Učiteljska stalnost . Z uradniškim zakonom je bila uradništvu odvzeta službena stalnost. Zlasti je bilo z ukinitvijo stalnosti prizadeto učiteljstvo, ki mu je bila s tem odvzeta opora uspešnega dela. Učitelj opravlja najvažnejše delo v človeški družbi — vzgaja in oblikuje mladino, bodcčo generacijo. Kakršno je učiteljstvo, takšna bo mladina. Dober vzgojitelj je zlata vredcn. »Dajte mi dosti dobrih mater in preobrazim vam svet«, je rekel velik državnik. In jaz izrek dopolnim: »Dajte narodu dobre matere in plemenite vzgojitelje.« Naloga učitelja jc, da posreduje mladini umsko in srčno izobrazbo. Posredovanje umske izobrazbe zahteva od učitelja, da dobro pozna pos^edujočo snov, ki jo hoče dati mladini. Posredovanje umske izobrazbe pa zahteva od učitelja, da pozna pot, po kateri bo zastavljeni cilj najlažc in najbolje dosegel. Ni namreč vseeno, kakšno metodo oziroma pot ubcre učitelj. Za uspcšno izobrazbo je potrcbno temeljito po-znanje izobrazbenega subjekta, t. j. otroka. Od tod izhaja pedagoška zahteva po individualnem, vsakemu otroku adekvatnem izobraževanju. Učitelj mora dobro poznati izobrazujoči subjekt, njegove telesne in duševne lastnosti. Spoznavati in spoznati mora otrokovo dušo in njegove dispozicije in najti temu individuu primerno pot. Brez poznanja otrokovih duševnih lastnosti smo podobni sejalcu, ki seje na nepoznana tla. »Samo zrno, ki bo padlo na rodovitno zem- ljo, bo rodilo sad.« Prva ueiteljeva naloga, ko stopi med otroke jc, da jih spozna. To delo pa ni lahko. Zahteva celega človeka tcr velike zmožnosti opazovanja. To opazovanje je dolgotrajno, ker otrokcva duša ni prcdmet, ki bj. ga iahko videli in fotografirali. Otrokova duša se odraža v stotero malenkostnih lastnostih: v vedenju, govorjenju, pisanju, sočustvovanju, prijateljstvu, dcbroti itd. Učiteij mora videti vse te lastnosti, si jih zapisovati in iz njh izluščiti otrokov značaj. Ni mi treba poudarjati, da tcga ni mogoče izvršiti v 1 tednu ali 1 racscu. Saj potrebuje učitelj 1 mcscc, da ppzna vie učcnce po imenu. Iz tega razloga bi bilo najbolje, če bi učitelj spremijal svoje otroke skozi vseh 8 let. To je prvi razlog, ki govori za učiteljevo službcno stalnost. Z vsakim menjavanjem — zlasti še med šolskim letom — je pretrgana kontinuiteta vzgoje, ker potrebuje novi učitelj zopet dosti časa, da sipozna otroke in najde njim primerno metodo. Pedagoškoizobrazbeni razlogi zahtevajo, da ostane učitelj v encm šolskem okolišu čim dalje časa. Drugi razlog, ki govori za učiteljevo stalnost, je v ozki zvezi z izobrazbenim postopanjem. Za temeljito spoznanje otrokove duše in za vzgojo srca ne zadostujc samo spoznanje otrokovih umskih zmožncsti, temvcč prcdvsem poznanje socia^nih razmer, v katerih otrok živi. Vzgojitelj, nele »učitelj«, mora poznati otrokove starše, njih nravstveno in socialno življenje ter gosnodarske razmere. v katerih se nahajajo. Slab je tisti učitelj, ki misli, da je njegovo delo s poukom v šoli končano, in ne najde potrebe, da bi spoznal socialnc, gospodarske in kulturne razmere svojega šolskega okoliša. Učitelj se ne sme zapreti med štiri stene, temveč mora med ljudstvo ter sipoznati njega ekonomske, socialnc in kulturne potrebe. Ni nobena tajna, da so domače razmere eminentne važnosti za duševni razvoj otroka. Dom lahko uspešno podpira ali močno ovira otrokovo vzgojo. Primerne razmere in skrb staršev ugodno vplivajo na vzgojno prizadevanje. Spoznanje domačih razmer je velike važnosti za pravilno ravnanje z otroki, kakor je spoznanje kulturnih in socialnih razmer šolskega okoliša eminentnega pomena za razmeram primerni izbor snovi. Za spoznanje vseh teh okolščin je treba dosti truda in časa. To je drugi razlog, ki govori v prilog učiteljevc stalnosti. Učitelj naj ostane čim več časa na enem in istem službcncm mastu, ker mu to omoaoča temeljito snoznanje ljudstva in kulturnih socialnih razmer. To spoznanje je odličen faktor pri praviini izobrazbi in vzgoji otrok. Še en razloa jc, ki govori za uvcdbo stalnosti — občutek sigurnosti. Vzgoja in izobrazba zahtevata od učitelja, da živi za svoj poklic. Politično opredeljenjc ne bi smelo biti nikoli rnerilo človcške vrednosti, temveč samo človekovo delo in življenje. Ne kaj si, temveč kako delaš in živiš, je pravo merilo. Prepričan sem, da bi bilo mnogo več doslednih in značajnih ljudi, če bi vedeli, da jih ne sodijo po njihovem prepričanju, temveč po njihovem dclu. In to velja še v prav posebni meri za učiteljstvo. Učitelj mora biti najiprej sam vzgojcn in mora biti na jasnem glede svode svojega dela. Stremeti mora po samoizobrazbi. Za tcm bo stremel zopet samo tisti, ki mu je poklic v veselje in srečo. Veselje do poklica pa ne izvira samo iz prirojenih dispozicij, temveč je v veliki meri odvisno od razmer, v katerih učitelj živi. Veliko vlogo ima materialni položaj. Gmotno oskrbljen vzgojitelj bo lahko posvetil vse svoje sile samo svojemu delu. Kruhoborstvo jc smrt idealnega dela. K materialni neodvisnosti spada še ncodvisnost dela,. t. j. stalnost. Učitelj, ki ve, da uživa stalnost na službenem mestu, se bo dcla lotil z večjim veseljem in navdušenjem kakor tisti, ki ne ve, kje bo jutri. Vzgojno delo zahteva občutek popolne sigurnosti. Ne potegujem pa se za stalnast zato, da bi smel učitelj delati, kar bi se mu zljubilo. Ne, stalnost je samo za dobre učitelje, kdor pa je kaj zagrešil, naj ga zadene kazen. Proti takemu učitelju naj se uvede disciplinska preiskava in naj se kaznuje. Tudi zločincu je treba prej zločin dokazati, preden se obsodi. Učitelj, ki je na svojcm mestu, naj ostane, kakor dolgo hoče. Za vzgojo je to samo dobro, ker najboljši učitelj je zadovoljen učitelj. Vse zgoraj navedeno me opravičuje, da zaključim s pozivom, da se za učiteljstvo ponovno uvede stalnost na službencm mestu, ker je stalnost najboljša opora uspešnemu vzgojnemu prizadevanju.