219 Miha Remec, Votlina HIGIENA MIŠLJENJA Kratek zapis ob »Sencah preteklosti« Janeza Zupana, ČZP Kmečki glas »Sence preteklosti« postavljajo poznavalca sodobne književnosti v zadrego, ki pa je odrešujoča. Realistična 220 Samo Simčič povest namreč ni kaka stilna ali literarna novost. Tudi je gorenjsko podeželje zunaj aspiracij po nenavadnih ali težko doumljivih pojavih življenja. Ker je delo izšlo pri Kmečki knjižni zbirki, utegnemo poleg tega imeti grd predsodek, češ da gre za umetniško naivno in obrobno pisanje, ob katerem bi izobražen in izveden ocenjevalec težko pokazal svoje znanje ali svojo literarno prefinjenost. Z oznako zvrsti in stila, na primer »slovenske večernice«, bi povesti pripisali že preseženo literarno vrednost. Zadrega pa je odrešujoča, brž ko skušamo »Sence preteklosti« enostavno razumeti. V svojem trudu po razumevanju ocenjevalec pokaže, ali je privržen pojmovanju literature, ali pa, nasprotno, razume in spoštuje književno ustvarjanje. Filozofijo ali teorijo o umetnosti lahko štejemo za umnejšo od umetnosti same, saj jo je v svojih tezah »spoznala«, torej presegla, medtem ko je umetnost »zaostala«. V tem primeru izločimo iz ene zvrsti vse, kar ne ustreza drugi, to pa se pravi samo videti razliko, ne pa doumeti pojav in njegovo stvarnost. Podobno bi tudi Z vidika skušnje kake težnje v književ-Inosti izključili vse drugo umetniško snovanje, ki ni v moči njene posebnosti ali ki je v očeh te posebnosti preseženo. Razlikovanje je torej podrejeno samo zaznavanju, razmejevanju in razvrščanju pojavov, kakor to dela tudi oko, ki ni misel, marveč čut. Takšen »razum« je pristrasten in se navadno tudi ne zaveda svoje zgolj čutne narave. »Sence preteklosti« same nas izzivajo, da to premislimo, ker so na prvi pogled »realistična povest«. Ta sodba izhaja iz navade kritičnega razlikovanja, torej iz čutnega dojemanja, po katerem pripisujemo literaturi razvrstitev, kakršno je ustvarila zgodovina do tega trenutka. Zanima jo bolj določitev njenega stila, značaja in načina izražanja, namreč kako se izraža, ta določitev pa je izbrana po podobnosti z našim znanjem o literarnih zvrsteh in smereh. Pri tem izostane vprašanje, kaj delo ali pisatelj govori in kako ta vsebina določa pisanju značaj. Če hočemo na to odgovoriti, moramo uporabiti mišljenje, ki ne bo samo analiziralo, marveč se bo vživljalo v literarno delo, ga zadržalo v lastni notranji človeški skušnji in ga tam opazovalo v njegovem živem delovanju. Morda bi kdo ugovarjal, češ da vživljanje ni mišljenje, ampak čutenje, toda potem bi bil le suh koncept realna misel, tista misel, ki v sebi zaokroži osebno doživeto stvarnost, pa izmišljena. Koncept kaže meje, vživljanje pa teče skoznje. Poskušajmo se torej vživeti v potek pisateljevega ustvarjanja. Začeti moramo s snovjo: v nekem kraju na Gorenjskem živijo ljudje, ki s svojimi značaji in osebnostmi povzročajo razmerja med sabo in dogodke. Ker jih pisatelj, Janez Zupan, opisuje takšne, kot so in kot so danes, pravimo, da so realni. Toda ljudje v »realnosti« nastopajo vsepovsod okrog nas v naši vsakdanjosti in bi bila njihova kopija zanimiva le v kakem odtenku posnetka. Realizem je samo oko, sredstvo, s katerim pisatelj zaznava in razloži, izza tega očesa pa slutimo opazujočo in vodečo pozornost, ki usmerja očem pogled, izbira dogodke in jih niza po svojem interesu. Tu nastaja možnost, da razporedi še tako realistično snov samovoljno in fantastično, po realnosti njegove notranjosti, kakor je skusil svet izza njegovih oprijemljivih pojavov. Izpostavil je svetu sposobnost opazovanja, in ko so opažanja napolnila to človeško lastnost z vtisi, se je brezoblična notranjost vznemirila, zganila ali pričela čutiti, čustvovati, sprejemati doživljaje s prijaznostjo ali zavračanjem, pomniti in razsojati, nato pa razsodbe prav tako opazovati kot stvari in ta opažanja prav tako vtisko-vati, čutiti itd. Smisel opazovanja se drami skozi tak potek, spozna svoj in- 221 Higiena mišljenja teres in iz spoznanj ustvarja nov, čistejši in objektivnejši smisel. Notranja sila, njeno gibanje, se izliva v svet in ga po svoje spreminja v vizijo, metaforo, umetniško delo. Mrtva materialnost, statistika dejstev, zaživi v človeku. Tisti ljudje in tisti dogodki postanejo nekaj drugega. Vidimo, kako jih vrtinci dinamizem življenja ali kako jim bolj ali manj uspeva obvladati te vrtince. Ali tu sploh še gre za realizem? Pisatelj z miselno zbranostjo razpreda pojave, ljudi in dogodke po življenjskih silah, ki jih toliko pozna, da se lahko vanje ustvarjalno spusti. Utrnejo se namreč po opisani poti skozi njegov organizem, on pa zapisuje te utrinke, kolikor prodre vanje. Zato v Zupanovi povesti ne moremo odkrivati samo lika podeželja, tamkajšnjih razmer in tokov sodobnega življenja v njih, marveč metaforo človeških hotenj, ki presegajo, kolikor morejo in znajo, svoje meje in pristanejo v mejah, prek katerih ne morejo — usodno obstanejo v njih, srečni, če vidijo v njih perspektivo, in potrti, če jih utesnjujejo. Zupan se posveti vsaki volji, ki usmerja posameznega človeka, a jo zna tudi predstaviti v spletu vzrokov in posledic skupnih človeških hotenj, ki izvirajo iz raznih značajskih lastnosti in mentalitet. Posebno majhne, drobne, vase zazrte težnje ljudi, ki pa so kljub svoji majhnosti za posameznike dramatične, se v pisateljevi pripovedi spreminjajo v subtilni humor človeške neznatnosti v širini življenja. Ob koncu knjige doživimo skušnjo nepristranega, vendar dobrodušnega opazovalca življenja. Realnost Janeza Zupana je njegovo prikazovanje človeških likov po tej trezni poti opazovanja, in sicer tako, da njihove razsodbe vselej zadrži pred svojimi, pišočimi, in bralčevimi, zamišljajočimi pogledi. Pusti jim razsojati prijetna ali neprijetna dejstva. To pa je bolj osnovna, naravna človeška kvaliteta, ki jo pisatelj uporablja v prijemu svojega pisanja, kakor pa literarna zvrst, stil ali smer. Knjiga je odrešujoča zato, ker je pisatelju zunanja realnost ostala merilo tudi tisti samovoljni ustvarjalni sili, ki lahko vse pripovedovanje sprevrže v fantastiko. Narava sveta je tudi pisateljeva notranja narava, zato deluje kot higiena iznakaženega in naravi tujega intelekta. To pa ne pomeni, da je intelekt nasploh nenaraven, marveč je naraven, ko preneha gledati zgolj vase. To tudi ne pomeni, da mora biti vsaka fantastika izključena, marveč je fantastična naravno skušena vizija, realna metafora ali poetična realnost. Prava umetnost je, kaj pisatelj uporabi v sebi, da iznajde način, kako snov razporedi in kako izpostavlja podobe bralcu, da bi ta razpoloženjsko odkril njihovo notranje gibalo. Zupanovi povesti je tu namenjena posebna pozornost zato, da bi se pokazal ustvarjalni dinamizem, ki enako obvezuje tako ocenjevalca kot pisatelja. Tukajšnje špekulacije so zavezane pragmatični zavesti pisanja. Z umom vživljanja dopolnjujemo razlikujoči razum. To se pravi, da nosimo svojo intimo s čustvi, doživljaji in mislimi v svet ali umetniško delo in pri tem izkušamo. Izpostavljamo sebe empirič-nosti, ki jo opazujoč presodimo. Takšno mišljenje je praktično; ni zgolj odsev inteligence zaradi inteligence same, hkrati pa je tudi higiena te vase zazrte razumnosti. Mišljenje je namreč orodje volje, zato moramo pretehtati njen namen in njene želje. Inteligenca lahko s svojo zapletenostjo in prebrisanostjo odvrne človeka od spoznanja volje, katere namen je preprostejši, a usodnejši od samozagledane refleksije. Realna misel, življenjski realizem, je mišljenje ali refleksija volje, tehtanje njenega cilja. Tehnika Zupanovega literarnega ustvarjanja je tehnika praktične higiene mišljenja, tako rekoč katarze. Katarza je pristno vezana na umetnost, na literaturo, čeprav jo 222 Samo Simčič vsakdo po svoje doživlja, razlaga ali tudi zanika. Vendar je skušnja katarze bolj ali manj opazno dejstvo, in ker jo suh, konceptualni intelekt, zamejen s predsodki pred ustvarjalnim hotenjem in sočutečim vživljanjem, ne za-paža, jo je teorija književnosti potisnila v obrobni svet literature in na rob samega človeka. Takšna neobjektivnost do človekovega subjekta je bistroumna, toda neempirična. Samo Simčič