Za poduk in kratek čas. Kobilice selivke na Slovenskem. Napisal J. Sattler. (Daljo.) Ali nasledki ao še bili mnogokrat hujši. Sledila je lakota, da so ljudje umirali gladii. Kadar 80 pa kobilice poginile zbok deževja ali splob neugodnega vremena, bila je časi zemlja ž njimi pokrita čevelj debelo. Gnjile kobilice so pubtele strašen smrad in naatale ao kužne bolezni. Lehko si torej mislimo, kaka groza je spreletela prebivalce, kadar ao se kobilični roji bližali, ali pa nenadoma prileteli, in to tem bolj, ker je bilo življenje teh živalic v prejšnjib čaaib povaem neznano. Čim manje pa človek pozna prirodne prikazni, tem bolj se jih boji. Kak etrab je n. pr. nekdaj obbajal ljudi, ko ae je prikazala zvezda repatica! Napovedovala jim je Bog ve, kaj vae: vojno, umiranje, lakoto itd. Jednako čudne reči so ljudje boteli čitati a kril kobilienih. Nekateri ao 1. 1542. na njih brali črke; I. R. A. in D. E. I. to je; Ira Dei, ali slovenski: Jeza Božja" ; drugi pa inače, kakor sta jim narekovala strah in plaha domišljija. Mejnega grofa Moravskega, poznejega cesarja Karola IV., je vzbudil nekega dne leta 1338 njegov služabnik z besedami: ,,Domine, surgatis; dies novissimus adest, quia totus mundus plenus est locustis". (Gospod ustanite; sodnji dan bode, ker je vesoljni svet poln kobilic). No, od tega časa je preteklo že več ko 500 let; a zemlja naša se še vedno vrti v tistena tiru, katerega ji je Bog odkazal pri stvaritvi sveta. Ustrašeni in zbegani Ijudje so se torej zatekali k Bogu iščoč pri njem pomoči. flodili so v sprevodih ia ga prosili, naj odvrne to strašno šibo; kropili so z blagoslpvljeno vodo polje, kamor so pale kobilice itd. Se le pozueje so tudi začeli misliti na druga sredstva. Gotovo je v tej nadlogi na pravem mestu prislovica: nPomagaj si sam, in Bog ti pomore". Tu nikakor ne gre držati križem rok in se zanašati samo na pomoč Božjo; temveč delati je treba na vso silo, da se odvrne preteea nevarnoat ne samo za hip, nego tudi za bodočnost in da se reši, kar se rešiti da. Vendar posamezni človek tu nič ne vzmore. Zoper take sovražnike je treba združenih moči; po cele vasi se jim morajo postaviti v bran. Saj se še na stotine ljudi trudi mnogokrat brezuspešno. Kako je uničevati kobilice in njih zalego, oziroma kako se jih je odkrižati, povedo nam nastopne vrstice. Najvažnejše delo je pobiranje jajec. Že rimski prirodoslovec Plinij omenja, da je bilo to v Kireni zapovedano; jednake naredbe se nahajajo tudi v evropskih državah. Zemlja se mora preorati že jeseni, potem se pobero jajca in sežgejo, ali pa zmečkajo na trdih tleh. Pomladi se dela tudi tako. Na tak način so nabrali v okolici mesta Hotina na 7700 oralih 4344 hektolitrov jajčic. Nekdo je preračunil, da gre v jeden hektoliter 1,250.000 jajec; bilo bi torej uničenib. neizmerno mnogo kobilic; namreč 5.375,000.000. Iz ^ega lehko vsakdo razvidi, kako koristno da je tobiranje jajec. Dobro je tudi, da se na tako j jlje zaženejo svinje, race in kokoši, ker jih te živali rade jedo. Kjer se prikaže mladi zarod, treba je narediti, kolikor mogoče, mnogo kupčkov slame in suhega dračja in to užgati. (Konec prih.) Sniešnica 33. Tropa možakov, pomešana s fanti, sedela je v kremi, z imenom ,,pri rmeni žabi". Razgovarjali so se o uoenosti ia prebrisanih glavah. Eden je hvalil svojega sinka, drugi svojega soseda in tretji zopet koga drugega. ,,E kaj to!-1 oglasi se naposled Zdolov Tejče, ,,kaj to! jaz sem potoval po Nemškem, pa sem slišal pet let starega otroka gladkeje nemško govoriti, kakor mi vsi vskup znamoto se reče učena glava !"