Janko Sicherl
Neprostovoljna vožnja 
Sosedov Vid je fant nabrit. Prača mu je najljubša igrača. Dan za dnevom strelja, najljubša pa mu je nedelja. Njegov najljubši cilj je drveči avtomobil.
Nekega dne ob cesti čaka, a zdaj bila je zgodba taka, da jo je skupil, grda spaka.
Prav kakor v filmu se je vse izvršilo.
Ob cesti Vid preži. Zdaj avto pribrenči. Kamen leti! Drdrrrr... žžžžiiii... Avto obstoji. .. Vid prestrašen jo pobere, a šofer za njim
gospod,   domov   bo                         
dolga pot. Kam me peljete — k žandarjem ali na policijo? Oh, nikar!
Obžalujem svojo hudobijo.«
Šofer nato: »Tiho, dečko, tiho bodi, saj se voziš pri gospodi. V Ljubljan-o te popeljem belo, nazaj boš hodil peš veselo.« Drrr... Avto drvi, fant kriči: »Prav lepo vas prosim, naj bo dosti, strah me bo nazaj v tej hosti. Oče moj je hud zelo, strašno me natepel bo!«
»Naj bo dosti te pokore,« de šofer in prime za zavore. Avto ob-stoji. Nepridiprava odloži in hitro dalje odbrzi.
Pozno v noč se fant domov prikrade, saj sicer ni imel navade, da bi zvečer se še potepal, ker raje žgance je otepal. Danes ni bilo večerje: Bila huda je nevihta — palica, solze in ihta!
Tujci prihajajo k nam na oddih in občudovat lepoto naših hrajev. Pohažimo jim s SDOjim oedenjem, da srno omikani Ijudje in oredni sinooi te lepe zemlje.                                                       .                                 
287