Dr. Bratko Krejt
Ob mariborskem gledališkem jubileju
Ustanovitev poklicnega slovenskega gledališča v Mariboru je bile večje kulturnopolitično dejanje, kakor se misli danes, saj je bilo ustanovljeno sredi poletja 11119. leta, ko Sc nismo vedeli, ali nam bo mirovna konferenca v Parizu priznala pravice do severovzhodne Slovenijo, po kateri so Se kljub temu, da so jo vojaSko držali v slovenskih rokah borci za scvm-oviihed.no mejo na Colu e pesnikom in generalom Maistrom, še zmeraj grabežljivo segali nevarni tevtonski kremplji. Ustanovitev si n venskega pok J ¡enega gledališča v Mariboru, za katerega so tekla pogajanja it> nekje ori sredino junija ISIS. leta z režiserjem in igralcem ljubljanskega gledališča Hinkom Nučičem, je imela velik narodnopolitičen namen in pomen: t- njegovo ustanovitvijo se je tudi mednarodnemu političnemu svetu dokazovalo in dokazalo. da je Maribor in vsa SSvernovzhodna pokrajina slovensko ozemlju s svojo narodno, politično in kulturno tradicijo — kljub temu, da je bila še zmeraj politična, /Jasli pa gospodarska moč v teku stoletij priseljenega nemškega meščanstva in malomeščanstva v mestu zelo velika, saj so je mod prvo svetovno vojno tja do majske deklaracije lEH1?. lota spričo povečanega nasilja in pritiska povedala. Selo po majski deklaraciji se je znova obudil, razširil in okrepil boj zoper nemško in tudi nem šk ibarsko nadvlado Maribora, ki jo je med drugimi žal podpiral celo škof dr. Napotnik s svojimi privrženci, saj še precej časa ni mogel razumeli, da Stare c. kr. habsburške monarhije ne bo več. ker .so nastopili novi časi in z njimi tudi osvoboditev in združitev severovzhodne Slovenije z drugimi pokrajinami, kjer Sivi slovensko LjudsLvo, v slovenski del nove države. Ta jr? zato dobila najprej ime kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, S lem se je hotelo vsaj po ustavi .in na zunaj priznati enakopravnost vseh treh narodov, čeprav je začela velikosrbsko buržoazija na OlJu /■ regentom Aleksandrom Karndjordjevkem takoj po bizantinsko svojo ofenzivo za nadvlado. Ki jul? ustanovitvi Komunistične parLije Jugoslavije aprila leta 1919 (imenovala se je najprej Socialistična delavska stranka Jugoslavije, v oklepaju pa je bilo opozorjeno, da je komunistična), sc je političnih zapletenosti v vrhovih državo v Mariboru m v vsej severovzhodni Sloveniji sredi narodnega navdušenja malokdo zavedal. Zato tudi niti ni slutil, kam bo v naslednjih letih krenila politika vladajočega meščanskega razreda v novi državi, dokler niso prepovedali komunistične stranke in začeli s preganjanjem in nasiljem. Socialna nasprotja in razredni boj so se začela zaostrovati.
V Mariboru je bilo nemško-avstrijsko vodstvo socialno demokratske stranke Sc v letu 1919 popolnoma v rokah protislovensko usmerjenih skrajnih desničarjev, kar se je vidno pokazalo tudi 27- januarja 1919, kn.jc bilo vodstvo kot hlapec mariborske nemške bltržoazije glavni organizator protislovenske provokativne demonstracije, med kalem so posamezniki izzvali spopad z maloštevilno slovensko vojaško s traso pred magistratom. Ta je v svojo obrambo morala seči po orožju, ko jie proti njej padel prvi strel iz vrst demonstrantov. Za kri, ki je bila takrat prelila, nosijo pred zgodovino vso odgovornost desničarski voditelji avstr!jsko-nemške nacionalistično usmerjene socialne demokracije skupaj z reakcionarnim in Šovinističnim nemškim meščanstvom. O kakšnem pomembnejšem idejno in organizacijsko jasnem in trdnem komunističnem gibanju v Mariboru takrat sploh ni mogočo govoriti, o nacionalnem vprašanju in enakopravnosti pa v Leninovem smislu tudi v vodstvu KPJ še precej časa ni bilo ne dovolj jasnih ne dovolj enrjLnih misli in nazorov. Temu se ni čuditi, saj jugoslovanska socialna demokracija kot glavna zastopnica socialističnega delavskega gibanja še daleč .ni imela v sebi takšne "leninistično.* tradicije, kakor jo j c imel v Ruski delavski socialno demokratski stranki že pred prvo svetovno vojno večinski del, katerega osrednja osebnost je bil že takrat Lenin, Zato so dobili p.-> razcepu njeni privrženci itne "bolj sevi ki". ker so na kongresu leta 1903 bili v večini, kar bi sc reklo po naše ^večinci«.
Politična, narodna .in gospodarska zgodovina Maribora tistih icl še objektivna znanstveno in v celoti z vsemi podrobnostmi ni napisana. Do nje pa se bo mogoče dokopati le z moderno sociološko in dialektično in materialistično
historično metodo, ki bo odkrila in upoštevala vso vzroke, zakaj so bilo stvari iakšne, kakor so bilo in kakor drugače spričo pretek lasti m tradicije, spričo položaja, kakršen je bil, tudi niso mogle biti. Vso, kar ko j.' dogajalo leta 13IB- —1919, od slovenske vojaške osvoboditve Maribora pod Maistrovim vodstvom do provokativno pronemškoavstrtjsko organizirane demonstracije 27. januarja 1913 do upora dela slovenskih vojakov 22. julija 1313 in do sklepa mirovne konference, da priključi Maribor s severovzhodnim (čeprav okrnjenim) delom k nam, bo treba zalo na novo raziskati do vseli podrobnosti. Že danes pa je jasno in neizpodbitno: če bi sc vojaški -puč", ki ga jv celo socin!demokratski “Naprej« imenoval otroška buna s krvavim koncem in rosnimi poslcdjcami-razvil v upor večine vojaštva, bi od tega imela koristi le prežeča avstrijsko-nernška gospoda, s katero je osrednje vodstvo avstrijske socialne demokracije na Dunaju iz strahu pred oktobrsko revolucijo in delom revolucijsko zavzetega delavstva in vojaštva sklenilo pitmirje in sodelovanje, Čeprav v lom ni šlo tako daleč, kakor je šlo protirevolucionarno večinsko desno krilo nemške socialne demokracije. Njen zastopnik Noske kot policijski minister je skupaj z nemško žc takrat nacistično policijo in vojsko krvavo zatrl revolucijo, v kateri sta bila zverinsko ubita voditelja špar tak Lstov Karl Liefaknccbt in Rosa kuSL-m-burg. Nekatere podtalne “Zveze« upora segajo kljub boljševišfcirh vzklikom njunih dveh politično sicer poštenih, a do nemške reakcije naivnih in anarho-idnib vodnikov Karla Toplaka in Adolfa PodkulovSkH, Toga sc sama nista zavedala in tudi se nista mogla zavedati spričo lastne zgolj čustvene uporniške zavesti, kar je po zatoru privedlo do njunega osebnega tragičnega konca. Če bi se bil »puČ« posrečil, bi meja tekla nekje med Celjem in Zidanim mostom in ne pri Šentilju, saj bi avstrijska soldateikfi takoj posegla prek meje vmes. kakor je na Koroškem, Nemška propaganda, oboroženost in podtalna dejavnost pa sla bili še zmeraj močni. Propaganda sc je zlasti posluževala gesla za avstrijsko republiko in zoper jugoslovansko monarhijo, kar jc bila takrat zelo nevarna vaba pri slabo politično osveščenih in nerazgledanih ljudeh. Teb pa kljub vsem prizadevanjem narodno naprednih ljudi ni bilo malo, kar je dokazal pozneje tudi plebiscit na Koroškem,
Vsaj na nekaj dejstev je bilo treba opozoriti, da bi bilo danes čim bolj jasno, V kakšnem grozljivem vzdušju je prišlo do ustanovitve poklicnega gledališča v Mariboru.
Sredi še zmeraj trajajočega vojnega Stanja so mariborski narodno napredni kulturni delavci najprej ustanoviti Glasbeno matico, hkrali pa so že začeli akcijo za ustanovitev poklicnega slovenskega gledališča. Glavno pobudo zanj so dali Ci?tni Dramatičnega društva, ki je bilo kot gledališko in hkrati narodno obrambna organizacija ustanovljeno leta 1303. Tako obhaja skupaj s šestdesetletnico mariborskega poklicnega gledališča letos tudi svojo sedemdesetletnico. Njeni člani so v prvih mesecih leta 1919 organizirali na odru v Narodnem domu tudi prva slovenske predstave. Spominjam se zlasli uprizoritve Freudenreicha-vih '•-CraničarjeV'« in Nušičeve komedije «Svet".
Ustanavljanje poklicnega gledališča, ki se ga j c z vso vnemo in požrtvovalnostjo lotil skupaj 'L nekaterimi člani Dram a tič neg a društva Hinko Nučič pa je takoj v začetku naletelo na tolikšne gmotne težave, da so se zdele v nekih trenutkih skoraj nepremagljive. Finančna moč slovenske zavednega prebivalstva je bila v primeri s kapitalom, ki je bil v rokah nemških meščanov, kljub
i>0kum.EnU SGfm xv m>, Ljubljana ISii
L13
slovenski Hranilnici in posojilnici v Narodnem domu vendarle majhna. Da so nemški in nemškutarski zastopniki v mestnem svetu nasprotovali ustanovitvi slovenskega gledališča, je razumljivo, mlačni do njegove ustanovitve pa so bili tudi nekateri konservativni klerikalni krogi. Kot groteskni primer naj navedem le, da so bile do srede leta 1919 v stolnici še zmeraj samo nemške pridige, ker je tako odredil nemškutarsko in habsburško-avstrijsko usmerjeni škof dr. Napotnik, čeprav so bili vsi duhovniki in kanoniki Slovenci. Slovensko pridigo je škof končno uvedel Šele na javni pritisk.
Ko se je s kazalo, da zaradi finančnih in političnih težav in političnega položaja v mestnem svetu ni mogoče ustanoviti, slovenskega gledališča, ki bi ga vzdrževala mestna uprava, $e je opogumil Hinko Nučič, da jo z delno obljubljeno, čeprav nezadostno podporo ustanovil gledališče kot zasebni zakupnik ter z igralci, med katerimi je bilo tudi nekaj amaterjev, zasedel bivšo nemško mestno gledališče. To je zlasti s svojimi operetami bilo desetletja nevaren gurmani za iorski dejavnik, hkrati pa jt: z večino cenenih operet in burk kvarilo tudi umetniški okus. Nučičev zakupniški prevzem slovenskega gledališča v Mari bor u na svoje rame in zasedba stavbe s slovenskimi igralci dotlej tujega gledališča ni bil nič manjši pogum, kakor jo bila razorožitev nomško-nem.škutarske posadke, takoimenovano zelene garde, ki so jo izvedli borci za severno mejo pod vodstvom zavednih slovenskih častnikov v noči 23. novembra lil IB leta. Vaje so se v gledališču začete, ko smo Se nestrpno pričakovali, ali nam bodo vidike sile na mirnvni konferenci končno priznale Maribor s severovzhodno pokrajino, Čeprav se tudi v nasprotnem primeru ne bi vdali, vsaj ne brez boja. V miru med Avstrijo in antanto, ki je bil sklenjen 2. sept. 1919 v Samt-Ger-maimj, je bil Maribor s severovzhodno mojo končno le priključen Jugoslaviji.
Ves narodno in kulturno zavedni svet, zlasti pa mariborsko slovensko di-ja.itvo srednjih šol. je z veliko napetostjo pričakoval odkritje gledališča. Ravnatelj Hinko Kučič je pred tem objavil na lepakih obsežen in obetaven spored za celo sezono. Marsikdo se je ustavil pred lepaki in se sam pri sebi spraševal, če je resnica, da bo imel po tuji nadvladi in vojnih stiskah težko preizkuša ni Maribor tudi svoje si o vensko gledališče, v katerem se bo raz oder glasili! slovenska beseda.
Hinko Kučič ga je s svojimi igralci odprl 27. septembra r. uprizoritvijo narodno budniškega Levstik-Jurčičevega -Tugom e ra*'. katerega uprizoritev je bila pod habsburško monarhijo prepovedana, saj je krstno predstavo d oži vel .šob- po osvobodi Ivi S. febmorja L919, leta v Ljubljani, 7, njim so odprli današnjo Dramo v nekdanjem ■■Franz-Josef Jubileums-Theater^, ki je prav tako kakor ■»Stadt-Thcater-i v Mariboru imel svojo germanizatorično nalogo in poslanstvo. Obe gledališči sta bili središči potujčevanja in raznarodovanja.
27, september I9t9 ni le pomemben dan v zgodovini samega Maribora in njegovega gledališča, tudi ni zgolj pomemben v zgodovini slovenskega gledališča sploh, marveč je mejni kamen v slovenski kultumo-narodn; in kuUumo-poli-tični zgodovini, saj je njegovo delo od ustanovitve dalje do nacistične okupacije leta 1941 v znatni mor: tudi prispevalo k poglobljenemu narodnemu osveščanju in kuliurno-narodnemu razvoju ne samo Maribora, marveč je odmevalo v vsej pokrajini ter dajalo marsikatero pobudo tudi amaterskim odrom. Vse ta je danes po krivici omalovaževano in skoraj pozabljeno. Tisti, ki so bili na prvi predstavi -Tugomerja« 27. septembra 1919, S katerim je Hinko Nučič kol
Ufi
ravnatelj, režiser in igralec glavne vloge s številnimi igrale: Ustoličil slovensko pokEicnn gledališče v Mariboru in ki še živijo, se morajo spomniti, kakšno veličastno slavje in dogodek je bila La predstava. Ko je Tugomer-Nučič zgovoril gromoglasne Tugumerove besede:
Tvrd bodi, neizprosen mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde jeziku in narodu svojemu
je zagrmelo po vsem gledališču, najbolj pa na dijaškem stojišču, kjer se je odtlej tja do leta 3941 zbira] najhvaleinejši in najnaprednejši dol njegovega občinstva, ki je znal biti tudi kritičen. Nič manjši odmev kakor Tugomerov e besede pa ni imela Vrzi na kletev na koncu predstave. Bivšo nemško gledališče se je od ploskanja in navdušenja treslo.
Ni naloga lega zapisa, da bi dal kritične in vseobsegajoče razčlenjene misli o ustvarjanju in hkrati stalnem iinanencm boju za obstoj takrat drugega slovenskega poklicnega gledališča. Omenim pa naj le eno; z uprizoritvami nekaterih dol je bil včasih Maribor pred Ljubljano, saj je npr, prvi uprizoril ekspresionistično1 dramo takrat znnnegit nemškega dramatika Husonclever.ia »Onstran življenj«'« ("Jenseits*-) v režiji Vale Bratine (5 jan. 1924). Ta ji jo Ustvaril ludi za takratne čase zelo moderno nerealistično stilizirano inscenacijo. Posebno poglavje je bila Uidi krstna predstava Leskovce ve drame «Dva bregova-« v režiji in inscenaciji Radu Pregare a, čigar ndvatorsko gledališko delo Se tudi čaka svojega mo-nografa. Po Nučiču je močno posegel v razvoj gledališča Milan Skrbinšek kot režiser, igra Lee in vzgojitelj igralskega naraščaja, saj je dve leti vodil gledališko šolo. Pn kriviti se tudi pozablja, da ko bivšega mariborskega igralca Janka Rakušo, ki jo pozneje bil med prvaki zagrebškega gledališča, ustaši obesili, ker je bil komunist in sodelavec OF.
Milan Skrbinšek jo pivi začet preusmerjali igralčevo igro iz Nučičevega romantično zanosnega stila v stvaren, psihološki realizem ter tako navezoval
mi BurStnika. Za Skrbinškom in Pregarcem j« razvijal isto amer tudi režiser Joško Kovič. To je opazil celo del ljubljanske kritike, ko je gostovalo mariborsko gledališče z uprizoritvijo drame »Na dnu-« Maksima Gorkega malo pred začetkom druge svetovne vojne v Ljubljani,
V prvi sezoni 1919/20 je uprizorilo mariborsko gledališče 53 del. med temi 12 slovenski Si, ljubljansko pa v Isti sezoni 35 del, med temi ll slovenskih (po podalkih v knjigi -Repertoar slovenskih gledališč 18GT—19G7"). Kakšen napor je 'bil xa igralce tako obsežen spored, si današnji igralski rodovi sploh ne morejo predstavljati.
Če zajamem v celoti doio mariborskega gledališča med obema vojnama od ustanovitve dalje, mu je treba priznati, da je z njim v veliki meri prispevalo k nacionalna-kulturnem osveščanju in njegovem utrjevanju prebivalstva, zlasti pa novih rodov po letu 1913. Ne oziraje se na ta ali drugi spodrsljaj, brez katerega pa ni bilo niti ljubljansko gledališče, je poleg vsega z nekaterimi uprizoritvami širilo tudi napredno umetniško m tudi napredno kulturno-politično miselnost, kolikor je spričo predvojnih razmer moglo- Tega bi pri podrobnem navajanju in razčlenjevanju ne bilo težko dokazati- Prav tako pa se no sme pozabiti. da je od početka do 1941. leta stalno bilo težak boj za svoj materialni obstanek, ki je bil včasih tako brezupen, da je moral dolgoletni in zaslužni upravnik dr, Ft, Brenčič dvakrat ali trikrat zastavil-, svoj vinograd, da je dobil v banki posojilo, s katerim je lahko prrega v mesecu nakazal igralcem in tehniškemu osebju vsaj del plače.
Res jo, da je splošna gospodarska kriza v tridesetih letih zajela vso državo, križa, ki je bila vsekakor tudi posledica slabega državnega gospodarjenja in včasih prav Imlkansko-bizan tinske korupcijo, katero je šibal na ran ne n&čine tudi srbski komediograf Branislav Nušič v svojih, komedijah, vendar bolj s humorjem kakor s satiričnim bičem, na drugi strani pa je bila kriza pri nas tudi odmev mednarodne gospodarske in finančne krize, ki je zajela celo ZDA. Takrat je prišlo v hudo krizo tudi ljubljansko gledališče, čeprav je bita državna ustanova s predračunom. Pri reševanju njegove stiske pa je prišlo do nezaslišanega in škandaloznega predloga, da se naj mariborsko gledališče ukine, njemu nameri j trn a subvencija, ki poleg tega niti ni bila velika, pa se naj da ljubljanskemu gledališču, Stalo je precej napora branilce mariborskega gledališča, da je bil ta predlog zavržen, toda ostal bo naši gledališki zgodovini kot madež na odgovornosti in vesti tistih, ki su ga iztuhtaii ih hoteli uresničili. Ce bi ne prišlo do ostrega odpora mariborskih kulturnih in gledaliških delavcev, h katerim smo se priključili nekateri tudi v Ljubljani, bi se bila stvar uresničila. Maribor se je moral Tudi že takrat boriti v kulturni politiki in gospodarstvu za mesto, ki mu gre kut prestolnici severovzhodne Slovenije. Predlog za likvidacijo mariborskega gtedališča je izhajal iz iste prev inči a l ne, vase zagledane »centralistično provincialne« miselnosti, ki v dneh. ko je visela usoda Maribora novembra meseca L run nu nitki, najprej ni hotel potrditi pesnika in maj ur ja Maistre za generala, čeprav ga jc mariborski Narodni svet že imenoval, kar je bilo tudi vojaško nujno potrebno, da imajo borci zs severovzhodno meja in Maribor za poveljnika častnika, ki je po činu višji od avstrijsko-nemškega mestnega poveljnika. Ta je bil le polkovnik. Imenovanje pesnika Vojanova za generala je lo : L ft hkrati vojaško in narodnopolitično neogibna stvar, kar se je kmalu pol rdiie, saj so se pravi vojaški boji za Maribor in severovzhodno mejo takrat
Shakespeare: Rami v iti Juliju u Alti rt trOTif. ID2S/29; E, Kraljeva (Julija) in J. Rakuša (Romeo)
šele začeli. Pisatelj Maks Situ deri je v svojo kroniko -Osvobojene meje- zajel predvsem vojački del boja v takratnem Se zmeraj ogroženem Mariboru in severovzhodni Sloveniji. Bodoči lenkovcstni zgodovinar pa bo lahko iz časnikov, listin irt raznih drugih podatkov, kolikor so se skozi nacistično okupacijo ohranili, Ugotovil, da je nastala takoj sporedno z mobilizacijo prostovoljcev in naših sorazmerno skromnih vojaških sl! tudi mobilizacija vsega slovenskega kulturnega sveta od dijakov srednjih šol do 'zavednih kulturnih delavcev, med katerimi so bili tudi člani mariborskega Dramatičnega društva, kakor npr, pokojni akademik dr. Maks Žnuderl, ki je kot član Dramatičnega društva sodeloval ie pri pripravah prvih dveh njegovih predstav [^Graničarji-, -Svet-), ko je bil še častnik Maistrove slovenske vojske, kakor mi je malo pred smrtjo potrdil.
Devetdesetletnica mariborskega Dramatičnega društva in šestdesetletnica ustanovitve poklicnega slovenakega narodnega gledališča pod vodstvom Hinka Nučiča sta po narodnih, kulturno-umetniški h zaslugah, ki jih imata ne le za Maribor, marveč v slovenski kulturni .in gledališki zgodovini sploh, zaslužili letos večjo našo pozornost, saj se hoj za slovensko gledališče v novejšem smislu začenja že pri Linhartu in njegovih dveh komedijah, gledališko pa še z drzno uprizoritvijo “Zupanove Micke« v ljubljanskem aristokratskem Stanovskem gledališču v letu Iranco&ke revolucije 28. decembra 17119, lcla. Tudi Nučičevo od-
uoKumenti stirJU XV (Ug ijutljima lat»
IJ F)
kritje slovenskega pok lic neg n gledališča v Mariboru 27, septembra ISIS, leta je bii - narodno napredno revolucionarno dejanje.
Kljub vsemu pa moram vendarle poudariti neko hvalevredno in za pr:hod' nje rodove v gledališču in občinstvu razveseljivo dejstvo:
v Mariboru sn v letu dveh pume mb ni h letošnjih gledaliških obletnic začeli rušiti staro, ic dolgo dotrajano gledališko poslopje slabega spomina, da bodo v prihodnjih letih n s novih temeljih zgradili nov moderen slovenski gledališki hram, ki naj ustreza vsem pogojem moderne gledališke umetnosti. To bo zares najLi-pia ir. najtrdnejša od doli:: Lev obema obletnicama in vsem ivdovOm gledaliških. delavčev- od leta IEUI1 dalje do danes in v prihodnje.
Les deux anniversaires à M a r I b o f
Membre de l'Académie Slovène (les sciences et îles arts, Rratkn Krrl't, a l'occasion du soixante-dix ième anniversaire de In fondation du Cercle dramatique de Marlbor (en I DOS N et du scixanticmc anniversaire de ta constitution du Théâtre national S [ovine de Maribor (en lülflt. évoque dans son r^ai tes souvenirs. Les deux anniversaires no sent pus intéressantes seulement pour le développement de ¡’art dramatique Slovène mais iis son! intimement liés au développpemenl de la conscience de nationalité Slovène, conscience politique c! culturelle, 1/auleur de l'article consacre son attention particulièrement à la description des conditions de vie cl de l'atmosphère uni remuaient à .lia ri ho r dans ta période e liant de la chute de la monarchie aiistru-hnnirnisc, ao début du mois d'octobre îüiti jusqu'à 'i septembre 1M111 uii la conférence de paix de Saint-Germain avoua a la YouîosIrvLî les droits i ec Lerriloirt', Jl^tilnir compris. Le théâtre national de ilaribov connut scs débuts dés le printemps l!H9 sur l'initiative [les membre» du Cercle dramatique, à 1*époque où tLirilinr était toujours en guerre puisque les national: sic- germaniques i'ctigeaLUII, eontme le territoire entier, d’ailleurs. pmi]' la république autrichienne. Pendant les Jours cri ligues do la chu le de
la monarchie habsbourgeoise, le poète Rudolf Malster-Vojanov ûul fut le majeur eu fonction dans l'armée austro-hongroise. organisa dès la chute définitive de la monarchie, les -nidais et 1rs Officiers de nationalité Slovène en une formation militaire Slovène Indépendante nvee laquelle il libéra la ville de Mari ho r tandis que à l'aide du Conseil national par lequel II fut nommé général, il Instaura le pouvoir militaire qui Lui remplacé, plus tard par un gouvernement civil. Pourtant, l'ambiance de guerre continua à régner dans la ville, li fallait démontrer au Conseil international et suri oui à la Conférence de paix à Paris ([lie Ma ri ber et tout le territoire an Niinldsl était Slovène, habité par une population Slovène dont la iractilion nationale et culturelle
avaient d'anciennes origines et que celle population élail livrée depuis des siècles lui pouvoir étranger, à la suppression ethnique réalisée aussi par le peuplement syslc-muliquc el graduel du territoire par une population étrangère, Afin de prouver l'existence et le pouvoir de la population Slovène, les mte!Irctuels progressistes commencèrent immëdialcmrnt à fonder des institutions sluCènes parmi lesquelles Celles de Glosbcnft mutila et de Théâtre national représentèrent la meilleure preuve que Alarihm- elail une tille s Lové PC IIVW SOU propre pniMiLïrl national, politique et eul-lurel. Dès sa constitution, le lllèàlre slovèllt connut (les problèmes financiers a peu près insurmontables puisque le Capital principal se trous¿bit dans les mains lies heu ri; coi s étrangers lesquels cherchaient à contrarier et a arrêter la fu mal ion du tbéàlfc filosèlie moyennant leurs représentants [lans te conseil municipal jusqu'à ce
i]ue eeEui-ei ne fût dissout, l.es intellectuels de Mitriljor qui furent engagés dans la vie national r el culturelle, surtout les membres actifs du Cercle dramatique réussirent à engager lr metteur eu seèllc et Lie leur Slovène, [linko [Vllclé qui eut sa gronde renommée artistique comme a rl i sic dramatique llu théâtre de Ljubljana et de Zagreb. 1) sc mil à organiser le théâtre national slovènc vers la fin do juin OU au commeii-miunl du juillet, (iuuiun ii y ait eu Une naisse d'épargne slovènc à Mnijbor, ou ne pouvait point assurer au départ tout le capital nécessaire, Embarassé par unr suh-
ven linn minimale, N'ufif decida d'ucheiçr lui-mL'mp Ic théâtre. Tif Jnl une itrandc ui Liim coitraffeuse duns lo champ culturel dnm la Bonification, on pourrait lu uim-I : ¡i r rj r à l'action militaire téméraire de quelques soldats Slovènes ton majeur partir Viiliintiiîreül qui nuu.i 111 direr timi (lei, of! Leim natiumilislcs Slovènes déiiiMnilïnt les équipes dr soldais étraagcTN. A partir tie IJtlit jusqu'à I'occupation nuciste en avril nui. le théâtre national Slovène de Maribor accomplit par sou travail une mission culturelle, iiatkmaLt, a ri ist iq uc cl théâtrale très Importante malgré les difficultés materielles constantes et la repris après la liberation rn lnîâ. Dans la péri iule (l'entre les (Ipu v guerres, le rijirrlnire artistique, la mise en scène et les uvLeurs du théâtre furent formés sous la direction du directeur R, Brenčič qui remplaça Nuèli et par 1rs metteurs en scène Milan Skrbinšek, Vit* Hratin.L, lUdu Presare, Vladimir Skrliinšrh et surlnul p;ir Jušhn Kovič,