Makroskopske in mikroskopske značilnosti lesa dr. Jožica Gričar (jozica.gricar@gozdis.si), dr. Peter Prislan (peter.prislan@gozdis.si) Gozdarski inštitut Slovenije DIVJA ČEŠNJA (Prunus avium L.) in POZNA ČREMSA (Prunus serotina Ehr.) Divja češnja (Prunus avium L.) je manjšinska dre- vesna vrsta, ki je zaradi velikega ekološkega in ekonomskega pomena v številnih evropskih drža- vah vključena v nacionalne programe varovanja gozdnih genskih virov ter intenzivnega žlahtnjen- ja. V Evropi divjo češnjo velikokrat uporabljajo za pogozditev kmetijskih zemljišč, ravno tako je po- membna za divje živali in okrasne nasade. Trendi kažejo, da se bo v prihodnosti pomen divje češnje večal tudi v Sloveniji. Pri nas je divja češnja naravno razširjena; najpogosteje je posamezno drevo ali pa v manjših skupinah primešana nižinskim gradno- vo-gabrovim, dobovim in sredogorskim bukovim gozdovom. Uspeva tudi v združbah plemenitih listavcev (javor, jesen) in na območjih s toplejšim podnebjem v bukovjih v gorskem pasu do nad- morske višine 1200 m ali celo višje. Velikokrat jo najdemo na gozdnem robu ali na jasah. Je svetlol- jubna drevesna vrsta s pionirskim značajem, zato se hitro širi na odprte površine z nasemenitvijo ali s poganjki iz korenin. Pozneje jo pogosto izločijo drugi listavci. Posledica velike sposobnosti vegeta- tivnega razmnoževanja je manjša genetska pestrost naravnih populacij. Divji češnji najbolj ugajajo globoka lahka mul- jasta tla, ki so rodovitna in dobro preskrbljena z vodo. Dobro prenaša širok razpon pH vrednosti tal (5,5–8,5), vendar ji najbolj ustrezajo rahlo kisle razmere. Na izpostavljenih mestih ali tam, kjer so tla prepojena z vodo, ne raste dobro. Zimo prenaša zelo dobro, a je občutljiva za pomladanske pozebe, ki poškodujejo cvetje. Z ekonomskega vidika je divja češnja najpomemb- nejša evropska vrsta iz družine rožnic, saj češnje- vina velja za enega najvrednejših vrst lesa za pro- izvodnjo pohištva visokega cenovnega razreda. Sortimenti dosegajo visoke cene tudi pri nas in se redno pojavljajo na licitacijah. Zaradi velikega povpraševanja in pomanjkanja evropske češnjevine na trgu vse pogosteje iz Severne Amerike uvažajo pozno čremso (Prunus serotina Ehr.), ki je pravilo- ma nekoliko manj cenjena. Za hlode divje češnje so značilne naslednje rast- ne posebnosti: krivost, ekscentričnost, rogovilasto deblo, spiralen potek aksialnih elementov ter po- škodbe ali obarvanje lesa. Les divje češnje je zmer- no trd, elastičen in trden. Modul elastičnosti je ni- zek. Les ni odporen proti atmosferilijam; podvržen je okužbi z glivami in insekti, jedrovina je nekoliko trajnejša. Glede naravne odpornosti jo uvrščamo v razred 3 (P. serotina) ali 4 (P. avium) po standar- du EN 350-2. Pri ustreznem režimu poteka sušenje brez težav, a je les nagnjen k pokanju in veženju. Parjen les ima boljšo stabilnost. Les se zmerno krči, beljava bolj. Lepi se dobro. Površinska obdelava je zelo dobra: lepo se luži, lakira in polira. Ob stiku z bazami rahlo potemni. V stiku s kovinami se hitro obarva. Mehansko jo je mogoče dobro obdelovati, tudi stružiti, rezbariti in kriviti. Les se dobro žaga in cepi. Naprodaj je v glavnem kot rezan furnir, občasno kot žagan les. Uporabljajo ga za rezan fur- nir, luksuzno pohištvo, notranjo opremo, sedežno pohištvo (zlasti za krivljene dele), stenske in strop- ne obloge, umetniške predmete, glasbila, intarzije, lesno galanterijo, pode in parket. MAKROSKOPSKI OPIS LESA Pri divji češnji je beljava ozka in rumenkaste do rdečkasto bele barve, po navadi je široka od 2,5 do 5 cm. Je vrsta z obarvano jedrovino, ki je spr- va rumeno rjava, a sčasoma potemni do rdečkaste oz. zlatorjave barve. Les na zraku potemni, večkrat ima zelene proge. Pozna čremsa, ki jo na trgu veli- kokrat zasledimo pod imenom ameriška češnja ali črna češnja (angleško »black cherry«), je temnejše in enakomernejše barve. Letnice med prirastnimi plastmi lesa so razločne. Divjo češnjo prištevamo med polvenčasto porozne listavce, za katero je zna- čilno, da so traheje ranega lesa mnogo številnej- še od trahej v kasnem lesu. Traheje v ranem lesu tvorijo gost, širok venec, v kasnem lesu so traheje redkejše in tudi nekoliko manjše. Posamezne tra- heje s premerom do 100 µm so vidne le z lupo. V jedrovini so traheje delno zapolnjene z obarvanimi depoziti gume ali drugih snovi, ki so v radialnim in ISSN 2536-264XGozdVestn 80 (2022) 10 ISSN 2536-264X Slika 1: Makroskopska (a, c, e) in mikro- skopska (b, d, f) zgradba lesa divje češnje: (a) značilna je polvenčasta razporeditev por, kjer se velikost in število trahej iz ranega proti kasnem delu postopno manjša. Letne prirastne plasti ali branike (B) ter letnice (L) so zaradi manjših in manj pogostih por v terminalnem delu branike razločne. (b) Pod mikroskopom so letnice dobro vidne tudi zaradi sploščenih in debelostenih terminalnih vlaken. Traheje so lahko posamične ali v radialnih skupkih po dva do tri ali štiri in več. V trahejah pogosto opazimo obarvane depozite (D) gume ali drugih snovi. Trak je dva- do štirireden. (c) Tudi na radialnem prerezu so branike (B) in letnice (L) manj razločne. Trakovi so vidni kot manjša rdeče rjava zrcala. (d) Pri češnji je pogostejši heterogen trak, sestavljen iz osrednjih ležečih in robnih kvadratastih parenhimskih celic. (e) Na tangencialnem prerezu so manjša vretena, ki jih tvorijo trakovi (Tr), in so s prostim očesom komaj vidna. (d, f) Tako na radialnem kot tangencialnem prerezu so vidni trahejni členi z gumoznimi depoziti (D). Trak je največkrat visok od 500 do 1000 μm (foto: P. Prislan, G. Skoberne). GozdVestn 80 (2022) 10 tangencialnem prerezu videti kot temnejše linije. V prečnem in radialnim prerezu so trakovi razločni; na radialnem prerezu so vidni kot številne manjše »bleščice«. Les je zelo dekorativen, radialni prerez je s progastim in tangencialni s plamenastim vide- zom. Les je trd in srednje gost; gostota absolutno suhega lesa znaša r0 = 490–550–670 kg/m 3. MIKROSKOPSKI OPIS LESA Kot že omenjeno, divja češnja spada med polven- často porozne lesne vrste, pri čemer so traheje ra- nega lesa mnogo številnejše od trahej v kasnem lesu. Traheje ranega lesa so nekoliko večje od trahej kasnega lesa, nakopičene so ob letnici in tvorijo ve- nec. Vendar je včasih pri določanju drevesne vrste ta znak težko prepoznati, zato dihotomni identifi- kacijski ključi za makroskopsko in mikroskopsko določevanje lesa omogočajo pravilno določitev te vrste tudi po difuzno porozni poti. Pore oz. trahe- je v prečnem prerezu so majhne, s premerom do 100 µm, v kasnem lesu tudi manjše, s premerom do 50 µm. V jedrovini so v lumnih trahej pogosti obarvani ali beli depoziti gume ali drugih snovi. Traheje so z izključno ali pretežno enostavnimi perforacijami, tj. ena sama, navadno velika in bolj ali manj okrogla odprtina v končni steni med dve- ma trahejnima členoma. V stenah trahej so helikal- ne oz. spiralne odebelitve. Trakovno tkivo je pretežno heterogeno, sestavljeno iz osrednjih ležečih in robnih kvadratastih paren- ISSN 2536-264XGozdVestn 80 (2022) 10 Slika 2: Mikroskopska zgradba lesa divje češnje. (a, b) Prečni prerez; (a) Letnice so razločne zaradi sploščenih terminalnih vlaken. Vlakna (V) imajo običajno srednje debele celične stene. Traheje so posamične ali v radialnih skupkih po dva do osem. Traheje ranega lesa (rT) imajo premer do 70 µm, terminalne traheje kasnega lesa so nekoliko manjše, s premerom do 40 µm. V trahejah so pogosto depoziti (D) gume ali drugih snovi. (b) Aksialni parenhim je manj pogost, največkrat apotrahealen in razporejen difuzno. Trakovi so največkrat dva- do štiriredni (lahko tudi do osemredni). (c, d) Radialni prerez; (c) trahejni členi (Tč) so relativno dolgi, z enostavno perforacijo prečne stene. Za bočne stene trahejnih členov so značilne številne izmenične intervaskularne piknje. Trakovi (Tr) so lahko homogeni ali heterogeni, vendar prevladujejo heterogeni, sestavljen iz osrednjih ležečih in robnih kvadratastih parenhimskih celic. (d) Za trahejne člene so značilne izrazite helikalne odebelitve (Ho). Piknje v križnem polju (Pk), ki so med trakovnim parenhimom in trahejami, so številčne in manjše kot inter- vaskularne piknje. (e, f) Tangencialni prerez; tudi v tem prerezu so dobro vidni trahejni členi (Tč) s številnimi intervaskularnimi piknjami. Trahejni členi s helikalnimi odebelitvami (Ho) so med sabo povezani prek prečnih sten ter intevaskularnih pikenj (Ip). Dolžina merilne daljice 100 µm (foto: P. Prislan, G. Skoberne). himskih celic. Heterogeni trakovi so tipa III, lahko tudi tipa II (radialni ali tangencialni prerez). Red- keje so prisotni homogeni trakovi, ki so večredni, na splošno široki 4 do 10 celic in različno visoki (prečni ali tangencialni prerez). Piknje med trakovi in trahejami so majhne (radialni prerez). Aksialni parenhim je redek ali manjka; navadno je apotra- healen (tj. brez stika s trahejami) in difuzno raz- porejen. V aksialnem in trakovnem parenhimu so lahko kristali kalcijevega oksalata, in sicer kot rafi- di ali druze, redkeje kot podolgovati, paličastni ali igličasti kristali. Prisotne so vlaknaste traheide, tj. vlakna z razločnimi obokanimi piknjami. Lahko se pojavijo travmatski (ranitveni) aksialni medcelični kanali, tj. kanali tipa ‚gumosis‘, nastali kot odziv na poškodovanje drevesa. Mikroskopska zgradba lesa pozne čremse je podob- na zgradbi lesa divje češnje, z manjšimi razlikami. Pri pozni čremsi so lahko traheje v skupkih. Poleg tega je lahko trakovno tkivo tudi homogeno, tj. je sestavljeno le iz ležečih parenhimskih celic. LOČEVANJE ČEŠNJEVINE OD DRUGIH VRST LISTAVCEV Kot nadomestek češnje je velikokrat v uporabi bre- za (Betula alnoides Buch.-Ham. ex D.Don.). Ma- kroskopsko je podobna tudi jelša (Alnus glutinosa (L.) Gaertner), ki ima manj dekorativen videz. Po- doben videz imata tudi tropski vrsti aningre (Anin- geria altissima (A.Chev.) Aubrév. & Pellegr.) in len- ga (Nothofagus pumilio (Poepp. & Endl.) Krasser). Divji češnji je zelo podoben les drugih drevesnih vrst iz rodu Prunus. Les sorodne slive (Prunus do- mestica L.) je temnejši in gostejši, medtem ko je bel- java svetlo rjava, jedrovina pa temno rdeče rjava in pogosto progasta. ISSN 2536-264XGozdVestn 80 (2022) 10 Zahvala Preparati so bili pripravljeni v Laboratoriju za lesno anatomijo na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Za podporo v laboratoriju se zahvaljujemo Gregorju Skobernetu, Poloni Hafner in Luki Krajncu. Pripravo prispevka so omogočili Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), raziskovalni program P4-0430 in projekti: V4-2017, V4-2016, V4-2222, J4-2541 in J4-4541. Slika 4: (a) Divja češnja (Prunus avium) in (b) črna jelša (Alnus glutinosa (L.) Gaer- tner) imata makroskopsko podoben les. Mikroskopsko pa sta zelo različni, saj črno jelšo uvršamo med difuzno porozne vrste lesa, medtem ko je divja češnja pol- venčasto porozna. Za črno jelšo so poleg tega značilni izraziti agregirani trakovi in parenhimske pege. Slika 3: Prečni in radialni prerez (a) divje češnje (Prunus avium) in (b) pozne čremse (Prunus serotina) (foto: P. Prislan, G. Sko- berne). Viri Brus R., Jarni K., Kraigher H. 2010. Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskih virov: divja češnja: Prunus avium: Slovenija. Gozdarski vestnik, 68, 7/8: 375-378. Čufar K. 2006. Anatomija lesa: univerzitetni učbenik. Ljubljana,Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo. Grosser D. 1977. Die Hölzer Mitteleuropas – Ein mikrophotographischer Lehratlas. Springer-Verlag. IAWA Committee. 1989 IAWA list of microscopic features for hardwood identification. IAWA Bulletin, 103: 219–322. Jarni K., Gajšek D., Božič G., Kraigher H., Brus R. 2017. Izdelava registra plus dreves divje češnje (Prunus avium) v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 75: 264–272. Mrak T., Gričar J. 2016. Atlas of woody plant roots: morphology and anatomy with special emphasis on fine roots. 1st ed. Ljubljana, Slovenian Forestry Institute, The Silva Slovenica Publishing Centre Richter H.G, Dallwitz M.J. 2018. macroHOLZdata: descriptions, illustrations, identification, and information retrieval: in English and German: version: 07-2018. https://www.delta-intkey.com/wood/en/index.htm Russell K. 2010. Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskih virov: divja češnja: Prunus avium. Westergren M. (prev.). Gozdarski vestnik, 68, 7/8: 369-374. Wheeler E.A., Baas P., Gasson P.E. 1989. IAWA list of microscopic features for hardwood identification. IAWA Bulletin, 10: 219–332. Schweingruber F.H. 1990. Microscopic wood anatomy, Mikroskopische Holzanatomie. Birmensdorf, Eidgenössische Anstalt für das Forstliche Versuchswesen. Schweingruber F.H. 2007. Wood structure and environment. Springer. https://doi.org/10.1007/978-3-540-48548-3 Torelli N. 1990. Les in skorja: slovar strokovnih izrazov. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo. Torelli N. 1991. Makroskopska in mikroskopska identifikacija lesa (ključi). Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo. Varstvo gozdov Slovenije. https://www.zdravgozd.si/ Wagenführ R. 1996. Holzatlas. 4. neuarbeitete Aufl. Fachbuchverlag: 688 str.