliko redkeje odrekalo svoji veri kot Judje v ve čjih mestnih središ č. Ta pojav je bil še bolj o čiten pri mešanih porokah z nejudovskim prebivalstvom, katerih je bilo do leta 1918 na celotnem Ogrskem sklenjenih okoli 15.000, vendar od tega ve č kot polovica v Budim- pešti. Število mešanih zakonov se je tako iz slabih 3% vseh judovskih zakonov s konca 19. stoletja sicer do prve svetovne vojne dvignilo na 6%, vendar je dobra tre- tjina otrok, ki so izvirali iz teh zakonov, imela judovsko 258 vero. V povpre čju so imeli ti zakoni tudi samo enega otroka. 12 Kot kaže graf 1, je bilo v Prekmurju judovsko pre- bivalstvo mo čno prisotno v obeh prekmurskih mestnih središ čih, v Lendavi in Murski Soboti. V teh dveh na- seljih je v prvi polovici 19. stoletja živelo kar tri četrti- ne vseh prekmurskih Judov. Ostali Judje so živeli raz- treseni po razli čnih okoliških vaseh. Med njimi so se v zelo pomembno judovsko središ če razvili Beltinci, kjer je na višku njihovega razcveta živelo le pol manj prebi- valstva kot v Murski Soboti ali Lendavi. Prav Beltinci so bili namre č ena od najpomembnejših prekmurskih vasi, katera je imela tudi sorazmerno zelo veliko prebi- valcev, saj je npr. leta 1869 imela le par sto prebivalcev manj (1216 prebivalcev) kot obe kasnejši prekmurski mestni središ či. Zato so Beltinci v tem času lahko po- stali tretje središ če Judovstva v Prekmurju, ki je imelo lastno judovsko versko ob čino in celo sinagogo. 13 Ker pa se Beltincem v naslednjih desetletjih ni uspelo razviti v mestno središ če, se njegovo prebivalstvo ni pove čevalo tako hitro kot v Murski Soboti in Lendavi. Leta 1931 je tako v Beltincih živelo 1524 ljudi. Posledi čno se je hitro manjšalo tudi število Judov. Šele od srede 19. stoletja so se Judje za čeli soraz- merno bolj množi čno naseljevati tudi po drugih prek- murskih vaseh. To je bilo obdobje, ko se je število ju- dovskega prebivalstva hitro dvigalo ne le na celotnem Ogrskem, temve č še bolj v Prekmurju. Ob tem so vedno novi judovski priseljenci dobro izkoristili poslovne prilo- žnosti ne le po mestih, temve č v vedno ve čji meri še po vaseh. Velika ve čina prekmurskih Judov se je namre č v skladu s splošnim razvojem na Ogrskem preživljala kot trgovci, kramarji, mesarji, kr čmarji in obrtniki. Zara- di relativne ekonomske zaostalosti Prekmurja je bilo v 18. in 19. stoletju tu zelo malo doma čega meš čanstva. Klub temu pa je s postopno komercializacijo prekmur- skega okolja naraš čala tudi potreba po posredniških, uslužnih in proizvodnih dejavnostih. Ker se je doma če meščanstvo prepo časi razvijalo, so judovski priseljen- 12 Bi hl, Die Juden, str. 910. Fisc her, Antisemitismus in Ungarn, str. 136, 178–179. 13 Andrej Pan čur, Teritorialni obseg judovskih verskih ob čin, str. 47. 259 SOCIALNE PODOBE ci zapolnili naraš čajo čo potrebo po trgovcih, kramarjih, gostilni čarjih, mesarjih, obrtnikih, v mestih pa tudi po razli čnih svobodnih poklicih. Po vaseh so Judje zdru- ževali celo ve č dejavnosti na enkrat in so tako hkrati delovali kot trgovci, kr čmarji in mesarji. Zaradi pomanj- kanja in oddaljenosti primernih nakupovalnih središ č so v gosto poseljenih prekmurskih vaseh zadovoljevali potrebe po najosnovnejših življenjskih potrebš činah. 14 Ni č čudnega torej, če se je v številnih prekmurskih va- seh naselila samo kakšna judovska družina. Vse kaže, da so judovski priseljenci do 80. let 19. stoletja zapolnili vse tržne niše, ki jim jih je ponujalo 14 Ferid G. Keršovan , Spomini na gospodarsko in socialno življenje v Prekmurju. V: Kronika, št. 3, 1964, str. 169–184. Kuz mi č, Podjetnost prekmurskih Židov, str. 173–174. Graf 1. Delež Judov Murske Sobote, Lendave ter Beltincev in drugih prekmurskih vaseh Vir: Oto Luthar , Irena Šumi : Living in Metaphor, Jews and anti-Semitism in Slove- nia. V: Jewes and anti-semitism in the Balkans. Ljubljana in Jeruzalem 2004, str. 38. Ivan Zelko , Gospodarska in družbena struktura turniške pražupnije po letu 1381, Ljubljana 1972, str. 60–61. Kuz mi č, Podjetnost prekmurskih Židov, str. 172, 178. Borut Brumen, Na robu zgodovine in spomina : urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941. Murska Sobota 1995, str. 43. Ivan Škafar, Kovači čevi spomini na prekmursko iz leta 1893. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2, 1970, str. 342. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januarja 1921 god., Sarajevo, 1932. Splošni pregled Dravske Banovine: Glavni statisti čni podatki. Upravna, sodna in cerkvena razdelitev ter imenik krajev po stanju 1. julija 1939 z dvema zemljevidoma, 939. AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. Dalje Popis Judov 1937. 260 Prekmurje. Od tega časa namre č število judovskega prebivalstva ve č ne naraš ča, temve č do prve svetovno vojne celo rahlo upada. Sorazmerno bolj je upadalo šte- vilo Judov po vaseh, predvsem pa v Beltincih. Zato se je delež judovskega prebivalstva v Lendavi in Murski So- boti od srede druge polovice 19. stoletja z dobre polovice dvignil na dve tretjini judovskega prebivalstva v Prek- murju. Zlasti ob čutno je naraslo judovsko prebivalstvo v Lendavi. Delež judovskega prebivalstva se je tako v ob čini Lendava od leta 1880 z 12% (od skupno 1654 prebivalcev) do leta 1910 celo pove čal na 14% celotnega prebivalstva (od skupno 2723). Nasprotno je v tem času v ob čini Murski Soboti s 17% (od skupno 1786) padel na 9% celotnega prebivalstva (od skupno 2741). Z hi- trim naraš čanjem celotnega prebivalstva v Prekmurju je posledi čno padal tudi delež judovskega prebivalstva. Če je še leta 1880 v Prekmurju živelo 1,4% Judovskega prebivalstva (od skupno 73.765) je ta delež do leta 1910 padel na 1,1% (od skupno 90.670). Čeprav se je v letih pred prvo svetovno vojno iz pretežno agrarnega in go- spodarsko nerazvitega Prekmurja izseljevalo vedno ve č ljudi, je bila rast ve činskega prebivalstva vseeno veliko višja od negativne rasti prekmurskih Judov. 15 Takšna stagnacija judovskega prebivalstva v Pre- kmurju je bil povsem v skladu s takratnim razvojem na celotnem Ogrskem. Čeprav je število Judov po letu 1880 še vedno hitro naraš čalo, je bila ta rast zelo nee- nakomerna. Marsikje število Judov ni le ostajalo enako, temve č se je celo zmanjševalo. V ogrski statisti čni enoti desni breg Donave, ki je zajemala ve čino današnje za- hodne Madžarske skupaj s Prekmurjem se je npr. šte- vilo Judov iz dobrih 95.000 do leta 1910 zmanjšalo na 90.000, njihov delež pa je iz 3,7% upadel na 2,9%. To zmanjševanje judovskega prebivalstva je šlo predvsem na ra čun izseljevanja iz vasi in manjših mest v ve čja mestna središ ča. Manjša mesta so v glavnem pritegni- le priseljence iz neposredne okolice, velika mesta pa iz celotne države in celo iz tujine. V tem pogledu se je 15 Vasilij Mel ik, Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno voj- no. V: Ekonomska revija, 1956, str. 206. Dragica Černy, Rast prebivalstva v Prek- murju. V: Kronika, št. 2, 1953, str. 132, 135–136. 261 SOCIALNE PODOBE število Judov zlasti hitro ve čalo v Budimpešti. Pred pr- vo svetovno vojno je tako v Budimpešti živela že skoraj četrtina vseh ogrskih Judov, budimpeštanski Judje pa so predstavljali tudi skoraj četrtino prebivalstva v tem mestu. 16 Nasprotno sta bili Lendava in Murska Sobota od- lo čno premajhni in premalo razviti, da bi lahko prite- gnili nove judovske priseljence. Popis Judov iz leta 1937 tako jasno kaže, da velika ve čina prekmurskih Judov, ki se ni rodila v Prekmurju, izvira iz bližnjih madžarskih mest in vasi, ki so v času dvojne monarhije prav tako kot prekmurski kraji ležali v županijah Zala in Vas. Razpad Avstro-Ogrske leta 1918, revolucionarno vrenje na Madžarskem leta 1919 in dokon čna priklju či- tev Prekmurja Jugoslaviji leta 1920 so povzro čile najve- čjo politi čno zarezo v demografskem razvoju judovskega prebivalstva vse do druge svetovne vojne. Med leti 1910 in 1921 se je tako število Judov zmanjšalo za skoraj dve petini na le 624 (Tabela 1). Posledi čno je v Prekmurju padel tudi delež judovskega prebivalstva, tako da so le- ta 1921 Judje predstavljali samo še 0,68% celotnega prebivalstva (skupaj 92.295). V tem času so se Judje iz gospodarsko nerazvitega in podeželskega Prekmur- ja še naprej izseljevali proti ve čjim mestnim središ čem. Toda za tako velik upad judovskega prebivalstva je bi- la kriva tudi prva svetovna vojna in nastanek nove dr- žavne meje, ki je prekmurske Jude odrezal od njihovih prejšnjih gospodarskih in kulturnih središ č. Prekmur- sko judovsko prebivalstvo je bilo namre č tesno vpeto v madžarski kulturni prostor, zato se jih je po nastanku jugoslovanske države kar precej odlo čilo oditi v na novo nastalo madžarsko državo. Zlasti še, ker so jih na ta prostor navezovale tudi sorodstvene povezave. Poleg te- ga je Prekmurje v času po razpadu Habsburške monar- hije pretresalo še revolucionarno vrenje. Veliko Judov naj bi se zato izselilo zaradi pogromov nad Judi v času Madžarske sovjetske republike leta 1919 in njihovega sodelovanja v Tkal čevi Murski republiki. Nekaj Judov 16 Bi hl, Die Juden, str. 882–886. Fisc her, Antisemitismus in Ungarn, str. 33–35. 262 pa naj bi nova jugoslovanska oblast tudi izgnala. 17 So- razmerno več Judov se je tako izselilo iz vasi kot iz mest, kjer so se Judje lahko po čutili nekoliko bolj varne, tako da je po letu 1921 v Murski Soboti in Lendavi živelo že skoraj 70% prekmurskih Judov. Zlasti drasti čno se je namre č zmanjšalo število prebivalcev v Beltincih, ki so jih Judje skoraj povsem zapustili (Graf 1). Tudi v jugoslovanski državi se je število Judov v Prekmurju še naprej nezadržno zmanjševalo. Ob nasle- dnjem popisu leta 1931 so tako našteli za skoraj četrti- no manj Judov (476), s čimer je delež Judov upadel na 0,52% prekmurskega prebivalstva (90.717). Leta 1937 pa je bilo v Prekmurju naposled popisano le še 417 Ju- dov. Število Judov se je enakomerno zmanjševalo ta- ko v mestih kot po vaseh. Toda po drugi strani se je v primerjavi z Mursko Soboto število Judov zlasti hitro zmanjševalo v Lendavi (Graf 1). Vse kaže, da je hitreje se razvijajo ča Murska Sobota tudi svojemu judovskemu prebivalstvu ponujala veliko ve č možnosti za uspešen gospodarski razvoj kot pa obmejna Lendava. Leta 1931 je tako v Murski Soboti živelo že 3571 ljudi, v Lendavi pa komaj 2443. S hitrim razvojem celotnega prebival- stva in s postopno stagnacijo judovskega prebivalstva so Judje leta 1931 v Murski Soboti predstavljali samo še 4,4% prebivalstva, prav toliko pa tudi v ob čini Len- dava (skupaj z Dolgo vasjo 3836 prebivalcev). Ker so bili Judje skoraj brez izjeme mestni prebivalci, je bil njihov delež v mestni naselbini Lendava seveda veliko višji in je znašal celo dobrih 9%. 18 Glavni krivec za nadaljnjo upadanje števila prek- murskih Judov je bila še vedno relativna ekonomska zaostalost Prekmurja. Na slabo razvitem in omejenem prekmurskem tržiš ču je bila vedno bolj opazna konku- renca nejudovskega meš čanstva, ki se je vedno bolj kre- pilo. Nasprotno so velika mesta v ostalih delih Jugosla- vije ponujala ugodne priložnosti za gospodarski razvoj judovskega prebivalstva, ki se je zaradi svoje ugodne so- 17 Miroslav Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih 1918–1919. V: Revolucionarno vre- nje v Pomurju v letih 1918–1920, Ljubljana 1981, str. 71–79. Brumen, Na robu zgodovine, str. 46. 18 Splošni pregled Dravske banovine, str. 132, 160 263 SOCIALNE PODOBE cialne strukture lahko uspešno vklju čeval v velemestno življenje. Za prekmurske Jude so bila veliko bolj kot relativno majhna slovenska mesta privla čna hrvaška. Leta 1937 tako v ostalih slovenskih mestih zasledimo le nekaj prekmurskih Judov (v Ljubljani trgovskega po- tnika Josipa Boroša, trgovca Mavra Kleina in tipografa Arturja Kohna z družino). Nasprotno je veliko prekmur- skih Judov mogo če zaslediti v Zagrebu. Tik pred drugo svetovno vojno jih je bilo tako od zagrebških Judov vsaj 42 rojenih v Murski Soboti. V Murski Soboti je bilo ro- jenih celo ve č zagrebških Judov kot v katerih drugih večjih hrvaških mestih z ve čjim številom prisotnega ju- dovskega prebivalstva (npr. Našice, Podravska Slatina, Požega itd.). 19 S selitvijo prekmurskih Judov v mesta, predvsem v takratna bližnja velika mesta, se je torej le nadaljeval trend, ki se je za čel že v 80. letih 19. stoletju. Podobno kot drugje v Jugoslaviji se je sedaj ta trend samo še okre- pil. Na Hrvaškem je tako leta 1880 v mestih živelo dve petine Judov, leta 1910 že polovica in leta 1931 celo tri četrtine. Od tega jih je leta 1921 v Zagrebu živelo skoraj 30%, deset let kasneje pa že skoraj 45%. V Zagrebu se je torej v samo desetih letih število Judov pove čalo za 47%. Število Judov je hitreje naraš čalo samo še v Beogradu, kjer se je v tem času dvignilo celo za 63%. Nasprotno se je število Judov v hrvaških vaseh in manjših nase- ljih zmanjšalo za skoraj polovico. Z redkimi izjemami se je število judovskega prebivalstva za ve č kot desetino zmanjšalo tudi po ostalih hrvaških mestih. Glede na to, da se je v tem času število Judov na Hrvaškem vseeno pove čalo za skoraj 5%, gre to pove čanje le na ra čun hitre rasti Zagreba. V tem pogledu je bil torej razvoj judovske- ga prebivalstva v Prekmurju povsem v skladu z razvojem na Hrvaškem. Podobno je bilo tudi drugje v sosednjih deželah. Iz avstrijske Gradiš čanske, od koder so v 18. stoletju v Prekmurje prišli prvi judovski priseljenci, se je tako število Judov med leti 1880 in 1934 prakti čno pre- polovilo. Pospešeno izseljevanje Judov v velika urbana središ ča je bila tudi povsem v skladu s splošnim evrop- 19 Melita Švob, Židovi u Hrvatskoj : židovske zajednice, 1. del. Zagreb 2004, str. 90–98, 462–463. 264 skim razvojem. V 30. letih 20. stoletja je tako v mestih živelo že ve č kot 85% nemških, okoli 80% madžarskih ter celo ve č kot 75% poljskih Judov. 20 *** V ostali Sloveniji je bil demografski razvoj judo- vskega prebivalstva v mnogih pogledih povsem druga- čen kot v Prekmurju. Te razlike niso nastale le zaradi druga čnega gospodarskega in družbenega okolja, tem- več prvotno zaradi relativno poznega za četka naselje- vanja na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Šele dokon čna emancipacija Judov v Habsburški monarhiji je namre č omogo čila za četek dolgotrajnejšega naselje- vanja v teh deželah. Mar čna revolucija leta 1848 je Judom v Habsbur- ški monarhiji prinesla prvi odlo čilen korak k njihovi emancipaciji. Oktroirana ustava z dne 25. aprila 1848 je v tretjem poglavju vsebovala dokaj obsežen katalog temeljnih pravic človeka in državljana, ki je vsem prebi- valcem (državljanom), se pravi tudi Judom, zagotavljal svobodo vere in vesti ter osebno svobodo. Vsak drža- vljan je lahko postal zemljiški posestnik ali se je za čel ukvarjati s kakšno zakonsko dovoljeno obrtjo. Odslej so bili vsi državljani enaki pred zakonom, prav tako so ime- li enake dolžnosti glede pla čevanja davkov in obrambe domovine. 27. paragraf je med drugim napovedal, da bo zakone, ki se dotikajo razlik v položaju pripadnikov razli čnih veroizpovedi, pripravil naslednji državni zbor. Navsezadnje je ustava zagotavljala še svobodo veroizpo- vedi: »Vsim v cesarstvu po postavah pripuš čenim kri- stjanam, ravno tako tudi Judam je dovoljeno, službo Božjo prosto opravljati.« 21 Oktroirana ustava je ureditev vprašanja enakoprav- 20 Šv ob, Židovi u Hrvatskoj 1, str. 99. Ivo Goldstein, Židovi u Zagrebu 1918–1941, Zagreb 2004, str. 309–310. Popis stanovništva 1921. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 marta 1931 godine, 2. del: Prisutno stanovništvo po veroispove- sti. Beograd 1938. Albert Lichtblau: Integration, Vernichtungsversuch und Neube- ginn – Osterreichisch-jüdische Geschichte 1848 bis zur Gegenwart. V: Geschichte der Juden in Österreich, str. 498–500. 21 Ustavno pismo Avstrijanskiga Cesarstva. V: Novice, 5. mali travna 1848, št. 14. Janez Cvir n, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji, Lju- bljana 2006, str. 9–10. 265 SOCIALNE PODOBE nosti habsburških Judov preložila na državni zbor. 22 Ta je sicer sprejel cesarski patent z dne 20. oktobra 1848, s katerim je bil odpravljen judovski davek, 23 nove ustave pa ni mogel ve č sprejeti. Cesar Franc Jožef je namre č ob podpori protirevolucionarnih sil razpustil državni zbor in 4. marca 1849 sprejel novo oktroirano ustavo. Ta ustava je Judom zagotavljala enake državljanske pravi- ce kot ostalim prebivalcem Habsburške monarhije. Prav na podro čju temeljnih pravic človeka in državljana nova ustava ni okrnila standardov, ki so bili doseženi med revolucijo. 24 V svojem 25. paragrafu je celo izrecno za- gotavljala svobodo gibanja znotraj cesarstva in svobodo izseljevanja. 25 Tudi po dokon čni utrditvi neoabsolutiz- ma in odpravi in ukinitvi ustavnosti z silvestrskim pa- tentom 31. decembra 1851 so nekatere temeljne pravice človeka in državljana še vedno veljale (svoboda vere in bogoslužja, enakost državljanov pred zakonom). Ker pa so bila druga ustavna na čela razveljavljena, so na Šta- jerskem, Kranjskem in Koroškem, kjer Judom ni bilo dovoljeno bivanje, še vedno veljale stare omejitve. 26 Nekaterim Judom je kljub tem omejitvam uspelo izkoristiti kratkotrajno veljavnost judovske enakoprav- nosti in so se naselili tudi v krajih, kjer se prej niso sme- li naseljevati. Vendar je bila z odpravo ustavnih na čel znova odpravljena tudi pravna podlaga za njihovo stal- no bivanje. V naslednjih letih je bila zato njihova usoda na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem zopet negotova. Kljub temu pa je npr. judovska skupnost v Gradcu po- stopoma vedno bolj pridobivala na pomenu. 27 Druga če je bilo na Kranjskem. V 50. letih 19. stoletja je sicer v Ljubljano prihajalo vedno ve č judovskih trgovcev, ki pa so se predvsem zaradi nasprotovanja magistrata in tudi domačih trgovcev ponavadi zadrževali le krajši čas. Mestne oblasti so prav tako z vsemi sredstvi poskušale 22 Lichtblau , Integration, str. 455. 23 Bi hl, Die Juden, str. 893. 24 Cvirn , Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 63. 25 Novice, 14. marec 1849, št. 11. Kaiserliches Patent vom 4. März 1849, die Re- ichsverfassung für das Kaiserthum Oesterreich enthaltend, št. 150. V: Allgemeines Reichs-Gesetz- und Regierungsblatt für das Kaiserthum Oesterreich, 1849, str. 153–154. 26 Valen či č, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 51. 27 Lich tblau, Integration, str. 457. 266 prepre čiti naselitev judovskih obrtnikov. Ljubljana je po vrhu vsega prav v tem času ostala brez stalno naselje- nih prebivalcev z judovsko vero. Celo judovski trgovci in krošnjarji, ki so druga če stalno prihajali v mesto, se niso poskušali stalno naseliti, » čeprav so zakonodaja, upravna praksa višjih oblasti in gospodarski razvoj po- večale možnost preseljevanja in menjavanja bivališ ča tudi za« 28 Jude. Z obnovo ustavnega življenja so se v 60. letih 19. stoletja postopoma odpravljale omejitve, ki so jih bili deležni Judje v deželah, kjer so lahko prebivali. 29 Toda dokon čni preboj se je zgodil šele po porazu avstrijske velikonemške zunanje politike in nastanku dualisti čne Avstro-Ogrske. Popolna emancipacija judovskega prebi- valstva je bila dosežena s sprejetjem državnega temelj- nega zakona o splošnih pravicah državljanov z dne 21. decembra 1867. Ta zakon je imel izjemno širok katalog temeljnih pravic človeka in državljana. Med drugim je 4. člen zagotavljal prosti pretok ljudi in blaga znotraj drža- ve, po 6. členu pa se je smel vsak državljan prosto na- seljevati v vseh krajih v državi, tu pridobivati in prosto razpolagati z nepremi čninami vseh vrst in v okviru za- konskih pogojev izvrševati vsako pridobitno dejavnost. Nenazadnje je bila med drugim zagotovljena še svoboda vere in bogoslužja. Državljanske in politi čne pravice so bile odslej neodvisne od veroizpovedi. 30 Z odpravo vseh nekdanjih omejitev so se Judje za- čeli bolj množi čno naseljevati tudi v osrednjih sloven- skih deželah. V Tabeli 2 je prikazano število Judov v posameznih avstrijskih deželah glede na popise prebi- valstva med leti 1880 in 1910. Za primerjavo je prika- zano še število Judov na Ogrskem in Hrvaškem. Po teh podatkih je bilo leta 1880 na Kranjskem prisotnih 96 pripadnikov judovske vere, leta 1910 pa že 146. Podob- no je tudi na Spodnjem Štajerskem v tem času število Judov zraslo s 144 na 187. Čeprav je torej na sloven- skem Štajerskem vedno živelo ve č Judov kot na Kranj- 28 Prav tam, str. 55. 29 Bi hl, Die Juden. del, str. 893–894. 30 Staatsgrundgesetz vom 21. December 1867, über die allgemeinen Rechte der Sta- atsbürger für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder, št. 142. V: Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum. 267 SOCIALNE PODOBE Tabela 2. Prisotno judovsko prebivalstvo v Habsburški monarhiji 1880–1910 glavno mesto 1880 1890 1900 1910 Ogrska 624.826 707.961 831.162 911.227 Hrvaška 13.488 17.261 20.216 21.231 Cislajtanija skupaj 1.005.394 1.143.305 1.224.899 1.313.687 Galicija 686.596 772.213 811.371 871.895 Bukovina 67.418 82.717 96.150 102.919 Češka 94.449 94.479 92.745 85.826 Moravska 44.175 45.324 44.225 41.158 Šlezija 8.580 10.042 11.988 13.442 Spodnja Avstrija 95.058 128.729 157.278 184.779 Dunaj (73.222) (118.495) (148.169) (175.318) Zgornja Avstrija 1.056 1.078 1.280 1.250 Salzburg 115 157 199 285 Trst 4.640 4.708 4.954 5.498 Goriška in Gradiš čan- ska 319 331 295 325 Gorica (256) (274) (248) (252) Istra 171 229 285 684 Koroška 114 164 212 341 Celovec (94) (115) (139) (214) Štajerska 1.782 1.979 2.895 Gradec (1.211) (1.255) (1.620) (1.971) SLOVENSKE DEŽELE Spodnja Štajerska 144 192 187 Kranjska 96 89 145 146 Ljubljana (74) (76) (95) (116) Sodni okraji z ozemlja današnje slovenske Primorske sodni okraji Kranjska Postojna 1 Senože če5 Idrija 1 268 skem, je glavni center judovstva ležal v sedanji avstrij- ski Štajerski, predvsem v Gradcu. Po vrhu se je ta cen- ter v zadnjih dveh desetletjih pred prvo svetovno vojno samo še krepil. Delež spodnještajerskih Judov je tako z skoraj 10% leta 1890 padel na le 6% leta 1910. Celo na Koroškem je živelo veliko ve č Judov kot skupaj na slo- venskem Štajerskem in Kranjskem. Pri tem pa nobeden od njih ni živel na tistem delu Koroške, ki je danes v okviru Slovenije. Še veliko ve č Judov je živelo v primor- skih deželah, predvsem v Trstu. Toda tudi te številke so povsem zanemarljive v primerjavi z drugimi dežela- mi avstrijske polovice Habsburške monarhije. Resni čni center avstrijskega judovstva je bil vedno v Galiciji in Bukovini ter v čeških deželah, v vedno ve čji meri pa je to vlogo prevzemal Dunaj. Zaradi izseljevanja in relativ- no nizkega naravnega prirastka je število Judov v če- ških deželah vedno bolj stagniralo. Zaradi množi čnega izseljevanje tudi število Judov v Galiciji in Bukovini ni naraslo tako zelo, kot bi druga če ob relativno visokemu naravnemu prirastku. Judovski migranti so se razen v tujino množi čno izseljevali predvsem na Dunaj in druga večja habsburška mesta. V primeru avstrijskih in slovenskih dežel, kjer so pred letom 1867 obstajale omejitve pri priseljevanju ju- dovskega prebivalstva, je tako še bolj opazna tendenca glavno mesto 1880 1890 1900 1910 Goriška in Gradiš čan- ska Ajdovš čina 3 2 6 Gorica okolica 10 Kanal 2 Komen 3 6 Sežana 1 Tolmin 2 1 Istra Koper 7 7 10 10 Piran 1 1 Vir: Oesterreichische Statistik, I. Band, 2. Heft: Die Bevölkerung der im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder nach Religion, Bildungsgrad, Umgangssprache und nach ihren Gebrechen. Wien 1882, str. 18–21, 30–31, 34–36. Oesterreichische Statistik, XXXII. Band., Wien 1892, str. 56–69. Oesterreichische Statistik, LXIII Band, 1. Heft: Die Summarischen Ergebnisse der Volkszählung, Wien 1902, str. 58–71. Bihl, Die Juden, str. 882–883, Lichtblau: Integration, str. 474, 502. 269 SOCIALNE PODOBE naseljevanja v deželnih glavnih mestih. V Gradcu, Ce- lovcu in Ljubljani je v vsem obravnavanem obdobju ži- velo med dobrih 60 in dobrih 80% deželnega judovskega prebivalstva. Za razliko od ostalih avstrijskih in ogrskih dežel, kjer se je judovsko prebivalstvo za čelo šele po- stopoma bolj množi čno naseljevati v ve čjih mestih, je bilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem že takoj ob svoji naselitvi skoncentrirano v ve čjih mestih. Judje so se namreč v teh deželah že od vsega za četka komajda naseljevali v podeželskih ob činah, temve č predvsem v deželnih glavnih mestih, kjer je bilo najve č možnosti za njihovo poklicno udejstvovanje. Visoka stopnja urbaniziranosti judovska prebival- stva je zna čilna tudi za čas po razpadu Habsburške mo- narhije. V spodnji tabeli 3 je prikazano število judovskih vernikov po avstrijskih popisih prebivalstva iz leta 1880, 1890, 1900 in 1910, jugoslovanskih popisih iz leta 1921 in 1931 ter po popisu članov judovske verske ob čine iz leta 1937. Glavni namen tabele je prikazati statisti čni razvoj judovskega prebivalstva do popisa iz leta 1937, ki bo podlaga za nadaljnjo analizo strukture judovskega prebivalstva. Zato je v tabeli zajeto le ozemlje takratne Dravske banovine, izpuš čena pa je celotna Primorska, ki se je med obema svetovnima vojnama nahajala pod Italijo. V primerjavi z ozemljem sedanje Slovenije se s tem skupno število Judov le malenkostno zmanjša. V zgornji tabeli 2 je tako ozna čeno tudi število Judov po sodnih okrajih Kranjske, Goriške in Gradiš čanske ter Istre, kateri obsegajo dele sedanje Slovenije. Nekateri sodni okraji, v prvi vrsti Gorica okolica, pa posegajo tu- di na sedanjo italijansko stran meje. Glede na te popi- se prebivalstva je bilo pred prvo svetovno vojno na tem ozemlju zelo malo Judov. Leta 1880 jih je bilo 14, leta 1890 19, leta 1900 24 in leta 1910 22, se pravi komaj 1,6% judovskega prebivalstva z ozemlja sedanje Slo- venije. Velika ve čina primorskih Judov je bila namre č skoncentrirana v Trstu in Gorici in tudi tisti, ki so živeli na današnji slovenski strani meje, so bili nelo čljiv del tržaške in goriške judovskih skupnosti ter jih je kot ta- kšne tudi potrebno obravnavati. Povrhu je bila njihova kontinuiteta bivanja zelo kratka. V vsem tem obdobju so bili stalno prisotni samo v Kopru, kjer jih je tudi najve č 270 živelo. V obdobju med obema svetovnima so se Judje iz istrskih primorskih mest povsem asimilirali z ve činskim prebivalstvom. 31 Gospodarsko uspešna primorska judo- vska skupnost, ki se je števil čno hitro krepila že vse od 18. stoletja, tudi ni imela nobenega ve čjega interesa za naseljevanje Štajerske, Koroške in Kranjske. 32 Priselilo se je le par posameznikov, katerih število je bilo povsem zanemarljivo v primerjavi z priseljenci iz Ogrske, Hrva- ške in čeških dežel ter celo iz Nem čije. Za podlago Tabele 3 sem vzel vse dostopne popi- se prebivalstva, ki vero prebivalstva prikazujejo po ob- činah. Zato manjkajo popisi po ob činah za Prekmurje v okviru Ogrske in za Štajersko leta 1900. Ker za leta 1900 tudi ni dostopen popis celotnega judovskega pre- bivalstva v Prekmurju, so dostopni podatki za to leto prikazani samo informativno. Po letu 1880 se je obseg posameznih ob čin seveda mnogokrat spreminjal. Zato je obseg ob čin v tabeli prilagojen stanju ob čin z dne 1. ju- lija 1939, ki je bil podlaga za analizo statisti čnih podat- kov iz leta 1931. Prav tako je tudi obseg štirih avtono- mnih mest (Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj) ter okrajev prilagojen stanju iz leta 1939. Hkrati so nekatere imena ob čin, ki so bila po drugi svetovni vojni spremenjena, prilagojena sedanjemu poimenovanju. S poudarjenimi števili je prikazano število Judov po posameznih okrajih in avtonomnih mestih, če so ta števila v oklepajih, so seštevek posameznih ob čin tega okraja. Zunaj Prekmurja je tako živelo le zelo malo Judov. Leta 1880 jih je bilo 239, do prve svetovno vojne pa je njihovo število naraslo za dve petini na 334. Po razpadu Habsburške monarhije in nastanku jugoslovanske dr- žave je podobno kot v Prekmurju tudi v osrednji Sloveni- ji število Judov upadlo, vendar v tem primerov komaj za slabih 7%. Za razliko od Prekmurja je v naslednjih letih spet za čelo naraš čati in je leta 1937 doseglo vrh s 361 popisanimi osebami. Takšno naraš čanje števila kranj- skih in štajerskih Judov pa vseeno ni moglo kompenzi- 31 Darko Dukovski, Židovi u Istri izme đu dva svjetska rata. V: Časopis za suvreme- nu povijest, št. 1, 1997, str. 81–82. Slavko Gaberc , Tiha asimilacija istrskih Židov. V: Primorska sre čanja, 2000, št. 229, str. 347–349. 32 August Walzl, Die Juden in Kärnten und das Dritte Reich. Klagenfurt 1987, str. 35. 271 SOCIALNE PODOBE Tabela 3. Prisotno judovsko prebivalstvo z ozemlja Dravske banovine po popis iz leta 1880, 1890, 1900, 1910, 1921, 1931 in 1937 glede na okraje in avtonomna mesta ter ob čine z dne 1. julija 1939 okraji in avtonomna mesta ob čine 1880189019001910192119311937 Brežice (7) (11) (7) (5) (12) (8) (2) Bizeljsko 3 3 6 2 2 1 1 Brežice 1 1 3 1 Kozje 4 Pod četrtek 1 Brestanica 2 2 Sevnica 3 1 1 4 1 Velika Dolina 63 Celje (mesto) 1 062 32 52 63 02 1 Celje (4) (1) (4) (19) (4) Celje okolica 18 Loka 6 Petrovče41 1 Polzela 3 Šentjur 3 Teharje 3 Prebold 2 Črnomelj (1) (3) Črnomelj 1 3 Dravograd (2) (3) (2) Dravograd 1 Ravne na Koroškem 1 Mežica 1 Vuhred 2 Vuzenica 2 Kamnik (7) (1) (4) (1) (1) (2) Domžale 1 Homec 2 Kamniška Bistrica 4 Kamnik 7 1 1 272 okraji in avtonomna mesta ob čine 1880189019001910192119311937 Ko čevje (3) (3) (9) (2) Ko čevje 2 Fara 3 3 7 2 Kranj (9) (3) (16) (20) Golnik 1 Kranj 9 13 20 Stara Loka 3 Stražiš če1 Trži č 1 Krško (1) (3) (1) Boštanj 3 Mokronog 1 Rade če1 Laško (1) (9) (15) (7) (3) (15) Laško 1 3 2 Jurklošter 4 Trbovlje 9 8 7 3 13 Lendava (310) (207) (160) Beltinci 146 152 61 4 3 3 Bogojina 9 7 6 Črenšovci 1 12 6 Dobrovnik 13 7 2 Gaberje 17 Genterovci 4 2 Lendava 231 293 383 257 171 137 Poljana 1 1 Turniš če9 2 3 Litija (7) (2) (1) Litija 4 1 1 Zagorje 3 1 Ljubljana (mesto) 75 83 105 116 96 95 138 Ljubljana (1) (4) (6) (15) Borovnica 2 Polje 1 1 6 15 Ra čna 1 Ljutomer (14) (8) (7) (8) (9) (15) (6) Ljutomer 11 8 7 5 3 12 2 Radenci 3 6 273 SOCIALNE PODOBE okraji in avtonomna mesta ob čine 1880189019001910192119311937 Štrigova 3 4 Veržej 3 Maribor (mesto) 37 64 62 66 64 81 68 Maribor desni breg (7) (15) (2) (4) (8) (11) (17) Črešnjevec 1 Pobrežje 5 6 Polj čane 7 6 1 1 Pragersko 3 Ra če1 Ruše 1 4 Slovenska Bistrica 2 Spodnja Polskava 41151 Makole 2 4 Lovrenc na Pohorju 31 4 Maribor levi breg (1) (9) (6) Košaki 1 8 6 Velka 1 Murska Sobota (314) (269) (257) Bodonci 8 3 4 Cankova 2 3 4 Gornji Petrovci 773 Grad 5 3 Križevci v Prekmurju 836 Kupšinci 5 Martjanci 11 9 8 Murska Sobota 311 311 234 175 159 150 Murska Sobota okolica 17 16 14 Pe čarovci 3 Pertoča5 5 5 Puconci 2 1 6 274 okraji in avtonomna mesta ob čine 1880189019001910192119311937 Rogaševci 25 21 18 Selo 13 7 6 Šalovci 21 26 21 Tišina 10 6 9 Novo mesto (1) (13) (8) (2) (3) Novo mesto 1 3 Mirna Pe č 1 Šmihel- Stopiče 13 4 1 Trebnje 3 Toplice 1 Ptuj (mesto) 41 54 37 37 28 32 29 Ptuj (10) (14) (25) (18) (31) (10) (15) Breg 8 Grajena 1 Majšperk 6 1 3 Ormož 2 2 1 Rogoznica 1 2 3 3 2 Središ če ob Dravi 10 8 15 8 7 5 6 Cirkulane 6 5 6 4 5 1 2 Gorišnica 1 4 Lovrenc na Dravskem Polju 1 Radovljica (2) (3) (7) (5) (11) Bled 7 4 11 Jesenice 1 Lesce 1 Kranjska gora 12 1 Slovenj Gradec (9) (3) (8) Mislinja 6 Slovenj Gradec 34 Šoštanj (mesto) 3 Topolšica 4 275 SOCIALNE PODOBE rati veliko hitrejšega upadanja števila Judov v Prekmur- ju, zlasti še, ker je bila judovska skupnost v Prekmurju sprva tudi veliko števil čnejša (Graf 2). Zato je število Ju- dov z ozemlja kasnejše Dravske banovine že leta 1890 doseglo višek, nato pa je samo še upadalo. Ob tem so prekmurski Judje vedno bolj izgubljali svojo relativno težo. Če je judovska skupnost v Prekmurju še leta 1880 predstavljala ve č kot 80% Judov z ozemlja Slovenije, se je to razmerje do leta 1937 zmanjšalo na komaj še 54% v korist Judov iz ostale Dravske banovine. 33 Leta 1889. okraji in avtonomna mesta ob čine 1880189019001910192119311937 Šmarje pri Jelšah (7) (19) (3) (7) (1) Planina pri Sevnici 1 Rogatec 10 1 1 Rogaška Slatina 3 Polje ob Sotli 1 Pristava 1 Šmarje pri Jelšah 68 1 Žusem 4 ∑ Prekmurje 10391107 33 1000 624 476 417 ∑ ostalo 239 281 322 334 312 344 361 SKUPAJ 1278 1388 1334 936 820 778 Vir: Special Orts-Repertorium von Krain : Obširen imenik krajev na Kranjskem. Wien 1884. Special Orts-Repertorium von Krain : Specijalni repertorij krajev na Kranjskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1894. Leksikon ob čin za Kranjsko : izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900. Wien 1906. Spezialortsrepertorium von Krain : Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Wien 1919. Spe- cial Orts-Repertorium von Steiermark : Obširen imenik krajev na Štajerskem. Wien 1883. Leksikon ob čin, kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru: Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900: Štajersko. Wien 1904. Special Orts-Repertorium von Steiermark : Specijalni repertorij krajev na Štajerskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1893. Specialni krajevni repertorij za Štajersko : izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910. Wien 1918. Popis stanovništva 1921, str. 292–345. Splošni pregled Dravske Banovine, str. 4–19. AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 276 Število teh Judov bi bilo le nekoliko ve čje, če bi jim prišteli tudi tiste, ki so izstopili iz judovske vere. Ker za razliko od Ogrske v avstrijski polovici Habsburške monarhije mešane judovsko krš čanske poroke niso bile dovoljene, je bilo v Cislajtaniji posledi čno tudi veliko ve č izstopov iz vere. Ta pojav je bil zlasti zna čilen za Dunaj. V nobenem drugem mestu Evrope se ni dalo krstiti to- liko Judov kot prav na Dunaju. Po letu 1900 se je tu letno dalo krstiti od 500 do 700 oseb. Po drugi strani je v tem času letno tudi do 200 oseb vstopilo v judovsko versko skupnost. Judje niso zapuš čali svoje vere le za- radi poroke s kristjani, temve č v vedno večji meri tudi zaradi poklicne kariere, predvsem v državnih in drugih Graf 2. Število Judov v mejah ozemlja Dravske banovine med leti 1880 in 1937 Vir: Special Orts-Repertorium von Krain : Obširen imenik krajev na Kranjskem. Wien 1884. Special Orts-Repertorium von Krain : Specijalni repertorij krajev na Kranjskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1894. Leksikon ob čin za Kranjsko : izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900. Wien 1906. Spezialortsrepertorium von Krain : Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Wien 1919. Spe- cial Orts-Repertorium von Steiermark : Obširen imenik krajev na Štajerskem. Wien 1883. Leksikon ob čin, kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru: Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900: Štajersko. Wien 1904. Special Orts-Repertorium von Steiermark : Specijalni repertorij krajev na Štajerskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1893. Specialni krajevni repertorij za Štajersko : izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910. Wien 1918. Popis stanovništva 1921, str. 292–345. Splošni pregled Dravske Banovine, str. 4–19. AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 277 SOCIALNE PODOBE službah, ki so zahtevale univerzitetno izobrazbo. Toda glede na zelo števil čno judovsko populacijo na Dunaju teh prestopov nikoli ni bilo posebno veliko. 34 V ostalih avstrijskih deželah pa je bilo še veliko manj krš čenih Judov. Zlasti malo jih je bilo v samem središ ču Judo- vstva v Galiciji in Bukovini, toda tudi v neprimerno bolj svetovljanski Pragi in Trstu jih ni bilo veliko. V povpre- čju je v avstrijskih deželah vsako leto iz judovske verske skupnosti izstopilo 840 do 900 oseb kar je znašalo letno 1 izstop na okoli 1400 Judov. Posledi čno je moralo biti zelo malo verskih izstopov tudi na Kranjskem in sloven- skem Štajerskem, do propada Habsburške monarhije mogo če le okoli 10. 35 Po znanih podatkih za Ljubljano so se npr. v Lju- bljani do prve svetovno vojne pokristjanili le trije moški in v celoti še ena družina. Tudi v Jugoslaviji je bilo teh izstopov dolgo časa zelo malo. V 20. letih je bilo le nekaj posamičnih primerov. Po prihodu nacizma na oblast v Nem čiji se je po letu 1933 število izstopov iz judovske vere sicer nekoliko pove čalo in je bilo skoraj vsako leto zabeleženo par primerov, toda v primerjavi s celotnim judovskim prebivalstvom jih je bilo še vedno zelo malo. Šele po nemški zasedbi Avstrije in Češke se je število konvertitov hitro pove čalo na ve č deset oseb in je dose- glo svoj vrh med leti 1940/41. 36 Podobno je bilo tudi v Zagrebu, kjer je bilo 90% vseh primerov judovskih kon- vertitov zabeleženo po letu 1938. 37 Popis Judov v Dravski banovini iz leta 1937 je bil torej opravljen pred tem valom izstopov po letu 1938, zato je v popisu zabeležena tudi velika ve čina Judov, ki so takrat izstopili, hkrati pa je zabeležena tudi ve čina Judov, ki so že zapustili judovsko vero, vendar še niso vstopili v kakšno drugo vero in so bili zato zabeleženi kot osebe brez vere. Spodnja tabela tako prikazuje vero popisanih Judov in njihovih družinskih članov z izjemo 34 Beller , Wien und die Juden 1867–1938, str. 19. 35 Monika Richarz , Die Entwicklung der jüdischen Bevölkerung. V: Deutsch-Judi- sche Geschichte in der Neuzeit, 3. del: Umstrittene Integration 1871–1918, Mün- chen 1997, str. 21–22. Bi hl, Die Juden, str. 909–910. 36 Andrej Pan č ur, Mojca Šorn, Renato Podberšič in Damjan Han či č, Izstopi iz judo- vske vere. V: Premoženjski položaj Judov. 37 Melita Švob, Židovi u Hrvatskoj : židovske zajednice, 2. del., Zagreb 2004, str. 162–163. 278 prekmurskih Judov. Kar 87% oseb je ob popisu imelo judovsko vero, 6% jih je bilo brez vere, ostalih 7% pa je imelo katero od kr čanskih ver. V naslednjih letih je judovsko vero zapustilo še dodatnih 6% leta 1937 popi- sanih oseb, tako da je ob za četku druge svetovno vojne najmanj petina judovske populacije v osrednji Sloveniji ni bila del judovske verske skupnosti. V Prekmurju je bilo teh konvertitov še veliko manj. Med popisanimi 417 osebami so bili samo 3 evangeli čani in 2 brezverca. Ve čina zabeleženih nejudovskih vernikov je živela v mešanih zakonih. V jugoslovanskem delu Slovenije je namre č še vedo veljal avstrijski zakon, po katerem niso bile veljavne poroke med kristjani in osebami, ki niso pripadale krš čanski veri. 38 Tako je tudi za poroke med kristjani in Judi veljal zadržek verske razli čnosti. Po prvi svetovni vojni se je ta zakonodaja razširila še na Prek- murje, kjer je prej veljala veliko bolj liberalna ogrska za- konodaja iz leta 1895. Če je po veljavni avstrijski zakono- daji iz leta 1868 39 npr. katoli čan hotel skleniti zakonsko zvezo z Judom, je moral najprej dobiti dovoljenje od dr- žave in od katoliške cerkve, druga če se ni mogel poro čiti. Po takšni poti je morala npr. iti tudi katoli čanka 38 Josef Schey, Das allgemeine bürgerliche Gesetzbuch für das Kaiserthum Österre- ich in der Fassung nach den drei Teilnovellen, Wien 1916, str. 48. 39 Gesetz vom 25. Mai 1868, wodurch die interconfessionellen Verhältnisse der Staatsbürger in den darin angegebenen Beziehungen geregelt werden, št. 49. V: Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oesterreich, 1868, št. 19, str. 99–100. Tabela 4. Vera Judov in njihovih družinskih članov v Dravski banovini izven Prekmurja leta 1937 število v% brez vere 23 6 evangeli čanska 2 1 judovska 293 81 judovska (kasneje izstopi) 22 6 judovska (prej katoliška) 1 katoliška 17 5 pravoslavna 2 1 starokatoliška 1 361 Vir: AS 68, a.e. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 279 SOCIALNE PODOBE Sidonija Novak , uradnica iz Murske Sobote, če se je ho- tela poro čiti z judovskim mesarjem Andrejem Fischer- jem , ki je bil o če njenega nezakonskega otroka. V svoji prošnji je Sidonija tudi zagotovila, da se bosta poro čila v katoliški cerkve in »da bodo vsi otroci obojega spola ostali moje vere t. j. katoliške in da se moj mož ne bo nigdar vmešaval v moje, kakor tudi ne v izpolnjevanje verskih dolžnosti otrok.« Levantinski knezoškofijski or- dinariat iz Maribora je tako 11. oktobra 1937 na podlagi papeževega pooblastila z dne 1. oktobra 1937 podelil Sidoniji Novak izpregled zadržka razli čnosti vere, hkrati pa je dobila dovoljenje za poroko tudi od Kraljeve ban- ske uprave Dravske banovine. 40 Ker takšnega izpregleda zadržka razli čnosti ni bi- lo lahko dobiti, so bili veliko bolj pogosti primeri, da je posameznik preprosto izstopil iz judovske verske skupnosti. Te osebe, ki so z izstopom ostale brez vere, so imele pred seboj dve možnosti. Lahko so preprosto ostali brezverci in se kot takšni tudi poro čali. Veliko ve č je primerov, da so nato prevzeli kakšno drugo vero. Za otroke, ki so odraš čali v mešanih zakonih, sploh ni bi- lo nujno, da so bili vzgajani v prevladujo či katoliški ali kakšni drugi krš čanski veri. Po veljavni avstrijski zako- nodaji so imeli v mešanih zakonih rojeni sinovi o četovo vero in h čerke materino vero. Vendar sta pri tem imela zakonca možnost, da s pogodbo pred ali po poroki dolo- čita drugače. Družina Kos iz Maribora je zelo lep primer versko mešane družine, kjer so imeli tudi otroci razli čno vero. Jelka Kos z dekliškim priimkom Göstl je tudi v poroki obdržala svojo judovsko vero. Njen mož Hinko je bil katoli čan, zato so bili katoli čani tudi vsi trije njegovi sinovi. Nasprotno sta obe h čerki imeli judovsko vero. Število Judov, ki so živeli v mešanih zakonih in so se odrekli svoji veri, je bilo seveda nekoliko ve čje kot pa ga kažejo številke popisa iz leta 1937, kajti te osebe so predstavljale velik del tistih oseb judovskega izvora, ki jih popis ni zajel. Kljub temu pa tudi ti dopolnjeni podatki iz let 1937/45 ne spremenijo splošne podobe o judovski populaciji v Dravski banovini iz leta 1937. 40 AS 68, fasc. 29–19/1937, št. 28253, Spregled zakonskega zadržka razli čnosti vere Novak Sidoniji. 280 Slovenija se tako tudi v tem pogledu ujema s trendom v sosednjih državah, kjer je npr. glede na nacisti čni popis Judov iz leta 1939 v Avstriji skoraj 87% takratne judo- vske populacije izviralo iz nemešanih družin, v katerih so vsi tudi imeli judovsko vero. 41 Kranjski in štajerski Judje, ki so zajeti v razli čnih 41 Avraham Barkai, Jüdisches Leben unter der Vervolgung. V: Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, 4. del: Aufbruch und Zerstörung, München 1997, str. 226, 243–244. Graf 3. Prisotno judovsko prebivalstvo z ozemlja Dravske banovine brez Prekmurja po ve čjih mestih (1880–1937) Vir: Special Orts-Repertorium von Krain : Obširen imenik krajev na Kranjskem. Wien 1884. Special Orts-Repertorium von Krain : Specijalni repertorij krajev na Kranjskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1894. Leksikon ob čin za Kranjsko : izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900. Wien 1906. Spezialortsrepertorium von Krain : Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Wien 1919. Spe- cial Orts-Repertorium von Steiermark : Obširen imenik krajev na Štajerskem. Wien 1883. Leksikon ob čin, kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru: Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900: Štajersko. Wien 1904. Special Orts-Repertorium von Steiermark : Specijalni repertorij krajev na Štajerskem : na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1893. Specialni krajevni repertorij za Štajersko : izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910. Wien 1918. Popis stanovništva 1921, str. 292–345. Splošni pregled Dravske Banovine, str. 4–19. AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 281 SOCIALNE PODOBE popisih iz Tabele 3, so bili ves čas izrazito mestno prebi- valstvo. V celotnem popisanem obdobju jih je kar oko- li tri četrtine živelo v mestih z ve č kot 2000 prebivalci (Ljubljana, Maribor, Celje, Ptuj, Domžale, Kranj, Trži č, Trbovlje, Zagorje, Novo mesto). Takšno razmerje so pre- kmurski in hrvaški Judje dosegli šele v jugoslovanski državi, ob tem, da sta bili prekmurski mestni naselji so- razmerno veliko manjši kot pa osrednja slovenska me- sta. Kot je razvidno iz spodnjega Grafa 3 je vso obravna- vano obdobje okoli 70% kranjskih in štajerskih Judov živelo v najve čjih slovenskih mestih, zlasti v Ljubljani, Mariboru, Celju in Ptuju. V ostalih krajih je ve činoma prebivalo le nekaj Ju- dov, velikokrat samo eden. Poleg tega le zelo redka od njih kažejo naselitveno kontinuiteto in s tem možnost daljšega bivanja vsaj kakšne judovske družine. Eden od teh krajev je bilo Središ če ob Dravi, kjer je že leta 1880 živelo 10 Judov, v naslednjih desetletjih od 7 do 8 in leta 1931 še vedno 5. Glede na popis Judov iz leta 1937 je bila v tem kraju že leta 1881 rojena Regina Löwy, ki se je kasneje poro čila s hrvaškim judovskim trgovcem Gezo Mitzkyjem. Leta 1909 se jima je rodil sin Branko in leta 1911 še h či Zora. Sin se je poro čil z Matildo roje- no Moharič iz Gorice, leta 1929 pa sta dobila sina Mitjo. Tudi v Ljutomeru je bilo zaznati stalno prisotnost Ju- dov, saj je bila tu že leta 1882 rojena Roza Rosenberg, ki je nato tu živela vse do druge svetovno vojne. Podobno se je tudi v ob čini Cirkulane že kmalu naselila hrvaška judovska družina Moses in že leta 1877 tukaj dobila sina Oskarja. Ta je kasneje s spremenjenim priimkom Mari č kot trgovec živel na Ptuju, v Cirkulanah pa se je naselila družina Blass. Kontinuiteta judovske naselitve ni bila šibka le v manjših, temve č tudi v ve čjih slovenskih mestih. Naj- bolj števil čno judovsko skupnost v Ljubljani naj bi na za četku 20. stoletja tvorilo samo kakšnih dvanajst dru- žin 42 ter v 20. letih 10 družin, 43 od katerih pa jih je le 42 J. K. Podgorjanski , Judje na Kranjskem. V: Zbornik Matice Slovenske, št. 7, 1906, str. 149. 43 AS 68, fasc. 29–2/1924–31, št. 730, Izraeliti mariborske in ljubljanske oblasti, inkorperacija v izraelitsko cerkveno ob čino Murska Sobota, 10. 12. 1927. 282 kakšna polovica ostala v mestu tudi v drugi generaci- ji. Ti stalno naseljeni Judje so bili v glavnem trgovci. Velika ve čina drugih judovskih trgovcev se je v mestu zadrževala le krajši čas. Prav tako so bili fluktaciji pod- vrženi judovski igralci, dijaki ter nenazadnje vojaki. Po prvi svetovni vojni so za čeli bolj množi čno prihajati še uradniki komercialne, bančne in tehni čne stroke. 44 Po- dobno je bilo verjetno tudi v drugih slovenskih mestih. Celo najve čja slovenska mesta so bila namre č pre- majhna, da bi lahko pritegnila ve čje število judovskih priseljencev. Po odpravi prepovedi naseljevanja Judov na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem so tudi v te de- žele po letu 1867 hitro prišli predvsem judovski trgovci, obrtniki in tudi industrialci, ki so iskali možnost dobre- ga zaslužka. Podobno kot v Prekmurju so se nekateri od njih tudi na Štajerskem naseljevali kot vaški trgovci. To- da za razliko od Prekmurja so tako na vasi kot v mestih v svojih trgovskih in tudi obrtnih dejavnostih naleteli na veliko mo čnejšo doma čo konkurenco. Po drugi strani pa so se Judom že v za četnem obdobju naseljevanja v osre- dnjih slovenskih deželah odpirale ugodne gospodarske priložnosti v avstrijskih velemestih, predvsem na hitro rastočem Dunaju. Tudi gospodarsko hitro se razvijajo či Gradec je bil za štajerske Jude veliko bolj privla čen kot pa manjša spodnještajerska mesta. Čeprav je judovsko prebivalstvo iz osrednje Slove- nije ve činoma živelo skoncentrirano v mestih, tudi tam njihov delež ni bil nikoli zelo visok. V Ljubljani so tako leta 1921 predstavljali 0,18% celotnega prebivalstva, v Mariboru 0,2% in na Ptuju 0,63%. Do leta 1931 se je nato v nasprotju s Prekmurjem okrepilo število Judov v industrijskih mestnih središ čih kot sta bili Maribor (s 64 na 81, skupaj s predmestnim Pobrežjem še ve č) in industrijsko hitro se razvijajo či Kranj (13). Če k Lju- bljani prištejemo še njegovo dejansko predmestje Polje, se je tudi tu število Judov dvignilo na 110. S tem se je npr. v Mariboru tudi za malenkost pove čal delež Judov glede na skupno prebivalstvo (0,24%). Nasprotno se je na Ptuju, kjer je leta 1931 živelo 31 Judov, njihov delež 44 Vale n či č, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 57–65. 283 SOCIALNE PODOBE v primerjavi z naraš čajo čim skupnim prebivalstvom ce- lo nekoliko zmanjšal (0,47%). Prav tako se je zgodilo v Ljubljani (0,12%), vendar je bilo tu ob popisu leta 1937 zabeleženo absolutno najve č Judov. V primerjavi z ostalo Jugoslavijo je v Dravski ba- novini živelo malo judovskega prebivalstva. Leta 1921 so Judje tako predstavljali 0,09% celotnega prebival- stva, leta 1931 pa zaradi upadanja števila prekmurskih Judov komaj še 0,07% skupnega prebivalstva Dravske banovine. Takrat so jugoslovanski Judje predstavljali 0,5% skupnega prebivalstva. Sorazmerno manj Judov kot v Dravski banovini je živelo samo še v Primorski (Dalmacija in zahodna Hercegovina) in Moravski bano- vini (vzhodni in osrednji del Srbije), v prvi 0,06% in v slednji 0,04%. Nasprotno so v Beogradu Judje predsta- vljali kar 3% skupnega prebivalstva. 45 Toda ta slika se povsem spremeni če razmejimo prekmurske in ostale Jude. Prekmurski Judje so tako predstavljali 0,52% prekmurskega prebivalstva, se pra- vi nekaj ve č kot je znašalo jugoslovansko povpre čje. Kot kaže spodnja Tabela 5, je bilo v primerjavi z drugimi evropskimi državami judovsko prebivalstvo v Prekmur- ju sicer veliko šibkejše kot v mo čnih judovskih skupno- stih vzhodne in srednje Evrope, vendar še vedno mo č- nejša kot v marsikateri zahodnoevropski in predvsem skandinavski državi. Nasprotno je samo še v Španiji ži- velo sorazmerno manj Judov kot v ostali Dravski bano- vini. Celotna Dravska banovina pa se kljub svoji majhni judovski skupnosti odreže še vedno bolje kot Finska, Norveška in Portugalska. Seveda so tudi v drugih evropskih državah obstaja- le velike regionalne razlike glede poseljenosti judovske- ga prebivalstva. V najbolj sorodnem primeru Avstrije je tako tudi obstajala velika razlika med nekdanjo ogrsko deželo Gradiš čansko z 1,2% judovskih prebivalcev in Vorarlbergom s komaj 0,03%. Obenem pa so tu Judje na Dunaju celo predstavljali dobrih 9% prebivalstva, se pravi toliko kot na Poljskem. Toda za razliko od Dravske banovine brez Prekmurja je v vseh avstrijskih deželah z 45 Popis stanovništva 1931, 2. del, str. VI-XII. 284 izjemo Dunaja število Judov po prvi svetovni vojni ob- čutno upadalo. 46 46 Lich tblau, Integration, str. 498, 501. Tabela 5. Judje v evropskih državah in v Dravski banovini okoli leta 1931 prebivalstvo Judje Judje v% Poljska 32.107.000 3.125.000 9,73 Litva 2.125.000 167.000 7,86 Madžarska 8.685.000 473.000 5,45 Latvija 1.900.000 96.000 5,05 Romunija 18.024.000 800.000 4,44 Avstrija 6.736.000 220.000 3,27 Češkoslovaška 14.729.000 380.000 2,58 Nizozemska 7.936.000 120.000 1,51 Gr čija 6.205.000 73.000 1,18 Nem čija 63.181.000 589.500 0,93 Bolgarija 5.944.000 50.000 0,84 Velika Britanija in Irska 48.995.000 300.000 0,61 Luksemburg 300.000 1.750 0,58 Belgija 8.092.000 45.000 0,56 Prekmurje 90.717 476 0,52 Jugoslavija 13.934.000 68.405 0,49 Švica 4.066.000 18.500 0,45 Estonija 1.117.000 5.000 0,45 Francija 41.835.000 160.000 0,38 Danska 3.544.000 5.500 0,16 Italija 41.652.000 45.000 0,11 Švedska 6.142.000 6.000 0,1 Dravska banovina 1.144.298 820 0,07 Finska 3.463.000 1.800 0,05 Norveška 2.814.000 1.450 0,05 Portugalska 6.826.000 2.500 0,04 Drav. ban. brez Prek. 1.053.581 344 0,03 Španija 23.907.000 3.000 0,01 Vir: I. Koralnik, Untersuchungen über die Zahl der Juden in Europa Anfang 1931. V: Zeitschrift für Demographie und Statistik der Juden, št. 3, 1931, str. 43; Wol- fgang Köllmann, Bevölkerung und Raum in Neuerer und Neuester Zeit. Würzburg 1965. 285 SOCIALNE PODOBE *** Nasprotno je bila Dravska banovina še vedno pri- vla čna za posamezne judovske priseljence, kateri so zaradi relativne majhnosti judovske skupnosti na tem obmo čju predstavljali pomemben delež judovske popu- lacije. Glede na popis prebivalstva iz leta 1931 je bilo samo 1,5% prisotnega popisanega prebivalstva Dravske banovine tujih državljanov. Nasprotno je bilo kar četrti- na popisanih Judov iz leta 1937 tujih državljanov. Toda tudi v tem primeru so bile med prekmurskimi in osta- limi Judi velike razlike. V Prekmurju je bila ve čina Ju- dov jugoslovanskih državljanov, drugje pa komaj dobra polovica. Ve čina tujih Judov je prihajala iz sosednjih sre- dnjeevropskih držav. Spodnja tabela 6 tako prikazuje, da jih je najve č imelo češkoslovaško, nato pa avstrijsko državljanstvo. Od tega so skoraj vsi živeli izven Prek- murja. V Prekmurju je velika ve čina tujih judovskih dr- žavljanov seveda prihajala iz Madžarske, toda obenem je prav toliko madžarskih državljanov živelo tudi drugje v Dravski banovini. Poleg madžarskih državljanov so bi le v Prekmurju števil čno močneje zastopane samo še osebe brez državljanstva. Te osebe še niso imele ureje- nega državljanstva oziroma so se zaradi prošnje za jugo- slovansko državljanstvo že odrekle svojemu nekdanje- mu državljanstvu. Prav tako veliko kot madžarskih je bilo še poljskih državljanov. Ve čina jih je bila študentov v Ljubljani. Pomemben delež tujih državljanov so pred- stavljali samo še nemški državljani. Na žalost niso znani podatki, od kje so prihajali vsi tuji državljani, ki so leta 1931 živeli v Dravski banovini. Ti podatki so znani le za celotno Jugoslavijo in so v pri- merjavi z tujimi judovskimi državljani iz Dravske bano- vine iz leta 1937 prikazani v spodnji Tabeli 7. 47 Delež češkoslovaških državljanov je v obeh primerih prakti čno enak in predstavlja dobro četrtino vseh tujih državljanov. Prakti čno prav tako enak je delež madžar- skih državljanov. Prav ni č ni presenetljivo, da je bilo v Dravski banovini veliko ve č tujih državljanov iz bližnje 47 Ostale balkanske države (Albanija, Bolgarija, Gr čija) so skupaj s Tur čijo. 286 48 Egipt. Graf 4. Tuji in jugoslovanski državljani med Judi (leta 1937) in celotnim prebivalstvom Dravske banovine (leta 1931) Tabela 6. Državljanstvo Judov v Dravski banovini leta 1937 Prekmurje ostala Drav. ban. skupaj št. v % št. v % št. v % avstrijsko 1 0,2 37 10,2 38 4,9 brez drž. 7 1,7 4 1,1 11 1,4 češkoslovaško 2 0,5 52 14,4 54 6,9 italijansko 1 0,3 1 0,1 jugoslovansko 387 92,8 196 54,3 583 74,9 madžarsko 15 3,6 16 4,4 31 4 nemško 19 5,3 19 2,4 poljsko 31 8,6 31 4 romunsko 2 0,6 2 0,3 rusko 2 0,6 2 0,3 ostali svet 48 1 0,3 1 0,1 neznano 5 1,2 5 0,6 skupaj 417 100 361 100 778 100 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 287 SOCIALNE PODOBE Avstrije ter celo iz Nem čije kot pa jih je bilo drugje v Ju- goslaviji. Visok delež poljskih judovskih državljanov je tudi v tem primeru šel na ra čun študentov v Ljubljani. Zelo malo pa je bilo med Judi italijanskih državljanov, katerih je bilo zaradi slovenskih primorskih beguncev v Dravski banovini verjetno še veliko ve č kot pa drugje v Jugoslaviji. Presenetljivo je italijansko državljanstvo imela samo Lavra Levi, ki se je v Ljubljano priselila šele pred par leti. Še bolj presenetljivo pa je, da je bilo med Judi zelo malo nekdanjih ruskih državljanov, ki so po oktobrski revoluciji pribežali v Jugoslavijo. Na Ptuju je kot ruski državljan tako skupaj z ženo živel samo tipo- graf Salomon Geršanovi č, ki je iz Odese pribežal leta 1919. Tuji Judi so se bolj intenzivno priseljevali v ve čjih slovenskih mestih, ki so se hitro razvijala. V Ljublja- ni je bilo tako ve č kot polovica vseh Judov tujih drža- vljanov, nekoliko manj tujih priseljencev pa je privabil industrijski Maribor in tudi Celje. Sorazmerno najve č Tabela 7. Tuji državljani v celotni Jugoslaviji 1931 in med Judi v Dravski banovini 1937 v % Jugoslavija v % Judje v % avstrijsko 7 19,5 brez drž. 0 5,6 češkoslovaško 27,3 27,7 francosko 0,8 italijansko 14,8 0,5 madžarsko 15,1 15,9 nemško 2,3 9,7 poljsko 5,1 15,9 romunsko 1,9 1 rusko 19 1 švicarsko 0,2 ostale balk. drž. 50 5 ostale evr. drž. 0,5 ZDA 0,8 ostale amer. drž. 0,1 ostali deli sveta 0,5 neznano 2,6 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 288 tujih Judov je privabil Kranj, kjer se je industrija za- čela hitro razvijati v 20. letih 20. stoletja. Šele takrat se je v Kranju oblikovala manjša judovska skupnost. V turisti čnem Bledu pa je bilo vseh 11 popisanih Judov tujih državljanov. Ljubljana je kot upravno, poslovno in finančno središče ter tudi univerzitetno mesto pritegni- lo priseljence iz najve č razli čnih držav. Nasprotno sta industrijsko razvita Maribor in predvsem Kranj prite- gnila zlasti češkoslovaške državljane, ki so bili v tem času eden od poglavitnih dejavnikov nagle slovenske in- dustrializacije. Nasprotno je razvojno nedinami čen Ptuj privabil najmanj tujih Judov. Podobno kot v Prekmurju so tudi na Ptuju glavnino judovske naselbine še vedno predstavljali lokalni trgovci. Razvojni zaostanek Prekmurja pride v primerjavi z ostalo slovenijo še bolj do izraza, če natan čneje analizi- ramo domovinsko pravico jugoslovanskih državljanov. Ni bilo namre č nujno, da so vsi jugoslovanski državljani prihajali iz Slovenije. Spodnja tabela 8 tako prikazuje domovinsko pravico leta 1937 popisanih Judov glede na današnje meje držav naslednic Jugoslavije: Graf 5. Državljanstvo Judov v ve čjih slovenskih mestih leta 1937 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 289 SOCIALNE PODOBE Tabela 8. Domovinska pravica jugoslovanskih judovskih državljanov v Dravski banovini iz leta 1937 glede na sedanje državne meje Prekmurje ostala Drav. ban. skupaj št. v % št. v % št. v % Bosna 7 3,6 7 1,1 Hrvaška 2 0,5 62 31,6 64 10,4 Makedonija 1 0,2 1 0,5 2 0,3 Slovenija 405 97,1 112 57,1 517 84,3 Srbija 3 0,7 13 6,6 16 2,6 neznano 6 1,4 1 0,5 7 1,1 skupaj 417 100 196 100 613 100 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. Čeprav je kar 85% vseh Judov sicer izviralo iz Slo- venije, je ta slika v primeru pogleda na Prekmurje in ostalo Dravsko banovino zopet diametralno razli čna. Skoraj vsi prekmurski Judje so bili namre č domačini, nasprotno jih je drugje samo 57% izviralo iz Slovenije, skoraj tretjina pa jih je prihajala iz Hrvaške. Predvsem v primeru Ptuja se kaže velika navezanost tamkajšnje judovske naselbine na bližnjo hrvaško judovsko sku- pnost, saj ima tam domovinsko pravico kar 55% vseh Judov. Nasprotno kaže predvsem Maribor stalnost do- mače judovske skupnosti, kajti skoraj 80% tamkajšnjih jugoslovanskih državljanov ima tudi domovinsko pra- vico na ozemlju Dravske banovine. V primeru Celja ta odstotek dobrih 60% in v primeru Ljubljane 55%. Visoka stopnja judovskih priseljencev pride še bolj do izraza, če upoštevamo kraj rojstva Judov iz popisa leta 1937. Ker so se državne meje za časa življenja popi- sanih Judov ve čkrat temeljito spreminjale, sem zaradi lažje predstave kraje rojstva umestil v okvire današnjih državnih meja. Na žalost ni bil naveden kraj rojstva za skoraj 13% vseh popisanih oseb, sorazmerno nekoliko manj v Prekmurju kot drugje v Dravski banovini. 290 Tabela 9. Država rojstva Judov v Dravski banovini iz leta 1937 glede na današnje državne meje Prekmurje ostala Drav. ban. skupaj št. v % št. v % št. v % Avstrija 8 1,9 30 8,3 38 4,9 Bosna 6 1,7 6 0,8 Češka 39 10,8 39 5 Egipt 1 0,3 1 0,1 Gr čija 1 0,3 1 0,1 Hrvaška 10 2,4 54 15 64 8,2 Italija 5 1,4 5 0,6 Madžarska 79 18,9 17 4,7 96 12,3 Makedonija 1 0,2 1 0,1 Nem čija 1 0,2 20 5,5 21 2,7 Poljska 1 0,2 19 5,3 20 2,6 Romunija 1 0,2 9 2,5 10 1,3 Slovaška 5 1,2 3 0,8 8 1 Slovenija 264 63,3 74 20,5 338 43,4 Srbija 2 0,5 1 0,3 3 0,4 Srbija (Vojvodina) 8 2,2 8 1 Ukrajina 1 0,2 19 5,3 20 2,6 neznano 44 10,6 55 15,2 99 12,7 skupaj 417 100 361 100 778 100 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. Polovica vseh Judov iz Dravske banovine, o kate- rih je znan kraj rojstva, je bila tako rojena na ozemlju današnje Slovenije. Toda ta relativno visok odstotek gre predvsem na ra čun 70% prekmurskih Judov, ki so se rodili v Prekmurju. Od ostalih Judov se jih je v Sloveniji rodila samo četrtina. Velika ve čina ostalih prekmurskih Judov se je rodila na Madžarskem, predvsem v bližnjih mestih in vaseh, ki so v času dvojne monarhije prav tako kot prekmurski kraji ležali v županijah Zala in Vas (mdr. Zalaegerszeg, Szombathely, Nagykanizsa, Leten- ye, Magyarszombatfa, Mikefa, Zalalöv ő, Resznek, Vele- mér, Szepetnek, Tornyiszentmiklós). Kot državi rojstva sta bili nato bolj pomembni samo še Hrvaška in Avstri- ja. Kar 98% prekmurskih Judov je bila torej rojena na ozemlju, ki je bilo pred razpadom Habsburške monar- hije v okviru Ogrske. Ve čina Judov, ki je bila rojena 291 SOCIALNE PODOBE na ozemlju današnje Avstrije, je bila namre č rojena na Gradiš čanskem (Güssing, Tschantschendorf), ki je bila prej v okviru Ogrske. Podobno je veljalo še za Romunijo. Le par posameznikov pa se je rodilo izven ozemlja nek- danje Habsburške monarhije. Glede na kraj rojstva je judovsko prebivalstvo izven Prekmurja kazalo veliko ve čjo neenotnost, ki je bila po- sledica neprimerno višje stopnje migracij. Če pogleda- mo samo na ozemlju današnje Slovenije rojene Jude, potem pride lo čenost obeh slovenskih judovskih sku- pnosti še bolj do izraza. V Prekmurju jih je bilo namre č rojenih le 6, skoraj vsi štajerski Judje so bili tudi rojeni na Štajerskem, od ljubljanskih Judov pa so bili prav vsi ostali tudi rojeni v mestu bivanja. Ker je bila osrednja Slovenija migracijsko veliko bolj privla čna, je bil velik del tam bivajo čih Judov rojen na Hrvaškem, na Češkem in v Avstriji (Dunaj in Gradec), delno pa še na Madžar- skem, v Nem čiji, na Poljskem in v Ukrajini. Zelo malo jih je bilo rojeno v Italiji in še v tem primeru so bili z eno izjemo vsi rojeni v Trstu in Gorici. Skoraj toliko Judov kot jih je bilo rojenih v Slove- niji, jih je bilo rojenih v ostalih delih takratne Jugosla- vije. Na obmo čju nekdanje Cislajtanije jih je bila rojena dobra polovica, na ostalem obmo čju nekdanje skupne monarhije pa še nadaljnja slaba tretjina. Kar petina Ju- dov je bila rojena izven ozemlja nekdanje Habsburške monarhije, ve činoma v Nem čiji, precej pa tudi na tistem ozemlju Poljske, ki je bilo prej v okviru Ruskega cesar- stva. Za razliko od Prekmurja, od koder so se Judje ve- činoma izseljevali, je ostalo ozemlje Dravske banovine v desetletjih pred popisom leta 1937 pritegnilo judovske priseljence iz prakti čno cele Habsburške monarhije. Prakti čno skoraj vsi ukrajinski in polovica poljskih Ju- dov je bila rojena v Galiciji, kjer je pred propadom mo- narhije živelo najve č habsburških Judov in od koder so se Judje množi čno izseljevali. Podobno se je v tem času tudi iz ogrske polovice monarhije veliko Judov selilo v avstrijsko polovico. Čeprav je bil glavni imigracijski cen- ter teh Judov Dunaj, se jih je kar nekaj razkropilo še po drugih avstrijskih deželah, med drugim nekaj tudi po slovenskih. Iz teh dežel so nato prihajali še po prvi 292 svetovni vojni, pri čemur so v primeru poljskih ozemelj prevladovali študentje. Tudi češke dežele so bile za Jude tradicionalna ozemlje izseljevanja, pri čemer se je pred- vsem po prvi svetovni vojni zaradi hitre industrializacije še okrepil prihod čeških Judov. Z izjemo ene italijanske Judinje, ki je bila rojena v Milanu, so bili ostali rojeni v Trstu in Gorici. Prekmursko judovsko prebivalstvo je torej tudi v primeru kraja rojstva kazalo veliko ve čjo vpetost v do- mače okolje, ki je bila posledica relativno zgodnejše in množi čnejše naselitve Judov na tem ozemlju ter njihove- ga množi čnega izseljevanja, ki ga niso nadomestili novi priseljenci. Glede na popis Judov iz leta 1937 je po prvi svetovni vojni v Prekmurje prišlo samo 6% tamkajšnjih Judov, za katere so bili znani podatki o tem, od kdaj so bivali v državi (Jugoslaviji) oziroma v kraju bivanja, kjer so bili popisani. Popisovalci se namre č niso držali povsem enotne metodologije. V Ljubljani so tako npr. predvsem popisovali, od kdaj Judje bivajo v Ljubljani, v Prekmurju pa so popisovali, od kdaj Judje bivajo na ozemlju takratne jugoslovanske države. Ker pa je ve či- na prekmurskih Judov izvirala iz kraja bivanja, ve čina ostalih Judov pa se je v Slovenijo priselilo od drugod in nato ponavadi ni menjavala kraja bivališ ča znotraj Slo- venije, so tudi podatki iz popisa dokaj zanesljivi. Iz teh podatkov je tako jasno razvidno, da je glede na znane podatke manj kot tretjina judovske skupno- sti izven Prekmurja že od svojega rojstva bivala na oze- mlju Jugoslavije oziroma v kraju njihovega trenutnega bivališ ča. Manj kot desetina jih je prišla za časa obstoja Habsburške monarhije, ostali pa za časa nove Jugoslo- vanske države, od tega večina šele v zadnjih nekaj letih. *** Razvoj judovskega prebivalstva Slovenije je bil vse do druge svetovne vojne v prvi vrsti odvisen od migra- cij. Zaradi izseljevanja je judovsko prebivalstvo v Prek- murju tako naglo upadalo, da tudi judovska imigracija v osrednja slovenska mesta ni mogla pokriti nastale- ga primanjkljaja. Obenem je bila fluktacija judovskega prebivalstva v osrednji Sloveniji zelo visoka. Glede na 293 SOCIALNE PODOBE znane podatke iz leta 1937 se je kar 45% tamkajšnjih Judov priselilo šele po letu 1930. Ker se je med letoma 1931 in 1937 število popisanih Judov dvignilo le za 5% (Tabela 3), je ve čina novih priseljencev le nadomestila Jude, ki so se takrat odselili. Čeprav je bil na ozemlju Dravske banovine v dese- tletju 1921–1931 porast prebivalstva enkrat manjši od jugoslovanskega povpre čja in je v tem pogledu Dravska banovina ležala na samem repu v Jugoslaviji, je vseeno zabeležila skoraj 8% porast. V času, ko je celotno pre- bivalstvo Dravske banovine beležilo okoli 1% naravni prirastek, 50 se je število Judov zmanjševalo tudi zara- di manjšega prirastka. V tem pogledu so Judje zopet sledili splošnim trendom, ki so bili zna čilni za Jude v Srednji Evropi. S hitro urbanizacijo judovskega prebi- valstva in z uspešno vklju čitvijo v meš čansko družbo se je rodnost za čela hitro zmanjševati že v zadnjih de- setletjih 20. stoletja. Ker je bila smrtnost v primerjavi z večinskim prebivalstvom že prej ob čutno nižja in se tudi ni tako hitro zmanjševala kot rodnost, je bil posledi čno naravni prirastek vedno nižji. Judovsko prebivalstvo je tako veliko prej doživelo demografski prehod, ki ga je spremljalo staranje prebivalstva. Za Dravsko banovino sicer nimamo podatkov o na- 49 V popisu iz leta 1937 kategoriji stalno in od rojstva. 50 Drago Poto čnik, Statisti čni dodatek. V: Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana, 1939, str. 544–545. Tabela 10. Od kdaj so judovski prebivalci Dravske banovine bivali v državi oziroma v kraju njihovega bivališ ča ob popisu 1937 Prekmurje ostala Drav. ban. skupaj št. v % št. v % št. v % stalno 49 277 66 89 25 366 47 pred 1918 74 18 26 7 100 13 1918/29 17 4 40 11 57 7 1930/37 6 1 128 35 134 17 neznano 43 10 78 22 121 16 skupaj 417 100 361 100 778 100 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 294 ravnem prirastku judovskega prebivalstva, toda neka- teri drugi podatki jasno kažejo na tudi tukaj prisoten demografski prehod. Glede na znane podatke iz popisa Judov, je namre č leta 1937 komaj petina Judov še ve- dno živela pri starših in so jih zato obravnavali kot mla- doletne. Le malo ve č jih je bilo takrat samskih. Skoraj Graf 6. Družinski stan Judov iz Dravske banovine leta 1937 Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. Tabela 11. Starostna struktura judovskega prebivalstva v Dravski banovini leta 1937 v primerjavi s celotnim prebivalstvom leta 1931 leta Prekmurje ostala Drav. ban. skupaj 0 do 10 41 31 72 11 do 19 45 51 96 20 do 29 58 52 110 30 do 39 63 57 120 40 do 49 51 67 118 50 do 59 65 36 101 60 do 69 56 24 80 70 do 79 2 493 3 80 do 89 1 031 3 neznano 43 13 5 skupaj 417 361 778 Vir: AS, 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 295 SOCIALNE PODOBE polovica jih je bila poro čenih, kar 8% pa je bilo vdov in vdovcev. Še bolj zgovorni so podatki o starostni strukturi judovskega prebivalstva iz leta 1937, ki so prikazani v spodnji Tabeli 11. Te podatke lahko namre č primerjamo s podatki o starostni strukturi celotnega prebivalstva Dravske ba- novine iz leta 1931, ki so v spodnjem Grafu 7 prikazani v odstotkih. Iz teh podatkov je jasno razvidno, da je bilo med Judi v primerjavi z ve činskim prebivalstvom zelo malo otrok do 10 leta starosti, nekoliko manj pa je bilo tudi otrok in mladine do 19. leta ter mlajših oseb do 30. leta. Šele po tem letu se je starostna struktura prebival- stva obrnila v korist Judov. Razvoj judovskega prebivalstva bi verjetno tudi v naslednjih desetletjih šel po za črtani poti zmanjševa- nja števila Judov v Prekmurju ter sorazmerne krepitve judovske skupnosti v osrednji Sloveniji, ki pa je bila v primerjavi z razvojem ve činskega prebivalstva zdale č premajhna, da bi omogo čila nastanek pomembnega judovskega središ ča. Šele ko si tudi ve činsko prebival- stvo doseglo višjo stopnjo urbanizacije in bi se v stopnji Graf 7. Starostna struktura judovskega prebivalstva v Dravski banovini leta 1937 v primerjavi s celotnim prebivalstvom leta 1931 v % Vir: AS 68, fasc. 29–2/1936–38, mapa 9437/1938. 296 demografske modernizacije približalo doma či judovski skupnosti, bi se slednja za čela razvijati skladno s splo- šnim razvojem, a le ta trend dogodkov kmalu pretrga- la druga svetovna. Med holokavstom je bila dokon čno izbrisana velika ve čina prekmurskih Judov, Judje iz ostale Slovenije pa so si kot begunci in izgnanci bolj ali manj uspešno poskušali rešiti golo življenje. Nekaj jih je bilo ubitih, ve čina pa se po vojni ni ve č vrnila v Slovenijo oziroma jo je kmalu spet zapustila.