Glasnik SED 17 (1977) 4
45
SMERNICE ETNOLOŠKEGA RAZISKOVALNEGA DELA [Osnutek)
IZHODIŠČA
Opredelitev kratkoročnega ali dolgoročnega programa etnološke raziskovalne dejavnosti je treba neizogibno tesno povezati z zgodovinsko določenostjo etnološke vede. To seveda tudi takrat, ko je govor o načrtu, ki naj bi bil optimalen. S tega vidika kaže na začetku povedati nasled nje.
Etnološka miset, ki se je zavestno posvečala delu slovenske kulturne pojavnosti, je po svojem izviru in nadaljnjem razvoju sestavni del ideologije slovenskega nacionalnega konstituiranja. Pri tem je bila etnološka misel udeležena tako v kulturni kot tudi v politični smeri narodnostnega gibanja. Poleg narodnokulturne in narod-nopolitične sestavine je bila v njej objektivno prisotna Še Pomembna socialnokritična ost, ki pa iz razrednih razlogov nikoli ni bila ustrezno poudarjena. Etnološki misli in njej ustreznemu prizadevanju ¡e bil tako v določenem razdobju, podobno kot jezikoslovju in zgodovinopisju, prisojen velik narodnoprebujevalni pomen. Vendar je konec 19. stoletja, ko je Matija Murko zarisoval i narodopisnimi Nauki za Slovence slovenski etnološki raziskovalni program, družbena odmevnost etnološke misli že precej pojemala. Tako i¡ tudi pozitivistični metodološki pristop, ki je prekinil z romantiko, ni mogel vr n it i njenega prejšnjega narodnopolitičnega odmeva. Zanimanje za tako imenovano ljudsko kulturo sicer tudi Poslej ni bilo brez narodno samopotrditvene in narodno-obrambne prizadevnosti. Toda odmevnejše je sčasoma Postalo novoromantično navdušenje za „pristno" in po družbenoekonomskem napredku „nepokvarjeno" ljudsko kulturo. N¡ treba posebej naglašati, da so taka prizadevanja godila predvsem konservativnim družbenopolitičnim silam. Ker je bila ta smer do kraja narodnoosvobodilnega boja in revolucije med vodilnimi v slovenski etnologiji, se nosilci družbeno naprednejših gibanj za to wedo očitno niso kaj dosti zanimali.
Obnovitelji slovenske etnologije po osvoboditvi so bili sPnčo povedanega gotovo v zagati. Idealno bi sicer bilo, da bi bil tedaj napravljen metodološki obračun z dolenjimi usmeritvami v slovenski etnologiji, toda to se ni jodiió. Brez poglobljene spremne teoretične misli se je v ^u^nski etnologiji, gledano na vedo kot celoto, delo nadaljevalo po dokaj prakticističnih načelih. V prvi plan 'e Postavljeno zbiranje gradiva, njegova teoretična {in s tem tudi družbena) osmislitev pa je bila bolj alt manj prepuščena prihodnosti. Ko so bila končno načeta nekatera teoretična vprašanja stroke, so bila sprejeta VRčkrat neprijazno.
Ne glede na omenjeni prakticizem je bilo ob skrajno a 'h prostorskih razmerah, tudi ob šibki kadrovski sedbi v posameznih ustanovah, na področju slovenske ^nologije po osvoboditvi opravljeno zelo obsežno delo. ^ ranega je bilo ogromno gradiva, napisane so bile evilne razprave, načrtovana so bila tudi nekatera večja lgUpna dela, čeprav je v tem pogledu ostajalo v glavnem Pfi načrtih. Spričo velike delovne zagnanosti na eni , m ter slabe družbene odmevnosti ter pomanjkanje '(a Stroko na drugi strani, kar se je kazalo v "ÍBnih nemogočih delovnih razmerah, slabi opremi, 'h možnostih za nastavitev novih kadrov, je prihajalo rat do upravičenih pritožb. Zavoljo nekaterih ome-" raz|ogov pa bi ob tem seveda ne bila škodljiva tudi
nekatera samokritična spoznanja. Tako je bilo treba ob „oceni sedanjega stanja in delovnega programa za naslednja tri leta na področju etnoloških raziskav" iz leta 1971, ki jo je naročila tedaj ustanovljena RSS, ugotoviti nekatera naslednja dejstva.
Omenjena, konec leta 1971 sprejeta ocena je nedvomno pokazala, da sta bili za tedanje etnološko raziskovalno delo na Slovenskem mimo neizpodbitnih pozitivnih sestavin 2načilni razbitost in enostranost raziskovalnega dela. Na podlagi delovnih programov, ki so jih za oceno prispevale raziskovalne institucije, je bilo na primer moč ugotoviti, da imamo na Slovenskem sicer Inštitut za slovensko narodopisje (^etnologijo) pri SAZU, ki pa opravlja zgolj folkloristične naloge. Tako je bila obravnava nekaterih vprašanj S področja duhovne kulture, Še posebej ljudske pesmi, na zavidljivi mednarodni ravni, medtem ko je temu nasprotno največji det drugih etnoloških vprašanj ostajal brez vsakega inštitutskega zaledja. Tudi druge ustanove, ki se delno ukvarjajo z etnološkim raziskovalnim delom, so za oceno prispevale notranje zelo razdrobljene programe. Le-ti so obstajali največ iz posameznih, med seboj v glavnem nepovezanih naslovov raziskovalnih nalog. Enostranost in razdrobljenost raziskovalnega dela je spremljala nenačrtnost, saj so si večjo načrtnost v delu lahko privoščili le raziskovalci tako imenovanega ljudskega slovstva, ljudske glasbe in ljudskih plesov, ljudskih iger in šeg, ki so imeli za to bolj ali manj ustrezne inštitutske okvire v Inštitutu za slovensko narodopisje in pred njuno spojitvijo še v samostojnem Glasbenonarodopisnem inštitutu. Ozka specializacija folkloristično usmerjenih sodelavcev inštituta je bila nadalje poglavitni razlog, da se je o nekaterih prepotrebnih temeljnih delih slovenske etnologije v vsem njenem obsegu le govorilo, tu in tam tudi načrtovalo, Storilo pa se ni skoraj ničesar. Med taka temeljna dela pa bi neizogibno sodili slovenska etnološka bibliografija, etnološki slovar, etnološki atlas, topografija in končno bolj ali manj široko zasnovana etnološka podoba načina življenja in kulture Slovencev.
Seveda so naštete napake in vrzeli v slovenskem etnološkem raziskovalnem delu spremljali še nekateri drugi njim ustrezni pojavi, tako na primer obstoj kar dveh strokovnih društev ali načrtovanje posebne strokovne revije za tako imenovano duhovno kulturo, pač ob nerednem in večstransko neurejenem izhajanju dotlej osrednje slovenske etnološke revije „Slovenski etnograf", ki jo izdaja Slovenski etnografski muzej. Ti in še drugi pojavi, med njimi pomanjkanje tesnejšega in bolj načrtnega sodelovanja med posameznimi etnološkimi ustanovami, se pravi načrtovanje dela, ki bi presegalo plotove posameznih ustanov, so bili značilni za stanje v slovenski etnologiji, ko je bil pred šestimi leti napravljen obračun, o katerem je govor.
Na podlagi kritične analize razmer v etnološki stroki, tudi ob soočenju s stanjem v nekaterih drugih huma nisticnih disciplinah (arheologija, umetnostna zgodovina), so bili na skupnih sestankih sprejeti nekateri ukrepi. Tako se je ob spoznanju, da je treba neizogibno strniti razdrobljene in enostransko usmerjene strokovne sile, postopoma izoblikovala neformalna raziskovalna skupnost slovenskih etnologov. Z delitvijo dela na več komisij in ob pripravljenosti velikega dela slovenskih etnologov za skupno načrtovano delo so bile začete nekatere konkretne akcije.
Med dejanji, ki jih je pobudila raziskovalna skupnost slovenskih etnologov, je bila priprava slovenske etnološke
Glasnik SED 17 (1977) 4
45
bibliografije. Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU si je ¡¿posloval mesto stažista za to delo. Ker pa kasneje ta ustanova ni zagotovila nadaljevanje tega dela, je bila akcija prenesena na Periagoškoznanstveno enoto za etnologijo filozofske fakultete. Tukaj poteka priprava tega prepotrebnega temeljnega dela, ki smo ga označili za nalogo številka ena, bolj ali manj po načrtu. Uspešna dovršitev te akcije ostaja ena temeljnih sestavin razvojnega načrta slovenske etnologije.
Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU je soglašal s kritiko, da je njegova usmeritev z vidika celostne etnološke vede enostranska. Tako stanje naj bi bilo „posledica posebnih razmer, ki so utesnjevale delo in rast" inštituta. S prošnjo, da mu raziskovalna skupnost slovenskih etnologov pri tem pomaga, je hotel to napako popraviti tako, da je ob 25. letnici svojega obstoja predlagal ustanovitev IV. sekcije — za materialno kulturo. Predlog je uspel; nastavljena je bila posebna raziskovalna moč za to področje.
Izrazito mobilizacijska, temu ustrezno masovna in uspešna je bila akcija raziskovalne skupnosti slovenskih etnologov prt pripravi vprašalnic in teoretičnih osnov za delo: etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Praktično vsi strokovno dejavni slovenski etnologi so sodelovali pri pisanju osnutkov vprašalnic, pri njihovem vsestranskem kritičnem pretresu na številnih skupnih sestankih, pri njihovi končni izdelavi in pripravi za tisk. Tako je uspelo doslej natisniti mimo uvodnega zvezka s pregledom dosedanje topografske dejavnosti v slovenski etnologiji še devet zvezkov vprašalnic. S tem smo dobili slovenski etnologi enotno podlago za raziskovalno delo topografskega značaja na širših območjih in pri kompleksni obravnavi načina življenja posameznih krajev, vasi, trgov, industrijskih in mestnih četrti. 'Z vprašalnicami so bile v slovensko etnologijo končno vnesene sestavine, ki so bile pri dosedanjem raziskovalnem delu zanemarjene, prezrte ali celo odklanjane kot etnološko nezanimive. Ne nazadnje se je pri njihovi pripravi pokazalo, da je sodelovanje raziskovalcev iz različnih ustanov mogoče in tudi neizogibno. Avtorji al! soavtorji 53 vprašalnic in uvoda so bili glede na ustanove, v katerih delajo, pri delu udeleženi v naslednjem razmerju: Pedagoško-znanstvena enota za etnologijo filozofske fakultete 31, Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU 22, Slovenski etnografski muzej 16, etnološki oddelki pri pokrajinskih muzejih 10, Zavod za spomeniško varstvo SRS 1, Fakulteta za arhitekturo, geodezijo in gradbeništvo 1, Pravna fakulteta 1 in Prirodoslovni muzej 1, Omenjene številke nikakor niso v sorazmerju s številom sodelavcev posameznih etnoloških ustanov, so pa kljub temu ali morda tudi celo zaradi tega zgovorne. Delno, čeprav zelo skromno kažejo tudi na sodelovanje etnologov z neetnološkimi ustanovami.
Še pred dokončno izdelavo metodičnih in metodoloških vodil za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja so bile predložene RSS v finansiranje nekatere naloge, zastavljene v tej smeri. Tako so trije sodelavci PZE za etnologijo FF že sredi raziskav ljubljanskega predmestnega naselja in enega štajerskih trgov, se pravi oblikovanja dveh kompleksnih krajevnih študij, ki bosta dali, tako upamo, razvojno zasnovani prerez skozi način življenja ali življenjski stil dveh različnih kulturnih in socialnih plasti slovenskega etnosa. Podobno, čeprav tematsko ožje je zastavljena študija sodelavke Pokrajinskega muzeja v Ptuju o Rodnem vrhu v Halozah. Kompleksno ob ravnavo kulturnih sestvin Gorenje vasi in
okolice ima v delu sodelavka Loškega muzeja. Obe nalogi sta že finansirani s strani RSS. Topografsko obravnavo širše regije, konkretno Prlekije, sJ za prihodnje triletno razdobje, do leta 1980, zastavlja Slovenski etnografski muzej, pri čemer bo raziskovalno delo očitno naravnano tako, kot je bilo v tej ustanovi v veljavi že v preteklosti. Na akcijo Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja zavestno navezujejo svoje delo tudi nekatere Topografske raziskave posameznih kulturnih sestavin, kot na primer večletna raziskovalna tema sodelavca Zavoda za spomeniško varstvo SRS z naslovom Topografija ljudskega stavbarstva in rurizma ali naloga sodelavke Slovenskega etnografskega muzeja Medsebojna pomoč na vasi, ki je skupaj s prej omenjeno temo že tako rekoč pri kraju. Načrtne topografske raziskave ljudskega stavbarstva opravljata na svojih območjih na primer Še Gorenjski muzej v Kranju in Pokrajinski muzej v Murski Soboti. Na kompleksne obravnave načina življenja posameznih krajev, tako ruralnega kot urbanega značaja, pa se pripravljajo, kot je moč sklepati iz njihovih poročil, še muzejski delavci v Novi Gorici, Kranju, Mariboru, kakor tudi posamezni sodelavci SEM. Topografska sestavina je končno neizogibno prisotna tako rekoč pri vseh raziskavah sodelavcev Inštituta za slovensko narodopisje, pri sodelavcih Slovenskega etnografskega muzeja v njihovih oddelkih in tako dalje. Odprto pa je pri tem seveda vprašanje, kakšnemu in kateremu načinu topografskega dela kaže dati v prihodnje prednost, pač glede na današnje metodološke zahteve etnološke vede in glede na obstoječe družbene potrebe v odnosu do etnoloških raziskav. Prav zavoljo tega izjemno pomembnega vprašanja je raziskovalna skupnost slovenskih etnologov sklenila, da bo s prirejanjem obveznih predstavitev in kritičnega pretresa po RSS finansiranth nalog, s soočanjem na različne načine pridobljenih spoznanj in s kritično teoretično mislijo, ki naj obvezno spremlja konkretne raziskave, skušala iskati odgovor nanj. Doslej opravljeno teoretično delo je pokazalo, da kaže posebno pozornost posvetiti kompleksnim obravnavam načina življenja posameznih krajev, ki utegnejo biti z več vidikov zelo obetavne.
Raziskovalna skupnost slovenskih etnologov je obravnavala še vprašanje nekaterih drugih temeljnih del, posebej slovenskega etnološkega slovarja in slovenskega etnološkega atlasa. Za slovar je bilo ugotovljeno, da je na lastno pobudo sodelavca Inštituta za slovensko narodopisje že sestavljen temeljni alfabetarij. Izražena je bila želja, da se ob finančni pomoči RSS delo nadaljuje Čimprej, Očitno zaradi prezaposlenosti pobudnika z drugimi nalogami ali morebiti tudi spričo morebitnih možnosti povezave tega dela s pripravo slovenskega leksikona, ki ga ima v načrtu Mladinska knjiga, se delo za slovar, razen sestave geselnika za omenjeni leksikon, ni nadaljevalo. Podobno je z atlasom: ugotovljeno je bilo, d3 manjkajo sile za to skupno delo. Ko se bo položaj glede tega spremenil, se bo delo lahko začelo.
Smotrnost tesne povezanosti v raziskovalno skupnost so slovenski etnolpgi že občutili, ko je le-ta pomagala reševati nekatera pomembna vprašanja posameznih ustanov (tako prostorsko vprašanje na PZE za etnologija spremembo knjižničarskega mesta v bibliotekarsko na ISN SAZU(. Na posredovanje raziskovalne skupnosti J® dobilo periodično glasilo Glasnik SED, ki pomeni nujno zvezo etnologov s terenom kot poglavitnim toriščem etnološkega dela, finančno podlago za svoje nadaljnje, v marsičem tudi prerojeno izhajanje. Skupaj z obeitfS
Glasnik SED 17 (1977) 4
45
društvoma so bila načeta ob organizaciji posvetovanj o etnoloških vidikih spomeniškega varstva v Sloveniji in o dokumentaciji v slovenskih etnoloških ustanovah nekatera izredno pomembna vprašanja slovenske etnologije. Žal je bilo v tem pogledu storjeno razmeroma malo, Dohili smo Bilten, ki redno poroča o knjižnih novostih v slovenskih etnoloških bibliotekah, bilo je nekaj delovnih stikov med Zavodom za spomeniško varstvo SRS, FAGG in PZE za etnologijo F F, več se v navedenih dveh pogledih skoraj ni doseglo. Na pobudo, ki jo je dajala predvsem neformalna raziskovalna skupnost slovenskih etnologov, je prišlo oktobra 1975 do ustanovitve novega Slovenskega etnološkega društva, ki je končno na področju društvenega delovanja prekinilo s povsem neustrez no društveno razbitostjo. Seveda je etnološka raziskovalna skupnost vso svojo pozitivno in negativno bilanco zavestno prenesla na novo društvo in je s tem tudi nehala obstajati.
Nakazani razvojni tok slovenske etnološke misli in etnološke raziskovalne dejavnosti nedvomno kaže, da je temeljna vprašanja stroke in njenega mesta med drugimi znanstvenimi disciplinami in ne nazadnje v današnji Slovenski družbi moč iskati le v skupnih prizadevanjih, skupnih načrtih in nikakor ne le po posameznih ustanovah Danes je prostor za skupna načrtovanja, medsebojna dogovarjanja Slovensko etnološko društvo.
USMERITVE
Etnološko preučevanje Evropcev in njihove tako imenovane ljudske kulture, S tem seveda tudi slovenske etnološke problematike, temelji v bistvu na dveh izvirih. Etnološko misel, zasidrano v dobi racionalizma, so kasneje preplavile izrazito romantične sestavine, ki bi jih "logli označiti tudi kot folkloristična vodila. Kulturne sestavine, ki jim je bil pripisan tako imenovani ljudski značaj, so postale tako rekoč začetek in konec etnološkega zanimanja. Današnja etnologija se teh folkloristič-n'h določil z večjim ali manjšim uspehom osvobaja, ^fldmet etnološkega preučevanja postaja vse bolj način 2|vljenja ali življenjski stil tistih socialnih, poklicnih, '°kalnih in drugih skupnosti, ki po posameznih obdobjih sestavljajo posamezne etnične skupine. Poudarek torej ni veČ na kulturnih sestavinah, temveč na odnosu orne-njenth skupin in njihovih članov do vsakokratnega ^turnega in naravnega okolja. S tem prenosom težišča ethologovega dela se v marsičem spreminjajo metodoma in cilji etnološke raziskovalne in druge dejavnosti. eveda pa ne smemo pozabiti, da je zavoljo objektivnih ra2logov vrsta nalog etnologije iz folkloristične faze nienega razvoja ostala neizpolnjenih. Kolikor se druge znanstvene discipline, postavimo literarna zgodovina, muzikoiogjj^ umetnostna zgodovina, ne ogrevajo za Preučevanje tako imenovanega ljudskega slovstva, ljudske 9!asbe, ljudske upodabljajoče umetnosti in tako dalje, bo Dreučevanje tako imenovanih ljudskokulturnih sestavin še nadalje predmet etnološke vede. Ob tem pa kajpak Opravičeno pričakujemo, da bodo raziskovalci omenjenih ln drugih sestavin posvečali del svojega zanimanja tudi n)ihovim nosilcem, vsekakor več kot je bilo to doslej.
Omenjeni premiki v predmetu, metodologiji in ciljih se v ^venski etnologiji uveljavljajo z različno hitrostjo. Še naibolj v širino so se nova vodila razmahnila na PZE za ^tnologijo filozofske fakultete, to tako v teoretičnem
gledu kot v praktičnem raziskovalnem delu njenih Sodelavcev in ne nazadnje pri izbiri in izdelavi seminarskih, diplomskih in drugih nalog slušateljev te usta-
nove, To nedvomno kaže na zanimanje in usmerjenost mladih slovenskih etnologov, kar je čutiti tudi v delu diplomirancev zadnjih let na njihovih delovnih mestih v muzejskih ustanovah. Sodelavci drugih ustanov sledijo premikom bolj posamez, vendar nekateri z dovolj izrazito profiliranimi hotenji v novi smeri in neizpodbitno kvalitetnimi delovnimi rezultati. Za ustanove, kjer bo raziskovalno delo ,,na posameznih tematskih področjih" imelo tudi v prihodnje podobo „največ individualnega raziskovanja", tako v Slovenskem etnografskem muzeju, lahko upravičeno pričakujemo, da se bodo postopno odločali za sodobnejša metodološka načela pri svojem delu še drugi sodelavci. Težje bo očitno v tistih sekcijah Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, kjer bodo še kar naprej vztrajali pri „dolgoročnih načrtih", ki so Stari celih trideset let, in za katere lahko trdimo, da so v marsičem v večjem ali manjšem razkoraku z metodologijo našega današnjega družboslovja v celoti in etnologije posebej. Kolikor smo pričakovali, da bodo z ustanovitvijo sekcije za materialno kulturo, se pravi s popolnitvijo inštituta, v njem načeta tudi nekatera kompleksnejša vprašanja o odnosih med različnimi deli kulturnega ustroja, se to ni zgodilo. Sodelavci Inštituta za slovensko narodopisje so sicer prizadevno sodelovali pri skupni akciji izdelave vprašalnic za topografijo, toda pri praktičnem raziskovanju kulturnih ustrojev posameznih krajev očitno ne bodo soudeleženi. Tako je moč vsaj posredno razbrati iz seznamov njihovih dolgoročnih nalog, oblikovanih v tem letu, ne da bi bili pri tem napravljeni kakršni koli napori glede vsklajevanja raziskovalnih nalog z drugimi etnološkimi ustanovami na Slovenskem, še zlasti v okvirih Slovenskega etnološkega društva. Čeprav je Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU edina slovenska izključno raziskovalna etnološka ustanova, vsklajevalne vloge na raziskovalnem področju očitno ne opravlja; zato smo to nalogo neizogibno pripisali društvu. Sekcija za materialno kulturo na primer kar apodiktično trdi, da se „nekatere naloge drugih strokovnih institucij . ., dotikajo predloženega delovnega načrta, vendar pa se raziskave ne pokrivajo, niti si te institucije ne zastavljajo istih ciljev." O nekaterih že dogovorjenih skupnih nalogah vseh slovenskih etnologov (slovar, atlas) je v dolgoročnem programu sekcije za ljudske šege in igre govor kot o „bodočih velikih publikacijah inštituta". Ne glede na vsa ta dejstva pa je nedvomno moč pričakovati, da bodo še posebej mlajši sodelavci Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU prej ali stej posodobili naloge, ki si jih zastavlja inštitut, saj so v nekaterih svojih nastopih in strokovnih prispevkih nedvoumno pokazali, da se neizogibnosti posodabljanja etnološke raziskovalne dejavnosti na Slovenskem dobro zavedajo.
INSTITUCIONALNI OKVIRI IN KADRI
Med institucionalne okvire etnološke raziskovalne dejavnosti na Slovenskem je treba šteti vse znanstvenoraziskovalne, pcdagoŠkoznanstvcne, muzejske in spome-niškovarstvene ustanove, v katerih so strokovno dejavni etnologi. Trenutno so to Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU, Pedagoško znanstvena enota za etnologijo Filozofske fakultete. Slovenski etnografski muzej, etnološki oddelki pri muzejih v Kranju, Novi Gorici, Škof ji Loki, Celju, Kopru, Mariboru, Murski Sobori, Ptuju, Zavod za spomeniško varstvo SRS ter regionalna zavoda za spomeniško varstvo v Ljubljani in Kranju. Seveda pa s tem stanjem nismo in ne moremo biti
Glasnik SED 17 (1977) 4
45
zadovoljni. Glede na naloge, ki si jih slovenska etnologija zastavlja in o katerih bo Še govor, pričakujemo, da bodo etnologi prej ali slej dejavni še v drugih krajevnih in pokrajinskih muzejih ter regionalnih zavodih za spomeniško varstvo na Slovenskem. Pri tem mislimo tubi na Mestni muzej in med muzejskimi ustanovami še na Muzej narodne osvoboditve, oba v Ljubljani. Povsem umestno se nam zdi nadalje prizadevanje, da bi bili etnologi dejavni še v takih ustanovah, kot sta na primer Inštitut za zgodovino delavskega gibanja in Inštitut za narodnostna vprašanja. Vsaj načelno naj opozorimo še na ustanove, ki se ukvarjajo z urbanističnimi vprašanji, z razvojem turizma, z načrtovanjem programov komunikacijskih sredstev tn podobno.
Spričo povedanega se nam seveda zdijo nerazumljivi ukrepi nekaterih ustanov, konkretno Muzeja Kamnik, ki je ob odhodu etnologa kljub resno zastavljenemu večletnemu delu, celo ob postavljenem etnološkem muzeju na prostem razpisal mesto za drugo, neetnološko dejavnost. Prav tako nerazumljiv je nadalje seveda svoječasni razpis znanstvenega sveta I nštituta za slovensko narodopisje (=etnologijol) SAZU za delovno mesto v inštitutu, za katerega nihče z etnološko (!) izobrazbo ni mogel konkurirati.
Vse specializirane etnološke ustanove opozarjajo v svojih dolgoročnih programih na kadrovske vrzeli, na potrebo po novih sodelavcih in v največjem delu na neustrezne prostorske razmere, ki bistveno ovirajo raziskovalno delo. Pri tem gre Pedagoško znanstvena enota za etnologijo filozofske fakultete še dalje in predlaga pri fakulteti ustanovitev posebnega raziskovalnega centra ali inštituta za etnološke raziskave, kar utemeljejuje predvsem z neizogibnostjo organiziranega raziskovalnega zaledja pri pedagoškoznanstvenem delu. Navaja možnost in potrebo vključevanja Študentovskega raziskovalnega sodelovanja [z diplomskimi, magistrskimi nalogami ipd.) v skupna raziskovalna prizadevanja slovenskih etnologov, pri čemer je še posebej mišljen projekt Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Končno je ta predlog povezan z relativno počasnim prilagajanjem etnološke raziskovalne dejavnosti na Slovenskem sodobnim metodološkim vodilom. Fakultetni raziskovalni center ali inštitut bi lahko imel v tem procesu pomembno spodbujevalno vlogo. Seveda so za to potrebne ustrezne delovne moči, ki bi jih, če bi bila za to gmotna podlaga, ne manjkalo, in ustrezni delovni prostori.
Predlog posameznih sekcij Inštituta za slovensko narodopisje SAZU za pridobitev novih delovnih moči kaže podpreti, vendar z naslednjimi omejitvami. Ker je inštitut v posameznih primerih v preteklosti vodil problematično kadrovsko politiko, ker se je pri izbiranju kandidatov ravnal po svojih ozkih folklorističnih vidikih naj bi pri vsakršnih možnostih pridobitve novih sodelavcev dajala o tem svoje meritorno mnenje komisija za kadre pri Slovenskem etnološkem društvu. Seveda bi to veljajo tudi za vse druge raziskovalne ustanove. Pri tem naj bi komisijo vodilo spoznanje o enostranosti Inštituta za slovensko narodopisje tako v tematskem kot v metodološkem pogledu. Njeni predlogi novih sodelavcev bi morali zato računati s prepotrebnim odpravljanjem te enostranosti. Že sedaj pa lahko vsekakor podpremo predlog sekcije za materialno kulturo, da bo skrbela za „poživitev izdelave dokumentarnih etnoloških filmov" (upamo, da v vsem obsegu etnološke vede) in se „zavzemala za ustanovitev Centralnega arhiva slovenskega narodopisnega filma." Opravljanje te naloge vidimo v ustanovitvi samostojne sekcije za etnološki film, ki bi bila tudi sicer v
raziskovalnem pogledu najtesneje povezana z akcijo Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Le-ta namreč mora dobiti svoje zastopstvo tudi v Inštitutu za slovensko narodopisje prt SAZU, v pogledu raziskovalnega dela tako izpostavljeni in pomembni ustanovi.
TEMELJNE NALOGE
Med temeljna vodila raziskovalnega dela na etnološkem področju sodi spoznanje in načelo, da so vse raziskovalne akcije kompleksnega značaja, ki imajo za končni cilj raziskavo celotnega slovenskega etničnega ozemlja, lahko le naloga vseh slovenskih etnologov. Le-ti imajo pravico in po svojih možnostih tudi dolžnost, da se takih akcij soudeležujejo. Posamezne ustanove so pri tem lahko organizator in koordinator, kar je za uspešno delo celo neizogibno, ne morejo pa si omenjenih akcij lastiti. Za primer se nam odpira vprašanje: kako naj ISN SAZU izdaja atlas ali slovar, ko pa ne zmore prispevati niti poglavij o verovanju v skupna dela, kot sta Etnološka topografija — vprašal niče in Etnologija Slovanov — poglavje Slovenci, čeprav sodi omenjena problematika bolj ali manj med njegove specialistične naloge. Ali: Slovenski etnografski muzej je leta 1972 govorit o nalogi Slovenec v današnjem času — njegova etnološka podoba, ki naj bi bila delo več sodelavcev te ustanove. V sedanjem načrtu za naslednje triletno razdobje o tej akciji ni več besede. Nesmiselno si je torej nalagati naloge, ki jih ne mislimo ali ne moremo izpolniti.
Raziskovalna skupnost slovenskih etnologov si je svoječasno že zastavila naslednje temeljne naloge:
1.	Slovenska etnološka bibliografija. Naloga je v delu, sofinansira jo RSS, Ko bo rokopis dokončan in pregledan, bo treba neizogibno poiskati možnosti za natis.
2.	Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Za to nalogo so pripravljene vprašalnice in najosnovnejša vodila. Po njih se delo deli v dve varianti.
Varianta A. V tem okviru gre za kompleksno obravnavo posameznih krajev, vasi, trgov, industrijskih in mestnih četrti, izbranih tako, da bodo po dokončni obdelavi, preračunani za vsak kraj na približno triletno razdobje, omogočile delo za sintetično podobo načina življenja Slovencev v XX. stoletju. Za preučitev bo izbranih 60 do 80 krajev, ki — gledano v celoti najustrezneje odsevajo vsestranski kulturni razvoj na Slovenskem v omenjenem razdobju. Delo bo trajalo približno 15 let. Mimo navedenega števila krajev, ki bodo določeni za preučitev, bodo nekateri sodelavci posameznih pokrajinskih muzejev in drugih ustanov gotovo izbrali na posameznih območjih iz lastnih ali lokalnih pobud še nekatere dodatne točke za preučitev, ki bodo poleg svojega lokalnega pomena prispevale še svoj dodaten delež k etnološki podobi Slovencev v celoti, PZE za etnologijo FF pa bo skrbela, da bodo študentovske seminarske, diplomske in druge naloge vsaj delno prav tako sestavni del tega skupnega prizadevanja slovenskih etnologov. Celotno akcijo bodo nujno spremljale teore* tične obravnave in dela koordinacijskega značaja ne samo za okvire etnologije temveč tudi v odnosu do prizadevanj sorodnega ali mejnega značaja drugih znanstvenih disciplin. Treba je naglasiti, da delo za nekatere konkretne obravnave posameznih krajev že teče; akcije sofinansira RSS.
Varianta B. Raziskovalno delo slovenskih etnologov med institucionalnega značaja je bilo že od leta 1948 usmerjeno na kompleksna preučevanja širših, kljub temu pa vendarle bolj ali manj geografsko ali kulturološkO
Glasnik SED 17 (1977) 4
45
zaokroženih območij. To delo je bilo med drugim tesno povezano z načrtnim zbiranjem etnološkega muzejskega gradiva, saj je desetletje in več trajajoče prizadevanje organizacijsko in metodično vodil Slovenski etnografski muzej. Ta ustanova te akcije v nekem smislu nadaljuje, kar je bilo že omenjeno, vendar si pri tem več ne prizadeva, da bt k temu delu povabila vse druge ustanove in njihove sodelavce, ki bi bili pripravljeni sodelovati. Takšno ravnanje Slovenskega etnografskega muzeja v zvezi s tem delom je bilo s strani skupnosti slovenskih etnologov že ocenjeno kot neustrezno. Spričo tega se skupnosti slovenskih etnologov v zvezi z varianto B etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja začrtujejo naslednje naloge:
a)	Slovenski etnologi bomo še naprej podpirali akcijo prepisovanja in urejanja po številnih kolektivnih akcijah zbranega bogatega dokumentiranega gradiva, ki ga hrani Slovenski etnografski muzej. To akcijo že sofinansira RSS, kar naj se nadaljuje do uspešnega zaključka Tega dela.
b)	Slovenski etnografski muzej in druge ustanove, ki Se ukvarjajo s tovrstnim topografskim delom, naj v sistematični in strnjeni obliki povedo, kje so na slovenskem etničnem ozemlju tiste „bele lise", ki jih je treba z nadaljnim delom te vrste zapolniti. Ta prikaz naj upošteva geografsko, časovno in socialno določenost že zbranega gradiva, tudi muzeološkega, vse to po dovolj detajliranih zaglavjih etnološke sistematike, V pomoč je Pri tem lahko Že zbrano gradivo v knjižici Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja — uvod — poročila, Ljubljana 1976. Dokler take podobe nimamo, naj se topografsko delo variante B ne nadaljuje. Koordinator pri izdelavi takega neizogibnega pregleda je lahko Slovensko etnološko društvo.
Zunaj omenjenih dveh variant kompleksne obravnave Posameznih krajev ali širših omobčij so topografska Preučevanja, ki se nanašajo le na posamezne kulturne sestavine. Pri tem gre navadno za raziskovanja specialistov
izbrana tematska področja in za obravnave interdisciplinarnega značaja. Topografske naloge te vrste imajo v načrtu ustanove, v katerih delajo omenjeni specialisti. Tako bodo, kot je bilo rečeno, v Slovenskem etnografskem muzeju še naprej usmerjali največ individualna raziskovanja na posamezna tematska področja, V Programskih osnovah za delo SEM v letih 1977-1980 ni nadrobnejše predmetne in metodološke označbe teh raziskav. Na podalgi prijav raziskovalnih nalog sodelavcev ^M RSS za finansiranje v zadnjih letih pa lahko s^lepamo, ■ da gre tukaj za preučevanje in priprave *ematsko zaokroženih def, ki zajemajo vse slovensko e,nično ozemlje ali njegov večji ali manjši del. Med take J^iskave sodijo na primer Medsebojna pomoč na vasi, °rpus slovenske ljudske likovne umetnosti itd.
Sodelavci posameznih sekcij Inštituta za slovensko nar°dopisje pi SAZU delajo pri večjem številu nalog ^'enjenega značaja. V dolgoročnem programu sekcije za 'dske šege in igre so navedene raziskave Šeg različnih ivrsti- raziskava mask, raziskavi otroških iger in iger °draslih. Glede na zasnovo preučevanja ljudskega gledalca in še posebej Drohosnjakovih iger je o njih težko Sovoriti v topografskem okviru, kar pa ne pomeni, da si ne bi smeli želeti vsaj pri začrtovanju prve teme moč-neisih topografskih poudarkov.
Sekcija za ljudsko slovstvo navaja med dolgoročnimi na loga m i pripravo in izdajo naslednjih del: kazalo slovenskih pravljic, slovenske ljudske bajke in povedke, ovenske ljudske uganke, slovenski ljudski pregovori. V
pričakovanju, da bodo navedena dela v metodološkem pogledu zgodovinsko naravnana, da bodo upoštevala krajevno, časovno in socialno določilo, jih vsekakor lahko štejemo tudi v pričujoče okvire.
Sekcija za materialno kulturo šteje med svoje dolgoročne naloge izpolnjevanje svoječasnega delovnega programa tega dela inštituta. Ker ni verjetno, da bi si specialisti za materialno kulturo, za naselja, stavbarstvo, gospodarstvo, za študij obrti, za nošo, po drugih ustanovah v dolgoročnem pogledu ne zastavljali istih ali zelo podobnih ciljev, bi bilo prav, da si sekcija za materialno kulturo ISN zariše svoj program dela po sporazumu s skupnostjo slovenskih etnologov. V zvezi s tem pa bi bilo želeti, da bi bili skupnosti slovenskih etnologov kdaj predloženi tudi dolgoročni delovni programi specialistov za materialno kulturo Slovenskega etnografskega muzeja, ki jih za pričujoče smernice predložene Programske osnove SEM pač ne vsebujejo. Za skupnost slovenskih etnologov bi nedvomno ne bil nezanimiv razvid nad tem, za katera tematska področja imamo specialiste in za katera jih nimamo, predvsem pa seveda še, kakšni so njihovi specialistični delovni programi, tudi glede na metodološko usmerjenost, in kaj posamezni specialisti konkretno delajo.
Po programu in dolgoročnih ciljih etnomuzikološke sekcije, ki se nanašajo na predstavitev celotne slovenske ljudske glasbeno pesemske in plesne umetnosti, sodijo med naloge topografskega značaja: nadaljevanje zbiranja in raziskovanja ljudskega glasbenega—plesnega izročila na območjih slovenskega etničnega ozemlja, ki so bila premalo ali še sploh niso bila raziskana. Pri tem je omenjeno, da bodo upoštevani tudi spremni podatki, v preteklosti delno zanemarjeni. Nadaljevana bo kritična izdaja korpusa „Slovenske ljudske pesmi". Pripravljalna dela bodo nadalje potekala še za izdaje ali objave: monografije o rezijanskem glasbenem in plesnem izročilu, ljudskih pesmi koroških Slovencev, glasbenega in plesnega gradiva Slovencev v Porabju, pokrajinskih zbirk pesmi in pokrajinskih zbirk plesnega Izročila, gramofonskih plošč (in kaset} z izbranimi primeri pesmi in instrumentalne glasbe po pokrajinah.
Seveda bi bilo želeti, da bi se topografske obravnave posameznih tematskih področij čimbolj povezale s topografskimi raziskavami kompleksnega značaja. Ne gre pa kajpak spregledati, da lahko tudi tematske študije, če so ustrezno metodološko usmerjene, prispevajo zelo pomemben delež k prihodnji celoviti podobi načina življenja in kulture Slovencev, Pri tem je seveda potrebno ustrezno razumevanje skupnih nalog in ciljev. Tako si je na tej podlagi, na primer, etnomuzikološka sekcija ISN naložila tako imenovane kulturoloske raziskave, ki jih bo opravljala samostojno ali na povabilo drugih etnoloških ustanov ali posameznih nosilcev raziskovalnih nalog pri kompleksnih topografskih raziskavah. V tej zvezi je Raziskovalni skupnosti Slovenije že predložila načrt konkretnih raziskovalnih nalog „Glasbeno kulturološka raziskava rudarske kolonije Terezija—Trbovlje" in Etnomuzikološka raziskava hribovske vasi Paka", za to zadnjo zavestno v navezavi na eno kompleksnih topografskih raziskav posameznega kraja, ki že teče. Se pravi, da različne oblike etnološkega raziskovalnega dela med seboj nikakor niso nezdružljive.
Posebno vprašanje monotematskih topografskih raziskav so preučevanja stavbarstva. To zavoljo njihovega posebnega pomena v spomeniškovarstvenem pogledu in pri oblikovanju kulturne pokrajine. Na to temo je bilo opravljenih ali je v delu več raziskav, tako Topografija
Glasnik SED 17 (1977) 4
45
ljudskega stavbarstva in rurizma, raziskava občasno naseljenih bivaliSč, meritve in nadrobnejša dokumentacija spomeniško pomembnih objektov ljudskega stavbarstva na Gorenjskem. V zadnjih letih sta bili dve posvetovanji o etnoloških vidikih spomeniškega varstva. V nekaj primerih je priSlo do sodelovanja etnologov z arhitekti, umetnostnimi zgodovinarji in zastopniki še nekaterih strok. Spoznanja, ki so bila pridobljena ob tem, govorijo o izrazito interdisciplinarni naravi raziskovanja stavbarstva in o tem, da si etnologija še ni našla teoretično dovolj začrtanega mesta in v praktičnem pogledu ustrezne vloge na tem področju. Razlogi so v teoretični nedodelanosti etnoloških predmetnih vodil za preučevanje stavbarstva z vidika označevanja etnološkega predmeta kot načina življenja ali življenjskega stila. Prav tako pa so vzroki tudi v preskromni angažiranosti etnologov pri raziskavah in reševanjih praktičnih problemov te vrste. Zato ostaja naloga slovenske etnologije za prihodnje, da se Čim bolj zavzame za sodelovanje pri najrazličnejših raziskavah s področja stavbarstva, tako na primer pri akciji Topografija arhitekturnih spomenikov, pri izdelavi različnih revitalizacijskih načrtov in podobno. Sama pa bo morala z ustrezno študijo odgovoriti na načelno vprašanje, kako rešiti muzejsko varstvo stavbne dediščine, v obliki centralnega muzeja na prostem, morda z več takimi muzeji po regijah ali kako drugače. Neizogibno bo morala nadalje poskrbeti, da bodo teoretična izhodišča etnologov pri preučevanju stavbarstva znatno bolj izdelana, kot so sedaj.
Posebno skupino bolj ali manj kompleksno zastavljenih etnoloških raziskovalnih prizadevanj sestavljajo naloge, ki se sicer v prvi vrsti nanašajo na preučevanje načina življenja posameznih poklicnih ali drugih socialnih skupin, vendar topografskega vidika pri tem ne morejo in nočejo zatajiti. To se kaže že v njihovih naslovih, kot na primer: Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju , . Savinjski splavarji itd. Sem bi sodila tudi S strani več etnologov načeta vprašanja načina življenja in kulture planšarjev v različnih delih slovenskega gorskega sveta. Nedvomno so tovrstne študije pomembne in v več primerih neizogibno dopolnilo načrtovanih topografskih raziskav. Glede na povedano jih lahko štejemo kot njihovo posebno zvrst. Seveda pa bo treba podobno izbiri posameznih krajev za njihovo kompleksno preučitev sestaviti nekakšen vrstni red tovrstnih tem, ki bi imele pri delu za etnološko podobo načina življenja pri Slovcncih prvenstveni značaj.
3.	Med temeljne dolgoročne naloge slovenske etnologije sta bila, kot že rečeno, prišteta slovenski etnološki slovar in slovenski etnološki atlas. Iz objektivnih razlogov se to delo Še ni začelo. Seveda je priprava bibliografije in različnih oblik topografskih raziskav v določenem pogledu tudi predpriprava za omenjeni dve nalogi. Določene zvrsti topografskega preučevanja bi kazalo že v bližnji prihodnosti bolj neposredno navezati tudi za pripravo atlasa in slovarja. Delo bi lahko teklo in bi celo moralo teči vzporedno.
4.	Izpolnjevanje nekaterih temeljnih in zato skupnih nalog slovenskih etnologov hudo ali že kar usodno ovirajo pomanjkljivosti v strokovni dokumentaciji. V osnovi gre tu za pomanjkanje dokumentalistov, da bi zbirali in urejali dokumentacijo, ki se nanaša na osrednja vprašanja stroke. Da bi vsaj delno zapolnila vsaj nekatere najbolj občutne vrzeli v dokumentacijskem sistemu, je raziskovalna skupnost slovenskih etnologov po dokaj podrobnem pretresu te problematike na posebnem posvetu sprejela nekatere smernice in sklepe. Tako naj bi se
izoblikoval enoten dokumentacijski sistem za vse etnološke raziskovalne ustanove in za vse vrste dokumentacijskega gradiva. V načrtu sta bila vodnik po muzejskih depojih in koordinirano izpisovanje podatkov iz tujega revialnega tiska. Ker niso bili sodelavci vseh ustanov enako pripravjeni prispevati svoj delež k temu delu, zamisel ni bila uresničena. Brez posebnih dokumen-taristov se prepotrebno delo očitno ne bo moglo začeti. Zato kaže med temeljne naloge prišteti skrb za pridobitev dokumentalistov, ki bi delali v nakazani smeri. Najbolj nujna naloga med drugimi nujnimi je začetek sistematičnega dela za filmsko dokumentacijo.
5.	Da je zanemarjanje etnološke znanstvene Teorije škodljivo za razvoj stroke, je pokazala preteklost. Zato bo treba v prihodnje bolj skrbeti za razvoj teoretične misli, kakor tudi za medsebojno oplajanje teorije in prakse. Bolj bo nadalje treba spremljati strokovne razvojne tokove po drugih jugoslovanskih republikah, pa tudi na tujem. Zelo poučno utegne biti s teoretičnega in praktičnega zornega kota nadaljevanje podrobnejših preučevanj zgodovinskega razvoja slovenske etnološke misli in etnološke stroke. Zato sodi to delo med temeljne naloge.
6.	Med etnološka periodična glasila sodijo Slovenski etnograf, Traditiones in Glasnik Slovenskega etnološkega društva. Medtem ko se zdi, da je Glasnik kot društveno glasilo dovolj odprt skupnosti slovenskih etnologov, bi za drugi dve glasili bilo prav, da bi izdajatelja svoje uredniške koncepte in probleme, ki so povezani z izhajanjem revij (zamude ipd.), kdaj pa kdaj pretresla tudi v širšem krogu slovenskih etnologov. To velja še zlasti za izdajatelja Slovenskega etnografa, ki se mu ni zdelo ne potrebno in očitno tudi ne vredno odgovoriti pred slovenskimi etnologi na svoječasno javno izrečene pripombe In z njimi povezana vprašanja. Ob taki neobčutljivosti za javno kritiko celo ob strokovnih revijah in seveda še zavoljo drugih razlogov je razumljivo, da slovenska etnološka strokovna kritika ni ne dovolj ažurna, ne sistematična, ne dovolj načelna, skratka, ni na ravni, ki bi si jo želeli. Res pa je razlika med revijo Traditiones in Slovenskim etnografom v tem pogledu zelo velika, pač v škodo Slovenskega etnografa. Premalo je nadalje etnološka kritična misel prisotna v dnevnem in drugem nestrokovnem periodičnem tisku. Iz povedanega izvira; izdajatelji etnoloških periodičnih publikacij bodo morali poskrbeti za močnejši stik s skupnostjo slovenskih etnologov, le ta pa bo morala ustvariti ozračje in razmere, ki bodo spodbujale in omogočale ne kompromis na kritična stališča.
7.	V širše jugoslovanske strokovne okvire je Slovensko etnološko društvo organizacijsko povezano pO Zvezi etnoloških društev Jugoslavije in Zvezi društev folklo-ristov Jugoslavije, Slovenski etnologi sodelujejo s svojim' prispevki na njunih zborovanjih in kongresih, kakor tudi v njunih publikacijah Etnološki pregled in Narodno stvaralaštvo — Fol klor. Slovenski delež pri delu za Etnološki atlas Jugoslavije je bil na prvi in drugi stopnj1 tega dela v poglavitnem opravljen. Mimo omenjenega se kažejo še nekatere druge naloge, povezane zlasti l etnološkim preučevanjem današnje jugoslovanske družbe-Tu bo spričo pomanjkanja profesionalno dejavnih strokovnih sil seveda treba skrbeti za ujemanje teh nalog z raziskovalno dejavnostjo, ki smo jo začrtali za slovenske okvire. Spričo tematske razvejanosti in raznoličnost' načina dela v slovenski etnologiji to najbrž ne bo težko. Že na deio pri topografiji je mogoče navezati najrazličnejše teme splošnega jugoslovanskega značaja. V t«1 zvezah bi bilo želeti še več pobud s strani slovenskih
Glasnik SED 17 (1977) 4
45
etnologov. Med njimi bi bila morda tudi zamisel o skupni jugoslovanski periodični publikaciji, ki bi v tujih jezikih predstavljala svetu najboljše dosežke jugoslovanskih etnologov,
3. Zaradi seznanjanja mednarodne javnosti z našimi prizadevanji je treba med temeljne naloge šteti tudi naše sodelovanje pri mednarodnih in drugih časopisih, ki nas upoštevajo kot enakopravne strokovne delavce. Podobno velja za raziskovalne akcije.
9. Celotno raziskovalno delo slovenskih etnologov je usmerjeno k sintetičnemu prikazu tako imenovanega načina življenja Slovencev v vseh razdobjih njihove zgodovine, posebej še v XX. stoletju, in k sintetični podobi njihove tako imenovane ljudske kulture v vseh oblikah njene pojavnosti. Ob tem pa je treba neizogibno naglasiti, da bodo etnološke raziskave rabile Tudi praktičnim potrebam razvoja današnje slovenske družbe, o čemer bodo podrobneje govorili prispevki na posvetovanju, ki ga pripravlja Slovensko etnološko društvo za maj 1978 pod naslovom Slovenska etnologija in današnja slovenska družba.
ETNOLOGIJA IN DRUGE RAZISKOVALNE DISCIPLINE
Etnologija je zgodovinska veda. Označili bi jo lahko tudi kot humanistično in kulturološko disciplino. Tako je seveda tesno povezana z drugimi znanostmi istega značaja, ki so organizirane v X!V. sekciji Raziskovalne skupnosti Slovenije. V vrsti primerov je povezanost raziskovalnega dela etnologov in zastopnikov drugih disciplin še posebno tesna, celo nerazdružna, tako na primer pri etnomuzikologiji, ko gre za medsebojno Prepletenost etnoloških in muzikoloških vprašanj, pri preučevanju ljudskega slovstva, ko gre za neizogibno raziskovalno sodelovanje z literarnimi zgodovinarji in tako dalje. Medtem ko je pri tako imenovanem folklo-r'stičnem delu etnološke vede interdisciplinarnost v udnosu do nekaterih znanosti sama po sebi razumljiva in Priznana, pa se je proti pričakovanju treba na drugi strani
vključitev etnologije v interdisciplinarna prizadevanja sele boriti. Takšen primer je projekt zgodovine Slovencev
letu 1918, ki je bil predložen RSS v potrditev in 'inatisiranje.Načelni pristanek na sodelovanje etnologov Pri načrtovanju dela tega projekta je bilo treba tako rfikoč izsiliti. Ob poudarjanju potrebe po interdiscipli-Parriem delu, kjer je to le mogoče, se zdi omenjeno Opiranje pred pripravljenostjo etnologov na sodelovanje 'Razumljivo in z metodološkega zornega kota nevzdržno.
Kot je bilo deloma razvidno že iz prejšnjih razdelkov, 2eliio etnologi sodelovati tudi na nekaterih raziskovalnih Področjih zunaj XIV. sekcije RSS. Sem je šteti nekatere laziskave s področja urbanizma, načrtovanja tako imenovanega kmečkega ter siceršnjega turizma in podobno.
O vlogi in pomenu etnologije v današnji slovenski družbi pripravlja Slovensko etnološko društvo, kot je bilo t0 že povedano, pnsehno posvetovanje. Vnaprej priprav-'¡eno gradivo in razprava na posvetovanju bosta dala, tako uP3mo, dovolj izčrpen in večstranski odgovor na to
vPrašanje.
Ljubljana, november 1377.
podlagi dolgoročnih Očrtov nekaterih ustanov ■n drugega gradiva sestavil
avko Kremenšek
PRIPOMBE K OSNUTKU DOLGOROČNEGA NAČRTA 2 NASLOVOM „SMERNICE ETNOLOŠKEGA RAZISKOVALNEGA DELA" (odslej: Smernice)
Sestavo osnutka je strokovna komisija za etnologijo pri področni raziskovalni skupnosti za humanistične in zgodovinske vede zaupala prof, Slavku Kremenšku, ki se je dela lotil z njem lastno gorečnostjo. Da bi mogli o Smernicah razpravljati za bližnjo etnološko okroglo mizo, so nam bile poslane v dveh obrokih. K drugemu, končnemu delu (str. 14—20) ne bi imel-dodati kaj bistvenega, pač pa tri sekcije Inštituta za slovensko narodopisje SAZU na Novem trgu 3 čutijo potrebo in dolžnost odgovoriti na to in onn, kar je direktno ali indirektno bilo zapisano na njihov rovaš v prvem delu Smernic (str. 1 — 13).
Radi priznamo, da Smernice vsebujejo ugotovitve, ocene in misli, ki so sprejemljive in pomenijo tvoren prispevek k nadaljnjemu delu v naši stroki. Na drugi strani pa si vendarle ne moremo kaj, da ne bi vprašali: Ali je tako zastavljeno razčiščevanje, iskanje krivd v preteklosti v taki obliki in v taki meri res nujno potrebno pri izdelavi smernic za dolgoročno delo? Podčrtali smo „tako zastavljeno" in „v taki obliki", ker nas moti pretirano poudarjanje senčnih strani iz preteklosti. Mnenja smo, da se ne učimo samo na napakah. Izhodišča je treba iskati zlasti pri dobrih,solidnih, pozitivnih delih iz preteklosti. Mar v bližnji ali vsaj ne tako oddaljeni preteklosti res ne bi bilo moč podčrtati tudi kaj pozitivnega tako v delu ISN kakor v delu SEM, njunih sedanjih in nekdanjih, živih in umrlih znanstvenih delavcev?
Če smo govorili v imenu ustanove, v kateri delamo — konkretno ISN SAZU — se nikakor ne mislimo zatekati vanjo kot za obzidje neke trdnjave. Dobro vemo, da je vsaka ustanova nekaj abstraktnega, sestavljena pač iz ljudi, in da je vse, kar je človeškega, tudi zmotljivo. Zato nikakor ne odklanjamo kritike, posebno če je stvarna, argumentirana in ne meglena. Nihče nima v zakupu vse modrosti, tega se moramo zavedati tako mi kakor naši kritiki.
Ko se danes oglašamo, nas pri tem vodi; 1. nujnost, da nekatera nepopolno ali nepravilno prikazana dejstva v zvezi z ISN popravimo — seripta manent — in 2. želja po konstruktivnem dialogu tako s PZE za etnologijo na filozofski fakulteti kakor z drugimi etnološkimi ustanovami v Sloveniji.
K str. 1: „. . . novoromantično navdušenje za .pristno' in po družbenoekonomskem napredku .nepokvarjeno' ljudsko kulturo. Ni treba posebej naglašati, da so taka prizadevanje godilo predvsem konservativnim družbenopolitičnim silam. Ker je bila ta smer do kraja narodnoosvobodilnega boja in revolucije med vodilnimi v slovenski etnologiji, se nosilci družbeno naprednejših gibanj za to vedo očitno niso kaj prida zanimali."
Navdušenje za (predindustrijsko) „narodno blago" je mogoče interpretirati drugače. Nastalo je spontano, iz prepričanja, da je to „blago" (sit venia verbo), kakršno se je ohranjalo do industrijske dobe, kulturna vrednota. Če Slovenci nimamo svojega Antonia Gramscija s pretanje-nim posluhom tudi za take vrednote (ki jih je znal po potrebi seveda ovrednotiti in prevrednotiti!), pa imamo vsaj svojega Prežihovega Voranca. Le ta še zmerom potrpežljivo čaka, da bi kdo iz naših vrst spregovoril globalno o njegovih pogledih na predmet naših raziskav, o njegovem razmerju do naše stroke, o njegovem zbiratelj-skem in poustvarjaInem deležu, o njegovih toplih člo-