UDK 36.O58-O53 9(497.12) Ida Hojnik, Miroslav Ružica SOCIALNO VARSTVO STAROSTNIKOV V JUGOSLAVIJI Članek obravnava sistem socialnega varstva starostnikov s treh zornih kotov: razporejanje materialnih sredstev v sistemu pokojninskega in invalidske- ga zavarovanja, institucionalno varstvo starostnikov ter socialne inovacije na področju starostnega varstva . Sistem pokojninskega in invalidskega zavarova- nja je normativo enotno opredeljen za celo Jugoslavijo (razlike med republikami obstajajo le pri nekaterih posameznostih). Večje razlike so v institucionalnem varstvu, kjer ima Slovenija veliko prednost tako v kakovosti storitev kot tudi v zmogljivosti (v Sloveniji je 36,8 % vseh domov v Jugoslaviji) . Najbolj zanimaiv vidik, ki ga članek obravnava, pa so socialne inovacije na področju starostnega varstva, kot so npr . različni programi karitativne pomoči, vaške hiše oz gospodinjstva, izobraževalni programi za starostnike, svetova- nje za upokojence). Večina teh inovacij je predvsem eksperimentalne narave, ne- katere pa so že tako organizacijsko utečene, da jih lahko že opredelimo kot stal- ne programe v sistemu socialnega varstva starostnikov. The social care system of the aged is represented from three points of view: distribution of financial funds in the invalid-pension insurance system, institu- tional care of the aged and social innovations . The invalid-pension insurance system is uniformly regulated in Yugoslavia (small differences exist between re- publics). The quality and the capacity of the institutional tare is very dif ferent from one republic to another (e .g. Slovenia has 36,8 % of all the homes for the elderly in Yugoslavia, and has much higher quality of institutional life) . The most interesting part o f the article are social innovations in the social care system o f the aged, e.g. programmes of religious communities, counseling service for the old, "village house", "Universities of the Third Age"). Most of the innovations are experiments only, but some of them are so well organized, that they may already be treated as permanent programmes in the social care system of the aged. starostniki, socialne inovacije, institucionalno varstvo Uvod Staranje prebivalstva se je kot problem pojavilo v Jugoslaviji kasneje kot v razvitih evropskih državah . Intenzivna industrializacija po drugi svetovni vojni je spremenila strukturo družbe in družine ter vplivala tudi na proble- me staranja . Podatki kažejo, da se je delež prebivalstva, starega 60 let in več, bistveno povečal : leto 1921 1935 1981 delež 8,7 % 8,9 % 11,1 °/o 134 Projekcije kažejo, da bo 1990 . leta 13,8 % prebivalstva starega 60 let in več, leta 2000 pa se bo ta delež povečal na 16,4 % , kar bo našo deželo po starostni strukturi približalo razvitemu delu Evrope . Ekonomske, kulturne in religiozne razlike znotraj dežele se kažejo tudi v starostni strukturi . Populacija severozahodnega dela Jugoslavije je bistvo no starejša (Vojvodina 14,7, Hrvatska 14,4, Slovenija 13,7 %) kot populacija jugovzhodnega predela (Makedonija 9,0, Kosovo 6,4 %) . 50 % prebivalstva še vedno živi na vasi . Ruralno okolje se je hitro postaralo zaradi odseljevanja mladih ljudi. Hitre razvojne spremembe so se v Jugoslaviji zgodile v obdobju ene ge- neracije. Problemi starostnikov se kažejo kot večdimenzionalni : 1 . Pogosto srečamo revščino zaradi nizkih pokojnin ali pa so starostniki celo brez dohodka; 2. Živijo v slabih stanovanjskih razmerah (majhna stanovanja, slaba ka- kovost stanovanj) ; 3. Zlasti v urbanem kulturnem okolju je značilna deprivacija primarnih socialnih kontaktov . Kriza v 80 . letih pa je bistveno prizadela tudi mlade generacije ; mladi morajo ostati v skupnem gospodinjstvu s starši tudi po poroki, saj si vedno težje zagotovijo svoje stanovanje . Na ta način stari ljudje ostanejo s svojo dru- žino, vendar pa je to bolj prisiljena skupnost kot pa harmonična razširjena družina. 1 . Sistem socialnega . varstva starostnikov Prve debate in raziskave o problemih staranja v Jugoslaviji so se začele sredi 60. let. Največ programov za starostnike je vključenih v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in socialno skrbstvo . Starostno varstvo je bilo do srede 70 . let organizirano izključno kot kolektiv- no institucionalno varstvo. V zadnjih letih pa se razvijajo tudi servisi, ki po- magajo starostniku, da ostane čim dlje v domačem okolju. 1 .1 . Razporejanje materialnih sredsteb V državi obstaja enotno pokojninsko invalidsko zavarovanje, ki se med republikami v nekaterih podrobnostih razlikuje. Od 1. 1983 je zakon enako- vredno zajel tudi kmete, obrtnike in svobodne umetnike . V pokojninskem in ivalidskem zavarovanju prevladujejo upokojenci, ki so bili zaposleni v druž- benem sektorju . Splošna pogoja za upokojitev sta kronološka starost (60 let za moške in 55 let za ženske) ter delovna doba (40 let za moške in 35 let za ženske) . Višina pokojnine znaša 85 % osebnega dohodka, preračunano na najbolj ugodno leto v obdobju zadnjih desetih let zaposlitve . Pokojnina se zmanjšuje za vsa- ko manjkajoče leto do cele pokojninske dobe . Z delovno dobo, ki je nižja od 15. let, se ne pridobi pravice do pokojnine . Pri določenih poklicih obstaja tudi možnost delovne dobe s povečanjem, in sicer vsako leto za 2 ali 3, največ pa za 6 mesecev . Najvišja pokojnina ne sme presegati 3,5-kratnega povpre- čnega osebnega dohodka v posamezni republiki. Spodnja meja za pokojnino ni določena, vendar se usklajuje s t . i. varstvenim dodatkom (v letu 1987 je varstveni dodatek prejemalo 22-23 % upokojencev) . Novi zakon dopušča tudi možnost predčasne upokojitve . Pogoj je krono- loška starost 55 let in 35 let delovne dobe (50 let starosti in 30 let delovne 135 dobe za ženske) . Za vsako manjkajoče leto starosti je pokojnina zmanjšana za 1,5 %, za vsako manjkajoče leto delovne dobe pa za 0,5 % . V vseh republikah, razen v Sloveniji velja obvezna upokojitev, ko je iz- polnjen eden od omenjenih pogojev. Izjema so le univerzitetni profesorji in eksperti na posameznih strokovnih področjih; ti lahko delajo do 70 . leta sta- rosti . Delež upokojencev se zelo hitro veča : v obdobju 1980-1985 se je povečal za 4,5 %, za obdobje 1986-1990 pa znaša ocena 4,9 % . Zaradi gospodarske kri- ze število zaposlenih v globalu stagnira . V letu 1985 je število upokojencev doseglo skoraj 1 /3 vseh zaposlenih . V Sloveniji je leta 1981 prišlo na 100 ak- tivnih zavarovancev 27,9 % upokojencev, v letu 1987 pa že 33,0 % . Delež vseh upokojencev na celotno število prebivalcev v Sloveniji pa je leta 1987 znašal 14,9 % .2 Število upokojencev in delež BDP za SPIZ Leto 1960 1980 1985 St. upokojencev 604.365 1.626.000 2.035.000 Delež (%) BDP3 2,2 % 9,6 % 7,6 % Krčenje sredstev za družbene dejavnosti je prizadelo tudi pokojninsko in invalidsko zavarovanje, še posebno v obdobju 1983-85. Po letu 1985 pa se je delež sredstev povečal, tako da je npr. v Sloveniji 1 . 1986 znašal 8,4 % v letu 1987 pa že 9,4 % BDP . Višina pokojnine je odvisna od dohodka med zaposlitvijo in od delovne dobe. Velik del upokojencev ne doseže polne delovne dobe (40 let) in se upo- koji invalidsko . V nekaterih republikah število invalidskih upokojencev celo presega število starostnih upokojencev . V Sloveniji je število starostnih upo- kojencev dvakrat večje od števila invalidskih upokojencev . Struktura upokojencev v Jugoslaviji v letu 1985 Št- pokojnin Starostne Invalidske Družinske Št. vseh (skupno) pokojnine pokojnine pokojnine zaposlenih 2.035.000 38% 34 % 37 % 6.500.000 Ob teh podatkih se postavlja vprašanje delovnih razmer, kakovosti ži- vljenja in stanovanjskih razmer. Delovna sila je bila tretirana le kot . tehnični in ekonomski dejavnik produkcije, ali kot pravijo ugledni sociologi : izkoriš- čanje človeške delovne sile je bila glavna smer industrializacije v Jugoslaviji. To prav tako kaže, da je sistem invalidskega zavarovanja napačno usmerjen . 80 oio vseh delovnih invalidov so invalidski upokojenci . Preostalih 20 4'o nada- ljuje delo, med temi pa jih 8-10 % dela le polovico delovnega časa . V progra- me profesionalne rehabilitacije je vključeno zanemarljivo majhno število in- validov (v obdobju dvajsetih let le okrog 0,6 do 0,1 % delovnih invalidov) 4 V obdobju ekonomske krize se je položaj upokojencev tako poslabšal, da so postali najrevnejši del populacije . Po uradnih podatkih živi več kot polovi- co upokojencev na življenjskem minimumu. 5 V obdobju 1980-1985 se je realna vrednost pokojnin zmanjševala za pri- bližno 6 % na leto. Glede na inflacijo se pokojnine revalorizirajo vsake tri 136 mesece. Povprečna pokojnina je več let znašala pribi . 50 % povprečnega let- nega osebnega dohodka . L. 1987 se je dvignila na 68,4 % (v Sloveniji na 75,5 %). Ta podatek ne kaže realnega izboljšanja, ker so se tudi osebni dohod- ki občutno znižali . Tisti starostniki, ki so brez dohodkov, nimajo otrok in so starejši od tis let, dobivajo stalno socialno pomoč . Slovenija ima drugačen način finansiranja socialnih pomoči kot druge republike v Jugoslaviji . Stalna gmotna pomoč znaša 43 % povprečnega oseb- nega dohodka v republiki . V drugih republikah znaša socialna pomoč 50 % najnižjega osebnega dohodka. L. 1987 je bilo v državi 138 .000 starostnikov, ki so prejemali socialno pomoč, to je 0,59 % celotne populacije oz. 5 % starostne populacije . Višina socialne pomoči je določena z zakonom, tako da ne more biti nižja od polovične vrednosti najnižjega osebnega dohodka v po- samezni republiki. Obstaja tudi oblika občasnih socialnih pomoči . Posebno na podeželju je veliko osamljenih gospodinjstev starih ljudi Večina kmetij je brez mladih naslednikov. Ocenjeno je, da je na vasi od 10 % (Makedonija) do 24 % (Hrvatska) gospodinjstev z eno ali dvema osebama . Večina kmetov nima pokojnine ali pa prejemajo zgolj socialno pomoč . Na vasi ni organiziranega starostnega varstva . Tako je kmečka starostna popula- cija najbolj izpostavljena skupina . V več republikah so skušali problem osta- relih kmetov rešiti na ta način, da le-ti dobijo stalni mesečni dohodek, če od- dajo zemljo družbenemu sektorju. Ta program ni uspel. Kmetje ne želijo ostati brez zemlje, čeprav jim je v zameno zagotovljena družbena pomoč . Tudi družbeni sektor ni pokazal prevelikega navdušenja za obdelovanje te zemlje. Mesečni dohodki, ki so jih prejemali kmetje v okviru tega programa, so bili po navadi pod mejo materialnih pomoči za reveže . Razlog je preprost : večina kmetij ima 2 in 3 ha, zemlje, to pa ne more zagotoviti tolikšne presež- ne vrednosti, da bi jo bilo vredno vzdrževati . 1.2. Institucionalno varstvo Desetletja po 2 . svetovni vojni je bilo institucionalno varstvo edina obli- ka socialnih programov za starostnike. Domovi so bili največkrat velike stare stavbe (graščine, vojašnice) s slabimi bivalnimi razmerami (tudi po 10 in več ljudi v eni sobi), kjer so našli zatočišče predvsem reveži . Sredi 60 . let pa so za- čeli graditi sodobne domove hotelskega tipa ; ti so pritegnili tudi populacijo iz drugačnega kulturnega okolja . Kljub temu da so bili zgrajeni številni novi domovi za starostnike, mreža institucionalnega starostnega varstva še vedno ne zadošča potrebam . Obstajajo tudi velike regionalne razlike : v Sloveniji pride na 1000 prebivalcev 5,7 postelj v domovih za starostnike, v Makedoniji pa le 0,4 postelje . Število domov in število uporabnikov domskega varstva v Jugoslaviji 1960 1980 1986 domovi 106 139 162 uporabniki 9114 24707 30884 L. 1987 je bilo v Sloveniji 60 domov za starostnike, to je 36,8 % vseh do- mov v Jugoslaviji . 137 Domovi v Jugoslaviji niso diferencirani glede na pokretnost in starost oskrbovancev. 50 % institucionalnega varstva je kombiniranega tipa (skupaj za pokretne in nepokretne), 25 % oskrbovancev pa je mlajših od 60 let . Do- movi postajajo vse bolj zdravstvene ustanove . Vedno več oskrbovancev pride neposredno iz bolnišnice (v Sloveniji 30 % v letu 1987 in 36 % v letu 1988) V Sloveniji prejema okrog 89 % oskrbovancev dodatno nego . Poseben problem v domovih je kakovost storitev . Na eni strani so elitni domovi hotelskega tipa z manjšim številom oskrbovancev, na drugi strai pa še obstajajo domovi z velikim številom postelj, slabimi higienskimi razmera- mi in premajhnim številom zaposlenih. Kljub temu so potrebe po domskem varstvu bistveno večje od sedanjih zmogljivosti . V letu 1987 je bilo zavrnjenih 5457 prošenj zaradi pomanjkanja prostora v domovih - to je približno 18 vseh oskrbovancev .8 1 .3. Zunanje dejavnosti za starostnike v bivalnem okolju Sredi šestdesetih let so se pojavile prve pobude za druge oblike social- nih programov za starostnike - predvsem pomoč na domu in klubi za starostnike. Prva tovrstna institucionalna oblike ja bila organizirana v Beo- gradu leta 1957 . Ob tem pa se je pojavil problem, kako razlikovati zdravstve- ne in druge storitve . Konflikt je seveda finančne narave, ki je aktualen tudi še danes . Vprašanje je, katere storitve naj finansira Skupnost zdravstvenega varstva, katere Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja in kate- re Skupnost socialnega skrbstva . Razvoj različnih storitev na domu ovira tudi pomanjkanje družbenih sredstev za te dejavnosti in nizek materialni sta- tus starostne populacije . Mreža socialnih servisov v bivalnem okolju je raz- predena v glavnem le v večjih mestih . Približno pred desetimi leti se je pojavila ideja, da bi domovi za starostnike razširili svoje storitve tudi na starostno populacijo zunaj institu- cije. Postali naj bi gerontaloški center z razvito ponudbo zunanjih dejavnosti, npr. gospodinjska pomoč, zdravstvene storitve na domu, pranje perila, različ- ni izobraževalni programi, priprava hrane . . .) . Domovi naj bi postali razisko- valni, razvojni, propagandni in iniciativni centri v lokalni skupnosti . Veliko programov zunanje dejavnosti že poteka in domovi se razvijajo v smeri ge- rontoloških centrov . Razvoj pa zaradi pomanjkanja ustrezne opreme in stro- kovnjakov napreduje zelo počasi . 1 .3.1 . Klubi za starostnike Že desetletja delujejo v vsaki občini. Organizirajo predvsem družabno življe- nje, rekreacijo, športna tekmovanja itd . V 10-15-ih letih so se razvile tudi dru- ge oblike klubov, ki ponujajo cenejšo prehrano, pranje perila, kopanje, itd . Uporabnik teh storitev je predvsem najrevnejši sloj starostnikov . Te klube vodijo največkrat socialni delavci, financira pa jih Skupnost socialnega skrb- stva . Finančna sredstva za to dejavnost so zelo omejena, običajno niti nimajo svojih prostorov, ampak si jih delijo z drugimi društvi . V Sloveniji taki klubi niso razviti. Družabno in športno rekreativno življenje je organizirano v okvi- ru društev upokojencev, ki prav tako kot klubi živijo v vsaki občini . 1 .3.2. Drugi programi Poleg omenjenih obstajajo tudi še nekateri drugi programi, ki so namenjeni 138 vsem prebivalcem, ki živijo na robu eksistenčnega minimuma . Največ med temi pa je starostnikov, npr . subvencija stanarin (samo za družbena stanova- nja), elektrike, hrane (jedilno olje, moka, kruh) . Merila za različne oblike sub- vencij so zelo stroga (npr. v sedemdesetih večjih mestih .., Jugoslaviji je 978.000 družbenih stanovanj, subvencioniranih pa je bilo v leta ; 987 le 6,6 % (v Sloveniji 10 %) 10 stanovanj . Gospodarska kriza je demistificirala tudi ideološke norme. Cerkev je za- čela dobivati večjo funkcijo v programih družbenih dejavnosti . V rimokatoli- ških delih države (predvsem v Hrvatski) cerkev (predvsem samostani) orga- nizira različne oblike pomoči starostnikom na domu . Rdeči križ organizira različne marginalne oblike storitev in propagan- dne akcije (npr. teden starejših ljudi) za zbiranje denarja, obleke. Edina oblike samoorganiziranja znotraj starostne populacije so društva upokojencev, ki pa so zelo omejena hobi-skupina . Profesionalno delo s starostno populacijo poteka v okviru centrov za so- cialno delo. Le-ti imajo pregled nad starimi prebivalci na svojem terenu, od- krivajo njihove potrebe, urejajo socialne pomoči za starostnike, organizirajo gospodinjsko pomoč, urejajo nastanitev v domovih itd . Zbirajo tudi prosto- voljce, predvsem za družabništvo starostnikom in mladoletnikom. V nekaterih mestih organizirajo tudi javne razdeljevalnice hrane (npr . v Ljubljani). V večjih centrih za socialno delo se problematika starostnikov obravnava teamsko. 2.3. Nekaj socialnih inovacij na področju starostnega varstva V Jugoslaviji težko govorimo o socialnih inovacijah, ker sistem ni do- puščal avtonomije institucij, kolektivnih teles, posameznikov . Vsaka pobuda ali program je dobil legitimiteto le prek centra socialne moči (partije ali poli- tičnih liderjev) . S svojo močjo in vplivom so pasivizirali in nadzirali vse pre- ostale institucije . Od časa do časa se je zdelo, kot da imajo specifično vlogo pri iskanju učinkovitosti organizacije, institucij in posameznikov . To je znan vzorec mobilizacije brez emancipacije. Znano je, da prebivalci vedno sodelu- jejo v raznih programih . Institucije in profesionalci so le izvajalci in propaga- torji zaželenih sprememb . Drug način uvajanja sprememb je potekal prek posnemanja in prevze- manja programov z zahoda . Razni programi ILO, WHO in drugih mednarod- nih organizacij so pomenili za Jugoslavijo posodobitev in razvoj socialne po- litike. Drznemo si trditi, da so bili ključni motivator sprememb v družbenih dejavnostih programi velikih mednarodnih organizacij in raznih evropskih držav. Implementacija teh programov je potekala po ustaljeni logiki politič- nega sistema ; centri družbene moči so uvedli uniformni vzorec, vsi drugi pa so bili le tehnični izvajalci . Če izhajamo iz tega okvirja je popolnoma razumljivo, da v Jugoslaviji lahko govorimo o inovacijah le v zelo omejenem obsegu . Veliko je eksperi- mentov, katerih eksistenca je še dvomljiva . Pomen različnih novih oblik je predvsem v tem, da razbijejo uniformnost sedanjega sistema . a) Stanovanjske enote so oblike kolektivnega bivanja starostnikov . Za- čele so se l . 1966 v Makedoniji . To so stanovanjske zgradbe s stanovanji za in- dividualno bivanje in s kolektivnimi prostori : restavracijo, prva pomoč, pro- stori za družabna srečanja . Zgrajenih je bilo okrog 36 zgradb, kjer stanuje 1187 starostnikov. Po začetnem optimizmu se je ta program pokazal kot ne- 139 primeren. Programi so bili za uporabnike predragi, 'tako da so se sčasoma skomercializirali, prostori pa so bili oddani v najem . Tudi stanovanja so po- stala predraga, tako da so v nekaterih občinah neizkoriščena ." b) Vaške hiše oz . gospodinjsva za starostnike so eksperimenti v nekate- rih srbskih vaseh in v Vojvodini. Pri tej obliki kolektivnega bivanja se skuša imitirati družinsko ozračje. 6-7 ljudi živi v običajni vaški hiši in večino vsak- danjih opravil postorijo sami. Gospodinja jim pri tem pomaga . Pojavila sta se dva resna problema . Tisti, ki živijo v isti vasi, želijo ostati v svoji hiši in potre- bujejo le posamezne storitve na domu . Ker večina uporabnikov tega progra- ma prihaja iz revnega okolja, prihaja do nasprotij, uničevanja imetja in za- puščanja tovrstnih skupnosti. c) Programi verskih skupnosti so bili še do nedavnega legalno pasivizi- rani zaradi ideoloških norm . V rimsko-katoliških delih države se že pojavljajo prve oblike pomoči starejšim, npr. nune pomagajo starostnikom . Ta oblika je precej razširjena v Dalmaciji in na otokih. Znane so tudi karitativne oblike socialnih programov v Zagrebu . V Sloveniji se je nedavno uradno registrirala karitativna skupina )Servis dobrote mladih« (marca 1989) . Organizirajo jo frančiškani, registrirana pa je v okviru ZSMS. Združuje okrog 80 mladih ljudi, ki skrbijo za pribl . 30 ostare- lih ljudi. Pomoč, ki jo dajejo starostnikom, je zelo različna, od družabništva do težavnejših opravil (npr . pleskanja stanovanja) . Dva ali trije mladi ljudje skrbijo za enega starostnika . V skupini so tudi zdravniki in medicinske se- stre, ki starostniku lahko zagotovijo tudi osnovno zdravniško pomoč . d) Leta 1983 je bil v Subotici ustanovljen prvi družbeni fond za socialno varstvo starostnikov na lokalni ravni . V tem fondu združuje sredstva zasebni in družbeni sektor, denar pa je namenjen zidavi novih zmogljivosti in izbolj- šanju storitev za starostnike. 12 e) Preraščanje domov za starostnike v gerontološke centre je zelo po- časen proces . Kot smo omenili, je v Sloveniji nekaj domov že razvilo zunanjo dejavnost (npr. razvoz hrane na dom, gospodinjska pomoč, pranje perila) . V mnogih domovih se je izboljšala tudi kakovost življenja . Vendar je ta razvoj še vedno na začetku poti do gerontološkega centra . Prava vloga gerontolo- škega centra je to, da s ponudbo različnih storitev postane središče zbiranja starostnikov v lokalnem prostoru. f) Vse pomembnejšo vlogo dobivajo gerontološka društva, čeprav se nji- hova vloga po republikah razlikuje . Gerontološka društva združujejo profe- sionalce, ki se raziskovalno ali v praksi ukvarjajo s problematiko staranja (psihologi, sociologi, zdravniki, socialni delavci, medicinske sestre itd .) . Pro- fesionalna srečanja so pomembna za izmenjavo izkušenj in mnenj, po drugi strani pa gerontološka društva pomenijo izziv, da se varstvo starejših Ljudi premakne iz ozkih okvirov sistema socialnih pomoči . g) Leta 1986 je bila v Ljubljani ustanovljena Univerza za tretje življenj- sko obdobje. Kasneje je bila ustanovljena tudi v Beogradu . Organizatorji so različne ustanove (v Ljubljani je to Andragoško društvo) . V okviru te institu- cije potekajo izobraževalni programi za starejše ljudi (tuji jeziki, umetnostna zgodovina, muzikologija, slikanje, kiparjenje, novinarstvo, kuharski tečaj) . Univerzo za tretje življenjsko obdobje je v treh letih v Ljubljani obiskalo okrog 250-300 starejših ljudi . h) Varčevanje za pokojnino je eksperimentalni program, ki ga je uvedla Beograjska banka. Namen tega programa je varčevanje sredstev za življenja, izplačujejo pa se kot redni mesečni dohodek po 65 . letu starosti . Za banko je to komercialni program, varčevalci pa dobijo najugodnejše možne obresti . 140 Zaradi vpliva inflacije pa se pogoji varčevanja hitro spreminjajo, po navadi na škodo varčevalcev .' 3 i) Svetovanje za starejše ljudi je prvi tovrstni servis v Beogradu . Nekaj dni v tednu v popoldanskih urah so delavci Centra za socialno delo na voljo samo starejšim ljudem, če ti potrebujejo kakršnekoli nasvete . V nekaterih večjih krajih v Jugoslaviji so že uvedli posebne telefone (klic v stiski) za trenutke duševne stiske in osamljenosti. Kot smo že ornenili, je veliko opisanih »inovacij« zgolj poskusov, ki ima- jo ali pa nimajo prihodnosti. O neki novosti kot inovaciji lahko govorimo šele takrat, ko se po začetnih težavah organizacijsko rutinizira (tak primer je v Ljubljani servis gospodinjske pomoči, ki deluje že tri leta) . Več možnosti za različne servisne storitve se bo odprlo z legalizacijo za- sebnega sektorja v družbenih dejavnostih. Tržna naravnanost bo odprla kon- kurenco in s tem tudi kakovost storitev . Prve poskuse zasebnih domov za starostnike so že opravili v Vojvodini, vendar se ti domovi niso obnesli . Omenjeni poskusi imajo prav gotovo pomembno vlogo pri rušenju uni- formnega sistema starostnega varstva . »Pluralizem v družbenih dejavnostih pomeni tudi mobilizacijo novih resursov in večjo avtonomijo lokalnih skup- nosti. Marketinška regulacija storitev v družbenih dejavnostih ima poleg drugega tudi vzgojni pomen v družbi, kjer je bilo še do nedavnega zapravlja- nje družbenih sredstev splošno pravilo . Ekonomska kriza je implicirala strategijo eksternalizacije v družbenih dejavnostih - to pomeni redistribuiranje porabe sredstev in odgovornosti na več različnih subjektov, ki na prvi pogled niso neposredno vključeni v starostno varstvo . Namesto zaključka Gospodarska kriza ni vplivala le na politični sistem, ampak tudi na si- stem družbenih dejavnosti. Za revitalizacijo celotnega sistema bodo potreb- ne nekatere spremembe, npr . marketinško reguliranje, mešana ekonomija, vlaganje tujega kapitala, vključitev v Evropo, reformiranje partije (zveze komunistov) . V več republikah (najbolj v Sloveniji) so se že oblikovale alternativne po- litične skupine s svojimi programi in predlogi reform . Počasi se oblikuje ci- vilna družba, kar pomeni večjo družbeno neodvisnost z mrežo avtonomnih političnih in drugih skupin s svojimi alternativnimi koncepti in programi . Tudi družbene dejavnosti bodo postopno dobile svojo avtonomnost . V prihodnosti lahko pričakujemo velike spremembe in dejanske inovacije na področju starostnega varstva, vse pa je odvisno predvsem od reforme politič- nega sistema. Če govorimo o reformiranju socialnih programov, imamo v mislih : soci- alni pluralizem, redukcijo mreže družbenih institucij, integriranost progra- mov in večjo odgovornost države oz. posameznih republik, v katerih pristoj- nosti naj bi bili le zagotovljeni socialni programi, komercialne in prostovolj- ne organizacije in večjo odgovornost posameznikov (v smislu samopomoči in medsebojne pomoči) . Temelj vseh sprememb so v prvi vrsti gospodarske spremembe . Vloga sektorja družbenih dejavnosti še vedno ni jasno določena. Težko pa je sedaj napovedati, v kolikšni meri bodo predvidene reforme tudi realizirane . 141 OPOMBE 1 Poročilo o trenutnem stanju na področju življenjskega standarda, Zvezni komite za delo, zdra- vje in socialno politiko, Beograd 1988 (neobjavljeno) . 2 Letopis zdravstvenega in socialnega varstva Slovenije, Ljubljana, 1985, 1986, 1987 . 3 Samo v družbenem sektorju . 4 Ružica, Miroslav: Varstvene delavnice in zaščita invalidov, Višja šola za socialno delo in Inšti- tut za raziskovanje socialnih problemov, Beograd, 1980 . 5 Glej opombo 1 . 6 Becin, Aleksander. Ekonomske in socialne posledice staranja kmečke populacije, Socijalna politika, št . 12, 1988, Beograd . 7 Milojevič, Jelena : Kolektivne oblike bivanja in starostno varstvo v Vojvodini ; Dolenc, Franc: Razvojni program starostnega varstva v Sloveniji, Socijalna politika, št. 9-11, 1988, Beograd . 8 Programi družbenih dejavnosti in uporabniki, Zvezni zavod za statistiko, Beograd, 1988 . 9 Analize o upokojencih in drugih starostnikih v Srbiji, SIS socialnega varstva Srbije, Bg . 1989. 10 Poročilo o trenutnem stanju na področju življenjskega standarda, Zvezni komite za delo, zdravje in socialno politiko, Bgd ., 1988 (neobjavljeno) . 11 Milič Milica, Blazevska Z.: Staranje populacije in stanovanjske potrebe, Socijalna politika, št . 9-11, 1988, Beograd. 12 Kunst Robert: Fond socialnega varstva za starostnike kot dodatni razvojni vir, Socijalna poli- tika, št. 9-11, 1988, Beograd . 13 Kosti&. Goran : Varčevanje sredstev za pokojnino, Socijalna politika, št . 9-11, 1988, Beograd . 142