Slovenske narodne vraže in prazne 
vere, 
primerjane drugim slovanskim in neslovanskim 
Spisal J. Navratil. 
5. dalje iz Letopisa 1890, str. 52—116. 
Sv. Marjeta ali Margeta (13. in 20. jul.) 
v. Marjeta kače pase. (Na Kršk. zap. g. Romih.) — 
Na sv. Margete se ne smejo kače klati, in tudi 
seno se ne sme voziti, pa ni iz kozolcov zlagati, 
sicer bo v skedenj treščilo. (Štaj.-slov. „Črtice" 95.) 
— Če ta dan grmi, takrat lešnikov ni. (Črnom. zap. g. Kupljen.) 
— Na Kobaridskem napravljajo iz samih „marjetic'[1) venec 
sv. Marjeti na čast. (Zap. g. A. Gabršček.) To spada k 20. jul. 
Češke. „Prši-li" [če dežuje] na den sv. Markety (13. čer-
vence, julija), byvajf ,liskove ofechy' [lešniki] prazdne a čer-
vive. (Ččm. 1854; 549). Češki narod veruje, da mu ta svetnica 
čuva vseh sadežev, a zlasti žita. Zato veli narodna pesem : 
Sv. Petr2) hfima8) A ty sv. Markyto, 
Natoči nam vina; Dej nam pozor na žito. 
') Po Tušk. ,,Prirodop. rasti." 2. izd. str. 101: „Marjetica, tudi tra-
tinščica, riglec in iskrica (bellis perennis, Ganseblumchen)." 
a) Hanuš misli na ,Peruna' („B. K." 195), t. j. da je pri severnih 
Slovanih v krščanski dobi sv. Peter stopil na Perunovo (gromovni-
kovo) mesto tako, kakor pri Nemcih na ,Donarjevo'; a Jugoslovanom 
namešča Peruna sv. Elija. 
8) grmi (,grmeval). 
Nemške. Tirolci pravijo sv. Marjeti „Wetterfrau" (vre-
menska gospa). — „Wenn's Margreten regnet, werden die 
Niisse faul". (Če na sv. Marjete dan dežuje, bodo orehi gnili.) 
„B. Kal." 195. — Repo pa nemška vraža veleva sejati uprav 
tega dne (13. jul.) W. II.; str. 399; dočim belokranjska 
svetuje za ta posel sv. Kilijana god (8. jul), rekši, da pri-
raste ondaj repe ,veliko in debele'. (Adlešiče. Zap. vč. g. Sašelj.) 
Sv. Elija (20. jul.) 
Kedar grmi, pravijo Beli Kranjci okoli Metlike, da se vozi 
sv. Elija po nebu. (V Metliki slišal sam za mladih nog). — 
Sv. Elija se vozi v goreči kočiji. (Na Krškem zap. g. Romih.) 
— Sv. Elija v nebesih vedno povprašuje druge svetnike, kedaj 
bo njegov god; ali tega mu ne pove noben svetnik, ker bi 
sicer . . „preveč streljal". (Adlešiče. Zap. vč. g. Šašelj.) — Ta 
dan je dan strel. (V Črnom. zap. g. Kupljen.) Nekateri Slo-
venci mislijo, da preganja sv. Elija (z gromom) tudi hudiča. 
(Letop. 1879; 78). 
Hrvatsko in srbsko bajeslovje ozir. praznoverje o sv. Eliji 
(„Iliji") strinja se z belokranjskim. Okoli Karlovca vele 
Hrvati, da se sv. Ilija vozi na štirih konjih po zraku, in da 
od silnega stopanja njegovih ,vilovitih' konj nastaja grom. 
(„Arkiv" 1863; 243.)') — V Ivanic-gradu (tudi na Hrvat-
skem blizu Slavonije, brez malega samo dve ure od Save) 
pravijo o Gromovniku (Iliji) skoraj tako kakor Beli Kranjci, 
t. j- ako bi znal, kedaj mu je ,dan godovni', da bi od radosti 
pokal in streljal, tako da bi težko kaj nepokvarjenega ostalo; 
zato, da ga Bog vara, in kedarkoli ga Ilija za-nj povpraša, da 
mu veli: „Bit ce" ali „prošao je". („Arkiv" 1863; 221.)3) 
Ako se res na sv. Elija dan („na Ilinje") primeri, da je 
burja in da grmi, trese se preprosto ljudstvo od straha, misleč, 
da bode sodnji dan. (Ondi.) 
Zelo tako vero nahajaš o sv. ,Iliji gromovniku' tudi med 
Srbi. To se čita uže v Letop. 1879. 1. na 78. str. i. d. v zanim-
ljivem popisu Hubadovem: „0bičaji slovanski". — Dodajemo 
samo še toliko: Kako kurijo ,Dubravčini' i. dr. kres i na večer 
') Ondi, na 245. str. Sitamo: „Nariečje kajkavsko ovdje [u oko-
lici Karlovačkoj] jošte ima prevagu; nu svaki, koj se samo jedanput 
sa prostakom razgovarao, opazit če upliv toli štokavštine koli čakav-
štine". 
2) Ondi, na str. 230 čitaš: „Narječje, kojim se ovuda govori, je 
štokavsko-kajkavsko, to jest smiesa od obadvajuh razriečjah".— 
„Sada preuzimlje sve više štokavština mah". 
pred Elijevim, povedali smo uže 1. 1890. na 111. str. V Srbiji 
zovejo se tri dni pred Elijevim („prije Ilijina dne") in tri za njim 
„kresovi", in žene te dni nečejo prati srajc, niti namakati 
druge prtenine (platna), misleč, da bi se „iskresalo". Kedar 
grmi „na Ilijn dan", pravijo, da bodo črvivi onega leta orehi 
in lešniki z žirom vred. (Vuk; „Život i obič." 66—67.) 
Kakor v Bosni o sv. Juriju, tako pravijo poturčeni Jugo-
slovani v Hrcegovini o sv. Iliji (na njegov dan) po starem 
koled : „Do podne Ilija, po podne Alija", t. j. dopoldne praz-
nujejo, popoldne pa delajo. (P. u. p. 1887. 1.) 
Tudi Romunom je sv. „Ilija" gromovnik. Prinesel je 
namreč po romunski bajki solnce, ki ga je bil ukradel hu-
dič, Bogu zopet nazaj ter dobil za to junaško delo v oblast 
grom in blisk. („Ausland" 1887; str. 1022.) Prim. srbsko bajko 
o tem v Vukovih ,srpskih narodn. pripov.' 1853; str. i 14 
(br. 18); samo da je završetek v romunski bajki drugačen, 
namreč tak, kakor je popisan tu, in da je po srbski pripo-
vedki to junaško delo opravil sv. ,Arandjel' (arhangel ali veliki 
angel), a ne sv. Ilija. 
Z jugoslovanskim bajeslovjem, ozir. prazno vero v „Ilijo-
gromovnika" skladajo se i Rusi. Vidi se iz vsega, kar pripo-
veduje ruski narod o tem svetniku, da je ona svojstva, katera 
je prisvajal v poganski dobi gromovniku Perunu, prenesel v 
krščanski dobi na sv. ,,11'jo". Tudi Rusi pravijo, da se vozi 
sv. Il'ja po nebu v ognjenem vozu,1) in da slišimo od njegovih 
koles ropota — grom. 
Kedar strahovito grmi, vele v Nižegradski (Nižegorodskoj) 
guberniji: ,,11'ja velikij gudit" (gode). V Vladimirski gub. pri-
povedajo, da pobija hudiče („nečistyh") s kamenimi puščicami 
ali .strelami'.2) „Molnija" (blisk) je namreč ruskemu narodu 
„strela" (puščica), ki jo meče ,11'ja-prorok' v kačo ali hudiča 
(,,v zmeja ili d'javola") . . . (Afan. L 471—72). - Nekod se zbi-
rajo Rusi na ,11'jin denj' iz vsega okraja k cerkvi ter zganjajo 
tja tudi rogato živino; po veliki službi božji („obedni") izbero 
jedno živinče, ki ga plača gospodarju vsa občina (vsi skupaj); 
potem ga zakoljejo, skuhajo in razdele na kose za plačo; 
skupljene novce dobi pa cerkev. Kdor ni bil na ti praznič-
nosti in ni dobil ,posvečenega' mesa — onemu se šteje to za 
velik greh („za bolj šoj greh"). — V Permski gub. so tega dne 
ubijali vselej bika in zaklali še tele; a meso je potlej snedla 
vsa občina. V Kalužki gub. prinašajo pa ta dan k cerkvi za-
klanih mladih ovničkov ter prosijo duhovnika, da bi jih po-
') ,,V ognennoj kolesnice." 
2) Tudi Staroslovencem značila je strela — puščico (sagitta, Pfeil). 
Miki. lex.2 896. 5 
kropil s posvečeno vodo. (Afan. I. 475). Vse to nas spominja 
nekdanjih poganskih žrtev in pojedin — Perunu na čast. 
Ruski narod je nadalje uverjen, da ima ,sv. Rja' v svoji 
oblasti tudi roso, dež, točo in sušo. Na njegov praznik 
(20. julija po starem) pričakujejo Rusi grmljavine in dežja 
(„grozy i doždja"). Ta dan ne kose in ne spravljajo sena, ker 
bi sv. Elija drugače pokončal z nevihto ali pa sežgal nakošeno 
seno s strelo („uboet gromom ili sožžet nakošennoje seno") 
od jeze, da ne poštujejo njegovega praznika. To pričajo tudi 
ruski pregovori (in to velikoruski): „Il'ja grozy') deržit"; „H'ja 
prorok v pole kopny sčita[j]et"2); „na Iljin denj gdenibudb ot 
grozy zagora[j]etsja3); (maloruski): „H'ja v vodu nal'ja". Z 
Elijevim dežjem (,,11'jinskim doždem") umivajo se ter polivajo, 
da bi se očistili „vražjih čar", urokov („očnago prizora")4) in 
bolezni. Pravijo še i to: Vedro nebo nall'jin denj predvešča[j]et6) 
mnogo požarov, a doždb — naoborot". — Ruski kmetje mi-
slijo, da tudi to sv. Elija stori, ako polje lepo obrodi („proizvo-
ditelj urožajev"). Dne 20. julija p. st. (1. avgusta p. n.) začenjajo 
žeti žito, t. j. povežejo prvi snop, omlatijo, napravijo iz zrnja 
hleb, prinesejo ga v cerkev na blagoslov, in potem pokušajo 
te „novine", iz slame si pa napravijo novo postelj . . . (Afan. 
I; 473—4). 
Tudi starim (uže preverjenim) Nemcem je sv. Elija bil 
nekdaj gromovnik, kakor poganskim poprej Donar. (Grim. 
„D. Myth. I4; 144 i. dr.). Ni sluha, ni duha pa nismo mogli 
o veri v Elijo-gromovnika zaslediti pri Čehih in Poljakih. 
Kedar grmi, pravijo le-ti otrokom po otročje: „Bozia sie 
gniewa" (Bogec se jezi); dni pa: „Pan Buh hrozi" (se grozi 
ali žuga), kakor se pravi tudi pri nas otrokom: „Bog se kara 
ali ,krega'. Odrasli Čehi pa govore nekod šaljivo: „Sv. Petr 
kouli kuželky", (kar se strinja z nemško govorico): „Petrus 
schiebt Kegel". W. II; str. 22. 
Pasji dnevi6) (od 24. jul. do 24. avgusta). 
Ime „pasji dnevi" ni prvotno-narodno, nego zvezdarsko, 
zatrošeno med narod po „pratikah" ali koledarjih. Dobili so 
pa to ime po „zvezdi", ki se ji pravi „pes Canicula" = Si-
rius.7) Te dobe vročino prisvajali so pa ti zvezdi zato, ker 
vzhaja v ti dobi h krati s solncem. 
J) Nevihte (hude ure); '-1) kope šteje; 3) začne goreti (bode ogenj 
ali požar); 4) po Booch-u: ,,(stsl.) prizor očes, Behexung durch einen 
neidischen Blick"; s) oznanjuje (prerokuje). 
6) Belokr. „pajsji dani". 
') Po lat. imenu „Canicula" (Hundsstern) skrojilo se je za te dneve 
lat. ime „dies caniculares", a potlej prelagalo i na druge jezike: nemški 
V Motniku imajo to čudno vražo, ki pripisuje ,pratikarju' 
božjo moč, namreč: „Ako sta pajsje podobe v pratiki ,proti 
eni drugi obrnene', te dneve večkrat huda ura s točo proti, 
ker tudi rada pobije; ,če sta pa pajsje podobe obrnene od 
jene druge', nam se ni toliko hudega bati." (Zap. g. Križnik 
1. 1888). Kaj pa, ako čepi — kakor v nekaterih slovenskih 
pratikah — namesto dveh pasjih podob jedna sama? — Po 
tem vidimo, kako lahko pameten pratikar iztrebi to staro . . 
babjo vvero. 
Češka. Ce so pasji dnevi jasni biva ugodna žetev. („Cčm." 
1854: 549). 
Dobro leto sploh prerokuje po takem vremenu nemška 
vraža, ki veli: 
..Hundstage hell und klar 
Deuten auf ein gutes Jahr". 
Nesrečni so pa pasji dnevi za poroke — po koroški vraži. 
(W. II; str. 82.) 
Prisvajali so tudi stari narodi „pasji zvezdi" tako škodljiv 
vpliv na žetev, da so n. pr. Rimljani vsako leto, čim se je pri-
kazala, žrtvovali rjavega psa, hote potolažiti Psu (Siriju) togoto. 
(„Reinsb. Dur." 1864; 363). 
Sv. Jakob (25. jul.).1) 
Če na sv. Jakoba dan (25. jul.) sije solnce, potlej je de-
bela leča. (Motnik. Zap. g. Križnik.) Ako ta dan grmi, bodo 
prihodnje Jeto lešniki in orehi pešivi (Belokr. zap. g. Kupljen.) 
Na Češkem, in to v Pragi, metali so poprej mesarji tega 
dne okrašenega kozla z veliko slavnostjo (o godbi in petju) 
z zvonika sv. Jakoba cerkve na tla; po kmetih pa nekod me-
tali in mečejo morda še zdaj kozla s skale ter snedo potem 
pri vkupni pojedini. Najbrže kake staropoganske žrtve spomin. 
(Krolm. II, 85; I, 479; „B. Kal." 200 i. dr.) Češka vraža veli: 
Če hočeš pregnati miši iz skednja, ulomi ali odbij na sv. Ja-
koba dan belemu kozlu bel rog, zakuri z ogljem, deni rog na 
žerjavico in kadi ž njim po skednju. („Ččm." 1854; 542) 
Poljaki pravijo „rimski (mlečni) cesti": sv. Jakoba cesta 
(»droga");2) a zvezdi „0rion" (ki se zove po naše „rimske 
Hundstage; it. giorni canicolari; fr. jours caniculaires; angl. canicular 
days; rus. pesie dni; hrv. pasji dnevi (MU.); e. psi dni; p. ,dni kani-
kularne' itd. 
') T. j. „Jacobus major" (apost.); a dni, ki se praznuje 1. maja 
(s sv. Filipom vred), zove se „Jacobus minor". 
2) Tudi Nemci pravijo nekod „Jakobsstrasse" namesto „Milch-
strasse". Cig.-V. I; 815. 
palice" ali na kratko „paličnice",1) vele sv. Jakoba zvezda 
(„g\viazda"), Nemci pa „Jakobsstab" t. j. Jakobova palica (č. 
„Jakuba bul" ali „Jakubka). 
Nemcem je ta dan nekod jako nesrečen. V Turingiji ne 
pleza tega dne nikdo rad na kako črešnjo, ker bi si utegnil 
ulomiti vrat. (W. II; str. 82) Ako na Jakobovo ali pa tri 
dni poprej deži, potlej želoda ni. („Festk." 1864; 367.) 
Češka: Ako je ,na sv. Jakoba' hud veter („silny vitr"), 
bode žito mnogo veljalo („platit"), t. j. drago bo, in naopako. 
(„Ččm." 1856; III, 68.) 
Velika maša, Velika gospojnica3) ali Veliki šmarijn3) 
= Vnebovzetje [Marije d. ali Marijino] (15. avgusta). 
Stsl.—r. in mr. Ycneiiiie npecii. Koropo^ni|u Uspenie presv. 
bogorodicy; blg. uspenie na sv. Bogorodica; hrv. velika Gospo-
jina ali „velika Gospa" (MU.), „ veliko gospojinje" (Iv. Fil.); 
srb. velika gospodja, (v Dalm. tudi „Pogačnica"; Han. „B. K." 
205); cerkv. uspen[i]je sv. Bogorodice; č. na nebe vzeti Panny 
Marie; P. Maria velika, Maria kofenna4); nekod tudi „Svate 
Kralovny" t. j. sv. kraljice [danj; p. Wniebo\vziecie Panny 
Maryi, tudi „Panna zielna"6) ali „Matka Boska zielna". 
Skoraj po vsem Slovenskem nahajaš še to vero, da je ta 
dan tako velik praznik, da se ne smejo kače plaziti po zemlji, 
in da se zato plazijo po drevju, na Goriškem tudi po „raklah" 
t. j. po nakolu fižolovem. (V Notranjski Bistrici zapisal vč. g. 
J. Bile, na Kobaridskem g. A. Gabršček; na Krškem g Rav-
nikar; v Motniku zap. g. Križnik, v Rožu na Kor. K. Pečnik; 
prim. „Črtice" 45). To potrjujejo tudi razna ustna poročila. 
Samo ob sebi se razumeva, da ne sme ta dan živ krst na 
drevo ali na polje [ker bi ga utegnila pičiti kača]; pa niti 
pod drevje naj ne hodi [ker bi utegnila cepniti kača z drevesa 
ter ga pikniti]. Tudi delati ne sme človek ta dan ničesar, 
posebno pa na polju niti najmanjšega dela (zlasti ne sadja 
obirati ali tresti itd.), da ga ne zadene kakšna nesreča. 
Za mojih detinskih let pravila mi je v Metliki stara žena, 
da si je bila nekdaj dni dan pred ,Veliko mašo' zabila na zel-
') Letop. 1880; 166. 
3) Prim. nem. „GroBfrauentag". Tudi ,kajkavci' na Hrvatskem 
vele: „Velika maša". 
3) Izgovarja se „šmaren (šmar'n)". Na Cirkljanskem: „ Velika 
šmarija" (izr. veFka Šmarja) ali „Rožnica". (Zap. g. J. Jereb). ,Šma-
rija' skrčeno iz „Šent Marija" (sv. Marija); tako i „šmaren" iz „Sent-
Marijin (dan)". 
4) Prim. nem „U. Fr. Wiirz- oder Krauterweihe". 
s) Prim. nem. „Lieb Frau im Griinen". 
niku natrgat zelenjave na drugi dan za prikuho. »ZaftMe^; , 
reče, »odpravim na Velike maše dan rano na zelnik, ki je Bil 
i/4 ure daleč od mesta poleg njiv pri skednju, okoli katerega 
je rast.lo tudi sadno drevje. Ko pridem do zelnika, natrgam si 
hitro potrebne zelenjave in se vrnem. A toliko, da pridem 
pod drevje — lop! — pade z ,drva' velika rjava kača na tla 
uprav pred-me. Od prevelikega straha skočim naglo kot bo-
ječa srna v stran, pa v beg; a kača se zvije „v svitek" pa 
se hita (meče) za mano. Na srečo sem jaz bila ,hitreja' od 
kače, ter ji utekla — hvala Bogu! — dasi na pol mrtva od 
straha. Ne bi več na Veliko mašo pod drevje prisledila za 
ves svet!" 
L. 1887. pravil mi je 16 leten dečko (iz Hinj pri Žužem-
berku), ki je hodil ondi v šolo šest let, da je nekdaj tudi njega 
hotela kača pičiti ta dan. Ko je bil namreč utrgal na leski 
olešnikov, odvije se pri tej priči od leske velika kača, cepne 
na tla ter se požene proti njemu. Vendar ji je ušel srečno; 
pa ni videl, da bi ga bila lovila ali metala se za njim. 
Drugi, dve leti mlajši kostanjarček — ki je hodil tudi 
šest let v šolo doma v Velikih Laščah — trdil je pa štiri dni 
pozneje, da tam nI te vere, in da je on sam uže videl kačo 
laziti po tleh tudi na Velike maše dan. Vendar je slišal pra-
viti tudi on, da je kača pičila neko žensko, ki je brala lešnike 
ta dan; „pa se je menda", rekel je, „ m e n d a le primerilo tako". 
— Ko sem nato vzel v misel, da se je morda on preučil v 
šoli, a starejši ljudje pa da imajo vendar še staro (narodno) 
vero (da morajo na Velike maše dan vse kače na drevje itd), 
odrezal se je deček oblastno. „Pri nas niso ljudje tako ne-
umni, da bi verjeli kaj tacega". 
Pravil sem to zanimljivo zgodbico letos nalašč nekemu 
priletnemu možaku, ki mi je bil na moje prvo vprašanje od-
govoril tako, da je ,pri Velikih Laščah' doma; na drugo na-
tančnejše vprašanje pa, da je iz neke vasi blizu Strug (dve 
uri od Ribnice, a tri ure od ,V. Lašč.'). Oj, kako se je ta 
možak togotil nad mojega Razsvetljenega kostanjarčka'. 
„Kaj bo on druge pital z neumneži? On je neumen, 
on, ki še tega ne ve, kar ve pri nas vsak otrok: daje ta dan 
res tako svet, da ne smejo kače laziti po tleh .... Če je 
pa on videl katero vendar laziti ta dan po tleh, lahko, da se 
je bila malo poprej zvalila s kacega drevesa na tla. Kam pa 
če? — K višku ne more padati." — V nadi sem si bil, da 
poreče mož ,v sveti jezi' še i to: „potlej pa vem, da je . . 
zlezla zopet na drvo"; — a to mojemu možu vendar ni . . 
na misel prišlo. 
Privrgel je pa sam ob sebi, da nabirajo po njegovem 
kraju ženske ,mej mašami' (sic) t. j. med Veliko in med Malo 
mašo tudi vsake vrste cvetic („rož") za različne bolezni (zato 
ker imajo cvetice takrat največjo moč). 
To potrjuje^ z drugimi besedami tudi naš poročevalec iz 
Motnika: „Med Šmarnimi mašami (sic) ,rože' nabrane so potlej 
za vsako zdravilo". (Zap. g. Križnik.) Jajca ta čas nanesena 
,trpijo' (se ne pokvarijo) leten dan." In ako je pšenica ta čas 
.omlačena', ne prime se je mol. (Isti.) 
Isto narodno vero glede mejmašnih cvetic (ali „trav) in 
jajec nahajaš tudi med Srbi. Prim. Vuk: „Život i obič." str. 68 
p. b.: „Medjudnevnica"), ki znači Srbom po starem koledarju 
to, kar nam: [čas] „med ali mej mašami".1) 
Na Goriškem (Cirkljanskem) mislijo, da zleze na Rož-
nico vsa ,lezerčina' v vodo, zato se ne sme nikdo kopati ta 
dan. (Zap g. J. Jereb.) 
Čehi dajo tega dne za rabo pri bolni živini, v cerkvi 
posvečevat raznih zelišč in cvetic, posebno pa „zvonček 
sv. Jana" t. j. sv. Janeza rožo (hypericum perforatum, durch-
bohrtes Johanniskraut ali gemeines Hartheu). „B.Kal." 207 i. dr. 
Poljaki pa rabijo različne zeli ali zelišča in cvetice, o 
ti dobi nabrane ter v cerkvi posvečene, potlej ne samo za 
zdravila bolni živini, nego i bolnim ljudem. Izmed rastlin no-
sijo posvečevat ali blagoslavljat zlasti makove glave ali ma-
kovke („makdwki"), korenje ali mrkva („marchen", daucus 
carota, Mohre ali gelbe Riibe), solnčnice („sloneczniki", heli-
anthus, Sonnenblume), netresk („ziele Piorunowe" = Perunovo 
zelišče, Donnerbart ali Hauswurz, sempervivum tectorum) i. dr.; 
tudi vsake vrste žita in zelišča, katero cvete o ti dobi. — 
Vrnivši se po blagoslovu iz cerkve domov, dene vsak svoj 
snopek na mizo, a po obedu ga odnese na polje ter vsadi poleg 
zelja ali pa med zelje („w kapuste"); po 6 dneh pa vzame 
zopet domov in spravi pod streho na gredo za bodočo po-
trebo. (Prim. Kolbg. IX; 141.) 
Tako se godi tega dne i med Nemci. Tudi oni nosijo 
(sosebno po Frankoniji, Bavarskem in Švici) različnih in do-
ločenih zelišč v cerkev na blagoslov („Krauterweihe"). Zato 
pravijo temu dnevu tudi „Unserer lieben Frauen Wurzweihe" 
ali „Krauterweihe" (po starem: „krutwige"). Tudi po njihovi 
veri imajo ta zelišča po cerkvenem blagoslovu zdravilno moč, 
ter odganjajo vrhu tega strelo in čaro od hiše, ako se shra-
nijo pod krov. 
Nemški veščaki razlagajo tega običaja početek tako, da 
se je ljubezen do cvetic in zdravilnih zelišč od nekdanje 
nemško - poganske kraljice nebes in zemlje Holde ali Hulde 
(= Perchte) v krščanski dobi prenesla na sv. Marijo, 
») „Srbi-graniCari" pa pravijo: „medju gospojine". (Beg. 79.) 
krščansko kraljico nebeško. Ko je bila Marija umrla — pri-
poveduje se med Nemci v Frankoniji in ob Reni — prišli so 
učenci k njeni raki (zidanemu grobu), a namesto trupla nje-
nega našli na dnem mestu samih lepo dišečih cvetic. In zato 
— pravijo — posvečuje zdaj cerkev na vnebovzetje Marijino 
,zelišča'. — Tega dne začenja se Nemcem tudi tako zvani 
„Frauendreissigst" t. j. trideseteri dnevi GSspini1) ali na kratko 
„trideseteri dnevi'" (ki jim prisvajajo Nemci še večjo moč nego 
Slovenci dobi „med mašami" in Srbi svoji „medjudnevnici") 
Ondaj — pravi nemško ljudstvo zlasti po južnih deželah - ugaja 
človeku vsa priroda; strupene živali izgubljajo strup, a zdra-
vilske rastline imajo tedaj največjo moč. (W. II; str. 82—83). 
Ondi in na str. 75 isti pisatelj vnebovzetje Marijino pri-
spodablja tudi vnebohodu Gospodovemu, ki daje po nemški 
vraži zeliščem tudi posebno zdravilno moč, in to brez cer-
kvenega blagoslova 
Vremensko prerokovanje. Slovensko : Ce je na Velike 
maše dan lepo vreme, bode ozimna pšenica lepa. (Črnom.; 
zap. g. Kupljen). Po „Slovanu" 1887; str. 285 velja pa to o 
„jari" pšenici istega leta. 
Češko: Nekoliko dni po Veliki maši ostane vreme sta-
novitno. Tega dne dozore prvi orehi. Odtod češki pregovor: 
„Sv. kralovna dostane [dobi] prvni vylupek" [olupljen zrel oreh]. 
„Festk." 1864; 402. 
Sv. Rok (16. avgusta). 
Sv. Roku, ,hrvatske zemlje' zavetniku, priporočali so se 
Slovenci s Čehi i. dr. vred kot pomočniku zoper kugo.2) Zato 
nahajaš njegovo podobo po Češkem na mnogih takozvanih 
„kužnih stebrih ali stolpih". Potem pa ko je kuga po naših 
in drugih krajih jenjala popolnoma ter se ni vrnila uže mnogo 
let, začeli so po Češkem tega svetnika klicati na pomoč o ži-
vinskih boleznih sploh a) Tako mu i Poljaki kot jedinemu 
zaščitniku živinskemu priporočajo samo živino („B. Kal. 208), 
kakor Tirolci vso živino sv. Antonu („Tonig"), Tolminci pa 
istemu sv. Antonu (puščavniku: 17. jan.)4) same prašiče, 
kakor Beli Kranjci; a rogato živino nekakemu sv. Krnu, ki 
sam Bog ve, kedaj mu je god. 
0 Zato ker se na priliko čez mesec dni nato (kakor slučajno 
letos 1889: 15. sept.) praznuje „Ime Marijino", uprav pa prvo nedeljo 
po Mali maši. 
3) Znana legenda o tem svetniku razjasnjuje nam uzrok. 
3) Festk." 1864 ; 414. 
4) "Tonuh" mu pravijo. Gl. Letop. 1882,83; str. 209 p. b. ,Krn" 
(iz „corno" ?) in str. 184-185. 
Sv. Jarnej ali Jernej, Jernejevo (24. avgusta). 
Na sv. Jerneja dan se ne sme orati; kdor pa le orje, 
tega sreča sv. Jernej in pravi: „Ti me ne spoštuješ; jaz sem 
uže dosti dolgo na meh odrt; zdaj bom pa tebe odri in tvojo 
kožo nosil". In odere ga. (Na Cirkljanskem zap. g. J. Jereb.) 
Če je na sv. Jerneja dan jasno, potlej ,turšek' ne pozebe. 
(Češemnik. Zap. g. Križnik.) Ako to jutro maslo ,omedeš' 
(umeteš) pred solncem, je potlej za vsako zdravilo. (Motnik. 
Zap. isti.) 
Sodeč po srbskem imenu „Vratolomije" (za „Bartholo-
maus" = Bartol ali Jarnej), nadejal sem se, da zasledim kder-
koli srbsko vražo, da si človek ta dan lahko ulomi vrat; 
pa mi se vendar ni še posrečilo dozdaj. 
Med Slovaki je ta vera: Kakor na „sv. Jura" kače lazijo 
izpod zemlje, tako zalezajo o Jernejevem zopet pod zemljo. 
Od te dobe se Slovaki tudi ne kopljejo več v tekočih vodah, 
zato ker mislijo, da se kopljejo o tem času same kače, predno 
zlezejo, pod zemljo. („Sborn." 1870; 263.) 
Cehi pravijo: Kakeršno je vreme na sv. Jarneja („na 
sv. Bartolomeje"), t&ko bode vso jesen. Ako je ta dan lep, 
znači prijetno jesen („pfijemny podzimek). Ta dan je namreč 
češkemu narodu prvi jesenski dan; kajti jelen ,rosf („uštiva") 
tega dne . . v vodo . ., a potem začenja biti mrzlo . . („Festk." 
209; „Ččm." 1853; 496.) 
Poljak veli: „Sv. Bartlomiej podwieczorek przytlumi" 
(popoldan krati). Han. „B. K." 209. 
Nemci (severni) pravijo, da hodi o Jernejevem ponočni 
(,divji') lovec, da vodi divjo drhal „Bertold", ki je po imenu 
podoben Bartolu (Jerneju), in da je Jernejevo čarovniški dan.1) 
V Grohovici3) pa vele neki istega dne: „Zdaj je Harka („Herke" 
ali „Harke") uže hodila; spraviti nam je ozimino, — drugače 
se pohabi."3) Harka je podobna naši Torki ali Torklji. S tem 
se strinja i to, da so severni Nemci (ako ni bil lan še spravljen 
o Jernejevem), žugali nekdaj s Marko.4) 
Daleč je razpostranjen tudi običaj, o ti dobi »hudiča ve-
zati". Kovači udarijo namreč nekolikokrat na ,prazno nako-
valo', zato da bi pritegnili hudiču verige. (Han. „B. K." 209). 
Nemci so nekdaj hudiča vezali uže o sv. Jakobu (25. ju-
lija meseca). „B. Kal." 209. Prim. razlago v predelu o sv. Mihalu 
(29, sept). — Gl tudi W. II; str. 399. 
•) Grim. „D. Myth." 883—884. 
2) Grochwitz bei Torgau. 
•'<) Kuhn-Schwartz „Nordd. Sagen" . .; 400. 
4) Ondi. 
„ Sv. Janez ali Ivan glavosek"1), sv. Janeza obgav-
ljenje (29. avgusta). 
„Ako se na sv. Ivana glavoseka zelje seče, ne stoji dolgo v 
kadi, ker se pohabi." (Adlešiče. Zap. vč. g. Šašelj). — Ta dan 
se ne sme zelje sekati, ker potem gnije (v Črnom. zap. gosp. 
Kupljen), ali: „vse ognije". (Na Krškem zap. g. Romih). 
V Motniku pazijo pa na to: če je tega svetnika god v 
ponedeljek, torek itd., da se potlej v jeseni ta dan zelje ne 
seka, ker bi se utegnilo v kadi . . obrniti. (Zap. g. Križnik.) 
Istranska. „Na oni dan u tjednu, na ki je sv. ,Ivan 
glavosek', nI dobro kapus ni sekati, ni ga stavit' kisat". (V 
Zarečju I. 1882 zap. vč. g. f J. Volčič.) 
Češka. Ako dežuje tega dne, bode malo orehov. 
Mala maša, Mala gospojnica2) ali Mali šmarinj = 
Marije device rojstvo (8. sept.).3) 
Stsl. — ; r. in mr. Po;k^cctko iipccn. Koro(>o,\Hi|M roždestvo 
presv. Bogorodicy; bi g. roždenije na sv. Bogorodica; hrv. malo 
gospojinje (Fil.), mala Gospojina ali „mala Gospa" = „porod 
Marijin"l) ali „narodjenje blažene djevice Marije" (Fil.); srb. 
mala gospodja (Vk.), tudi „mala gospa" 6) = (crkv.): roždestvo 
[sv.] Bogorodice, (v Črn. G.): Gospodjin dan; č. in č.-slov. Na-
rozeni Panny Marie; č.-slov. tudi „siatna Mara"; p. Narodzienie 
P. Maryi ali „Matka Boska siewna". 
Če je ta dan lepo vreme, bode j ara pšenica lepa. 
(Črnom.; zap. g. Kupljen). Po „Slovanu" 1887; str 285 bode 
pa potlej zimska pšenica dobro obrodila. 
Gosp. J. Jereb, priobčivši nam, da na „Rožnico" (,Veliko 
šmarijo' 15. avgusta) zleze na Cirkljanskem vsa ,lezerčina' v 
vodo itd. (str. 128), piše nadalje: „zopet na drug Marijin praznik 
(ne vem, ali 25. marca ali pa 8. sept.) ne sme se na drevesa 
plezati, ker je takrat tako velik praznik, da celo ,laznina' sili 
') Tako mu pravijo Beli Kranjci z Istrani in hrv. ,kajkavci' vred, 
dasi čitaš po hrv. koledarjih samo „usjekovanje Ivana". Prim. Maž.-
Užar. p. b. „Enthauptung", kder čitamo oboje, a pri Vuku („rječn." 788) 
samo „usjekovanije" (juž.) Johannis Enthauptung, decollatio S. Joannis. 
8) Prim. nem. „Kleinfrauentag". 
3) Ogr.-slov. „D. Marije rodstvo". 
4) Š. Balenovic: „Liturg." 1862; 226. 
5) Beg. str. 79. Navzeli so se torej „Srbi-graničari" te skrajšane, 
uprav slovenske oblike („gospa") od sosedov Slovencev ozir. Hrvatov, 
ki jim znači (tudi po Dalmaciji in Slavoniji) beseda ,,Gospa" zlasti Mater 
božjo: Sv. Gospa = „Unsere L. Frau". 
kvišku . . proti nebeški kraljici, in vse kar lazi, je ta dan po 
drevju. Te in <5ne prepovedi se vsakdo strogo drži." 
Sodil bi človek, da i ta prazna vera o kačah, kakor po 
vseh drugih krajih slovenskih, tako tudi na Cirkljanskem 
pripada Veliki gospojnici ali „Rožnici", a ne kakemu drugemu 
prazniku Marijinemu. Toda pri vražah in praznih verah ni 
„železne doslednosti". Res nam poroča g. Ravnikar s Krškega, 
da na Veliki in na Mali šmarijn ni dobro plezati na drevesa, 
ker se je primerilo uže večkrat, da je tistega, ki je splezal 
ta dan na drvo, pičila kača, in da to sploh pomeni nesrečo. 
(Prim. tudi prvo „poljsko" malo dalje). 
„Srbi-graničari"(ki se jim narodno in cerkveno leto pri-
čenja ta mesec, in to: 1. septembra, kakor Rusom v 14. veku 
po star. koled.), pravijo hudi mrzlici („groznici"), ki traje po 
tri leta, „gospojinjača" (ali „troljetnica"). Kdor hoče koga 
prekleti jako grdo („ružno"), ta reče: „Gospojinjača ili tro-
ljetnica te vatala1), i ne pustila te!" (Beg. 79). 
Rusini časte Marijo besednico2) 1. septembra (p. st.), in 
od tega dne štejejo tudi „prvoje zazim."3) 
Hanuš („B. Kal." 1860; 211) piše, da se „Zumberski 
uskoki" vračajo o ti dobi uže z gor ter ovršavajo po kon-
čanem letu tako zvane „ovčarke", pri katerih pevajo in 
streljajo, pa i verno naslušajo vilinskih pesmi jek. 
A kdo ne bi rad seznal, kaj peva gorska Vila na raz-
stanku med starim in novim (narodnim) letom? — Bode li 
no v ovleto srečno ali pa nesrečno? 
Cehi pravijo, da lazijo kače o Mali gospojnici v 
svoje podzemeljske luknje („gadine" jim pravijo pri nas), da 
jih pozneje zemlja neče več, in da morajo pod zemljo prebi-
vati do sv. Jurija „Ččm." 1855; 1834) Različno so poprej raz-
lagali uzrok tako zvanemu „babjemu letu", ki mu pravijo 
Nemci „Altweibersommer", „fliegender Sommer", „Marien-
faden" itd. Okoli Vratislave pripoveduje ljudstvo, da je Marija, 
vzdigujoč se v nebo, izgubila „pogrebni plašč",6) ki ga je 
potlej veter v zraku raznesel na lakna („vlakna"), ter pada na 
zemljo kot „babje leto". („B. Kal." 211). 
[„Babje leto" je uprav pozno-jesenska doba, ki pa ni 
povsod jednaka. Nemci ji pravijo Altweibersommer, Nach-
sommer, Spatherbst itd. Mnogim Rusom in Malorusom traje 
„babbe lčto" od 1. septemb. p. st.6) samo po 8 dni; mnogim pa 
') Naj te grabi; -) rus. „hodatajca" (Fiirsprecherin); 3) prvi mraz 
(die ersten Froste). 
4) Zelo taka vera je tudi med Slovaki, ki pa mislijo, da se vra-
čajo kače pod zemljo uže o Jernejevem (str. 130i. 
6) Drugod pravijo, da je bil to plašč, ki ga je Marija nosila o 
svojem vnebovzetja. (W. II; str. 185). 
«) Sv. Simeon („Semin"). 
od istega dne po dva tedna t. j. do 15. septemb. p. st.1) Čehom 
se začenja babje leto („babi leto") tudi o sv. Večeslavu 
(28. sept.) ter se zato imenuje „leto Svatovaclavske". Slo-
vencem je pa „babje leto" pozna jesen po sv. Martinu (od 
11. novemb. dalje); tako tudi Poljakom, ki mu pravijo izrecno: 
Martinsko leto („lato Marciriskie"). Francozom se počenja 
babje leto po imenu „P ete Saint-Denis" (sv. Dijonizija leto) 
9. oktob., po imenu „1'ete Saint-Martin" pa kakor nam in 
Poljakom (11. novemb.); Lahom sv. Terezije leto" 15. oktob.; 
Angležem „St. Lukes little summer" (sv. Luke letce ali ,malo 
leto') 18. oktobra itd. — A samo v prenesenem pomenu zovejo 
se ,babje leto' tudi dna po zraku letajoča in na tla padajoča 
„vlakna", ki jim po isti ali malo drugačni prazni veri tudi 
Nemci pravijo: „Marienfaden" (Marijine niti) ali „Mariengarn" 
(Marijina preja), Francozi „fils de la Vierge" (Devičine ali 
Marije device niti) itd. — Podobne so te niti ali „ vlakna" 
pajčini ali uprav mehki (nesukani) svili. Davno so si uče-
njaki zahman belili glavo ,razlagaje ta prirodni' pojav. Pravi 
uzrok zasledil je prof. Young, ki piše v „Illustr. Welt" 
1891 na 107. str. tako: „Drobecni pajki (kleine Spinnchen) 
predejo stoječ na glavi o solnčnem vremenu svilnaste nitke, 
ki jih premiče potlej sapa kot kako zastavo po zraku sem pa 
tam. Čim začuti pajek, da mu je nit dosti dolga in sapa 
dosti močna, popusti svoje oporišče (Haltepunkt), a pajčevina 
ga nosi zdaj po zraku kakor kakšen zrakoplov (balon). Lahko 
se pa spušča tak pajek, kjer se mu hoče, po svoji niti na tla 
ter potuje tako zložno in daleč po svetu. 
Poljska. 1. Na Male gospojnice dan (w dzieri Matki 
Boskiej siewnej 8. wrzesnia") Poljaki na Krako\vskem ne tre-
sejo sadja in ne hodijo v gozd po gliv (,na grzyby', fungi, 
Pilze); kajti strupene kače in strupena laznina2) bodo padale 
na onega, kdor bode sadje tresel ali pa glive bral. (P. u. p., 
gl. Kolbg. „Lud" V). 
2. Na osvetek („sv. wigilije") t. j. dni dan pred tem svet-
kom mora vsak Poljski kmet na Poznanjskem posejati vsaj 
nekoliko prgišč žita, tudi takrat, kedar mu ni njiva še po-
polnem obdelana. (Kolbg. IX; 146). Od tod ime: „MatkaBoska 
siewna" (sevna). 
Tako so i Slovaki (kmetje) ta praznik Marijin krstili: 
„siatna Mara" (sevna Marija), zato ker so nekdaj začenjali o 
tem času tudi dni sejati ozimino, in jim je še zmerom s r e d nj a 
doba ozimne setve („siata ozimneho). „Sbormk" 1870; 203. 
») Sv. Nikita (Nicetas), ko začenjajo divje gosi letati. 
2) Poljski: „Gady", Gewiirm, giftiges Gevviirm . . iMrong.). 
Sv. Mihal,1) Mihel,2) ,Mih61je'8) (29. sept.). 
Znana je menda po vseh krajih slovenskih legenda ali 
pobožna pravljica, da ta svetnik duše ,vaga' ali .vaguje." 
(Prim. „Črtice" 103). 
Sv. ,Miha' duše vaga. (Na Krškem zap. g. Romih). — Če 
se človek v življenju vaguje, ob sodbi ne vaga sv. Mihel 
(izr. Mihu) duše. (V Motniku zap. g. Križnik). 
Nehote se o tej priliki spominjamo, kako je i grški Zevs 
v dveh skledicah tehtal ali vagal ter razsojal usodo n. pr. med 
Trojci in Ahejci, med Ahilom in Hektorjem v Ilijadi 8, 69. 22 . .; 
prim. 16, 658. 19, 223. Isto tako tudi rimljanski Jov (Jupiter) 
med Enejem pa Turnom (Turnus).4) (Virg. „Aeneis" XII. 725). 
Tudi med Slovenci (Dolenjci na Kranjskem) slišal sem 
za mladih nog ono bajko, kako je sv. Mihal hudobne angele 
izpokal iz ,nebeške dike' ter pahnil v peklenski brezen.5) Pri-
poveduje se med Belimi Kranjci na šaljiv način i to, zakaj 
nista mogla po Božjem povelju tega posla opraviti ni sv. Ga-
brijel ni sv. Rafael, a zakaj ga je potlej opravil sv. Mihal. 
(P. u. pr.). 
V srednem veku razglašali so nemški učenjaki bajko, 
da je bil sv. Mihala dan ustanovljen namesto starega egiptov-
skega praznika „idoli Micail", kar so tolmačili s Saturnom. — 
Bojkom je sv. Mihal to, kar Jugoslovanom in Rusom sv. Elija: 
Perunov naslednik t. j. gromovnik. („B. Kal." 215); Rusom pa 
to, kar starim Grkom in Rimljanom Karon (Charon), s tem raz-
ločkom, da prevaža sv. Mihal po ruski narodni veri čez ognjeno 
reko samo na sodnji dan pravične duše na oni svet — v raj, 
dočim grešniki ginejo v kipečih valovih. 
„Protekala tut reka ognenaja; 
Kak po toj-tam reki, reki ognennyja, 
Da tut ezdit [vozi] Mihajlo-arhanjdel-cars; 
Perevozit on duši, duši pravednyja, 
Čerez ognennu reku ko presvžtlomu raju" itd. 
(Afan. I; 576). 
Kašubski pregovor veli; „Sv. Mjichal vrota rozpjichal"11); 
a poljski: „Sv. Michal kopy spychal.7) Po teh pregovorih sodi 
Hanuš, da so si nekateri Slovani sv. Mihala mislili junaka in 
vojščaka. (Han. ,,B. K." 215). 
') Po domače ,Miha'. 
3) Izrekuje se tudi: „Mihu" (2. Mihela\ 
s) Sv. Mihela dan ali god. (Belokr.). Ogr.-slov.: sv. Mihalj. 
4) „Jupiter ipse duas aequato examine lances sustinet et fata 
imponit diversa duorum, quem damnet labor et quo vergat pondere 
letum." 
s) Prim. stsl. bezdini., hrv. ali srb. bezdan (a ne ,bezdno'); 6 vrata 
razpahal (razdejal); ') kope [s polja] spahal. 
Čehi koljejo ta dan orehe, želod in šiške ter prerokujejo 
po njih. Ako je namreč pajkov v njih, pravijo, da bode leto 
nesrečno. (0.). Kedar je o Miholju (29. sept.) lepo vreme, bode 
lepo še štiri tedne, a drugo leto bode mnogo in dobrega vina. 
Zato se pravi: „Mihalsko vino — gospodsko (panske) vino". 
(„Ččm." 1854; 549). 
Nemci dokazujejo, da se je mnogokaj iz bajk o Vodanu 
v krščanski dobi prisvojilo tudi sv. Mi h al u (kakor Kristu, 
sv. Petru, Martinu in Nikolaju ali Miklavžul). Po nemško-
cerkvenih bajkah drži sv. Mihal hudiča zvezanega v peklu do 
sodnjega dne. V nekateri gori se sliši, pravijo, kako hudič 
(Loki) potresa s svojimi verigami. Po poganski bajki (severni 
ali staroskandinavski) privezali so bili Azi („Asen") hudobnega 
Loki-ja na tri skalne rti, in kedarkoli je, hote osloboditi se, 
potresal z verigami na vso moč, potresla se je vsa zemlja; 
tako je nastajal potres (P. r. v.) Nemški kovači imajo pa 
nekod še dandanes navado, da tega dne (kakor drugod o Jer-
nejevem), kedar jenjajo kovati, vendar še po trikrat udarijo 
na prazno ali golo nakovalo, da bi s tem pritegnili okove 
hudiču v peklu. („B. Kal." 215.) 
Če na sv. Mihala grmi, bode [drugo leto] malo sadja, pa 
mnogo burje in rži. („Festk." 1860; 462.) 
V nekem severnem kraju nemškem pravijo, da letajo 
tudi po noči pred Miholjem čarovnice na znani „Blocksberg". 
(Kuhn-Schw. N. D. S. 378). 
Sv. Luka, Lukež (18. oktobra). 
Če ta dan veter hldi,2) ni močno vino. (Dobje v Koz-
janskem okraju na Staj.; zap. g. Romih). 
Po mnogih krajih slovenskih pravijo: Sv. Luka v roke 
huka. (P. u. p.). — V Laščih tudi: „Sv. Lukež v roke hukež 
„sv. Lukež repni pukež" ali: „sv. Luka repo puka." (Ltp. 1882 83; 
325.) Teh domačih pregovorov pomen ugane vsako dete slo-
vensko na prvi mah; zato nam jih ni treba razlagati. 
Srbom je ta dan („Lučin dan" imenovan) jako imeniten 3) 
V Hercegovini vstane hišni gospodar zarana in hiti gledat v 
osek („tor"), kako mu živina leži: ako je skrčila ali podvila 
(„podavila") noge pod se, ondaj vele, da bode huda („zla") 
zima in leto; ako je pa noge iztegnila („opružila"), ondaj 
pravijo, da bo dobra zima in leto. (Vuk: „Zivot i obič." 68). 
l) Prim. Letop. 1885; . . . 
Na Češkem je ta dan nekam završetek vsi žetvi. Zato 
veli češki pregovor: „Na sv. Lukaše — hojnost') chleba i kaše". 
(„Festk." 480). To bi bila prazna vera samo tedaj, kedar bi 
bilo vse . . prazno. 
Vsi sveti, vsesvete,2) vseh svetnikov dan ali god 
(1. novemb.3) 
Stsl.—; r.4) in mr.4) Kcuvfc Ciutm,** vsžh Svjatyh; blg.4) 
vsi Svjatii [i mošči]; hrv., srb.4) svi sveti („svih svetihu ali 
„svetijeh"); č. in č.-slov. všech Svatjch; p. Wszystkich Swi§tych. 
V Motniku imajo navado, da k ,vsem svetam' peko ,go-
linski' ali ajdov kruh, ki se ,prešce' imenuje. ,Prešc' dobe vsi, 
kateri so pri hiši, in za nameček dnine tudi ajdovih žgancev. 
Prosjaki jih pa pobirajo pri cerkvi pred sv. mašo od vernikov, 
ki jim jih podare, da bi molili popoldne za verne duše. Prosjak 
se pa za božjo čast in za verne duše mnogo ne meni; pobere 
in poveže svoje polne vreče (.malhe1), pa hajd . . naravnost 
domov (,daml). Zvečer zvonijo z vsemi zvonovi; ravno tako 
,na jutro' vseh vernih duš. (Zap. g. Križnik). Ta navada biva 
tudi po drugih krajih slovenskih, četudi morda ne po vseh. — 
Kaj je iz prvine poganom značilo ropotanje, (ki se je nado-
mestilo pozneje pri cerkvah z zvonenjem), omenili smo uže na 
več mestih. — Več podatkov o „vernih dušah" je v nasled-
njem predelu; kajti vsi taki in drugačni običaji, ki se vrše 
zlasti zvečer na vseh svetnikov god, veljajo uže „vernim 
dušam". 
Vse verne duše, vseh vernih duš [dan], Dušno,6) 
.,mrtvih godi", tudi „mrtve godi"6) (2. nov.). 
Stsl. —; [r., mr. IIomiiiuiiic, IIomiiiiok6hi6 kct„*t» yMGf»niit,xT. 
pominanie, pominovenie vseh umerših]7); blg. —; hrv. dušnice 
(fil.), dušni dan, „mrtvih god" (v hrv. Primorju; Ark. 1863, 328), 
1-j Obilje (prebitek^ 
2) Izgovarja se belokr. in hrv.-sl. tudi „sesvete" (f. pl.): o sesvetah, 
o vseh svetah) itd.; ogr.-sl. vsi sveči, vse svecov (nm : vsi svetci, vseh 
svetcov) itd 
3) Nekod pravijo tudi ,vahti': o vahtih (Cig.-V.); a po Krasu: 
„vahte (f. pl.): o vahtah. (Lj. Zvon" 1889; str. 231). Po Štreklju iz nemšk. 
,Weih-Tag'. 
4) Znaj, da pravoslavni (tudi zjedinjenci) slave ta praznik še po 
starem prvo nedeljo po Duhovem (binkoštih), a ne 1. novembra kakor mi, 
in to še le od 1. 835. po ukazu papeža Gregorija IV. LFestk." 491 i. dr.). 
5) Gl. „Črtice" 39. 
8) Oboje v Adlešičah. Namesto „mrtvih godi" izgovarjajo pa po 
navadi „mrtvi godi". (Zap. vč. g. Šašelj). Prim. zgoraj hrv. „mrtvih god". 
dan mrtvih" (po koled.); srb. —; č. dušičky, [den] duši-
ček; č.-sl. vernvch (všrnych) duši; p. Zaduszki (dzieri Zaduszek). 
Na vernih duš dan gredo duše iz vic vsako leto, in ta 
dan ne trpe nobene muke. Drugi dan se pa morajo povrniti 
zopet nazaj vse one, za katere niso verniki na zemlji izpro-
sili božje milosti. (Motnik. Zap. g. Križnik). 
Tako nam je pripovedovalo tudi več drugih Slovencev 
iz različnih krajev. Za detinske dobe slišal sem praviti tako 
tudi v Metliki s tem dodatkom, da hodijo verne duše iz vfc 
ta dan celo v nebesa in da smejo tam ostajati ,ves dragi 
dan'; one, katerim doteče ,za tega' trpljenja čas, ostanejo v 
nebesih na veke, druge se pa morajo, kedar mine ta dan, 
vračati zopet v vice. 
Goriški Slovenci mislijo, da hodijo ta dan duše iz vic 
zvrstama („v procesiji") okoli t. j. s pokopališč v cerkev in 
nazaj; zato se težko kdo odpravi na pot. Nekateri trdijo, da 
so jih videli uže sami s svojimi očmi. Po njihovi veri ne trpe 
duše v vicah ta dan kar nič ter prihajajo tudi na ta svet v 
tiste hiše, v katerih so živele poprej. (St. Kocijančič: „Arkiv" 
1854; 281). 
Tako verujejo i koroški Slovenci, da pridejo ,dušni večer' 
verne duše na svoj poprejšnji dom. Domači jim pripravijo na 
mizo ,hleb in vrček piva'. Na Koroškem nahajaš pa to na-
vado le še na jezikovni slovensko-nemški meji; v Rožu je že 
skoraj izginila. (Zap. K. Pečnik). 
Staj. Slovenci okoli Dobja postavijo na vseh svetnikov 
dan t. j. ,na večer pred Dušnim' čez noč vina za verne duše 
na mizo. (Pragarsko; p. u. p.) Ista navada je tudi med Slo-
venci ,na panonski strani. (Prim. „Kres" 1882; str. 269 in 
„Črtice" 39). 
Čehi trdijo, da odhajajo uboge dušice iz vic („z očistce") 
na vseh svetnikov dan zvečer o zdravi (ave) mariji, da bi 
se samo čez noč do jutrnice odpočinile od muk.1) Zato po-
stavlja vsak gospodar ta večer na ognjišče nalašč gorečo sve-
tilnico, ki je napolnjena s surovim maslom, zato da bi si ma-
zale ž njim opekline. Tudi drobtin in moke za jed dušicam 
mečejo v ogenj.2) V mnogih krajih zavživajo pa ta večer samo 
hladnega mleka, ter se ž njim tudi krope, zato da bi ohlajali 
') [V vzhodni cerkvi ni tega praznika]; v zapadni je pa do 1. 1549. 
bil uprav zapovedan praznik. Od tedaj je samo „festum medium". 
(„Festk." 493). 
') Nekod pa vendar trdijo, da so dušice slobodne od polnoči 
(vseh svetih) do polnoči (vseh vernih duš). 
•') „Ččm." 1855; 184. 
dušice s tem.1) Uže za vsesvete peko dvojega peciva: jedno, 
ki je podobno mrtvaškim kostem, zovejo svetniške kosti 
(„kosti svatych"), drugo pa, goskam podobno, dušice („du-
šičky"), ki jih dele prosjakom, v isti namen (kakor v Motniku 
prešce]. „B. Kal." 219-221. 
Kakor pri nas, tako zvone tudi po Hrvatskem in Sla-
vonskem na vsesvete od večera vsaj do polnoči, ako ne do 
zore. Na „dušni dan" brle pa oljenke („uljenice") po grobeh 
ves popoldan do neke nočne dobe, dokler ne odhajajo pobož-
niki in pobožnice, ki se ne morejo skoro ločiti od svojih milih 
in dragih pokojnikov. (P. u. p.; prim. tudi „Arkiv" 1863; 
287—8 in 328). 
Poljsko ljudstvo po Krakovskem je prepričano, da tega 
dne duše umrlih, še nerešenih ljudi pohajajo (obiskujejo) svoje 
rodbenike in botre, (dasi duš ni moči videti), da so torej med 
njimi in da hodijo po vasi, a po službi božji živih gredo v 
cerkev in so same navzočne pri božji službi, ki jo opravljajo 
zdaj tudi uže mrtvi duhovniki itd. Nevarno je pa ondaj živim 
hoditi tam gledat; kajti vsakemu takemu radovednežu odtr-
gajo mrliči glavo; tako i onemu, kateri bi jih zval (klical). — 
Če kakšen ogeljček v peči ali na ognjišču poči ali pa pade na 
tla, pravijo, da je to vrgla duša, ali se tudi sama meče po 
tem ognju. (Kolbg. „Lud" V. 311). 
Pri Litovcih kliče gospodar na mrtvih godi duše svojih 
roditeljev, otrok in rodbenikov, naj pridejo in snedo priprav-
ljene jedi v topli sobici, dušam nalašč zakurjeni. Čim si pa 
mislijo domači ljudje, da so duše uže pojele vso pripravljeno 
jim hrano, izganjajo jih zopet iz hiše. Estonci devajo 2. no-
vembra po noči jedi na grobje in se vesele, kedar drugi dan 
zjutraj pogrešajo kake jestvine, rekši, da je bila snedena. 
(„B. Kal." 220). 
Nekdaj so tudi Nemci na Dušno (in na staro leto) kurili 
sobico dušam ter jim pekli posebnega peciva po imenu „Seel-
zopfe" (dušne kite), ki so jih po vso noč puščali na mizi. Še 
dandanes se nekod med sabo darujejo s pecivom, ki mu pra-
vijo „Seelen" (duše) ali „Zucker-seelen". (Ondi). 
Tudi pri starih Rimljanih, ki so se pogostem spominjali 
mrtvih prednikov svojih, bila je ta poganska vera, da se je 
početkom novembra meseca odpiral podzemni svet, kder so 
bivale dobre duše („divi manes"), in da so duše prihajale na 
ta svet. Častili so jih Rimljani nato po tri dni. 
i:) Ta običaj nahajamo med Čehi (tudi med Čehonemci po Heb-
skem) s tem razločkom, da pljuskajo kmetice vodo svojim deklam v 
obraz, da se jim ne bode dremalo, kedar pojdejo trave ,žet'. (,,Ččm." 
1854; 549. „Festk." 1864 ; 494). 
Po tem vidimo, da je vez med živimi in mrtvimi člove-
škemu rodu res prirojena. 
Ker vztočna ali ,pravoslavna' cerkev ni vzprejela ,mrtvih 
godi' med cerkvene praznike, ustanovili ali ohranili so si Slo-
vani pravoslavne vere sami ob sebi narodne praznike ali 
svetke, ki jih ovršavajo premilim svojcem-pokojnikom v spo-
min, in to: po navadi na spomlad, oziroma v krščanski dobi 
o veliki noči ali pa nekoliko kesneje; n. pr. Rusini velikonočni 
ponedeljek. Rusi večinoma v torek svojega Tomaževega tedna 
t. j. prvega po velikonočnem tednu, in pravijo temu prazniku: 
„radunec" ali „radunica" (radonec ali radonica), tudi „radov-
nica", „radošnica" itd., zato ker se ruski narod o tej priliki še 
dandanes na grobju raduje: popeva ter se gosti, polagaje 
tudi mrtvecem na grobje različnih jedi in pozivaje jih na veli-
konočno veselje („prizyvaja ih na radostb presvetloga voskre-
senija"). Dalj IV.; 4.1) Imeli smo ta ruski praznik (neime-
nujoč ga po imenu) v mislih uže 1. 1887 na str. 144 (3. op.), 
a srbsko „družičalo", ki se ovršuje stoprav drugi ponedeljek 
po vuzmu, istega leta na str. 145. 
Sv. Lenart (6. novemb.). 
Kakeršno (,,kako") je ta dan vreme, tako bo do Božiča. 
Če je lepo, bo do Božiča lepo. (Črnom.; zap. g. Kupljen). 
Nemci časte sv. Lenarta kot rešitelja jetnikom in po-
močnika pri živinskih boleznih, posebno pa konjskih. V go 
renjem Palatinatu (Ober-Pfalz) obetajo mu bolnih konj lance. 
Cerkvice, njemu posvečene, nahajaš s takimi lanci opletene, 
v cerkvicah pa mnogo pravih ali voščenih podkov in kosit-
renih konjičev; darujejo mu tudi živih gosek in prašičev. 
Bavarci i. dr. vodijo na sv. Lenarta dan zdrave konje pred 
,Veliko mašo' okoli cerkve, misleč, da ostanejo konji potlej 
zdravi, a bolni da prebole. (W. II.; 422). 
Sv. Martin, Martinovo, Martinje (11. novemb.). 
Da se krščuje o Martinju po vinskih krajih vino t j. da 
se mošt počenši od tega dne ne zove več mošt, nego vino,3) 
—• to ni nikaka vraža, niti je vraža to, da si ta dan Slovenci 
(z drugimi prebivalci evropskimi vred) maste brke ali vsaj 
») Prim. Miki. lex3; 769 p. b. (ii^oviiiii)* (radunica). 
3) Isto se hoče reči z besedami: „Sv. Martin vino krščuje." (V 
Motniku ga pa ,krstijo' še-le v nedeljo po sv. Martinu Zap. g Križnik). 
brado s pečeno gosjo), ki se ji pravi zato „Martinska gos ali 
goska"); debela vraža je pa to, da ugibljejo nekod po njeni 
prsni kosti, kakšna bode zima. Če je namreč ta kost svetla 
in čista, bode huda zima; ako pa ni svetla in čista, bode 
dosti snega. (Prim. „ Črtice" 95). 
Da se uprav gosi tako obilo koljejo ter uživajo ta dan, 
razlaga se različno. V našo razpravo spada samo dna misel, 
da je nemara i ta gos ostanek kake poganske žrtveJ) ali 
pojedine, s katero so pogani nekdaj v tej dobi praznovali 
kakšen praznik svoj, ki ga je cerkev potlej pokristijanila po 
Gregorija Velikega modrem napotku. (Letop. 1887; 137, 2. r. 
in 1888; 167, 3. r.). Božič, velika noč, duhovo in Martinje 
spominjajo nas torej s svojimi, še dandanes obilimi pojedinami 
— prazničnih pojedin poganskih.2) 
In kakor se je nekdaj kuril zimski kres (o božiču), ter 
se kuri še spomladni in letni kres (o veliki noči in Ivanju), 
tako so kurili ter kurijo kmetje po nekaterih (sosebno nem-
ških) deželah še dandanes tudi jesenski kres o Martinju 
(„Martinsfeuer", Martinski kres), misleč, da ne more potem 
onim krajem, katere razsveti ta ogenj, naškoditi nikaka ne-
vihta. (Dr. pl, Radler: „N. W. T." 11. novembra 1886, str. 5. 
Prim. tudi pri Sepp-u I., 217—220 popis jesenskih ozir. listo-
padnih kresov, navadnih pri različnih narodih indoevropskih). 
Nemški učenjaki pripodabljajo tudi sv. Martina svojemu 
Vodanu, ki je jezdaril belca (W. II.; 19); ako sneži o Martinju, 
pravijo Nemci vvŠleziji: ^Martin je prijezdil na svojem belcu" .3) 
Isto tako Cehi: Sv. Martin pfijel opet na brunž (belcu). 
„B. Kal." 222. 
S Slovencem vred prerokuje i Čeh po Martinske goske 
prsni kosti („z kobyly" ali „kobylky"), kakšna bode zima; 
ako je ta kost bela, bode huda zima in mnogo snega in na-
robe (,naopak'). „Ččm." 1853; 496. 
') E. Miihlhause: „Urrelig. des deutsch. Volkes in hess. Sitten" 
1860; 305 (W. II, 83). 
2) Nekdaj se je zlasti na Francoskem o Martinju tudi jako popi-
valo ; zato slišiš med francoskim ljudstvom še zmerom stara izreka : 
„martiner", „le mal [de] Saint Martin" (= pijančevati, pijančevanje). 
Nemec pa veli, da mora Martinska gos po vinu plavati („im Weine 
schwimmen"). 
8) „Marten kommt auf seinem Schimmel geritten". (W. II; 83). 
Krist nameščuje pa Vodana, a sv. Martin Vodanovega pastirja Kirmina 
po Karajanovih mislih. Gl. staro-v -neško krščansko-pogansko molitvico : 
„Wiener Hunde-" ali „Hirtensegen", ki jo je v dvorski knjižnici zasledil 
dr. Miklošič, a razložil Karajan. („Sitz. Ber. d. phil,- hist. Cl. der Akad. 
d. Wiss." 1857, zv. 25," str. 308 po imenu: „Reisesegen". Prim. tudi 
Al. Egger-jev: „Deutsch. Lehr- u. Leseb." Wien 1880; II. 1. zv., str. 15 
in 554; — Simrock 528 (1887). 
V gorenjem Palatinatu vodijo ali jezdarijo Nemci, kakor 
na Lenartovo, tako i na Martinovo (z istim namenom) same 
konje okoli kake cerkvice, sv. Martinu posvečene . . . (W. IL.; 
422). Same konje — brez dvojbe zato, ker jezdi sv. Martin 
na konju. Nekdaj so pa nemški pastirji sv. Martinu pripo-
ročali vso živino, kakor Čehi še zdaj vso živino in perot^ 
nino,1) torej tudi gosi, ki so ga po legendi izdale, potem 
ko ga je bilo ljudstvo izbralo za vladiko (škofa), on pa se je 
iz prevelike skromnosti skril — v gosinjak. — Ne zdi se nam 
pa verjetno, da bi se (kakor mislijo nekateri), temu dejanju 
v spomin, jedle „Martinske gosi." 
Dodajmo še to, da nosi v kraju ,01pe' na Vestfalskem 
sv. Martin o Martinju deci tako, kakor pri nas Miklavž o Mi-
klavževem (M. Busch, 90). 
Vremensko prerokovanje, Slovensko: Če je na sv. Mar-
tina solnce lepo ,izhajalo', bode za tri dni sneg. (V Črnomlju 
zap. g. Kupljen) Če zeleni trta še o sv. Martinu, potlej ni hude 
zime. (Na Dolenjskem. „Glasn." 1862; str. 368). Če je na 
sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bode lepa zima; če 
je pa solnčno in toplo, kmalu se je hude zime ,nadjati'. (V 
Motniku, zap. g. Križnik). — Češko: Ako je o Martinju še perja 
na drevju, tedaj bode huda zima. — Nemško: „Wolken an 
Martinitag, der Winter unbestandig werden mag." (Če bode 
oblačno na sv. Martina, nestanovitna utegne biti zima). 
Slovakom je Martinovo prvi čarovniški dan („strydži 
deii"), ko začenjajo namreč praznoverci uživati česna ter de-
lati ž njim križe na hišna in hlevska vrata zato, da ne bi 
mogle čarovnice naškoditi niti njim, niti živini. — Tudi Slo-
vakom prihaja sv. Martin „na belem konju", t j. mislijo, da 
mora tega dne zapasti prvi sneg, ako ni zapadel uže poprej. 
Ni pri njih se ne sme na mizi pogrešati pitana Martinska 
gos („ martinska hus"). Gl. „Sbornik" 1870. — Pogrešamo pa 
ondi vedeževanja po njeni prsni kosti. 
Čehi jedo gos po stari navadi tudi na sv. Večeslava 
(,Vaclava') dan, ki je na Češkem zapovedan svetek; ako pa 
tega dne (28. sept.) ni nedelja, jedo jo nekod po kmetih sto-
prav prvo nedeljo potem. (nFestk.11 1864; 460). 
Sv. Andrej (30. novembra). 
Staj.-slovenska: Če hoče katera deklica zvedeti name-
njenega ji ženiha (ženina), posti se sv. Andreju; ves dragi dan 
ne sme jesti ničesar, samo pred spanjem sme pozobati tri pše-
0 „Festk." 1864; 502 in 503. 
nična zrna, da se ji prikaže ženih po noči v spanju. (Prim. 
„Črtice" 1, kder čitaš še drugačen način s takim namenom). 
Ker nam niso gg. poročevalci iz drugih dežel slovenskih 
priobčili ničesar takega (pa ni nobene druge vraže o sv. An-
dreju v poslanem jim pregledu tudi s tem imenom, zato so-
dimo, da je ta vraža samo še med štaj. Slovenci doma?) 
Postijo se, in to dni dan pred sv. Andrejem, tudi češke 
dekline, da bi v snu videle onega, kateri jim je namenjen. 
„Ččm." 1853; 496). 
Na Moravskem vlivajo pa dekleta isti večer svinec skozi 
tak ključ, ki ima spredaj podobo sv. križa, —v mrzlo vodo 
ter vedežujejo po vlitih podobah, kakega stanu jim bode mož, 
(kakor se to po nekaterih slovenskih krajih godi na badnik 
ali sv. večer brez ,ključa s križem.' Prim. Letop 1885; 157). 
Brez takega ključa vlivajo svinec ob isti dobi skrivaj 
radovedne deklice tudi med Slovaki ter si razlagajo podobe 
po svoje; n. pr. oltar znači, da se bode vlivalka skoro poro-
čala (pred oltarjem), orgije značijo, da ji bode mož učitelj; ') 
plug, da bode gospodar itd. A kateri se ne vlije „nič" t. j. 
nič takega, da bi se dalo razkladati, oni bode čakati še do 
drugega leta.3) Sv. Andreja god je Slovakom tudi drugi ča-
rovniški dan („strydži deii) — in čaram s česnom na po-
prejšnji večer, kakor na sv. Martina. („Sborn." 1870; 208). 
Tako, kakor med Slovaki zlivajo svinec in vosek po noči 
pred sv. Andrejem tudi dekleta pri Rusinih in Poljakih. Prim. 
Letop. 1885: 157. — Szujski 45, „Slov. Sborn." 1883 str. 433 in 
„Svtitozor" 1889; str. 123 navajajo še drugih načinov rusinskih; 
Kolbg. pa poljskih („Lud" III., 93; V..v3ll; XVI., 121 itd.) 
Pri Serbih-Lužičanih je ta vera: Če potrka odrastla de-
klica na sv. Andreja dan kurniku na vrata, pa se oglasi naj-
prej kura, vda (omoži) se deklica skoro; če pa zakokoče naj-
prej kokot (petelin), pride njen izvoljenec istega dne v pohode. 
(Veckenst. 444 3). Ako gre kdo na večer pred tem dnevom 
okoli kake hiše in pogleduje va-njo skozi okna, vidi vse, kar 
se bode med letom godilo v dni rodovini; n. pr. če vidi mrliča, 
nevesto itd. (Ondi.) *) 
Isto tako je sv. Andreja dan, še bolj pa večer i Nemcem 
ugoden za prerokovanje posebno glede bodočih porok ali za-
konov. To kaže, da je sv. Andrej pri Nemcih postal po tem 
takem naslednik poprejšnjemu maliku njihovemu Fro-ju (staro-
') T. j. ,,učitelj in orglavec". 
2) Prim. tudi „B. Kal." 226. 
a) Prim. temu načinu jednakost in razloček nemške vraže, ki se 
vrši na novo leto in na božič o polnoči (W. II, str. 323). 
4) Jako podobna je ti vraži štaj-slovenska božična („Črtice" 11; 
4. razst.). 
skand. F r eir-u ki je bil i bog rodovitnosti (tudi zakonske), 
ter daroval devicam zaročnike, a ženicam može vnovič, ako 
so bili ujeti na vojski. (W. II., 83; Minckw. 215). 
Tirolci pravijo: Kdor umre na sv. Andreja dan, pride v 
nebesa (W. ondi). 
Sv. Barbara (4. decembra). 
Sv. Barbara je „priprošnjica" za srečno zadnjo uro. Slo-
venski rudarji ali rudokopi jo imajo za svojo pomočnico (pa-
trono.1) Kateri rudar hoče, da bi mu pri Bogu izprosila, da 
mu bode gorela luč ob smrtni uri, mora vsako leto na 
sv. Barbare dan prižgati luč, da gori v rudniku. (V Motniku 
zap. g, Križnik). 
Po nekaterih štaj. Slovencev vraži mora človek dni stolec, 
s katerega hoče o božiču pri polnočnici videti vse čarovnice 
v župniji, polagoma izdelavati od sv. Barbare do božiča itd. 
(Prim. „Črtice" 3). 
Srbi kuhajo na sv. Barbare dan (na „Varin dan"), največ 
pa uže poprejšnji večer v loncu ali pa v kotlu vsakega žita 
in sočivja skupaj; to se zove „varica",2) ki jo jedo potlej drugi 
ali tretji dan t. j. na sv. Save (Sabbas) in Miklavža (Nikole), 
kedar se ohladi, zato pevajo: 
Varvarica vari, 
A Savica ladi [hladi] 
Nikolica kusa.") 
Potem ko se varica zvečer skuha, gledajo vjutro, s ka-
tere strani je navrela, na oni strani sejo drugo leto žita, rekši, 
da bode ondot najbolje rodila. V Boki f„Boci") gledajo pa 
samo, kakova je hladna kaša zgoraj: ako vidijo, da se je sem 
pa tam zgrbančila,4) znači jim to: bogatstvo; če so po nji steze 
in razpoke („putovi i pukotine"), znači jim to smrt in grobje 
itd. (Vuk „rječn." 54 p. b. ,,varica"). 
Rusi pravijo o sv. Barbari, (ki jo praznujejo z drugimi, 
,pravoslavnimi' vred po starem stoprav 16. decembra): „Var-
vora mosty mostit, Sava gvozdit, a Nikola pribivajet;" 
ali pav„Varvora zavarit, Sava zakalit, a Nikola zakujet." 
Češke dekline devajo po višnjevo ali črešnjevo vejico, 
na sv. Barbare odrezano, v vodo na kako toplo mesto n. pr. 
') Tudi na Češkem. („Festkal." 1864 : 525 -526). 
2) Beli Kr. bi rekel „barica", kakor veli „Bara" namesto srb.: 
,,Vara" (Varvara). 
3) Kusati: s polno žlico jesti. 
4j „Ako nadju po njoj guke (grbe) i bregove". 
v hlev ter ji prilivajo skrbno, zato da bi se razcvela do bo-
žiča, in to do polnoči. To se, pravijo, tudi res vselej zgodi, pa 
samo na 1 uro. Tega cvetja si potlej devajo za nedree, misleč, 
da jim privabi s svojo čudodelno močjo onega, katerega ljubijo 
na tihem. („B. Kal," 227). 
Tudi po Nemškem postavljajo odrastle deklice ta dan 
sv. Barbare mladiko („Barbarazweige") v vodo ter ugibljejo o 
božiču po njihovem cvetju t. j. po številu cvetkov in po njih 
barvi, bode li svatba (ali pa katera druga sreča) skoro ali 
pa ne. (W. II. 226). Po gorenji in dolenji Avstriji namakajo pa 
sv. Barbare mladike posebno stari ljudje, misleč, da bode 
potlej sreča v hiši. Ta običaj nahajaš tudi med Nemci na 
Ogrskem, zlasti okoli Šoprona . (P. u p.). Dunajčanom je zdaj 
samo še igrača po stari navadi brez ikake vraže in prazne 
vere. — Čehonemci zvežejo sv. Barbare mačic („Barbarakatz-
chen"), katere v vodo namočene, po navadi o božiču poženo, 
v tepežke, da otepajo ž njimi na tepežnico dekleta, ki se mo-
rajo reševati za to s pivom, kolači itd. (Vernaleken: „ Mythen 
u. Brauche." 1859, 301 -2). Obilica cvetja na sv. Barbare mla-
dikah znači nekaterim Nemcem na jugu rodovitno leto (W. 
II. 226). 
Sv. Miklavž (Nikolaj), Miklavževo (6. dec.). 
Po srbski in bolgarski bajki dobil je sv. Nikolaj v oblast 
vodo in br odo v je. 
„A Nikola [uze] vode i brodove." 
Vuk.: „Srps. nar. pjesme" II (1845); 3. 
„Padnalo mu vodi i brodovi, 
Mu padna'a gemii po more" itd. 
(Bolg.: Mladin. 27). 
Po tem takem namešča sv. Nikolaj tu pomorskega boga 
rimljanskega Neptuna ali grškega Pozejdona. 
Zato je sv. Nikolaj pomočnik in rešitelj na vodah . . 
Srbom in Bolgarom, pa tudi Rusom. (Afan. I.; 475). 
Srbski narod prisvajal je sv. Nikolaju nekdaj tudi tak 
posel, ki ga je opravljal po grško-rimljanski veri Karon (Charon): 
Pa besedi Ilija: 
Ta ustani Nikola, 
Da pravimo korabe [ladje], 
Da vozimo dušice 
S ovog' sveta na onaj. 
Vuk: „Srps. nar. pj. I (1841); 134.') 
') Prim. rusko narodno vero o sv. Mihalu (str. 134). 
O tem, kako hodi sv. Miklavž na »Miklavžev večer" 
(5. dec.) po Slovenskem od hiše do hiše itd., in od kod izhaja 
ta šega, razložili smo uže 1. 1885.; 153—155. 
Dobili smo kesneje izmed koroških Slovencev dodatek, 
ki nam kaže, da se strinja njihov običaj Miklavževski do 
malega z drugimi, ondi priobčenimi načini, a vendar s to 
posebnostjo, da spremlja pri njih Miklavža po več „parteljnov" 
ali „špic-parteljnov," Zap. v Lešah (v Rožu) K. Pečnik. 
Dvojnata tujka (»špic-partelj") pritrjuje še bolj našim 
prvotnim besedam, da svedoči tujka parkelj(-na)" od kod se 
je priklatil k nam ta »parkelj" ali »partelj".1) 
Sv. Lucija (13. decembra). 
Sv. Lucija je priprošnjica za očesne bolezni. — Kakeršni 
so [dvanajsteri] dnevi po sv. Luciji do božiča, lepi ali grdi, 
taki bodo po vrsti meseci vse [prihodnje] leto. (Zap. v Mot-
niku g. Križnik). Dnevi od sv. Lucije do božiča kažejo, kakšni 
bodo prihodnji ,mesci'. (V Črnom. zap. g. Kupljen). — O tem 
je bilo uže govorjenje 1. 1885. na 169. str., a na 166—169- str. 
tudi o ,čudotvornem stolcu', ki ga treba na poseben način 
delati od sv. Lucije do božiča, da se vidijo ž njega pri pol-
nočnici vse čarovnice onega kraja. Prim. tudi »belokranjsko" 
v »Slovanu" 1887; 285 (3). Zarad Čehov gl. Letop. 1886; 63. 
Nekateri Slovaki začenjajo tak stolček delati uže o sv. An-
dreju. (»B. K." 225). 
Da zamenjuje Lucija osedobi Čehoslovanom tudi Perahto, 
Perhto ali Berto (Pehtro, Pehtro babo ali Perto), čitaš ondi 
(103); kako opravlja ona pri Čehih, Slovakih, štaj. Slovencih 
in nekaterih Nemcih tudi Miklavžev posel, — pa ne vselej o 
Miklavževem, nego tudi na sv. večer, ali na večer pred svojim 
godom, oziroma od tega večera do božiča in o sv. 3 kraljih — 
pravili smo istega leta (1886.) na str. 103. in 104, kder smo tudi 
razložili, zakaj je štaj.-slovenska Lucija črna, strežnica njena 
pa bela, zlasti pa to, da „sv. Lucija" po češki bajki . . hodeč 
o božiču . . prede v jednomer. Prim tudi W. II., 165. 
Slovakom je na sv. Lucije tretji »in največji čarov-
niški dan." Pravijo: Ako hočeš poznati čarovnice, počni na 
') Namreč: iz nem. besede „Bartel" (Bartlein), ki je pa skrajšana 
iz ,,Spitzbartel" (Spitzbart = Bocksbart, kozja, uprav kozlovska brada), 
s kakeršno slikajo i vraga, ker se po nemški bajki izpreminja rad v 
kozla (W. H.; 36). Torej „špicpartelj" = kozjebradec. Ta ,,Bartel" ne 
sme po tem takem jednačiti se imenu „Barthel" (Bartholomaus, Jarnej, 
hrv. Bartol), dasi je „Bartholt" ali „Barthold" po Grimmu in Weigandu 
tudi kozje ime. 
Miklavžev večer in odberi vsak dan kako drugačno trsko, 
n. pr. prvi dan jelovo, drugi dan bukovo, tretji dan hrastovo 
itd. Zvečer pred sv. Lucijo napravi okoli sebe pred ognjiščem 
ris („koleso") ter pokladaj te trske na ogenj. Čim začno razga-
rati se, mahoma se prikazujejo čarovnice skozi dimnik: ne-
katera na omelu, nekatera na lopati, nekatera na vilah, 
grabljah itd. Posedajo okoli ognja ter se grejejo, dokler gori 
ta ogenj; in tu jih spoznaš lahko vse, predno izginejo zopet 
istim potem. Na sv. Lucije dan zjutraj pa ne bi posodili Slo-
vaki ognja iz hiše za ves svet; kajti ves ogenj bi potlej 
ugasnil v hiši, in Bog ve, kakšna nesreča bi se še zgodila. 
(„Sbornik" 1870; 208—9). 
Na Lucijin večer („v luciovy večer") raztaplja svinec 
vsak Slovak, kateri hoče zvedeti svojo bodočnost, a drugi mu 
ga lije skozi ključevo luknjico itd. Deklice ponavljajo to ve-
deževanje posebe kakor zvečer pred sv. Andrejem. (Ondi). 
Zarad moravskih in moravsko-vlaških vraž o sv. Luciji 
prim. še „Letop." 1886; 67, a zarad štaj-slovenskih „ Črtice" 93. 
Sv. Tomaž (21. decembra). 
Tega dne biva pravi ,zimski solnčni kres'*), ki se ovršuje 
kakor ,letni' z različnim praznoverjem. 
Koroško slovenske: Kdor se tisti dan pred sv. Tomažem 
posti in moli zvečer, predno gre spat, sedem Očenašev, sedem 
Češčenasi Marij, — temu se sanja, kako se mu bode v pri-
hodnje godilo; dekle vidi v sanjah svojega ženina, mladenič 
(,fantl) pa svojo nevesto. (Na Žili zap. g. Fr. Eller). — Če ka-
tera deklica na večer pred sv. Tomažem, (ko zvoni angeljsko 
češčenje), stoje na pragu hišnih ,dveri', moli šest Očenašev 
(ali pa tudi samo jeden Očenaš) ,zadnješči', pa ne reče „Amen"; 
ta vidi po noči v sanjah podobo .svojega ženina'. Vendar se 
mora poprej ves dan postiti, in še le potem, ko se prikažejo 
zvezde na nebu, nekaj kruha in vode použiti. Tako je storiti 
ob isti dobi tudi mladeniču, kateri hoče zvedeti za svojo ne-
vesto. Večer pred sv Tomažem in pred Kresom sta naj-
imenitnejša večera v vsem letu; tedaj imajo čarovnice 
največjo moč. (V Rožu zap. K. Pečnik). 
Črevelj mečejo slovenske deklice po Koroškem na 
večer pred sv. Tomažem tako in s tistim namenom kakor na 
večer „ pred Kresom. (Letop. 1886; 79). 
Češke dekline (okoli Mlade Boleslave) lijejo svinec, kakor 
pri nas na sv. večer; nekatere si pa zapisujejo imena pri-
') Winter-Sonnenwende (Solstitium): najkrači dan, najdaljša noč. 
ljubljenih dečkov na listke, ki jih devajo zvečer v kako 
knjigo,1) a knjigo sebi pod vzglavje, misleč, da se jim prikaže 
priljubljenec v snu. (P. u. p.). — Nekod pa mislijo, da če gre 
radovedno dekle na .Tomažev' večer o polnoči z gorečo svečo 
pred ogledalo. — ugleda v njem namenjenega ji ženiha. Smešna 
neprilika se je pri takem praznoverskem poslu 1. 1883. pripetila 
neki kuharici češki na Dunaju. Toliko da je bila v gospodinjino 
prazno sobo stopila z gorečo svečo pred veliko ogledalo, po-
lije jo hudomušna dekla skrivaj po plečih z mrzlo vodo. Ku-
harica, ki je mislila, da je to storil kakšen duh, prestraši se 
tako, da ji pade sveča iz roke pod zagrinjalo, ki se po nesreči 
vname in zgori. Huda gospodinja jo zato ovadi kazenskemu 
sodišču. Uboga kuharica mora na pravico in plačati tri srebr-
nike globe, ki bi jih pa bila vemda plačala jako rada, da je 
utegnila vsaj videti svojega namenjenca podobo v zrcalu. 
Spomina vreden je pa njen ,duhuviti' odgovor na sodnikovo 
vprašanje, kaj si je pa vendar mislila tedaj, ko je začutila 
mrzlo vodo na plečih. — .Mislila sem si, odreže se, da dobim 
drugo leto za moža . . kakega napajača („Wasserer"), t j. 
človeka, kateri prinaša Dunajskim izvoščikom vode za konje, 
ki jih napaja ž njo in jim snaži tudi kola. („Weltbl." 1. štev. 
leta 1884). 
Poslednjo vražo nahajamo sem pa tam tudi na Morav-
skem, koder mečejo zvedljive deklice (kakor koroško-slovenske 
in z istim namenom) črevelj z nogo v nic t. j. preko glave 
nazaj proti vratom. (Vladislav blizu Trebiča. P. u. p.). 
Nemci po dolenji Avstriji ponavljajo zvečer ali ponoči 
pred sv. Tomažem skoraj vse praznoverske običaje „sv. ve-
čera" in „starega leta" (Silvesterabend), posebno radi pa sto-
pajo dečki in deklice, a največ le-te, z levo nogo postelji na 
jedno zadnjo nogo. To zovejo „Bettstaffeltreten" (stopanje na 
posteljišče). Vsaka (ali vsak) pritisne namreč z nogo po trikrat 
jedno izmed zadnjih nog posteljnih, govoreč: 
,,Bettstaffel,2) i tritt di, 
Heiliger Thornas, i bitt di, 
Lass ma erschein'n 
Den Liebsten (die Liebste) mein." 
To je: Posteljišče, stopam na te, — sv. Tomaž prosim 
te, da mi se prikaže [nocoj] — ljub'ca moja (ljubček moj). 
') Izprva rabila jim je v ta namen najbrže molitvena knjižica, 
osedobi jim pa rabi katera koli. 
2) „Bettspond" (ki znači isto) pravijo nemSke deklice na gorenjem 
Harcu, moleč tako molitvico zvečer pred sv. Andrejem, potem ko 
se zapre vsaka neoblečena v svojo sobico. (Dun. ,.Neuigk.-WIt.-Bl." 
br. 270, 1. 1889). 
Dečki pravijo tudi: 
,.Zeig mir glei 
Mein kunftig' Wei." 
T. j.: Pokaži mi jo mahoma, katera mi je namenjena. 
Ako stopi človek potlej z 1 e v o nogo na postelj ter leže 
z glavo v znožje, mislijo, da se prikaže deklici ljubček, a 
dečku ljubica v snu, itd. (Oesterr.-ung. Mon. in W. u. B. 1888 
NOe. II.; 213). 
Po nemškem Hebskem (na Češkem) hodi to noč Holda 
(„Holle") t. j. Pehtra-baba, ki jo spremlja krdelo spak; ona 
pa gleda, predejo li v kaki hiši. Kedar ugleda katero deklo 
pri kolovratu, reče svoji družini, naj jo našeškajo s šibami. 
(Grohm. „Abrgl." 1). Ondod in drugod mečejo nemške dekline 
tudi ,črevelj' preko glave nazaj tako, kakor koroške in mo-
ravske. („Festkal" 1864; 544). Tomaževo seza uže v dobo 
dvajseterih noči. Kar se komu sanja poprejšno noč, to se res 
zgodi; vse je pa nesrečno, kar se ta dan narodi. W. II.; 84). 
Po severo-nemški vraži naj se na Tomaževo niti ne kolje. 
(M. Busch 97). 
Sv. Stepan ali Štefan, Štefanovo ali Štefanje 
(26. decembra). 
Ta svetnik je mnogim kranjskim Slovencem živinski 
pomočnik. V Mengišu na Gorenjskem nosijo morda še — vsaj 
pred kakimi 22 leti nosili so še na sv. Štefana god lesene, 
v Gorenji vasi pri Gori (Zarz) pa voščene konjičke, kravice 
in voličke v cerkev na oltar — sv. Štefanu na dar. (P. u. p.). 
Nekod kmetje kupujejo pred sv. Štefana cerkvami voščenih 
živinskih podob, ki jih nosijo o darovanju okoli oltarja ter 
devajo potlej s kakim darovanim novcem vred na-nj. Neka-
teri darujejo ovsa, ki ga sipljejo kar na oltar. Po nekaterih 
krajih zarezujejo konjem po zarezico v ,nebo' ter v tiraj o v 
ranico posvečene soli. (Fr. Hubad pri Šum. „Slovenen" 97). 
Na sv. Štefana dan blagoslavlja ali posvečuje se v cerkvi 
sol. Ko jo prinesel domov, denejo je malo med drugo, posole 
domači živini; drugo pa shranijo. (V Motniku zap. g Križnik). 
Ista šega nahaja se tudi med štaj. Slovenci, ki si je pa 
devajo potem v oboje uho; nekateri i med denar in v shrambo 
za jedi. („Črtice" 233). Na Štefanje vlivajo štaj. Slovenci bla-
goslovljeno vodo tudi v izvirke, da ne bi usahnili, pa i polja 
škrope ž njo, da bi bolje rodila (ondi 231). 
Vrsenčani1) pravijo: Sol posvečena ,na sv. Štefan' in 
treh mož' (sv. 3 kraljev) voda naj se poseje in poškropi po 
polju, — pa takemu polju ne bo škodovalo nobeno hudo vreme. 
(Zap. vg. A. Gabršček.)2) 
Cehom je sv. Stepan konjski pomočnik. Na Štefanje 
dele po nekaterih čeških vaseh zlasti konjarjem in kočijažem 
podkove" ali „podkovice" t. j. nekakega peciva, ki je podobno 
podkovam. V Sadski hodijo češka deca ta dan od hiše do hiše 
koledovat, popevaje: 
Koleda koleda, Štepane! itd.8) 
(Festkal. 1864; 596 ) 
Tako tudi v Trebiču in po okolici na Moravskem. 
(P. u. P.). 
Poljaki (zlasti po Krakovskem) dajo ta dan ovsa po-
svečevati v cerkvi. Kedar duhovnik, hodeč po sredi cerkve 
kropi ljudi in oves s posvečeno vodo, obsiplje ga ljudstvo z 
ovsem — po sedanji cerkveni razlagi v spomin, da je bil 
sv. Stepan kamenovan. (Kolb. „Lud" V; 197.) 
Isti običaj nahajaš tudi pri Rusinih („B. Kal." 47). 
Szujski (37) misli celo, da so ga Poljaki pobrali od njih; po 
,našem', zajemala sta pa oba naroda iz istega vira — po-
ganskega. 
Kakor prisvajajo Nemci v svojih narodnih bajkah belega 
konja sv. Nikolaju, tako i sv. Štefanu,1) dasi legenda povse molči 
o tem, da bi bil ta ali pa dni svetnik jezdaril kedaj kakega 
konja — bodi si belca ali pa vranca. — Nekdaj so Nemci 
sv. Štefana praznik zvali veliki konjski dan („groszer Pferds-
tag") ter dajali konjem posvečenega ovsa in sena. Švedi pra-
znujejo ta dan s pretekanjem na konjih; gl. „B. Kal." 47. 
Po Švabskem in ob dolenji Reni zove ga ljudstvo še dandanes 
na kratko ,konjski dan', zdaj zato, ker jezdarijo ondot konje 
tako, kakor drugot o Duhovem — tudi pretekaje se — od 
kraja do kraja. Mislijo, da ne more potlej konjem naškoditi ni 
čara niti živinska kuga. ,Puščali' so jim tudi Nemci nekdaj 
tega dne ter nabijali konjske podkove na konjake kot bajila 
zoper čare itd. (M. Busch 32: prim. tudi W. II, str. 66). Na-
vada sama na sebi, tega dne jezdariti konje („Schimmelreiten") 
ohranila se je tudi v kraju „Murstetten" v dolenji Avstriji. 
(„Osterr.-ung. Mon." 1888, NO. II; 217.) 
0 Vršno med Kobaridom in Tolminom. A. G. 
2) Zanimljivo ,zgodbo', s katero podpirajo to vražo, kanimo pri-
občiti o drugi priliki. I. N. 
3) Ta pesmica nima v sebi ničesar praznoverskega. Beseda „ko-
leda" znači v nji božični dar (drugače tudi novoletni dar). 
4) Dr. Blochwitz: Jllustr. Welt" 1885; str. 220. 
Modruje se, da je bil konj starim Slovencem solnčnega 
boga znak; da je Štefanje o zimskem solnčnem kresu („zim-
skem solncevratu"), in da je imel tudi Svetovit belega konja, 
celo „300" belih konj (D. Trstenjak: „Sloven. Glasn." 1860; 
II, str. 143), da je torej sv. Stepan stopil na Svetovitovo ali 
pa . . Velesovo mesto itd. („B. Kal." 46—47). 
Ker je pa poganskim Slovanom Veles bil „živinski bog" 
sploh (a ne samo „konjski bog"), ter so preverjeni Slovani, 
zlasti Rusi, Velesovo češčenje prenesli na sv. ,Vlasija' ali Blaža1) 
in na sv. Jurija (Letop. 1888; 146)2), a veri v sv. Stepana, 
samo „konjskega zaščitnika", ni med Rusi t. j. Velikorusi ni 
sledu ni tiru;3) dalje, ker odlikuje sv. Stepana z belim konjem 
samo germanska bajka, in je po njeni svedočbi na belcu jez-
daril i Vodan, ki začenja kot ponočni ali „divji lovec" rogoviliti 
baš o Štefanju t. j. božiču, početkom „dvanajsterih nočij" 
(Letop. 1885; 150): zato sodimo po svoji pusti pameti tako, 
da so se nekateri Slovani vere v sv. Štefana, živinskega po-
močnika, navzeli po germanskem vplivu. Prvotnega konjskega 
pomočnika prekrstili so pa samostojno v „živinskega", bodi si, 
da so se ondaj spominjali še svojega starega »živinskega boga" 
(Velesa), bodi si, da jih je sčasoma preučila domača potreba, 
ker so — kakor še dandanes po mnogih krajih — redili menda 
več v druge živine nego konj. Slovenci priporočajo osedobi 
sv. Štefanu same konje pa goveda.4) 
Sv. Janez (Ivan) evang., ,,Sentjanžev dan". (27. dec.) 
Da pravijo Slovenci, dasi ne povsod, tudi temu svetniku 
(kakor sv. Ivanu krstn.) uže zdavna „Šentjanž", t. j. Sveti Janž, 
dokazuje beseda „šentjanževec" ali »šentjanževica",6) ki je 
znana še zdaj menda večini Slovencev. Tako se zove ono 
vino, katero so začeli kristijani piti sv. Janezu evang. (Šent-
janžu) na čast, in to izprva „navadno vino", potlej pa i blago-
slovljeno, ki se je na Šentjanžev dan blagoslavljalo po cerkvah. 
To se godi še dandanes po mnogih, tudi slovenskih krajih. 
1) Tudi nekateri Beli Kranjci. (Letop. 1888; 188.) 
2) Nekod priporočajo tudi slovenski pastirji po Kranjskem živino 
sv. Juriju ter mu dajo na Jurjevo tudi milostinje zato, da bi jim obranil 
živino volkom. (L. Ilic 1846; 144.) 
s) To se tiče tudi Srbo-Hrvatov. ,Slavonci priporočajo sedaj vso 
živino sv. Antonu. (Ilic ondi.) Prim. Letop. 1888; 185. 
4) Pravil nam je neki Slovenec 1. 1889., da je še pred kakimi 
20 leti videl sam, kako so kmetski ljudje pri njegovem očetu v Mengišu 
kupovali same_ lesene konjičke, kravice in voličke — v znani namen 
(darovanje sv. Štefanu). 
6) „Janževec" pravijo štaj. Slovenci med Muro in Dravo. 
Štajerski Slovenci nosijo tega dne skoraj še povsod 
(v Konjicah, okoli Maribora, v Ptuju, v Ljutomeru, v ,Ivanj-
kovcih v Ljutomerskih goricah' itd.) po sklemco vina v cerkev 
k blagoslovu; tako i nekateri kranjski (v Novem dvoru1) 
pri Radečah ali Ratečah na Dolenjskem, v Vipavi na Notranj-
skem, v Kamniku na Gorenjskem; p. u. p.); koroški Slovenci 
pa vsaj v Rožu. (Zap. K. Pečnik). 
Po blagoslovu mora vsak nekoliko tega vina popiti na tešče; 
a drugo shranijo . . za bolezen. Tako zlasti v Konjicah. Okoli 
Konjic vlijejo pa tudi v vsak sod nekoliko kapljic „šentjanževca", 
misleč, da bode potlej blagoslovljeno vse vino. (P. u. p.)2) 
— Ista šega je tudi v Novem dvoru in v Vipavi; lahko pa, 
da še v nekaterem drugem kraju na Kranjskem in Koroškem. 
Večinoma pijo pa Slovenci dandanes šentjanževec t. j. 
poslednjo sklenico ali kupico ne blagoslovljenega vina 
pri ločitvi ali odhodu na pot, a zlasti na razhodu iz vesele 
druščine vinopivske — kmetje (posebno stari) najbolj po krčmah. 
(P. u. p.: okoli Novega mesta, na Krškem, v Novem dvoru, v 
Velikih Laščah, v Ambrusu pri Žužemberku, v Ribnici, Zati-
čini, okoli Ljubljane, Tržiča, Kranja, v Proseku in drugot po 
okolici Tržaški). Mogoče pa, da je ta stara šega v katerem 
izmed teh krajev opešala v zadnji dobi. 
Isto tako pije se „šentjanževica" — a vendar manj nego 
za mojih mladih let — tudi med Belimi Kranjci v Metliki 
in po njeni okolici na razhodu veseljakov in vinskih kupcev 
na sejmih.3) (Zap. brat Anton.) Jaz sem imel priliko to staro 
šego viditi nekdaj največkrat v domači gostilnici pri kmetih 
iz Metliške okolice. Pili so pa šentjanževico po navadi ,na 
razhodu' stoprav ondaj, kedar so ,ga' imeli uže vsi malo pre-
več . . „pod klobukom". V ta namen natakalo se je boljega ali 
najboljega vina.1) 
V Podzemeljski župniji pijo Beli Kranjci „v čast Šent-
janža" zadnjo kupico vina, predno se razidejo „prosci" (snu-
bači) vsak na svoj dom. (Letop. 1889; 70 — brez uzroka.) 
Nekateri Dolenjci hodijo — namesto 27. dec. — uže na božič 
šentjanževca pit v svoje hrame.6) („Dom in Sv." 1890; str. 14.) 
») Weixel- ali Weichselstein. 
3) Pogrešamo te praznoverske „misli" v „Crticah" 58. — Okoli 
Konjic „ga" hodijo ,na Šentjanžev dan' tudi v kleti po vinogradih „krstit" 
in pit. (P. u. p.) . , „ 
3) Tudi Kočevarjev: („An Johannessegen ist alles gelegen ). 
4) V Cirknu (na Goriškem) in po okolici pravijo izvrstnemu vinu 
še zdaj šentjanževec: „to je pravi šentjanževec"; a zabili so ondot 
povse popisano šego. Na Krasu pa ne slišiš zdaj niti imena šentjan-
ževec" ali „šentjanževica". (P. u. p.) . 
6) Hram: belokr. h is (lesena klet, holzerner Wemkeller); štaj. 
Slovencem je pa hram — hiša. 
Pri sv. Tomažu na dolenjem (slovenskem) Štajerskem pijo 
zakonski ljudje malo pred smrtjo [t. j. predno se ločijo s tega 
sveta — pred odhodom na dni svet] še nekoliko [blagoslov-
ljenega] šentjanževca. Prim. „Črtice" 58. 
Kakor mnogi Slovenci, tako so nekdaj tudi Cehi dajali. . 
ter dajo nekod najbrže še dandanašnji vina blagoslavljati 
27. dec. zato, da bi bilo koristno („prospešne") ljudem in živini. 
Napijali so se tega vina posebno pred odhodom na pot in pri 
kaki spravi („smireni se"). „B. Kal." 57; Festkal. 1864; 598. 
Na Krakovskem pošiljajo istega dne in z istim namenom 
i Poljaki vina v cerkev, pa samo iz graščin, zato ker narod 
ondot ne pije vina. (Kolbg. V. 1871; 227 — brez uzroka temu 
blagoslovu.1) 
Ta običaj in ž njim vred še več vraž nahajamo tudi med 
Nemci. Nekod nosi nemški gospodar 27. dec. k blagoslovu 
samo črnega vina (ki mu Nemci pravijo rdeče vino, „rother 
Wein"), da ga pije potlej doma vsa družina po vrsti iz iste 
kupice, ter ga tudi dobi najmanjše dete v zibeli; po nekoliko 
ga pa vlivajo v vinske sode, misleč, da se dno vino, kateremu 
se prilije le nekoliko kapljic tega (blagoslovljenega) vina ali 
šentjanževca,2) — ne pokvari nikdar, in da odvrača le-ta od 
drugega vina vsako čaro. Kdor pije tega vina na Šentjanžev 
dan, temu se po nemški vraži vse leto ni bati nikakega za-
užitega otrova (strupa), nikake čare, niti strele. Šentjanževca 
zauživajo Nemci tudi pri ločitvi ali pred odhodom na pot zato, 
da bi človeka občuval vsake nezgode ter ga krepčal na potu. 
Pri tem izlije priprost Bavarec iz kupice nekoliko kapljic na 
tla, in to v nfc t. j. čez glavo nazaj (W. II; str. 133). Ondi 
čitaš, da pijeta po Nemškem šentjanževec tudi ženih pa ne-
vesta pri poroki, potem ko ga duhovnik blagoslovi ter jima poda. 
Po nekaterih dolenje-avstr. krajih daje se šentjanževec, 
ki ga prinašajo ljudje v cerkev sabo v nališpanih sklenicah, 
po poroki pri darovanju tudi svatom. („Osterr.-ung. Monarchie 
in Wort u. Bild" 1888, N. O. II; 228.) Tako i po gorenjem 
Štajerskem, koder nazdravljajo ženihu in nevesti po poroki 
še v cerkvi za duhovnikom vsi svatje z velikimi polnimi skle-
nicami, ki jih morajo izpiti vselej povse. („Gartenl." Beri. 
1882; str. 158.) 
Nekateri učenjaki razlagajo ta običaj ,s kupico strupa', 
ki ga je po znani legendi sv. Janez evang. izpil brez ikakega 
kvara. Mislilo se je tudi uže na svatbo v Kani galilejski. 
4) Med samo gospodo poljsko nahajaš tudi ta običaj, da pravijo, 
predno izpijo v kaki veseli druščini zadnjo čašo vina: „Kochajmy sie" 
(ljubimo se)! P. u. p. 
2) Johannessegen, Johanneswein, Johannestrunk, po starem tudi 
„Johannisminne" itd. 
Je pa več dragih učenjakov, ki trdijo, da izhaja ta običaj 
uprav iz poganske dobe. Med temi je tudi naš Fr. Hubad.1) 
Glede te trditve strinjajo se tudi Grim. „D. Myth." 4. izd. 48, 
Zingerle („ Johannissegen u. Gertrudenminne": Akad. d. Wiss., 
Sitz. Ber. d. phil.-hist. Cl. 1852, zvez. 40, 194; W. II, str. 133), 
Hanuš „B. Kal." 1860, 57; Reinsb.-Diir. „Festkal. aus Bohm." 
1864, 598; J. Lippert: „Christenthum" itd. 1882, 679; Sepp: 
Heidenthum itd. III, 189. i. dr. 
Tudi po naših mislih bil je sedanji šentjanževec v po-
ganski dobi pitna daritev. Pred pitjem izlil je namreč 
človek vselej nekoliko vina iz posode na tla — dotičnemu 
maliku v dar. Na to meri dna šega bavarska; samo da izli-
vajo priprosti Bavarci pred odhodom na pot — zdaj po-
slednje kapljice na tla, in to v nic.2) 
Zato se Luitprandove besede (hist. Ott. 12): »diaboli in 
amorem vinum bibere"3) razlagajo tako, da znači „diabolus" 
v tem izreku kakega poganskega boga ali malika. (Grim. „D. 
Myth " 4. izd. I; 49 in 51); a Zingerle dokazuje, da je bil dni 
malik poganskim Nemcem Fr6 t. j. staroskandinavski Frej 
ali Frejr (Freyr), ,po njegovem' bivši bog »ljubezni in plodo-
vitosti". Tega malika je za krščanske dobe (s cerkveno pri-
pomočjo) zamenil sv. Janez evang. — kakor menijo nekateri 
s Seppom vred — zato, ker ni bilo temu svetniku naškodilo 
otrovano vino v čaši; — po Zingerleju pa zato, ker je bil 
sv. Janez evang. ,kot apostol ljubezni in mira' (po teh last-
nostih) Frejru jako podoben.4) 
Ker vemo zdaj, da je bil Frejr posebno bog plodovitosti 
ali rodnosti (tudi v zakonu), uganemo lahko sami, zakaj pijd 
Nemci šentjanževec zlasti o poroki/') 
Po drugih svedočbah napijali so Staroskandinavci v spomin 
Odinu, Toru (Thor) in Freju („B. Kal." 57), po Seppu II, 340 
pa s Torovo svetovno čašo, polno ječmenovca (Gerstensaft), 
Odinu, Frejru in Njordru zarad dobre letine in mira. 
Alemani pili so še malikom v spomin (»tranken Gotter-
minne"). Namesto tega pilo se je pozneje t. j. v krščanski 
i) Iz tega razloga: „da auch die Slaven wie die Germanen das 
Minnetrinken kannten, auch beijhnen Libationen u. Trinken einen Be-
standtheil der Opfer bildeten. (Šum. „Slovenen", 97.) 
а) Panzer „Beitrage" (Zing. 183). 
3) T. j. „des Teufels Minne trinken". Po Grimmu „minne" izprva: 
memoria (spomin n. pr. piti komu v spomin); pozneje so pa Nemci 
besedo „minne" latinili z „amor" (ljubav, ljubezen). 
4) Po drugih knjigah čitamo, da je bil Frejr solnCni bog (Simrock: 
„Handb. d. deutsch. Myth." 6. izd. 1887; 184); uprav bog solnčnega sija, 
plodovitosti (tudi v zakonu) in mira ali sprave (W. II; str. 23); po 
Minck-vvitzu pa samo bog plodovitosti („Illustr. Taschemv d. Myth. aller 
Volk." Leipz 1878; 215.) 
б) Zarad drugih uzrokov glej pri Zing. 193, pri Seppu II; 340 i. d. 
dobi v čast Kristu, Mariji, sv. Stepanu,1) sv. Jedrti ali 
Jeri,2) sv. Mihelu3) in sv. Martinu; a še dandanes pije se šent-
janževec sv. Janezu evang. v čast. (Sepp II. 341) 
Po nemški legendi VI. veka ukazal je bil papež Pelagij, 
naj se blagoslavlja vino na „Šentjanžev dan". (Zing. 192.)1) 
Pili so pa Nemci nekdaj šentjanževec tudi sv. Janezu ali 
Ivanu krstniku na čast, torej ne samo o zimskem, nego 
tudi o letnem solnčnem kresu. Po Zing. (180) meri oboje na 
solnčnega boga Frejra, ker sta se oba narodna svetka pra-
znovala Frejru na čast. 
Srbi pijo vino „za slave Božje", ali v slavo Božjo, v pre-
lepo slavo Božjo itd. „Pismo6) u dobri i u bolji čas, a sad 
cemo u prelijepu slavu Božju". (Vuk. „Kovč." 1849; 119.) 
„Ko pije vino za slave Božje, 
Pomoz' mu Bože i slavo Božja !;l (Ondi.) 
Tako napijajo Srbi posebno slaveč „krsno (krstno) ime".6) 
Srbske narodne pesmi prisvajajo ta narodni običaj celo 
svetnikom, rekši, da prihajajo o taki priliki ,slave slavit' na 
ta svet in napijat samemu Kristu („Ristu"): 
„U Pavlovu, svetom namastiru,7) 
Postavljeni od zlata stolovi, 
Svi se sveči redom posadili. 
Slavu diže Svetitelj Nikola, 
I napija u slavu Ristovu . . . 
(Vuk: „Srps. n. pj." II. 1845, br. 22; str. 110). 
Primeri v Petranovicevi zbirki (,u Biogradu' 1867) na 
str. 21. inačico, po kateri se med svetniki slava slavi celo v 
ne esih. „ Slavi slavu sveti Arandjele, 
Slavi slavu svetoga Jovana. 
Sastali se božji pravednici 
Pa im služi vino i rakiju".8) 
>) Zing. 207 (4. op.). 
'-) Zing. 217—229, in to v srednjem veku. 
s) „In amorem sancti Michaelis" (po naše: sv. Mihelu na čast) pil 
je, pravijo, češki vojvoda sv. Venceslav 1. 939. na poslednjih gostjah pri 
bratu Boleslavu dan ali dva pred sv. Mihelom. (Prim. „B. Kal" 58 in 215.) 
J) Misliti nam je menda na Pelagija I. (555 —560). Vara se pa W. 
(II, 133) sodeč, da se ne blagoslavlja šentjanževec drugot nego po Nem-
škem, zato ker „misale romanum" nima nikakega besedila v sebi; kajti 
nahaja se često po „ritualih" in posebnih zbirkah. (Zing. 177.) V po-
prejšnjih časih je mašnik vernikom izpred oltarja dajal piti blagoslov-
ljenega vina govoreč: „Bibe amorem Sti. Joannis in nomine patris" 
etc. Ondi 178. 
s) Pili smo. 
•) Vuk. „rječn." 306; prim. v „Letop." 1877, 210 Hubadov spis: 
„Slava pri Srbih". 
') Manastiru (samostanu). 
8) Izprva pilo se je „o slavi" samo vino; uže zdavna pijo pa mnogi 
Srbi tudi ,rakijo' t. j. žgano vino. Prim. tudi Vuk. „rječn." n. n. m. 
Tudi to meri brez dvojbe na nekdanjo pogansko daritev, 
da postavljajo Srbi dan pred slavo doma svetniku na mizo 
darov: veliko pogačo z znamenjem: „poskura",1) koljivo, po 
dve sveči in nekoliko vina; isto tako pošiljajo drugi dan za-
rana takih jedil .. in rdečega vina tudi v cerkev, dasi tega 
z drugim namenom nego Slovenci i. dr. (Gl. „Letop." 1877; 
str. 212 in 213.) 
Serbi - Lužičani imenovali so nekdaj dno pivo, katero 
je krčmar pivcem Jnamesto vina) dajal pri odhodu — naravnost, 
„svjaty Jan" = Šentjanž. („B. Kal " 58.) — Litovci izlivajo 
pa še dandanes pred vsakim pitjem malo domačega piva 
(Alaus) ,na zemljo' v čast boginji zemlje, po imenu Zemenyle. 
(„B. Kal." 57.) 
Razvidno je po vsem tem, da izhaja sedanji „šentjan-
ževec" res iz poganske dobe, in daje dobil v kr šč anski 
po znanem modrem vodilu — le krščansko lice, — po sv. Ja-
nezu evang. (Šentjanžu) pa ime, zato ker se je pil za krščanske 
dobe ter se pije njemu na čast, četudi mnogi, ki šentjanževec 
pijo, — tega ne vedo. 
Tepežni ali nedolžnih otročičev dan (28. dec.) 
Glej „Letopis" 1887; str. 145—151. 
II. Usodna znamenja. 
a) Prirodna po podnebnih pojavih: zvezdah (nepretnicnicah in 
premicnicah ali „planetih", repaticah, rimski cesti, solncu, mesecu in 
mavrici). 
V Babilonu z ,nebotičnega' stolpa Belovega gledali so ter 
premišljevali Belovi duhovniki ponoči svetle zvezde na nebu, 
ugibaje po njih, kako usodo so komu namenili bogovi. — Pod 
milim, vedno jasnim nebom živeli so pastirski narodi po kal-
dejski deželi s čredami noč in dan ter imeli priliko paziti, 
kako zvezde vzhajajo in zahajajo. Ondi, v zibeli človečji, spri-
jemalo se je znanstvo s praznoverjem in z vražo. Uže prerok 
Izaija (47, 13) pikal je Kaldejce zarad njihovega prerokovanja 
po zvezdah. Kedar se je narodilo kako dete, „čitali so v 
zvezdah", t. j. tolmačili in prerokovali so mu njihovi zvezdo-
gledi usodo ali bodočnost po takozvani „konstelaciji", ali po 
') Iz gršk. -pokopa (prostora), hostija. 
zvezdnem stanu, ki so ga določevali sami na poseben način. 
To pa spada v „astrologijo" ali z ve d ar s t vo, ki se je z 
zvezdoznanstvom (astronomijo) vred s časom po Kaldejcih, 
posrednje ali pa neposrednje po Egipčanih i. dr. zatrosilo i med 
druge narode — tudi indoevropske. Celo do rojstva franco-
skega kralja Ludovika XIV. (5. septembra 1638) imel je vsak 
kralj svojega zvezdarja (astrologa), zato da je prerokoval vsa-
kemu novorojenemu detetu kraljevemu . . bodočnost po zve-
zdah.1) — Uže davno verovali so po vseh jutrovih deželah, 
da nastane na nebu nova zvezda vselej, kedar se narodi 
kakšen človek.2) 
Ta vera prijela se je tudi vseh Slovencev, ter med njimi 
pomnožila z novimi dodatki. „Vsak človek — pravijo — ima 
svojo zvezdo, ki se utrne, kedar človek umre." Zato vele pre-
prosti ljudje, kedar se utrne („usekne" ali „podere") katera 
zvezda na nebu: „Duša se je ločila s tega sveta" ali: „nekdo 
je umrl". 
Svarili smo se nekdaj Metliška deca: „Ne smeš ugibati, 
katera zvezda je tvoja; da jo ,vgoniš' (uganeš), valje bi bil 
mrtev". Drugod pravijo: „Zvezde se ne smejo šteti, ni kazati 
s prstom; kajti ako bi ,zadel' kdo ponevedoma svojo, umreti 
bi mu bilo pri tej priči". (P. u. p.: Kamnik, Preddvor, Vipava, 
Kras, Stari trg na Notranjskem, Kropa; Žeče pri Konjicah, 
Dolič pri Ptuju, Pragarsko, Ivanjkovci itd. itd ). — Ista vera 
je tudi med koroškimi Slovenci v Rožu s tem dodatkom: 
„Kedar se kdo porodi, nastane nova zvezda. (Zap. K. Pečnik.) 
Zarad štaj. Slovencev glej tudi v ..Črticah" str. 258; zarad 
goriških pa „Arkiv za jugoslav. pov." 1854: 284: „Kedar se 
zvezda usekne, en človek umrje". 
Vse te „narodne vere" ali vraže čuješ — nekod s kakim 
dodatkom iz .domače torbe' pomnožene ali pa skrajšane — 
lahko tudi med preprostim ljudstvom hrvatskim,3) češkim,4) 
poljskim,6) francoskim,6) nemškim7) in po Ameriki, 
zlasti po Kaliforniji,8) koder živi mnogo prvotnih (a prever-
jenih) prebivalcev indijanskih. 
') Prim. R. Falb: „Sterne und Menschen". Na Dunaju 1882; 
9 in 11—17. 
2) Ondi 24. 
3) „Ark." 1863; 227 in 244. Isto vero nahajaš tudi v Slavoniji, 
n. pr. v Brodu (p. u. p.). 
4) Grohm. 31 (164). 
6) Kolbg. VE, cz. 3. str. 31. 
6) „Mon enfant, un mortel expire, son etoile tomb a 1'instant". 
(Beranger). 
') W. Wuttke II; str. 183. 
8) ..Californ. Erzahlng." von Bret Harte. Ubersetzt von W. Lange. 
Leipz. (brez letnice); str. 41. 
Ker ima pa vsak človek svojo zvezdo, (ki „pade" o nje-
govi smrti z neba), izračunali so praznoverci češki jako du-
hovito, koliko zvezd je na nebu, namreč: toliko, kolikor ljudi 
na svetu.'1) 
Moravci pravijo o taki priliki, kedar „pade" zvezda z 
neba: „Dušička zpadla". (P. u. p.) 
Slovak veruje samo toliko, da ima vsak človek ,svojo 
luč', ki se zasveti na nebu, kedar se človek narodi. (P. u. p.). 
Pa ni ga pravila brez izimka Nekateri Srbi pravijo: 
„Kad zvijezda poleti preko neba, to je sužanj (sužnik) oslo 
bodio se tavnice".2) N. Beg. 1887; 187. — Nekateri Slovenci 
(goriški) mislijo, da se takrat ,nebo odpira'. („Ark." 1. c.). 
Tudi Malorusi (Rusini) verujejo, da padajo zvezde z neba, 
a ne znajo navedenega praznoverskega vzroka. (P. u. p.; prim. 
tudi „Uber Land u. Meer" 1882; str. 110.) 
Po češki narodni veri ali vraži imajo tudi vse živali 
skupaj jedno zvezdo: ,,jasno (svetlo) „Danico". (Ččm. 1855; 181.) 
A po gostem stavi vraža vražo na laž Druga vraža 
češka veli namreč: „Kdor si misli o kaki zvezdi: Ta zvezda 
je moja, ne more umreti dotle, dokler si to misli." („Kvety" 
1847; Ččm. 1853; 491.) 
Tudi nekateri Poljaki imajo to vero, da ima vsak človek 
svojo zvezdo za tovarišico, ki mu jo je ,previdnost' (,,0patrz-
nošd") obesila v oblake'. Kedar se godi človeku jako zlo, pra-
vijo, da se je rodil pod nesrečno zvezdo; a kedar se utrne 
zvezda,3) pravijo, da je nekdo umrl, ali pa, da kdo umre. 
(Kolbg. ,,Lud" XVII, 2. cz. 71.) 
Nekateri Slovenci pravijo, da so zvezde Solnčevi otroci. 
(Krek: „Trad. Lit." 73.) 
Krščanski vpliv zna se pa slovenski vraži, ki pravi, 
da prižigajo vsak večer angelji nepreštete zvezde na nebu, 
da upišejo vsakemu novorojencu novo zvezdo, za vsakega 
mrliča pa da ugašajo po jedno, ki pade potlej na tla. (Fr. 
Hubad pri Šum. 85) 
Kot jajce jajcu podobna je ti veri hrvatska v Ivanic-
gradu. (, Ark." 1863; 227.) — Po nemški (pa menda ne domači 
veri) ima vsaka zvezda svojega angelja, ki ji odkaže mesto, 
kamor se naj upoti. (Grim. „D. M." II.4; 602.) 
Kolikor toliko navskriž so si z našimi in drugimi zgoraj 
naštetimi vražami tudi naslednje: 
Češka. Kdor kaže ,na zvezde' s prstom, temu prst od-
pade ali mu pa zvezda pade v oko, da mu je oslepeti. (Čč m. 
1855; 181.) 
') Grohm. 31 (164). 
2) „Tamnice", slovenski: ,temnic' 'ječe). 
a) Uprav: „Kiedy meteor šwiecac.y spada z powietrza ku ziemi". 
Isto vražo nahajamo tudi med severnimi Nemci. (Kuhn: 
„NDS." 1848; 458) Avstrijski planinci pa pravijo: Kedar se 
zvezda utrne, tedaj umre kakšen človek v smrtnih grehih. 
(M. Busch 251.) Tudi v tej vraži vidimo drobet krščanskega 
vpliva. Staro pogansko usodo nam pa predočuje litovska 
vera, da je vsaka zvezda konec niti, ki jo sprede na nebu 
Verpeja (predica, jedna izmed litovskih Rojenic), kedar se 
kakšen človek rodi; čim pa človek umre, utrga se njegova nit, 
a zvezda mu pade z neba. (Narbut 1, 71; prim. Grim. „D. 
M." II2, 685 ali „B. Kal." 206.) 
Poljska vraža pa veli: „Kedar se zvezda pokaže mesecu 
blizu rogov, znači to kakega velikega vladarja smrt. (Kolbg. 
XVII; 70.) 
Ona vraža, ki velja mnogim Slovencem in drugim Jugo-
slovanom, kedar se „nebo odpre",1) velja nekaterim tedaj, 
kedar se zvezda utrne t. j.: „česar si kdo ondaj zaželi, to se 
resnično zgodi'".2) Isto veruje tudi Serb-Lužičan,3) pa i Nemec.4) 
Kako večkrat vraža vražo stavi na laž, razvidno je tudi 
iz tega: Če vidi kdo zvezdo blizu meseca, umre (po češki 
vraži) skoraj on sam ali pa kdo izmed rodovine njegove.6) 
moravska pa uči tako: Kedar se nahaja poleg meseca svetla 
zvezda, umre kakšen kralj.6) 
Tako navskrižje vidiš tudi v teh treh nemških: 1. Kamor 
se zvezda utrne, tam ni sreče. 2. Kamor se zvezda podere z 
neba, ondi je skrit kakšen zaklad . . ,7) 3. Na katero mer ali 
stran pade zvezdni utrinek, na dno stran umre velik (ime-
niten) mož.8) Poslednja nam očito kaže zvezdno vplivanje na 
človečjo usodo. Ni pa težko dokazati, da vplivajo zvezde tudi 
na — kurjo usodo; kajti črno na belem čitam v neki nemški 
knjigi: Ako se ponoči pred novim letom leskeče na nebu obilo 
zvezd, bodo kure tudi nesle obilo. (V vzhod. Prusiji. \V. II; 
str. 183.) 
A kdo bi si mislil, da je astrologija . . oživela na novo?! 
„Pred kratkim" — tako smo čitali v nekem slovenskem 
listu z dne 17. marca 1890 pod napisom: prerokovanje za 
leto 1890 — izdal je odličen anglešk učenjak knjigo, v kateri 
na podlagi znanstvene9) metode skuša dokazati, da ima kon-
stelacija zvezd ,v resnici' vpliv na usodo ljudij. Najnovejše na 
1) Letop. 1885; 164—166. 
2) Prim. „Lj. Zvon" 1888; str. 390. 
3) Veckenst. 478 (23). 
4) Grimm. „D. M." II4; 602. (Tobler 408b.) 
5) Ččm. 1856 III; 66. 
6) ,.Hvezda" 1863 ; 62. Prim. zgoraj „poljsko vražo". 
0 Grohm. 31 (171) in 32 (174). 
8) ondi 31 (170). 
9) ?! ? 
tem polji je ob jednem v Londonu in v Novem Yorku ob-
javljeno delo angleškega astronoma, katero za 1890. 1. napo-
veduje jako važne dogodke ' . . . Naposled čudi se isti list, da 
je slučaj že potrdil jedno prerokovanje omenjenega astrologa. 
V knjigi njegovi, ki je izšla januvarj a 1890 je namreč pi-
sano, da bodo grofa Pariškega februvarja meseca nemilo 
zadeli ,gotovi dogodki', in da se je to zares zgodilo; kajti sin 
njegov, vojvoda Orleanski, bil je zaprt in sedi še zdaj (17. marca 
1890) v kaznilnici. 
Sodeč po tem, kar so javni listi priobčili o rečeni knjigi 
in po prerokovanih zgodbah, ki se . . niso zgodile, smemo 
trditi, da to novo „dokazovanje na podlagi znanstvene [!] me-
tode" ni nič drugega, nego prekajeno, samo po politični slutnji 
iz gole ,dobičkarije' skrpano angleško-amerikansko sleparstvo. 
— Ne verujemo, da je bila knjiga izšla pred onimi dogodki, 
ki so se imenovanemu vojvodu pripetili februarja meseca 1890.1. 
Pa bodi si — saj tudi slepa kura včasih zrno najde Jako 
se je pa opekel naš prerok, rekši, da se bodo marca meseca 
istega leta v Kitaju začele velike vojske (!). — Isto tako iz-
podletelo mu je tudi oboje prerokovanje po zvezdah: da bode 
,lepega maja meseca' 1890 v nevarnosti talijanskega kralja 
življenje; september pa da bode opasen ne le sultanovemu 
prestolu, ampak tudi življenju njegovemu; novembra meseca 
da bodo po vsej Evropi veliki pretresi in boji, decembra 
da bode Angleško zadelo ,narodno žalje', v Parizu pa da bodo 
krvavi poulični boji. — Kdo je slišal ali čital kaj o teh strašnih 
zgodbah?!? 
Po slovenskem praznoverju so nekatere zvezde srečnice, 
nekatere pa nesrečnice, in te so večinoma repate.1) Kdor se 
je rodil pod srečno zvezdo, ta bode srečen vse žive dni, kdor 
pa pod nesrečno zvezdo, ta ostane nesrečen vse žive dni. 
(„SIov. Glasn." 1865; str. 374.) 
Isto vero nahajamo tudi pri Čehih („Svetoz." 1890; 
str. 583), Poljakih (p. u. p.) in Nemcih (Grim. „D. M." 602.2)_ 
Kedar se narodi' kako dete, stičejo nekod (zlasti po Šta-
jerskem in Koroškem) slovenske babice po ,pratiki' ali kole-
darju, ter iz njega detetu prihodnost prerokujejo: če je isti 
dan v koledarju znamenje „ovna" ali „bika", učil se bode deček 
rad in lahko;2) če se je pa rodil pod „škorpijonom" (na Ko-
roškem tudi pod „levom"3) in „bikom"), bode nagle jeze in 
hudoben. (sČrtice" 206; nam zap. tudi K. Pečnik). Po nemški 
vraži bode ono dete, katero se narodi pod „levom", trdovratno 
ali neukretno („unbeugsam") itd.3) 
') O teh pozneje. 
2) Nemška vraža prisvaja to moč samo ,,biku". W. II, str. 85. 
E) Nekod prisvajajo pa Nemci to moč tudi „biku". (Ondi.) 
Za nekatera izmed teh znamenj „nebeškega dvora" (kakor 
zovejo zverinski krog, rekel bi: zverinjak na nebu), pravijo, da 
so „trda" (vol, oven...); a druga, da so „mehka" (devica, 
ribe, povodni mož ali vodar). Skrbno gledajo nekateri kmetje 
na taka znamenja pri setvi, ravnaje se po tem pravilu: „Kar 
v zemljo raste, sej škorpijona, raka, ribe itd, kar pa iz zemlje, 
sej pod takim znamenjem, katero moli roko ali pa nogo, kakor 
dvojčki ali dvojčiči, vol itd. Na „nebeški dvor" pazijo celo 
razbojniki slovenski na Štajerskem. Kedar se vidijo v njem 
druge male zvezdice, tedaj ne gredo nikamor, rekši, da so 
takrat povsod straže razpostavljene. Kedar se pa v krogu nič 
ne vidi, gredo brez straha po svojem poslu. (Prim. „Črtice" 
259—260.) 
Nemške. Deca, rojena „pod rakom" ali pa ,,škorpijonom",1) 
bodo nesrečna, in nesrečni vsi dnevi, pri katerih je to ali dno 
znamenje. Zato se ne daje po nekaterih nemških deželah nikdo 
poročati pod tema znamenjema. Ob taki dobi ne gonijo živine 
prvič na pašo, ne sejejo niti ne sade ničesar, misleč, da bi jim 
razgrizli črvi setvino in zeli'. Srečna so deca, katera se narode 
pod „dvojčki", „ovnom" in „ribami"; v vedni nevarnosti, da utone, 
je pa dete, rojeno pod „ vodarjem"; kdor seje rodil pod ,.strel-
cem", bode strelec ali vojščak; tele izpod „strelca" pa ni za 
rejo. Kakor stikajo nekatere slovenske babice po koledarjih, 
kedar se narodi' kako dete, tako išče babica nemška (Mekleno-
borška)2) pa tudi Hesovska brez zamude na nebu kakega 
posebnega zvezdja, po katerem bi se dala napovedati novo-
rojencu bodočnost. (Prim. W. II; str. 84—85.) 
Posebno se pa prerokuje bodočnost med Slovenci sem pa 
tam po tako imenovanih „planetih" (premičnicah). Uže Kal-
dejci prerokovali ali „tolmačili" so prihodnost tudi po planetih 
ter imenovali te planete zato „tolmače" 8) 
S starimi poganskimi narodi vred mislijo i nekateri pre-
prosti Slovenci še dandanes, da vlada vsako leto drug planet 
(izmed sedmerih, malo poprej naštetih), dasi jim ne znajo 
mnogi niti imen, in da ima vladajoči planet veliko moč do 
ljudij, živalij in rastlin. To praznoverje se pa pri nas ne more 
imenovati .narodno', kajti za mojih mladih let ,verovali so v 
1) „Im Zeichen der rauhen Dinger" (sic). 
2) Meklenibor (Meklenburg) nekdaj slovansko mesto. 
3) Kaldejcem bilo je znanih samo pet planetov: Saturn, Jov (Ju-
piter), Mart, Merkur in Venera. (R. Falb: „Sterne u. Menschen" 10.) 
Pozneje začeli so jim stari narodi prištevati še dva .planeta': Solnce 
pa Mesec, tako da jih je bilo potlej mnogo let sedem, in to po tej 
vrsti: 1. Saturn, 2. Jov, 3. Mart, 4. Solnce, 5.Venera, 6 Merkur, 7. Mesec. 
(Dozdaj so jih pa zvezdogledi zasledili uže več od 310 — brez .Solnca' in 
,Meseca', ki po pravem ne spadata med planete). 
planete' samo posamni meščani in meščankel) in dni kmetje, 
kateri so znali ,brati' (čitati). 
Kakor se je namreč to praznoverje med nemško ljudstvo 
zatrosilo po „Knauerjevem stoletnem koledarju" (nemškem), 
tako i med Slovence po „večni pratiki", ki ni nič drugega 
nego Knauerjevega koledarja slovenski prevod z nekaterimi 
skrajški ali pa dodatki.2) V predgovoru čitaš v popačeni slo-
venščini, in kakor bi otrobe vezal, te besede: „Skuz dougu 
zamerkuvaine se je tolikain znaidlu, de usake (sic!) 7. Let, če 
ne vse, toku vender veči Tail se je g lih znaišlu,3) to pa 
brez cvibla se more tem 7. Planetam perpisati, kateri uselei 
to ureme skuz letu vižajo " (Dasi po slovenskem pre-
govoru . . „čez sedem let vse prav pride", pa se oni nauk o 
sedemletnem vremenskem kolobarjenju vendar ni prijel slo-
venskega ljudstva). Od 7. do 41. strani popisani so vsi „sed-
meri planeti" in njih vpliv na vse 4 letne čase, zlasti pa na 
letino (setev, žetev, vino in hmel), na „škodljive živali in ribe", 
pa tudi na bolezni itd. 
V nemškem stoletnem koledarju zal. 1851.— 1950.4) čitaš 
poleg takih popisov tudi o vplivu nekaterih planetov na člo-
veka ; n. pr.: da vpliva Saturn ... po starih [poganskih na-
rodov] veri večinoma škodljivo na ljudi, živali in rastline itd. 
Po nekaterih ,stoletnih koledarjih' nemških nahajaš zapisane 
tudi ,,srečne" in „nesrečne" dni, tudi dne, kateri so dobri za 
puščanje, telesno čiščenje, kopanje, sekanje lesa itd. In na vse 
to pazi nemško ljudstvo dokaj natanko. (Prim. W. II; str. 85.) 
0 srečnih in nesrečnih dnevih govorili smo uže 1. 1885.; v 
starih „stoletn. koled." jih je pa še mnogo več. 
Repatice (repate zvezde, „zvezde z repom ali metlo") 
pomenjale so uže starim Indijancem5) in celo nekdanjim uče-
njakom — še 16. in 17. veka — nesrečo po vsi deželi, vojsko, 
kugo, dragino itd. Tako misli i preprosto slovensko ljudstvo 
še dandanes povsod, da pomenjajo repatice kako veliko ne-
') V Metliki, sosebno v domači hiši, nisem slišal nikdar kaj takega, 
nego prvič 1. 1837. v Novem mestu, a 1.1843. tudi v ,beli Ljubljani'. 
a) Tak prevod je z bohoričico tiskana Celjska ,,Večna pratika" 
1. 1789. s „tablo, ka za eden Planet vsaku Letu viža". Obsega pa ta 
„večna pratika" samo sto let (1787-1887). 
3) S temi besedami hoče dopovedati, da se vsakih 7 let ponav-
ljajo zopet poprejšnje dogodbe (zlasti vreme). 
4) Vollstandiger hundertjahriger Kalender fiir die Jahre 1851—1950. 
Enthaltend: die astronomischen Witterungs - Bestimmungen und die 
Reihenfolge des Planetensystems in ihrer Einwirkung auf die Menschen 
und Thiere und die Haus- und Landwirtschaft/' itd. Von Dr. Moritz 
Knauer, Abt zum Kloster Langheim. Druck und Verlag von Rob. Bard-
tenschlager, Reutlingen. (Brez letnice.) „Nro 25", mal. 8», str. 1—80. 
E) Albr. Weber: „0mina et portenta". („Abh. der Berlin. Akad. 
der Wiss." 1859; 334). 
srečo:1) vojsko, dragino, kugo, lakoto itd. „Še vselej", tako 
sem slišal praviti sam med starimi preprostimi Slovenci uže 
večkrat — „kedar koli se je prikazala zvezda z repom ali 
metlo, prigodila se je potlej kakšna velika nesreča". Zato 
mislijo, da je vsaka taka zvezda znamenje „šibe božje". (P. 
u. p.; „ Črtice" 203 in 258; za kor. Slovence potrdil K. Pečnik) 
(Prim. tudi Kocijančičev spis v „Arkivu" 1854; 284.) Ista vera 
je tudi med Poljaki (0. Kolbg. „Lud" VII; cz. 3., str. 57. in 
Nemci.2) Zarad Cehov glej malo dalje! 
Nekaterim hrv. Slovencem znači vsaka repatica (,,velika 
zvezda z repom") vojsko („rat") ali pa „kolero". (Podstene; 
p. u. p), a nekaterim samo kolero (Moravice); drugim Hrva-
tom: „pomor, glad, kugo irat" (Ark. 1863; 227); Rusom samo 
vojsko (Afan. I; 244); tako i ,Srbom-graničarjem': „Repate 
zvijezde slute ratu. Ako je rep dulji (dalji), veci če rat biti. 
Ide kralj na kralja — Ako li je manjega repa, mali ce i rat 
biti. . . Kad se rat umiri, i zvijezde nestane" [zvezda izgine]. 
N. Begovic v1887; 187. 
Tudi Cehi (starejši ljudje kmetski, posebno ,ženske glave1) 
verujejo še, da znači repatica („vlasatice") vojsko ali pa kako 
drugo veliko nezgodo oziroma ,božjo šibo'. Nekod pa modrujejo 
starci tako: če je rdeča (krvava), bode vojska, a če ni taka, 
potlej bo pa kakšna druga velika nezgoda. P. u. p. od Nim-
burka,3) Trebonja (Tfebon, Wittingau), od Tabora itd. 
Po knjigi Ricciolovi 16. veka kriva je kakega kralja ali 
papeža smrti vselej — kakšna repatica. („Sloven. Glasn." 
str. 54. i. d.: „Repate zvezde"; spisal A. Miillner.) Ondi se čita 
še več praznoverskega in smešnega, kar pripoveduje o repa-
ticah imenovani Poljak St. Lubienicki. 
Rimska cesta (Milchstrasse). Preprosto slovensko ljudstvo 
misli, da vodi „rimska cesta" — v Rim. (P. u. p.) Zato mora 
na njo dobro paziti oni, kateri hoče priti v Rim. (»Črtice" 259.) 
Hrvati zovejo to cesto „mliečni put" (mlečni pot), kije 
po njihovi bajki nastal tako: Vozil je neki svetnik polna kola 
t. j. poln voz drobne slame, pa mu je popadala, in od tega ta 
— sled („trag"). „Arkiv" 1863; 302 iz Lonje v Posavini na 
Slavonskem. Nekod pa pripovedujejo tako, da je ukral nekdaj 
„kum kumu" (boter botru) slame ter bežal ž njo, ki mu je pa 
padala pod noge. Ko pride okradeni kum drugi dan v skedenj 
') „Kaj slabega" pravijo kor. Slovenci v Rožu. (Zap. K. Pečnik 1.1887.) 
2) R. Falb 1. c. 220: „Die Ruthe [stsl. metla] erinnert an Strafe u. 
der Sch\veif an ein gewisses Wesen der Unterwelt". Čitaj ondi (222 — 
224) tudi praznoverska pisma, ki sta jih pisala 1. 1664. in 166B. švedovski 
pa Dunajski učenjak o tedanjih dveh repaticah poljskemu zvezdogledu 
Stanislavu Lubienickemu. 
3) Ondi pravijo, da leta tudi repetica tam, kjer je vojska ali bitka. 
in vidi raztepeno slamo, odpravi se gledat, kdo je to storil, 
pride po sledu do kumove ,hiže', ter ga zakolne, naj bode na 
vek „spomena na njega v zraku", tako da jo vidi vsak človek. 
(Vukovci. Po Mat. Valjavcu, gl. „S1. Glasnik" 1867, str. 220.) *) 
Po srbski bajki „bio kum nevjerni, pa krao slamu od 
svoga kuma, ma ne mogao od Boga sakriti, prosipalo mu 
se". (N. Beg. 187.) Zato pravijo ,Srbi-gran.' rimski cesti „ku-
mova slama".2) 
Tudi Bolgari zovejo rimsko cesto s Hrvati vred „mlečni 
pot", in pravijo, da hodijovpo njem duše umrlih ljudij. (Afan. 
III; 814) — Isto znači Cehom „mlična" ali „bfla cesta"; v 
Pečku ji pravijo tudi: cesta v Rim („cesta do Rima"). Grohm. 32. 
Rusi po različnih krajih pravijo mlečnemu potu tudi 
„myšiny tropki' t. j. mišja steza. (Afan. III; 285). Verojetnaje 
njegova misel, da so si nekdanji Rusi mislili človečjo dušo v 
mišji podobi; kajti 3. maja 1890 priobčil mi je naš sloveči 
rojak, g. prof. Fr. Celestin, na Dunaju v veliki slovenski 
druščini, da pravijo v njegovem kraju bajko, kako je nekdaj, 
ko je človek spal, izlezla duša iz njega kot miška ter se 
vrnila vanj, potem ko se je bila naužila zunaj zelene trave, z 
njo vred se pa vrnilo življenje v človeka, ki je bil mrtev dotle, 
dokler ni miška zlezla zopet va-nj. 
Tako zovejo Litovci (Litvanci) to cesto ali pot „tičji pot", 
zato ker letajo po njihovi narodni veri ondod mrtvih ljudij 
duše v podobi „belih tičev". (M. Busch 1877; 251.) 
Poljaki zovejo rimsko cesto „gošcieniec mleczny" in 
pravijo, da vodi ta cesta iz raja v nebo, nekateri pa — v no-
vejši dobi, da se po tej cesti sprehaja presveta Devica iz 
Čestohove („Czestochowy") na Kalvarijo. (Kolbg. „Lud." VII, 
cz. 3; 33). 
Nemško ime „Milchstrasse" (= mlečna cesta) utegnilo 
je postati po podobi razlitega mleka oziroma po grški bajki 
o boginji Heri, ki je od jeze, da so ji bili podvrgli Herma ali 
Herakla (Herkula) na pridajanje, razšvrkala, svoje mleko po 
nebu, ter napravila tako na njem svetlobel kolobar. (Grimm. 
„D. M." I.4; 296). 
V srednjem veku imenovala se je ta cesta latinski: 
sv. Jakopa pot („via sancti Jacobi"), zato ital. „camino di 
Santiago", v franc. „chemin de saint Jaques", nem. „Jakobs-
strasse". Švabi ji pravijo ,,Jakobsleiter" (Jakopova lestva), 
na Sedmograškem pa: močni pot („Mehlweg"); Vestfalci: pot 
') Nekateri ljudje zovejo ,,mlečni pot" tudi: „pucinska steza". 
Gl. ondi str. 221. 
2) Arabci, Sirci in Kopti pravijo ti cesti ,,slamnati pot", Armenci 
pa ,,slame tat" (ki je i po njihovi bajki raztresal ukradeno slamo itd.) 
Grim. „D. M." I4; 296. 
v mlin („MuhIenweg"), tudi „Frankobrodska cesta" in Helsin 
pot („Weg Hels" t. j. smrtne boginje pot). M. Busch 251; 
Švicarji z nami vred: rimska cesta ali cesta v Rim („der weg 
uf Rom") Grim. „D. M." III4, 106; stari Germani pa „Iringes 
uuec" (weg), via secta, »Iuuaringes weg", pozneje „Eurings-
strasse". (Grim. „D. M." I4, 297; prim. tudi III4; 106). 
0 posamnih zvezdah in zvezdjih. Nekateri Slovenci po 
Kranjskem pravijo: Dokler človek, potujoč ponoči, vidi „šmarni 
križ"!) in „sv. britko martro", dotlej se mu ni bati nevarnosti, 
a kdor jih' zgreši, treba mu je iskati varnega kraja. Da je 
temu res tako, pripovedujejo za potrdilo do malega isto pri-
povedko (gl. „Slov. Glasn." 1865; str. 374), kakor štaj. Slovenci 
o „sv. Helene križu", po katerem se morajo popotniki ravnati. 
(Gl. „Črtice" 259)2). Kedar je „voz" ali „voznik"3) proti zori 
dol obrnjen, pravijo, da voznik v Muri konje napaja. (Ondi 
str. 260.) „Kolna zvezda" zovejo to zvezdje Nedeljanci, ki 
pripovedajo o njej, da ide vsako jutro v Dravo pak se vode 
napije; a „Ilijina (Elijeva) kola" pravijo temu zvezdju hrv. Slo-
venci Varaždinski, rekši, da so ostala na nebu, kedar je 
sv. Elija s svojimi konji odšel v nebo. („SIov. Glasn." 1867; 
str. 221). 
Zovejo se tudi „nebeska kola Dobroradova".4) Kako so 
nastala, čita se ondi na 251,—253. str. 
Kedar se vidi na nebu „kokoš",s) tedaj je že čas žito 
sejati. Kedar se vidijo ,,kosci1'0) samo v jutru, takrat je dobro 
sejati. Kosci6) morajo na pustni dan ravno o polnoči zaha-
jati, inače bode slaba letina in velika dragota. („Črtice" 260). 
Poljske: „Ježeli kosy zajda, wczas wieczor w dzieri 
šw. J^drzeja, bedzie wczesna \viosna [zgodnja spomlad] itd." 
(Kolbg. „Lud" VII, cz. 3; 33). Za kosci („kosiarzami") gre 
voznik (»furman") z vozom, ima 4 konje itd. Po krščanskem 
vplivu pravijo Poljaki, da je vozil ta voznik po nebu sv. Jurja, 
') Tako se po Gorenjskem sploh izgovarja „šmarijni križ", to je: 
sv. Marije križ ali „device Marije križec", kakor mu pravijo žtaj. Slo-
venci v Loparšici (.,Črtice" 259); nekod „Marijin križec". („Slov. Glasu." 
1867; 221.) 
3) Poleg ,,rimske ceste" so v vrsti tri zvezde, ki jim pravijo Slo-
venci zato „rimSčice", „rimske paličnice", „paličnice", „rimska palica" 
ali „sv. Jakopa palica", Nemci pa „Jakobsstab" ali „Orion". Druge štiri 
so „sv. Helene križ1'. (Ondi). 
s) Wagen, Fuhrmann (= grosser Bar). 
4) Dobrorad, ,Adamov mnok1 (unuk). 
'") ,,Koklja" ali j.kvočka11 = gostosevci ali gostožirci (Gluckhenne, 
Plejaden, Siebengestirn). Kako so postale te po Varaždinski bajki, čitaš 
v „Slov. Glasn." 1867; str. 221, kjer se nahaja še več drugih zvezdnih 
imen in bajk. 
8) „Kleiner Bar". Kako so postali .,kosci" in „kose", gl. ondi na 
349. str. 
a zdaj da je dobil ukaz (,,nakaz"), naj zvozi seno, katero 
.kosci' pokose a ,babe' z grabljami pograbijo, zato ker bode 
to seno nebeško o božiču potrebno za novorojenega Gospoda 
Jezusa. (Ondi str. 32). 
Krščanski vpliv kaže se tudi pri mnogih zvezdnih imenih, 
lcakoršna so slovenska: „šmarni križ"1), „britka martra"2), 
„sv. Jakopa palica", „sv. Petra stol" itd. (Gl. „Črtice" 259). 
Nekdanji župan Augsburški Schiller zamenilje bil tudi 
zverinska imena zvezdam s svetopisemskimi imeni starega in 
novega zakona: namesto ,ovna' postavil je sv. Petra, namesto 
,bika' sv. Andreja itd. — Iz ,voznika' nastal je sv. Petra čoln 
(„Schifflein Petri"). R. Falb „Sterne u. Menschen" 88. Isti raz-
glaša ondi (67), da on ne pritrjuje več onim mislim, da so si 
stari (narodi) z uvedenimi ,zvezdnimi krdeli' hoteli stvariti 
gospodarski koledar na nebu. (Gl. ,,Lj. Zvon" 1890, str. 81). 
On razlaga to zdaj po svoje — drugače. Glej ondi! 
Vremensko prerokovanje po zvezdah. 
Slovensko: Če so zvezde redke, bode drugi dan lepo 
vreme; če so pa goste, bode grdo. (Preddvor; p. u. p.) S 
slovenskim prerokovanjem strinja se tudi slavonsko, ki veli: 
„ako su zviezde preguste i jasne, da ce biti kišovito (deževno); 
usuprot ako su riedke, liepo vrieme." („Arkiv" 1863; 302). — 
Poljsko pa veli: Če so zvezde jako svetle in goste, bode 
drugi dan lepo vreme. Ako se pa vidi v jesen (kedar koli) 
več takih zvezdij ali „zvezdnih krdel", kakoršno je „kwoka" 
(koklja) na nebu, potlej bode drugo leto rodovitno. (P. u. p). 
Če se rimska cesta8) lepo vidi, bode lepo vreme („ma byč 
pogoda"). Kolbg. „Lud" VII, cz. 3; 33). 
Solnce. 
Po narodni slovensko - hrvatski bajki ni bilo še solnca, 
predno sta grešila Adam pa Eva, — nego so svetile same 
zvezde ljudem in živalim. Solnce je Bog po tej bajki stvaril 
stoprav po prvem grehu. Nekateri ljudje (v Zamladincu) pra-
vijo, da je solnce . . Bog na zemlji (M. Valj.; gl. „S1. Glasn." 
1867; str. 79). Današnje kresovanje in .kresnih kolesec' metanje 
v zrak . . spominja nas, kar uže vemo, da so naši predniki 
v poganski dobi solncu izkazovali tako čast, kakor kakemu bo-
žanstvu. (Prim. Letop. 1887; 89 in 117). 
Romunom je solnce sveto („santul soare"), in pravi 
Romun se priklanja ter odkriva še dandanes vzhajajočemu 
') Glej str. 164. op. 1. 
2) Polj. „gwiazdy Meki Paiiskiej". 
3) „Gošcieniec mleczny" ali »droga mleczna" = mlečna cesta. 
solncu. (Joan Slavici: „Rumanen". „VoIk. Ostr.-Ung." VI), 65. 
Tako tudi Nemec v Gorenji Palaciji. (W. II.; str. 12). Na Po-
moranskem mora moliti dni, katerega trese mrzlica, trikrat o 
solnčnem vzhodu obrnjen proti solncu: „Ljubo solnce, pridi 
skoro in odvzemi mi 77 mrzlic. V imenu Očeta itd." (Letop. 
1880; 279). Morda pametijo č. čitatelji še različnih narodov 
vero, kako poskakuje ali ,pleše' solnce o božiču, ozir. o kresu 
in o vuzmu t. j. na veliko nedeljo zjutraj po trikrat od samega 
veselja. (Letop. 1887; 132). 
Poljska (krakovska). Solnce sije s svetlobo, ki mu pri-
haja z neba izpod sedmega zbora (kora) angeljskega skozi 
odprta vratca. To je pa Mati božja naredila tako. Ako bi 
Bog ukazal zapreti ta vratca, mrknilo bi solnce pri tej priči. 
— Solnce je živo kakor človek; ima oči in usta, in je z 
lopatico med („miod prašnj'"); ima pri sebi tudi dom in go-
spodarstvo. Ono je sveto, — ima svetih bratov in sester, ki 
hodijo k njemu z neba vsako soboto in sredo po ozkem mostu 
,s procesijami' ter opravljajo na njem pobožna opravila. (0. Kolb. 
VII. cz. 3; 28). Ni nam treba praviti, da izhaja ta bajka iz 
krščanske dobe, in da je ,ozki most' menda — mavrica. 
Kakor stari Grki, tako so si mislili tudi nekdanji Srbi, 
da je Solnce mlad in lep junak, torej moško bitje. — Prim. 
Afan I; 82 in Nodilove besede v „Radu jugoslav. ak." 1890, 
knj. 99; 130.0 
Po srbski narodni pesmi bil je Mesec Solncu brat, a 
,Zvezda-prehodnica' bila mu je sestra. ,Djevojka', ugledavši v 
morju Solnce, beseduje tako: 
,,Jarko Sunce, lepša sam od tebe 
I od tebe i od brata tvoga, 
Od tvog brata, sjajnoga Meseca, 
Od sestrice Zvezde-preodnice".2) 
Vuk. I (1841); str. 305. Prim. tudi v „Lj. Zvonu" 1888; str. 680 (5) 
nar. pesem iz Slavonije. 
Srbska vraža veli: „Koga sunce vidi ujutru neumijena, 
osam mu je dana nazatka.3) Vuk. rječn. 725. 
Da so nekdaj i Cehoslovani Solncu skazovali božjo čast, 
pravi nam narodna pesem (moravska): „Svitaj, bože, svitaj, 
co by spžšej deii byl". „B. Kal." 102. 
0 Po besedah o devojki: „Kan' da s' Suncu kose [lase] plela, a 
Mjesecu dvore mela" (Vuk: „Srps. nar. pj." I. str. 161.) — sodi Krek, 
„Einl." 8422, da je bilo Solnce Srbom žensko bitje; a treba pomisliti, 
da so nekdaj pri Jugoslovanih i moški nosili kite (pletenicel. Jeden tak 
starec-kitar s hrvatske strani zahajal je še za mojih mladih dnij tudi 
v Metliko. 
2) Pre[h]odnica = Večernjača (Abendstern), ki je ista kot Danica 
(Morgenstern), Cesar pa narod ne zna. Prim. „Rad" 1890, knj. 99; 132 
do 133; torej obe = Venusstern. 
3) Nazadak, -dka, po Vukovi pisavi: -tka, Ruckschritt. 
Slovaki pravijo, da streže Solncu, vladarju nebes in 
zemlje, dvanajst vedno mladih in lepih devic. (Afan. I; 82); 
a Rusi mislijo, da vlada „car Solnce" dvanajst kraljestev, 
sam pa da živi v solncu, a sinovi njegovi v zvezdah, vsem 
pa strežejo in popevajo solnčne device („solnečny dčvy"). Ondi. 
Solnca in meseca (oziroma ,lune') slovniški spol je kriv, 
da so si različni narodi solnce in mesec mislili zdaj moško, 
zdaj žensko bitje; (nikdar pa ne.. bitja srednjega spola). Ker 
je pa v slovanskih jezikih solnce (sunce, slunce itd.) po slov-
nici srednjega spola, zato je solnce v bajkah slovanskih zdaj 
„moški", zdaj ,.ženska". Vrhu tega razlikujeta se pri različnih 
narodih tudi po rodbini; n. pr. po navedeni srbski narodni 
pesmi1) je Solnce Mesecu brat; pri Hezijodu, Homerju in drugih 
pisateljih starogrških sta "Haw; (Solnce), Es^vvi (Mesec, Luna) 
brat pa sestra; tako tudi po talijanski bajki „Sole e Luna" 
. . brat pa sestra. 
V Eddi sta Solnce in Mesec („So" in „Mani": Sonne und 
Mond) sestra in brat; „Frau Sonne" in „Herr Mond" čitalo 
se je po nemških bajkah do poslednje dobe.2) 
Po drugi nemški bajki sta Solnce in Mesec „žena pa 
m o ž". 
Tudi po litovski pripovedki je Solnce („Saule"), božja 
hčerka, Mesecu („Menu") žena; zvezde jima pa deca. S to 
pripovedko strinja se i ruska bajka v tem, da nam kaže 
Solnce v ženski podobi. Rusi pravijo namreč, da si Solnce 
decembra meseca, vračaje se na leto („pri povrote na lšto") 
oblači prazničen „sarafan" (dolgo žensko oblačilo, spredaj 
zapeto, kakoršno nosijo ruske kmetice) in da potuje v njem, 
pokrito s „kokošnikom", (kakoršnega nosijo zlasti ruske kme-
tice na glavi), v toplejše kraje; a na Ivanje (24. jun.) da se 
preseli zopet iz svojega poslopja („čertoga") in gre naproti 
svojemu možu Mesecu; da tega dne pleše ter razsiplje po nebu 
ognene žarke ..." (Afan. I; 76; Saharov II. dnevn. 69; Terešč. 
V, 75). 
Staroslovenske. Mislili so nekdaj nekateri učenjaki slo-
vanski (a nekateri mislijo še zdaj), da je bil Svarožic ali Sva-
rožič starim Slovencem oziroma Slovanom to, kar nekdanjim 
Egipčanom Helios ("Illio?*) t. j. Solnce ali Solnčni bog 
(„Solnce cart") in Svarogov sin, — Svarog pa starim Slo-
vencem to, kar Egipčanom Hefest ali Hefajst ("II<pawTo;).4) — 
>) Glej str. 166. 
2) „Die Sonne wird noch vielfach als „Frau Sonne" geehrt . . ." 
(Grim. „D. M." 666; W. II, str. 12) 
3) Uprav Osiris. 
4) Uprav Ftas (Phthas), ki so ga Grki primerjali svojemu Hefajstu, 
a Rimljani svojemu Vulkanu (bogu ognja), pa menda po krivem, brez 
Solnce ali „sin (syn) Svarogov" imenoval se je — pravijo — 
staroslovenski tudi Daždbbogb ali Dažbbogi.. 
Tako so pa sodili ter sodijo še po tem, ker se nahajajo 
ta slovanska imena dodana za razlago imenom onih tujih 
božanstev v staroslovenskem prevodu grškega letopisa, ki 
ga je bil spisal Ivan Malala (Malalas), ta bizanški letopisec 
pa je rabil za egiptovske bogove namesto pravih imen rajši 
grška imena. Pravijo, da je grško besedilo Malalovo preložil 
neki duhovnik, mnih, po imenu Gregor na „slovenski" (staro-
slovenski) jezik bolgarskemu knezu Simeonu v desetem veku, 
ko je bila starih Slovanov (Slovenov) poganska vera še v 
živem spominu.1) One slovanske dodatke (ali razlagb slovan-
sko) ima pod letnico 1114 v sebi Ipatski letopis,2) tako tudi 
omenjena inačica: „Letopiseci. Perejaslavlja-suzdaljsk.", izdan 
z izvirno (grško) besedo vred, i. dr. 
A dr. Jagic dokazuje,3) da v prvotnem Jugoslovanskem 
ali bolgarsko-slovenskem" prevodu, [ki ga pa več m], po nje-
govih mislih ni bilo one mične razlage slovanske, nego da se 
je na Ruskem, in to (iz priobčenega uzroka)*) nemara v 
Novem gradu („Novgorodu") dodala o prepisovanju iz početka 
XII. veka, — da se v starejših virih nahaja samo ime „Sva-
rožic",6) „Svarog" in „Svarožič" pa še-le v poznejši dobi, 
t. j. po 1. 1114. in to namesto lica „Svarožic" samo „Sva-
rožič", dočim se pod letnico 1114. namesto: „Svarožič" čita 
samo „sym. Svarogovi,". — Po tem takem — veli J. — bil 
je Rus, a ne Jugoslovan dni pisar, ki je grškemu imenu "H<poa-
ctto; primerjal ter jednačil ž njim slovansko ime „Svarog",'— 
"HXio;-a pa dosledno po grškem besedilu6) imenoval sina Sva-
rogovega. — Vendar priznava J. izrecno, da je po poročilih 
pravega uzroka. Prim. I. Minckwitz: „Illustr. TaschenwCrtb. der Mythol. 
aller Volker". 5. izd. Leipz. 1878; 485. — V staroruskih rokopisih čitaš 
za Hefajst ali Hefest: 0eocra (Cit. Feosta), tudi Oeocrb (Peost) ali 
llceci-b (Ifest). Gl. Miki. lex. 824 p. b. Oba pori. (Svarogi,). 
0 K. M. Obolenskij: „L§topisec'b Perejaslavlja - suzdaljskago, so-
stavljenn^j vi, načalž XIII. vSka. Mosk. 1851 „v predislov.", str. XIII. 
(V dvorski knjižnici Dunajski pod oznako: SA. 59. D. 82). 
2) „Ipatbjevskaja" ali „Ipatskaja lžtopisb" (Hypatius- Chronik), 
tako krščena po samostanu. Prim. Šafaf. „Sebr. spisy" III (1865) • 112 
3) „Archiv" f. slav. Philol." IV (1880); 412—427. 
4) Ondi na 421. str. 
6) „Zuarasici" čitaš pokvarjeno v Ditmarjevem latinskem letopisu 
(„Dithmari Chronikon", izd. J. M. Lappenberg) namesto poprejšnje, še 
večje zmote: „Luarasici", (v Wagnerjevi izd. 1807; 151), ki je bila Ša-
iafika zavela prvič k krivi razlagi. — Buslaev („Istoričeskaja chri-
stomatija") navaja na str. 519.-20. iz drugega rokopisa XIV. veka poleg 
imena „Svarožič" še inačico „Svarožic": „ognevi se moleth zovušči ego 
Svarožicemb (CBa(»oiKHi)eMh). 
6) „In natiirlicher Consequenz des griechischen Textes". 
Ditmarjevih4) i. dr. dognano, da se je v X.—XI. veku res ča-
stilo božanstvo po imenu »Svarožic", to pa [dognano] sosebno 
(„zunachst nur") za severozapadne Slovane, t. j. za dne, ka-
teri so živeli na severozapad Poljakom; ne more se pa več 
trditi tako izvestno, so li dni Slovani poleg Svarožica, častili 
tudi Svaroga, in znači li Svarožic v primeri k Svarogu kakega 
mlajšega boga ali pa zarojenca kakemu staršemu 2) 
Za svojo misel, da je bila dna slovanska razlaga (Svarog 
in Svarožič) z vsem navedkom vred iz Malala pritaknjena 
stoprav 1. 1114., navaja pa J. še to, da se isto mesto („Passus"), 
na katerem se govori v arkivskem rokopisus) o Svarogu in Sva-
rožiču, ponavlja v drugi podobi še v dveh drugih rokopisih,4) 
a obakrat brez slovanske razlage. Četudi sta ta rokopisa 
skrajšna, pa tako imenitne razlage vem da — veli J. — ne 
bi bila zamolčala, ako bi se bila nahajala v prvotnem prevodu. 
Posrečilo se je Kreku,6) da je hudo omajal stebre Jagi-
cevim trditvam. 
Res-da — veli naposled — da se ne more trditi z ma-
tematično resničnostjo (Gewissheit), da so bili dni dodatki 
(Glossen) uže v prvem prevodu, pa se isto tako ne bode ne-
ovržno (apodiktično) dalo dokazati nikdar, da jih ni bilo 
v njem. 
Ko sem bil po nekakem poslu pri slavnem Miklošiču 
8. febr. 1891 (torej štiri tedne pred njegovo smrtjo), nisem si 
mogel kaj, da ga ne bi bil vprašal, je li čital Jagicev spis v 
njegovem „Archiv-u" 1. 1880. (IV.), in ako ga je čital, je li ga 
preveril g. Jagic.6) 
Potem, ko mi odgovori M., da ga ni še čital do onega 
dne, povem mu na kratko, in zdušno (vestno) Jagicevega 
spisa jedro, kakor sem ga priobčil tu malo poprej gg. čita-
teljem, in še nekoliko natančneje po izpiskih. 
Na to on: „Res, težko je soditi z d a j o takih (bajeslovnih) 
stvareh, a jaz sodim vendar tako, da je bil Svarog vsekakor 
') Thietmarus = Dietmarus, Dithmarus. 
2) „Abkommling eines alteren" [Gottes]. 
3) „Archivshandschrift". Ta na Ruskem pisani rokopis Moskovski 
iz XV. veka je prepis iz predloge („Vorlage") XIII. veka. Prim. Krek. 
„Einleitg." 3783, 2. op. 
4) Jeden se zove: „EUinskij i rimskij letopisecii" (Weltchronik), 
jeden pa „Palaea" (Historienbibel). Gl. oba pri A. Popovu: „0bzor chro-
nogr. russkoj redakc. I. 18, 19. Mosk. 1866. 
0 „Einleitg." 379-3802. 
6) Miki. je namreč v svojem stsl. slovarju („Lexic. palaeosloven,-
gr.-lat.) 1862—1865 na str. 824. bil navel ne le ime Svarožic (Svaroži-
eenvb), nego tudi ime „Svarogi>" in „Svarožištb" [= Svarožič, srb.-hrv. 
Svarožic'] brez ikake pritaknjene dvojbe, ki se ne nahaja niti na strani 
XXII. („Corrigenda. Addenda"). 
slovanski bog; kajti če slišim ime Vladimirič, nehote moram 
misliti na Vladimira, tako tudi, če slišim ime Svarožič (= 
stsl. *Svarožišti»), — na ime Svarog". — ,.Videli boste", 
rekel je naposled z obžalujoči m glasom, „da ostane J. s 
svojim mnenjem sam".1) 
Misleč, da je M. morda preslišal dokazovanje Jagicevo 
o tem, kako je po njegovih mislih v ruskih letopisih ime 
Svarožič nastalo iz imena Svarožic, a kako se je stoprav iz 
Svarožiča izvel Svarog2) še-le v poznejši dobi, — opozoril sem 
ga na omenjeno dokazovanje vnovič; on pa mi odgovori samo 
toliko: „To je zdaj težko!" (Menda je hotel reči: Težko je 
zdaj, dognati stvar tako, kakor bi J. rad). 
Izrecno pravim, da sem z dušno (vestno) povedal vse 
Miklošičeve besede. To je bilo vse, kar mi je slavni učenjak 
slovanski odgovoril onega dne na moje skromno vprašanje; 
potlej nisem bil več tako srečen, da bi bil izpregovoril ž njim 
še kako besedico — bodi si o Svarogu, bodi si o kaki drugi 
stvari. 
Po tem takem sme Svarog s sinkom Svarožičem vred — 
da rečemo tako — ostati še na „pogansko-slovanskem" nebu. 
Mesec (luna). 
Premnogo vraž in praznih ver je med ljudstvom o me-
secu, in to ne samo med našim, nego i med drugimi narodi. 
Temu je krivo menda sosebno to, da se mesec, (ki je naši 
zemlji najbližji izmed vseh zvezd in na videz tolik kot 
solnce), menja vsaki čas, kar se ne opaža na solncu Uže 
zdavna začeli so preprosti ljudje paziti na čudne pojave t. j. 
menje3) ter prisvajati sčasoma, kar si lahko mislimo, vsaki 
poseben vpliv — posebno moč, zlasti do človeka, rastlin 
in vremena, sodeč prenaglo po prigodkih, ki so se (slučajno) 
ponavljali t. j. nekolikokrat pripetili o tej ali dni m en j i. 
Na mesec gledajo naši ljudje ne samo pred „puščanjem" 
in „striženjem . . .", ampak tudi pri ratarskem (poljskem) delu, 
zlasti pri košnji, setvi, cepljenju itd. — O m 1 aj u je dobro 
nohte si rezati in lase si striči. (Tako pravijo tudi Nemci. 
W. II; str. 56). 
') „Sie werden sehen, J. bleibt mit seiner Ansicht allein". Zato 
pa M. ni nehal čislati svojega dičnega učenca, ki si ga je bil jedinega 
izbral in priporočil za svojega naslednika ter občeval ž njim prijateljski 
še tri dni pred smrtjo. 
a) „Archiv f. slav. Philol." IV; 421. 
s) Grim. „D. M.", 676 i. d. 
Vse, kar bi radi, da bi rastlo ali se množilo, dela se 
ondaj, kedar mesec narašča, t. j. kedar se mladi, „o mlaju", 
„o mladem" ali „o mladini";') a vse ono, kar bi radi, da bi 
ginilo ali se manjšalo, opravlja se ondaj, kedar mesec po-
jemlje, t. j. kedar se stara ali „ob starem".2) Pa i tu velja 
pregovor, da ga ni pravila brez izimka. Nemška vraža uči 
tako, — slovenska pa drugače. 
Slovenske. „Mlaj ima veliko moč na poljske pridelke; 
o mlaju ne sme se ni sejati, ni žeti,3) sicer žito prazno 
klasje rodi, oziroma spravljeno trohni, korun (krompir) o mlaju 
okapan, gnije, — niti sadja ne smeš o mlaju spravljati, ni 
detelje, ni trave kositi itd. Nekaj je baje resničnega pri tem; 
večkrat sem se pa prepričal Scim, da niso lačna goveda niti 
pokusila jako lepe detelje, o mlaju pokošene,4 najslabšo pičo 
pa grabila v slast; večina tega, kar se pripoveduje o ,mlade 
lune' vplivu, je seveda le prazna vera ali pa vraža." (S Cer-
kljanskega Zap. J. Jereb). — Čitaj i dodatek na str. 177. 
Tudi štaj. Slovenci („kmetje") pri svojih opravkih na 
mesec veliko ,vančajo' (pazijo). Nekoliko je praznih ver, veliko 
pa tudi skušanih resnic: Drevje cepi tri dni po mladem, ako 
je vreme toplo in mehko; v treh letih ti bode rodilo. „Prej 
ko o mladem cepiš, prej drevje rodi, prej se tudi posuši".6) 
„Bolj ko ob starem cepiš, pozneje ti bode rodilo".6) — Les o 
ščipu sekan, bode hitro ,pirav'.7) Detelje nikar o mladem 
sejati, ni kositi; od take se živina ,kosa' in slini itd. „0b 
starem orati, tri dni po mladem sejati, pa vse dobro rodi". 
(„Črtice" 98). — O mlaju je tudi dobro potovati, v druge 
hiše seliti se, in ženiti, otroke odstavljati itd. Kedar se mesec 
stara, treba drevje podirati ali sekati, kositi itd. O mlaju 
se ne sme prati. Sadje, ki raste vrh zemlje, treba sejati, kedar 
se mesec mladi; kateri sad pa raste pod zemljo, sej ga, kedar 
se luna' stara.8) (Prim. „ Črtice" 99). 
') Bei zunehmendem Monde f„kedar mesec ali luna gor jemlje", ni 
prav po naše, nego po nemSkem kopitu). 
2) Bei abnehmendem Monde (kedar mesec ali luna ,dol jemlje', tudi 
ni prav po naše povedano). Nekateri štaj. Slovenci pravijo mesecu 
„mesec", kedar se mladi, „luna" pa, kedar se stara („Crtice" 99); a 
Gorenjci s koroškimi Slovenci vred temu in onemu samo „luna"; „me-
sec" jim pomenja le čas t. j. dvanajsti del leta. (P. u. p.) 
3 Nemški kmetje trdijo pa, da treba sejati, (.tudi saditi in 
drevje obrezovati) uprav ondaj, kedar se mesec mladi (narašča). 
W, II; str. 56. 
4) Nekateri Slovenci trdijo, da je taka detelja in druga trava, o 
mlaju pokošena, živini grenka. (P. u. p.) Prim. nižje ,srb.-granič." 
6) Tudi koroško-slovenska. Zap. K. Pečnik. 
6) Isto tako 
') Črviv, črvojeden. 
") Tega vodila se drže tudi kor. Slovenci. (Zap. K. Pečnik), 
Isto vero slišiš tudi med Nemci. 
Skladaje se do malega s Slovenci, pravijo i ,Srbi-granič.': 
„Mlada mjeseca ne valja se1) sjeme [seme] sijati, jer ispada 
na njivi, kada zori, izleže [poleže] po zemlji te [ter] ne da 
ploda. Ne valja kositi, jer trava bude grka [grenka], nije beri-
catna [tečna] za blago. Ne valja vinograda rezati. Valja se 
kalemiti [cepiti] i šljive saditi. Koliko je dana mladjak [mlaj] 
star, za toliko godina [let] rodice2) vocke. 
Istrani vele, da se na mlaja dan seno ne sme niti su-
šiti, ker ga ne bi blago jelo. (Zap. f Jak. Volčič 1. 1882. v 
Cerovlju pri Pazinu). Ako se na mlaja dan namoči robje ali 
pred6na (štrene) za perilo, ,razpade se' vse. (Isti). 
Črnomaljska vera: „ Na m 1 a j, š č i p,8) s e d m a k4) nikdar 
krme ne kosi; zakaj bode od nje živina kozlala". (»Slovan" 
1887; str. 285). 
,Dobro je pa za lovca', ako o ščipu ostane na gori, ker 
takrat se jelen pase tako zamišljen, da ga zgrabiš lahko za 
rep. („Črtice" 99). 
Hrvat veli, da treba tudi ,drvo' (les) za novo hišo po-
sekati o ščipu („puna mjeseca"), drugače umre kateri iz hiše. 
(»Rad" 1890, knj. 99; 140). 
Slovenec pa trdi, da bode les, o ščipu sekan, hitro pirav.6) 
Katera je prava? — Slovenska (da treba les sekati ,sta-
rega meseca'), sklada se s prestaro pogansko (rimsko), ki se 
nahaja uže pri Varu (Varro). Prim. Lotar Abel: „Di Bauern-
pflanzungen". Wien 1882; 6) 
Kdor o ščipu gnoj vozi, bode imel na njivi sam plevel. 
(»Črtice" 99). 
Ako leži dete v „zibki" tako, da sveti mesec na zibko, 
pravijo, da bode dete mesečno (Meti.). Ista vera je tudi pri 
nekaterih Hrvatih (»Sloven. Glasn." 1867; str. 126) in Po-
ljakih (Kolbg. XVII, 2. cz.; 69).0) V Risnu (v Dalm.) pa mi-
slijo, ako gleda dete v mesec, da ga mesec pije. (Vuk. 
„rječn." 361). 
Kedar mesec mrkne, ondaj strup z neba kaplje; zato 
treba studence pokriti takrat. (Prim. »Črtice" 99). Tako in iz 
istega uzroka veleva tudi moravska vraža, kedar mrkne 
solnce. (»Časop. Mat. mor." 1892; str. 81.). 
») ,Ne valja' ali ,ne valja se' = ne sme se. 
2) Namesto roditi de = rodile bodo. 
3) Po novem „§čep", po Habd. učep; stsl. št[>pr> = eclipsis. Zarad 
korenike prim. Miki „Etym. Wtb." 344. 
4) Krajec ,Mondesviertel'. Prim. hrv. „sedmaci", Mondphasen. Iv. 
Fil. II; 1612. 
6) Glej str. 171. op. 7. 
6) Prim. češko v „Ččm." 1855; 181 (5. o.). 
Maloruska. „Jak bude misjac černec, [kedar mesec 
mrkne], bude i svitu [svetu] konec. (Afan. I; 753). 
Kedar solnce mrkne, pravijo nekod Slovenci, da se 
jesta volka ali huda psa . . . („Glasn. sloven." 1860; str. 142). 
Bolgari, Francozi in finski narodi mislijo, da mrkne 
mesec ondaj, kedar ga grize ali ujeda volk; po finski veri 
tudi vrag ali hudič. (Afan. I; 750—751). — Bolgari streljajo 
v zrak, da bi pregnali volka. — Frencozi (v Burgundiji) pra-
vijo: „Dieu garde la lune des loups!"3) Prim. Grim. „D. Myth." 
224-5; 669-670 i. dr. 
Po staročeški veri odgrizajo („ujidaji"') ondaj ,meseca, 
babe ali vešče („vSdi"). Žib. „Stč. vyr. obič." 1889; 99. 
Indijanci so nekdaj mislili o taki priliki, da je Solnce 
(njihov bog) zadalo mesecu smrtno rano. (Bodini: „Daemo-
nomania" 1590). 
Nekateri narodi mislijo, da vzrokuje zmaj mesečni in 
solnčni mrk, a da zato treba ropotati, da bi se splašil. (Thar-
sander: „Schauplatz" 1735; 338—9.) 
Taki veri podobno vero nahajamo pri nekaterih ame-
riških in afriških plemenih, tudi pri Malajcih. Prim. Tylorovo 
obširno razpravo I. 323 327: „Anfange der Cultur", iz angle-
ščine preložila W. Spengel in Fr. Poske. Leipz. 1873. 
Poganskega zmaja in volka zamenil je v krščanski 
dobi vrag ali hudič (= hudobni ali zli duh). 
Ruski narod veruje nekod, da ondaj, kedar mrkne solnce, 
,zli duh' prikriva („skradivat") svet božji ter po tčmi lovi 
kristijane v svoje — mreže . . . (Afan. I, 754), Iz krščanske 
dobe izhaja tudi dna ruska, ki veli, da je začelo solnce zbog 
ljudskih grehov svetiti temneje („tusklee"). Ondi. 
Po romunski narodni veri prihajajo nekrščeni otroci v 
mesec, ki ga ta bleda in suha deca jedč (sic), a zato se 
potem manjša ali pojemlje. Takim otrokom pravijo Rumuni 
,varkolaci', tudi ,valkolaci'. („Ausland" 1887; str. 1022. Prim. 
Miki. stsl. slovar na str. 68. p. b. „vlbkodlak (volkodlak), kjer 
čitaš i to, da je Romunom „vi.rkolak, vhrkolači = lunae de-
fectio [der abnehmende Mond, stari mesec]. 
To, kar zove Nemec: „der Mann im Monde" (mož v mesecu) 
razlagajo si različni narodi — pa tudi isti narod — različno. 
Slovenci po Kranjskem pravijo, da je v mesecu kovač. 
V Hotemažah (pri Kranju): „V mesecu kovač svojo ženo tolče". 
(P. u. p.) V nekem kraju blizu Novega mesta vele pa, da je 
to tisti kovač, ki je delal za (križanega) Jezusa žeblje, in da 
je prišel v mesec zato, ker ga ... še v peklu niso hoteli 
imeti. (Po materinih besedah povedal g. C—e). 
') Bog čuvaj .meseca volkov'. 
Koroški Slovenci (v Rožu): „V luni sta Kajn pa Abelj". 
(Zap. K. Pečnik s tem dodatkom, da beseda „mesec" v Rožu 
in po Koroškem sploh [za ta pomen] ni znana). Ista vera je 
med Poljaki. (P. u. p.). Prim. tudi malo dalje pod besedo: 
„Čehi". 
Štajerski Slovenci: V mesecu stoji sv. Florijan . . . Drugi 
vidijo v mesecu Marijo, sedečo na stolu z Jezuškom v na-
ročju; pred njo pa kleči sv. Štefan, kralj ogerski, itd. V Lo-
paršici pravijo, da je v mesecu Martin Kovač. Tako je bilo 
ime hlapcu, ki je delal z deklo [po noči o mesečini] na njivi 
ter se grozil mesecu, da mu bode nekaj ,učinil'; zato ga je 
mesec pogoltnil. A drugi pravijo, da sta hlapec pa dekla, ker 
sta morala o mesečini trositi na njivi gnoj, preklinjala mesec, 
ki je zato potegnil oba ,k sebi'. (Prim. „Črtice" 98 in 99). 
Ogerski Slovenci: „V mesecu eden človik orje z dvema 
konjema. („S1. Glasn." 1867; str. 173). 
Hrvatje (,kajkavci') na Hribcu blizu Skrada ,dejo': V 
mesecu sta vlah pa cigan; cigan sedi, avlah stoji. Pred sabo 
imata [ukraden] ,žbelni panj', pa se karata, komu bode več. 
(P. u. p.) 
To narodno bajko razjasnjuje dna, zakaj mislijo v Vu-
kovcih, da se vidi v mesecu k um (boter). Tega kuma pojel 
je namreč mesec zato, ker je bil kumu svojemu ukral čebelni 
panj, a to ti je velik greh. („S1. Glasn." str. 126). — Srbi 
in Hrvatje videli so pa poleg ,borca' in potnika nebeškega 
Gputnika nebesnog') tudi še pastirja (,čobanina'). Gl. „Rad" 
1890, knj. 99; 138. 
Cehi vele, da je v mesecu David, ki brenka na plunko 
ali harpo (p. u. p.);1) nekateri Poljaki pa, da brenka ,na' 
njem sv. Jurij na lotnjo ali lutnjo. (0. Kolbg. VII. cz. 3; 29). 
— Tudi po moravski veri je v mesecu ,sv. David' („Hvezda" 
1863; 61) ; po drugi bajki pa Šembilja (,Sibelija'), ki šije srajce, 
a vsak dan ubada samo po 1 krat; kedar došije, bode sodnji 
dan. („Časop. Mat mor." 1892; str. 81,—82.). 
Nemci (okoli Tubinge, Tiibingen) pripovedujejo o svojem 
,možu v mesecu' tako: Neki vinogradnik, ki je v nedeljo delal 
v svojem vinogradu, zveže naposled odrezane reznice v bu-
taro ter prinese domov; a nekateri pravijo, da je mož kral 
rezje v tujem vinogradu. On pa je tajil — bodi si to ali dno, 
ter se rotil: 
„ Haun ih's daun, so komm' ih in Maun!" (ako sem to 
storil, pridem naj v mesec!) Res je po smrti prišel v mesec, 
kjer mu je za kazen jesti topljeno železo. (M. Busch 1877; 260). 
') Prim. „Ččm." 1853 ; 491 s tem dodatkom: Kdor gleda v mesec 
uprav tedaj, kedar sv. Davidu poči struna, ta oslepi. („ztrati zrak"j. 
Da izhaja ta bajka iz krščanske dobe, soditi nam je po 
tem, ker je prvi in poglavitni uzrok ti kazni ta, da mož ni 
posvečeval nedelje. Potlej so ,delanja v nedeljo' pritaknili še 
,kradež'. Po severonemških bajkah prisojala se je taka kazen 
tudi onim, kateri so krali o velikih praznikih, na badnik (sv. 
večer) itd. Prim. ondi na str. 263.—264. 
Tako mislijo tudi nekateri Poljaki, da se vidi „na me-
secu" kmet, ki je na praznik ali svetek („we šwieto") raz-
metal gnoj. (0. Kolbg. XVII, 2. cz.; 69). 
Iz poganske dobe izhaja pa dna bajka nemška, (pa tudi 
slovenska), ki pravi, da ni mož (ali hlapec) prišel v mesec 
zato, ker ni posvečeval nedelje, nego zato, ker je delal o m e-
sečini. (Druge dodatke, zlasti o preklinjanju svetečega me-
seca, pritaknil je Slovenec stoprav pozneje t. j. v krščanski dobi). 
Nekaj posebnega (iz poganske dobe) je tudi to, da vidijo 
nekateri narodi; n. pr.: Indijanci, Mongolci, Japanci i. dr. v 
mesecu — zajca. (M. Busch 258-259; na str. 263.-266. 
čitaš pa še nekoliko drugačnih bajk o tem, kaj ali kdo in 
zakaj se vidi v mesecu). 
Po hrvatski narodni veri je mesec med zvezdami „božji 
pastir", a po srbski »goji1) mjesec mlijekom zvijezda te[rj 
čistim mlijekom sjaja svoga". („Rad" knj. 99; 138; Vuk: 
»Život" 35). — N. Nodilo dokazuje jako verojetno v istem 
„Radu" (knj. 99; 129), da je bil Srbom in Hrvatom ,Mesec' 
nekdaj bog. 
Maloruski pregovor veli: »Mesec nam božok [bog], a 
ktož nam bude bogovati, jak ego ne stane" (ako ne bode 
njega). Afan I. 72. 
Po svedočbi iz XIV. veka darovali so Rusi nekdaj blisku, 
gromu, solncu in luni. 
Sv. pismo pa priča, kako so tudi Judje nekdaj po tuji 
šegi (poganski) darovali »kraljici nebeški" t. j. luni kot kakšni 
boginji. (Jerem. 44. 17—18). Verojetno je, da so se bili Judje 
(Ebrejci) navzeli dotične tuje šege nekdaj od Feničanov, ki so 
častili tudi A star to, katero nekateri primerjajo tudi grški 
Zeleni (boginji Luni). Da so Judje poganske praznike luni 
na čast ovrševali zlasti o mlajih, to sodimo po besedah Je-
zaijevih (I. 13.) . . . 
Mesecu prisvajala se je tudi moč ali ,vpliv' na ime-
nitna opravila (podjetja). Stari Germani shajali so se — če 
ni bilo kake posebne sile — samo o m 1 a, j u ali pa o š č i p u, 
zato ker se jim je tak začetek zdel najugodnejši za vsako 
podjetje. (Tacit: „Germania" c. 11. Prim tudi pri Jornandu 
c. 11. to, kar zove ondi: „lunae commoda incommodaque"). 
') redi. 
Če je jajce na ,r.ti' (debelem koncu) prazno, velijo Beli 
Kranjci: „Mesec ga je pojel". (Meti.). 
Mesec pa vreme. Če je okoli meseca („Iune") velik svit, 
pravijo v Rožu, da bode ob kratkem deževalo. (Zap. K. Pečnik). 
Ako na mlaj (mladi mesec) dež curi, ondaj bo curel štirnajst 
dni. (V Koprivnici. „S1. Glasn." 1867; str. 126). 
Moravska. Kedar je mesec obrnjen navzgor („hore ka-
belu"), v treh dneh bode dež. („Čas. Mat. mor." 1892; str. 82). 
Poljska Ako začne deževati na kateri sedmak ali krajec 
(„cz\vartek"), ne prestane [deževati], dokler ga ni konec. (O. 
Kolbg. VII; 30). 
Starorimska. Ako je, kedar se začne mesec mladiti iz 
nova, zrak teman in rožič (srp) mračen; ondaj bode deževalo 
strahovito po polju in po morju .... Prim. Vergil. „Georgikon" 
I; 427 . . -1) 
(Uprav t&k zrak in tak rožič bil je slučajno mla-
dega meseca, 28. avgusta 1892, ob 9tih zvečer na Du-
naju, a dežja ni bilo ni drugi, ni tretji dan, nego pre-
lepo vreme; stoprav 4. dan poškropilo je čisto malo). 
Z Nemci, Talijani i. dr. vred pravijo (a med Slovenci 
nismo mogli do zdaj zaslediti te vere), da se o vsaki meni 
lunini, t. j. o vsakem ščipu in mlaju, o vsakem prvem in 
zadnjem krajcu menja tudi vreme. To je na žalost koncem 
18. veka potrdil in pomnožil z dodatki T o al d o Padovančan 
v spisu, ki ga je nadarila kraljeva družba za nauke v Mont-
pelieru.2) 
Da se izpremeni o meni lunini včasih vreme samo po 
naključju, uveril sem se uže večkrat sam, pazeč nalašč na 
take premene. L. 1884. deževalo je na Dunaju in po okolici 
maja in junija meseca pet tednov zapored dan za dnevom. 
Pred vsako meno lunino prerokovali so nemški kmetje oko-
ličani, da se utegne grdo vreme izpremeniti o prvi meni; a 
dasi jih je na laž postavila prva, druga, tretja in če-
trta mena, drže se vendar še trdno stare (krive) vere, ali 
recimo zmote. — Kolika je ta zmota, pokazalo se je bilo 
na Dunaju in po okolici Dunajski še bolj 1864. leta, katerega 
je deževalo od maja do konca septembra meseca skoraj vsak 
dan (razun kakih 14 razsejanih dnij), ter je bilo vinogradni-
kom tako neugodno, da niso ni „trgali" onega leta, zato ker 
ni bilo grozdje dozorelo niti na pol. — Ako bi bila resnična 
') Vergilijeve besede poslovenil dr. J. Šubic (v Celovcu 1863) tako: 
„Kedar Luna ponovljeno luč iz novega spravlja, 
„Ino tminavi zrak z mračljivim objemlje si rogom, 
„Žuga na polji morji možem nezmerno deževje . . ." 
2) Preložen na nemški jezik izšel z napisom: „Witterungslehre 
fiir den Feldbau" v Berlinu 1. 1777. 
ona vera, (da se menja o lunini meni tudi vreme), ne bi smelo 
nikdar dlje od sedem dnij ni deževati, niti solnce pripekati 
itd., zato ker se vrše lunine mene vsakih sedem dni. (To 
nam kaže tudi domača beseda „sedmak" in hrvatska „sed-
maci".1) 
Bodi tu povedano še to, da so se nekateri učenjaki 
trudili mnogo let na vso moč, da bi dognali po lastni mno-
goletni izkušnji s števili, kakšen vpliv ima mesec na vreme; 
a po teh korenitih raziskavah razsodili naposled tako, da 
nima mesec. . . na vreme nikakega vpliva. (Prim. Sta-
nislav Kosti i vy: „Uber Witterungs-Telegraphie im Dienste 
der Landwirtschaft. Wien, 1879; 6—7). 
Naj-si ima mesec velik vpliv na „oseko in plimo" (mor-
ski odtok in pritok), na mesečnike in morda še na kaj dru-
gega2) (osedobi prisvaja se mesecu tudi vpliv na potres), 
— na vreme nima po tem takem nikakega vpliva. Prenaglo 
so nekdaj preprosti ljudje sodili po slučajnih pojavih, (ki 
so se namreč le primerili večkrat), ter ustanavljali po zmoti 
lažniva pravila, ki so se sčasoma zaplodila ter zakorenila 
med preprostim ljudstvom tako čvrsto, da nam jih ni moči 
iztrebiti tako naglo, kakor bi radi.3) 
Dodatek na 171. stran Mlaj je srečen in nesrečen. 0 
mlaju ne kolji prašičev, sicer se v mesu črvi rajši zarede; 
ne kosi trave, sicer trava v sredini splesni, da je živina neče. 
0 mlaju ne sadi ničesar. — Če se o mlaju ostrižeš, lasje hi-
treje rastejo; zato jih pa deklicam strižejo o mlaju, a dečkom 
ne takrat, da jih ne bo treba prehitro zopet striči. — Tudi 
ovce o mlaju najraje strižejo, da raste volna hitreje in lepše; 
— „lužiti" se pa takrat ne sme, ker mlaj sne perilo. (Na 
Kobaridskem zapisal g. Andr. Gabršček). 
<) Crlej str. 172. op. 4. 
2) Prim. „Einfluss des Mondlichtes auf Pflanzen" (mesečine vpliv 
na rastline). Jllustr. Welt" 1885; str. 407. 
3) Prim. vendar tudi Falbov spis: „Das Wetter und der Mond". 
Wien 1887. — Narodne vere o mesecu po »avstrijskem" (hrvatskem) 
primorju popisal F. pl. Thiimen. Glej „Ausland" 1887; str. 21. Se več 
drugih praznih ver in vraž pride na vrsto v dragih predelih. 
(Dalje prihodnje leto.)