Marjetica.

Izviren roman.

Spisal

ANTON KODER.

V Mariboru.

Založil pisatelj. — Tiskal J. M. Pajk.

1877 .


V Mariboru.

Založil pisatelj. — Tiskal J, M. Pajk.

1877 .



sfV

v

^rprakar je bil možak stare korenine. Šege in na-
^vade mladega ljudstva so se mu dozdevale vedno
l neumnost in ker se ni prišteval on k brezpa-
metnim, sovražil jih je prav iz srca.

Njegova oprava je bila, to se ve, prav pri-
prosta. Nosil je po leti in zimi klobuk široko-
krajevec, kakor iz kresilne gobe, in sicer brez
traku, debelo hodnikovo srajco, rujave irhaste hlače
do kolen na rudečih škrlatastih čez križ pripetih
hlačnikih. Obuvala pa po leti niti poznal ni. Po zimi
je natikal kvedraste črevlje z rujavimi golenicami,
v katere je nastlal mesto nogovic ovsene ali režene
slame. In nikedar ni ozebel v stopala. Povrh, in
to le tedaj, kedar je burja tako pihala čez gorjance,
da je cvililo pod nogami in je širokokrajnik nad
mršavo glavo cvetel v ivji, kakor črešnja v majniku,
je ogrinjal mezelanast višnjev od davnega deda po¬
dedovan plašč s širokim ovratnikom, a brez rokavov.

Kar se tiče ostale njegove zunanjosti, bila je
priprosta, kakor vse njegovo bitje. Lici in roki
si je umil, kedar je po naključji prišel do vode.

1 *

— 4  —

Tedaj je pomočil kake tri pote svoje prste v teko¬
čino in potegnil ravno tolikokrat po zijavem obrazu.
Svojo ščetinasto, semtrtje osivelo brado pa je bril
le ob sabotah popoludne in sicer tako čisto, kakor
da bi se bil skušal v tem z mladim rudečeličnim
farnim kaplanom.

Njegova najzvestejša in najljubša prijateljica
je bila kratkocevna, turničkasta, svetlo okovana
pipica. Va-njo je basal z mazincem desne roke ob
novini in nedeljah dišeč tobak po pol srebrnega
groša zavitek, sicer pa tudi semtrtje češminovo na
peči posušeno listje, ali suho deteljo.

Zapravljivosti in potrate Srakar niti poznal nij.
O tem je pričalo tudi njegovo stanovanje. Njegov
ded, tretjega ali četrtega kolena nazaj v minulost,
je postavil na rebri nad Beriškim selom kočo iz
smrekovih in borovčevih brunov.

Ker je bil tesar, zidar in krovec vse v eni
osebi, mu to delo ni napravljalo mnogo preglavice.
Debla je v bližnjem gozdu posekal, domu zvozil,
grče in vejevje odstranil, pokladal je drug na dru-
zega in z lesenimi žreblji pritrdil. In če je veter
semtrtje nedovoljen vhod poiskal, ga je urno z
blatom, mahovjem in apnom zamašil. Streho pa je
razprostrl iz reženih otepov, po grebenu in ob voglih
jo je zavaroval z smrekovimi skorjami.

V  tej palači se je rodilo potem in živelo nekaj
Srakarjevih dedov, koliko ve on izračunih na prstih
ene roke. In tu je zagledal tudi on bliščečo luč
tega sveta. Njegov oče, ki vže davnaj v grobu počiva,
ga je bil gotovo tudi vesel, kakor vsak, kajti žago-

5  —

tovljen mu je bil njegov rod, ki bode gospodaril tu.
ko njega davnaj več ne bode. Ce se je stari Srakar
morda čestokrat goljufal in motil v svojem živ¬
ljenji, tedaj se ni, kajti mladi Jurček mu je bil
podoben v vsem, in tudi sedanji Juri mu ne dela
sramote.

Srakar pa ni imel samo prijazne, dobro s
panjači in suhljadjo notri do malih oken zavarovane
koče, v obližji se mu je smehljal štirirazorni zelnik
polen zelenjadi, nekaj solnčnih rož, pelina, hrena,
in v sredi celo gredica rožmarina. »nageljnov 11  in
raznega cvetličja. Cernu vse to in taka potrata,
zvemo pozneje. Povrh se je prostirala za rebrijo
še mala njivica sočivja in ječmena. V hlevu na za¬
hodni strani koče pa ste meketali zjutraj na vse
zgodaj dve dolgobradi, polnovimnati kozi.

Posled pa, kar je najimenitniše Srakarjevega
imetja in kar smo zakrivali najdalje. Povedati mo¬
ramo tudi, da naš Srakar nij samotaril v svoji koči.
Imel je ob večerih, praznikih in nedeljah za druščino
Marjetico, petnajstletno deklico.

Ljudje pa, ki so bili vže hudobni tedaj, kakor
so baje še dandanes, zavidali so ga baje zaradi
tega meneč, da je Marjetica prav lepa deklica, da
so njeni črni lasje krasnejši od vaških deklic, njen
obraz, oči in vse prijetniše od marsikatere posest¬
niške hčere. Eni pa so se spozabili celo tako
daleč, da so trdili, da baje Srakar niti oženjen ni
bil po božjih in cerkvenih postavah, daje  bila nje¬
gova ranjca tuja ženska, da sploh ne vedo, kaj bi
rekli o Marjetici in njenem reditelju.

— 6  —

Poslednje pa je bila laž, kakor je mnogo,
kar razdira vaška druhal pri kolovrati in kupi žga¬
nega. Srakar se je v svojem petindvajsetem letu
zaljubil , v tridesetem nekje na tujem, ker mu je
branil doma fajmošter, soseska in komisar in kedo
ve kedo vse, po krščanski poročil, ter potem tri¬
deset let sladkost zakonskega življenja užival. Sad
te skrivne sreče je bila Marjetica. Spolnila je sto-
prv šesto leto, ko so odnesli štirji možje mater tja
med grobovje.

Srakar pa je potiskoval odslej svoje široko-
krajne'pokrivalo bolj na oči, hitreje je spuščal dim
iz turničkaste pipe in malo je govoril. Marjetica je
pasla kozi po rebri in po gošči vsak dan od jutra
do večera.

Svojo mater, blago starko, katera jo je pesto¬
vala nekdaj, je jedva poznala, čutila se je toraj
zapuščeno in samotno. S solzami v očeh je gonila
kozi na pašo. Ob strmini je več potov naslonila
roki v perišče in slonela kakor brez življenja in
z mokrim pogledom se je vračala zvečer v oče¬
tovo kočo.

Oče je tedaj odložil širokokrajno pokrivalo,
prislonil pipo na zapeček, vkresal ogenj na ognjišču,
tekal bosopet okoli njega in pristavil ovsen sok za
večerjo. Marjetica pa je vzela golido in šla molzt
kozi. Med mleko pa so jej kropile več potov solze,
a sama ni vedela zakaj.

Srakarjeva večerja ni bila niti imenitna, niti
dolgotrajna. Oče se je ščenil navadno na vežni
prag, potegnil z žulavo desnico velik križ po ruja-

7  —

vem obrazu, Marjetica pa je sela na stolček in od¬
govarjala roditeljevi molitvi.

Po večerji je natlačil Srakar še eno pipo to¬
baka in spuščal s prekrižanima rokama med pri¬
povedovanjem različnih dogodeb iz svoje minulosti
cele oblake dima v lesene sajaste tramove nad saboj.
Marjetica je med tem pospravila posodo in osnažila,
privrgla še nekaj suhljadi na ognjišče, ter sela za
kolovrat , ali vzela šivanje v naročje in poslušala
očetove povesti. A to ni trajalo dolgo. Srakar je
zgodaj legel k počitku in z žarijo vstajal. Ko so
jele ugaševati zadnje žrjavčine zvezde na ognjišču,
iztrkal je pipo ob palec leve roke, snel debelo-
jagodast molek raz lesenega žreblja pod svetim
razpelom in pričela se je precej dolga večerna
molitev.

Po molitvi je moralo biti vse tiho in mirno v
hiši. Po leti je spaval Srakar v senu nad kozjim
hlevom. Taka postelja je najbolj zdrava, je trdil
čestokrat, in tudi Marjetici je bilo to po volji. Tedaj
je prižgala še več potov leščrbo, ostajala dalje pri
delu, ali brala kaj iz življenja svetnikov. Poslednja
knjiga je bila razun male pratike edina pri hiši.
Srakar ni umel sicer na branje, a pratiko je imel
v mazincu. O polnoči bi bil našel, kako vreme
kaže, kedaj se prično pasji dnevi, kedaj prvi kra¬
jec, in vse druge imenitniše stvari.

Po zimi pa je bilo zopet vse drugače. Srakar
ni ljubil mehkopernatega ležišča in ga tudi imel
ni. Kako neki ? Kuretine ni klal za kosilo in večerjo,
v mesto ni hodil po kupčiji in tudi novcev bi bilo

_ 8  —

škoda za tako potrato. Vrh široke zelenoeinjaste peči
je razprostrl štiri deske, pa tako. da je bilo vzglavje
višje od vznožja. Tja je v  legel v rujavih irhastih
hlačah, hodnikovi srajci. Širokokrajno pokrivalo ali
pa tudi edina žulava pest mu je bila za blazino.
Odeje pa niti potreboval ni, v peči je tlel namreč
noč in dan grčav gabrov ali bukov panjač.

Jasno je tedaj, da je imela Marjetica v zimi
dolgočasneje večere nego po leti. Precej po molitvi
je šla v svojo kamrico in legla k počitku, a spala
ni, kakor je navada bolj odrasli mladini. Premišlje¬
vala je čestokrat do polnoči in še dalje mnogo prav
mnogo. A če bi jo bil vprašal kedo kaj, molčala bi
bila morda, ne vedela bi odgovora. Več potov je
tudi v postelji jokala. Ne vemo, ali zaradi tega,
ker je bila sirota brez matere, ali ker je bil oče
resen in navadno malo beseden, ali pa zaradi obo¬
jega. Kedo bi uganil to?

V Beriškem selu je navada, kakor baje povsod,
da fantje v noči vasujejo pod okni s svojimi ljubi¬
cami. Potem pa zapojo sredi vasi pod lipo v dol

in gore odmevajočo fantovsko pesem.

Marjetica je čula več potov v svojo tiho kam¬
rico tako petje. In tedaj je odslonila vselej oknice
in poslušala. Marsikaterikrat pa jej je kanila solza
na obraz, kedar je vtihnilo petje, kajti bilo jej je

po všeči. In ko bi jo bil vprašal kedo zakaj, ne

znala bi bila odgovora. Tako bi bile molčale baje
vse ali vsaj polovica beriških deklic. Vendar pola¬
goma zvedo vse, kaj je fantovsko petje sredi vasi,
kaj pomenja ono, kaj neko skrivno, prav skrivno

— 9  —

čutilo v prsih. Vse to je zvedela polagoma tudi
Marjetica.

II.

Dejali smo, da je Srakar zgodaj vstajal. Naj-
prvo je poklical Marjetico. A več potov ga je celo
ona prekosila. Potem je vzel raz police iz lončene
sklede perišče ječmena lastnega pridelka in šel od¬
pirat kocine duri. Pred pragom ga je uže klicala
in čakala zbrana druščina, štiri čopaste pisane ko¬
koši s svetlo spreminjavim petelinom na čelu. Srakar
je dvignil tedaj perišče in vskliknil: „Oj, kaka la¬
kota! Nate!" in raztresel daleč na okrog zrnja. To
pa je vedel dobro, zakaj dela tako. Med srakar-
jevo kuretino je bilo kakor povsod precej zavisti in
nevošljivosti. Hud boj s trdimi kljuni se je vnel
več potov za eno samo zrnice. In niti ponosen
gospodar, petelin ni mogel pomiriti urno svoje
družine.

Marjetica je kure prav rada imela. Več potov
je ob požinkih nabirala na njivah ostalo klasje za
nje. A petelin jej ni bil po godu. Čestokrat je
dejala: „Oče, čemu je petelin? On sne za dve kokoši,
ne koristi pa ničesar.“

Tedaj je Srakar pipo iz ust vzel, po tleh plju¬
nil in pol smejoč, pol resen rekel: „Kaj ti veš?“
Včasih je pa tudi ob takih priložnostih z boso nogo
po tleh poteptal in se zagrozil: „Tako je prav. tako
mora biti! “ In Marjetica je vedela, da proti temu
ni več ugovora, čeravno se jej je dozdeval petelin
velika potrata pri hiši.

— 10  —

Po zajutreku, to je po vžitju sklede zavrelega
kozjega mleka z nadrobljenim ovsenjakom, gnala je
Marjetica kozi na pašo. Prej pa je raz stene snela
svojo torbico, dela va-njo kos kruha za južino, več
potov tudi knjigo „življenje svetnikov" in odšla je
po rebri in strmi za kozama.

Srakar je ostajal pri domu, to je, če je imel
kaj opravka. A brez tega je bil redkoma. Umel
je mnogo posla. Ce je pošel eden, lotil se je dru-
zega. Največ zaslužka mu je dajalo vezenje košev
in izdelovanje različnega hišnega orodja. Vaške
gospodinje ga niso mogle dovolj prehvaliti zaradi
njegove ročnosti. Vse kar je prišlo iz njegove roke,
je bilo ugodno in prav. Kedar mu je pošlo tudi
to delo, tedaj je vzel canjico, zakrivljen nož in od¬
šel v gozd zelenih košatih jelk in smerek in na¬
biral je smolo.

Doma jo je čistil in kuhal na ognjišči in pri
fari prodajal za drage denarje.

Novcev ni zapijal nikedar. Krčma mu je bila
tuja, hranil jih je varno, a nihče ni vedel, kje. In
ljudje so trdili, da je Srakar precej petičen.

Nedelja je bila pri Srakarjevih vedno svet,
prazničen dan.

Vže v soboto popoludne je smela prignati
Marjetica nekaj ur prej kozi domu. Tako je hotel
Srakar in tako se je tudi godilo. Potem se je pri¬
čela priprava za prihodnji dan. Marjetica je morala
vzeti posodo in hajdi k studencu po vodo. Potem
je snela oknica in ja spirala v tekočini. Po leti je
muh in prahu dovolj povsod, tudi pri Srakarjevih

— 11

ni bilo drugače, in vse to zahteva skrbnega čiščenja.
Tudi vežne in hišine duri so morale biti lepo omite.
Oče tega sicer ni veleval, še celo trdil je, da jim
prevelika moča škoduje, da se krive in pačijo, a
Marjetica jih ni mogla videti takovih, in njena je
obveljala. Reditelj jej ni ugovarjal.

Kaj pa jedilna posoda in v kotu tri zastarele
podobe, zadnje večerje, svetega Boštijana, očetovega
patrona polnega puščic in svete Katarine z velikan¬
skim kolesom? Vse je moralo biti čisto in obrisano.
Javorjeva miza semtrtje s črvivimi poti preorana in
trije enaki stoli z naslanjači in vrezanimi imeni iz-
veličarja in božje porodnice, pa so se lesketali kakor
novi, in so bili tako beli, da bi z očali ne bil našel
madeža na njih. Ko je Marjetica pospravljala in
čistila pohištvo, vrgel je Srakar koso in grablje
čez ramo, zadel paličast koš in odšel na njivo, kjer
je ukosil nekaj detelje za kozi. V nedeljo jutro
namreč ni gonila Marjetica na pašo, kozi pa stra¬
dati niste smeli.

Prišedši domu, je sedel in obril svojo ščeti-
nasto brado in sicer brez ogledala. Marjetica mu
je morala pogladiti hodnikovo, a belo srajco ter po¬
praviti in urediti, kar je bilo še potreba.

Sam pa je vzel raz zapečka črevlje z visokimi
golenicami, je očistil in namazal z mastjo, kajti ob
nedeljah ni hodil bos, kar smo pozabili poprej po¬
vedati. Saj bi pa tudi ne bilo lepo in spodobno,
v nedeljo v cerkvi ali pred cerkvijo postajati z bo¬
simi nogami in prižigati s kresilno gobo pipo tobaka
in se pomenkovati s sosedi in farnimi gospodarji.

— 12  —

V nedeljo jutro je bilo pri Srakerjevih najpri-
jetniše. Gospodar je bodil k jutranjemu opravilu
božjemu. Marjetica pa je ostajala sama doma. A
imela je dela čez glavo. Sama ni vedela, kaj bi
bila prijela prej v roko. Kozi ste meketali na vse
zgodaj. „To je pa silna lakota“, je dejala mlada
gospodinja; zgrabila je iz košeka pred hlevom polno
naročje zelenjadi in jo stresla živalima, da je kar
šumelo med rokami. In ko je stopila iz hleva, bila
je zopet kuretnina pod nogami, ter se jej je zagan¬
jala v predpasnik, poragljevala in pogledovala tako
milo va-njo, kakor bi hotela reči: „ali ne veš, kaj
nam je treba?" Zdaj je bilo treba skrbeti za kosilo.
Ko je končano božje opravilo, mora ono uže na mizi
stati, če ne, ni povšeči očetu. A kedar se človeku
mudi, ne gre mu rado urno izpod rok.

Marjetici je večkrat nagajal ogenj. Gobe ni
mogla vkresati, in suhljad se jej je zdela predebela
in sama ni vedela, kaj ni vse po godu. A nekoliko
je bila tega tudi sama kriva, kajti več potov se je
zamislila, kako lepo in prijetno bode, ko pojde v
cerkev, kako pred cerkvijo, koga bode videla ondi,
kedo bo gledal za njo. Mladost je vedno domiš¬
ljava, in zakaj bi Marjetica ne bila. saj to baje ni
greh, ali vsaj velik ne.

Po kosilu se je pričelo stoprv pravo veselje.
Tedaj je hitela Marjetica v svojo kamrico in odprla
shrambo prazničnih oblek.

Mnogo jih res ni bilo, svilnatih in volnatih
niti poznala ni. A to nič ne de. Edino rudeče
krilce z višnjevimi trakovi in pisanim predpasnikom,

— 13  —

jo je veselilo bolje kot milijonarke cele dvorane z
zlatom in srebrom pretkanih.

Pa jo je bila tudi radost gledati, ko je bila
opravljena. Vrhu črnih v dolgih kitah se razsipa¬
vajočih las, ogrnila je snežnobelo pečo, katero je po¬
dedovala po materi in sama prestrojila za-se. Na
prsi je pripela pol svilnat in še prav nov pisan ro¬
bec, kakoršnega so imele po navadi vse vaške de¬
klice, a nobeni se ni podajal tako, kakor ravno njej.
Izpod rudečega krila so se videle snežnobele nogo-
vice in Črni črevlji z višnjevimi trakovi. Tako je
bila njena oprava končana. Pri odhodu ni pozabila
nikedar zlatovezanih molitevnih bukvic, katere je za¬
vila verno v žepen robec, da bi ne bile kaj na škodi.

Ko se je poslovila od očeta, je Srakar posto-
pil vselej na prag za njo, in srce se mu je smeh¬
ljalo od veselja, ko jo je videl šumeti tako po zeleni
stezi, kakor mlado bogato nevesto. Več potov se
je vtopil pri tem tako globoko, da je pozabil goreče
pipe, ki mu je vgasnila, in semtrtje si jo vtrnil
z žulavo desnico solzo iz mrklega očesa. Marsikedo
bi prašal morda, čemu? A to le tisti, ki ne pozna
sladke očetove ljubezni. Srakar je ljubil namreč
svojo Marjetico čez vse, čeravno tega ni očitno kazal
nikedar. Kedo bi pa bil mogel nerad imeti takega
angelja, kot je bila ta Marjetica?

Ko je stopala Srakarjeva hčerka tako po cer¬
kveni poti, so ljudje kar zmajevali z glavami, tako
jim je bila povšeči. Stare matere in ženice pa kar
umeti niso mogle, kako da se more oblačiti Marje¬
tica tako praznično, ker je sirota brez matere.

— 14  —

Kaj pa stoprv, ko pride Marjetica pred cer¬
kev. Vže od daleč jej vdarja rudečica v obraz, ko
zagleda ondi cele gruče ljudi, mladenčev, resnih
možakov, opravljivih ženic in tam ob strani svojih
vaških znank in družic. Saj pa tudi ni majhena
stvar in tako lehka, iti mimo vseh, pozdraviti to, z
ono nekaj besed govoriti, tej pohvaliti novo lepo
obleko itd. A to še ni največe hudo. Ko bi le tam¬
kaj vaških fantinov ne bilo. Poslednji namreč tako
globoko pogledujejo v oko in namežikujejo in ona
sama ne ve zakaj. Kako bi bilo tudi drugače? Mar¬
jetica je stara stoprv petnajst let. Nasprotno pa bi
jej tudi ne bilo prav, ko bi manjkalo nekoga med
mladenči. Sramuje se sicer takih misli, a drugače
ne more in ve zakaj. Samo to misli, da to ni greh,
kako neki? Mladost je baje vsa enaka, hoče in noče
in Marjetica je bila tudi mlada.

III.

V nedeljo popoludne po južini si je dal na¬
vadno Srakar prinesti svoj trinogati stol pred hišo
pod črvivo široko vejačo tepko. Semtrtje je legel
tudi kar po trebuhu na travo, kakor da bi zelenje
in zemljo študiral pod saboj. A naravoslovec Srakar
ni bil. Le svoje dogodbe in izkušnje je razkladal
v takih prilikah in pipo tobaka je kadil. Marjetica
pa je morala po kuhinjskih opravkih priti k njemu
in sesti poleg njega, da je bil krajši čas.

To so bili najlepši trenotki našima znancema.
V nedeljo je navadno vse veselo, če ne pa se dela,
ali vsaj poskuša pozabiti zalih spominov dolzega

— 15

tedna. Eadoval se je tudi Srakar z Marjetico. In
kako bi se ne? Stoletna tepka ju je tako prijazno
senčila in obetala na jesen obilo sadu. Ondi na
desno se jima je priklanjal zlati ječmen in sredi
njega je kimala rudeča purpora, ob kraji pa pisan
kokolj. Prijazni ščinkovec je speval nad njima na
veji, bečele so šumele, metulji so kriljali okrog, od
daleč je šumel gorski potok, oglašala se je kukavica
in proti večeru zlatokljuni kos.

Srakar je sicer malo govoril. Ljubezen do
edinega otroka je vedel skrivati, kakor skrivamo
drago kamenje, zlatnino in srebernino, ter jo po¬
kažemo le ob velicib praznikih in slovesnostih. A
danes se mu je razvezal jezik. In ko se mu pogasi
celo pipa, vtekne jo v hlačni žep in začne govoriti
tako le:

„ Marjetica, ravno danes si spolnila svoje pet¬
najsto leto. To je za te jako imeniten dan, tem
bolj, ker čutim, da me ne bodeš dolgo imela. Jaz
mislim, da pojdem kmalu za materjo.

Kedar grem v goro po drva ali smolo, čutim
bolečine in slabosti v prsih, naduha me muči. In
kedar stopam ob nedeljah v dolino k svetemu opra¬
vilu, tresejo se mi noge in omagujejo.

Od meseca do meseca sem slabeji. Enkrat
pa izginem, kar nenadoma." Pri teh besedah zamre
Srakarju glas. Da bi zakril tudi solzo, ki se mu
vtrne v- tej priči v očesu, obrne se v stran, izvleče
tobačni mehur in natlači v novo svojo pipico. Mar¬
jetica mu pa mora prinesti raz police pozabljeno
kresilno gobo.

16  —

„ Skrbeti mi je,“ nadaljuje Srakar potem, ko
puhne kake tri pota gostega dima v tepkino vejevje,
„kako bode s teboj, kedar mene več ne bode. Matere
se jedva spominjaš. Skoda je za te in še velika,
da se nisi izučila gospodinjstva v njenem varstvu,
kajti umna gospodinja je bila. Mnogo sem ti pra¬
vil sicer tudi jaz in te svaril. A mož je le mož,
uk mu ne gre tako iz pod rok, kakor materam.
Mnogo ti je treba še vedeti."

Marjetica pobesi obraz pri teh besedah in milo
prav milo se jej stori notri v prsih. Najrajši bi
se zjokala kot malo dete. A očeta noče žaliti.
Se bolj se toraj premaguje z vsemi močmi a naposled
pravi: „Zakaj bi umrli ravno zdaj, oče? Lehko še
živite. Glejte, jaz sem mlada, kakor pravite, lehko
vam mnogo pomagam in polajšam; kar recite in
zapovejte mi, pa je!“

„Marjetica, ti si dobro dete, a vendar ne veš,
kaj praviš. Tvoj oče se je mnogo trudil nekedaj,
mnogo več slabega vžil kot dobrega, a učakal je
današnjega dne, ker je bil zmeren in delaven. Tako
stori tudi ti in hvaležna mi bodeš nekedaj. Vendar
ženska je slaba stvar, več potov jej je potreba krepke
moške podpore. Take sicer še nimaš ti, a dobiš jo,
če marljiva ostaneš."

Marjetica zadnjih besedi ni umela prav. A spom¬
nila se je nočnega fantovskega petja sredi vasi, videla
je v duhu kopico mladenčev v nedeljo pred cerkvijo
in lahno je zarudela v lice, kakor da bi hotela skriti
misel, da bi tudi ona imela rada kaj tacega, čeravno
bi ne vedela povedati, zakaj.

— 17  —

Kakor bi opazil Srakar skrivnosti svojega otroka,
pravi potem: „Ce hočeš biti srečna. Marjetica, spo¬
minjaj se vedno besede svojega očeta, akoravno je
star, ubožen, hodi bos, ti pa si mlada in prijetnega
lica. Materne in domovinske šege in navade pa
naj ti bodo svete!

Tvoja ranjca mati je nosila raševno in plat¬
neno obleko. Lepotičja in razvajenosti ni poznala,
a bila je srečna, zadovoljniši morda od prve vaške.

Ker me razumeš zdaj in si stara dovolj, po¬
vedati ti hočem vse na tanko, kako je gospodinjila
in ravnala ona. Ti me pa poslušaj in stori enako.

Z jutraj je vstajala s solnčnim vzhodom. Ko
je bila opravljena jutranja molitev, pokropila je z
blagoslovljeno vodo stanico in vežo in jo prekrižala.
Potem je hitela k živali. Koze so jo poznale kar
po hoji, in kuretina je kakor piš prihitela k njej.

Saj je imela pa tudi vedno in povsod dobro
in prijazno besedo, in vse je šlo v slast, kar je
prišlo iz njene roke. Pa kako zmerna je bila in
varčna. Kiti zrnece se ni potratilo pri kuretini,
niti bilka pri kozah. Srednja pot je zlata pot, je
dejala vedno. Kar se pa tiče pričnosti in reda, pa
jej nihče ni bil enak. Ob gotovi, nespremenjeni
uri se je vstajalo, molilo, jelo, se je krmila žival,
snažilo pohištvo, delalo in počivalo, kakor da bi bilo
zmerjeno vse, kakor po urinih kolesih.

In koliko koristi nam je v  dajalo vse to. Vse
se je čudilo in nas zavidalo. Če so valile vse vaške
kokoši drugi in tretji dan, naše so slednji, če so iz-

2

— 18  -

vejale vaške koklje hroma in bolehna piščeta, pri
nas jih je bilo polna veža in niti eno ni poginolo,
niti enega ni skobec odnesel. Povsod je bilo go¬
spodinjino oko.

Kaj pa koze? Povedati ti moram, da smo jih
imeli tedaj navadno štiri ali pet, rujave, lisaste in
bele, a vse so bile lepo rejene, lepo očejene. Pa
kaka vimena so imele? Ce ni bilo dobiti niti žlice
mleka v vsi vasi, pri nas ga je bilo dovolj. In lep
denar smo dobivali za-nje..

Koliko pa je imela ranjca mati druzih lepih
in domačih navad, ki so kinč vsaki gospodinji. A
bojim se, da bi bilo preveč, ko bi ti pripovedoval
danes dalje. Dovolj naj bode. Drugi pot več o tem.“

Med taeimi pogovori mine prvo nedeljsko po¬
poldne Srakarju in Marjetici, kar smo se seznanili
mi z njima. In nihče ne more trditi, da bi ne
bilo prijetno, čeravno so bili očetovi nauki resni in
spomini otožni. A taki morajo baje biti.

Tisti večer pa Marjetica ni mogla pozno za¬
tisniti očesa. Na pol opravljena je slonela v svoji
spalnici na postelji in zrla v tiho z mesečino oblito
dolino, v domačo vas in njena bela poslopja in
razne misli so se jej drvile po glavi. Najbolje pa
se je spominjala ranjce mamice, ki je bila tako
blaga žena in trdno je sklenila, da bode ravnala
tudi tako, kakor je ona in srečna bode.

Med tem pa so se zbrali tamkaj pod vaško
lipo zopet veseli fantje, povzdignili glas in zapeli
tisto pesem, ki pravi:

— 19  —

„Cez to ravno polje
Ipd čez travnike
m T ravne so steze,

Po njih moj ljubi gre“. •

In Marjetica se je zgenila pri tej pesmi. Po¬
zabila je ranjce matere in očetovih naukov, in na
prsi se jej je vleglo nekaj tako sladkega in tako
tesnega. Vedela pa ni, kaj je to. Poznala ni sveta,
bila je stoprv petnajstletna,, srečna Marjetica.

IV.

Drugo popoludne je Marjetica kar v eni sapi
prihitela raz pogorja domu. Hiteti je morala, ko¬
likor je mogla s svojimi bosimi nogami in mnogo¬
krat je zadela in se spodtaknila ob ostro kamenje
in korenine, da bi se bila na glas zajokala, ako bi
bilo to kaj pomoglo.

Vsega tega pa ste bile krivi kozi, ki ste videč,
da se jame nenadno temniti nebo, da se čuje tam
od daleč vže grmenje, da se krešejo bliski, vsa zna¬
menja bližnje hude ure, zaprskali, se dvignili na
zadnji nogi in jo vdrli, kakor veter, po rebri proti
domu. —

Marjetica s početka niti vedela ni, kaj to po¬
meni in bila je preplašena. Zastonj je klicala sicer
tako prijazni in krotki živalici, zastonj jima ponujala
ostanke svojega jutranjega ovsenjaka. Niste je po¬
slušali in se zmenili za njo, in ona je morala hiteti
za njima.

Dospevši vtrujena in boječa domu, zakliče Mar¬
jetica očeta in mu potoži svoje gorje. Srakar, ki je

2 *

— 20  —

ravno na ognjišču smolo kuhal in jo gnjetil v male
pogačice, po srebrnem grošu druga k drugi, se
je nasmejal pri tem in hitel na prag.

„Kaj pa je, Marjetica?“ vsklikne, ko zagleda
svojega preplašenega in objokanega otroka.

Marjetica ne odgovori, temuč le pokaže s prstom
na nebo.

Srakar položi zdajci žulavo desnico na čelo,
pogleda v oblake in pravi: „Huda ura se bliža.
Prav je, da si prignala domu, še treskalo bode, če
ne prepodi zvonenje nevihte.“

Potem pa še pristavi: „Zdaj pa le urno, Mar¬
jetica, ubogaj in stori vse, kar ti velim. Tako so
namreč delali ranjca mati in nikedar ni bilo nesreče
pri hiši, nikedar ni treščilo v naše sleme, nikedar
ni pobila toča na naši njivi. Najprvo zapri hlev in
kozama vrzi nekaj parišč kresne praproti za na-
steljo. Potem urno po blagoslovljeno vodo svetih
treh kraljev, v omarici v tvoji spalnici jo najdeš.
Z njo pokropi dvorišče, vrt, vse pohištvo, potem
pa še kozi. Pa kedar jima daješ piti, pokropi tudi
pijačo. Vmes pa ne hodi. tako tja v en dan. Oče
naš pomoli za dober namen in za srečno uro in
pristavi:

,,Beži, beži hud vihar,

Voljno sprejmi ta moj dar!“

Ko stoji tako Srakar pred kočo razoglav, boso¬
pet in z zavihanimi rokavi, kajti kuhal je ravno smolo,
ter ukazuje kakor vojskovodja neštevilni množici,
kaj se ima zgoditi, kaj ne, kako naj se vede, kako
ne, hiti preplašena Marjetica v kočo, kakor se jej

— 21  —

je velelo. Med potjo pa se pobožno prekriža in po¬
navlja prejšnje očetove besede.

Med tem pa se jame nebo vedno bolj in bolj
temniti'. Grmenje se vže čuje prav od blizo. Bliski
švigajo, kakor goreči biči po zraku; posamezne
Sebele kaplje jamejo podati na Srakarjevo čelo.

To ga vzdrami. In kako zbledi, ko se spomni,
da ima pristavljeno vrelo smolo na ognjišču. Ob
hudi uri namreč ne sme biti živega oglja v peči.
Ogenj vleče ogenj na se in potem bi v ognjišče
treščilo. Kakor bi trenil, plane torej Srakar v vežo
in vrže pol vrča vode v žrjavico. Med tem pa po¬
zabi na smolo, kajti s komolcem jo v naglici pre¬
vrne in si zakrivi za precej grošev škode.

Ko prihiti Marjetica z blagoslovjeno vodo, vže
treska zunaj, grmi in lije ploha, da je groza. Sra¬
kar jej ne pusti na plan, temuč sam raz praga vrže
nekaj pesti vode okoli sebe.

Potem pa duri urno zapre, potegne zapah iz
line in vsklikne: „Marjetica, moliva; ali ne čuješ?
cerkovnik v vasi „klebeštra“ in pozvanja zapored
z vsemi zvonovi hudi uri, in oče župan streljajo v
oblake!“

Marjetica hiti po lesen molek v stanico in
jame prebirati otemnele, kakor črešnje črnice debele
jagode. Stoprv zdaj se spomni Srakar najimetniše.
stvari: suhe oljkine veje od cvetne nedelje, ki je
vtaknjena na steni za svetim razpelom.

Oljka je najboljši pomoček v hudi uri, je trdil
vedno Srakar. Urno jo torej prinese, vzeme pol
vbitega piskra, vrže nekaj ostale žrjavice vanj in

— 22  —

nalomi povrh na drobno oljki no vejo. In kaj še,
Marjetica mu mora prinesti raz police nad pečjo po¬
sušenih tavžent rož, marijinih las in brinjevega
cveta. To je vse imenitno za hrambo nesreč.

Ko naloži Srakar vsega tega kar na kopiček
na žrjavico, odpre široka zijava usta in jame na
vso moč pihati in oživljati ogenj.

Kmalu se jame dvigovati dišeč, prijeten, pravi
Abeljnov dim raz piskra in Srakarju zažari veselja
in upa obraz.

„Ali vidiš, Marjetica ?“ vsklikne posled, „to
bode pomagalo. “

„A moliva, moliva tudi, in za manoj hodi ! 11
pristavi potem.

Tako dirja Srakar razoglav, bosopet in z raz¬
galjenimi prsi od shrambe do shrambe in kadi
povsod. Marjetica pa teka z molekom za njim,
moli na glas in ponavlja besede:

,,Beži, beži hud vihar
Voljno sprejmi ta moj dar!“

Oče pa jej pobožno in častitljivo odgovarja.

A kakor bi ne čulo visoko nebo danes take
molitve, kakor da bi bil zastonj ves trud in daritev,
divja vihar brez prenehljaja zunaj. Oblaki so zdaj
temni kot noč, zdaj svetli kot bi bila nebesa od¬
prta. Zdaj se pode dalje, kako- da bi se podiral
svet, zdaj se ne ganejo, kakor bi bili pribiti in pri¬
vezani. In o solncu niti sledu ni, le bliski švigajo
in vdarjajo na vse strani, kakor da bi se bojevale
v strašnem dvoboju svetle zvezde in premagane
padale na zemljo.

— 23

In tla, kako so prepluta z vodo. Cela jezera
se zbirajo v dolinah in še vedno lije. Raz pogorja
se vale rujavi grmeči valovi in tirajo kamenje, pe¬
sek in celo izruvana, izkoreninjena drevesa s seboj.
In zelena črešnja, široka tepka se zvija in priklanja,
kakor bilka na polji. Zdaj in zdaj mora omagati
in se zgruditi na tla. In tamkaj zlat ječmen, ru¬
mena pšenica in rudeča detelja, kako je pobito vse
na tla, kako se ponižuje bolj in bolj. Pa še vedno
lije in lije, treska in grmi. V mes pada posamezha
kakor orehi debela toča. In v turnu bije zvon in
ječi, vse beži, ,vse se stiska v varno zavetje, vse je
zmešano, v neredu, preplašeno, spremenjeno. To je
pravi sodnji dan.

Srakar pogleda bledega obraza bolj od strani
in boječe skozi malo oknice in moli in dviga roki.
Marjetica pa se trese na vsem životu in se ne gane
za stopinjo od njega.

Zdaj vgasne žrjavica v črepinji in oljka in
suhe rože pogore do čistega.

„To je prav, to je dobro znamenje, zdaj bode
bolje “, vsklikne zopet vesel Srakar in se ozre skozi
okno.

In v resnici, grmenje ponehuje, ploha s&
vstavlja, bliski so redkeji. Svetliti se začne, oblaki
se jamejo trgati, bele megle se vlačijo, kakor stra¬
hovi okrog. Vže požari posamezen solnčen žarek,
a zopet vtemni. Le šumenje lijakov in divjih po¬
tokov je vedno silovitiše.

Zdaj položi zopet Srakar dlan na bledo, ku¬
štravo čelo, pogleda na nebo in pravi: „Glej Mar-

— 24  -

jetica, glej, vže je vse dobro. Ali vidiš, mavrica
vstaja ondi, pa kako pisana in svitla je. Tako lepe
nisi videla še nikedar, jeli da ne?“

„Saj je "res, oče, pa kako velika in mnogo-
barvna je, pa žari se kakor mašni plašč pred oltarjem
vsklikne vesela Marjetica. „Pa zakaj, oče, ima toliko
barv, rudečo, rumeno, zeleno, višnjevo in sama ne
vem, kakove še, le poglejte jo sami“, pristavi potem.
„Toliko jih ima, kolikor je človeških rodov na
zemlji, je trdila ranjka mati, Marjetica, in po smrti
se preselimo na njo“, odgovori modro oče, potegne
še kaka dva pota po zamišljenem čelu, kakor bi si
hotel izbrisati zadnjo misel na hudo uro raz njega,
pobere pipico, ki mu je pala med molitvijo na tla
ter gre vežne duri odpirat.

V.

Proti večeru je bilo nebo zopet jasno, kakor
ribje oko. Tedaj nasadi Srakar širokokrajnik, ki
je do sedaj pozabljen poleg ognjišča odrešenja ča¬
kal, na glavo, prime Marjetico za roko in pravi:
„Pojdiva ven na polje in poglejva, koliko je škodila
nevihta!“

In šla sta. Srakar je stopal naprej po vrtu,
roso otepal z bosimi nogami, kakor da bi gaz delal,
Marjetica mu je pa sledila.

Stoprv, ko prideta na plan, se vstavi oče, po¬
gleda okoli sebe in migne hčeri: „Glej, vaško lipo
je polomilo na razpotji! Škoda je je, toliko je stara,
kakor tvoja ranjka, mati, moja žena. Lepo drevo
je bilo to. Mati je vedno trdila, da ima nekaj po-

— 25  —

sebnega v sebi, da je nekako posvečeno, sveto drevo,
da včaka sila mnogo let.“

Marjetica se ozre pri teli besedah v dolino in
vsklikne: „0 to ni mogoče, lipa je polomljena, na
kateri visi božje razpelo in moj venec okoli njega. 11
Predno more odgovoriti oče, prime ga deklica za
roko in iti mora ž njo na nesrečno mesto.

A škoda ni bila velika. Odcepljen je bil le
stranski vrh, deblo je bilo nekoliko nagnjeno, sveto
razpelo na njem in venec najlepših cvetic nespre¬
menjen. Pa kako je to veselilo Marjetico, se niti
popisati ne more. Odslej pa je verovala prav go¬
tovo, da je lipa sveto drevo.

Ko prideta potem oče in Marjetica sredi rav¬
nega polja, o kakov pogled je bil tu. Na desno,
na levo, na vse štiri strani je kimalo mokro rumeno
klasje. In koliko ga je pa ležalo na tleh. In pa
te poljske te najlepše cvetice, kako otožne in po¬
bite so bile. Ondi uni le purpari se je osulo vse
nideče cvetje, razun enega lista. Osramotjena in sol¬
zna sloni zdaj med zlatim ječmenom, kakor bi
hotela reči: vse je izgubljeno.

Tamkaj v razori sredi pol dozorele reži jedva
še kima in se kvišku drži pisani kokolj, ki se je prej
tako nad visoko strnijo dvigal in smejal, enako pa¬
stirju med ponižnimi ovčicami. Kaj pa ponižna pla-
viea ob robu pšenične njive? Ona ni bila ponosna
sicer nikedar, vseljevala se je najraje med bodeči
osat. Sebični, slabotni oslak se je spenjal vedno
po njej, a kako ponižna je zdaj. Sključeno je njeno
steblo, minula jej je vesela pomlad. Zadovoljna bode

— 26  —

če jo vtrga kmalu pridna plevica, ali potna ženjica
in nosi vsaj nekaj ur na ljubečih prsih.

Marjetica je bila ginjena do solz pri tem po¬
gledu. Srakar pa je vil z rokami, porinil klobuk
bolj na čelo in niti pipa tobaka ga ni mogla raz¬
vedriti. —

Zdaj se ozre po Marjetici, a kako jej požuga
s kazalcem desne roke videč, da je ravnokar v svoji
razmišljenosti pohodila vpognjen klas.

„Ko bi te bila videla zdaj ranjca mati, Mar¬
jetica, ne bilo bi jej prav“, pravi potem. „Ona je
vedno dejala: rumeno klasje je, kakor naš vsakdanji
kruh. Greh bi bil, ko bi se poteptalo le eno zrnce.
In kedar se jej je po nesreči ali po naključbi pri¬
petilo kaj tacega, vskliknila je: svet križ božji, gre¬
šila sem, naj se mi odpusti. Potem pa je pobrala
klasje, zavila ga v predpasnik in doma v ogenj vr¬
gla rekoč: naj se daruje za verne duše v vicah.“
In tudi Marjetica je morala pobrati pohojen
klas, spraviti ga v žep in storiti doma po materni
navadi. Srakarje ob taki priliki vedno trdil: „ Stara
vera, stara šega in star denarje še vedno najbolje. “
Tako sta hodila Srakar in Marjetica po polju.
Oče se je polagoma nekaj potolažil videč, da ječ-
meneek na njegovi njivici ni mnogo na škodi in
da si kmalu opomore, ko posije gorko solnce.

„Vse to pa je pomagalo 11 , pristavi posled blago¬
slovljena voda, oljka od cvetne nedelje, tavžent rože
in nekoliko baje tudi najina molitev in mežnar-
jevo klebeštranje 11 .

— 27  -

Eaz polja dospeta oče in Marjetica do temnega
gozda. A Srakarju se kar ustavi bosopeta noga,
ko se ozre izpod širokokrajnika okoli sebe. Tu
leži tenka, visoka smreka, kakor na mrtvaškem odru
na tleli. Ondi je okleščen ponosen hrast in kakor
brez rok in brade. Široki bukvi manjka vrhovja,
grčav borovec je nagnjen v prepad, gospodski me-
cesen je preklan na dvoje.

Le pritlikav gaber ob robu se videzno resno
drži k tlom, a skrivajo se potuhnjeno smeji, kakor
bi hotel reči: kaj vam pomaga vaša čast in lepota,
koliko časa traja. Jaz sem pravi mož, meni pride
le sovražna sekira do živega.

Srakar se je kar križal pred tako nesrečo, ki
je bila videti tu okrog in okrog. Njega sicer ni
zadela, kajti gozda ni imel in suhljad za njegovo
domovanje se v  bodo še ložje dobila. A on je bil
pravi mož. Žal mu je bilo tudi za tuje, dejal je:
nihče ne izgubi rad kar ima. Marjetica pa je kar
strmela, ko je gledala vse to. Najbolje pa se jej
je smilila smreka, ki je bila podrta le na pol, da
je kakor v zraku visela in otožno zaječala pri vsa¬
kem pihljaju.

In vprašala je očeta, kaj pomeni to. Srakar
pa je sedel na polomljen borovec, vkresal gobo za
svojo pogorelo pipo in dejal:

„Jaz ne vem, a ranjca mati je trdila, da v
vetrovih in jeku, v škripanju in šumenju trpe duše
vmrlih. Vedno pa, kedar je cula kaj enacega, se
je prekrižala in vzdihnila: bog jim preloži naložene
kazni in polajšaj.

— 28  —

Marjetica se je prestrašila teh besedi. Dozdaj
je mislila, da je sama, kedar sedi v tihem gozdu
pri kozah, da je nihče ne čuje, kedar se jej stori
milo in mora jokati, nihče ne posluša, kedar zapoje
veselo pesem. Zdaj pa ve, da so duhovi okoli in
okoli nje. In pa koliko jih je, neizmerno jih mora
biti. Strah jo bode odslej v samoti. A tega ne.
Saj če so duše razkropljene po svetu, morda je
tudi njena mati blizu nje. Morda se jej prikaže
enkrat. Vsaj bi jo videla tako rada in marsikaj bi
jej potožila, in ona bi jo vslišala.

V take misli se vtopi Marjetica in se prekriža,
kakor se je križala nekdaj stara mamica.

Med tem pa nastane večer, lep, jasen večer.
Oče se napoti proti domu. Medpotoma mora vpra¬
šati več potov kaj Marjetico, če hoče dobiti odgovor.
Na nebu namreč se je prižgalo na milijone zvezd in
Marjetica bi jih bila rada preštela. A zmotila se je
vedno v številjenji in morala je z nova začeti. Posled
pa bi bila tudi kaj rada vedela o zvezdah, a nocoj
ni hotela nadlegovati dalje očeta s tacimi vprašanji.
Spomnila se je vendar, da je nekdaj sanjala o zvez¬
dah, in trudila se potem vso pot ponoviti si one
sanje, ki so bile tako lepe, tako nebeške.

VI.

Znano je, da je bil Srakar mož stare korenine.
Kakor je videl delati nekedaj svojega deda, tako je
delal sam. In to je veljalo, kakor da bi bil z žreb-
ljem pribil in s trto povezal. Posebno pa so mu
bile navade ranjce žene visoko v čislu, lehko bi

— 29  —

rekli, svete, in ne trdili bi preveč. Marjetica je bila
zdaj edin njegov otrok. Odgojiti si jo je hotel torej
po materno, in to naj bi bila njena podpora, ko
njega več ne bode. Srakar sicer v jedi ni bil iz¬
birčen, a trdil je vedno: „kruk, ta je mož, komur
se vpre on, isti ne tlači dolgo trave. “

Saj je pa šel njemu tudi vedno v slast, ako-
ravno je bil ovsen in resast, to pa zaradi tega, ker
je bil pečen po materni navadi. Sosedje, ki se sem-
trtje obiskovali Srakarja, in tedaj je on vedno po¬
ložil hleb na mizo, ga kar prehvaliti niso mogli.
Dejali so, da je tako lahek, tečen in okusen, da bi
se užival kar sam.

In pol ali pa celo vsa ta pohvala je veljala
Marjetici, kajti Srakar je smejoč pristavljal o tacih
priložnostih: ..Marjetica sama ga je vmesila in spekla,
njo pohvalite!“

Kedar so pekli kruh pri Srakarjevih, namreč
vsaki deveti ali deseti dan, tedaj je bilo pri njih
kakor v praznik.

Dva dni poprej je poklical Srakar Marjetico
v hram, kjer je bila kašča za žito in dejal je: „V
mlin bode treba pripraviti, prinesi mi meh, da ti
ga napolnim!“ In Marjetica je hitela v stanico in
vzela raz ograje pri peči rujavo vrečo, sešito iz
ostrojene kože nekdanje kozice sivke, katero so za¬
klali pred štirimi leti.

Srakar odklene potem varno, kakor svetišče
žitno kaščo, odloži širokokrajnik, da bi ga no sen¬
čil pri merjenji in poseže z vevnico v posodo. Vmes
pa se mu sladko smehlja lice, kajti ni mu potreba

— 30  —

globoko vpogibati hrbtišča. Več kot pol kašče je
še napolnjene. Marjetica drži med tem z obema
rokama, da se jej kar trese meh in Srakar pravi:
„Zdaj pa le štej in pazi koliko meric je potreba!"
„Enkrat, dvakrat, trikrat, dovolj je“, vsklikne Mar¬
jetica. Srakar pa se nasmehne in poseže, kakor
nalašč še enkrat z vevnico v zaboj, da je mera bolj
s kupičkom. Kedar je pa posebno dobre volje, tedaj
odpre celo še manjšo kaščo, kjer je nasuta koruza
in rež in namenjena le za večje praznike in godove,
postavim za božič in veliko noč, ter primeša ovsu
nekaj rumenega, žlahtnega zrnja in pristavi: „lSfaj
bode kruh nekoliko belejši!“

Ko je postorjeno vse to, oprti Srakar meh na
preramnice, ter ga zadene na hrbtišče in hajdi v
vas v mlin.

Tega posla ni Srakar nikdar hotel prepustiti
Marjetici ali morda celo zaupati ne, akoravno je
dejala več potov: dajte meni! Jaz opravim to ložje
kot vi, ki ste stari!

A Srakar se je zagrozil tedaj: „Kaj ti veš.
Z mlinarji mora biti človek, kakor z otroci. Ce jim
ne privoliš dobre besede, pa so trmasti in vse ti
skaze. Jaz vem z mlinarji najbolje občevati. In
tedaj ne gledam na pipo tobaka in ne skrivam gobe,
kajti ta malenkost se mi po drugi poti vrne z
obrestijo." —

Tudi iz mlina je nosil Srakar sam. In pri-
šedši domu je urno pretehtal moko, preštudiral na
kopičku v svoji dlani pri oknu ali je mlinar izpol-
noval njegovo zapoved, ali je bil kamen dobro skle-

— 31  —

pan in sito v redu. In preračunil je po teži na
prstih, koliko si je vmeril za plačo in ali ni segel
dva pota v meh, v drugič namreč za poboljšek in
pipo tobaka ali kupico žganega.

Tisti večer je imela Marjetica vedno dela polne
roke in vselej jo je pekarija nekoliko skrbela, ako-
ravno jo je bila vže vajena, kajti Srakar je poznal
na kruhu vsako najmanjšo napako in pozabljenost.
Najprvo si je morala zavihati Marjetica rokavce,
kolikor je bilo mogoče visoko. Razoglava ni smela
biti nikedar. Navadno si je zavezala rudeč robec,
kakor pečo na glavo in opasala belo opran pred¬
pasnik. —

Pa kako lepa je bila vedno tedaj, da bi jo bil
človek kar gledal. Vse jej je pristovalo, tako dobro,
vse jej je šlo od rok. Vrtela in sukala pa se je
tako urno okoli omizja, kakor vrtalka. Tako mlade
pa tako ročne in marljive gospodinje ni bilo v vsi
Beriški vasi.

Najprvo je presejala Marjetica moko, da je
bila čista in rahla. Potem je storila z desnico križ
čez njo in dejala: „Bog naj blagoslovi ta kruhek
in vse, ki ga bodo vživali! “

Poslednjega ni smela pozabiti Marjetica nike¬
dar, kajti oče, ki je med tem vedno v obližji po¬
sedal, bi bil pogrešil urno in zabičil: „Ranjca mati
so vedno storili tako, in imeli smo najlepši kruh,
pa kako tečen. Vsak gospod bi ga bil vžival rad.“

Ko je bilo zameseno testo, pokrila je Marje¬
tica kruhnico s pokrovom in pregrnila povrh belo,
gorko odejo. Odslej pa je moralo biti v stanici

32  —

tiho in mirno, kakor v svetišču. Marjetica se je
jedva upala govoriti na glas, kakor da bi imela spe¬
čega otroka v zibeli. Srakar pa je tedaj ložje dela
opravljal. Trdil je namreč, kakor ranjca njegova
žena, da kedar se kvasi kruh, mora biti vse pokojno
okrog in okrog,

Semtertje pa je o taeih priložnostih tudi po¬
rinil težak hrastov zapah na vežne duri in to te¬
daj , kedar je pričakoval kacega vasovalca. Marjetici
pa je naročil, naj reče, ko bi trkal kedo, da ga ni
doma, in da se ne vrne kmalu. Srakar pa je imel za
vse to tehtne vzroke, kajti bil je pravi mož, ki mu je
bila resnica draga in dane besede ni prelamljal ni-
kedar. On je bil namreč tako preverjen, da tuj
človek vroči zamesen kruh, da ne vzhaja potem in
omrzne, kot o svojem izveličanji, kajti naglavnega
greha si ni bil nobenega v svesti.

Tiste male napake in slabosti, brez katerih ni
nihče, pa je, če ne več potov v letu vsaj gotovo o
velikinoči preganjal in rotil s skesano obtožbo pri
gospodu župniku.

Med tem, ko se je kisalo in kvasilo testo, je
Srakar najrajši pripovedoval o ranjci ženi, kako je
ona mesila in pekla kruh. On je kar prehvaliti ni
mogel, in tako vesel ni bil nikedar, kot če je videl,
da se trudi tudi Marjetica posnemati svojo mater.

Kedar je pogledala Marjetica v kruhnico in
dejala, da je testo godno za v peč, tedaj je Srakar
urno stopil v vežo in zakuril za peko.

Tudi je osnažil lopar in omelo.. Poslednje
orodje je bilo vse njegovega dela, pa kako lično in

priročno. Pa kolikokrat je ponovil in opomnil Sra¬
kar , da celo v župniji pometajo peči z njegovimi
omeli, akoravno peko *le bel kruh na mleku vmesen,
in celo svete hostije peko ondi.

Marjetica je morala vrezati iz testa vedno po
tri velike hlebe in iz drobljadi je zgnjetla dva
hiebčeka, kakor za poskušnjo, kajti ona dva sta
bila najprej pečena.,

A zadnja dva kruheka sta bila različna od
družili. Vanje je namreč devala Marjetica dišeče
mazilo iz smetene, zelene mete, žafrana in kresne
kumine, katero je natrgala o poletji za vse leto,
varno posušila in hranila. Žafran pa se je kupoval
pri fari, če je domačega, ki je bil vsejan na zelniku,
slana vzela. Poslednje se je namreč več potov pri¬
petilo in Srakar ni mogel tedaj dovolj potožiti te
nesreče, kajti za dišave mu denar ni šel z lepo
izpod palca.

Ko je Marjetica vsajala kruh v razbeljeno peč.
imel je Srakar zopet posla polne roke in niti ganil
se ni od ognjišča.

T L  zakrivljenim pipcem je sedel na stolčeku
in rokava je imel visoko zavihana. Kedar je Mar¬
jetica položila hleb na lopar, švignil je urno s pip¬
cem in potegnil velik križ po kruhu. Marjetica pa
je morala reči na glas: „Sveti križ božji, blagoslovi
in pomnoži ta naš kruhek!“

Tako je delala tudi ranjea mati in vse vaške
gospodinje, ki kaj umejo o gospodinjstvu in hočejo
imeti lep, tečen kruh pri hiši.

3

— 34  —

Nekaj Tir pozneje je bilo pri Srakarjevih zopet
živahneje. Srakar je sedel tedaj na vežnem pragu
in po naročju, po rujavik kolenih in žulavih pesteh
je pretikal vroč, maziljen in slasten kruhek. Navadno
pa ga ni mogel prehvaliti, kako okusen je. kako
lahek kot perje, tečen kot sir in sladek kot izraelska
mana v puščavi. Marjetici je tedaj sijala zadovolj¬
nosti in veselja v obrazu. In kako bi ne ? Svesta
si je bila, da je dobra, umna gospodinja in da bode.
— ko bi se morda možila kedaj tudi njen mož
tako z njo zadovoljen kot je zdaj oče. In ona —
ljubila, oh ljubila ga bode tako iskreno in pa tako
zvesto, kakor nobena druga.

VIL

Kaka dva streljaja od Srakarjeve koče je iz¬
viral izpod sivega skalovja studenec. Padal je iz
precejšnje visočine v podstavljeno leseno korito in
njegovo šumenje se je čulo za petnajst Srakarjevih
bosopetih korakgv na okrog. Pri studencu je bilo
Marjetici prav povšeči. Kolikokrat je opoldne ali
zvečer, ko je prignala kozi napajat ali prišla z vrčem
po vode, posedala ondi, da je grgrala studenčnica
iz prepolne posode in ste izbezali kozi. Pa kako
je bilo tudi lepo in prijetno ondi. Na zelenem ma-
hovju se je sedelo tudi mehko kot na žametovih bla¬
zinah. Voda je hladila vroči zrak, razpočena otožna
vrba je senčila skrivno zavetje in v obližji je po¬
žvižgaval zlatokljuni kos.

Tudi Srakarju je bil povšeči ta prostorček.
Zadnjo pomlad je postavil leseno klopico ob studenci

in tja se je hodil o poletnih večerih hladit. Pri tem
seveda, ni pozabil nikedar svoje zveste prijateljice
turničkaste na rumeno okovane pipice in zeleno ob¬
robljenega tobačnega mehurja. Pogosto je čestil
ondi Kolumba najditelja tobakove dežele in kresal
gobo in zažigal dimovo daritev. A če je prišel po
naključji mimo sosedni kmetič iz vasi, vzel je vže od-
daleč svojo kratkocevko iz žepa in dejal: „Kaj ne
Srakar, danes pa natlačiva eno skupaj, a meni je
ravnokar tobak pošel. “ In Srakar je urno razumel,
da je to predrzen atentat na njegovo dišečo, tobačno,
zalogo. Potisnil je toraj skrivaje globočji mehur vi
žep in dejal je: „Jaz nimam niti za prah tobak«!
več. Zadnjega sem natlačil zdaj. Pa kje ga boderm,
jemal? Slabi časi so, novcev, novcev ni dobiti z lepoi
v pest!“

A Srakar je legal, akoravno je bil sicer pošten
mož. To pa je storil v sili, in tedaj je dovoljeno
marsikaj. T >baka sicer ni imel ravno vedno v obilji,
zato ga je pa vedel hraniti in čestiti, kakor se spo¬
dobi. Tudi je bil sicer prijatelj z vsemi, le z onimi
ne, ki so si hoteli izposojevati to žlahtno perjiče pri
njem, kajti na vrnitev niti misliti ni bilo. Takovi
so baje vsi tobakarji. Vidijo dobro, a videti ne dajo.

Ondi je sedela Marjetica tudi neko popoldne
proti večeru. Solnce je zamižalo ravno zdaj le za
očevo kočo, za z mahom zaraščeno slamnato streho.
Vrč je bil vže davno, davno polfen in voda je gr¬
grala, kakor v appenici iz njegiT A Marjetica se
ni zmenila zato, niti za kozi, ki ste se zgubili tam¬
kaj nekje med robidovim grmovjem. Le žvenkljanje

3 *

— 36  —

njunih zvoncev se je oglašalo semtertje. A kedo se
je zmenil tudi za-nj.

Marjetica je bila danes zamišljena, da si ni
vedela prav za prav zakaj. Sosedova babica namreč
jej je dejala uni dan, ko je morala počivati iz gozda
domu grede na Srakarjevem pragu, da bode dobra
gospodinja enkrat, če ostane vedno tako redna in
postrežna.

Stara ženica se kar nagledati in prečuditi ni
mogla, videč po veži, po ognjišču, po skledniku in
povsod takov red in snago. Vsaj je pa bilo tudi v
resnici vse prav čedno, kakor novo in vežina tla
so bila čisto pomita, da bi se bilo lehko jelo raz njih.

Kaj pa še celo, ko je Marjetica ponudila ba¬
bici košček novo pečenega kruha. Starka ga je z
veseljem vzela, potehtala na dlani, pregledala prav
pri svitu, potem se pa začudila na glas in dejala:
„Marjetica, v  tako dobrega kruha še nisem jela
nikedar. Človek bi kar samo o njem lehko živel.
Srečen pa bode isti, ki te dobo za ženo, ker si tako
umna, kakor da bi gospodinjila vže trideset let, pa
si stoprv začela." Zadnje besedice Marjetici ne
gredo iz misli. Študirala in ugibala jih je pol mi¬
nule noči in tudi danes se jih iztrebiti ne more.
Možila bi naj se ona kedaj. Kaj je to? Očeta bi
naj zapustila? Vsaj je vendar najboljši in najprijet-
niši pri njih. In koga naj bi vzela, kedo bi maral
njo? Ona je revna in ljudje pravijo, da revščina ni
priljubljena, da veljajo povsod le novci. Kje pa
dobi ona svetle novce za možitev? Le tri srebrne
dvajsetice hrani v omari, katere je dobila v dar od

— 37  -

kupca, ki je kupil v jeseni mlado kozičieo, tisto
lisko, po kateri se jej je tožilo tako dolgo.

O hudo je to in skrbi jo, kaj bodo stoprv. Ona
bi ostala najrajši pri očetu in bi pasla kozi, ako-
ravno jej nagajajo vaški pastirji in jo imenujejo:
„staro kozjo pastirico.“ A kaj če to. To jej je vse
eno, kakova je, da bi le več ne bili dejali uni dan,
da ne more ostati vedno tako kot je zdaj, da oni
ne žive večno, da bode ostala ona zapuščena. Po¬
slednje, seveda, bi bilo hudo, jako hudo.

Ko bi imela vsaj kacega prijatelja, kateremu bi
potožila tedaj svoje gorje in govorila z njim, kakor
zdaj z očetom, in zadovoljna bi bila. A kaj hoče
to, to so brezpametne misli. Kedo pa neki mara
tako deklico kot je ona. Kevna je, jako vboga in
po vbozih ne vpraša nihče. To ve ona dobro. Pa
kako bi bilo drugače? Ko sloni Marjetica tako vtop-
Ijena v Žale misli, nagne se, kakor nenadoma nad
tomunček, ki ga je delal ondi studenec. Pa kako
se zgane in zarudi, ko zagleda v vodi dekličen
obraz. In lep, prijazen, samo nekako otožen se jej
dozdeva. Kedo je neki deklica, ki zre enako njej
v valove in zakaj je žalostna. Ko bi jo vsaj ona po¬
tolažiti mogla. Izgovorivši te besede se ozre Mar¬
jetica po svoji tovarišici, a kako zarudi in se pre¬
straši, ko vidi, da je sama, čisto sama. In napo¬
sled kako se sramuje, ko spozna, da je to njeno
lice, ki se vidi v vodi. Pa kako je to mogoče in
ali je v resnici to njen obraz. Vsaj ona ga še ni
videla nikedar. Doma nimajo ogledala. Oče pravijo,
da je to ničemurnost, k sosedovim pa tudi ni smela

- 38  —

hoditi v vas. Da, če je to vendar-le res, potem pa
ni ravno tale o neprijetna ona. Lasje jej dobro pri-
stujejo. Pogledati se mora še en pot. In ta rudeča
ruta na prsih je tudi lepo rožasta. O ko bi se videla
stoprv v nedeljo v novem krilu in pisanem pred¬
pasniku, To bi bilo veselje. Dobro, da ve, kje ima
zdaj najbolje ogledalo. Večkrat ga hoče obiskati
odslej. Posebno pa v nedeljo, v nedeljo dopoludne,
ko hiti v cerkev. O tedaj bi bila rada lepa, o rada
bi imela, da bi pogledovali ljudje pred cerkvijo in
domu grede za njo, da bi šepetali: to je Marjetica,
le poglejte jo. In vse to si želi, sama ne ve zakaj.
Kaj jej pomaga ves svet, če je vendar le vboga Mar¬
jetica in bode zapuščena nekedaj. Da bi vsaj po¬
slednje ne bilo resnica.

If/žfL  y*v~rv- \

Največje veselje se je bližalo Marjetici stoprv
s poletjem. In kedo bi se ne veselil onega časa, ko
se prične strnena žetev? Tedaj je vse nekako pre¬
rojeno sredi ravnega polja. Akoravno pobija kaplja
kapljo na potnem čelu ženjiei, in pripeka, kakor
rudeče oglje solnce raz visokega neba, nič ne de.
Tamkaj v razorju meri plaha prepelica svet na „pet
pedi “ in na desno in levo se priklanja in kima in
smeji rudeča purpora ali prijazna plavica, kakor bi
hotela reči: „Ne bojim se tvojega srpa, ženjica. Jaz
prihodnjo spomlad zopet zazorim, ti pa tedaj nisi
več deklič

Marjetica je imela zračunjeno kar na prste,
kedaj požanje rumeni ječmen za robidovo, vrtno

— 39  —

ograjo. Srakar pa, o tudi on se je veselil tega. Ob
nedeljah popoludne je hodil navadno z na hrbtu
prekrižanima rokama ob svojem ječmenčku in rujavi
obraz mu je migal in se zibal zadovoljnosti. Pa ko¬
likokrat je postal ob razoru. Tu je potehtal zlat
vpogujoč se klas in dejal: le urno zori! Ondi je
dvigoval in uredoval po zadnji nevihti vlomljena
kolenea, zopet tam je izpulil ovijoči se motovilec-, ki
je plezal ob rumenih steblih in ga togotno poteptal
z nogama.

In ko se je vračal domu, ozrl se je še en
pot po vsi njivici in potem po umu svoje izkušene
glave preračunih koliko se bode naželo letos jer¬
menčka in koliko predalov se bode napolnilo v kašči.

Nekega večera pa je dejal Marjetici po ve¬
čerji: „ jutri ostanete kozi doma, kajti ječmenček je
dozorel. Eumen je kakor cerkvene sveče in potep,
da se kar ziblje in priklanja." Marjetica je^far*

zavriskala samega veselja, ko je čula te besede.
Srakar pa je vzel raz police prašno brusilo in.,
zostril Marjetieen srp ter pristavil posled: „Zdaj pa
le k pokoju, jutri vstaneš z jutranjo žarijo."

Marjetica je sicer vbogala očeta in odšla rano
v svojo spalnico. Spati pa ni mogla isto noč. Kako
neki? Senjala je o zlatem ječmenčku in o veseli
žetvi. — !


Lepo je posijalo drugo jutro solnee izza po¬
gorja, a Marjetica ga je prekosila. Zajutrek se je
vže hladil na pragu in kozi ste bili pomolzeni, ko
so ugaševale zvezde na nebu. Potem je dela Mar¬
jetica rudečo ruto za vrat in se nekoliko prazničniši

— 40  —

oblekla, saj žetev se jej je dozdevala, kakor ve¬
seli, sveti prazniki. S srpom v roki. brusilom za
pasom in do lahti zavihanimi rokavci je obiskala
potem še kozici v hlevi ter ji potolažila, da mo¬
rate biti v ječi danes. In prijazni živalici, kar umeti
niste mogli, kaj pomeni to, da je njihova gospodinja
tako praznična danes. Mlajša liska pa se je vspela
celo sprednjima nogama po Marjetici, kakor da bi
jo hotela objeti in reči: „ne bodi tako ponosna da¬
nes, če si ravno lepa in pusti naju na prosto!“
Marjetica pa je zamahnila s srpom po predrzni ko¬
zici, a vdarila le po njeni senci in vzkliknila: „Caj
no, čaj no, ti poredno čajne!"

Srakar je zažigal ravno prvo pipo tobaka na
pragu, ko odide Marjetica. In ko je bila vže med
vrtnim drevjem in se je videla le še njena rudeča
zavratna ruta, je klical za njo, zabičeval in trdil,
kod naj prične žeti, kod ne, kako težko snopje naj
dela in kako naj pazi, da ne pušča klasja za saboj.
Srakar je bil preverjen, da ga Marjetica ume in
vesel je bil tega. Toraj je pristavil, da pride po¬
gledat proti poludne na njivo in zveže tedaj tudi
nažeto snopje. A Marjetica, prevesela Marjetica ni
čula niti ene besede. Prevesela je bila in presrečna.
In kako bi bilo drugače. Nad njo jasno višnjevo
nebo, krog in krog vzbujena narava, doneče žvrgo-
lenje krilatih pevcev, in pa mladost, nedolžnost —
pa budeča se ljubezen v njenem srcu-

Prišedši na njivo, postane Marjetica, kakor str¬
menja in tleskne veselo z rokama: „0 kako lep,
kako rumen kot čisto zlato je letos ječmenček",

— 41  —

vzklikne potem. Predno dvigne srp, pogleda še en¬
krat po njivi, prekriža sebe in strn. Tako je delala
ranjca mati, jo je učil oče in vedno je nažela mnogo.

Tako mora storiti tudi ona.

Zdaj pa le urno: resk, resk, resk z ostrim sr-
pieem. In glej kako se klanja, trese, pada, grudi
rumeno klasje. Marjetica ga pa kar med padcem
prestreže z levico, lepo zravna in poklada v razor v
posamezne kopice. Vže je za dva moža na dolgo
požeta njiva, pa kako čisto, niti najmanjša bilka,
niti zrnice se ni poteptalo in zgubilo.

Marjetica se more radovednosti ozreti nazaj,
pogledati, kako daleč je vže in prešteti snopje. „Eden
dva, tri, o več sedem jih je uže, ki pričakujejo ve-
zača.“ Sicer jih ume vezati tudi ona, a očetu to ni
po volji, pravi, da ona veže prerahlo, toraj prepušča
to delo sebi.

Zdajci se spomni Marjetica, da ima brusilo za
pasom in da je vže več potov s srpom zadela ob
kamenje. Ostrica je potreba. Z desnico prime tedaj
za brusilo z levico pa srpni končnik in ga vpre,,«A:
kakor tetivg *na prsi. Ko bi jo videl zdaj, kakov
človek, "'dozdevala bi se mu, kakor strelec v pratiki.
Ljubezniviši pa se nekdanji srčni strelec, bog lju-
bežni ni mogel biti. Marjetici pa tudi vse tako
dobro pristuje. In zdaj le poslušaj, kako jej poje
brusilo: „diga, diga, diga, diga“, pa kako urno jej
šviga desnica, pa tako ljubeznivega brusilca ima
malokateri srp.

A zakaj Marjetica zdaj le postane r kaj po¬
sluša in se ozira v nebo? Glej ravno pred njo

42  —

iz razorja se je dvignil veseli škrjanec, zažvrgolel
tako radostno in splaval visoko v nebo, da se niti
razločiti ne more več. In tamkaj na levi v rudeči
detelji zapetpedika prepelica, a skrivaje in lehno
kot bi se bala mlade ženjice. Marjetica se kar spo¬
zabi za nekaj časa in kakor okamenela strmi. A od
daleč se čuje žvižganje in človeške stopinje. Nekdo
se bliža in videti ne sme, da Marjetica postaja na
njivi. Kaj bi rekel? Toraj le urno dalje, le pogumno
kosi pobrušeni srp, vsaj se skrivaje izza rame vendar
lehko vidi, kedo pride memo.

„Ne hiti tako Marjetica saj ne gori voda in
ploha te tudi ne vjame, lep dan je danes", kliče
vže od daleč prišlec.

Marjetici je ta glas znan, toraj nekoliko za¬
radi in se ozre. Zdaj zagleda Mlinarjevega Ste¬
fana ob meji z belo močnato kapico bolj na levem
ušesu in z rovnico na rami. Najprvo se mu po¬
smeji Marjetica in pobesi obraz, potem pa pravi:
„Stefan, če mi greš pomagat žet, potem mi ne bode
potreba hiteti?"

„Da bi ti jaz pomagal, praviš? Tebi gotovo,
če bi le kateri, le verjemi mi. A ne vem, če znam,
pa poskusim!" In Stefan odloži rovnico in hiti po
razorju k Marjetici. Iz roke jej /zame srp in po¬
skusi žeti. Marjetica pa se nasmeji na glas, kajti
žetev mu ne gre lično.

„Moški niste za žetev, to vže vidim!“

„Jaz tudi", pravi Stefan in smejita se oba.

„Kam pa greš zdaj le. Stefan?" vpraša deklica.

— 43  —

„K jezu grem, voda se mi nekaj vstavlja, vo-
dotoč moram popraviti. “

„Kaj pa ti, ali ves ječmen sama požanješ?

Zal mi v  je, da ti ne morem in ne znam pomagati."

„ Stefan, to ni res, kaj bi ti pa dala za pla¬
čilo, ko bi bilo res?" »Plačila bi ne jemal; a tisto
le purparo, ki jo imaš na prsih,  bi mi morala dati."
Izgovorivši poseže Stefan po cvetlici. Marjetica pa
se zasmeje in pravi: „Kaj ti bode roža? ne diši
ne in obleti se kmalu."

„Nič, imel jo bodem. V nedeljo jo denem na
klobuk, samo zato, ker ie/ tvoja.“ /».*,

Marjetica zarudi, nekoliko pomisli in potem
pravi: „Na jo. če jo imaš rad!" — "J-

In Štefan je imel purparo in vesel je bil, dat "
bi bil mejo preskočil. Za hvalo pa je Marjetici roko
stisnil, da jo je zabolelo. Ona pa ni vedela, zakaj ^
se stiskajo roke, a vendar vesela je bila tega stiska,
ali pa Štefana, ali pa o bojega .

In ko odide mladeneč, ne gre Marjetici žetev
tako izpod rok, kakor prej. Mnogo potov se ozre
na levo proti jezu in dela v časi veče, v časi manjše
snopovje.

Marjetica Štefana vže dolgo pozna. Nekedaj
sta skupaj k fari v šolo hodila in izmed vseh ga
je imela najrajši. On pa jej ni nikedar nagajal.

In kaj bi rekla zdaj o njem. Nič, samo zarudeti
mora kedar ga vidi. In ko bi jo vprašal kedo za¬
kaj, ne vedela, ali pa ne hotela bi povedati.

Proti poludne je prišel Srakar pogledat k Mar¬
jetici na njivo. Vso pot pa je pasel radovednost,

— 44  —

koliko je vže požela Marjetica, ali je storila vse po
njegovi volji in ali bode snopovje tako težko kot je
vedno obetalo ugodno vreme. Na koncu njive je
postal in prezrl raz vzvišenega mesta enako vojsko¬
vodji svojo vojsko, ječmenčkovo na pol posnopano
njivo. Potem pa zakliče: „Marjetica, solnee je vi¬
soko, le poglej ga in dovolj si požela. Lehko si
odpočiješ in pogledaš domu, jaz pa med tem sno¬
povje povežem in uredim. “ ~ 1 —

Marjetica se ozre in začudi, da danes ura tako
hiti. In zakaj ravno danes, druge dni pa ne. Med
tem se približa oče, ter jo pohvali, da je bila pridna.
A posled pristavi: „Glej, jaz dobro vem, da si trudna;
proti koncu ni tako čisto požeto, kot s početka.“

Izgovorivši, postopi Srakar po razorju in na¬
bere polno pest rumenega klasja. Marjetica pa za-
rudi in spozna, da je bil Stefan kriv, da je bila
razmišljena in vtopljena potem. To je dobro, da
oče ne ve tega in nihče. Ne bilo bi prijetno kaj
tacega. —

Kmalu potem Marjetica odide, kajti doma ima
opravila črez glavo. Južino je treba pripraviti in
kozici ste tudi gladni.

Srakar ostane sam na njivi in radost mu od¬
seva izpod širokokrajnega pokrivala. Niti bodečega
strnišča ne čuti pod bosimi nogami. Pa kako hiti vezat
snopovje, kako poklekuje z desnim kolenom nanj,
da se bolje vtrdi. Potem ga postavlja lepo v kopice,
obrnene proti solncu, kakor za častni špalir.

Ko je končano vse, zazvoni poludne pri sa-

45  —

motni gorski cerkvici in v dolini jamejo odgovarjati
drugi zvonovi.

Srakarju se vdere pot po obrazu, ko odkrije
pokrivalo in napravi velik križ božji. Po molitvi si
nekoliko oddahne, potem prime za srp in žanje sam
dalje. Srakar je bil v mlajših letih dober žanjee.
Več potov je prekosil vaška dekleta, če je šlo za
stavo, in z ranjco ženo je žel vedno v štric r  nike-
dar ni ostajal zadaj. Zdaj ga moči zapuščajo in
hrbtišče se mu noče klanjati tako kot nekedaj. Že¬
tev pa ga še vedno veseli. Uren žanjee sicer ni
več, a toliko bolj pazljiv. Celo pipe pozabi v žetvi
in klasje bi se ne našlo za njim, ko bi ga o polu-
dne z lešcerbo iskal.

Tako mine nekaj časa. A pred se Srakar
zave, je Marjetica zopet na njivi in ne prazna. Na
glavi ima z ruto pogrneno košarno in v njej de-
našnjo južino.

Pri Srakarjevih so imeli vedno navado, da se
je o žetvi na polji južinalo. Srakar je bil vesel
Marjetice, kajti truden in gladen je bil vže. On je
vedno trdil: „delo je najboljši kuhar“, in to je res.

Srakarjeva njiva je bila čisto na samem, niti
toliko sence ni bilo v obližji, da bi se bil vrabec
posadil na-njo. O pekočem solncu južinati pa ni pri¬
jetno in tudi ne tekne baje posebno.

Srakar je sezidal toraj iz snopovja po umu
svoje modre glave hišico, Marjetica jo je pa pogr¬
nila z belim jedilnim prtičem. Senca se ve da ni
bila velika. Tolika da se je razvrstila posoda v njej,
da je imel Srakar glavo in pol života v zavetji. Meč

46  —

ni potreboval. Legel je po trebuhu pod streho, bosi
nogi pa je zaril v bližnjo kupico, kajti komarji in
muhe so bili tako razsrjeni na-nj, da so mu hoteli
puščati na vsak način na mečali in podplatih, ko
bi se bilo dalo.

Marjetici danes niti jed, slasten ješprenček
s svinjskim rilcem zabeljen, ni dišala. Toliko, da
je pomakala leseno žlico v skledo. Srakarju pa je
šlo vse v slast in dejal je: „Marjetica, hiti, hiti!
Solnce je že visoko in do noči mora biti ječmenček
pod streho. “ Marjetica je potem hitreje segala v
skledo, a zajemala ni skoraj nič. Sama ni vedela,
zakaj da jej ne diši jed danes, da-si je delala obilo
in zgodaj vstala. Da bi bil Stefan Mlinarjev tega
kriv, ni mislila, ali pa se spomnila ni. Po jedi se
je zopet začela žetev. Poleg Marjetice na levi je
žel Srakar, a le nekoliko časa. Marjetica ga je kmalu
kakor da bi se hotela skušati z njim, daleč pustila
za saboj. A kaj tacega ni mislila ona in tudi lepo
bi ne bilo. Neka skrivna želja po samoti se jej je
vzbudila ravno danes. Toliko misli je imela v glavi,
da bi jo bila motila slednja živa stvar. Le eden ne,
in kedo je bil ta, ni upala odgovoriti, niti sebi ni
skrivaje, koliko manj kakemu druzemu.

Srakar se kmalu prepriča o Marjetičini roč¬
nosti in vesel je tega sam pri sebi. Ko se ozre iz
dalje po svoji družici, pravi poluglasno: „Dobra go¬
spodinja bode ta Marjetica, če ostane vedno taka kot
je sedaj.“ In nekaj srečnega, zadovoljnega se razlije
pri teh besedah v starčevih prsih. Dozdeva se mu,
kakor da bi svoje Marjetice ne dal za polovico sveta,

niti za cel svet tako rumenega in pa tako zrnatega
ječmenčeka, kot je ta.

Letošnji požinki pa so bili pri Srakarjevih
gotovo izmed najlepših. Srakar še ni včakal nikedar
tacih, še tedaj ne, ko je njegova ranjca žena živela.
Marjetica pa je bila, kakor prerojena, predrugačena
v njih, da je jedva sama sebe poznala. . 5 .

Bližal se je kresni dan. Le še kratek čas je
bil vmes in tudi ta se je Marjetici in mnogim do¬
zdeval dolg, sila dolg. Marjetica je dobro vedela,
kaj jo čaka tedaj, pisana ruta ali pa morda celo
novo krilo za praznike v darilo za požinke od očeta
in pa svetli kres ondi na najvišjem vrhu skalovitega
pogorja. Dobro se spominja, kako je bilo prijetno
druga leta otovrej in tudi letos mora biti tako. Ona
vže nabira več dni zapored suhljad in vejevje za
kresno gromado, ki mora biti največji na daleč
okrog. To je pa tudi znamenje, kje so najlepša
dekleta, najpogumniši fantje in kje se najprijetniše
vasuje. —

In prišel je oni praznični, kresni večer. Mar¬
jetica je prosila vže dva dni poprej očeta, če sme
iti zažigat kres. Srakar je tedaj nekaj pomislil, pipo
iz ust vzel, po tleh pljunil in dejal: „ Da bi na goro
šla, praviš, ogenj gledat? Isti večer je svet, le za¬
pomni si. Tedaj se drevje, grmovje in rastlinje po¬
govarja. Čudne reči lehko zve tedaj, komur je dano,
le zapomni si. Tudi se ne spodobi, da bi svetili
pozno tedaj. Kmalu se vrni in kresnega zelišča na-

IX.

— 48

trgaj po poti. Tudi jaz ga natrgam eno naročje in
nasteljem po staniei in po vseh shrambah z njim.
Tudi v hlev vržem nekaj perišč, da bi ne bilo ne¬
sreče pri kozah. A pravijo, da bi ga morala nabrati
le mladina potem ima pravo veljavo. “

Marjetica je bila vesela in žalostna teh oče¬
tovih besedi. Vesela, ker sme iti gledat ognje, ža¬
lostna ker je čula in verjame stoprv zdaj, da ondaj
govore zelišča čudne skrivnostne reči. Da koliko
bi dala, ko bi jih čula tudi ona. Tudi prihodnje
reči se zvejo baje od njih in nekje izvira studenec,
kjer zagledajo deklice svoje namenjene ženine, fantje
svoje neveste.

O ko bi našla ona isti čudodelni studenec!
A morda je ravno oni za vrtom takov. Da, tja gre
tedaj in se ozre v tomunček. A kaj hoče videti
notri? Kar vroče in tesno jej je pri tej misli. Eada
bi zagledala ondi nekoga, zdaj vže ve koga. In če
bi ne bil isti, ki ga ima tako rada, da si ne ve za¬
kaj, kaj pa potem? O nesrečna bi bila, jako ne¬
srečna! A naj bode kakor hoče, ona mora vendar
vedeti, ali je resnica, ker govori pravljica in trdijo
ljudje. —

Tako je premišljevala Marjetica čestokrat potem
na paši pri kozah, domu grede in zvečer v postelji,
ko je potihnilo vse okrog in okrog. Več potov je
bila vesela tacih misli. Semtertje pa se jej je tudi
užalilo nenadoma srce, da bi se bila zjokala, kot
petletno dete. Tudi Srakar je opazil pogosto, da
je Marjetica zamišljena. Tedaj je zmajal z obrito
glavo, puhnil gosteje dime iz ust in dejal: „Kaj ti

— 49  —

je, vesela bodi!“ Marjetica pa je zarudela tedaj in
dejala: „Prav vesela sem“, in pobesila oči. A to
ni pomagalo nič. Srakar je dobro vedel in prera-
čunil po umni glavi, da se bliža čas in je vže tu,
ko se jame zoriti v Marjetičinem srcu in se vselju¬
jejo z zoro tudi skrbi in nemir v prsi. Tega se je
prepričala tudi Marjetica polagoma in zaradi tega
je bila vesela in žalostna, mirna in nemirna. Taka
je vsa mladina, takov je najlepši čas: doba naše
mladosti.

Kresni večer, kako lep je bil isto leto!

Marjetica je vže z mrakom vse pospravila in
uredila v gospodinjstvu. Tudi povečerjano in po¬
moljeno je biio prej kot je bila sicer navada. Sra¬
kar je sedel razoglav in brez pipe v ustih pod tepko
pred vežo, ko se je poslovila Marjetica, meneč, da
gre gledat kres in da jo čakajo ondi na rebri vže
druge vaške deklice.

„Le pojdi, pa kmalu se vrni! Jaz ostanem pri
domu. Praprot in zelenje za nasteljo sem oskrbel
vže po poludne.“ In šla je Marjetica pa vesela je
bila. Pot v hrib se jej ni dozdeval še nikedar tako
kratek kot nocoj, akoravno pričakovanih prijateljic ni
našla. A to nič ne de. Druščine ne pogreša, misliti
ima sama tolikanj, da ne ve, kje bi začela, kje končala.
Pogosto pa se ozira tudi nazaj v dolino, kjer se
prikazujejo vže semtertje posamezni kresovi.

V pol uri je Marjetica na vrhu. In ravno
prav, temna noč je vže, kmalu bi jo bilo nekoliko
strah samotno.

4

— 50  —

Vže od daleč se čuje krik in šumenje sem od
kresne gromade. Ravno zdaj se je zakurila. Gost
dim se vali najprvo iz nje. Semtertje vže švigne
plamen, in zdajci je vsa v ognju. Kakor zvonik
visoko se dvigajo plameni, borovje šumi in hrešči,
panjači pokajo in iskre se vsipljejo na daleč okrog.
Krog in krog stoje mladenči in ukajo in streljajo
s pištolami in pogumni se skušajo, kedo bi preskočil
gromado.v A to ni mogoče, s početka se nobenemu
ne posreči. Tam ob strani sede dekleta z belimi
predpasniki in pojo vesele narodne pesmi, ki odme¬
vajo daleč daleč v dolino. Tja se pridruži tudi
Marjetica. In kako veselje nastane, ko jo zagledajo.
Vsa fara ve, da ima ona najlepši, najmilejši glas,
da zna največ pesmi na pamet. Pa tudi nima prej
miru, da zapoje prekrasno pesem o „kresu“. Nekako
boječe, nekako tresoče jej doni mili glas. Rudečiea
jej vdarja v lice, kajti fantje so utihnili okrog in
poslušajo njeno pesem. In kakor bi se hipoma pre¬
mislili, posedejo in poležejo okoli deklic in pritikujejo
petju s svojimi močnimi, grmečimi glasovi.

Med tem se prižge v dolini, po holmih, po
hribih, po najvišjih gorah okrog in okrog neštevilno
kresov. Kakor zvezdnato nebo je pogorje na vse
strani. Jedva vtrne eden ogenj, prikaže se drugi
in tretji, vsak lepši in žarneji. Marjetica jih poskuša
šteti, a ni jej mogoče. Zmoti se vže pri prvih,
kajti kakor krilate kresnice lezejo in se dvigajo iz
zemlje. Tako krasnega večera še ni doživela Mar¬
jetica nikedar. Vse se jej dozdeva tako praznično,
tako veličastno. Sama ne ve, kam bi se ozrla, kje

— 51  —

bi bilo lepše. Nad njo nočno, skrivnostno nebo.
Ondi izmed pretrganih oblakov pogleduje semtertje
bleda luna in neštevilno zvezd, v gori v dolini veselje
ukanje, okoli nje vaške družice in mladenči.

A kaj je vse to! Zdaj se čuje sem po stezi
ukanje. Nekdo se bliža. Fantje in — tudi Marjetica
spozna, kedo je to, da je Mlinarjev Stefan, prvi mla-
deneč vse okolice. Urno ga obspo njegovi tovarši in
vprašanj in govorjenja ni konca ne kraja. Stefan
je kralj vaške mladine. Kar reče on, to velja r  kedar
zapoje on, pojo vsi, kedar je na vasi on, veselo je
ondi, kedar ga ni — otožno in mirno.

Zopet zadoni dekliška pesem. A Marjetici se
trese glas. Semtertje se celo zmoti v petji, kar se
ni zgodilo nikedar. Deklice zapazijo to, a urneti
ne morejo. Tudi ona ve, in ne ve, tako tesno, tako
milo jej je pri srcu.

Zdajci se čuje izmed vrišča hripav nekako
otožen glas. Tamkaj ob strani stoji sivolas na grjaeo
oprt prosjak in ozirajoč se v obile kresove, raztopi
se mu tudi srce, da zapoje svojo junaško pesem o
slavnih dedih, o ljutih Turcih, o nevmrjoeih junakih
svojega rodu. In vse strmi in posluša. Vsem raz-
netna navdušena starčeva pesem domišljijo, ziblje
jih raz brezskrbne veselosti v resne visoke misli,
v spomine davne minulosti.

Potem jame vgaševati in pojemati gromada.
Pozna ura je. Pesmi potihnejo, a za njimi se vrste
čudovite pravljice in povesti o j ari kači, o zakleti
princezinji, o zmaju in o ljutih Pesoglavcih. Vže
je tema okrog in okrog, ko se dvigne druščina .in

4 *

odpravlja proti domu. Pa kako lepo je zvrstena v
parih, kakor procesija. Mladeneč ob dekletu, deklica
ob mladenču. Spredaj se nese smolnata goreča
baklja in v prvem paru sta Marjetka.. in — Mli¬
narjev Štefan. Tako še Marjetica ni hodila nikedar
raz goreT niti vedela ni, da je krajši pot, če je
oklenjena pazduhe Štefanove. A to je neprijetno
in tesno, da niti ne ve, kaj bi govorila. O kedar
je sama, ve toliko, tako prepolno ima srce; a zdaj
je vse zmešano, vse v neredu v njenej glavi. Z
drugim fantom bi sicer tudi vedela občevati, le s
Štefanom ne. On se jej dozdeva nekaka višja oseba,
boji se ga skoraj in tako neizmerno rada ga ima
in kar reče on, je rumeno zlato in belo srebro.

Tako dospe družba v dolino, sama ne vede
kedaj, in se vstavi na razpotju. Tu še enkrat
zaučejo fantje in odidejo s svojimi družicami po stezi
proti vasi. Štefan pa zavije z Marjetico proti nje¬
nemu domovju. Poslednjejj|eveda ni po všeči mnogi
deklici, vsaj Štefan je najgorši fant, najpremožniše
hiše — in Marjetica — Sfakarjeva hči.

Marjetica in Štefan se približata studencu. Tam¬
kaj je tako lepo tako prijetno. Na klopico ob tomunu
je posijala ravno kar luna iz oblakov. Tja sedeta
pa tako, da imata desno položeno v desni. In kakor
nenadoma se spomni Marjetica čudne moči nocojšnega
večera. V studencih se vidijo nocoj podobe namen¬
jenih ljubih, je cula tolikokrat, ko še ni vedela, kaj
"pomeni zadnja beseda. A zdaj se jej jasni vedno
bolj in bolj. Ozreti se mora v tomun, akoravno je
baje pregrešno. Drugače ne more. In Marjetica se

— 53

nagne raz Hopiee v studenee, strese se, vroč v potjo
zalije in pozabivši se vsklikne: »Štefan, Stefan,

tebe sem videla!"

Mladeneč s početka ne ve, kaj hoče ta vsklik,
a posled se domisli noeojšnega večera. Desnica mu
zdrsne iz Marjetičine roke, poobjeti hoče sv ojo dru¬
žico, a deklica se domisli svoje pozabljivosti, rudeeica
jej zalije obraz in kakor srna izbeži iz mladenčevega
objetja.

0 srečna Marjetica, sramuje se svojih čutil,
neke skrivnosti v gorečih prsih, ki klije vedno bolj
in bolj, oznanovalka ljubezni pomladi. Prisedši domu,
omahne na svojo posteljo in ponovi se jej slast mi¬
nulega dne. O podobi v studenčnem tomunu pa
sanja celo noč. Pa kako sanja, tako sladko, tako
nebeško, tako še ni sanjala nikedar, nikedar.

K


x.

Drugo jutro je Štefan pozneje vstal, kot je bil
vajen sicer. Sinoči je pozno legel, a še potem za-
spati ni mogel. Premišljeval je mnogo, prav mnogo ^ \J

in se prepričal posled, da tako lepega kresa ni bilo ,  , ,

nikedar kot je letošnji. Še v  danes mu ne gre iz glave.

Tacih misli poln je vsul Štefan pol mernika pšenice „- s
v kamen in šel potem na klopico pred mlin sestoj v
Lepo dopoldne je bilo. Posebno njemu se je do¬
zdevalo mnogo lepše od druzih navadnih juter. V

li. f  ’

mlinu so lepo pritrkovali in se vrteli štirje kameni,'
stope so ubirale svoj enoličen glas in na jezu je voda
veselo šumela in padala na velikanska kolesa in dalje

JA

P

54  —

globoko na skalovje. Vse je bilo polno življenja.
Celo ščinkovee na veji je danes speval slajšo pesem.
V Štefanovih, prsih pa je bilo tako nekako milo,
tako novo, da še nikedar ne enako. Danes bi bil
dal pol svojega premoženja, vse premoženje, ki ga
čaka po očetovi smrti, ko bi ga bil prosil kedo, po¬
stavim Srakarjeva Marjetica in bi dejala: le mene
ljubi, meni zvest ostani, tako rada te ne more imeti
nobena deklica več na vsem širnem svetu, kot te
imam jaz. In zakaj ravno ta Marjetica, o kateri
pravijo ljudje, da je revna, zakaj ne toliko druzih,
bogatih, iz belih, zidanih hiš, katerih si upa dobiti
na izbiro? O zakaj ravno ona, kedo mu ugane to
vganjko? Tako sedi Štefan pred mlinom in pozabi
celo svoje dolge pipe, ki mu je vgasnila med taeimi
mislimi.

Sem po stezi se nekedo bliža. Kedo vtegne
biti? Štefan pogleda in spozna Srakarja, ki jo bosopet
maha proti mlinu.

Sicer se mu je dozdeval smešen ta priprost
možak stare korenine. Kad ni občeval z njim, dasi-
ravno se ga ni ogibal. A danes kako ves drugačen
se mu dozdeva. Nevedoč skoraj vstane, mu gre
naproti, mu vošči dober dan in ponudi pipo tobaka.

Srakar dobrovoljno pokima in natlači pipo,
potem pa pravi:

„Kaj pa kaj melješ danes, kaj? Velike sile
baje nimaš in moj jermenček je gotovo vže zmlet."

„To je res, da je, in prav lepa moka je. Skoraj
bi bil pozabil, da je še tu“, meni Štefan in pelje
Srakarja v mlin.

— 55  —

Ko polni potem Srakarjev meh, pridene še nekaj
perišč domače pa bele moke meneč, da bode lepši
kruh.

Srakarju kar zažari lice pri tem pogledu. Tako
bele moke še ni bilo v njegovi hiši in povrh po¬
darjene od mlinarja, o katerih ni imel nikedar naj¬
boljših misli.

Ko zadene mešiček potem na ramo, pravi: „Boš
pa po pogačo prišel, Stefan, ko jo speče Marjetica,
ker si tako lepo pa tako na belo zmlel. No kaj
ne, da ne boš tako v, da bi te ne bilo; ne da bi
dejal, da imamo sicer kake posebnosti pri hiši. “

„Da bi k vam prišel v vas, menite oče in pa
Marjetičin kruh pokusil? Tako mlada gospodinja
gotovo peče, dasesamoje“, odgovarja Stefan. Potem
pa pristavi: „No pa pridem, ker je vže tako. Pa
kakovo vganemo tedaj, in pa Marjetico pozdravite,
je-lite. “

„Ne bodi, ne bodi, pa res pridi tja v nedeljo
popoludne ali pa kedar ti je prav, kriči še od daleč
Srakar in jo maha s polnim mehom na rami proti
domu.

Stefan pa stoji še dolgo pred mlinom in gleda
za Srakarjem. In ko bi ga kedo vprašal, zakaj
stoji tu in zakaj zre za starcem, ne vemo, kaj bi od¬
govoril. Prav za prav baje sam ne ve in ve zakaj
je tako. Ta Marjetica pa in ta njena pogača, na
katero je povabljen, mu ne gre iz misli in iz spo¬
mina. O srečni Štefan!

— 56  —

XI.

Prihodnje nedelje je Stefan težko čakal. Pa
tako dolgi dnevi se mu niso dozdevali nikedar kot
baš tega tedna. In Marjetica, tudi ona je mislila
pa prav skrivajo in pogosto na nedeljo. Srakar jej
je naznanil, da je govoril s Stefanom in v  kako. Ce
tudi je pozabil vedoma ali nevedoma Stefanovega
pozdrava, vendar vže Štefanovega imena je bila vesela
Marjetica.

„Pa se nekoliko lepši obleci, rudečo ruto ali
pa tisto pisano za vrat deni, ko bi le prišel Stefan
je dejal Srakar v nedeljo po deseti maši, ko sta z
Marjetico k južini sela. In Marjetica je ubogala.
Vzela je pisano ruto. Ona jej je bila najbolje po-
všeei in pripela bel prazničen predpasnik. Stefan se
v nedeljo po krščanskem nauku niti domu vrnil ni.

Ko ga doide njegova mati na poti, pravi: „No
Štefan, le stopi, bova pavkupe hodila. “ In šla sta
skupaj, a le do razpotja.

Ondi se vstavi Štefan in meni, da gre pogledat
vodotoč in preračunit, koliko mu je škodila zadnja
povodenj, in kako bi se voda vravnala in takim ne¬
zgodam v okom prišlo. Dobro, da starka ni videla
in vedela, da to ni prav resnično in da je mladeneč
nekoliko zarudel pri zadnjih besedah.

Tako oddide Štefan na desno po stranski poti,
ki pelje mimo Srakarjeve koče, mati pa po levi proti
domu.

Med potoma pa se starka še enekrati ozre za
sinom in pravi:

57  —

„Lepo je dorastel, ta Štefan. Nič mu ni reči.
Prijetno se mu podaje svilnata kapica pod črnim
kastofcem, okusno se ga oprijemljejo irhaste hlače,
in sreberni gumbi na žametovem brezrokavniku
blišče kar od daleč. Ce bode moder in umen, sreča
mu ne v  more oditi.“

Štefan je stopal precej urno med rumeno pše¬
nico in se kmalu zakril maternemu očesu. Na svoje
telesne prednosti pa niti mislil ni. Samoljuben ni
bil nikedar. Razdiral je pač nekaj v svoji glavi,
a to je bilo vse drugo in za pol sveta bi ne bil dal
teh prijetnih misli.

Tako se približa Srakarje vi koči. Na okencu
se je prijetno šopiril rožmarinček, ob steni pa so
kimali rudeči „nageljni“. Štefan se mora vstaviti
in jih pogledati. Tako lepih kot so ti, še ni videl
nikedar. A zdajci se na lahno oddrzne okence,
smejoč obraz se prikaže izmed cvetličja in čuje se
glas: „Glej ga no, Štefan, kaj si ti, pa moje rože
te v oči bodejo, je-li da te?“

„Mene da bi bodle, praviš ti Marjetica ? In če
me, saj so res lepe. Tacih ni nikjer doli na vasi,"
odgovori Štefan in podpre kamolec v skladnico drv
ob steni, kastorec pa bolj na levo uho pomakne. x

„Ne bodi, ne bodi, Štefan, ti si poreden danes,
pa ni vse tako, kakor praviš."

„Zakaj pa ne, Marjetica ? Le verjemi mi, da je
nagelj tak, kakor velikonočni pirhi ali pa rudečica na
tvojem obrazu."

Marjetica se zasmeji pri teh besedah in pobesi
glavo prav sramežljivo, potem pa pravi:

— 58  —

„Če je tako lep moj „nagelj“ pa vtrgaj enega,
ti ga vže smeš, drugi ne. Na kastorcu se ti bode
prav dobro podajal.“

„Kaj da bi ga jaz ytrgal, da bi ga res smel
vtrgati, to je pa prav. A jaz bi rekel, da bi ga
vtrgala ti. Dekleta umete bolje to. Potem bi ga pa
jaz na klobuku nosil tri nedelje zapored in pa še s
„knoflieo“ bi ga pripel, da ga ne izgubim.“

„Res da bi ga“, vsklikne Marjetica in vtrga z
nežnimi prsteki nagelj in ga poda Stefanu.

A on jo vlovi za roko, pa tako trdo, da bi se
bil kmalu nagelj poškodoval, in pravi: Marjetica,
zdaj te imam. Pa ti nisi prav nič huda, da te imam,
je-li da ne? Vendar, kaj pa delaš vedno v hiši?
Ven bi prišla, in midva bi kakovo uganila in raz¬
drla skupaj, se ve da pametno in pošteno!“

Marjetica se izkuša izviti iz mladeneevih rok, a
posled, kakor bi se bila premisila, je zopet mirna in
odgovori:

„Pa bi ti noter šel. To bi ne bilo, mislim,
baš nič napačnega. Oče se kmalu vrnejo od krščan¬
skega nauka, potem pa skupaj povasujemo."

„Saj je res, Marjetica! Ti si bolj umna od
mene“, pravi Stefan, spusti dekličino desnico in
zgine za vežnimi durmi.

Trenutek pozneje sedi Štefan pri javorovi mizi
Marjetici nasproti in gladko mu teče govorica.

„ Danes si bila pa prav ponosna, Marjetica, v
cerkvi. In na potu domu me niti pogledati nisi
hotela, kakor da bi živela v prepiru in bi ne bila
soseda. Poslednje še misliti ni, kaj ne da ne“ ? po-

59  —

vzame črez nekoliko mladeneč in vlovi zopet dekli¬
čino mehko ročico.

„Jaz da bi bila takova, kakor praviš? To pa
vže ni res, to se pa vže motiš. Se videla te nisem,
pa bi bila prevzetna in ošabna ?“

A spozabivši se, pravi čez nekoliko: „Jeli, ta
le kastorec si imel dopoludne na glavi in pa tisto
svetlo rujavkasto kamižolo, ki ti je tako lepo pristovala ?
Taka kamižola je gotovo draga. Prav lično sukno
je, po čem je neki vatel? Tudi jaz bi si rada tako
jopico kupila. In pa ta le svilena ruta, ki jo imaš
za vratom, kako žive svetle rože ima. Kaj je to res
prava svila, kaj meniš Stefan ?“ nadaljuje deklica
in tipa in premerja Stefanovo rute kakor bi jo ho¬
tela kupiti.

„Ti bodeš imela še lepši na svatovski dan,
Marjetica. In če ne drugi, kupi ti jo tvoj ženin.
Saj si je pa tudi vredna “, povzame mladeneč in vpre
svoje oko na dekličino lice, tako da se srečata njuna
pogleda. Marjetica pobesi urno obraz, kakor da bi
se domislila svoje naivnosti, ali pa da bi bila pre¬
lepa njena misel o svatovščini, katera jej je še čisto
tuja. —

„Jaz da bi imela tako svileno ruto z žlahtnimi
rožami, praviš Štefan? Taka bi bila vže prelepa za
me, ker sem revna, take ne pričakujem. Zadovoljna
bi bila z volnato, samo lepo rožasta bi morala biti,
vsaj nekoliko podobna tej le tvoji", jekne potem
Marjetica.

Tako sedita Marjetica in Štefan razdirajoč
razne stvari. Marjetica postaja vedno pogumniši.

— 60  —

Tista začetna boječnost in sramežljivost jej izginja
vedno bolj in bolj. Ko se smuče in suče tako okoli
svojega tovarša, zapazi svetel prstanek na Štefanovi
desnici in vsklikne precej nagajivo:

„Kaj imaš pa ondi na roči, Štefan ? Le pokaži
mi in ne skrivaj! To mora biti nekaj posebnega,
ker molčiš o tem.“

„Kaj bi res rada videla, kar reci Marjetica!
Glej prstan je! Kupil sem ga zadnjič na sejmu in
prav povšeči mi je.“

„Prstan ie. praviš, ali na  je zaročna „rinka“,
kaj ne, to je vse eno? Pa le pokaži ga, da ga po¬
gledam. Saj je res, prstanek, je,“ pravi potem, ko
ga vrti po roki in ogleduje pri okencu. „Le glej ga,
in zlat je pa rudeč kamen ima, le še tvojega imena
mu manjka, kaj ne Štefan ? In pa kakor nalašč tudi
meni je prav in kakor vlit za-me“, nadaljuje pomer-
jaje ga na prst.

„Pa ga imej, če ti je prav in obdrži ga! Jaz
ga ne potrebujem, ali si pa drugega na semnju
kupim", pravi Štefan in stisne Marjetici desnico.

„Pa res Štefan? Ne, to je preveč, kaj boš to?
Le pomisli, prstanek je zlat! “ jeclja nekako začudena
in vsa zmešana in v zadregi Marjetica, ter poskuša
sneti zopet prstanek in rudečicain bledinajo spreminja.

„Ali ga ne maraš? Jaz tudi ne. Pa ga vržem
v travo, da se izgubi, ali v jez in noben človek ga
ne najde več. Ali češ, povej!"

In Marjetica še bolje zarudi, ozre se v mla-
denča in zopet se srečate njuni očesi. Ne vemo ali

— 61  —

je bilo naslikano v tem pogledu, naj vboga Marjetica,
ali kali; a to vemo, da je vzela prstanek in da ga
je bila vesela, prav vesela. —

„Poglej ga no, kaj si res Stefan?", pravi ne¬
koliko pozneje Srakar vže med vratini, ko se vrne
iz cerkve in zagleda Mlinarjevega sina poleg Mar¬
jetice.

„Zakaj bi pa ne bil, oče? Nedelja popoludne
je, malo povasovati moramo. Kaj bomo neki druzega?
Vi ste v pa molili jelite, pa dolgo vas ni bilo domu“,
pravi Stefan, hoteč si pomagati iz zadrege, v katero
ga je spravil nenadni Srakarjev prihod. Potem pa
pristavi: „Vaše strnišče sem ogledoval mimogrede.
Lep ječmenček je moral biti na njem. Kaj bodete
pa zdaj sejali ondi?“

„ Ajdo bi, sem dejal in prevdaril, a orača nimam.
Kaj bodeš pa ti kaj kmetoval ta teden ?“

„Posebnega nimam, postoril sem vže. Voda je
tudi potekla, da niti za eno kolo je ne bode, če ne
dežuje kmalu. Tija v torek ali v sredo vam lehko
poorjem in povlečem strnišče, če vam je prav; kar
recite, pa je!“ ^.4,-

„Kes, da bi mi storil to Stefan? Kaj ne, za
plačilo se vže pogovoriva, da bode prav."

„Kaj bodete tisto! klobukov si ne rubiva, saj
smo sosedje", odgovori zdajci Stefan in se ozre v
Marjetico, ki je nekako sramežljiva sedela poleg
njega in skrivala desnico, na kateri se je lesketal
prstanek, v predpasnik, da bi ga oče ne opazil.
Semtertje pa se je vendar ozrla radovedno in skrivajo
va-nj in dozdeval se jej je vedno lepši.

— 62  —

„Marjetica, ali si vže kaj pohvalila Štefana,
ker je tako lepo ječmenček zmlel in še nekaj
pšenične moke v  pridal vpraša potem Srakar, pomoli
tobačni mehur Štefanu, češ, natlači si danes mojega,
in prisede na ogel mize.

„Saj je res Štefan, ti ne veš kako lep kruh
se je spekel iz zadnje moke. Taeega še nismo imeli 11 ,
vsklikne potem nekako poguinniši Marjetica.

„Ali si mu vže dala pokusit domače pogače?
Da veš, jaz sem ga na njo povabil danespristavi
Srakar.

„Saj res, kar pozabila sem, oče. A Štefan je
tako vajen vedno belega kruha.“ Izgovorivši vstane
Marjetica in prinese iz shrambe pol hleba lepo ru¬
menega, v dišečega kruha in nož na njem. Porine
ga pred Štefana in pravi: „Na, reži pa sam, koli¬
kor hočeš!"

„ Glej ga no, kako je lep in slasten ta kru¬
hek" pravi Štefan, čudeč se ter ga pokusi in tehta
na dlani.

„Pa res sama si ga spekla Marjetica? To je
lepo", pristavi potem.

E zakaj bi ga pa ne? Kaj misliš, da ga ne
znam? Le pokusi ga in prepričaš se, da ga znam!"

„Ko postaneš gospodinja, boš pa kar vse ve¬
dela vže, kakor vidim. To pa stavim, da se ne
vstrašiš nobene vaške gospodinje in se je ne."

„Jaz da bi znala? zakaj pa ne? Pa, ko bi
bila gospodinja, potem bi pa vže vže, to je res.
Ne rečem, da bi ne", pravi Marjetica in kakor pi-
reh zaradi v lice, pobesi oči in premišljuje, zakaj

— 63  —

jo neki hvali in pa tako poprašuje ta Stefan. O ko
bi vedela vsaj to, kaj misli zdaj on. In če je vse
res, kar pravi, kako srečna bi bila.

Srakar je sedel med tem, kakor bi ne čul tega
pogovora in pogosto spuščal dim iz svoje pipice
gori nad sveto razpelo na steni in nad oljkovo ve¬
jico od cvetne nedelje za njim. A Srakar je vse
to dobro, prav dobro umel. Ko bi ne mogli soditi
po drugih opazkih, vže potem, da je dva pota po¬
gledal izpod širokokrajevca po Stefanu. In na tem
pogledu seje zibal dobrovoljen, pa prijazen posmeh.
Potem se je tudi morda samega veselja spozabil in
pljunil ene krati po tleh, kajti poslednje Marjetici
ni bilo povšeči. Tla je hotela imeti čiste, kakor
omizje. In kedar se bi jej hotel zameriti, poma¬
zati bi jej bil moral tla ali kar si bodi. Kaj enacega
bi bila ona odpustila najtežje. Srakar pa sicer zdražbe
ni nikedar delal. Zamero pa je sovražil kot pogubni
naglavni greh.

Isto popoludne in isti večer je bil Marjetici
najlepši izmed vseh. v

Ko se poslovi Stefan stoprv v mraku, spremi
ga ona do hišnega ogla in postoji še nekoliko ž
njim tam. Potem pa zre še toliko časa za njim,
da se skrije za vrtnim drevjem. Po molitvi in ve¬
čerji se jej stori celo milo pri srcu, zapuščena in
samotna sabdozdeva samej sebi. Ako se ozre v sve¬
tel .prstanef na roči, mine jo otožnost. Tacega pr-
stana'hi'ma "pac" nobena v vasi, niti v fari ne, kakor
ona. In vesela bi ga ne bila ona, pa žalostna naj
bi bila nocoj? Ne, tega n&\y y- y -  h

*

/

- 64  —

XII.

Srakar je drugo jutro vže z gorečo pipo okoli
pohišja hodil, kuretino napasel in kozama nekaj ze¬
lenja položil, ko se prebudi in vstane Marjetica.
Stopivši na prag, položi dlan na čelo in pogleda na
nebo proti solncu, kakor da bi ne mogla verjeti, je li
res noč tako kratka, ali so vse to le sanje, nič dru-
zega kot sanje. Sinoči je namreč pozno premišlje¬
vala v postelji, potem sanjala o vaškem mlinu in še
o nekem drugem. Kje pa je spanjec?

„Marjetica, kar urno zajutrek pripravi, potem
pa izpusti kozi. Glej solnce je vže za moža visoko!“
ogovori Srakar Marjetico in maline z rokama, kakor
bi hotel reči: le urno, mudi se in tega si kriva
sama ali kali. Marjetica se toraj ročno obrne in
zaneti ogenj. Ko se dviga in poka plamen na
ognjišču, sede poleg njega na skladnico drv, pre¬
križa nad prsimi roki in misli, misli kaj neki, o prav
mnogo in zre v plapolajoči ogenj.

Vesela je denašnjega jutra in nevesela. Preživo
jej je v spominu včerašnji dan. Ko bi mu bil vsaj
po senci enak denašnji. Prvič se jej dozdeva ne¬
prijetno danes goniti na pašo kozi. Sicer ima rada
živalici, o in kako vesela je bila nekedaj tega posla.
Saj pa tedaj ni imela še na vsem širnem svetu ni¬
kogar, da bi ga ljubila, kot očeta in te živali. In
danes ima tolikanj, da ne more povedati nikomur
— in zopet ničesar, prav ničesar.

Tudi se prepriča, da je ona zdaj za pašo vže
prevelika. Kaj pa, ko bi jo dohiteli celo vaški pa-

— 65  —

stirji in jo jeli zmerjati: „glejte jo kozjo pastirico!“
Ona odpušča sicer vsakemu rada in jeze niti ne
pozna, a ko bi eul kaj enaeega Stefan o njej, kako
bi jo sodil, kaj bi storil? Da samo zaradi njega
bi ne pastirovala rada več, ne hotela bi ga osra¬
motiti, da je znan z kozjo pastirico. Po drugih lju¬
deh ona niti ne vpraša ne.

Ko se vtopi v take misli, niti ne zapazi, da
kipi pristavljeno mleko in bi bilo tudi izkipelo, ko
bi ne bil prihitel mimogrede Srakar in odpihnil s
svojim širokokrajnikom prevroči plamen.

Potem postoji celo nekoliko pri ognjišču, po¬
seže z žulavo roko po gorečem vtrinku, vredi ga
na natlačeno pipo, potisne turniček nanjo, puhne
kake tri pota dima in pravi: „Marjetica, kaj pa ti
je danes, da kar nič ne govoriš, in pa glej no, ne¬
kaj bleda se mi dozdevaš ! 11

„Nič ni, prav nič, pa kaj bi bilo?“ meni Mar¬
jetica, odrine s kleščami nekaj prevroče žarjavice in
odstavi, pomagaje si z belim predpasnikom, kipeči
zajutrek.

Danes Srakar in Marjetica molčeč zajutrku-
jeta, ali bolje zajutrkuje le oče. Njegova mlada
družica pomaka le žlico v jed, ki jej ne v  gre v slast.
„Ali ti ni bilo baje po godu, da sem Stefana po¬
vabil včeraj ali kali?" vpraša oče.

Marjetica zarudi po vsem obrazu, položi žlico
pri tem vprašanju in pravi: „Zakaj bi mi ne bilo?
meni je vse prav."

„Pa ti ni, sam ne vem zakaj. Pošten mlade-
neč je, njega se ti ni potreba ogibati, če hočeš"

5

— —

povzame zopet Srakar, kakor nalašč, da bi izkušal
svojo zamišljeno družico.

„Da bi mi ne bil, pravite? Kaj bodete neki
to, oče“, pristavi Marjetica in hiti odpirat kozama
hlevine duri.

Tako dolg pot po pogorju se ni dozdeval Mar¬
jetici še nikedar kot danes. Sicer si je vedela
najti vedno svojo zabavo in veselje. Ob stezi je tr¬
gala rože in je povijala v venec, katerega je daro¬
vala svetemu razpelu v gorski kapeli. Več potov
je vzela pobožno knjigo s seboj, ali pa je vezla
bele nedeljske nogovice. Dnevi so jej tekli, kakor
trenotki, kar vedela ni da gine in mine teden za
tednom.

A zadnji čas ni več tako, da si bi rada imela,
da bi bilo. Dolg čas jo spremlja povsod, prejšnje
zabave in igrače pa so jej nezanimive.

Prišedši v goščo sede Marjetica na mahovje in
obraz zakrije v dlani. Tako sloni kakor brez živ¬
ljenja. Tu jej je prijeten, primeren prostor, sama
je, nihče je ne gleda in moti. Samoten ščinkovec
sicer zaščinka semtertje na visoki smreki, a odleti
zopet dalje čez vrbovje. Tamkaj potrkuje in dolbe
marljiva žolna votla drevesa. Žametno višnjevkast
brglez pleza in šviga po deblu. Od vršiča do vršiča
poskakuje vesela veverica in semtertje plašno zaprska.
A po Marjetici ne popraša in se ne ozre nihče.
In kaj bode neki ? Pomagati bi jej ne mogel. V na¬
ravi le vsak sam za se skrbi, vse drugo mu je tuje.
Ko sedi Marjetica tako, užali se jej prav milo srce.

— 67

Dozdeva se jej prvič, in to stoprv čez toliko
let, da je vendar le sama in zapuščena, da ona nima
mladosti kot jo imajo dragi otroci in deklice iz vasi./
Oče je malobeseden ž njo, druščine se mora
ogibati, jej zapoveduje vedno. Ko bi le vedela čemu?
In pa zakaj je Stražarjeva, zakaj očetova hiša ni
bela, visoka, kot je Mlinarjeva v vasi, zakaj pravijo
ljudje, da je revna in to ve tudi sama. Da jej je
hudo, prav hudo- vse to, kriva ni sama, ona potrpi
vse. O dobro ve, da bi se jej posmehovale njene
družice v vasi, ko bi jim pokazala ta-le pretanek in
bi povedala, čegav je. In zakaj ? Samo zato, ker je
ona Srakarjeva, Štefan pa je Mlinarjev. Kaj pa
Štefan sam? Ali ne bode spoznal polagoma to tudi
on, ali ne bode govoril, kot govore vsi ljudje? To
pa bode njena smrt. Tega ne preživi, da si ne ve
zakaj ima rada Štefana, le tako toži se jej in dolg
čas jej je po njem, da niti povedati ne more.

O ko bi bila ona bogata, postavim, ko bi imela
bel grad, ko bi bila imenitna gospa v svili in zlatu,
o katerih je čula, da prebivajo v mestih, pa da so,
take, kakor so naslikane kraljice, ona bi bila vsa
drugačna.

Vse bi vzela in prinesla pred tega Štefana in
dejala: „Na, tu imaš, pa zasmehovati me ne smeš,
in pri meni moraš ostati, da veš!“

Ko sloni vtopljena tako, posili jo neka nena¬
vadna dremota, da podpre glavo v komolca in ob¬
jame jo sladek spanjec.

Solnce je vže visoko na nebu, ko se predrami,
plane kvišku in pokliče kozi. A kako se začudi, ko

5 *

— 68

ji zagleda poleg sebe. S prijaznim nekako pomi¬
lovalnim pogledom jo 'pogledujete, nastavljate jej
roge, kakor v dvoboj ter mekečete, kakor bi hotele
reči: „Povej Marjetica, zakaj si otožna in sloniš tu,
vesela bodi, pa domu pojdimo, glej pozno je vže!“

Marjetica je žival vedno rada imela, posebno
pa kozi. A tako prijazni, tako pomilovalni se jej
niste dozdevali še nikedar. Prepričana je bila danes,
da jo umete, da veste kaj misli ona zdaj, da čutite
z njo, da ste samotni in zapuščeni.

Ko se pogovarja Marjetica z živalima, zašumi
nekaj v obližji. Urno se ozre in zagleda Stefana
s sekiro na rami.

,.Marjetica kaj te ni prav nič strah tu, ker si
sama v gozdu ?“ pravi mladeneč in se vstavi pred
pastirico.

„Da bi me strah bilo in pa tebe Stefan? od¬
govori Marjatica in pobesi zadrege rudeči obraz.

„Kaj pa, ko bi volk prišel in bi ti kozi vzel,
kaj?“ nadaljuje tovariš.

„Nič — tega bi ti s sekiro pregnal, — mene
bi pa pustil, saj me ni škoda jeli?"

„Tebe bi škoda ne bilo, Marjetica? O poznati
bi hotel človeka, ki bi ti storil kaj žalega, skrivil
ti le las na glavi, celo vojsko bi premagal mislim
sam v boji za te“, odvrne nekako navdušeno Ste¬
fan in sede poleg deklice.

„Tisto vže Stefan tisto, bi storil ti za me, ko
bi ne bila Srakarjeva, da veš, tako pravijo ljudje
in mislim tudi jaz.“

— 69  —

Izgovorivši se jej užali zopet srce in domisli
se sanj, katere je sanjala prej, ko je zadremala tako
nenadoma.

Posled jih jame Stefanu tako-le pripovedovati.

Dozdevalo se mi je, da je priletela bela rajska
ptica tu na drevo in je zapela pesem, pa tako milo
tako nebeško, da je strmelo drevje okrog in se
priklanjalo.

Jaz pa sem bila, kakor zamaknjena. Stisneti
se mi očesi in pred saboj zagledam beli grad, ka-
koršnega še nisem videla nikedar. In ptica zleti
skozi okno vanj, in jaz hitim šiloma za njo. Vrata
se mi odpirajo, kakor sama od sebe. Zdajci pridem
v veliko, prav veliko stanico. Veča je bila kot naša
cerkev in kako lepa. Vse je bilo v zlatu in svili.
Ljudstva pa se je gnetlo polno okrog in ti si sedel
spredaj na visokem sedežu, kakor kralj in povsod
se je razlegalo tvoje ime.

Trudoma se gnetem in delam pot proti tebi.
Prišedši pred prestol omahnem in se zgrudim sla¬
bosti na tla. Ti pa me dvigneš prijazno in posadiš
poleg sebe. A čuj strašen krik nastane med ljud¬
stvom. „Srakarjera Marjetica je“, se razlega glas,
in tega ni konca in kraja.

Tako se prebudim.

l „Pa ti, da si tako sanjala Marjetica, pa od-
menp“, povzame Stefan in vlovi deklico za roko.

„Jaz, a sanjati ne smem več, to vem, preveč
mi je hudo potem in tudi govoriti si ne upam dalje
s teboj, veš, ti si Mlinarjev in jaz“ —

— 70  —

Predrto izgovori zadnjo besedo, užali se jej
srce in solze jo polijo.

„Kaj je to Marjetica, pa jokati ne! Kedo nama
more braniti, če govoriva, in kaj je to, če nisva
oba iz enake hiše“, tolaži mladeneč družico.

„Jaz tudi ne vem, zakaj ti pravim take reči,
samo zato da veš, kaj mislim in kako mi je.“

Tako se vije njihov govor in nadaljuje, ko
odideta skupno proti domu. Marjetici se dozdeva
zopet kratek čas in kmalu pozabi sanj. Na razpotju
pravi Štefan: „Ali bodete nocoj kaj dalje svetili
zvečer? 11  „Bomo, če prideš k nam“, odgovori deklica.

„Da bi k vam prišel praviš? Bom, če vže spiš
pa na polknice potrkam, jeli da smem in da se mi
oglasiš ?“

Marjetica ne odgovori; kako tudi? Budečica
jo zalije in spomni se fantovske pesni v noči na
sredi vasi.

Ko se rezideta, se ozreta še enkrat drug za
drugim in se zasmejita. Srečna človeka Marjetica
in ta-Mlinarjev-Stefan! -

-——S'"-. NT S-

XIII.

O požinkik so napravljali fantje Beriške vasi
ples pod široko vaško lipo. Ondi so se zbirale
deklice vse okolice. Stare matere in tetke, otroci in
stareji možakarji pa so zijali, kako mladenči sučejo
svoje družice in s petami ob tla bijejo, klobuke pri¬
vzdigujejo in poukavajo.

Pa kaka velikanska priprava je bila vže' mm
tednov prej za oni veseli dan! Deklice ga niti

— 71  —

čakati niso mogle. Ugibale so .skrivajo zvečer v
postelji, s katerim bode plesala najraje ta in ona,
katera bode najlepši, kateri mladeneč najgorši, in
ali pride tudi ongav in ongava, ki sta vže na oklicu.

Povrh pa so imele toliko skrbi, kako bi se
oblekle za ono slovesnost. Preglavico jim je delalo
in še veliko, koliko rudečega in višnjevega trakovja
bode potreba, kake rute bi si kupile, — kakošna
krila in — koliko lepega denarja bode stalo vse to.
A naj velja kar hoče, naj bode truda še toliko in
toliko! Oh ljubi Bog, vsaj takov veseli dan je le
eden v vsem dolgem letu, le eden je mladeneč, s
katerim si želi plesati vsaka. Koliko pa je bilo pot¬
nih kapelj, ki so pobijale na razbeljenem čelu druga
drugo v žetvi sredi ravnega, rumenega polja. O tega
bi ne mogla preračunih nobena. Le vesela misel
na ples ob končanih požinkih je tolažila, krepila trudno
roko, hladila razbeljeno lice.

In pa fantje, koliko večerov zborujejo in se
posvetujejo ondi pod lipo, kako bi napravili oni
dan slovesniši, zanimiviši. Natanko imajo zazna¬
movano. kedo je v njihovi družbi in da le isti sme
plesati, da ne trpe mladenčev iz sosednih vasij med
saboj in tudi ne vabijo tujih deklic.

Kralj teh zborov in sodnik vaške mladine pa
je bil Mlinarjev Štefan. On je bil korenina vse
družbe. Kar je rekel on. to je veljalo, kakor da
bi bilo pribito, kar njemu ni bilo povšeči, dopadalo
ni nikomur in brez njega se ni vršila nobena slo¬
žnost. Vsaj je bil pa ta Štefan tudi pravi mož.
hi gledal na petak, ali desetak. kedar je bilo

— 72  —

potreba. V žep je segel po listnico, oslinil prst in
položil bankovec na mizo. V krčmi se je pilo naj¬
več potov na njegov račun. Naravno je torej, da
je njegov glas veljal v treh farah in še dalje. Ime
Mlinarjevega Stefana se je spoštovalo okrog in okrog.

Kaj pa Marjetica? Tudi ona se je veselila le¬
tos plesa pod lipo in sicer prvikrat. Ko bi jo bil
vprašal kakov vaščan, zakaj se raduje tega dne,
rekla bi bila, da ne ve. Ako bi bil vprašalec Mli¬
narjev Stefan, ozrla bi se bila sramežljivega pogleda
vanj, zarudela bi bila in — molčala.

Marjetica še ni plesala nikedar, a dobro je
prepričana, da bi znala, seveda z vsakim ne, a
s StefaK^pom bi si upala.

Srakar je sovražil ples kot naglavni greh.
Marjetica druga leta niti gledat ni smela hoditi
plesov. In ravno to jo je skrbelo noč in dan tudi
letos. Vendar kar vasuje semtertje Stefan pri njih,
se je oče baje nekoliko spremenil. Omečil se v  bode
in jo pustil na ples, če ga poprosi ona in še Stefan
priloži modro besedo. In poslednje mora. Samo tega
ne ve, kako bi mu naznanila vse to in ne izdala
svojih skrivnosti. Vže ve, kako dene. „V nedeljo je
ples; jeli Stefan in jaz bi ga tudi rada pogledala
bolj iz dalje v . A oče so trdi, jako trdi, dovolili ne
bodo.“ In Stefan poreče: „Pojdeš pa z menoj. Z
menoj ti ne bodo branili 11 . Tako premišljuje Mar¬
jetica mnogo večerov in v tacih mislih se jej do¬
zdeva Stefan najboljši človek vsega sveta. O zanj
bi storila vse, vse. Krvi od srca bi mu dala, ko bi

73  —

jo zahteval. Ia vse to, v  ker je tako prijazea, tako
ljubezniv ta Mlinarjev Stefan.

Po taki razsodbi se je jela pripravljati Mar¬
jetica za ples, kakor da bi jej bilo vže dovoljeno.
Zaradi tega je zvečer prej hodila k počitku. A ko
je pospalo vse, prižgala je zopet leščerbo in pri luči
v pozno noč šivala in prenarejala krilo za ples. V
šivanji namreč bi se bila lehko poskusila s prvo
šiviljo, akoravno se ni učila drugej kot pri vaški
prijateljici,

„To je pa delo s tem krilom!" je vskliknila
več potov: „A nič ne de. Zadnja nočem biti in —
Stefan se me ne sme sramovati." Potem pa je urneje
pripenjala trakovje, razgrinjala na rokah obleko in
vesel posmeh okoli usten jej je pričal, da je zado¬
voljna sama s seboj, in s svojim krilom. 4.

A več potov se jej je tudi užalilo srce. Spom¬
nila se je, kako drago blago je kupila ta in ona
deklica iz vasi za plesni dan, kako rožasto svileno
ruto ima in najlepše trakovje. Vsega tega ona nima.
ker je Srakarjeva. In ali ne bode zaradi tega Ste¬
fan raji plesal z drugimi dekliči, njo pa le pomi¬
loval? O tega ne bode storil — in če stori —, ve¬
sela ne bode nikedar več.

V tacih priložnostih je več potov šinila človeška
senca pod njenim okencem. In ko bi ne bila gosta
tema zunaj in Marjetica vtopljena, videla bi bila,
kako sloni mladeneč ob steni in jo ogleduje.

čez nekoliko se je vedno čulo lehno trkanje
na polknice in nekov glas je vprašal: „Marjetica,
kaj čuješ tako pozno?"

— 74  —

In Marjetica je zarudela in letino oddrsnila
oknice, ta glas jej je bil znan in — naij jubši.  v

„Kaj šivaš Marjetica?“ vpraša mlacTeneč potem?

„Jaz, meniš, nič, le nekaj prenarejam.“

„Cemu prenarejaš, jeli za nedeljski ples?“

„Ne vem. in jaz ne smem tja, pa me tudi
nihče ne pogreša", pravi deklica in pobesi obraz.

„Da bi tebe nihče ne pogrešal ? Ti moraš biti
ondi, če ne, ne bode tudi mene, da veš.“

„Kaj je res Štefan?" Ne to ni res. Pa pomisli
moj oče!"

„Oče se preprosijo. Jaz govorim ž njimi", pravi
Štefan in vlovi skozi oknice Marjetico za roko.

Deklica se zasmeji in zgine jej prejšnja otožnost.

„In tako zapleševa Marjetica, da bode vse gle¬
dalo za nama, da se nama nebo zavrti pred očmi.
Pa nihče drugi ne sme plesati s teboj."

„Potem bova pa kakor mož in žena Štefan",
jekne Marjetica.

„Kaj bi se branila morda mene ti? Peci Mar¬
jetica, reci!"

Deklica molči in zarudi kot pireh in desnica,
katero je hotela izmuzniti iz inladenčeve roke, jej
zastane in počiva v njej. Kedo ve neki zakaj, in
kedo bi ne uganil ?

Ples pod vaško lipo to je v resnici najzanimi-
više, najlepše narodno veselje. Ko vidimo vrtiti se
ondi vitko vzraščene, krepke mladenče, sramežljive-
r rudečelične deklice, spominjamo se nehote svodi
davnih prednikov, ki so obhajali v logu dišeCm
lip svoje slovesnosti in vrine se nam tudi vesela

— 75  —

misel, da tako življenja polnega, tako veselega, ne-
, popačenega naroda ne bode kmalu konec.

Ples v Beriški vasi je bil vedno izmed najlepših.
Njene deklice so slovele na daleč okrog zaradi svoje
krasote in vljudnosti. Beriški fantje pa so bili prvi,
najpogumniši vse fare.

Odločeno nedeljo po krščanskem nauku je vže
zijala cela kopica bosopetih fantičev pod vaško lipo
in pričakovala godcev in plesalcev.

Pa kako vredjen je bil ta prostor. Trava pod
lipo je bila pokošena in pospravljena, in niti kamen-
čeka ni bilo najti na tratfi. Krog in krog so bili raz¬
postavljeni smrekovi maji, prepreženi in okinčani
s cvetličjem in pisanimi narodnimi trakovi. Lipa
pa je bila kakor v evetji, polna večjih in manjih
zastav. Na vršičku pa je vihrala največja in naznan¬
jala na daleč, daleč okrog, da je danes vesel slo¬
vesen dan.

Polagoma se jamejo približevati najprvo rado¬
vedni gledalci, odrasli vaški pastirji, ki še ne znajo
in ne smejo plesati, potem mladoletne deklice, ki bi
tako rade videle kako se pleše in se naučile same,
kajti prihodnje leto, če Bog da, poskusijo tudi one.

Tamkaj po vežnih pragih se razpostavljajo suhe
ženice, stare babice s koščenimi bradami, skrbne
matere, ki bi tudi rade pogledale ples, če ravno
trdijo vedno, kako strašno pogubljiv in pregrešen je,
da ga nas Bog varuj.

L/Vaški gospodarji in sivolasi dedje se zbirajo
onui bolj na oglu z na hrbtu prekrižanimi rokami
in s pipami v ustih. Ondi ugibljejo in razdirajo

76  —

modro, kako se je kaj' obnesla letos jara pšenica in
ozimni ječmen in kako drago se prodaja v trgu,
koliko prihranijo žita za dom, koliko za te visoke
davke, da se Bog usmili in koliko za kupo vina v
nedeljo popoludne, ali kedar si bodi.

Zdaj bosopeti paglavci in otroci zaženo vriše:
„godci gredo, godci gredo." In vse se ozre tja proti
krčmi, od koder se pomikajo vaški ljubljenci. Saj
so pa tudi v resnici zanimivi ti možakarji. Vaščani
jih razdeljujejo v tri imenitne oddelke v klarinetiste,
basiste, vse druge pa, ki imajo „mesingaste“ instru¬
mente pa imenujejo, tega baje ne ve nihče zakaj
„ progarje."

Najimenitniši med godci je suh majhen moži-
ček Gojžan z od kolena na vzdol leseno nogo in
z velikanskim otemnelim basom na hrbtišču, ki mu
pokriva skoraj ves život, kakor polževa hiša svojega
gospodarja. To imajo otroci krik in veselje ž njim.
On jim pa tudi ume delati skremžene obraze, in
gorje onemu, katerega zasači v svoje jeklene roke.
Njegov najvišji podložni je dolgohlačni Mejač z
vojaško zasmoljeno kapo na levem ušesu in z rumeno
lepo svetlo trobento pod pazduho. On velja tudi
mnogo pri vaščanih. Zakaj pa je osem let trobil pri
vojacih nekedanjih grenadirjih in v vojaški suknji
pol sveta premeril. Ostala godca sta z majhnimi
drogi, ki bi se najbolje dali primerjati kuhinjskim
pihalnikom, katerim pa pravijo Beriški vaščani:
„klanet“, ki jim je pa najmanj v čislu.

Ko zleze lesenonogi Gojžan s svojim basom
na nekoliko vzvišen prostor in se vselijo njegovi

— 77  —

tovarši, "kakor piščeta okoli njega, dvigne urno svoje
držalo tako, da otroci plašeč se daleč odskočijo in
zavrišče. A to je le znamenje začete godbe. In v
resnici, kakor bi trenil zadoni trobenta in „klaneta“,
bas pa jima mogočno pritrkuje in prigovarja.

Kakor ogenj se razneso vbrani glasovi po vasi.
Okna in duri se odperajo in rudečelični obrazi po¬
gledujejo radovedno iz njih.

To so vaške deklice, ki tako težko pričakujejo
tega in onega mladenča, da bi jih peljal na ples.
Mnoge ga niti dočakati ne morejo. Oklenejo se
svojih mater in se bližajo boječe in srameče, ter
bolj od daleč zrejo tja. Enako procesiji se začno po¬
mikati zdajci veseli pari od vseh strani. Deklice v
svilenih, rudečih rutah, pisanih krilih in belih pred¬
pasnikih s cvetlicami v kitah in povešenimi 'obrazi
poleg svojih izvoljenih, ki jim veselo prigovarjajo
in stiskajo roke. Semtertje poteptavajo tudi vže od
daleč z nogami, povriskujejo in dvigujejo s cvetlič-
jem okinčane klobuke visoko v zrak. Zdajci se ozira
vse tja proti stranski poti ob holmu in čudeči gla¬
sovi se čujejo; „Glej ondi se bližata z roko v roči,
s pogledom v pogledu v radostnem pogovoru kralj
vaške mladine, kralj veselice Mlinarjev Stefan in —
Srakarjeva Marjetica. Da in kakov par! Tacega ni
v vsi beriški vasi, in na daleč okrog.“

„Marjetica gre“ zamrmrajo vaške ženice, se
pogledujejo radovedne in kimajo z glavami in mi¬
gajo z bradami in pravijo: „Le poglejte jo, ka-
kova je in da se upa na ples, ali ne ve, čegava
je, da je Srakarjeva?“'j %

— 78  —

Tako gre govorica od ust do ust. Marsikatera
vaška, deklica pa bledi in rudi zavisti iu sramote,
kajti Stefan, ta Mlinarjev Stefan je govoril semtertje
tudi vže z njo, a na ples je ni povabil. Kaj da si
je izbral to revno Marjetico, zakaj nje ne, zakaj
ravno to, o zakaj'? - —

Po tacih opazkah se prične ogledovanje Mar-
jetičnih kril. Njena oprava je sicer priprosta, a
tako lično izdelana in podaje se jej tako lepo, kakor
da bi bila zrastla na njej. V črnih dolzih kitah,
ki se jej prosto razsipljete po tilniku in životu, ima
vpletene rudeče vrtnice in rudeče in višnjevo tra-
kovje. Vrhu lepega, visocega čela se jej zibljejo
obili kodri, kakor ponosno valovje. Prsi pa jej
ogrinja priprosta, a kot sneg bela ruta z rudečimi
rožami. Predpasnik ima višnjeve barve in krilo
rudeče, prvič oblečeno danes. Dobila ga je nam¬
reč od očeta za požinke. Pa kako jej rudi lice, kako
pobeša obraz, kako se bojazljivo objemlje S.tefanove
desnice, ko stopa ob holmu na vzdol z njim, kajti
sto in sto oči je vprtih le v njo, sto in sto ust go¬
vori le o njej, toliko jo hvali, toliko zavistno oprav¬
lja, da si ne ve v  zakaj.

, In pa ta Stefan, kako krepek, kako ponosen
in kako blag mladeneč je, da ga je kar gledati
veselje. Njegov kastorec mu pristuje najbolje iz¬
med vseh, šopek na njem je najlepši in najbolj
dišeč. Svilenega brezrokavnika in svetlih srebernih
gumbov ne premore vsak mladeneč iz v  vasi. Saj
Mlinarjeva hiša je največja, najlepša in Stefan edini
sin, njen prihodnji gospodar.

— 79  —

Ko stopa s svojo Marjetico med gnečo, se
mu vse kar radovoljno izogiblje, dela mu prostor,
kakor kralju, kakor svojemu vladarju. In on ni
ponosen zaradi tega. Za vsacega ima prijazen po¬
zdrav, prijazno besedo, v  vsaeemu veselo prikima ali
stisne roko. Da, tega Stefana ima vse rado, vse ga
ljubi in spoštuje.

Ko pride na plesišče, posprehodi se enkrat po
njem na okrog, kakor bi prišel na ogled. Potem
zašepeče nekaj Marjetici in se približa godcem, vrže
pest belega srebra v Gojžanov bas in poslednji dvigne
držalo, mahne z rokama in klarineta in tromba za¬
donite, bas zabuči in Marjetica in Štefan zdržit a lahno
kakor veter po trati, za njima pa se vlije, kakor
povodenj o pogorju pr za parom .

Vedno jih je vecT vedno'jele snejši,  vedno bolj
pisan kolobar, takov kot bi se vila mavrica pred
očmi. In to vriskanje, to pritrkavanje s petami, ta
vihrajoča kvišku leteča pokrivala, to sladko poobje-
manje, to zaljubljeno šepetanje in nagajanje, po-
mežikovanje in stiskanje okoli n ežnega života , kedo
bi popisal in pregledoval vse to? Vendar izmed vseh
plesalcev se vidita na prvi pogled Marjetica in Stefan.
Na njih počiva vsako oko.

Saj se pa ne ume vrtiti tako lično noben
mladenee kot Štefan, noben ne zna pritrkavati s
petama tako glasno kot on, noben nima tako lepe,
tako vitke in tako nežne, tako lj ubeznive  plesalke
kot je Marjetica.

Opravljive ženice kar umeti ne morejo, kje se
je naučila plesati ona, vsaj je stara stoprv petnajst

80  —

let če ne manj; saj še njune hčere ne znajo, hi so v
boljših hišah doma kot je Srakarjeva in ki bodo
imele precej dote, kedar pride njihov čas.

Tega pa ne ve Marjetica niti sama. Samo to
ve, da s Stefanom pleše kakor bi se vrtela po zraku,
da-si se ni učila nikedar, da jej je tako sladko,
tako milo pri srcu, ko sloni na njegovih prsih, da
bi slonela tako brez prenehljaja do konci sveta, in
bi se ne utrudila nikedar, nikedar.

To je veseli vaški ples sredi tratine pod široko
vejačo lipo, to je narodna veselica, najlepša, naj pri-
Ijubljeniša, o to so sladki spomini let nekdanjih, dnij
minulih sredi bele vasice, sredi priprostega, nepo¬
zabljivega domovja.

_c

XIV.

To preljubo kmetsko življenje ni v resnici ni¬
kedar brez veselja in zanimivosti. Stoprv mine eno,
vže se bliža drugo. Tako se vrsti mesec za mese¬
cem, leto za letom, da človek niti ne ve kedaj.

Posebno pri Srakarju je bilo v zadnjem času
kakor v večni spomladi. Veselih ur ni manjkalo
nikedar.

Kar vasuje Štefan ondi, se je Srakar pomladil
najmanj za pet let. Marjetice pa kar poznati ni
več. To ni več isti kratkobesedni starec, to je možak,
kateremu se bere na obrazu in povsod, da mu
sije zadovoljnost. In to ni več petnajstletno boječe
dekletce, to je vzrastlo, življenja in samo sebe veselo
dekle, kakoršnih je malo.

— 81

Po požinkih jame polagoma solnee pozneje
vzhajati, prej leze doli za gore in za daljno morje.
Večeri pa se raztegujejo vedno bolj in bolj.

Druga leta se je bala Marjetica tega časa in
tudi Srakarju ni bil povšeči, kajti spanje se mu je
jelo vtrgovati v noči, luč pa mu je jemala vid in tudi
imenitnega dela ni imel za jesenske in zimske večere.

Letos pa je bilo vse drugače. Marjetica se je
kar veselila večerov in pogledala čestokrat čez dan
na zatemnelo uro na steni in preračuhila na prste,
koliko časa še mine, da pride Stefan.

Saj so pa tudi v resnici prijetni večeri na
kmetih. Zunaj leži temna noč. Semtertje prisije bleda
luna izmed pretrganih oblakov, tam iz dalje se čuje
veselo fantovsko petje, voda šumi na vaški žagi,
mlin klopoče v gorskem zatišji in hišni čuvaj se
oglaša v listju ali na vežnem pragu.

V takem času je poiskal Stefan kamižolo raz
lesene obešalnice pri peči, potisnil kučmo na čelo in
ubral pot pod noge proti Srakarjevim. čestokrat
so ga obsuli fantje na vasi, ga silili in zadrževali,
naj ostane med njimi, a on je dejal: „Kmali pridem,
ne morem drugače." A nihče ni verjel prav tem
besedam; saj so pa bile tudi le izgovor, opravičba
za silo. V sili pa je dovoljeno marsikaj.

A kedo bi bil zapuščal tako prijetno druščino
kot je bila pri Srakarjevih? Nihče, posebno Štefan
je ni mogel. Marjetica je sedela pri omizju poleg
njega, šivala, vezla, ali vrtela brenčeči kolovrat. Sem¬
tertje pa v in še precej pogosto jej zdrsneti roki ne-
vedoma v naročje, pogled jej obtiči na Štefanu, kakor

6

— 82  —

brez življenja sloni poleg njega in posluša njegov
govor. A ko se zopet zave in zdrami, zarudi in
jame urneje nadaljevati svoj posel.

Srakar je sedel navadno na zapečku, vlekel
iz svoje pipice gosti dim ter kakor vodja iz višine
zrl na svoja podložna: Marjetico in Stefana. V zad¬
njem času si je tudi nekaj zboljšal življenje. Prej
je bil jako varčen v kadenji. Niti pipice si ga ni
privoščil čez mero, v časi je bil tudi poldrugi dan
brez trohice tobaka, a zdaj nikedar več.

Kako neki? Stefan je bil vsakdanji gost. Pri
vsaki priložnosti mu je pomolil svoj tobačni mehur
in dejal: „Na, natlači eno ali pa dve!“ In on kaj
je hotel? Pokazati je moral, da ni tako na suši in
vrniti je moral. Tako se vsaj spodobi.

Pa tudi govorica v Srakarjevi druščini ni bila
tako nezanimiva in vsakdanja. Srakar je bil sivolas.
Mnogo je skusil, mnogo doživel in mnogo je vedel
povedati.

Največ potov je hvalil stare čase. „ Stara vera,
star denar", to je še vedno najbolje, je trdil nepre¬
nehoma. če mu je semtertje ugovarjal Stefan, mu
ni bilo povšeči. Puhnil je kake tri pota pogosteje
dima in dejal: Kaj bodete neki mladoletniki? Ko
bodete imeli toliko let kot jih imam jaz, vedeli bo¬
dete, kaj je starost, kaj pa mlado neizkušeno seme.

Nekdaj se zavrti govorica na gospodarstvo in
družinske razmere. Srakar je trdil, da so v njego¬
vem času menj delali in se trudili, a več pridelali.
Sol in tiste učenosti niso niti poznali, a več vedeli
in bolj brezskrbno živeli.

— 83  —

»Tako pravijo vsi stari, a to je krivo", meni
Štefan.

„Ko bi se ne bil jaz postavim v mestu učil v
umetnem mlinu, ko bi ne bil dal prestrojiti doma¬
čega po novih iznajdbah, pol toliko bi se ne smelelo
v dnevu in naša hiša bi si ne bila toliko opomogla,
kakor si je.“

„0 tem ne govorim, in s teboj se ne merim
Stefan, ki si učen in premeten", pravi Srakar, po¬
gleda izpod širokokrajnika svojega mladega na¬
sprotnika, pljune po tleh, kakor da bi hotel reči:

„Bašte slabo bi bilo, ko bi me ti ne ugnal v
kozji rog, ki si Mlinarjev. A ko bi se skušal z
menoj v revščini in v mojih malih zaslužkih, govoril
bi drugače."

„Tega ne, tega oče Srakar. Vi me nočete
umeti, jaz sem le menil, da so sedanji časi drugi,
kot so bili nekedaj in da se moramo obračati po
njih, ako nočemo, da zaostanemo. In tako se godi
baje povsod", povzame Štefan, hoteč potolažiti upor¬
nega Srakarja.

„Ne da bi dejal, da nimaš prav. Baš tako je
trdila moja ranjca, Marjetičina mati, Bog jej odpusti
grehe, in dobro se nam je godilo tedaj, akoravno
nisva imela druzega kot delavne roke in ta pod-
strešek v zimi in slabem vremenu".

„Bogastvo baje ne stori človeka srečnega, vsaj
mene bi ne in si ga tudi ne želim. Kedar bi jaz
postavim nevesto izbiral in enkrat mi vendar ne
kaže drugače, ne gledal bi na novce, ime in pre¬
moženje." Takovo bi vzel, ki bi mi bila povšeči, ki

6 *

— 84  -

bi imela nekaj srca, in potrpežljivosti To bi bila
najlepši dota“, pravi nekako raznet Stefan in pri
tek besedah se skrivaje srečata njegov in Marjetičen
pogled.

„Kaj bodeš neki Štefan, ti se motiš, ti lehko
dobiš tako, da se bodeš v kočiji vozil okrog, v pon-
deljek tako oblačil kot v praznik in nedeljo, da bo¬
deš ukazoval in pregledoval. Le zapomni me Štefan
in verjemi mi!“ Izgovorivši, poda Srakar raz zapečka
svoj tobačni mehur, meneč: „Na, natlači zdaj eno
luknjo mojega, ker uže vasuješ pri nas in smo bolj
sosedje!“

Štefan se začudi pri teh besedah, potegne z
desnico po čelu, kakor bi hotel vničiti za vselej take
misli in pravi:

„Jaz oče da bi tako jemal menite? Jaz pa
pravim, da bi je ne, vsaj mi ni sila, in prosto voljo
imam/

„Katera ti pa godi torej, katera Štefan, zini
in reci, katera ima take lastnosti kakoršne zahte¬
vaš ti ? “

„Ena sama je, oče, taka, ena sama v vsej fari
in baje na vsem svetu. In če ne dobim iste, nočem
nobene, pa samec ostanem", odgovori Štefan nekako
s tresočim glasom. In beseda mu zamre na ustnah,
glavo podpre v dlan, desnica, s katero drži pipo, se
mu trese, pogled pa mu uhaja pogosto tja — na
zbledelo Marjetico.

„Pa nas saj na ženitnino povabiš Štefan, ne
da bi dejal, da bi bil vreden sicer takove cesti, a
tvojo izvoljeno bi le rad poznal. Jeli, da ne bodeš

85  —

takov, da bi ne storil tega, ker smo vže znanci in
sosedje ? “

„Mene tudi ne pozabiš, jeli Stefan? Tedaj se
vže tako oblečem, da ti ne delam sramote“, pridene
še Marjetica z boječim glasom in rudečicajo zalije.

Stefan je zadet. Nekaj časa molči, potem po¬
pravi klobuk, ki mu je zlezel bolj na čelo, plane
kvišku, prime Marjetico za roko in vzklikne: „Oče,
ali me poznate, čigav sem — in če me, verjemite,
Marjetica bode moja žena, — ali pa nobena.“

Zopet nastane tihota. Marjetica pobesi sramež¬
ljivo obraz. Šivanje jej zdrsne v naročje. Štefan
prisede, morda neredoma tik nje. Srakar pa vleče,
kakor bi ne umel samega sebe več na vse duške
iz pogašene pipe, potem pa pravi: „Ne bodi, ne
bodi Štefan, kaj bi govoril tako, kar ni nič, in kar
je neumno." '

»Nespametno naj bi bilo, oče, to? Vi še ne
poznate Štefana. A poznali ga bodete. V enem letu
prevzamem gospodarstvo, svoj gospod sem potem.
Jeli Marjetica? Potem je pa vse prav." Dalje ne
more govoriti. Prevelicega veselja hiti na prosto in
dalje čez pogorje. Marjetica skoraj omahne na obraz
pri teh besedah. Svet se jej vrti pred očmi, vse
jej je čudno, spremenjeno, sama sebe ne pozna več.
Potem urno vstane in hiti v svojo spalnico. Ondi
poklekne pred posteljo, se ozre v sveto razpelo na
steni in vzdihne: „0 križani zveličar, ali je mogoče?
O to je preveč!"

Srakar pa kima še dolgo na zapečku, miga
z brado, govori poluglasno s seboj in pravi posled:

— 86  —

„Kaj bode neki? Tako govore mnogi. Tako je stara
navada mladik ljudi. Dokler ne vidim z lastnimi
očmi, kar pravi, ne verjamem. Jaz poznam mlada,
neizkušena semena."

iko ljudstvo je prav za prav nerazum¬
ljivo. Mnogo lepih lastnosti ima. mnogo čednosti
in nepopačenosti. Posebno v zadnjih se prijetno
odlikuje od ponosnega meščanstva. Kar se pa tiče
opravljivosti in raznašanja vaških novic, bašte ni
za las bolje in za to skrbe zgovorne ženice in brez¬
zobe starke. v

Ko je Stefan jel vasovati pn Srakarjevih, urno
so ga zasledili strupeni jeziki. če je govoril pri
studencu z Marjetico, videlo ga je pol soseske, če
je poslonil mimogrede na njenem oknu, ali jo po¬
spremil v nedeljo dopoludne od maše grede, zmaje¬
vali so z glavami, kazali s prstom za njim in de¬
jali: „Glejte ga Mlinarjev je, pa s Srakarjevo go¬
voriči ! 11

Tudi Štefanu in Marjetici to tajno ne ostane.
Poslednji se navadno smeji vaški radovednosti, sem-
tertje tudi nekoliko pojezi in s čevljem ob tla udari.
Marjetica pa, ubogo dekletce, se razjoka več potov
poznega večera v postelji, kakor petleten otrok in
ve in ne ve zakaj.

čestokrat pomisli tudi nazaj, ko še ni poznala
tega Stefana, in primerja tedanjo dobo s sedanjo.
Keva je bila tedaj, kajti imela ni ničesar - , a srečna
tudi. Strašila je ni nobena izguba. Sedaj pa ima


toliko in nič. če le enkrat pomisli na se, popla¬
čati mora stotero to predrznost s strupenimi bodali
opravljivih in zavidnik jezikov.

Tudi Srakarju vaški govori ne ostanejo tajni.
Ko nabira neko popoldne v gozdu smolo, pridruži
se mu znana beračica ob palici in mu pove, kaj se
govori o Marjetici in kako sodi ljudstvo o tem.

Srakarja tedaj jeza zalije, da zamahne s svojo
leseno palico nad babnico in bi jo bil tudi morda
neusmiljeno kaznoval za njeno prijaznost, ko bi ne
bila pobrala pete in zbežala, kar ste jo mogli nesti
dve koščeni živi in tretja lesena pripomočna noga.

A Srakar njene novice vendar ne pozabi. Ves
čas v gozdu in vso dolgo pot proti domu ga peče,
kakor žarjaviea na prsih, in dozdeva se mu, da mu
leži težek kamen, silovita skala na srcu, katero bi
rad odložil in jo tudi odložiti mora.

Prisedši domu, niti ne pozdravi Marjetice, ki
ga pričakuje na pragu. Molčeč vrže smolnico v
kot, sede na trinožni stolček poleg ognjišča in za¬
kliče čez nekoliko: „Marjetiea sem pridi!"

Marjetica se prestraši resnega glasu in se
približa očetu.

„Marjetica, ti izpolniš kmalu šestnajsto leto in
upam, da si bila do sedaj vedno poštena, Poštena
je bila naša hiša in pošten sem bil jaz, njen gospo¬
dar. Nihče nas ni nosil po jezikih, nihče nas ni
smešil, in nihče nas ne bode v prihodnjič, le po¬
slušaj me, dokler miga ta le moj mazinee, in živimo
od lastnih žuljev. Ti veš, da sem Stefana rad imel
in ga imam še, a ti ga moraš pozabiti, še danes;

— 88  -

prej ko je mogoče, bolje je. V hišo ne sme več,
ogiblji se ga, s poti mu hodi, kajti on je Mlinar¬
jev, ti si pa Srakarjeva. Tako ti zapovedujem, danes
in tako jutri in vedno. “

„Da bi Stefana pozabila oče?“ vzklikne bleda,
tresoča Marjetica in omahne na ognjišče. „0 tega
ne morem, vse drugo, tega ne. A ogibljem se ga,
in vsak večer pomolim, da ne omagam tega vdarca.

Boljšega, dobro vem, da ne zaslužim in tudi
ne tirjam od njega.“ Marjetica ne more dalje. Obraz
zakrije v bel predpasnik in solze jo polijo.

Srakar solz ni mogel videti. „Ne jokaj “, pravi
potem. v  „To ti povem le tako, da veš, in se veš rav¬
nati. Stefan ima baje vže izbrano nevesto, dveh pa
ne more jemati. “

„0 kaj je to ljubi oče? Jaz jedva vem, kaj je
nevesta, najmanj pa da bi bila jaz kedaj Stefanova.,
Vendar rada ga imam tudi brez take misli. “

„To je pregrešno, deklič. Pozabi ga, pa je!“
pritrdi starec in jame hoditi urnih korakov po veži.

„Bom, bom“, pravi deklica in odide v svojo
spalnico. Ondi pa kedo bi vedel in ne vedel, kako
je ondi?

Mesec sije na nebu. Noč leži po tihi dolini,
noč v Marjetičini spalnici. V nižavi se vidi belo
visoko poslopje, Mlinarjeva hiša; psi lajajo prijazen
glas, fantje gredo pojoč čez polje, in mlinsko kolo
prijetno klopoče.

Marjetica ne vidi ne sliši vsega tega.

Poleg postelje visi podoba božje porodnice se¬
dem žalosti. Njo objame in poljubi, in oči se jej

89

vsuše, moči jo zapuste. Na posteljo se nasloni in
pozabi vsega — sveta.

To je nesrečna ljubezen sredi tilie kmetske
doline, nedolžnega, nepopačenega srca.

XVI. V v

To je lepo v nedeljo jutro' na kmetih in
kako prijetno! Vse je praznično, pa vse se pri¬
pravlja za imenitni dan. Gepee ne drami vže na
vse zgodaj zaspanih glav, vozovi ne ropočejo, hlapec
ne kleplje kose na dvorišču sedeč na trinožnem
stolu, in hišni gospodar ne ukazuje in ne vlada pri
živini, pri delavcih in povsod.

Tam le okoli vrta ali polja pohajkuje^ s pipo
v ustih, z na hrbtu prekrižanima rokama, in misli in
ugiblje in računi na pamet, kakova bode letina, kje
se bode jutri želo, kosilo, kje se bode rezala brazda.

Iz vaških dimnikov pa se tako prijetno dviga
dim visoko v oblake, vrteč se v veselih kolobarih.
Hišna gospodinja, skrbna mati pa postopi semtertje
na prag brisaje roki ob višnjev ali bel predpasnik
ter jedva odganja kurjo družino od sebe in pogo¬
varja hišnega varuha, sultana pred hlevom, ki trga
verigo vgledavši svojo dobrotnico in se jej dobrika.

Zdajci vgleda svojega ljubljenca samosrajčnika,
ki vže rije ves kuštrav in odsevajoč vseh božjih
barv na obrazu in povsod pod steno po prahu in
vlači hišnega „muca“ neusmiljeno za rep in ga po-
objemlje ne ravno ljubeznjivo. Vsa topa iz prijaz¬
nosti ali odškodovanja, ker bodeta potem skupaj ko¬
sila na pragu.

— 90

„Ti kuštravec ti kuštravi! Ali ne greš da te
operem in omijem in preoblečem, poglej kakov si!“
vzklikne zdajci mati. Ljubljenec pa se niti ne zmeni
za te besede, dokler ni zgrabljen za rob in mu ne
pomaga ves jok in krik. Tudi on mora čutiti, ke-
daj se praznuje bela nedelja.

Vaške deklice se zbirajo med tem z vrči in
posodami na vaškem studencu. In danes se jim ne
mudi ravno posebno, saj je nedelja. Marsikatera po-
stoji semtertje dalj časa s svojo znanko in ugiblje,
kako ki-ilo obleče danes k deseti maši, kakov robec
si je kupila na zadnjem semnju in — še nekaj ima
na srcu. A sem od soseda se čuje konjsko kopito
in v silnem diru prijezdi sosedov sin napajat rejena
„prama“. In pa ta sosedov sin! Kajbi neki rekel,
ko bi jo videl tu, ogovoril bi jo morda in ona bi
se sramovala, čeravno ni napačen ta sosedov, prav
nič napačen — in ona ga prav nič — ne sovraži.

Marjetica v nedeljo jutro ni gonila koz na
pašo. Srakar jima je ovil brezovo trto okoli vrata
in ju je pasel po vrtu in ob meji okoli zelnika.

To delo ni ravno ugajalo Srakarju, kajti žival
mu je vkajala v škodo zdaj na desno zdaj na levo,
da ni smel niti pogleda obrniti od nje.

Kedar se mu je pa vendaj -  ponesrečilo kaj
enacega, zavihtil je strašno s svojo zakrivljeno grjačo,
a vdaril ni. Le poklel je semtertje bolj potihoma,
a vedno mu je bilo žil tega, hudo žal.

Denes je nedelja, a Marjetici se ne bere na
obrazu in nikjer, da bi bila. Pozno v noč je jok&la

— 91  —

sinoči, in danes sedi poleg ognjišča in tndi vtrne
semtertje bolj skrivaje solzo. Na ognjišču pa je prav
živahno.'. Ogenj veselo plapolje, poka in šumi. Pri¬
stavljeni kropček vže poganja bele pene, in iz male
kozičice nekaj tako prijetno diši. Vse pričuje, da je
danes praznik.

Le Marjetica je otožna. Nepremakljivo zre
pred se v ogenj z nad prsi prekrižanima rokama.
V časi globoko vzdihne, in včasi dvigne leseno ku-
havnico in vidno brez najmanjše zanimivosti ureduje
in pripravlja kosilo.

Zdaj pridrvi oče kozi domu. Spehan in utru¬
jen stopi k ognjišču in poišče živ ogelj za svojo
pipo. Potem pravi: „Marjetica, če je gotovo kosilo,
le urno k jedi! Potem se pa lepši obleci, danes
greš z menoj k dopoldanski službi!"

Marjetica se začudi tem besedam, kajti oče ni
bil vajen hoditi sicer ž njo. Tudi se spomni, kaj
pomeni to. Neizmerno bi jo bila zadela sicer ta za¬
poved, a zdaj jej je vse enako. Le globok v  vzdih
naznanja razloček med nekedaj in sedaj. Stefana
tudi dva večera vže ni bilo v vas, niti videla ga
ni. O vse, vse se vjema z očetovimi besedami.

Po kosilu obuje Srakar črevlje, kateri so ves
ljubi teden samotarili na polici, natakne nedeljski
klobuk, vrže kamižolo čez ramo in pravi: Zdaj pa
le urno, ali ne čuješ? Vže v drugo vabi v zvoniku."

A Marjetica ima še polne roke dela okoli og¬
njišča. Posled vsklikne: „Saj bom", in hiti v svojo
spalnico.

— 92  —

Ondi vise na steni njena praznična krila. Ozre
se vanje in zopet pobesi obraz. Rudeča nova obleka
in pisan predpasnik jo spomni minule nedelje.

Oh kako je bilo še tedaj in kako je danes!
Kako kratek čas in kolika sprememba! Vže hoče
obleči to najlepše svoje krilce, katero jo je tako ve¬
selilo pred malo dnevi. A posled ga vrže od sebe,
kakor bi bilo strupeno in brez vrednosti za njo in
vzdihne: „0 nikedar, nikedar več ne želim lepotičja.
Kaj tudi koristi, če je človek sam, kedo ga pogleda,
in komu naj dopada?“

■ V tacih mislih se nasloni na okence in oko
se ozre nevedoma v dolino. Bele, pisane, svatovske
procesije prazničnih ljudi se vijo po vseh cestah,
vseh potih, vseh stezah proti farni cerkvi sredi pri¬
jetnega zelenja.

Spredaj otroci, potem mladenči in deklice v
veselem pogovoru, za njimi žene in babice, potem
možakarji in sivolasi dedje. Vse je lepo zvrstjeno.

Zdajci potrka oče na okno in pravi nekako
nejevoljno: „Ali greš, če ne, pa sama hodi, če se
sramuješ očeta!“

Te besede zbodejo nepopisljivo Marjetico. Očeta
ni mislila žaliti nikedar, tudi danes ne. Urno se
jame oblačiti torej in sicer ne v novo rudeče krilo,
temuč v priprosto, ponižno, pepelnate barve. Po¬
slednja jej je najbolje povšeči. A kedar se mudi
človeku, tedaj mu ne gre nič od rok in mu ne gre,
kakor bi mu bilo vse nasprotno.

Ko stopi Marjetica na plan, je vže Srakar daleč
sredi ravnega polja. Hoteč dohiteti ga ubere ona

— 93  —

krajši pot po strmini, kjer rastejo osamljene bele
breze, otožni meeesni in brinjevo grmovje.

Ta pot jej je bil tudi sicer najljubši. Ondi se
oglaša spomladi prva kukavica, požvižguje za večera
zlatokljuni kos, in vale najraji drobne bojazljive
penice. —

Ko hiti tako z belim robcem v roči, v katerem
je zavita v zlatu rezana molitvena knjiga in prijetno
šumi njeno priprosto, a čedno krilo, se čuje glas:

„ Počakaj Marjetica, pa skupaj greva, če ti je
povšeči ? “

Marjetica se ozre in vzklikne nekako boječe:
„Štefan, kaj si ti ? “ A pri teh besedah umolkne in
pobesi obraz.

„Ali te smem nekoliko pospremiti do razpotja,
da se kaj pomeniva 11 , pravi mladeneč in se vpogne
da bi pogledal deklici v zarudeli obraz.

„Oh „smem“ Štefan, to je grda beseda, prav
nepotrebna, a saj veš“ vzdihne Marjetica in se
ozre okoli sebe, kakor bi se hotela prepričati, če ju
nihče ne vidi in opazuje.

„Jaz naj bi vedel kaj Marjetica, pa jaz. Kaj
pa je hudega, kar povej mi!“ povzame mladeneč in
prime svojo spremljevalko za roko, hoteč jo zadr¬
ževati v urni hoji.

„Nič nič, Štefan! Kaj bode neki? Vse je prav
in tako mora biti, očeta naj poslušam in vbogam,
pa je.“

„ Marjetica, tvoj oče so ti rekli kaj, govorili o
meni, sodili me krivo, prepovedali ti dalje govoriti
z menoj, ukazali ogibati se me? O govori, povej!“

— 94  —

„Ljudje pravijo, da si ti Mlinarjev, jaz pa Sra-
karjeva in tako trdijo tudi oče, Stefan", povzame
Marjetica s tresočim glasom in srce se jej užali ne-
popisljivo. Le šiloma si zatira solze v sramežljivih
očeh.

„Torej ljudje, hudobni, opravljivi ljudje se
vseljujejo med naju, razdirajo naju srečo strupenim
jezikom, verjamejo tvoj oče in — tudi ti?

O kje so tisti ljudje, Marjetica, povej, reci!
O kako se maščujem nad njimi, kako jim poplačam
njihovo prijaznost, da pomnijo vse žive dni, kedo je
Mlinarjev Stefan in kaj se pravi jemati mu dobro
ime", vzklikne zdajci Stefan, srdito pogleda, stisne
krčevito pesti in vrže kamižolo iz žlahtnega rujav-
kastega sukna in svetlimi gumbi raz ene rame na
drugo.

„Pusti Stefan, pusti in ne jezi se! Kaj bi rekla
tudi tvoja nevesta, ko bi te videla poleg Srakarjeve
Marjetice? Ona je bogata, sramovala bi se“, pravi
Marjetica in hoče urno oditi po stranski poti.

„Gorje mi, kaj je to? O strašna, nepopisljiva
laž!" zavpije Stefan in vlovi zopet tovaršico za roko.
Potem jo objam e z obema rokama okoli pasu, koleno
mu zdrsne na zemljo in z raznetim glasonTvzklikne:
^Marjetica glej tu klečim pred taboj in ti prisegam,
da je nesramna hudobija in laž, s čemur te ščujejo
strupeni jeziki. Le ti bodeš moja nevesta, ko pride
najin čas — ali v  pa nobena."

„Kaj je to Štefan? Molči, molči, kaj tacega
nisem čula še nikedar in kaj bi rekel kedo, ki bi
bi naju videl tu? Prisega pa je greh, velik greh,

95  —

trdijo ljudje? S temi besedami se izvije Marjetica iz
Štefanovih rok in hiti dalje.

Stefan stoji še dolgo časa, kakor okamenel
na poti in zre za njo. Potem potegne z žulavo des¬
nico po čelu, popravi svetel kastorec bolj na levo uho
in pravi: „Zlata in demantov je vredno v  to dekletce.
Srečen bode, kateri jo dobi v zakon, čez nekoliko
pa se mu vzbudi zopet prejšnja jeza in strast, da
silovito stisne pesti in kriči: „Ne poznajo me še ti
hudiči, ti strupeni jeziki, a poznali me bodo. Jaz
hudiča izženem iz nevkretnih butic, pa bi mi oni
jemali pošteno, dobro ime!“ Izgovorivši zavije v
stran. V cerkev ne more. Kaj bi mu tudi koristila
molitev v jezi, nevolji in sovraštvu? Baje ne mnogo
ali nič.

Lepo zapojo vbrani zvonovi iz zvonika in se
glase v goro in dol, ko stopa Marjetica dalje proti
cerkvi. Po njivah na desno in levo umira zadnje
zelenje, raz višave se čujejo hripavi žrjavi, ki hite
proti jugu, megla se vlači in potika po gorah, listje
rumeni po drevji in pada v vrtincih na zemljo.

Žalost in dolg čas je v dekličinem srcu. Ven¬
dar kedo vpraša po njej ? Kmali se vrne vesela spo¬
mlad. Škrjanci se dvigajo v zrak, lipa zeleni na
holmu, cvetice eveto ob potu. Oj kedaj pa se vrne
izgubljena pomlad njenega srca, njene nedolžne
ljubezni ?

Na vaškem terišču ondi ob gozdni tišini je
vse živo. Smeh in nagajivost, vesele pesni in ropot

XVII.

— 96

lesenih trlic se razlega na daleč okrog. Ondi pod
slamnatim in semtertje tudi s smrekovimi skorjami
kritim podstrešjem so zbrane vaške deklice, ki ta¬
rejo lan in vežejo, kakor svila žlahtno predivo v
butare. Trenje je sicer težavno, a tudi izmed vseh
kmetskih del skoraj najzanimiviše. Vže leta in leta
poprej račuhijo dekleta, kedaj tarejo prvič, kajti tega
ne ume vsaka. To je imenitno delo, ki zahteva
precej ročnosti in vaje. Zato so pa tudi boljše terice
znane po vsej fari in še dalje na okrog.

Kako veselje je gledati popoludne ali pa za
poznega večera v mesečnem svitu vesele terice. Tu
se vse giblje, vse suče in priklanja, kakor na po¬
velje. In pa kako so urne te deklice v belih pred¬
pasnikih, z zavihanimi rokavci, s pisanimi, rožastimi
rutami za vratom in s prosto se vsipajočimi kitami
po tilniku in životujM

Človek bi kar ne verjel ne, da bi te žulave,
vtrujene, te težkega dela vajene roke mogle sukati
se tako urno, zgibati in vravnavati tako lično zme¬
šan lan, pritrkavati tako umetno z lesenimi meči,
in likati tako, kakor iz perišča rastočega prediva.

Povrh pa to veselje! Niti trenutek ni mirno
in tiho. Zdaj se razlega veseli smeh, zdaj nagaji¬
vost, zdaj narodne pesni, zdaj se pripovedujejo po¬
vesti in pravljice. Veselja in zabave ni konca ne
kraja. Terišče je pr^vo svetišče narodnega nepo¬
pačenega življenja, podoba zadovoljnosti in sreče —
trpečega ljudstva.

Kaj pa stoprv zvečer, ko lega mrak na zem¬
ljo, ko se zavija gora v meglino in privesla luna

— 97  —

ondi med oblaki. Tedaj zaučejo fantje na vasi in
se vzdignejo tija proti terišču, kjer se smuče in
suče, marsikako presrčno dete, skrivna IjtfbjM.

Ondi govoričijo s tericami, vežejo predivo v
kopice, suše lan in šepečejo pogosto sladke semter-
tje tudi dovtipne skrivnosti na uho.

Letos tare tudi in sicer prvič Marjetica. Ko¬
liko skrbi in koliko preglavice jej je delalo trenje.
Po cele noči je mislila, kako se jej bodo smejale
družice, če jej trlica ne pojde od rok, če zmeša
predivo, če ga ne oliči dovolj itd. A to bi še vse
prestala, kaj jej je za žensko sodbo, ko bi le fantje
ne vasovali ondi na terišču in ne gledali pod roke
in ne sodili krivo in pravično. ' Vendar brez po¬
slednjega bi tudi ne. bilo nič in še prav dolg čas
bi bil.

Saj upa videti ondi Stefana, ondi mu ne more
prepovedovati nihče vasovati z njo, tja ne seže ostra
očetova prepoved.

A kaj bi bilo, ko bi ne prišel, da si ve, da
tare tudi ona, kaj ko bi bil ondi in bi ne sušil le
njej lanu, ko bi ne vezal le njej povesem, ko bi ne
stal na njeni strani in se pogovarjal, ž njo.

In priukali so fantje sem od vasi, med njimi
je bil prvi najgorši Stefan. Marjetica pobesi obraz,
zarudi in se niti ozreti ne upa.

Njene tovaršice dobro vedo in opazijo to, a
molče, ne vemo ali iz zavisti ali pomilovanja — ali
pa iz obojega.

Saj Marjetica je brez dvoma najljubezniviša,
pa tudi najlepša terica. In vse jej pristoji tako krasno,

7

98

vse jej gre tako od rok, kakor bi vže trla leta in
leta. Vže od daleč se razloči ona izmed svojih dru¬
žic. Njeno krilo ni sicer tako drago kot mnogo drugo
a boljši se je oprijemlje, ličniši je urezano in na¬
rejeno. Njena ruta in njen predpasnik ni svilen,
a vendar niti najbogatejše deklice bi se s svojo praz¬
nično obleko ne mogle meriti z njo in bi si tudi

Kaj pa ta obrazek, zarudel, pobešen ;  zaradi
bližajožih se mladenčev. O to se niti prav popisati
ne more. . _

Trenutek pozneje je na terišču zopet vse živo.
Mladenči sede okoli zakurjenega ognjišča in suše
lan in prepevajo svoje vesele ponočne pesmi. Mar¬
sikateri pa se je ponaslonil bolj tja v obližje svoje
terice, in šepeče jej, kedo neki ve kaj, na uho, se
smeji, jej nagaja in se pogovarja z njo, kakor bi se
ne bila videla vže leta in leta.

Tudi Štefan se približa Marjetici in pravi:

„Pusti trlico, Marjetica, pusti! Pa ti jaz poma¬
gam, če češ, no ali češ?“ 'Marjetica se mora za-
smijati in meni: „Da bi ti tri Štefan, trenje ni za
moške ?

„Pa bi, kaj misliš, da bi ne znal. Jaz mislim,
če bi mi ne šlo dobro izpod rok, bi me pa ti nau¬
čila in mi pokazala, kako moram. Jeli, da bi mi?“

„Zakaj ne, če bi bilo potreba. A moški vže
tako vse veste in znate, pa vse vam je dovoljeno. “

„Nam, Marjetica, pa nam? O ko bi bilo to
res, kako vesel bi bil, in precej bi hotel, da bi bila

— 99  —

ti za zmeraj moja. Potem bi pa skupaj trla, pa
hudobni jeziki bi naji ne pikali. “

Izgovorivši te besede Stefan, se ozre v svojo
družico, kakor bi hotel reči: Ce hočeš, pa bode do¬
voljeno.

„Saj je res Stefan, prav imaš“, vzdihne Mar¬
jetica in trlica jej zastane v desnici.

„A kedaj bode neki to, o kedaj ? Jaz kar str¬
peti ne morem več. Včasih mislim, da bi bilo naj¬
bolje, da bi te nikedar poznal ne bil, zopet včasi
da bi ne prašal niti očeta, niti opravljivih jezikov,
pa bi te kar za ženo vzel, in zopet včasi, da bi
pustil dom, prijatelje, in tebe — oj vse in bi šel daleč
proč, kjer v bi pozabil in zadušil vse to gorje. 11

„0 Štefan, kaj bodeš tako, kaj pa res misliš
tako?“

„Jaz pravim, da bi, o da bi — in vsemu bi
bilo konec, jeli Marjetica ?“

„0 le stori, kar hočeš, da bi le jaz umrla
kmali."

„Kaj mari ne smem '? Kaj naj ostanem tu Mar¬
jetica ?“ šepne glasneje in ginjeno mladeneč in po¬
prime deklico za roko.

Marjetica ne odgovori, le debelo solzo na licu
prestreže z belim predpasnikom in njena desnica
jej mirno počiva v mladenčevi; vsega sveta jej ni
mari več.

„Ne jokaj, Marjetica, saj ne grem! To sem de¬
jal le tako. Kaj hočem tudi v daljnem svetu, saj
bi bil vendar vedno in povsod tako sam, pa tako
zapuščen brez tebe."

7 *

100  —

Tako se vije govorica pri ljubečem para. Krog
pa je veselje in smeh. In luna sveti na nebu, čriček
prepeva v meji; šumenje se čuje ondi od vaškega
mlina sem.

Potem pravi Stefan: „Kar nič se ne boj. Mar¬
jetica, vse še ni izgubljeno! Se bolje hočem delati
in se truditi kot dosedaj, da si pridobim očeta. Po¬
tem jim povem, da se imava rada, pa tako neizre¬
čeno rada. In oni privolijo in privoliti morajo. Tedaj
pa ogrnemo z vaškimi možakarji plašče in pridemo
k vam na ogledi. In v roke vdarimo in sežemo
potem, čez tri nedelje se pa peljemo k fari — k
poroki."

Marjetica niti odgovoriti ne more tem bese¬
dam. Dozdeva se jej vse kakor sanje, — sladke
pa goljufive sanje.

Med tem se zopet dvignejo mladenči in terice
polože trlice.

Lepo se zvrsti s parom par, pa tako da en
mladeneč in ena deklica skupaj.

In vriskanje zagrmi, petje zadoni, vesela
družba se porniče proti vasi. Veselje jej sije na
obrazu, veselje povsod v . Ondi spredaj v prvem paru
stopata Marjetica in Stefan, lep prav lep, da naj¬
lepši in nocoj najsrečnejši par.

XVIII.

Prijazna, bela, samska vas, raztresena med
prijetnim zelenjem, rudeč vaški zvonik sredi nje,
širokovejata lipa na ravni tratini, šumeč bister potok

— 101  —

hiteč raz pečevja in neutrujen mlin ob njem, so
gotovo najvabljiviši prizori kmetskega življenja.

Beriška vas je bila, kakor izbrana, izvoljena
in obilo obdarovana s temi lastnostmi. Posebno
njen mlin je tako zanimiv in prijazen. Znano nam
je, da stoji ob jezu, kjer pada voda, kakor iz zvo¬
nika in goni v  štiri velikanska kolesa in tri pare stop.
Ker je Mlin Stefanovega očeta in nekoliko tudi nje¬
gov, smo radovedni, da si ogledamo natančneje in
se seznanimo z njegovimi prebivalci.

Zunanja podoba ni mnogo različna od drugih
poslopij. Le za eno nadstropje je višji, z večjimi okni,
širjim dvoriščem in pol z opeko pol s slamo krita.
Na vežnem pragu leži navadno hišni varuh, sultan
in pogleduje navadno z enim očesom memogredoče.
Semtertje otlo zarenči. Včasi tudi plane kvišku, —
in potegne bosopetega, malharskega prosjaka pri
razcvetenih hlačah, a dalje mu ne dela krivice.

V veži in stranski zakajeni kuhinji gospodari
suhobrada, vpognjena ženica s temno ruto na glavi
in z višnjevim predpasnikom — Stefanova mati. Njej
prikimuje, pomaga in svetuje bolj ob strani sicer
vsa podobna, le nekoliko večja in mlajša teta Barba.
To je elita Mlinarjevega ženstva. Kar ona hoče in
ukaže v svojem krogu, mora biti, mora se zgoditi
tako. —

Razun kravjega bosopetega pastirja, dveh
poljskih in enega mlinskega hlapca, gospodari še
precej rejen, rudečeličen možak z višnjevo žametovo
kapico vrh debeluhaste čisto obrite glave in v belem
brezrokavniku s svetlimi gumbi — Mlinar, Stefanov oče.

— 102  —

Njemu se ne pozna post, skrb in delo na
obrazu. In kako neki? On le tajjo bolj postopa in
ukazuje okoli pohištva in dela\cev. Saj pravijo,
da je bogat in premožen, da sam baje ne ve, koliko
ima. —

Stefan na polji in pri živini navadno ne dela.
Le v mlinu pomaga. Tu ima največje veselje.

Saj je pa tudi prijetno v mlinu. Tu je vse
na svojem mestu, vse ima svoj opravek, ničesar ni
brez potrebe, ničesar ne pomanjkuje.

Ko Stefan zjutraj na vse zgodaj odpahne bukovo
zagozdo na jezu, jame se gibati in vrteti težko hra¬
stovo kolo, in z njim vred se giblje, premika, se
vrti in klopoče vse, kot bi se vzbudilo iz spanja ali
bi bilo iz samega živega srebra.

Tedaj ima Stefan dela polne roke. Najprvo
teka z lesenim kladivom po mlinu in vreduje in
pritrjuje zdaj to, zdaj ono. Vedno je kaj v neredu,
vedno je treba pomoči in očesa povsod.

Posled, ko se ozre še enkrat raz vzvišenega
mesta okrog in okrog, zasuje v predalo nad kamna
mernik rumene pšenice, sproži lesenega mačka, pod¬
stavi posodo, napne sita, in kamenje se jame vrteti
in klopotati, da kar skozi ušesa'doni in se lastna
beseda ne ume. Zdaj se spomni tudi ravnih z že¬
lezom na ostro okovanih stop v kotu, ki stoje, kakor
čuvaji s sulicami v rokah v mlinu.

Tudi tu je treba po umu mlinarske umetnosti
marsikaj preložiti in urediti. A kmali zagrme tudi
one, se dvigajo, kar zapored kvišku in stopajo s trdo

— 103  —

nogo na rumeno proso ali zlat ječmen, kakor na
povelje in po godbinem taktu.

Ko je vredjeno vse to, sede Stefan z močna¬
timi rokami, z močnatim obrazom in z močnato belo
mlinarsko kapico na vzvišeno mesto in se ozira,
kakor poveljnik na svoje podložne na desno in levo.
Pa nič ne uide njegovemu bistremu očesu. Kopot
pa pozna, kar po glasu, in ve, če gre vse v redu
in praviloma. Ko zapazi najmanjšo spremembo, šine
nemudoma z lesenim kladivom v roei in zboljša,
kar je v  potreba. Mlinarstvo je težavno pa tudi pri¬
jetno. Štefanu postavim je najbolj povšeči. Tu med
kameni in pokornimi stopami se čuti, kakor kralj.
Kar reče in hoče, tako je, kar mu ne godi, to od¬
pravi. Jeziti in prepirati pa se mu ni potreba ni-
kedai. ..c  u*v

Kaj pa kedar stbji. v saboto popoludne ali ke-
dar je ob steni v vrečah, in mešičih bela in črna,
a vsa okusno zmelj^Efa moka in vmes slasten je-
šprenček, ali zlat<v$£o&o? Tedaj se vrste, kakor v
procesiji druga za drugo vaške deklice, žene in ma¬
tere in prašajo po svojem zmletku. Stefan pa ima
za vsako prijazno besedo. Tej pravi, da bode prišel
pogače pokusit, ki bode gotovo slastna, ker se je
tako na drobno zmlela in očistila pšenica. Zopet
druga ga povabi sama, tretja pa pristavi: „Kaj pa
ljubka poreče, če k nam v vas prideš ? Huda bo
in pridigo bodeš moral poslušati.“ Štefan zarudi ne¬
koliko, se zasmeji in odvrne: „Ti si pa kaj poredna
danes Mičica. Kje si se pa naučila tako? In kakor za
oškodbo pa jej pomaga zadeti meh na glavo in jej

— 104

ponagaja povrh, da vrže v blato, če se ne poboljša
in ga vedno tako krivo sodi, kot danes.

Zopet uni ženici je ješprenček nekoliko pre¬
debel. Prav nič ni zadovoljna z njim, to pa vže
iz stare navade in ne po pravici.

Tudi za to ima Stefan prijazno, tolažilno be¬
sedo. Ker jej priteče in jej ga tako navdušeno hvali
in jo prepričuje, da tacega še ni kuhala nikedar
kot je ta, da se bode tako nakuhal in zrahljal, da
bi se kar sam vžival. In ženica verjame posled in
vesela je prijaznega mlinarja in svojega ješprenjčka.
Marsikatera tudi šaljivo pristavi: „Mlinarji ste vedno
in povsod enaki. Le hvaliti znate, druzega ne. Jedva
polovica se vam sme verjeti. “

Tako mine marsikatero prijetno popoldne. A
zadnji čas se poslednji vedno manjšajo. To je pa
od tedaj, kar Marjetica več ne hodi po mešiček v
mlin in je Srakar redkejih besedi ž njim.

Stefana to boli, hudo boli, da še nikedar ne tako.

Z lesenim kladivom v roči sedi neko popoludne
na mlinskem kamnu, ter je vtopljen, kakor da bi
razdiral imenitna, prav važna opravila, postavim,
kako bi se pospešilo mlenje, kedaj bi se kamenja
sklepala v novo — in kaj enacega.

A Stefan tega ne misli, niti kako bi se za¬
služilo nekaj več ali manj grošev na dan. Kaj mu
je ves denar, vse bogastvo, če je sam, če ne ve, za
koga se trudi in ubija?

Tako niti ne opazi, da se je približala teta
Barba in se ščenila na povezneno posodo njemu
nasproti.

— 105  —

Prepričavši se starka, da je Štefan ne vidi,
ali pa videti noče, povzdigne glavo, migne s koščeno
desnico v  proti njemu in pravi:

„Stefan, kaj pa ti je, da tako sloniš ondi? Ge
ti ni dobro, kar lezi, pa je. Materi rečem, da ti
črno kavo pripravijo ali pa kamilične ali pa tavžent-
rožne vode. Kedo ve, če nimaš uroke, saj vse kar
gori po tebi. Le verjemi in vbogaj me! To te po¬
zdravi, če ničesar druzega." — Štefan se zgane, plane
kvišku, zavihti leseno kladivo in pritrjuje nekaj okoli
kamna. A vsega tega ni bilo potreba. Potem od¬
govori: „Da bi bil jaz bolan, Barba? Zdrav sem,

prav zdrav." Spozabivši se potem pristavi: „Samo
glava me danes nekako boli, pa bode vže bolje".
„Saj pravim, da bolehaš in slabiš Štefan, pa mi
ne verjameš. Prepozno hodiš k počitku zvečer. Miti
dovolj, da se vkvarjaš ves ljubi dan v mlinu, v noč
pa še roso oteplješ okrog, kar ni nič, prav nič in
še pregrešno", povzdigne zopet starka glas, položi
desnico na čelo in se ozre v mladenča, kakor bi
hotela preračuniti prav natančno, koliko mu škoduje
tisto ponočevanje na ljubem zdravji in na njegovi
neumrjoči duši.

Štefana te besede zbodejo nepopisljivo. Pre¬
dobro ve, kam merijo. Strupeno pogleda torej teto
in zopet silovito zavihti kladivo, kakor bi hotel izliti
vanje vso svojo jezo, vso svojo strast, vso krivico, ki
jo trpi.

Gez nekoliko zarudi in pravi: „Jaz delam, kar
hočem in kakor hočem. Komu to mari, pridigarjev
pa ne potrebujem v mlinu."

— 106  —

„0 križani Ježeš! Zdaj mu pa človek še nič
reči ne v  sme, kakor bi ne bila njegova teta jaz ! Le
molči Štefan, ker si tak, da še eden ne tako v. Prej
si bil še, prej, kakor se spodobi. A kar si jel za¬
hajati k Srakerjevim, si ob molitev, ob vero, ob vse.
Gori baje ni pravega blagoslova božjega. In tudi
ti ga ne bodeš imel, če ne ubogaš in poslušaš onih,
ki ti hočejo le dobro in prav."

Pri teh besedah zakrije starka suhi obraz z
višnjevim predpasnikom, kakor da bi jokala.

Štefanu pa zavre kri, rudečica in bledina ga
spreletuje, kakor senca. Boka se mu trese, oči mu
žare jeze in razžaljenja. Gorje mu, kedor si upa
reči žal besedo o Srakarjevih, o Marjetici, ki je
pravi angelj. Teta, stara teta njegova sorodnica
je to. 0 to je neizmerno, to je preveč. 0 ko bi
ne bila ona, kako bi premagoval nepopisljivo ostrost,
krik po maščevanju, po kazni, ki se mu vije, kakor
strupeni gadje v prsih.

V takem boju sam s seboj vzklikne Štefan:
„Molčite Barba, še eno besedo o tem, pri Bogu je
milost, pri meni je ni. Glavo mu vbijem, ki žali
Srakarjevo hišo.“ |*

Izgovorivši plane kvišku, vrže z vso silo'kladivo
ob tla, da se mlin zaziblje,- prekobali nekaj vreč
pšenice, sune s čevljem nekaj posode, ki mu je v
napotji, v stran in izgine na prosto.

„Le molči, molči Štefan, ker si tak! Ti togot-
než, ti ne pridi prav ti, le počakaj kako ti bode še
žal nekedaj in ti bode, da si tak, kakor nobeden 11 ,

— 10T —

kriči Barba za njim, vije z rokama in solze jo v
novic polijo.

XIX. ih *-

Kosilo, južina ali pa večerja, v kaki premož-
niši kmetski hiši, to ni tako, kakor pri gospodi.
Mnogi misli sicer, kaj mi mari, kako se je in pije,
to ume vsaki. A poslednje ni prav res. Ysak človek
prinese baje precejšnjo mero radovednosti s seboj na
svet, ter jo hrani vse dni.

Kedor je prost te slabosti, naj ima potrpljenje
z nami, kedor ni, vtopi naj se v pravi nepopačeni
narodov živelj, in morda ne bode mu žal tega. če
je kje, le v njem je še poezija doma.

V Mlinarjevi prostorni veži stoji na desno
v kotu štirioglata, belopomita javorova miza. Od
dveh strani jo oklepate hrastovi klopi, od dveh
stoli z rezljanimi velikanskimi srci, božjimi imeni
in z letnicami okinčani naslanjači. V kotu za mizo
visi zatemnjena, na steklo slikana podoba svetega
Boka z njegovim zvestim pasjim tovaršern. ki ima
večji hleb v ustih, kot ga opisuje gospodovo živ¬
ljenje. —

Za podobo je vtaknjen ne ravno nov in čist
muhalnik, letošnja pratika in imenitne sanjske bukve.
Do polu in popolmlne je v veži precej dolgočasno.
Tedaj se muhe §jobodno sprehajajo in plešejo po
omizji, hišni sultan mirno spi na pragu ali pod
klopjo in črna muca godrnja in dremlje na čisto
pomitem gospodarjevem naslanjaču.

— 110  —

jia'spodnjem koncu pa pravi; „Doli na vas je baje
--Šel, nekaj opravila ima.“

„K jedi se pride, naj se ima čas ali ne čas“,
odgovori resno oče in zavihti žlico. A videti ni, da
bi mu šla nocojšna večerja posebno v slast. Tihota
nastane nekaj časa. Stoprv, ko gospodar v sobo
odide in mati za njim, vzbudi se večja živahnost.
Mlajši hlapec namreč draži svojo družico rudečelično
deklo, da nocoj ne bede ljubega pod okno, če
se bode tako modro držala in kar nič pogovorila
ž njim. —

Teti Barbi pa to nič ni prav povšeči. Se prav
pogrešno se jej dozdeva, zatorej kaznuje z resnim
opominjajočim pogledom norčevalca. Ondi na drugem
koncu je zopet drugačna govorica. Stari hlapec
Marko razklada namreč mlajšemu mlinskemu, da je
imel minulo noč čudne sanje, ki gotovo niso brez
pomena, ter da bi rad, prav rad v loterijo stavil,
da bi terno zadel ali kali. Pa je uže križ, kedar
ima človek dobre misli in poštene sanje, tedaj pa
kaj druzega ni po godu. On je spraznil namreč
včeraj za tobak popolno mošnjiček, niti kebra nima,
da bi se smrti rešil, ko bi prišla. Te „umare“ bi
bilo pa vendar tako pripravne, pa tako dobre.

Ko tovariš celo tako umetno izpeljanega govora
noče razumeti in se trudi obrniti govorico na druge
reči, sune ga pripovedovalec s kvedrastim čevljem
pod mizo in mu zašepeče; „Ne bodi, ne bodi takov,
pa posodi mi tja do nedelje eno dvojačo ali pa dve.
če pride terna, pil bodeš, da se utopiš v vinu, če
hočeš."

— m —

Dekle nimajo dene s posebnega razgovora. One
le tega ne morejo nmeti, da nocoj ni Stefana pri
mizi. A tudi to vganjko jim razdere bolj postarna
družica, ki ve vedno vse novice v treh farah na okrog.
Ona meni namreč, da je šel vasovat — k Sraker-
jevim, ter da bodo ženitovanje imeli, če Bog da.

„Ali res“, prikimajo družice. „Tista Marjetica
ima pa srečo. Kaj mislite? Možiti se iz koče na
grunt in mlin, to ni kar tako. Kaj tacega se ne
primeri vsaki.“

Teta Barba, ki je nocoj posebno slabe volje,
potegne zdajci zopet velik križ po obrazu in večerna
molitev se prične.

Po molitvi pravi: „Zdaj pa le spat in počivat
moštvo, ni potreba hoditi razgrajat in ljudi budit
po vasi!“

Glasen smeh se čuje za odgovor. Mlajša hlapca
namreč ogrneta kamižole in ubereta pot pod noge tja
pod vaško lipo. Marko hiti tuhtat v posteljo poleg
konj, ali bi bile res tiste številke pripravne za stavo,
in bosopeti pastir se zarije v slamnate svisli in pre¬
računi pred spanjem na prste, koliko let mora še
včakati, da bode hodil na vas kot ona dva hlapca,
si izbere ljubico, — da bode — srečen.

„Da bi se s tako pečal, ki nima nič, in ni
nič, in ne prinese nič k hiši, tega kar s kratko
malo ne trpim' 1 , pravi mlinar k svoji ženi, ko po¬
tihnejo glasovi v veži, in meri s širokimi koraki sobo.

v „Jaz sem ga svarila in mu branila vedno, saj
veš. Ce pa noče storiti dobro“, odgovori ženica in
milo se jej stori pri srcu.

— 112  —

„Bomo videli, če bo. In kedo je gospodar
pri hiši, ali jaz ali to mlado seme", vzklikne mož,
se razkorači pred ženo, pipo iz ust vzame in pljune
po tleli.

„Vsa hiša je uže v jezikih. Nihče ne govori
druzega kot o njem. Zdaj ne pomaga mnogo pre¬
poved — ali pa nič“, vzdihne mati.

„Kaj praviš, ne pomaga? Hudiči, zakaj pa mi
niste povedali prej, kako je? Vredna si ti, da bi tri
palice zlomil nad teboj, ker si mu dajala potuho in
ga zakrivala. — Zdaj pa imaš, kar si hotela."

„Bog nebeški ve, da ne. Pa jeziti se ni treba
zaradi tega. Z lepo se več opravi kot z grdo, to
si zapomni!"

„Je vse eno, a mene še ne pozna ta fantalin,
a jutri me bode, in če ne vboga, gre naj iskat
domu in očeta kamor hoče. Pa še ti pojdi za njim,
če ti ni prav!“

Izgovorivši, iztrka mlinar pipo, navije uro na
steni, vzame lojeno svečo in odide trdih korakov
po veži in dalje po stopnjicah v prvo nadstropje k
počitku.

Mati pa še dolgo sloni v sobi in joka na tihem
in skrivaje. Tako žalostna uže ni bila davno. Sin
jej napravlja toliko skrb, mož je osoren in trd, ka-
koršen ni bil prej nikedar, in ti strupeni jeziki ne
puste v miru poštene hiše.

V resnici neprijetne reči za spoštovano, pre¬
možno, od toliko ljudi sicer zavidano mater mlinarico !

J

113  —

XX.

Pravijo, da je vsaka praznota dolgočasna. In
kako bode drugače? Kedar list na drevji rumeni,
bela breza trepeče na pogorji, sključeni borovec
priklanja svoje otožne vrhove, tedaj beži veselje in
življenje iz gozda in dolg čas in samota se vselju¬
jeta na njegovo mesto. Sivkasta seničica počivkuje
v obližji hiše, po mejevji pa ponižen kraljiček
strže za oglom. Celo nebo je spremenjeno. Sanjavi
oblaki beže tako urno, tako plašno dalje in dalje.
Kedo ve neki kam? In tudi v naših prsih se budi
prej neznano hrepenenje, da bi se dvignili in jadrali
z njimi.

Ta sprememba, ta poezija v naravi in v člo¬
veškem srcu pa je doma le na deželi, sredi tihe
doline in odmeva le v nepopačenih prsih.

Marjetica druga leta bližajoče se jeseni niti
opazila ni. Še veselila se je je, kajti ostajala je potem
bolj pri domu in sedala ob dolzih večerih za bren¬
čeči kolovrat. Letos pa, oj kako čudno nerazumljivo
jej je pri srcu. Cvetice vene ob potu, noge jej šume
po listju, vsa narava umira. Le hotela bi še, da bi
umrlo z njo tudi njeno nepoznano, skoro nestolma-
čeno čutilo, ki jo spominja vedno in vedno — tega
Štefana, sama ne ve zakaj.

O kako srečna je bila pač nekdaj, ko ga še
poznala ni, ko ni mislila nanj, ko ni vedela razločka
med poletjem in jesenjo, veseljem in slovesom!

Tedaj je zgodaj vstajala in pozno hodila k
počitku pa nikedar se jej ni zdel predolg dan, dolg

8

— 114  -

večer. Kozi je pasla po pogorji in rože je trgala,
povijala v vence in pesmi je prepevala. Proti ve¬
čeru je okopavala cvetje, v svojem vrtu, presajala in
zalivala rožmarinček in rudeče nageljne. Večje sreče
ni poznala.

Zvečer pa je poslušala očetne pravljice, pomolila
v postelji materno molitev in preselila se v sladke
pa mirne sanje.

Zdaj v se straši belega dne, kakor roparja svoje
radosti. Ce gre v gozd, dozdeva se jej, da stresajo
cvetice glave in se priklanjajo, kakor bi šepetale:
glejte Marjetico in obžalujte jo! Celo ščinkovec na
veji speva drugače, rudečepasasta penica v grmovji
se je splaši. In ljudje stikajo glavo, če jo vidijo na
potu ali kjer si bodi. O, zdaj spozna stoprv, da
svet ni dober in občuten, da je hudoben in sovra¬
žen, pa da mora njena ljubezen v prsih biti pregreš¬
na, kazni vredna, dasi si ni svesta zakaj.

Tako sedi Marjetica jesenskega popoludne v
gozdu na mahovju in zale misli jo obspo. Nad njo
se pode sivi oblaki. Mogočni hrasti in tenki mecesni
šepečejo na levo in desno, krokar kroka nad vrhovi,
ona pa se čuti tako samotno, pa tako zapuščeno.

Lepe tolažilne misli je imela nekedaj in te so
jej izbezale, sladko je sanjala in sanje so bile pre¬
grešne. Štefana je rada imela, in to jej je prepo¬
vedano.

„0 kaj jej še ostane? ničesar? Vendar nekaj
še. Tega jej ne vzame nihče. Tja pod zeleno
košato smreko sede, njej potoži svoje gorje, ondi

se razjoka, da se jej vsuše solze — in ona naj jo
vsliši, saj je zapuščena sirota nesrečna Marjetica.

Ko se predrami, ozre se v visoko nebo in tja
v dolino na rudeči vaški zvonik. In tedaj zacvree
lastviee v  v kolobaru ondi v višavi. Zdaj jemljejo
slovo. Se enkrat oblete ponižna podstrešja, slamnate
strehe, sredi vasi glasno zažvrgole in se dvignejo
vedno višje in višje, — da jih ni več.

Marjetica zre dolgo za njimi. Z mehko desnico
pa jih pozdravlja, kakor bi jim hotela reči: „0 po¬
čakajte me, o vzemite me s seboj! Tudi jaz se dvig¬
nem z vami — tudi jaz,— o ko bi se le mogla!"

Tudi Srakar je bil v jeseni navadno bolj resen,
kot sicer. Vedel je, da je zima pred durmi in po¬
znal je njene križe in težave. S staro zaprašeno
polhovko na glavi je hodil tedaj okoli pohištva in
uredoval in popravljal, kar je bilo treba. Tega pa
se ni manjkalo nikedar. Več potov je vže preračunil
na prste in na pamet ali je založen dovolj s panjači
za bodoče mrzle snežene dni, ko bode iskal edine
pomoči in tolažbe pri topli sopeči, prijazni peči.

Tudi za cepiče in mlado drevje na vrtu je
imel mnogo skrbi. Pobelil ga je z apnom ali ovil,
kakor dojenca v slamnate povoje, da mu ga ne hodi
objedat bosopet gladen zajec, ko bode tako ščipalo
in zeblo zunaj, ko bode žameten grm in strm, ko
bode tako žvižgala lakota po praznem želodcu, pa
ne bode nobene bilke za pod zobe.

Marsikedo bi sodil potem, da Srakar prav nič
srca in občutka ni imel. A to ni istina. Bradati
kozi in celo hišna kuretina mu je bila vso ljubo

8 *

— 116  —

jesen v mislih. Za prvi je nalomil, nanosil in na
smukal prav mnogo naročij vejevja ter ga lepo po¬
sušil za zimo. To bodeti imeli tako bolj za praznike
in za imenitniše dneve, kedar tudi Marjetica kaj vrže
nad cvrčečo ponev in vmesi boljši kruhek, postavim
o božiči ali o pustu. Sicer pa bode dobra, o prav
dobra, ječmenčkova slama, nekaj repnega perja, nekaj
olupkov, in še kaj druzih kuhinjskih ostankov. Vse
pojde v slast.

Za čopaste kokoši in spreminjavega rudeče-
rožastega petelina, je bilo tudi preskrbljeno. Pod
klopjo okoli visoke peči so bile napravljene gredi
in omrežene z leskovimi šibicami. Na polici pa je
stalo dva piskra slabejega, odbranega ječmenčka.

Tudi samega sebe in Marjetice Srakar ni po¬
zabil. Sebi je dal podkovati in nekaj zakrpati kve-
draste čevlje, da ne ozebe v palec k maši gredoč,
Marjetici pa je kupil črne rašovine za gorko zimsko
krilo. —

Tako je stal Srakar isto popoludne na hišnem
oglu — in srce mu je igralo neke tihe zadovolj¬
nosti s svojo revščino. Življenja, njegovih strasti,
sijajnosti in želja ni poznal, pa tudi goljufije in sle¬
pljenja ne, saj vzrastel je v siromaštvu, živel vse
dni v njem. In zakaj bi ga žalilo ono v zadnjih
večernih dneh ?

Zdaj se ozre čez ograjo Marjetičinega vrtiča
in ko prižene ona ravno s paše, jo zakliče: „Mar¬
jetica, rože spravi pa še nocoj iz vrta, jutri pobeli
gotovo slana in tudi po snegu že diši. Kraljiček

117  —

vže ves teden strže za ogli in kliče: „Zaprite duri,
stržek, zaprite duri stržek, stržekri

In Srakar sam se spomni pri tem, da bi bil
pozabil kmalu najimenitnišega opravila, malih oken.
Obložiti in zamašiti jih mora namreč vsako jesen
z zelenim mahovjem in popraviti in urediti, kar je
poškodovanega.

Danes je v resnici prav resen dan. Zapro se
za dolgo, otožno zimo okna. Stoprv vesela kukavica
jih odpre zopet, ko se oglasi ondi tik gozda in na¬
znani vzbujeno pomlad.

Ko ima opravilo Srakar z okni, hiti Marjetica
v vrtiček in se sklone nad odcvele na pol zvenele
cvetice. Kako jo užali ta pogled. Kožmarinček vže
skoraj pojemlje. Pozabila mu je priliti zadnji čas.
Nageljni otožno povešajo obletene glavice in vrtnice
so zadnje burje kar posmojene in populjene.

A vendar drago jej je vse in še bolje kot jej
je bilo. In kako ne? Najlepše ure je preživela med
cvetjem, med rahljanjem, prilivanjem in okopava¬
njem nj.eg.oye zemlje. Pa zdaj, o kedaj čepi zopet
v vrtu poleg njih in se pogovarja, kakor s starimi
prijateljicami ž njimi ? Kedaj se vrne pomlad ? Morda
njej, njenemu cvetju — nikedar, nikedar več.

V tacih mislih se jej užali srce in solza jej
kane na lice, ko prenaša evetličje v sobo in ga raz-
postavlja po oknih.

Srakar urno opazi to in pravi; „Kaj ti je ?
Jokati ni treba, ni ti sile in ti je ne bode kmalu,
če hočeš 11 .

— 118  —

„0 ko bi hotela jaz, vzdihne Marjetica in sra¬
mežljivo pobesi obraz, ne bilo bi je v resnici. Poza¬
bila bi vsega, vsega in vse bi bilo prav. Tako pa
kar živeti ne morem več.“

„Pametna bodi, pa vesela. Le poglej, koliko
panjačev imava za zimo. In ječmenček se je ob¬
nesel in sočivja je polno shrambo, obleči imaš
tudi kaj.

Kaj hočeva še več?“ tolaži Srakar, kije  danes
posebno rahločutnega srca, Marjetico in si kar ve¬
selja natlači novo pipo.

„Saj sem vesela, oče, prav vesela. In zakaj bi
ne bila?" odgovori deklica uredovaje cvetlice, skri¬
vaj pa misli: „0 veselile so me nekedaj take reči.
Zakaj me ne vesele več, zakaj vem in ne vem, kaj
hočem, zakaj poznam jodva sama sebe? O zakaj?
Ljubi bog, ti veš dobro, da nisem mislila nikedar
na-se, samo enkrat, in to se mi šteje v greh, zaradi
tega moram trpeti tolikanj." V-**-

XXI.

Drugo dopoludne je stalo na vežni mizi pri
Mlinarju pol poliča rudečega vina, hleb reženega
kruha in nož na njem, zelena solnica in na .lese¬
nem krožniku nekaj slastne dišeče slanine. Oče
Mlinar pa je sedel za omizjem in užival božje dari,
njegov vsakdanji priboljšek pred južino.

Ko izpije polno kupo vina in obriše z dlanjo
svoj čistoobrit in dobro rejen podbradek, zakliče proti
nasprotni strani v mlin: „Štefan!“ Poslednji vrže
vevnico, s katero je ravno pšenico meril na vreče,

— 119  —

potegne mlinsko kapico globlje na čelo, ter odide
stoprv, ko oče v drugo zakliče, v vežo, in sede ondi
molče na klop in podpre glavo v dlan.

„Stefan, zakaj te ni k jedi in k molitvi zadnji
čas?“ pravi Mlinar, ostro pogleda sina in porine
ostalo slanino in kupo vina predenj, kajti sicer sta
južinala vedno skupno.

„Dela je dovolj in v delu se pozabi drugih
reči“, odgovori Stefan in niti ne pogleda jedi in
pijače pred seboj.

„Semtertje imaš, menim, hoje celo nekaj pre¬
več. Druščine ti tudi ne manjka, saj nisi izbirčen
v njej. Da le godi tebi; kaj reko drugi, ne prašaš."

„In kedo mijš teje nekaj večernih ur, oče ? Vsak
hlapec jih porabi; kakor hoče — in jaz bi jih ne
smel?“ vpraša nekako osupnjen mladeneč, pogleda
roditelja, potem pa se obrne v stran, in dlan, v ka¬
tero je vprt, se mu vidno trese.

„Smel ali ne smel, je vse eno; k molitvi in
k mizi se pride in ime poštene hiše se ima v očeh,
to ti povem, fante, danes in vselej 11 , vzklikne zdaj
razjarjen Mlinar in položi pipo, katero je hotel ravno
kar zažgati s kresilno gobo, jezno od sebe.

„Jaz vam ne delam sramote, oče, in vam je
ne bom. Odgovorite, povejte mi, kedo je trdil to;
poznati bi ga hotel!“

„Kaj je mari čast to, velika čast, če govori
pol fare, vsa fara, da zahaja Mlinarjev Štefan k Sra-
karjevim, da lazi za beraškim dekletom? Kaj ne,
to je prav imenitno ? “

— 120  —

„Oee, kaj ste rekli? Tudi vi —!“ vzklikne
zdaj mladeneč, zbledi, se dvigne pol izza omizja,
kakor v obrambo in omahne zopet nazaj in zakrije
obraz. To Mlinarja zbode, razjari.

„Jaz, jaz ravno jaz. Le poglej me tvoj oče.
tvoj stari, pravim tako, in ti zabičujem, da nimaš
od danes več govoriti z ono deklico, da ravnaš
tako, kakor jaz hočem, da vaju vstrelim in razte¬
pem tri palice nad vama, če vaju vidim prvič skupaj."

Te besede je izgovoril oče v silni strasti. S
pestjo vdari tri pote ob ogel mize, da zazvone kupe
in kakor divji dirja potem po veži gori in doli. Ste¬
fan molči, kakor okamenel nekaj časa, potem po¬
tegne z desnico po očeh, morda si otrne skrivno
solzo in pravi:

„Oče, čemu je treba prepira? Le to vam po¬
vem, da so Srakarjevi pošteni, najpošteniši ljudje,
da je Marjetica zlata in srebra vredno dekle, da
naj Bog odpusti tistemu, ki jej reče žal besedo,
jaz mu ne bodem, da me krivica žene lehko tako
daleč, da pozabim, da sem sin —, da imam brez¬
srčnega očeta, ki ga naj ljubim in spoštujem."

„Molči, molči, fantalin! Nesramnež, kaj je to?
Tebi naj y se vklanja oče. o tvoji beračici naj cestno
govori ? Ge sem ti brez srca, prav je, in ostati ho¬
čem. Le pojdi, pojdi, obesi se jej na vrat, ko vama
jame trkati glad na vrata, vže prideta, a moja hiša
vama je zaprta danes in vselej."

„Tako oče! Prav je, hvaležen sem vam. A pri¬
segam vam, da vas nadlegujem zadnjič, da vas ne

— 121

prosim ničesar več. Zagotavljam vas tudi, da gorje
onemu, ki zasmehuje siromaštvo. Pri Bogu je milost,
pri beraču je ni.“

„Stori, stori kakor hočeš, pa le urno, niti poldne
niti večera ti ni potreba čakati", pravi oče z .zanič¬
ljivim glasom in se ponosno ozre na sina.

Zdaj prihiti iz prvega nadstropja mati.

„0 ljubi Bog, kaj pa imata, kaj pa je to?“
vzklikne in vije z rokama zagledavši bledega sina
in razjarjenega moža.

A Štefan vstane, ne pogleda nobenega in mol¬
če odide na vrt. Ondi podere plot, ki mu zavira
pot in izgine med drevjem proti gošči.

„Ti si kakor ogenj, kakor voda dereš naprej.
Še v obup ga spraviš tega reveža! Kaj sta imela?"
vzklikne mati v potem in solze jo žalijo, videč, da je
izginil sin. „Ce ni druzega, kakor zaradi tiste de¬
klice, bi ne bilo potreba tega. Sam jo pozabi in
spozna, da ni ona za-nj."

„Molči! Jaz zevem, kaj delam in kako delam.
Da bi me vsak fantalin vodil za nos in mi rekel v
oči, da dela, kar hoče, meni nič mari. Zal mi je,
da mu nisem pokazal na drug način, kedo je oče,
kedo sin, kedo naj govori, kedo vboga."

„Pa bi bil vendar z lepo opravil, zakaj ga
žališ. Oh ljubi Bog, vže tako me noč in dan skrbi
za-nj. čestokrat niti očesa ne zatisnem, kaj pa bode
stoprv zdaj", zdihuje ženica.

„ Palico mu daj, palico, pa ne potuho in skrb,
pa bode storil prav in bode", pravi zaničljivo mož.

— 122  —

„0h ti pa kar nič srea nimaš, mrzel si kakor
led, in kamen imaš v prsih. Saj si vendar oče in
on je tvoj otrok, pa si tak, da ni živ človek tak.
Meni kar živeti ni več pri tebi."

„I J a za njim pojdi. Oba bodita, kjer hočeta,
če ti ni prav. Jaz sem gospodar, tako bode, kakor
jaz hočem, kedor ni mojih misli, tam le so duri“,
pritrdi mož, izpije v jezi zadnjo kupo vina in odide
v zapuščeni mlin. Ondi dviga in premetuje vreče,
ureduje kamenja in stope, da se mu vidi na prvi
pogled, da je razjarjen, nepopisljivo razvnet, kakor
gad, kakor še nikedar.

Mati pa sloni še dolgo na obrazu na omizji
in izdihuje, govori sama s seboj, moli in se togoti,
dokler ne zazvoni poludne v zvoniku, tako jasno
tako milo in veselo, kakor vselej. A ona moli danes
angeljevo češčenje z objokanimi očmi. Po molitvi
pa odide po stopnjicah v zgornjo sobo, zaklene duri
in je niti k južini in k družini ni, kakor je sicer njena
navada.

XXII.

Tisto noč je spalo vse. Luna je sijala na viš¬
njevem nebu, psi so l ajali p o vasi p rijazen glas, in
prva jesenska slana je bliščala po dolu in pogorju.
Bila je lepa, prav lepa jesenska noč. Po vasi so
vže cbvnaj pogasnile luči, le ondi v krčmi ob cesti
je še nekaj fantov žganje pilo in s pestmi ob mizo
razbijalo. Tudi Mlinarjev mlin je počival nocoj,
kot vže davnaj ne, kajti gospodar je odšel popolu-

— 123  —

dne v kremo. V mraku se je vrnil s težko glavo
in potem je legel.

Mlinski hlapec je porabil to prijetno priložnost
sebi v korist. Se pred enajsto uro je vodo na jezu
zaprl, kamenja vstavil in odšel vasovat k svoji ljubi
v bližnjo vas.

Sicer pri Mlinarju ni spala še ena oseba. Mati
je s v edela v pozno noč na postelji, molila in skrbela
za Stefana, ki se ni vrnil, kar sta se sprla z oče¬
tom. Tudi Srakarjevi Marjetici je nesla stara vaška
ženica to novico, ko jo je videla prati na studencu.
In vboga Marjetica! Tudi ona je skrbela bolj kot
mati in oče, bolj kot ves svet, tako kot skrbi le
prava, vroča, deviška ljubezen.

Ko bi bil šel kedo v pozni uri po cesti mimo
vaške krčme in bi se bil skozi omreženo oknice
vanjo ozrl, videl bi bil polno omizje mladenčev okoli
polnih kupic vina in žganja prav vesele volje. Le
ondi sredi med njimi bi bil opazil Stefana bledega,
molčečega, v pest podprte glave.

„Vino in žganje pijmo in veseli bodimo pa je,
kaj ne Štefan, ti si pravi junak, kedar hočeš?“ na¬
pije zdaj kuštrav vesel sosed, kateremu vže leze pi¬
jača v glavo, Štefanu. On vzame kupo, a se je jedva
dotakne in svojemu tovarišu po mizi porine.

„Kaj bodeš neki, Štefan? Zvrni ga, saj nima
kosti, moči pa dovolj! Pri moji veri, da je to pravi
cekinasti šentjanževec, kaj ne krčmar Kavka da je,
kakoršen se ne dobi pod v  vsako streho “, vzklikne
sosed, pogleda po strani Štefana in izlije polno kupo
žganja v se.

— 124  —

„Da bi ne bil, je je, na moje pošteno ime,
da je“, pristavi rudečelični krčmarček, ki priteče iz
kleti zdajci in pravi: „Pa še en poliček ga bomo,
kaj ne fantje, ker smo vže skupaj in dobre volje
nocoj ? “

„Štefan plača nocoj tri bokale sam, zato ker
se tako kisalo drži, kakor bi se mu bili mladiči iz¬
peljali iz gnezda 11 , kriči pivec na drugi strani in
udari s praznim poličem ob ogel mize, da kupe
zazvone. Stefanov strupen pogled pa ga urno umiri,
da pristavi: „Povej Stefan, kaj imaš na prsih nocoj,
da si žalosten. Kar zini! Vso vas poderemo, in gore
prestavimo nocoj, če si vesel in je pomagano tebi.
Kaj ne fantje, da jih, za Stefana vže, če za nobe¬
nega druzega.“

„Kes je. prav imaš. Vse fare se ne bojimo,
gorje mu, ki žali katerega izmed nas 11 , vzklikne vsa
druščina in napije svojemu kralju in vodji Stefanu.

„Jaz ne potrebujem ničesar, ničesar in vi mi
ne morete pomagati, če si ne pomagam sam“, pravi
Štefan in izpije prvo kupo napite pijače.

„Da bi ti mi ne pomagali Stefan, mi? Ge se
ti kuja Marjetica, ali če ti hodi kateri drugi v škodo,
kar reci! Pomnil nas bode in spoznal, kaj so Briščanje,
če jih še ne pozna . 11  -

„Ne besede več o tem, če pomnite, kedo sem
jaz!“ pravi resno Štefan, in nihče si ne upa govo¬
riti dalje o tem.

Ko zapuste v pozni uri krčmo, se vstavijo še
pod vaško lipo in zapojo ondi tisto, ki pravi:

— 125  —


Na vasi tiho je nocoj,

In tema krog in krog;
Ne čuje ljubi angelj moj
Megla pokriva log.

GL

oOt tJKi \
r t ^\  vC^,, l-y'

Za selom pa se čvrsti glas , - 1

Razlega fantovski, i •* ^  *v

Ki ljubav gorka v tujo vas
Jih vabi k ljubici.


Naj le gredo, naj le pojo
In piskajo v pero,

Saj kmalu radostno oko
Solzi se jim v slovo!

Pod oknom ondi tudi stal
Tedaj bom zadnjo noč,

Slovo od ljube bom jemal,

Odšel na tuje proč.“ i

četrt ure pozneje je tiho, prw tiho vse. To¬
variši se razido na desno, na levo, na vse strani.
Tudi Stefan se napoti domu. A prišedši na ogel
bele hiše z mesečino oblite, tihe, kakor da bi bilo
mrtvo in zapuščeno vse v njej, obspo ga neprijetne
misli minulega dne in srce se mu užali.

V hišo ne gre, saj je tudi zaklenjena dalje za-nj.
Tujega zapuščenega se čuti, da si je edin sin, otrok
spoštovanega, premožnega očeta.

Tamkaj ob jezu sede na skladnico hlodov in
zre v globino, kjer šume, grme, se penijo in tepo
valovi. Zopet mu pridejo druge misli. Zdaj hoče,
da bi se bil rodil pod beraško streho, da bi ne imel

126  —

ničesar, ničesar niti očeta ne, da bi mu niliče ne
ugovarjal in očital vboge ljubice. Da, koliko sreč-
neji bi bil! Trudil in ubijal bi se od jutra do večera
pa z veseljem, saj vedel bi za koga. Vse bi jej
v naročje prinesel in dejal: „To imaš, to je na¬
jino, tega se veseliva in pozabiva krvavih žuljev!“

Cernu mu je premoženje, ime, čast, če je ne
sme rabiti prostovoljno in deliti z osebo, katero tako
neizmerno ljubi.

Zdajci se zopet spomni, kako prijetno je bilo,
ko še Marjetice ni poznal, in da bi bilo morda bolje
za-nj, ko bi je ne bil videl nikedar. Brez skrbi je
živel, fantovska druščina ga je veselila, oče ga je
ljubil, mati ga ni svarila, vbogljiv, pošten otrok je
bil. Zdaj se pa potika v noči tu, kakor tat, kakor
ropar, dom mu je tuj, duri so mu zaprte.

A kaj je to, mož naj bode! Besede ne sme
prelamljati, prisege ne zabiti, Marjetice pustiti ne
more, naj se ves svet podere, naj pogine in se vniči
vse in on ž njim.

Ko misli tako in podpira razvneto, trudno glavo,
zasledi ga hišni čuvaj, zvesti sultan. Tiho cvileč in
z vihrajočim repom se mu približa. A videč temen
gospodarjev obraz se prestraši. Plazi se po trebuhu
okoli njega, boža mu s taco koleno in liže mu roki,
kakor bi hotel reči: „0 zakaj si žalosten, vesel bodi,
in pozabi, kar je bilo! “

Zvesta žival še bolj užali Stefana. „Vse me
preganja in sovraži, vzdihne, le ti me še poznaš, ti
si mi prijazen sultan“, in boža hišnega varuha.

— 127  —

To ojači črnega, lepo rejenega kosmatina. Ve¬
selja skoči kvišku in pleše in se spenja po svojem
mladem gospodarju, vleče ga za obleko, kakor bi
ga šiloma liotel vtolažiti in spraviti k počitku.

V resnici Stefan plane zdaj kvišku, potegne
z dlanjo po čelu in obrvih, kakor bi si kotel izbri¬
sati neprijetno misel iz glave in ubere pot pod noge,
a ne proti domu, — temveč po stranski stezi proti
pogorju.

Zapazivši sultan svojega umikajočega se tovariša,
zopet lakno zacvili in skoči za njim, da bi ga po¬
spremil v nočni poti.

Oster Stefanov pogled in dvignjena pest pa
mu naznani, da mu je prepovedana celo ljubezen,
niti dovoljeno varstvo svojega gospodarja. Torej sede
ob stezi, tiko cvili in zre otožnega očesa za Ste¬
fanom, dokler ne izgine on za vrtnim drevjem in
ne potihne njegova stopinja ob pogorju. Potem se
vrne na svoje prejšnje mesto, vežni prag, počasnih,
resnih korakov. Med potoma, kake tri pota pomen¬
ljivo z repom migne, kako bi kotel reči: O to je'
križ in težava z mladimi ljudmi! Stori jim, kar hočeš
in moreš, nikedar jim ni prav.

„ Luna se ravno skrije za oblake, ko postoji
Stefan na pogorju, dlan na čelo položi, kakor da bi
premišljeval, naj gre dalje ali naj se vrne.

Tiho, mrtvo je vse na okrog in okrog. Glo¬
boko pod njim leži bela vas, ondi šumi vaški potok
in tamkaj le nekaj streljajev od njega, — stoji Sra-
karjeva koča.

128

Tja bi šel, z Marjetico bi govoril, na polkniee
bi potrkal pa je. Ali pa bi ne hodil? Kaj hoče
tam ? Ne budi naj je, če počiva, saj je srečna v
spanji. O ko bi mogel zaspati tudi on, pa tako,
da bi se več ne vzbudil.

Vendar še danes gre, potem ne več, še danes
jej stisne roko in nikedar, nikedar več.

Takov in zelo hud je bil Stefanov boj. A zad¬
nja misel je zmagala. Kako bi bilo tudi drugače?

Prišedši pod okno se nasloni na skladnico drv,
pomakne pokrivalo na oči in posluša, če ga čuje
kedo. Vse je tiho. Le odljudni netopir švigne sem-
tertje nad njegovo glavo, nad skalovjem uka sova
in sem iz doline se jame glasiti posamezno pete¬
linovo petje.

Zdajci se sklone, potrka na polkniee in še¬
peče : „Marjetica ali spiš ali čuješ?“ Nekaj časa molči
vse. Potem se čuje ženska stopinja in v  pri zaprtem
oknu se prikaže Marjetica, ki praša: „Štefan ali si
ti, Štefan tako pozno je, da me je kar strah". „Mene
pa ni, to je ravno pravi čas za naju“, odgovori mla-
deneč in vpre v ljubico svoje otožno oko.

„Oh ljubi Bog, kaj pa je Štefan, da tako pozno
hodiš okoli in mene srce boli, da mi kar počiti
hoče. Niti za trenotek še nisem stisnila očesa",
vzdihne Marjetica, ko oddrsne šipo in zagleda bled
Štefanov obraz.

„če ti je prepozno Marjetica, če te nadlegujem,
pa grem. Saj to je bolje za oba, pravi svet in baje
mu verjameš tudi ti.“

129  —

„0 gorje, kaj je to? O jaz vboga reva! Kaj
pomenijo te besede?" vzklikne polglasno Marjetica
in se oklene z belima rokama mladenčevega vratu,
kakor bi ga hotela zadrževati s svojimi slabimi močmi,
ne pustiti ga od sebe v temno noč.

„Marjetica tu imaš robec, ki si mi ga dala neke-
daj za spomin. Vzemi ga nazaj, jaz ga nisem vreden,
daj ga drugemu, ki ga v zasluži, ki te stori srečno!“

Izgovorivši poda Stefan bel lepo zganen ru-
dečeopisan robec z Marjetieinim imenom in z let¬
nico in dnevom, kedaj ga je dobil v spomin.

„Ti ga res ne maraš več Stefan, zato ker je
moj, ker sem ti v ga dala jaz“, vzdihne Marjetica in
solze jo polijo. Cez nekoliko pravi: »Nazaj ga ne
jemljem, če ti je preslab, nadležna misel na-me,
vrzi ga od sebe, v jez, ali raztrgaj, vniči ga, kakor
si vničil ljubezen do nekdanje Marjetice!"

„Bog mi je priča, on ki naju gleda zdaj in
naju bode sodil, da sem imel najsvetejši namene.
A ljudje, oni katere naj ljubim in spoštujem pravijo,
da je prisega greh, najina v  ljubezen nespametna."

„To sem dejala tudi jaz Stefan, a verjeti nisi hotel.
O verjemi zdaj, jaz ti odpuščam iz globočine srca!"

„Ne jokaj Marjetica, pozabi me, jaz ti grem
iz oči! O daleč grem tako daleč, kakor je svet širok
in dolg. Iztrgam si misel iz prsi, da sem imel kedaj
očeta, domovje. Samo tega ne bodem pozabil, da sem
te pahnil tako nepremišljeno v nepopisljivo gorje."

„0 pojdi, pojdi Stefan, če drugače ne moreš!
Jaz ti braniti ne morem in tudi čutim, da ne živim
dolgo in čemu neki?" Zopet polijo deklico v potocih

9

130  —

solze, kričevito stiska in vije beli roki, glasno ihti
in omahne na obraz.

čez nekoliko se zdrami, plane kvišku in pravi:
„Še nekaj Štefan, pozabila bi bila kmalu. Tu imaš
prstan, ki si mi ga podaril, na, vzemi ga nazaj!“

Izgovorivši sname s prsta lep svetel prstanek
in ga mladenču poda.

Štefan ogleduje nekoliko rasa prstan, potem
reče: „Jaz ga ne maram. Vrzi ga v travo, da se
izgubi, kakor si velela naj storim jaz s tvojim
robcem!“

A čez nekoliko zopet vzklikne, kakor bi bil
nekaj pozabil: „Ali pa veš Marjetica, kaj pomenja
prstan, ali si pomislila dovolj te besede ?“

„Pravil si mi nekedaj, in pomnila sem do no¬
cojšnje noči, a goljufalo me je tudi to. Tolažim se
s tem,, da ne zaslužim boljšega, da nisem vredna
milejše osode.“

Te besede ganejo Štefana. Obraz pobesi, z
desnico potegne skrivaje po očeh, kakor bi se sra¬
moval svetle solze v očesu. Potem mu zažari obraz,
nova moč mu prešine vse ude in spremenjen in
pogumen pravi: „Marjetica, ali čuješ, prstan pomeni
večno ljubezen, zvestobo brez konca in kraja.

„In kakova naj bi bila najina? Strupeni jeziki,
hudobni ljudje naj bi jo nama uničili? O tega ne!
Sramota bi bila! Tega veselja jim ne privoščiva.

„Poglej, svet je dolg in širok! Tudi za naju se
najde še kje kakov prostorček. Dve krepki mladi
roki imam in če stradam tudi jaz, to nič ne de, za
te prislužim dovolj, saj prava ljubezen ne potrebuje

— 131

mnogo je-li da ne? Ali češ, na tujem si poiščeva
drugo domovje, druzega milejšega očeta. 11

Marjetica ne odgovori ničesar, a prejasen od¬
govor je ta, da prstanek zopet natakne na prst in
se tesneje oklene Stefanovega vratu.

Tako slonita dolgo in molče oba. Fosled se
zdrami mladeneč in pravi: „Pusti me zdaj! Jaz grem,
dolgo me morda ne vidiš, a ne skrbi za to! Ko
nama najdem novo zavetje, se vrnem in vzemem te
s seboj. — Ako se ne vidiva nikedar več, misli,
da na vsem širnem svetu ni več usmiljenega srca!“

Izgovorivši objame in poljubi Stefan še en¬
krat deklico, stisne jej tresočo roko in izgine za
vrtnim drevjem. Marjetica sloni, kakor okamenela
na oknu in zre mokrega očesa v temno noč in ne
ve, ali je resnica, strašna resnica vse to, ali so le
sanje, samo goljufive, nemirne sanje.

Ko jame ugaševati burovž in rimska cesta na
nebu, omahne jej trudna, težka glava in zgrudi se
kakor v medleviei na belo posteljo.

4l.it  xxiii.

v

Nekaj dni pozneje vstane Srakar na vse zgo¬
daj, ogrne višnjev plašč, natakne pokrivalo na glavo
in hlača v hlev kozama klast. Prisedši na vežni
prag, kar zazija, pa kar vid mu jemlje. Ko položi
dlan na čelo vzklikne, čudeč se: „Lej ga no. sneg
je padel, pa še kako na debelo ga je! Kar drevje
se ziblje in priklanja. O vbogi moj repic, ves bode
pozebel in strohnel na njivi. Da ga nisem spravil

9 *

prej pod streho. In pa nehaj zelja je še na zelniku,
in tako lep korenček, pa tako slasten je vmes. Kaj
pa moji cepiči cepiči, ki sem jih cepil minulo spo¬
mlad? Tako lepo so poganjali in zeleneli, da bi le
oni ne bili kaj na škodi zaradi tega. Izgovorivši
migne z glavo, se zavije bolje v plašč in rine kar
po celem snegu na vrt. Ondi potresuje in rahlja
drevje, da mu sneg kar v zavratnih prši. A to nič
ne de. Da so le cepiči in drugo mladovje na varnem,
pa je. Sam sebe in svojega pomladnega truda pri
cepljenji vesel, se zopet vrne in niti ne pazi, kako
mu sili sneg v nizke, lesene opanke in da je po¬
beljen, kakor berač o božiči. Celo na kozi pozabi,
ko otrka na vežnem pragu sneg raz opank, ga raz¬
piha in raztepe raz prazničnega nedeljskega plašča
in maha s širokokrajnikom po zraku, kakor da bi
ogenj pihal. Potem odsloni na pol hišne duri, pomoli
pol glave v sobo in zakliče: „Marjetica pojdi no,
poglej no, skozi okno, kaj je zunaj! Sneg je, sneg,
pa še na debelo ga je.“

Marjetica plane kvišku, teče k oknu, obriše z
belim predpasnikom roso raz šip in ozrevši se na
plan vzdihne: „0 sneg, sneg, zapadel je moje ostale
solnčnice na vrtu, prav gotovo jih je, da bi jih le
polomil ne bil“.

Potem dirja kar goloroka in bosa na vežni
prag. A ko jo zagleda oče poleg hleva, kako trepeče
mrazu ondi, zakliče: „Kaj prezebaš Marjetica? Jo¬
pico obleci pa čevlje obuj, pa ne novih, škoda bi
jih bilo. Glej gazi je treba do hleva sem, do stu¬
denca — in na pohišju proti vasi!“

— 133  —

čez nekoliko se prikaže zopet Marjetica obuta,
v jopi ranjce matere, ki jej je povsod preširoka in
predolga in z leseno lopato na rami. Vendar take
snežene pometalke ne vidi človek vsaki dan. Mar¬
jetica je bila tako lepa pa tako prijetno jej je pri¬
števala ta oprava, da bi jo bil človek kar gledal in
si voščil večni sneg, če bi bile vse snegarice takove
kot ona.

Med tem pride Srakar iz hleva in vzeme Mar¬
jetici lopato, s katero s pravo strastjo razmetuje sneg
na desno in levo, Marjetica mora pa pometati in
čistiti za njim z velikansko brezovo metlo domačega
izdelka.

Po zajutreku in druzih domačih opravilih hiti
Marjetica na vrt, kjer je imela različno cvetličje.
Ondi razgrebe kar z rokama, da jo v prste zebe in
peče, sneg raz gredic.

„Oh vse je zapadeno in vničeno 11 , vzdihne
potem in počepne v razor. „Da sem morala tako
pozabljiva biti! Celo nekaj rozmarinčeka je pod sne¬
gom in solnčnice so vse otresene in polomljene.
Dejala sem, naj se vesele ščinkovei in rumeni str-
nadje ž njimi, naj jih hodijo kavsat in obirat, zdaj
so pa vse preč.“

čez nekoliko se vrne Marjetica s premrlimi,
sneženimi rokami in z rudečim prezeblim licem v
sobo. Ondi presadi poparjen rožmarihček v gorko
črno prst, ter ga postavi k njegovim tovarišem na
okno. In ko sede sama za omizje s šivanjem v
naročji, še vedno ne more odtrgati pogleda od njega.

— 134  —

„Kedo ve, ali ozeleni in se okrepča zopet ali
umrje v kratkih dneh' 1 , pravi sama pri sebi. „In
da sem ravno njega pozabila? Zakaj njega, druge
pa ne? Ali ne pomenja to nekaj posebnega? Drugo
zelenje in cvetje bode poganjalo, se šopirilo in duh-
telo pomladi, njega pa davnaj več ne bode. In zakaj
prašujem in premišljam vse to? O predobro vem,
česa me spominja prezebel ljubljenček. Tudi druge
vaške deklice oblečejo, ko muževi lipa sredi vasi,
nova rudeča krila, vesele se življenja. Marjetice pa
morda tedaj vže davnaj več ne bode. Beli sneg je
zapadel njeno ljubezen, beli sneg zapade kmalu tudi
njo.“ V taeih zalih mislih omahnejo Marjetici roki
v naročje, ondi počivati, kakor brez življenja, ona
pa si nasloni glavo na belo steno.

Sloneč tako povzdigne nevedoma oko na sveto
razbičano v rudeči plašč ogrnjeno podobo zveličar-
jevo v kotu. Skrivna svetla solza jej priteče pola¬
goma po licih pri tem pogledu in mrtvi roki se
zopet oživite, in rudečica se jej vrne na obraz. In
kedo ve in ugane — zakaj?

Med tem se oddrsnejo tiho prav tiho hišine
duri in v sobo skrivajo zre nekedo, kakor da bi
iskal Marjetico. A videč jo solzno za omizjem se
vrne. Marjetica ga niti ne zapazi in prav je tako.
Saj zrla bi bila resno očetovo lice. Videla bi bila,
kako je pobesil glavo, kako se mu užalil pogled.
Prepričala bi se bila, koliko trpi, skrivaje trpi tudi
njen reditelj — zaradi nje. In prejšnja tolažba bi
bila zopet uničena.

— 535  —

Tako se je pričela zima v Srakarjevi koci. Pri¬
jetna ni bila nikedar, a tako otožna, tako dolgočasna
kot ravno letos tudi ne.

Za dolge zimske večere je bila sicer Marjetica
dobro preskrbljena. V jeseni si je prislužila s tren¬
jem mnogo povesem prediva. Da si je trla stoprv
prvo leto, vendar hvalile so jo vaške gospodinje, da
vrlo tare in da je predivo iz njene trlice čisto, svetlo
in žlahtno, kakor svila. Marjetico je veselilo to,
torej je rada pomagala povsod, kjer so jo prosili.
Plačila v denarjih ni jemala. Zadovoljna je bila s
povesmom prediva, kajti sklenila je napresti si v
zimi iz svojega lepo kot sneg belo perilo, da se
poskusi lehko s prvo vaško deklico, če bi bilo po¬
treba. Najslajši in najprijetniši zaslužek pa je bil
Marjetici za trenje, da je mogla semtertje govoriti
ob večerih s Stefanom brez strahu pred strupenimi
jeziki, in da jo je on semtertje nekoliko domu po¬
spremil. Za eno samo tako uro bi bila trla ona ves
ljubi teden, če bi ne bilo drugače.

Za prejo je iztesal Marjetici Srakar po lastnem
umu bel nov, brezov kolovrat. Tako lep, tako lahek
je bil, pa tako tiho se je vrtelo kolo, da ga kar
čuti ni bilo in da se mu Marjetica ni mogla dovolj
prečuditi in ga prehvaliti. Prav iz srca ga je bila
vesela. —

Isto popoludne pravi Srakar Marjetici; „Ce
hočeš ti pa uredim kolovrat? Zima je tu in večeri
bodo dolgi, jako dolgi."

„Saj je res oče! Kar iz podstrešja ga pri¬
nesite ! Vže nocoj začnem presti, spanje se mi tako

136  —

utrguje vedno in vedno!“ Proti veeeru je stal pred
Marjetico kolovrat in preslica poleg njega. Na njej
pa je viselo pol povesma pražnjega prediva, da je
bilo videti, kakor jablana ali češnja v cvetji. Srakar
pa je rezljal pri peči še nekaj brezovih in drinovih
kobilic, ter primerjal na vretenu, katera bode pri-
pravniši, katera ličniši.

Do večerje je bilo vse gotovo in uredjeno. Ko
je bila posoda pomita, kuhinjsko delo končano in
kozi opravljeni in napaseni, sede Marjetica za ko¬
lovrat, okroži motvoz na kolo, udene vreteno, poslini
prst, poseže v predivo, pritisne z desno nogo na
stopalo, zažene z levico kolo in prijetno, prijazno
šumenje kolovratovo se oglasi. Pa kako vesela je
Marjetica, da se jej je tako urno posrečilo to delo.
Srakarju pa žari gori na zapečku zadovoljnosti lice.
Kar očesa ne more obrniti od Marjetice in kolo¬
vrata. In to šumenje doni po njegovih ušesih slajši
kot najlepša godba, kakoršne vže ni čul, — kar so
mu zakopali ranjco ženo, Marjetičino mater.

Tako se prično zimski večeri pri Srakarjevih.
Druga leta je vzela semtertje Marjetica šivanje in
šla je v vas na večerno prejo. To je bilo prijetno
tedaj! Na preji se zbero vse deklice iz vasi s svo¬
jimi kolovrati in prepevajo skupaj vesele pesni, pri¬
povedujejo pravljice in povesti, se smejejo in — ne¬
katere tudi namežikujejo mladenčem, ki se zbirajo
okoli peči ali vasujejo pod okni. Marjetica pa kar
uganiti ni mogla tedaj, zakaj delajo tako, in nespa¬
metno se jej je zdelo to, še — pred enim letom.

137  —

Letos je vse drugače. Sicer ima svoj bel nov
kolovrat, žlahtno, prazno predivo, a nekaj le manjka
in manjka. Zadovoljnosti ni in je baje ne bode
nikedar. Ena misel izpolnjena, vzbujenih, rojenih
sto in sto druzih. — Tako je bilo baje nekedaj, tako
je zdaj in tako bode za nami.

Vendar semtertje je bila Marjetica vsaj za tre¬
nutke, če ne prav srečna in vesela, saj pozabila je
težkega kamna, ki jej leži na prsih. To pa je bilo
ob istih večerih, ko je Srakar na zapečku svojo
pipico ob noht levega palca iztrkal, jo položil na
polico, lepo, kakor župnik na prižnici roki sklenil
nad prsimi in dejal:

„Marjetica nocoj pa ti zopet eno povest po¬
vem. Eavno kar mi je prišla v glavo, pa prav lepa
in čudovita je.“

„Kar začnite in povejte jo oče! Jaz sem prav
radovedna, kakova bode in vso od konca do kraja
si zapomnim na pamet 11 , vsklikne Marjetica. In
kakor nevedoma se jej vstavi kolo, nit se jej utrga
na vretenu in brezova kobilica odskoči daleč tja za
duri, da jo mora z leščerbo v roči iskati.

Srakar pa pokašlja enekrati. potegne z dlanjo
po zamišljenem čelu in obritem licu, preloži desno
nogo na levo koleno, kakor češ, pripovedovanje ni
kar si bodi. Gospoda vže gospoda, ki pogleda v
knjigo, kar ne ve. A pri njem je to vse drugače.
Po tako važnih pripravah začne navadno Srakar:
„Bil je oče, ki je imel tri sinove, tri vrle junake.
Ti trije vrli junaki so bili trije bratje, trije sinove
ene matere, črne matere, mačehe ...“  Ta povest

— 138  —

je bila posebno lepa in zanimiva. Škoda da je pre¬
dolga, da bi jo mogli ponavljati tn. Le konca ome¬
nimo, ki se glasi tako-le: Na zadnje je bila ime¬
nitna svatovščina, taka svatovščina, kakoršno ima
cesar na Dunaju, ki je iz srebernih skled in za-
jemlje z zlatimi žlicami. Pa še lepši mnogo lepši
je bila. Plesali so in s petami ob tla bili, da se je
zemlja tresla, nebo zibalo in mesec in zvezde uga-
ševale na oblakih. K tej svatovščini so povabili tudi
mene in me posadili za omizje, kakor za starešino.
In dali so iz naprstnika jesti, iz rešeta piti — z
lopato pa po —, da pomnim to svatovščino do zad¬
njega, zadnjega dne, dokler živim in diham in to¬
bak pušim.

A Srakar je znal še mnogo, . mnogo druzih
pravljic postavim, o jari kači in slepem polžu, o
žabji vojski, o steklenem gradu, o zakleti prince-
zinji, o divjem lovu, o zlatem zakladu. V tem pa
so si bile skoraj vse enake, da so se po gori ome¬
njeni šegi začenjale in končevale.

Marjetica je imela prav živo domišljijo, torej
so jej bile povšeči te čudovite pravljice in prav rada
jih je poslušala in mnogo jih je vedela vže na pamet.

Več potov je premagal Srakarja tudi zaspanec
med pripovedovanjem. Nevedoma je podprl glavo
v dlani, pomrmral pol speč še nekaj besedi in sladko
zadremal. Tedaj se je vstavil tudi pogosto Marje-
tičen kolovrat, kajti očeta ni hotela dramiti v po¬
čitku. Semtertje se jej je užalilo tudi srce, posebno
v otožnih pravljicah. Dozdevalo se jej je, kakor
bi se bila pretrgala enako niti njena razneta do-

— 139  —

mišljija, vzdramila se v pusti sedanjosti in čutila se
je, kakor junak marsikatere pravljice, tako vboga,
tako zapuščena.

Več potov je zadremala tudi sama na kolo¬
vratu. In tiho je bilo vse okrog. Leščerba je br¬
lela z velikom utrinkom, oče je počival na zapečku,
le stara zakajena ura je tikala na zidu kakor prej.

V taeih trenotkih je Marjetica imela navadno
čudne nerazumljive sanje. Sanjala je o Stefanu in
o sami sebi, da gresta po ozki brvi čez šumečo
reko, — padeta v valove; da se peljata v čolnu
in vihar nastane.

Ko je bila nevarnost najhuji, zaklicala je glasno
njegovo ime in se zbudila. Mela si je potem oči,
gledala začudjena okrog sebe, zdelo se jej je vse
tuje, vse spremenjeno. Poznala ni sama sebe več.
In če se je ozrla v okno, videlo se jej Je, kakor
da bi nekdo stal pod njim in to je bil Stefan. A
če ga je poklicala po imenu, izginil je zopet, kakor
senca. Svetel dolg žarek, kakor nebeška svetinja
se je potegnil za njim. Tako se je čutila ogoljufano
ožalostjeno — in solze so se jej udrle po lici, —
solze prevroče domišljije, prevroče mladostne ljubezni.

Potem naj pa še kedo reče, da Marjetični
zimski večeri niso bili prijetni in neprijetni, in naj
praša, kje je lepota, kje je prava poezija doma!

XXIV.

Beriščanje so bili sicer dobri in prijazni ljudje,
kakoršnih ne najdemo povsod. A razun pohvalnih
lastnosti so imeli tudi nekaj slabih ali kali. To je,

— 140  —

govorili so radi o vaških novicah dolgo in dolgo. Po¬
sebno zimski večeri so jim bili kakor navlašč za taka
opravila. A to bi še ni bilo največe hudo. Vaškim
novicam so tudi podtikali svojo nepoklicano, semter-
tje tudi krivično in brezsrčno sodbo. In tako delajo
baje povsod.

Vaški fantje so namreč uže drugi večer po zadnjih
dogodbah v v noči svojim ljubicam važno povest prinesli,
da se je Stefan sprl z očetom in z Marjetico in z
vsem svetom ter odšel daleč, daleč, nihče ne ve kam.

Ljubice so zmajevale v  z glavami; nekatere se
hudovale nad brezsrčnim Stefanom, nekatere pomi¬
lovale Marjetico, nekatere tudi dejale: Prav jej je,
kaj je tako brezpametna, da je pogledovala za Mlinar¬
jevim sinom. Bašte tacega bi rada marsikatera, ki
je doma iz boljše hiše. Drugo jutro so pripovedovale
to novico materam. In kar vedo one, ne ostane
tajno brezzobnim tetkam in babicam in v kratkem
zve vsa vas, vsa fara, vsa okolica.

Celo vaški možakarji so računali potem pri
pipi tobaka in žganega na prste, koliko so vredni
Mlinarjevi travniki, koliko gozdi, koliko njive, mlin,
živina in pohištva. O gotovini pa so si lajšali račun
tako, da so dejali: Toliko ima, da sam ne ve ko¬
liko. In bašte takovo premoženje, tako bogastvo
naj bi se zaženilo Srakarjevi hčeri. Da, Mlinar ni
prazne glave, on vže ve, komu se upira in zakaj.
Prav ima!

Takove dogodbe so bile kakor navlašč za vaško
mladež, ki se je zbirala na prejo zdaj pri tem, zdaj

— 141

pri onem. sosedu, in ker Marjetica letos ni zahajala
tija, govorilo se je in razpravljalo, kar se je hotelo.

Pri Mlinarjevih pa še ni bila nobena zima
tako dolgočasna, kot letošnja. Mlinar je hodil s
sreberno okovano pipico v ustih okoli pohištva, po
mlinu in dvorišču, resno ukazoval in zapovedoval,
sicer pa z nikomur nič govoril. Hlapci so kleli in
zabavljali skrivaje zaradi tega nanj, ter dejali: Stefan,
to je bil gospodar! Skoda ga je! Stari pa je ves
čmerikav. Tudi dekle in vsa družina ga je pogre¬
šala, d v a ne tega.

Če se je sedalo o poludne k južini ali za ve¬
čera k večerji, molčalo je vse. Jedva se je odgovar¬
jalo Barbini glasni molitvi. Mlinarja od zadnjih
dogodeb ni bilo več k družinski mizi. Jedel je sam
v zgornji sobi.

Mati je sicer prisedela semtertje na prejšnje
mesto, a videlo se jej je, da jej jed ne gre v slast.
Toliko, da je žlico pomakala v posodo. Več potov
pa jo je zopet urno položila in molčeč odšla v ku¬
hinjo. Hlapec Blaže, ki je po jedi navadno na
ognjišču z ogorkom pipo zažigal, pravil je, da ima
mati vedno objokane oči. In nihče ni vprašal, za¬
kaj neki. Znano je bilo vsacemu.

Istega večera je mati Mlinarica pri peči prejo
raz vretena v klopčiče vila. Dekle so imele opra¬
vek v kuhinji, moštvo pa se je vže razšlo, kajti
večerja je bila končana in molitev tudi. čez ne¬
koliko pride Mlinar iz mlina, premeri enekrati s
širokimi koraki hišo in pravi potem ženi: „Prinesi
mi še polič vina, nocoj me nekaj mrazi!“

— 142  —

Ženica vstane, molčeč odide v klet in postavi
čez nekoliko polno mero rumenega, cekinastega vina
na mizo. Ko sede zopet k svojemu opravku, vzdihne
na glas: da imaš le ti vsega dovolj in ti je prav,
pa je, po druzih ne prašaš. Sam ljubi Bog ve, kje
ravno zdaj fante tava in hodi. Oh še ob um bode,
take daleč ga žene tvoja nepremišljena ostrost. Kaj
je bilo potreba prepira in ga je bilo potreba ?“

Mlinar strupeno pogleda, stoje zvrne polno
kupo v se, potem se razkorači pred ženo in pravi:
„Stara, jaz bi mu naj bil kriv, jaz? Sam je hotel
tako, sam naj trpi in si pomaga, potem pa zve, kaj
je pokorščina, in kaj je oče.“

„Kaj so to roditeljske besede? Ti bi moral
imeti pamet, ker si star, pa je nimaš, pa ne fant.
Lehko bi bilo dobro in prav vse z lepo. A srca ti
manjka, srca. Oče si, pa ne veš, kaj je očetovo
srce in vedel nisi nikedar," vzklikne žena, dvigne
roki proti možu, da se nit utrga in klopčič zdrči
v naročje.

„Baba, saj ne veš, kaj govoriš! Ti si kriva,
ti! Od tebe je imel potuho, da veš, pa naj jo ima
še zdaj, ker hočeš, da naj velja le vedno tvoja",
odvrne videzno smeječ mož, a na obrazu se mu bere,
kako ga peko, kako ga skele ženine besede in kako
neprijeten mu je spomin na nemile dogodbe. To
razjari ženo nepopisljivo.

Klopčič vrže po klopi, motovilo odrine in
kakor v maščevanje plane kvišku, dvigne pesti in
pravi: „Ti brezsrčnež, ti trda klada ti, torej tvoj
otrok ti ni nič, in žena nič, in ljubezen do obeh

— 143  —

nič? Ti še človek nisi ne, ker si tak, da niliče ni
tak, pa ne oče. Mrzel kamen, led imaš v pršili, pa
ne srce. Ko bi ga imel, pa bi otroka, ki tava iz¬
gubljen po svetu, poiskal in oče bi mu bil, pa
si mu sovražnik. To ti povem, če se jutri ne vrne
Stefan, pa grem še jaz od hiše. Iskat ga grem
sama in nikedar več se ne vrneva. Le sam bodi,
je najbolje, saj nisi za k ljudem in k družini, pre-
vzetnež, togotnež si, nič druzega!“

„Le pojdi, še nocoj pojdi, pa kar zdaj-le in
vse babe vzemi seboj, če hočeš, je vse eno! Fan¬
talin naj bode, kjer hoče, meni nič mari in še ti
povrh. Jaz sem živel, ko bab nisem poznal in bo¬
dem tudi brez njih. Pa še bolje" odvrne mož, pljune
po tleh, pocepta s čevljem in kakor v odškodovanje
pol kupe vina izpije.

Videč žena, da so vse njene besede nič, da
je mož nepremakljiv in trd, užali se jej srce. Na
klop omahne, zakrije s koščenima rokama obraz in
jame jokati glasno, čez nekoliko zopet vzklikne:
„Le molči, le molči, ker si tak! Bog te bode vže
kaznoval. Ti bodeš odgovor dajal za otroka, ti, nihče
drugi. Sram te bodi, sram domačih in tujih ljudi.
Če s svojimi ravnaš tako, kako stoprv s v  tujimi.
Zatorej se te ogiblje in se ti umika vse!" Zena je
zadela pravo struno. Poznala je občutljivost moževo.

Mlinarju se v resnici stemni pri teh besedah
obraz, pesti se mu skrčijo in razjarjen, kakor še
nikedar vsklikne: Molči, molči, baba! Pridigarjev in
godcev ne potrebujem in jih ne bodem nikedar,
Jaz sem ti vže rekel, kaj stori, če ti ni prav, jaz

144  —

storim pa svoje. A dokler mi giblje ta-le mazinee
na roči, le poglej ga, se bode plesalo v moji hiši
tako, kakor jaz hočem, da veš. Komur ni povšeči
tako, pa naj se pritoži na cesarsko! pečat in na
gosposko in naj me toži na kotomaeijo ali kamor
hoče.“

Te besede razjarijo ženo tako, kakor bi dreg¬
nil  s palico v sršenovo gnezdo. Strupene puščice
lete kakor toča v moža, kakor še nikdar in jezik
pride stoprv v pravi tek.

Ko vidi mož, da ne upravi nocoj ničesar, da je
ženska v besedi hujši, kot cesarski minister in vsi
jezični dohtarji vsega sveta, porine jezno ostalo vino
po omizji in hiti iz hiše. Prisedši v vežo, glasno
zakolne, stopi na prag in raz njega na vas in po
vasi v krčmo, v pozni uri, kar se ni godilo vže
leta in leta.

XXV.

Solnce je bliščalo in sijalo, kakor čisto zlato
na nebu. Drevje je bilo potreseno s srebernim
ivjem in goro in dolino je krila neprevidna, neiz¬
merna bela odeja.

Srakar je na vrtu skoraj do rogovile globoko
v snegu stal, v perišee sapo pihal, na saneh slonel
in zaklical potem: „Marjetiea, le urno, če greš!
Čakal pa te ne bom.“ Izgovorivši potisne pesti v
žepa irhastih rujavih hlač in s erevljem kaka dva
pota po tleh pocepta.

Nekaj trenutkov pozneje se odpro vežne duri
in na pragu se prikaže Marjetica, oblečena v bel

— 145  —

matern kožuh, z vezenimi rokavicami na rokah in
sekirico za pasom ter vsklikne: „Oče, vže grem!
Kar pojdite, jaz vas vže doidem, še k kozicama
moram pogledati."

Srakar se zapreže torej v sani, nekaj pomrmra
polglasno in odrine po strmini, kajti nekaj pan-
jačev mora pripeljati raz višine in baš zdaj, dokler
je zameteno pečevje. Marjetica se je vže dolgo
veselila te vožnje in prosila očeta, naj jo tedaj s
seboj vzame. Srakar jej je privolil in dejal: „Kvišku
bode šlo težavno, sape bode zmanjkovalo, a na vzdol
zdrčiva lahno in urno, kakor v svitlem kuieseljnu.

Marjetica stoprv vrh prvega klanjca doide očeta.
Da bode tako urno vozil, bi si še misliti ne bila
mogla. Vendar nekaj je bila svoje počasnosti tudi
sama kriva, nihče drugi. Prišedši nekaj streljajev
na višavo se ozre v dolino, tja na tiho vas. In
kakov prizor se jej odpre tu! Kar začuditi se mora,
tako se jej dozdeva vse spremenjeno tu. Sto in sto
misli, najslajših misli se jej vzbudi, sama ne ve kako.
Ondi na klanjcu je vse živo, skup so iz vasi otroci.
Skrivljenega hrbtišča, premrlega života, kuštravih
las, ozeblih lic in s ščinkovci na nosekih vozijo vsak
svoje sani, šume in kriče se prepirajo in smeje, ter
dričajo raz klanjca v dolino, v tiho vasico. Tam bolj
od daleč stoji tudi kaka manjša deklica, kakor pri-
mrznjena v sneg, tišči ozebli roke pod predpasnik
in tresoč se zre vesele fantiče in čaka, ko bi se pač
spomnil tudi nje, da bi jo povabil na sani, da bi
se smela peljati ž njim v dolino urno in lahno,
kakor tiča pod nebom. O, ko bi imela tudi ona

10

— 146  —

take sani, pa da bi jih tako vladati znala, kako
srečna bi bila, pa koliko bi dala za to. Da mnogo,
mnogo, vse, svoje rudeče nedeljsko krilo, višnjeve
trakove bi dala onemu dečku in rada, nepopisljivo
rada bi ga imela, ko bi jo on k sebi na sani vzel,
pa da bi se ga tako okoli života pri dričanju okle¬
niti smela.

Marjetica vidi vse to in milo se jej stori in
spomni se davnih dni, svoje prve mladosti. Ona
deklica ondi na klanjcu si otira solze, ker nima sani,
ker dričati ne more. Nesrečno, neizmerno nesrečno
se čuti zaradi tega. Marjetica pa si želi istega časa
nazaj, ko je zrla ona tako kot zre zdaj njena vrst¬
nica in tedaj je bila še srečna. O ko bi mogla po¬
vedati oni mladi prijateljici, kako nepremišljene,
nespametne so njene želje, kako hitro jej izginejo
in jej zagrene. Kedar doseže, kar si želi zdaj, dozdeva
se jej pusto, dolgočasno, dričanje je ne veseli,'sani
vrže v kot, po višjem po nedosegljivem jo žene hre¬
penenje — in sreče, prave sreče ne bode nikedar,
nikedar. Tako je bilo pri njej, tako bode baje pri
njenih vrstnicah, mlajših Marjeticah.

„Kar urno hodi Marjetica! Solnce po zimi
urno zahaja 11 , kliče zdajci raz višave oče Marjetici
ter jej miga s širokokrajnim pokrivalom.

„Kako lepo je danes oče“, pravi Marjetica,
ko doide očeta in jo sapa močno nadleguje. „Zima
je zima, jaz sem ti vže pravil, kako se hodi v snegu.
Le poglej se, vsa snežena si vže in spehana 11 , od¬
vrne Srakar in se zopet vpre v sani, Marjetica mu
pa pomaga, kolikor jej moč.

147  -

Ko prideta do obrobja gozda, Srakar kar za¬
stane, zazija, položi desnico na čelo in pravi: „Mar¬
jetica, poglej no poglej, kaj je naredil sneg in ko¬
liko škode je učinil! “ In v resnici, okleščeni in nag¬
njeni so stali na desno in levo grčavi borovci. Zelena
smreka se je šibila, breza je trepetala v ledeni odeji,
hrast je razmršen in resno stal tam v zatišju. Le
stoleten gaber se je stiskal hinavsko v gošči, sme¬
jal se v pest svojim ponosnim v nebo kipečim so¬
sedom, kajti bil je nepoškodovan, nepremakljiv, neob-
čuten, kakor poprej.

Marjetica je kar plosknila z rokama ter ji
dvignila proti nebu, ko je zagledala ta prizor. Ven¬
dar o škodi ni tožila. A niti z mesta se ni mogla
premakniti. „Oče, poglejte no, ne hodiva dalje,
koliko suhljadi je tu, za tri sani je lehko naloživa,"
pravi potem in jame nabirati in lomiti okleščeno
vejevje.

A Srakar jo resno pogleda, pljune po snegu
in meni: „Marjetica pusti pusti, to ni naše. Dokler
imamo svoje, ni treba živeti o ljudski milosti, to
si zapomni!"

Marjetica se zgane in milo se jej stori. Ona
ni mislila nikedar, da bi bilo nespodobno ali celo
greh, nabrati nekaj suhljadi v tujem gozdu. Zdaj
pa ve, da je, in da ni lepo okoristiti se na tuje
ime. Tega ne stori nikedar, nikedar več.

Ko gresta tako po sneženem gozdu, je mrtvo
in tiho vse okrog in okrog, kakor bi dremalo, ka¬
kor bi spalo trdno spanje. Torej uhajajo Marjetici misli
nazaj v veselo poletje. Tu je pasla kozi. Ondi je
tf/V OSU*. . 10*

— 148  —

snežen križ in na njem sneženo sveto razpelo,
katero je ovila tolikokrat z zelenjem in dišečim
cvetjem.

Ondi na debeli gladki bukvi, o kaj je neki
tudi tam? Marjetici kar otrpneti nogi, ko jo za¬
gleda. Nekaj je zaznamovanega, nekaj izrezljanega
ondi. O to je Marjetičino in Stefanovo ime, to je
srce, katero je vrezal Stefan tedaj, ko je prvič go¬
voril z Marjetico na tem mestu, ko jej je razodel,
da jo ima rad, pa tako neizmerno rad, kakor ni¬
kogar drugega več na vsem širnem svetu. Marjetici
zažari svetla solza v očesu pri tem pogledu in Sra¬
kar jo mora opominjati kaka dva pota zapored, naj
urno hodi, da se mudi.

A odslej je kakor pretrgano vse veselje Mar-
jetičnm v očetovi druščini. Tako živo, pa tako jasno
jej je Stefanova podoba pred očmi, da misli, kar
zdaj in zdaj ga mora zagledati in mu oviti roki
okoli vratu ter ga ne pustiti več, nikedar več od
sebe. O zakaj ga je pustila tudi zdaj ? Z njim naj
bi bila šla, saj to baje ni greh, saj ljubezen ni
greh; kako pa more tudi biti? Ce se imata dva tako
rada, tako odkritosrčno, tako nesebično rada, kakor
ona dva, oj to je lepo, to je nebeško! Nobena slaba
misel, nobena sovražna želja se ne budi v njunih
prsih. Ona so kakor svetišče, kjer le angelji pre¬
pevajo, kjer le slast in pobožnost diše, kjer je vse
tako vzvišeno, tako nadzemsko, da človek kar sreče
in radosti pojemlje.

In ravno zaradi tega jej je tako nepopisljivo
dolg čas po Stefanu in se jej tako toži po njem.

— 149  —

čestokrat misli, da kar živeti ne more več brez
njega in da ga gre iskat sama križem svet in da
ne neha prej, da ga najde in pripelje domu.

Zopet drugikrat se čuti preslabo za to, in oče,
ubogi stari oče se jej smili. Njega pustiti ne more,
pustiti ga ne sme, če tudi omaga v svojem neiz¬
mernem hrepenenji. Tako ve in ne ve kaj hoče,
živi z dneva v dan, sanja z noči v noč, kakor da
bi bil ves svet le sanja, zdaj prijetna, zdaj otožna
sanja.

Kake dve uri pozneje se jame pomikati solnee
za snežene gore. Še večja tihota in samota lega na
zemljo. Le tu in tam se oglasi odljudni vran, tleskne
s perutmi in se dvigne na vršiček naj višje smreke.
A kakor bi mu ne bilo povšeči tudi tu, odplava
čez pogorje v dolino, tja v obližje vasi na eesto
iskat si kacega zrneca, kake drobtine za želodec,
ki tako pojema lakote in mraza.

Marjetica ima oko in srce za vse to. Ginjena
je lepote, ki je razprostrta krog in krog v zimski
naravi, nekoliko pa tudi potolažena videč, da ne
trpi samo ona, temuč z njo tudi neizmerno bitij
okrog in okrog.

Srakar pa ne poprašuje po tem. Prišedši na
določeno mesto, si ogreje najprvo roki, napravi
tobak, potem nanosi skupaj nekaj suhljadi in pravi:
„ Marjetica, mraz je, in če se ne zoblači čez noč,
padali bodo nocoj vrabci raz strehe in sani bodo
škripale po cestah. Tebe tudi zebe, a sem se ščeni,
ogenj ti zakurim, da se ogreješ. 11  Izgovorivši vkreše
gobo in zaneti ogenj. Med tem ko skačejo plameni

— 150  —

visoko proti nebu, odide Srakar, da naloži in uredi
panjače. Marjetica pa se stisne k ognju, steguje
vanj premrli roki in bere se jej na obrazu, kako
prijetno jej dene to. V svoji razmišljenosti je celo
pozabila, zaviti se gorkeje v kožušček. Tedaj jo
tudi v resnici ni kar nič zeblo, saj mislila je
mnogo in kaj je premišljevala ? Kaj neki hoče dru-
zega — kakor o Štefanu. In tedaj ne čuti mraza
in vročine, ne bolesti in žalosti in vsega sveta.

Ko tako prijetno plapolje ogenj in šviga in
poka, kakor bi trščice lomil, se približa sem po
zameteni stezi človeška stopinja, a Marjetica je ne
opazi. „Ovbe no Marjetica, kaj pa ti čepiš tukaj v
snegu ? Se k ognju primrzneš, tako zebe in skeli
danes , 11  vsklikne zdaj stara, kljukasta suha ženica
z vidrino kučmo na glavi in košekom na hrbtu ter
zavije proti ognju.

Marjetica se zgane, ozre, zarudi, kajti to je
farna potovka Cilja, ki hodi v tednu dva pota čez
gorjance v mesto in prinaša iz njega vsega potreb¬
nega za okolico, potem vzklikne: „Grejem se Cilja,
pa še ti sem pojdi in počij, pa kaj mestnih novic
mi povej!“

,,'fo pa vže to, Marjetica, novic pa dva koša
in še več. In zate nekaj posebnega in ravno prav,
da te najdem tu, drugo pot k vam si prihranim,"
pravi starka, vpre košiček na železom okovano
grjačo, mane koščeni roki nad ognjem in upre
pogled v svojo mlado družico.

Marjetica najprvo zbledi kakor sneg pri Ciljinih
besedah, potem zopet zarudi kakor pireh in se

— 151  —

ozre po očetu, ki oddaljen panjače naklada, potem
vzklikne: „Cilja, kar povej, če kaj veš in če imaš
kaj posebnega za me, da si ne vem od kod bi bilo!
Ko pa mimo hodiš, pa se pri nas oglasi. Polno
skledo mleka in tri perišča ječmenčkove moke ti
dam za plačilo, če češ."

„Da bi ti povedala, praviš! Kaj da je, vže
sama veš. Samo pamet rabi, pa bode vse prav
in dobro, zdaj je vže tako.“ Po teh besedah se
upogne v  starka in zašepeče Marjetici skrivaje na
uho: „Stefan te pozdravlja in ti naroča, da le po¬
trpi in počakaj, vse se še obrne na bolje, da veš."

„Štefan, kaj res, Cilja?“ vsklikne Marjetica, a
potem pobesi otožno glavo in pravi: „ Cilja, to ni
res, ti se šališ in me žališ. Kaj sem ti storila, da
se norčuješ z menoj ?“

„Poglej jo v no nevrjetnieo, kar verjemi mi, če
pravim, pa je. Stefan je v mestu, pa dobro se mu
godi baje, za hlapca služi v mlinu. Pa sinoči me
je poiskal in dejal: Na! srebrno dvajsetico ti v dam,
pa Marjetico poišči in jej izroči to in to. Ce pa
dobro in skrivaje opraviš, še se oglasi pri meni."
Tako pripoveduje Cilja in pokaže Marjetici novo
srebrno dvajsetico, ki se tako leskeče pri ognju,
da človeku kar vid jemlje.

„Torej je res Cilja, pa prav res! O tega bi
ne bila verjela nikedar, a tebi verjamem samo zato,
ker si ti, ker te rada imam in ker si s Stefanom
govorila, je-li da si?“ vzklikne zopet Marjetica ka¬
kor oživljena, prime starko za roko in dolgotrajno
šepetanje se prične.

— 152  —

Stoprv ko se čujejo očetove stopinje v bližavi,
meni Marjetica: „Zdaj pa le pojdi Cilja, oče ne
smejo vedeti, kaj sve govorile.“ Potem še zakliče
za njo: „Pa k nam pridi, pa prav gotovo pridi,
vže veš, kaj te čaka in še mnogo več, kakor sem
rekla. “

\,Kedo je bil pri tebi, Marjetica?“ praša Sra¬
kar, ko se vrne k ognju in vtakne premrle roke v
plamen ter ceptava s sneženimi kvedrastimi črevlji
po tleh v znamenje, da mu je mraz tudi v noge,
akonivno je zjutraj natlačil nove ječmenčkove slame
v črevlje. Kaj enacega pa se mu vže ni primerilo
kmalu. Vendar gozd je gozd, v njem je prava zima
doma.

„Kedo da je bil pri meni, oče,“ odgovori bo¬
ječe in polglasno Marjetica, pa tako da se jej pozna,
da bi rada zakrila svojo skrivnost in govorico, po¬
tem pa pristavi: „Cilja je bila. oče, farna Cilja.
Iz mesta gre, pa se je nekoliko pogrela tu pri
ognji,-stara reva je.“

„No, kaj pa ti je povedala novega kaj, kar
reci, saj ona ve novice vsega sveta,“ prala oče
dalje in hlača okoli naloženih sani in ogleduje de¬
bele pa grčave panjače, da se mu lice kar samo
smehlja in reži, kakor mak ali kokolj o svetem
Jakopu.

„Meni je povedala Cilja kaj, oče. pa meni,
prav nič mi ni, res ne,“ odvrne urno Marjetica,
zarudi notri pod vidrovo kučmo in tesno prav tesno
jej je pri srcu, težek kamen jej leži na prsih. Dobro,
da je ogenj plapolal z visokim plamenom in žaril

- 153  —

dekličino lice, pa da je stari naložene panjače pre¬
kladal in študiral, da hčerine rudečiee niti opazil
ni. In kako tudi. Pa Marjetici se je vzbudil urno
neki notranji glas, ki je dejal: to ni res, kar si
govorila, da veš. A kaj je hotela. Laž je bila to,
majhina laž v sili. Kako bi mogla tudi povedati,
kaj je pravila Cilja, pa kaj bi oče rekli temu.

Hoteč vsaj videzno popraviti svojo krivdo, pravi:
,,Cilja je prav priljudna pa prav' dobra žena, rada
jo imam, kakor nobeno drugo. Torej sem dejala,
naj se oglasi kaj pri nas, kedar mimo hodi. Je-li-
te, oče, da sem storila prav tako?"

„Zakaj pa ne? Jaz imam vse ljudi rad in če
me imajo tudi oni, ne prašam, vse eno. Zaradi tega
ne hodim sicer vasovat okrog, a druščine se tudi
ne ogibljem. Tudi tebi nij potreba tega. Svojeglav-
nost in trma ni nikjer prida, posebno pri mladem
dekletu ne, to si zapomni!"

Marjetica je bila vesela, nepopisljivo vesela
teh besedi. Skočila bi bila za pedenj visoko, ko bi
bilo potreba in očetu bi se bila oklenila okoli vratu,
ko bi se ne sramovala in bi bila takova navada na
kmetih. Saj dovoljeno jej je bilo občevanje s Ciljo,
in ta uboga, ta starikava ženica se jej dozdeva zdaj
najboljša prijateljica na svetu, pa najrajši jo ima
samo zato, ker je s Stefanom govorila, njega videla
in jej prinesla tako prijetno novico, da jej kar prsi
hočejo razpočiti, kedar misli na-njo, in je srečna,
najsrecniša oseba na vsem širnem svetu.

Med tem jame legati skrivnostni mrak na
zemljo, tja po gozdu in po dolini. Daljni snežniki

— 154  —

rude kakor čisto zlato v zahajajočem solncu, ogenj
pa ugasuje vedno bolj in bolj, kakor bi umiral.

„Zdaj pa le ročno, Marjetica! Noč bode in
daleč je še do doma,“ pravi Srakar in se vpre v
sani, da mu sneg zaškriplje pod nogami. Tudi Mar¬
jetica mora zdajci tiščati sani, kajti Srakar je panja-
čev kar s kupička naložil. A ona bi bila ostala naj-
raji tu, kjer je. Tako lepo se jej dozdeva vse okrog
in okrog, in tako krasnega večera še ni doživela
nikedar. Kar tu bi ostala in strmela in se čudila
gozdni krasoti stoletja, kakor tisti menih, o katerem
je čula v pravljici, da je poslušal rajsko tieo, da so
pomrli med tem trije človeški rodovi.

Srakar se je domu grede več potov ozrl nazaj
po Marjetici in niti razumeti ni mogel, kako je to,
da se je tako hipoma vsa spremenila ona in sicer
na dobro, veselo stran. Zaradi tega je bil vesel
svojega otroka, vesel samega sebe in vesel grčevih
in visoko naloženih panjačev na saneh, ki bodo
tako prijetno goreli, pokali in greli peč, njegovo
najboljšo prijateljico.

Med tem prideta do klanjca, kjer je lep raz¬
gled na daleč okrog in se vije pot v dolino.

Tu se vstavi Srakar, obriše pot raz čela in
pravi: „Marjetica, zdaj pa kar sem le k meni sedi
in kar sama zdrčiva na ravno, pa urno letiva ka¬
kor tiča pod nebom.“

Marjetica se zgane, kajti vso pot je bila za¬
mišljena in niti vedela ni, da sta vže na klanjcu.
„Pa k vam na sani naj bi sela, oče, da v dolino
zdrčiva, pravite? Jaz bi vže, prav rada bi, a bojim

— 155  —

se, tako se bojim, da bi kar ne sela ne, je-lite
oče,“ jekne Marjetica v zadregi, a vže med ugo¬
vorom sede na končišče poleg Srakarja in se oklene
z obema rokama saninih ročic.

„Tako je prav, Marjetica! Pa le dobro se drži,
zdaj jo ureževa, da se bode kar bliskalo pred očmi
in bodo jelke in borovci plesali okoli naju. Kaj da
bi ne?“

Izgovorivši se Srakar še enkrat ozre nad se
v visoko nakopičene panjače, potisne pokrivalo glo-
bokeje na ušesi, zabiči Marjetici, naj se kar nič ne
boji, ter se vpre s kvedrastimi na gosto podkova¬
nimi črevlji v kolovoz, da ga rudečica zalije notri
doli pod debelo hodnikovo srajco.

In čuj! kako zaškripljejo sani, pa kako kakor
tiča zdrče v dolino.

Marjetica se boji in trese s početka. A videč,
da se vozi tako lahno kakor v kočiji, se ohrabri in
dozdeva se jej tako veselo, tako prijetno, da bi se
vozila naprej naprej brez prenehljaja tako. Tudi
Srakarju zaliva posmeh zijavi obraz, kolikor se ga
kaže izpod pokrivala, in še dalje notri pod krajevci.
Drži se pa modro in ponosno ter vlada z nogami
urne sani, kakor da bi vozil zlato cesarsko kočijo
in nevesto, samo kraljevo nevesto v njej.

Takova je bila Marjetičina prva vožnja na
saneh, prijetna in nepozabljiva. Enak je bil de-
našnji dan. Tako lep se jej ni dozdeval še nobeden.
In kedo je bil kriv temu? Kedo bi prašal kaj
enacega?

— 156  —

% XXVI..

/&{/> 4<sirlr L  —^j-—   J

Koliko se je spremenilo v zadnjih dneh pri
^Srakarju, tega niti popisati ne moremo.

Marjetica ni posedala več molčeč za omizjem,
potegnila ni z dlanjo po očeh, če je stopil nena¬
doma oče v sobo in nekaj iste bolestne bledine jej
je izginilo raz lica.

Srakar je več potov sedeč na zapečku kimal
z glavo in migal z ramama ter kar umeti ni mogel,
da je Marjetica vsa kakor prenovljena, da jej celo
kolovrat šumi glasneje in nit jej drsi urneje iz¬
med rok.

Vže nekaj večerov je premišljeval in ugibal
to in posled uganil, da je Marjetica popolno pu¬
stila Stefana iz misli. Vesel pa je bil tega tako, da
bi bil pol sežnja visoko poskočil, ko bi bilo potreba.
In koliko bi bil dal, mnogo prav mnogo, pol svo¬
jega premoženja, najlepši kozo, tisto lisko liskasto,
ki ima največje vime in ki je veljala lep denar, le
nekaj grošev manj, kot devet trdih Srebrnjakov.
Pa še nekaj vevnic rumenega ječmenčka bi priložil
povrh.

Marjetica je odslej zgodneje vstajala, pozneje
hodila k počitku, in kedar je sedela za kolovratom,
videlo se jej je, kako jej teče preja, kakor svila med
prsti, nit se ne krotiči, vreteno ne škriplje in ko¬
bilica stoji mirno v perutnici, kakor da bi umela,
da mora stati ravno tako, pa ne drugače.

A ko je sedela tako za svojim kolovratom,
oče pa na zapečku, primerilo se je vendar, da sta

— 157  —

molčala oba. Marjetica se je vtopila tedaj v svoj
žlahten predivček in v oni veseli pomladni dan, ko
razgrinja ravnokar od tkalca prineseno platno po
vrtu in hodi s kropilnico okoli njega, da bi postal
prav pražen pa bel, kakor sneg, da ga bodo tipale
mimogrede vaške ženice in dejale: »Marjetica ta pa
ta! Prela je stoprv prvo zimo, pa poglejte, kako
platno ima in koliko ga ima!“

A kaj če to ? Za tako hvalo jej ni. Se nekdo
pride tedaj čez vrt in vpraša morda: „ No Marjetica,
kje pa si kupila tako pražnje platno, kar povej, da
ga kupim še jaz. Prav rad bi imel eno takovo srajco,
oblekel bi jo lehko veliko nedeljo ali kedar si bodi.“
In ona mu poreče: »Stefan, kje sem ga kupila pra¬
viš? Povem ti, če hočeš ravno vedeti. Denarjev
nisem štela za-nj. Predivo sem natrla in sprela ga
po zimi in prav sama, le verjemi mi, če nisi ne¬
verjeten!“

Pa te besede, kako vesele, kake prijetne se
jej dozdevajo. In Stefan bode kimal z glavo, smejal
se bode. Morda jo pohvali tudi on, pa vesel bode
svoje Marjetice.

In Srakar, kaj je ugibal on na zapečku? Ne
vemo prav. A če sodimo po njegovem obrazu, po¬
tem kako je pipo tlačil, kako mu je tičalo pokrivalo
na obriti glavi, pa kako je slonel na desnem ko¬
molcu, mislimo, da je bil zadovoljen s seboj in z
vsem svetom.

Bilo je zopet nedeljo popoludne, sneženo sicer
dolgočasno zimsko nedeljo. Srakar je ogrnil po

— 158  —

južini plašč, dvignil ovratnik nad ušesi in dejal:
„K krščanskemu nauku grem, ti pa doma ostani, če
hočeš, za varuha. Sneženo je po tleh pa tvojega
novega obuvala bi bilo tudi škoda. “

„ Ostanem, če hočete, pa doma pomolim kaj u ,
pravi Marjetica in se ozre skozi okno v dolino, kjer
je ležal sneg na globoko in so se jeli prikazovati
prvi vaščani v cerkev grede.

Srakar se začudi, da je Marjetica danes tako
dobrovoljna, kajti sicer bi jej ne bilo ubraniti v cer¬
kev, ko bi bilo tudi žveplo padalo izpod neba.

Marjetica je sama vedela, zakaj dela tako. Želela
si je vže popoludne, ko bode sama, prav sama, ko
se more posvetiti popolno le svojim mislim, pa pre¬
računih, kake neizmerne veljave je Oiljino zadnje
poročilo.

Od dne do dne čaka novih naznanil. Kar str¬
peti ne more več v tej negotovosti. Y časih pa
se jej stori v  tako, da bi šla sama tja v mesto pa bi
pripeljala Stefana domu, ga pokazala vsem ljudem
in dejala: „Le poglejte, rada se imava, in vedno se
bodeva imela!“

V nedeljo popoludne so vaške ženice navadno
same pri domu. Možke odpravijo v cerkev, če je
verjeti njihovim besedam. Semtertje seveda, da jo
zavije marsikateri tudi po stranski poti v krčmo
misleč: „Da bi si ga še v nedeljo ne smel privoš¬
čiti ene merice! Slaba bi bila. Človek le enkrat živi,
moliti tudi ne more vedno. Čemu pa ima ženstvo
pri hiši'? “

— 159  —

Tudi mati Mlinarica je ostala isto popoludne
doma. Kar Stefana ni bilo, veselilo je ni ničesar več,
marsikateri bi bil rekel, da tudi cerkev ne.

A to bi bilo krivično. Mlinarica je molila
mnogo, prav mnogo, a to skrivaje. Ljudem ni hotela
kazati svoje žalosti. Vsaj pol molitve je bilo stor¬
jene za Štefana, da bi se vrnil, spametoval in Boga
ne pozabil.

Ko sedi tako pri oknu z bukvami življenja
svetnikov v naročji, domisli se svojega sklepa, go¬
voriti enkrat resno besedo z Marjetico in sicer o
Štefanu. če je res, kar pravijo, ona mora kaj vedeti
o njem. Povedati jej mora, kje je. In če noben
drugi, iskat ga gre sama tudi križem svet in ko
ga najde, dobro je zopet vse, saj on je edini otrok;
on izgubljen, izgubljeno vse.

V tacih mislih vstane Mlinarica, obleče bel
drag kožuh, dene svileno ruto za vrat ter se od¬
pravi po vasi in dalje po strmini proti Srakarju.
Stare sosedinje, ki so zrle raz zapečka na sneženo
cesto, jo urno opazijo in pravijo: „Sama Mlinarica
gre k Srakarju, le poglejte jo! To ni tako v en dan
in brez pomena. Vršiti se morajo važne reči in se
morajo."

Marjetica zgiblje ravno svojo praznično obleko,
ko vstopi Mlinarica in pravi: „Bog ti daj dober
dan Marjetica, ti si pri domu, kakor vidim, in to
je prav. Potem sede k peči in greje premrle roke
na gorkem zapečku.

Marjetici zdrsne skoraj krilo iz naročja-, ru-
dečica jo zalije, ko zagleda Štefanovo mater. Stoprv

— 160

čez nekoliko se ohrabri in pravi: „Tudi vi ste prišli
enkrat vasovat k nam. Ko bi bila vedela, da pri¬
dete, rekla bi bila očetu, naj ostanejo doma, da bi
se tudi z njim kaj pomenili^

„Se bom pa drugi pot Marjetica, drugi pot,
če živimo, pa je“, odgovori mati in meri nekoliko
bolj skrivaje svojo mlado družico.

To Marjetici dobro, prav dobro dene in vesela
je, da reče:

„Mati, poglejte moj predivček, kako je lep,
ki sem ga minulo jesen pritrla. Povem vam, prede
se kakor prava svila. O veselim se vže zdaj praž-
njega platna, ki se natka iz njega. “

„Saj je res! Takov je kakor konopnina in
prav lepo prejo si naprela,“ pravi Mlinarica ter
stopi k kolovratu in tiplje predivo in prejo na
vretenu.

Med tem odmakne Marjetica miznico in vzame
iz nje pol hleba rumenega ječmenčkovega kruha,
položi nož nanj in pravi: „Mati pokusite, pokusite
in režite, pa bodete videli, kako se mi je ponesel
ta kruhek, baje zato, ker je moka iz vašega mlina! 11

„Ali je mogoče, Marjetica, da je tako lep
vaš kruh? Pa ti si ga spekla, sama si ga? O kako
je slasten, kakor bi bil zamešen na maslu,“ povzame
potem mati, sede k mizi in odreže kruha ter ga
pokusi.

„Zakaj pa, da bi ga ne spekla jaz, mati, za-,
kaj? To mora pa vendar znati vsaka gospodinja.“

„Pa ne zna vsaka, gotovo da ne zna. Ti bi
pa res znala. Dobra gospodinja bi bila, ko bi Bog

— 161  —

hotel,“ vzdihne zdajci mati in vpre oči v Marjetico,
da ona ume, kam merijo te besede in kaj pomenijo.

Marjetica nekaj časa molči, pobesi obraz, in
ima, hoteč zakriti svojo zadrego, mnogo opravila z
belim predpasnikom in zavihanimi rokavci. Potem
pa povzdigne oči in pravi: „Zakaj pa da bi ne
bilo, zakaj'? “

„Zato, jaz ti povem kar naravnost, Marjetica,
ker ne mislijo vsi ljudje tako kakor jaz in ti, in
ker gospodinja ne more biti vsaka, ki ne prinese
premoženja k hiši. Delavnost in gospodinjstvo je
sicer mnogo, a ni še vse.“

„Saj ne pravim, da bi morala biti bogata
gospodinja. Bogastvo mi ni posebno povšeči. Za¬
dovoljna bi bila, če bi bila tako kje, kakor je pri
nas. Na stran ne devljemo, a pomanjkanja tudi ne
trpimo."

„Potem te pa ne urnem prav, Marjetica, kako
da imaš rada Štefana ali kali. Saj veš, kako je.
In Štefan ima vže izbrano nevesto, to pomisli!"

Zadnje besede izgovori Mlinarica s posebnim
naglasom in pokima z glavo, kakor da bi hotela
reči: Zal mi je, ker si tako pridna, da si se spo¬
zabila tako daleč.

Marjetica se kar zgane pri tem, zbledi in
zarudi in ne ve, kaj bi rekla.

„Kaj pravite, mati, vi mislite na Štefana? Prav
je to, tudi jaz se ga spominjam. Pa veseli me, da
ima lepo, bogato nevesto," povzame posled, kakor
bi jej bil Štefan na pol tuj človek. A vendar pre¬
it

162  —

magati se ne more dalje, užali se jej srce in solze
ji zablišče v očesu.

„Iz misli, kar iz misli ga pusti, Marjetica,
pa je, in Bog te bode rad imel in tvoj angelj varuh
in jaz, Stefanova mati, in sosedje in prijatelji bomo,
kakor smo bili do sedaj. “

„Vsaj ga pustim, mati, pustim. Da bi ga pa
rada ne smela imeti, tega pa ne morem verjeti.
A v napotji mu nisem. Dobro vem, da sem jaz
Srakarjeva, on pa Mlinarjev edini sin.“

„Ali je res, Marjetica, prav res?“ vzklikne
mati in poboža družico po bledem obrazu. „če je
res, pa mi še povej, kje daje  zdaj! Saj ljudje
pravijo, da ti je znano in da občuješ z njim.“

To je Marjetici prehudo. Kaj tacega ni mislila.
Ona naj bi imela skrivne zveze, kaj je to? In ko
bi bilo, ali je ljubezen greh? O tako kot je njena,
ni. To jej pravi njena vest, to jej pravi vsak naj¬
manjši čuti Njena ljubezen ni druzega, v kot da ima
rada, pa tako nepopisljivo rada tega Stefana, kot
nikogar druzega več na svetu. Ko bi le vedela
zakaj, in da je to pregrešno ? Nikedar še ni mislila,
da bi bila ona Mlinarjeva gospodinja. Najrajši bi
imela, da bi skrivaje smela ljubiti Stefana, Zado¬
voljna bi bila, da bi ga videla le od daleč, pa da
bi vedela, da je vesel in srečen, če tudi brez nje.

V tacih mislih jej zagrene materne besede.
Obraz zakrije v bel predpasnik in ne odgovori. Le
tiho ihtenje se čuje.

To gane mater. Desno roko stegne proti de¬
klici in pravi: „Cemu je treba joka zaradi tega?

— 163  —

Pametna bodi! Jaz ti nič ne rečem. Še prav rada
te imam. Danes bi te vzela na dom, ko bi oče
hotel tako. A njega poznaš. Vendar vse je šelehko
prav, če Bog da. Le to mi povej, kje je Štefan,
kar odkritosrčno mi povej, meni kar živeti ni več
brez njega!“

„Bog mi je priča, mati, da ne vem prav sama,
kje da bi bil. Le toliko sem čula, da je v mestu
in da mu je dobro,“ odgovori Marjetica in še hujši
jo posili jok.

„Oče mora toraj po-nj. Pa še nocoj mora, jaz
govorim resno besedo z njim in povem, da si ti
prav pridna in delavna in če me posluša in če je
božja volja, pa naj bode tudi Štefanova in tvoja,“
pristavi mati, tolažeč vbogo Marjetico.

„Meni ni potreba ničesar, mati, d v ozdeva se
mi, da ne doživim onega dne. Ko bi le Štefana ne
bila poznala nikedar!“ plaka Marjetica.

„Vtolaži se, pa k angelju varhu pomoli, pa
bode! In kedar veš, da mojega moža ni doma, kar
k nam pridi. Počasi se obrne vse na bolje."

Izgovorivši pogleda mati skozi oknice v dolino
in videč gručo ljudi, ki iz cerkve gredo, pristavi:
„Domu se mi mudi. Nočem, da bi vedeli ljudje,
da sem bila pri tebi."

Cez nekoliko izgine Mlinarica po stranski poti

V vas ' ■ .

Majetica pa sloni na oknu in zre mokrega in °  ‘

veselega'očesa za njo. Tako slovesno in tako po¬
menljivo pa se jej ni dozdevalo še nobeno popoludne.
Vidi se jej, kakor da bi se bil razgrnil nov svet

11 *

— 164  —

pred njo. In na tem svetu ste le dve osebi: Štefan
in njegova mati. Enega je ljubila vže prej, druzega
ve čislati stoprv zdaj. Pa kedo jej more nasproto¬
vati, če ima dve tako blagi pomoči ? V njuni družbi
bi prestavila gore in trpela trpljenje vse širne v zemlje.
Izgubiti nima ničesar. Kar ima, misel na Stefana,
nič druzega kot misel, tega pa jej nihče vzeti ne
more. Test, sree jej pravi, da to ni pregrešno, če
tudi jo zaničuje sicer in jo pika ves svet. Kaj je
njej svet? Nič, čisto nič.

XXVII.

Konec druzega tedna je bil v bližnjem mestu
somenj. To pa ni kaj navadnega. Vže nekaj dni
poprej je polno govorice o njem po vsi okolici. Moža¬
karji se poprašujejo pri kupi žganega: „No, kaj pa
ti kaj kupiš in vtržiš na somnju? Da bi nič, vem
da ne bode.“ „Volička pravim, da bi kupil pri dveh
letih. Do spomladi bi ga malo poredil in ga vže
vpregel pri setvi. Saj veš, za delo me baše, slabi
časi, živina pa draga." Drugi bi zopet rad prodal
pitanega prašička, da bi za davke imel in se rub-
ščine vbranil, tretji bi rad zamenil svojega „prama“,
ki rad je pa slabo vozi. Vsak ima kaj posebnega v
mislih in na somnjih bi se morali goditi v resnici
čudeži, da bi se izpolnila le polovica teh različnih
misli in želj.

Tako možje. A tudi ženice štejejo na prste
dni, kedaj bode somenj. Ena bi si kupila tedaj
rada nov bel kožušček, a nekaj grošev jej še pri-

— 165  —

manjkuje k kupičku, torej ugiblje, kje bi se pri-
gospodinjili in vtrpeli oni. Druga ima tako lepe
piščance v kurniku, katere vže pita in redi nekaj
tednov. Lep denar potegne za nje. Pa tako skuša,
da mož na ve prav, koliko. Saj ti možje so ne¬
slani, saj vsak božjak, ki ga spečajo žene, bi hoteli
obrniti za se, žene pa bi naj bile vse leto brez
okroglega. To ne gre. Marsikateri bi mislil, da je
fantom in dekličem somenj deveta briga. To pa ni
res. Ko bi ga pozabili vsi, celo velika pratika v
poči hišnega trama, oni bi ga ne.

„Kaj pa ti Marjanica, ali pojdeš na somenj ?“
poprašuje vasovalec skozi omreženo oknice svojo
ljubo vže nekaj večerov prej.

„Da bi v somenj šla, praviš? Jaz bi vže jaz,
saj veš, a mati bodo ugovarjali."

„Poprosiš jih, pa bode. Potreben izgovor se
tudi najde, če hočeš. Kar reci, ali češ?"

„Pa bi šla, pravim. Jeli, saj ti tudi greš?"

„Tudi, čete smem potoma nekoliko pospremiti?"

„ Zakaj pa, da bi me ne smel, soseda sva in
v prepiru ne živiva ali kali?"

„Kaj pa ti na somnju kupim, Marjanica, kar
povej!“

„Nič ali pa, kar hočeš. Jaz sem si namenila
kupiti zlat prstan ek. Pa ni da bi ga ravno morala."

„Saj še ne greva k poroki? Cernu ti bo prstan,
Marjanica?"

„Imela bi ga, saj ga tudi Potokarjeva Nežika
ima. In v nedeljah bi ga nosila na prstu."

„ Ali res? Potem ti pa jaz kupim enega, če
ga bodeš nosila?"

,,Zakaj pa ne? Tvojega bi vže, druzega ne.“

„A kaj ti moram pa jaz izbrati za odškodnino?
Kar tako ne grem iz trga, da veš.“

„Kar hočeš, ni da bi dejal, da moraš. Pa če
rada, odpustka mi prineseš tacega v rudečih, roža¬
stih zavitkih z zaljubljenimi napisi."

,.Kaj pa bodeš z odpustkom? Za jed ni, za
druzega tudi ne."

„Na klobuk ga denem, da veš. In ko grem
v nedeljo do poludne k maši, vedo vsi, da je ta
odpustek iz somnja in ugibljejo, katera pa katera
mi ga je kupila."

Tako se ugiblje in govoriči pred somnjem po
vsi okolici.

Tudi Mlinar je računil druga leta vže na tedne
poprej, koliko naloži večer pred tržnim dnem moke
in žita za prodajo, koliko skupi pri tem. Pa po kakovi
ceni bode neki banaška in ogrska pšenica, po čem
suhe sljive in pitani voli. Yse to mu je raznemalo
možgane, kajti on ni bil samo trden kmet in mlinar,
temuč tudi kupčije se ni branil, to je, če je obetala
gotov dobiček.

Druga leta je jemal Štefana s seboj na somenj,
kajti videl je, da bode dober za kupčijo, kedar
pride njegov čas. Tudi nekaj druzega vzroka je
imel za to. Ni da bi dejali, da je bil on puhle
glave v računu. Tega ne. Pisati in brati sicer ni
umel, a vedel je do krajcarja ali vinarja, koliko

167  —

iznese ta in oni skupiček, po čem se mora obetati,
po čem prodajati, da ne gre v škodo.

A nekaj druzega je manjkalo Mlinarju. Vedel
je dobro, da pri kupčiji posebno pa z mešetarji in
tujimi prekupovalei je treba ziniti semtertje kakovo
nemško besedo. Saj dobro je in koristno, če človek
nekaj take zmesi zna, da si je sicer nima nič kaj
v čisli. Mlinar pa je ni znal niti trohice nemščine,
da si je več potov dejal: „En stotak, ali pa dva bi
plačal ali pa še več, ko bi znal po nemški jezik
majati, pa samo zaradi tistih mustačarjev v cesar¬
skih kancelijah bi ga znal. Bašte, potem bi jih pa
jaz tipal, sukal po rokah in uganjal v kozji rog.
Tako se mi lehko rogajo hudiči, ker govoričijo med
saboj le po tuje in sučejo meni neznana peresa. A
do živega mi vendar ne pridejo, pa mi tudi ne bodo.
Vseh se ne vstrašim, kar se tiče tistega, ki kaj
velja. 11  Pri tem pokaže Mlinar s prsti, kako se ban¬
kovci oslinjajo in štejejo.

Štefan se je nekdaj v mestu dve leti šolal in
si nekaj nemških besedi zapomnil, ter z njimi očetu
pri kupčiji pomagal; seveda kolikor se je dalo.

Mlinar pa je bil tega vesel, jako vesel in po¬
nosen je bil na učenega svojega sina.

Tudi danes na tržni dan stoji na Mlinarjevem
dvorišču težko naložen voz. Pred hlevom pa opravlja
mlajši hlapec v višnjevem predpasniku dva lepa
prama ter je dobrovoljno pogovarja in tudi nekoliko
pokolne, ko grizeta svetlo novo opravo.

V hiši za omizjem sedi na desno dlan naslonjen
Mlinar v črnem žametovem brezrokavniku s sre-

— 168

brnimi gumbi, sivi suknji in polhovki bolj na desnem
ušesu in srpo zre v kupo brinjevca, ki stoji pred
njim.

„Kar poženi, pa je. Dani se vže in tri ure
imaš dovolj vožnje do mesta 11 , pravi mati Mlinarica,
ko stopi v sobo in sede na klop pri peči. „Pa Stefana
poišči! Pri kupčiji naj ti pomaga, potem se pa skupaj
domu pripeljita, pa je“, pristavi potem in se ozre
proti možu.

„ Govoril bi vsak in ukazoval, delal in trudil
naj bi se pa sam. Čemu se vkvarjam in trudim
noč in dan in pol svojega življenja, stara čemu,
reci čemu? Enega sina sem imel in ta je nečast
in sramota pošteni hiši, enega otroka sem vzredil,
da kažejo ljudje za menoj, ko od maše grem, ali
če me srečujejo na cesti meneč: „Lejte Mlinarja,
kaj mu pomaga vse. Sin mu stavi sive lase v glavo!“

„Kaj bodeš to? Oče si, pa je. Za vse ni nikjer,
kar je pa navskriž zdaj, vse se vravna in uredi,
če hoče v š“, pravi žena.

„če bi bilo z jezikom vse storjeno in vrav-
nano; potem bi babnice vladale ves svet, še fajmoštra
bi pregnale z župnije ali pa papeža iz Eima, jeli
stara? A pravega prevdarka in moči nimate no¬
bene. Le poglej, danes naj sam v mesto vozim,
sam kupčujem, sam prodajam, pa še sina naj iščem,
mesto bi on mene. Tako me je volja, da bi kar
iz misli izbrisal to spridjeno seme. Kaj mi je treba
tega, povej še ti kaj ? 11

„Ne bodi tak. Zdaj je vže tako, drugi pot
bode drugače. Jaz sem tudi z Marjetico govorila.

— 169

Pridno dekle je, jaz jo rada imam, če češ, pa jo
imej še ti, pa bode mir in blagoslov božji pri hiši!“
„Kaj stara, kaj praviš, da naj storim? Ona ti
godi torej ona, druga da ne. Da bi beračem v
malho potisnil, kar sem si s trudom pridobil, kaj?
Stara, ti še ne poznaš mene. Le zapomni si, in ne
pozabi, kar ti pravim ravno, da veš.“

Izgovorivši vstane Mlinar, zgrabi bič v kotu,
izpije ostali brinjevec in odide iz hiše, žene pa niti
ne pogleda.

Na dvorišču hlapcu vajeti iz rok potegne,
zamaje z bičem, pogleda po vozu in naloženih
vrečah, in kolesa zaškripljejo in se jamejo vrtiti.

Hlapec pa postoji pozneje pred hlevom in
gleda za gospodarjem pa pravi:

„Cmerikavost, čmerikava! Danes je zopet vstal
z levo nogo, in slabe volje je, da se Bogu smili.
Kaj mu pomaga bogastvo in kupčija? Vreden je,
da bi ga s palico potipal, če ni zadovoljen s tem,
in še vedno rije za novci, kakor krt po prsti, iz
rok pa ne da okroglega in ga le ne da.“

Ko zavozi Mlinar na veliko cesto, dohaja in
prehituje ga ondi polno število voznikov, ki ga na¬
govarja in pozdravlja, kajti on je poznan na daleč
okoli in okoli.

„Pa kar sami vozite, oče?“ pravi kmetič, ki
s suhim voličem prašiče v mesto pelje, ter ga po¬
prosi luknje tobaka. „Kje pa je Štefan danes, kje?“
pristavi potem ko vkreše gobo.

Mlinar ga po strani pogleda, pljune po tleh
in zavihti bič nad konji, da zažvižga po zraku, me-

neč, da se znanec šali z njim in pravi: „Naj bode
kjer hoče, je vse eno.“ Kmetic se prestraši tega,
govorica o Štefanu mu je tuja. Razlaga si pa Mli¬
narjevo osornost tako, da je sam kriv tega, kajti
vže vlani si je izposodil pri njem dva petaka za
tri nedelje. — A križ božji, toča je ajdo vzela, te¬
liček je pri sesci poginil, vrniti mu jih ni bilo mo¬
goče. Torej požene urno voliča, prehiti težek Mli¬
narjev voz in se izgubi med drugimi vozniki.

Kedar bi bil človek rad sam in bi rad razdrl
kako neprijetno vganjko, tedaj se ga drže znanci
in obiskovalci kakor laščec. Kar odpraviti jih ni
z lepo. Mlinar se odkriža stoprv svojega straho-
petega dolžnika, vže pride drugi. To je prekupec
goveje in klavne živine iz Podbrdja.

„ Mlinar, počakaj, počakaj, da kakovo rečeva
in kaj kupčije napraviva!", kliče vže od daleč
znanec. Pridruživši se mu pravi: „Poglej no Mli¬
nar, kako lepo kravo ženem na trg, stoprv po teletu
je, takova bi bila za te, Mlinar, takova."

Mlinar se ozre in zagleda lepo živino in za
njo strahopetega z višnjevo ruto prepasanega telička
in meni: „Kaj mi hoče tele? Krava bi bila dobršna."

„Oboje vzemi, oboje, ne bode ti žal. Posebno
tele bode kakor navlašč za te. Saj pravijo, da na¬
praviš ženitovanje pred pustom. Tedaj bode ravno
kakor navlašč za pečenko. Na taki mizi je ne bode
smelo manjkati", odgovarja sineječ se kupec in z
leskovo šibino po pešajočem teletu zamahne.

„Jaz vže vem, kaj delam in kaj naj storim.

— 171  —

Taeih svetov ne potrebujem in ne prašam po njih.
Tudi živine mi ni sile kupovati sedaj. “

Tako odpravi Mlinar tudi druzega znanca in
jezen je, da vsaka usta govore le o njegovi hiši,
pa o rečeh, v katerih bi naj raje, da bi bile tuje
povsod.

Na somnju vže kriče prekupovalci, mešetarji
in prodajalci, da vse gluši in se prerivajo na desno
in levo, ko zavozi Mlinar v mesto na svoj navaden
prostor in veli izpreči konja. Jedva ga za pazijo
kupci, vže ga obspo, kakor čebele. Vsak hoče kup¬
čevati z njim, vsak prašati po ceni, po blagu in
stotero druzih reči. Mlinar pa ponosno sloni pri
vozu, iz posrebrene pipe kadi, in temu in onemu le
na pol odgovarja, kakor bi hotel reči:

„Kupite ali ne kupite reve, je vse eno, zaradi
tega ne grem beračit . 11

A to mu ni bilo nič na škodi. Njegovo blago
je bilo znano na daleč okrog. Kedor je kupil en¬
krat pri njem, prišel je tudi v drugo in tretje.

Torej tudi danes ni Mlinar dolgo čakal. Priril
se je debeluhast pek iz mesta k njemu in kupil,
kar brez mnogega krika ves voz pšenice.

Ko spravi Mlinar bankovce v listnico in po
konjih pogleda, če dobro zobljejo, prekriža roki na
hrbtu in odide med sejmovalci po mestu, kjer je
razstavljena na desno in na levo različna roba na
ogled.

Tu vise svilene rudeče rute, ondi pravo bo¬
hinjsko in brnško sukno , ondi klobuki kastorei in
sive polharce, na levo beli in rudečkasti kožuhi.

172  —

Ondi v kotu je razprostrta nova in stara železnina,
srpi, kose in sekire od slamoreznice do pokrajcar-
skega popkarja z rudeče pomalanim rožičem. Zopet
na drugi strani je na ogled lesenina: grablje in
loparji, kolovrati in žličniki, reščeta, sita in vevnice,
kolovrati posebno povšeči starejim ženicam, in pisane
lepo izrezljane in okinčane zibeli, ki bodejo nepo-
pisljivo one zaljubljene pare v oči, ki bodo še ta
predpust na oklicih in vže danes ženitvanjska pisma
v kancelijah izdelujejo. Koliko poželjivih, pa koliko
radovednih oči je gledalo vse to, kupovalo in se
radovalo, prepiralo in mešetarilo za blago, ki je
bilo vse kar po slepi ceni, kakor so trdili vsi pro¬
dajalci , kupci pa ne hoteli verjeti in zmajevali z
glavami. Z ’i$, /)o  *

jr/>Tudi Mlinarja je veselilo nekedaj vse to. Tedaj
pa je bil še srečen, mir je kraljeval v njegovi hiši,
z ženo se ni prepiral, ljudje ga niso pikali, pa
Stefan je hodil po somnju na njegovi strani. Kako
vse drugače in žalostno je zdaj!

Stoprv danes se prepriča, da brez domačega
miru vendar ni sreče. Dobro je prodal blago in
bankovcev ima polno listnico, a kaj mu čejo?

Če gre v krčmo in pokliče polič najboljšega
vina in krožnik pečenine in zelenjadi, kar si ne
more privoščiti vsak sejmovalec, kaj mu pomaga
tudi to? Pivci mu v zobe gledajo, za hrbtom pa
pravijo: Le poglejte Mlinarja, v slast mu gre kakor
župniku, njegov sin pa po svetu tava in z rokami
črn kruh služi. Da koliko bi dal, da bi tega ne
bilo, ali pa da bi bilo vže kmalu konec. Prej je

— 173

mislil, da sin ni nič, a zdaj ve, da je vse, da brez
njega niti živeti ne more. Da bi se le vrnil, ali da
bi ga tukaj kje našel, potem bi se vže vse uredilo
tako, da bi bilo prav, in pogodila bi se.

Tako ugiblje Mlinar sredi kričečih sejinovaleev
in ugane posled, da sam ga vendar ne gre iskat.
Pa plačal bi in v za pijačo bi dal, kolikor bi hotel
kdo, če bi mu Stefana zdaj le pripeljal.

Y tacih mislih zagleda mešetarja iz sosedne
vasi, ki ve in pozna ves svet. Ta se mu dozdeva
dober za takov posel. Za ramo ga potrese torej
in pravi: „če kaj našega vidiš, k meni ga pripelji,
v krčmi na klanjcu me najdeta. Pa žal ti ne bode,
če mi storiš to P

„Da bi Stefana poiskal, pravite. Jaz v ga naj¬
dem, če ga le kateri, tega vas zaverim. Žeja pa
me vže zdaj, to vam povem. Mnogo kupcev pa malo
skupička in suha grla. Oče, to je vedno tako, to
mi verjemite, “ kriči mešetar v zakrpani kamižoli, s
potlačenim pokrivalom in z rudečo omrelo na motovzu
visečo na hrbtu, ter rije dalje med množico.

Mlinar pa se obrne in še od daleč odgovori:
„Le stopi, stopi in poprašaj, pa stori, kar sem ti
rekel. Pil bodeš potem, kakor božja mavrica ali
drevesna žaba, kakor bodeš hotel. Vsega ne zapi-
jemo danes, da veš.“

Mešetar dirja potem po vseh ulicah in popra-
šuje s prirojeno zgovornostjo vse znance, ali so
videli Mlinarjevega Stefana, pa če kaj vedo, kje da
bi bil?

— 174

Moč po pijači, a, ne po vodeni, temuč po vinu,
pravemu cekinastemu vinu je baje velika in nepre¬
magljiva. Tega nam je priča naš znanec mešetar,
kajti on bi ne bil vpraševal in dirjal tako dolgo na
okrog, ko bi ne bil vedel, da velja Mlinarjeva be¬
seda toliko kakor gotov denar. In kedar plačuje
on račune v krčmi, da-si redko kedaj, ne gleda na
groše ali dvajsetice. Petak vrže na mizo in pokliče
vina, da kar od mize teče.

Ondi v stranski ulici pove mešetarju stara
ženica brezzobih ust, da je videla Stefana na dvo¬
rišču Mejačeve krčme, pa da je bil nekaj otožen in
.zamišljen, da si ga niti ogovoriti ni upala, in da
se jej je smilil, sama ne ve, zakaj.

„Vže prav, meni ne uide, 11  pravi mešetar in
zdirja po ulici, če sem še kedaj katerega kupca
pregovoril, da me je vbogal, tega bom. On me še
ne pozna, a poznal me bode, le čaka naj, ugiblje
potem med potoma.

Med tem je slonel v oni krčmi Stefan pri
oknu in zrl s podprto glavo na ulico, na pisano
množico, ki se je gnetla gori in doli na desno in
na levo.

Motili bi se, ko bi rekli, da je čakal očeta.
Tega ne. Videl ga je med sejmovalci in prepričan
je, da ga je opazil tudi on, a ne poznati hotel.
In to ga je peklo notri globoko v prsih, dasiravno
se je v  motil v svoji misli. Se nekaj druzega je ro¬
jilo Štefanu po glavi. Trdno je upal, da najde Mar¬
jetico danes med sejmovalci, a zastonj jo je iskal,
zastonj sloni tudi zdaj zaradi nje tu na oknu.

— 175  —

O ko bi jo bil našel, kako vesel bi bil, pa
kako vesela bi bila morala biti tudi ona! Povedal
bi jej bil, da je dobil tu v mestu doberšen zaslužek,
ki redi tudi dva človeka, da sme govoriti zdaj tudi
očitno z njo, da se očeta ne boji več in vsega sveta
ne, pa da se domu ne vrne več in ne mara istega
očetovega bogastva in posestva, da mu je vse to
ona, samo ona, in v obili meri. Ne menjal bi s
kralji in cesarji, vsemi mogotci, ko bi vedel, da je
tudi ona tacih misli, pa da ga saj deseti del tako
rada ima, kakor on njo. Srce se mu vžali, ko je
vtopljen tako. Pivci ga kličejo pit od vseli miz, a on-
pravi, da ni žejen, pa da ne pije. Da bi se ubranil
takim prijaznostim pomakne kastorec globočje na
oči in se hoče pomešati zopet med sejmovalce. Na
pragu pa mu zastavi kakor navlašč mešetar pot in
vzklikne: „No Stefan, dejal sem, da si se zaril v
deveto deželo ali kali, ker te ni več na ogled in
na solnce. Pa na lastno škodo te ni. Pijače bi bilo
vže, da bi od mize teklo, ko bi te bil našel prej,
kajti kar verjemi mi, jaz in oče te iščeva vže vse
dopoludne!“

„Kaj bodeš ti v  iskalo, revše pijano, jedva poznaš
sam sebe," pravi Štefan, tovarša strupeno pogleda
in hoče oditi na s  nasprotno stran.

„Kaj, kaj Štefan, kedo pijan, jaz pijan, na
mojo vero, da nisem pijan, pa da sem jedva nekaj
žganega videl za zajutrek danes. Veš, slab skupiček
je, živine dosti pa italijanskega kupca malo, to je
prava smola. A to mi verjemi, da te iščem, pa prav
res, da te, in oče te iščejo in poprašujejo po vsem

176  —

somnju po tebi,“ odgovarja mešetar, potem pa stopi
za Stefanom in se ga oklene okoli pazduhe.

Zdajci zaradi mladenee. Da bi se šalil takov
pijanec z njim in se mu šiloma obešal, mu je pre¬
več. Kakor muho ga strese torej od sebe in pravi:

„ Zapomni me, jaz sem dober člove v k, a za nos
se ne dam voditi od vsacega sleparja. Ce si žejen,
tu imaš za polič vina in izgubi se! Ko bi te bili
pa v resnici poslali oče sem, jim reci: Da Štefan
ne potrebuje njihove pijače, in ničesar, dokler ne
spremene svojih načel in misli.“

Izgovorivši odrine Štefan raznet s komolcema
gnečo, da kar godrnjajo in kolnejo možakarji in
se izgubi med množico.

Mešetar pa kar zazija začudjenja. Kar božjo
travo tlači na svetu in za voli, konje in pitane
prasce kup dela in mešetari, se mu ni prigodilo
kaj enacega. Njegova beseda se čisla in spoštuje
v deveti fari, takov fantalin ga pa smeši in na laž
postavlja. Kako nevsmiljeno bi se maščeval nad
njim in ga celo za skaljeno čast na cesarsko pečat
tožil, ko bi ne bil za vino dal. A tako naj bode.
Drugi pot ga pa bolje stisne v klešče in mu kar
v zobe pove, da on ni tako tja v en dan, da bi se
pometalo z njim, kakor bi se hotelo. Pošteno se
govori o njem ali pa nič, izvzemši če se ne plača
saj za pet bokalov cekinastega vina, kakoršen se
toči doli v prvi krčmi. Potem se vže odpušča, dru¬
gače ne.

Mlinarju se je vže zdehalo, vino mu je v lase
lezlo in glavo je podpiral zdaj v levi, zdaj v desni

— 177  —

komolec, ko je čakal tako dolgo mešetarja. Niti s
svojimi sosedi najboljšimi znanci ni govoril mnogo,
samo pil je, mnogo pil in pečenino rezal.

„Kaj je to?“ vzklikne potem, ko zagleda me¬
šetarja samega med vrati.

„Nič ni, prav nič. Samo to vam povem, hudič
naj išče in pregovarja tako seme, kot je Stefan,“
pravi mešetar, sede k Mlinarju in z zamazanim
kamižolinim rokavom pot raz čela obriše. Potem
pristavi: „Pol mesta sem predirjal in vse ljudi pre-
prašal, predno sem mu prišel na sled, potem mi
pa na polna usta pove, da sem pijanec, goljuf, da
vašega vina ne pije, da mu za ves svet ni mari,
in kedo ve kaj še. Slišati bi ga bili morali, potem
bi pa verjeli kako je.“ Izgovorivši vrže mešetar ban¬
kovec po mizi in pokliče vina, češ, če sem prav
vboga mešetarska reva, vendar si ga privoščim
lehko eno pošteno mero in si ga.

Mešetarjeva novica Mlinarja kakor strela za¬
dene. Žalosten je, jezen je in osramotjen nepopis-
Ijivo od lastnega otroka. Ko vidi povrh še tovaršev
ponos, ki hoče piti, kakor iz nagajivosti na svoj
račun, zbledi, z zobmi zaškriplje, zgrabi mešetarjev
bankovec, raztrga ga v drobne kose, vrže pod mizo,
s črevljem pohodi in zaklikne:

„Kedar sediš pri moji mizi in pri meni, piješ
na moj račun, to si zapomni. Zasmehovati pa se ne
pustim. Ti me še ne poznaš, a spoznal me boš.“
Potem potegne listnico iz brezrokavnika, oslini prst
in vrže petdesetak po mizi, vdari s praznim poličem

12

— 178  —

ob ogel in kriči: „Krčmar, toči in gani se! Pošteno
plačamo vse, pa pošteno mero ga hočemo . 11

Mešetar se strese boječ in začudjen bolj v
kot mize, kajti tako razsrjenega še ni videl Mlinarja
nikedar. Stoprv, ko prvo kupo vina izpije in kos
pečenine na vilice natakne, pravi: „Jeze in prepira
bi ne bilo potreba zaradi tega. Take megle se vse
razpode in razprše, pa bankovca je bilo tudi škoda . 11

„Molči zdaj in ne stokaj, ti me poznaš, Kedar
si v stiski pa k meni pridi. Slaba bi bila ta, če bi
Mlinar nekaj grošev pogrešal . 11

Taka govorica se vrsti, dokler ne sega užito
vino pivcema v glave. Potem se uname veseli po¬
menek.

Z mrakom mlinar veli napreči. Za omizjem
pusti kimajočega mešetarja in polne .kupe vina, ob
straneh pa kopice začudjenih, skrivaje ga pikajočih
pivcev. Ko odide poslednji, oni kakor čebele ali
ose obsujejo mešetarja in hote izvedeti vsi na en¬
krat, kaj sta z Mlinarjem prišla navskriž. A me¬
šetar jeclja le na pol umljive besede, trka z glavo
ob mizo in vedno ponavlja: -„Mlinar, to je mož,
takov, da vi niste bili nikedar taki, pa tudi ne bo¬
dete. Le pomnite in poslušajte me.“

„Zaradi Stefana sta imela prepir, le verjemite
mi. Ta mu roge stavi staremu, da še eden ne tako.
A stari je še trden in nepremakljiv , 11  pravi postaran
gost v obližji in pripoveduje Mlinarjevo domačo
razprtijo.

„Bašte ti bi kmalu prav imel. Saj je res taka.
Zeniti se mu brani stari, ženiti pa je . 11  „To je vže

— 179  —

križ", pristavijo drugi gostje in se izgubljajo pola¬
goma iz kreme, to novico pa s seboj na dom vzamejo.

ir

XXVIII.

Mati Mlinarica je isti večer moža s prižgano
svečo čakala in tudi nekaj večerje mu je branila
gori vrbu peči. Mlinar se vrne stoprv v pozno noč.
Ker ga je razjedala med potjo vedno bolj in bolj
jeza in sram, zavil je še na nekaj dvorišč in z vi¬
nom togoto v prsib moril.

„Kje si hodil tako pozno? Ob ti ljubi Bog!
vže petelini se oglašajo", pravi ženica, ko mož poz¬
neje trdih korakov v sobo stopi, bič v kot vrže,
kožuh na klin obesi in nemirno po hiši hodi, ženi
pa nič ne odgovori.

„Nekaj večerje imaš na peči, če češ. Samo
mrzla bode se bojim", pristavi potem gospodinja,
zleze na klop in na mizo večjo in manjšo skledo
postavi, žlico s prtom obriše, pol hleba rženega kruha
iz miznice vzame in nož nanj položi.

Mlinar jedi niti ne pogleda, niti žene, niti
ničesar.

„Jej, jej! Tako dober, pa tako slasten je bil
ta-le ješprenček, ko bi bil o pravem času prišel, da
bi se bil kar sam jedel. Pa sem tudi pol svinjskega
rilca v njem skuhala. Le poglej ga, kar trese se na
krožniku, tako je vabljiv". Tudi temu vabilu in pri¬
jaznosti Mlinar nima besede.

To ženico zaboli in misel, da ima Stefan na
dvorišču s konji opravek in nekoliko za možem k

12 *

— 180  —

večerji pride, se jej dozdeva neverjetna. Da bi ne
spominjala moža neprijetnih reči, ga pri vstopu o
njem niti vprašati ni hotela, kakor da bi bilo pri
hiši vse po starem.

„Oh takov s v i, da še eden ni tako v! Govori no
in vbogaj me, pa Stefana pokliči, naj tudi k večerji
pride. Mene se morda sramuje", povzdigne zopet
mati glas, z roko proti možu mahne in z levico
velik otrinek pri sveči očisti.

„Kar pokliči ga stara, pa je! Babnice tako vse
zmagate z jezici, čemu bi vam moški pomagali pri
tem, reci čemu! A to ti povem, da ga jaz ne kličem
zdaj in ga ne bodem nikedar več. Kakor si postilja,
tako bo ležal. Takov fantalin naj mi v zobe pove,
da ne potrebuje od mene nič, da mu je oče, da mu
je dom, vse nič. čakaj me fantalin, ti me še ne
poznaš! Bog ve, da bi mu bil čeljusti raztolkel, ko
bi ga bil dosegel."

„0 svet Stefan, njegov patron in pomočnik,
kaj pa je, kaj mož ? Ali se ni pripeljal on s teboj
domu, kaj ga nisi poiskal in potolažil", vsklikne
zopet boječa žena in vpre pol moker pogled v raz¬
srjenega moža.

„Tam le so duri, pa ga ti pojdi iskat ti, ker
vse veš in znaš. Samo domu mi ga ne vodi. Bajši
vidim, da cigani gospodarijo na mojem posestvu,
kot takovo spridjeno seme, da veš."

„Kaj pa sta imela, kaj? Oh tisi, kakor ogenj,
kar dopovedati si ne daš nič in vedno naprej siliš.
Z lepo bi ga bil pregovoril z lepo, pa bi bil šel in
bi bil vbogal. A tega ne znaš in ne moreš, ker

— 181  —

srca nimaš, ne spoznaš, da si oče, njegov oče, da
mu moraš nekaj odpustiti 11 , pravi med glasnim ih¬
tenjem žena in zakrije obraz s predpasnikom.

„Kar molči mi! Mir je besedi! Kar sem rekel,
sem rekel in to je tako trdno, kakor bi z žrebljem
pribil in s trto privezal. Če ni za te, pa se pritoži
pri fajmoštru, pri komisarju, pri beričih in kjer se
hočeš, je vse eno.“

Izgovorivši zgrabi svečo, porine večerjo po mizi,
da zazveni, ogrne kožuh in odide po stopnjicah v
prvo nadstropje k počitku.

Žena pa še dolgo v temi za omizjem sloni in
joka in vzdihuje in sklepa roki in moli, kakor je sploh
navada in tolažba starikavih ženic in skrbnih mater.

Kmalu bi bili pozabili povedati, da se je tudi
Marjetica veselila somnja. In zakaj bi se ga ne bila
radovala ravno ona? Vže štirinajst dni popreje je
računila na prste, kedaj pride oni praznični dan. Zad¬
nje dni pa, kar je zvedela, da je Štefan v mestu,
pa kar strpeti ni mogla več samega čakanja in hre¬
penenja. Uganila in pretuhtala je vže natančno, ka¬
tero ruto dene tedaj za vrat, katero krilo obleče, in
ali jej suknena jopica ali po materi podedovan in
njej prenarejen kožušček boljše pristuje. Odločila
se je za zadnjega, —samo zato, ker je Štefan dejal
enkrat, da je kožušček prav lepa obleka. Ker je
bila Marjetica skrbna in dobra gospodinja, imela
bi bila še tudi druzih opravil v mestu, kar čez glavo
in brez kupčije bi tudi ne bilo.

Vže vso jesen je hranila in spravljala jajca
za na prodaj, dva piskra masla je imela rumenega,

— 182

kakor vosek ali cerkvene sveče, pa dišečega, kakor
tavžentrože.

Vse to bi bilo lehko prodala za lepe, gotove
denarje, za-nje bi bila nakupila vse, kar še potre¬
buje pri hiši in pri gospodinjstvu in tu ni nikedar
brez potreb. Zdaj zmanjka soli, zdaj se vbije krož¬
nik ali lonec, milo se rabi dan na dan, olje za leš-
čerbo, šivalnice in druga drobnjav. Vse to pa velja
denar. —

Najlepše pa bi bilo na somnju, seveda, to da
bi bila s Stefanom govorila, saj vže tako dolgo ni,
saj se jej tako nepopisljivo toži po njem. Prego¬
vorila bi ga bila tudi, če ga more pregovoriti le
kedo, da bi se bil vrnil, pa da bi bilo zopet tako
lepo, tako veselo doma, kakor je bilo nekedaj.

Vse te sklepe in namene pa je sklepala Mar¬
jetica zaradi tega, ker jej je oče obljubil vže teden
prej, da sme iti na somenj in se je tudi on pri¬
pravljal na-nj.

Vso jesen je rezal metličje in izdeloval lične,
lahne metle za na prodaj. Lesene robe je bilo iz¬
gotovljene v obilem številu. Žličniki, lesene žlice,
kuhalnice, pihalniki, grablje, loparji, pletenice, topo-
rišča, vsega je bilo nakopičeno pri Srakarju in lepo
urejeno, kar za somenj. Povrh je imel tudi na bre¬
zovi trti nabranih lesenih turničkastih pipic in tako
lepo okovanih, da jih je bilo kar gledati veselje in
ni bilo najti na vsem trgu boljših in ličniših od
njegovih. Torej so ga poznali Srakarja tudi vsi to-
bakarji na daleč okrog in vedeli ceniti njegovo robo.

— 183

Srakar je tudi izračunil dva večera prej na
zapečku, koliko bode vrgla ta roba, koliko bode za¬
služka, koliko se bode prodalo, kaj ložje, kaj težje,
pa kako porabi pridobljene novce. Najprvo si kupi
črne irhaste hlače bolj za velike praznike za božič
in veliko noč. Stare so se jele rujaviti in niso več
primerne za k maši. Sicer so še doberšne, sicer.
Tudi usnja za nove črevlje z visokimi golenicami
bi si kupil. Zime so vedno huji in sneg je vedno
večji. Pa zdravo baje ni, ker pri starih črevljih
snežnica semtertje v črevlje vhaja, da-si jih maši
vsak teden po dva pota z ječmenčkovo gorko slamo.

Še nekaj železnine in žrebljev bi kupil posled
in nazadnje bi pol frakeljna brinjevca pil doli pri
cesti. Nekaj dni ga po trebuhu ščiplje in vije. Pa
boljšega zdravila po njegovi misli ni od pravega,
žganega brinjevca, kakoršen se toči ondi.

Povrh bi ostalo še nekaj novcev. Te bi pa
hranil za slabe čase in za bolezen. Tedaj potrebuje
človek kaj boljšega ugrizka in kupo vina.

A Srakar misli in ugiblje tako, nepridiprav
pa ugane in ugonobi vse te lepe, te prijetne sklepe
in namene. Ko Srakar dva dni pred somnjem od
fare sem po cesti korači, ožuli ga namreč desni
čevelj tako, da ga zdaj kar obuti ne more. Bos pa
ne more po ledu in snegu, to ni mogoče.

Marjetica kar na glas zajoče, ko zve to ne¬
srečo. Ves sejmski dan jo pa kar vtolažiti ni. če
sede za kolovrat, ne vrti se jej kolo po volji, nit
se jej krotiči; če gre na prag in pogleda po cesti,
kjer ljudje v sejem hite, jo zaboli srce. Včasi se jej

— 184

dozdeva tako, da bi kar sama šla tja, v časih pa

jej pravi tudi neki notranji glas, da mora očeta

vbogati, pa da ga ne sme puščati hromega in samega
doma. Tako se tudi zgodi.

Proti večeru sejmskega dne nekdo na okno
potrka in zakliče: »Marjetica ven pojdi, če češ!“
Marjetica se prestraši, porine kolovrat od sebe in
hiti na prag, Srakar pa ravno v istem trenotku za-
dremlje v  na zapečku.

»Štefana sem videla, Marjetica", pravi stara
ženica iz vasi, ki je tudi v sejmu bila in njej to

novico iz mesta prinesla še nocoj, kajti važna se

jej je dozdevala. „Ali res?“ pravi Marjetica in
zarudi v obraz in migne ženi naj tiho govori, da
kedo drugi ne čuje.

„Res, prav res Marjetica, da sem ga. Pa ti
ne veš in_ ne vstraši se, z očetom sta; se sprla do
pravega. Cula sem v krčmi, kako je preklinjal stari
in se rotil na-nj. Kar pozabi ga, pa je najbolje,
da veš. Nič dobrega ti ne kaže ž njim“, pripove¬
duje ženica in miga s suho brado.

Marjetica zajoka in vzklikne: „Tega ne morem
nikedar in ne bodem, naj se zgodi, kar hoče“. Potem
sede na mrzel vežni prag in zakrije obraz v dlani.

Ženica jo tolaži nekaj časa, a videč, da ne
pomaga nič, odide po stezi, od koder je prišla. Med-
potoma pa ne pomisli, koliko gorja so vže očinili
strupeni, opravljivi jezici in koliko žalosti je napra¬
vila ona Marjetici. O nesramna ženska opravljivost!
To je prava kačja zalega; kjer se vgnjezdi ona, od
ondot beži sreča, ljubezen, mir in zadovoljnost.

— 185  —

Isti večer je bil eden najžalostnejših, kar jih
pomni Srakarjeva koča. Srakar je dremal ves ljubi
večer na zapečku, kolovrat ni brenčal in se vrtil,
celo leščerba je gorela z otožnim velikim vtrinkom.

Marjetica, kaj pa vboga Marjetica? Kaj neki?
Jokala je tiho, grenko in skrivaje, jokala zaradi Ste¬
fana, zaradi hudobnega sveta, ki ga preganja in
kedo ve, zakaj še vse. Jok pa je pravo in najboljše
žensko orožje. Z njim opravijo in ginejo več kot vojske
vsega sveta s sulicami in bodali in vso krutostjo.
Tudi Marjetica bi bila ginila vsacega, ki bi jo bil
gledal tako. A kedo bi jo bil videl ? Srakar je dre¬
mal na zapečku, zunaj je bila temna noč in leščerba
je gorela z vtrnikom, luna je plavala za oblake, Mar¬
jetica je bila sama, tako sama. Vboga, zapuščena
Marjetica!

XXIX.

Drugo jutro Mlinar pozneje vstane, kakor je
jb imel navado. Po veži z zaspanim čemerikavim obra¬
zom gredoč, postopi v kuhinjo in iz peči ogorek
brsne ter si z njim pipico zažge. Potem kake tri
pota gostega dima tja gori proti okajenemu stropu
puhne, okoli sebe pogleda in Barbo, ki kosilo pri¬
pravlja praša: „Kje so mati?“

„Ne vem, jih nisem videla 1 *, odgovori precej
osorno teta. Mlinar urno zapazi, kam merijo te
besede, in se prepriča, da ima zdaj dvojnega so¬
vražnika v nasprotji; ženo in svojo v vsem njej
enako sestro.

— 186  —

Ne vemo, ali se prestraši take moči, ali je
razžaljen zadirne besede, kajti molče zapusti ku¬
hinjo, gre v sobo, sede za omizje, kjer je za kosilo
pogrnjeno in zre skozi okno na dvorišče in dalje
na vas.

Tako dolgočasno kosilo vže davnaj ni bilo pri
Mlinarju kot denašnje. Okoli velicik skled je bila
zbrana sama družina. Matere ni bilo, tete Barbe ni
bilo in tudi Mlinar je slonel le za druščino ondi
in ni govoril. Bralo pa se mu je na obrazu, da
mu težko, nepopisljivo težko dene ta tihota, da bi
bil rad govoril, rad poprašal po ženi, po sestri. A
njegov ponos je bil prevelik, ošabnost nepremakljiva.
Tako mine prvi dan, mine drugi in mine tretji.

Take puščobe nobeden Mlinarjevih ne pomni.
Prve dni gospodar z gorečo pipo po dvorišču in
okoli družine hodi ter ostro ukazuje in zabičuje,
nikomur ne da prijazne besede. Pozneje pa, kakor
bi se bil naveličal tudi tega. utihne in obraz pobesi.
Če ga pride starejši hlapec Blaže zjutraj prašat, kaj
naj se dela čez dan, odgovori mu le na pol ali pa
nič, in če kuhinjska dekla, desna roka tete Barbe,
pripoveduje, da je tega in tega potreba v kuhinji
in pri gospodinjstvu, vrže jej molče ključe od
kašče in pravi: „Storite, kar hočete, kaj to meni
mari ? “

Taka Mlinarjeva sprememba družini in niko¬
mur ni bila na kvar. Hlapci vedo dobro porabiti
tako milobo, čez dan se norčujejo in smeje in trde,
da je prav čemerikavemu staremu, da ga je zapustila
gospodinja in sin meneč: sam naj bode, če je tak,

— 187  —

zjutraj pa pozneje vstajajo, in delo z mrakom po-
kladajo iz rok.

Edini Barbi in mlajši pastirici vse to ni v  po
godu. Prva, ki najbolje ve, daje šla mati v mesto Šte¬
fana iskat, ter ga baje niti najti ne more, v ker se
ne vrne več, drugi pa se toži po obeh. Štefana
je prav rada imela. Saj jej je bil prijazen vedno.
Branil jo je, če jo je druga družina dražila. Mati
pa je bila prava njena prijateljica, da ne najde ni-
kedar več take. Milo se jej stori torej, če pomisli,
da nobenega ne vidi nikedar več. Torej si vtrne
pogostoma skrivno solzo. In kedar vidi jokati Barba
svojo mlajšo podložno, posili jok tudi njo; in to se
ne zgodi redkoma, jako pogosto.

V beriški vasi je starodavna baje silo stara
pa lepa navada, da v dolžili pozimskih večerih mla¬
dina vasuje zdaj v tej, zdaj v oni hiši. To se ime¬
nuje vaška preja. Deklice stoprv zapustivše farno
šolo tako zvane „ ribice “ in starejše vže globoko za¬
ljubljene in nagajive tovaršice, pa tudi nekatere znanke
vže bolj v srpanu, kar vse na križem hite po večerji
in molitvi s kolovrati v odmenjeno hišo na skupno
prejo. O ta preja je pa tudi v resnici jako zani¬
miva, prijetna pa prav vesela je! Lehko bi jo ime¬
novali naroden praznik. In hiša, kjer se vrši, je
domače ognjišče, ono svetišče, na katerem žari, se
budi in plamti prava nepopačena poezija, kjer uživa
mladost svoje najlepše ure, kjer čuti nežna deklica
prvič nekaj tako nepopisljivega v prsih, sama ne
ve kaj, kjer sedi pozneje v krogu svoje družine, pre¬
peva deci premile narodne pesni, kjer sloni stara

— 188  —

sivolasa majka mokrega očesa med vnuki svojimi,
kjer se jej pomlade še enkrat dnevi, minuli spomini
zlate mladosti.

Vse to vedo vaške predice in tudi vredno
čislati umejo. K preji pa ni da bi se prišlo kar
tako, kakor si bodi, da je le. Tja pridejo tudi va¬
sovat mladenči iz vasi in to je tam okoli prsi pri¬
jetno ali neprijetno, ali kako bi se reklo. Zaradi
tega ni vsaka jopica dobršna za prejo, temuč čedna
in lična mora biti. Lasje ni da bi bili divje ku¬
štravi, temuč lepo v kite in rudeče trakovje spleteni.
Eute za vrat morajo biti praznične, pa prijetno šu¬
meče pa predpasnik bel kot sneg. Brez njega bi
bilo kar pol lepote izgubljene. Bel predpasnik, za¬
vihani rokavci do lahti pa rudeča ruta, to je naj¬
lepši kinč kmečke priproste deklice.

Pred enim letom je tudi Marjetica vže hodila
na prejo, a ne s kolovratom. Tedaj še presti ni
umela, vzela je šivanje s seboj in je šivala, se ve
da, kolikor se je dalo. V tako prijetni druščini po¬
slednje ni mogoče v obili meri. Kako neki? Ve¬
selje na levo, nagajivost na desno, šala in smeh
povsod, potem pa delaj!

V zgornjem konci hiše na dolgi klopi sede
druga pri drugi mlade predice s kolovrati, ki tako
prijetno šume, kot čmrlji v duplu. Okoli peči so
zbrane starejše device, pa one, ki mislijo, da je greh
zapeti kako veselejo pesem, in govoriti nekaj besedi
s tem in onim mladenčem. Ondi v sredi je tudi
hišna gospodinja, ki z rokami pod pazduhami ve¬
selega lica zre po obilih vasovalkah, da se jej kar

jamica dela na podbradku in pripoveduje svojim so-
sedinjam, koliko jih je bilo lani otovrej tu, koliko
se jih je pomožilo v enem letu, pa koliko celo od¬
potovalo — tija v neznano — daljno, daljno deželo.
Nekoliko više na gorki zapeček se je spravil in
vgnezdil sivolas ded v sivi polhovki, ki ga vedno
tako mrazi in mrazi, da sam ne ve kaj bode s to
zimo, in če ga ne pobere prihodnja spomlad ali
ka-li. On se ne meni mnogo za zbrano mladež, saj
ima druščine in še bolje dovolj. Na desno na te¬
menu turničkasto leseno pipico, kresilno gobo in
kremen, na levi v tramovi poči pa pol mehurja di¬
šečega pravega cesarskega tobaka po srebernem
grošu zavitek.

Vse to on česti in spoštuje, kakor stari očaki
svoje lesene malike ter jim kadi v gostih dopadlji¬
vih kvišku se dvigajočih oblacih — tobakovega dima.

Semtertje, to pa le, kedar je posebno dobre
volje in kedar ga poprosi vedoželjna mladina, pri¬
poveduje tudi s povzdignjenim glasom strašne po¬
vesti o Pesoglavcih, o zmaju, o ljutih Turcih, o kralju
Matjažu, Pegamu in Berdavsu in druzih znamenitih
dogodbah iz svojega dolzega‘življenja. Okoli omizja
sede navadno vaški mladenčiV ki vedno na tanko
vedo, kje je ta ali oni večer preja in mnogi ugib-
Ijejo tudi, zakaj. Vendar ljudje so hudobni. Ce temu
ali onemu tudi ta in ona sramežljiva predica neko¬
liko po glavi roji, ter jo rad vi dr no to ni taka
reč, prav brez greha je ali ka-li. čudno in neum-
Ijivo je le to, kedar je več mladenčev, živahniši je
preja, da-si ženske so vse brez razločka Evine hčere.

— 190

Zmožna je govoriti vsaka saj za dva ali tri možake
ali pa še več. Vendar bi molčala marsikatera in
pobešala glavo, ko bi tega ali onega ne bilo, se ve
da, ravno katerega, — tega ne pove nobena. Kaj
je neki to in zakaj je to, ve in ne ve vsak, saj srca,
ljubezni pomlad, je baje najlepša pa tudi najtežja
vganjka, kateri se ni umaknil nobeden modrec in
je tudi nobeden prihodnjih raztolmačil, uničil ne
bode. Ona se rodi z nami, živi z nami, a ne izgine
ne; preseli se v naše potomce in potomcev potomce
do zadnjega rodu.

Ko se druščina nekoliko razgreje in prva ru-
dečica predicam raz lica izgine, pravi ena izmed
njih: „Zapojimo pa je!“ „Saj je res“, se oglasi
vse na križem. A zdaj je pravi križ, volitev je
vedno in povsod težka. Ena bi rada zapela in sicer
devica ondi pri peči od tega ,.ledik“ stanu druga
od „povodnega moža", tretji obe te niste po godu,
ker se nekako previsoko začenjate in besed se ne
spominja nič prav, četrti je povšeči ista od rožma-
rinčka, peti od nageljnovega cveta, enim celo od
misijonskega križa ali ka-li. Tako nastane mešanica
in ugibanje, kakor pri zidanju babilonskega stolpa,
če še ne večja.

Iz te zadrege reši vso družbo mladeneč, ki
ubere tisto premilo, globoko čutečo, ki pravi:

„Je pa davi slanca pala,

Na zelene travnike,

Je vso trav’co pomorila,

Vse te žlahtne rožice “,

— 191

in kakor bi zazvonil, zadone te besede iz vseh grl,
da se razlega tja na tiho vas, kjer otožna snežena
stoji stoletna lipa in skrivnostno šepeče, kakor bi
sanjala o veseli, veseli pomladi.

Vsega tega se je spominjala Marjetica tudi
letos in kako živo. A kaj je hotela, misel na Šte¬
fana jej je bila vse, njej je darovala vse, vse.

A vže od semnja ni cula ničesar o njem. Pač
so se vrstile različne povesti o Mlinarjevih, a njej
so bile neumevne vse. Nihče ni prišel k njej, ni¬
kogar ni obiskovala ona. Stoži se jej torej, stoži
nepopisljivo po znanki, ki bi jej zaupala vse to, in
ono najde nocoj na preji doli v vasi. Rada, oj kako
rada bi šla torej tudi ona tija, samo zaradi Štefana
nikogar druzega bi šla, kar živeti jej ni več v tej
negotovosti, v tem upu in strahu, slasti in žalosti.

Tako premišljuje Marjetica ves ljubi dan po¬
prej in ugiblje ali bi prosila očeta, naj jo pusti samo
nocoj na prejo, ali kaj bi storila.

Vže popoludne lepo omije in obriše kolovrat,
poolji kolo in vreteno, napolni preslico s povesmom
najlepšega prediva in uredi vse, kar je še potreba.
Potem odpre predala v svoji spalnici, kjer ima shra¬
njeno obleko. Pisane in rudeče, bele in temne rute
leže tu, krilo za večji praznike, in za sopraznike
pa pisani in beli predpasniki.

„Katero ruto bi vzela, kaj bi oblekla nocoj “,
pravi potem polglasno sama pri sebi in pogleda v
shrambo. „Saj iti moram, samo enkrat, ni mi mo¬
goče drugače 1 '.

— 192  —

„A kaj bodem to? Kaj mi je treba izbirati,
kedo me pogleda. Njega ni, oj njega ni, veselje se
mi ne spodobi. Komu naj se kineam? To le temno
ruto denem za vrat pa enako krilo in ta le bel pred¬
pasnik", vzdihne potem in oko se jej povzdigne ne-
vedoma na steno na razbičano, krvavo sveto raz¬
pelo. Ta pogled jo baje utolaži, kajti urno zapre
shrambo, odbrano obleko na posteljo položi, z des¬
nico po očeh potegne, kakor da bi si solzo obrisala
in na posteljo sede. čez nekoliko, kakor da bi jej
bila prišla zopet druga misel v glavo, hiti v vežo,
stopi na vežni prag in se ozre na nebo, kakor da
bi hotela preraeuniti koliko ur da je še do v  tihega
večera, pa koliko do todaj, — ko zve kaj o Stefanu.

Ko bi jej bilo moč, segla bi tja na nebo in
potisnila solnce, ki se žari na belih snežnikih. daleč
za gore v sinje morje ter ga vtopila tako dolgo, da
vidi zopet Stefana, — in ko bi ga ne imela videti
nikedar več, za vselej, za vselej. Noč naj bi bila
povsod, če mora biti večna tema v njenih prsih.

Isti večer je bila preja pri Marjetičini prija¬
teljici vesela in prijetna, da vže davnaj ne tako.
Poslednje je trdilo vse povprek in počez. Zbrano i
je bilo ondi deklic kar na izbiranje in med njimi
Marjetica. Kedor bi se bil oziral le po rudečih in
pisanih rutah pa po dražjih krilih, bi Marjetice niti ;
opazil ne bil, saj ona vsega tega nocoj ni oblekla.

A vendar kako se je razločevala Marjetica vže na
prvi pogled od drugih svojih družic. Rekli bi lehko,
da je čepela, kakor ponižna vijolica, mej v nebo
kipečimi, s pisanim cvetjem se bahajočimi cveticami.

193  —

la vendar kako je prekosila vse okoli sebe na desno
in levo. Videti je bila kakor kraljica v priprostem
plašči sredi zlata in srebra odsevajočimi dvorniki.
Njeno lice je bilo belo, semtertje oblito z rudečico,
sramežljivo vpognjeno navzdol, njene roke nežne in
majhine, kakor bi ne bila vedela, kaj je "trud in
delo, priprosta temna obleka z belim predpasnikom,
pa jej je pristovala tako, kakor bi bila vzrastla na
njej in bila vmerjena prvi mestni gospodični. A
Marjetica jo je umerila in sešila čisto sama.

Kaj pa njen kolovrat in preja? O kolo se jej
je vrtelo tako tiho, tako urno, kakor bi ga gnala
neka nevidna moč. In nobeni izmed vseh predic
ni drsela tako tenka, tako gladka nit izmed prstov,
kakor ravno njej. Ko bi Marjetica ne bila očaravala
vsacega s svojo nežnostjo in milobo, o koliko za¬
vidljivih oči, koliko opravljivih jezikov bi bila imela
celo med svojimi prijateljicami in znankami. A njej
ni mogel biti nevošljiv nobeden, kedor jo je na¬
tančneje poznal, čestokrat so stiskala sicer vaška
dekleta pri studencu, ali iz cerkve grede glave sku¬
paj in dejala videč Marjetico: „Ivaj je neki to? Če
se še tako priprosto oblači, pa če je prav Srakar-
jeva hči, povšeči je vsacemu in vse le govori o njej.“
Tudi isti večer so si namežikavali mladenči na preji
videč Marjetico med predieami, kakor da bi ne bili
mogli umeti, kako je to, da vasuje ona; saj Stefana
vendar ni tu, druzih pa ona ne mara.

Marjetici je bilo nepopisljivo tesno v tacih
trenutkih tam-le okoli prsi. Kudečica jo zalije in oči
mora pobesiti.

lo

— 194  —

„Vesela bodi Marjetica, vesela, pa je! In kako
bi ne bila? Vsaka bi bila srečna na tvojem mestu",
šepne zdaj njena družica na desni, ter se jej na¬
sloni na ramo.

„Jaz bi naj storila tako, kakor praviš? Jaz bi
uže, saj veš, a kaj mi pomaga?" vzdihne skrivaje
Marjetica in kar nit jej zastane med prsti.

„Molči, molči, ti si prava tičica! Kar nič mi
ne poveš, kedaj bode poroka", reče precej glasno po¬
tem družica in jej požuga s prstom.

„Poroka, oh kaj je to? Jaz nisem mislila ni-
kedar kaj tacega, le verjemi mi, pa je!"

„Ce ti ne, mislijo in vgibljejo pa drugi. Veš,
da je pri Mlinarju vse v neredu. Mati so šli Ste¬
fana iskat, nazaj jih ni, in tudi Mlinar si je uže
baje premislil in bo dovolil v ženitev. Kaj hoče
druzega?"

„Pa res, da bi bil? O ti se šališ, norčuješ iz
mene", odgovori nenadno vesela Marjetica ter se
izda nevedoma, da bi se poroke vendar-le ne bra¬
nila, se ve da s Stefanom, z drugim ne.

„Kar verjemi mi, pa je! A misliti ne morem,
da bi ne vedela ti mnogo bolje tega kot drugi;
samo zakrivati znaš in tajiti, da veš".

Tako se vrsti govorica med prijateljicama.
Marjetici se kar v glavi vrti, tako jo razvesele in
iznenadijo te besede; tako lepih, tako tolažilnih še
ni čula nikedar. Pozneje vesele preje prehvaliti ne
more in žal jej je, da ni hodila vasovat uže prej.

Med tem se razname tudi med ostalo druščino
šaljivost in nagajivost, da ni konca ne kraja. Mia-

— 195

denči okoli omizja trde in zabičujejo, da ni lepšega
od samskega stanu. Deklice se smeje sicer videzno
temu, a marsikatero žalijo nepopisljivo žalijo, se ve
da skrivaje te besede in razjokale bi se, ko bi se
ne sramovale solz. Vboge reve, ki ne umejo, da
se mladenči le norčujejejo in skušajo svoje skrivne
ljubice, kaj reko one o tem.

Pozneje pa, da bi si sprali to pregreho, po¬
vzdignejo glasove in vbrano zapojo pesem od vesele
svatovščine ko

,,Obroček bo zlat
Naredil pečat,

Pa poročil opat.“

Ta pesnica tudi Marjetici seže tako globoko v
srce, da jej jame prilagati nevedoma tudi ona.

Njen milodoneč, kot zvonovi vbran glasek pa
se pozna izmed vseh.

Hišna gospodinja in stareje dekleta je kar pre¬
hvaliti ne morejo, meneč, da boljši pevke še v ne¬
deljo na orgijah ne pojo. Mlajšim družicam pa se
stori skoraj milo, da le ona, vse, vse zna, da je
najlepša, najprijazniša in kedo ve, kaj še. Le
Marjetica, sama Marjetica, pa nobena druga, kakor
da bi one ne bile nič, prav nič.,

V resnici, Marjetica je bila prava izjema. Niti
nagajivi v  in šaljivi mladenči je niso hoteli dražiti
zaradi Stefana pol iz spoštovanja do njega, svojega
vaškega kralja, pol pa tudi iz ljubezni do preljube
Marjetice.

Saj koliko so pa tudi pridobili s tem v Mar-
jetičnih očeh. Ona bi jim dala za to vse, vse, en

13 *

— 196  —

milijon ali pa dva, ko bi ga imela. Saj prepri¬
čala se je baš nocoj, da ni hudoben ves svet, da je
še mnogo, prav mnogo dobrih ljudi na njem, ki
imajo občutek in srce. Pa tako prepričanje bi ne
bilo milijona vredno, bašte še več, mnogo več ?

Takov je bil prvi letošnji Marjetičen večer na
preji. Ko bi ga bila morala ceniti ona, ne mogla
bi preračuniti niti na pamet, niti s številkami na
papir, koliko je vreden, da si jo je Srakar hvalil
nekdaj, da v računih ni prazne glave.

Stoprv, ko se v pozno noč razprši druščina
in jo mladeneč, najboljši Stefanov prijatelj nekoliko
po rebri pospremi in strahov brani, čuti prav za
prav vso srečo nocojšnjega večera. Koliko je imela,
ko je stopala v vas, in koliko ima zdaj? Mlinar se
je omečil in mati so šli Stefana iskat. O ko bi bila
mogla iti vsaj ona z njimi. Saj je dejala, da pre¬
hodi križem svet in ne počiva prej, da ga najde
in domu pripelje — *ne zaradi poroke ali kaj dru-
zega, — le za to, ker ga ima rada in tudi on je
trdil, da jo ima rad. In zdaj se vrne sam, in ljudje
ugibljejo, da bode poroka.

O kaj pa je poroka? Vendar lepa prav lepa
mora biti. Videla jo je vže enkrat. Svatje v viš-
njevkastih plaščih in s šopki na kastorcih sedejo
na vozove, družice v zlatih avbah poleg njih in ondi
— ženin in nevesta; vse hoče videti le ona dva.
V tem trenutku se vtrga zlata svetinja na nebu in
preleti, kakor goreča metla goro, hiteč svetnike v
samotnih cerkvah obiskat. Marjetici pa se dozdeva
tako, kakor da bi se ta svetinja vtrgala zaradi nje

197  —

raz neba in jej voščila srečo. Saj ona mora živeti
na zvezdi, pod katero je rojena in nad katero
pride po smrti. Ko zapahne potem vežne duri, se
ozre še enkrat skozi oknece na zvezdnato nebo. V
postelji pa pomoli precej očenašev svetinji v na čast
in v molitvi jo zasači spanec in prenese na Stefanovi
strani tja nad nebeške svetinje, v kraj ljubezni in
sreče. —

XXX.

Drugo popoludne je Srakar na vrtu do kolena
v snegu stal in brezovo trtje pod pazduho tiščeč
nekaj količev poleg cepljencev v zemljo ril, da bi
jim sneg ne prišel tako do živega, pa da jih burja
ne bi otresla. Iz tako važnega opravka ga vzdravi zvo¬
nec ondi na cesti. Vže sklone suhi život v podobo
velicega prašaja, pokrivalo sname raz glave in s
pestjo tri pote ponižno in pobožno na prsi vdari, me¬
neč da hite župnik in cerkovnik z zadnjo popotnico
k stari Osebenici doli v vasi, ki vže nekaj tednov
smrti pričakuje, ko zapazi, da se moti. Po cesti
pridrse namreč lahne sani. In zvonjenje je bilo le
leporejenega Mlinarjevega „prama“, ki je z zvon¬
cem na vratu domu dirjal. ^Marjetica, poglej no,
poglej, kedo se pelje!“ vsklikne zdajci Srakar in
pokaže prihiteli Marjetici s prstom na voz meneč:
„Ali vidiš, Štefan se pelje, mati poleg njega in tudi
Mlinar sedi v novem kožuhu ponosen in vesel v
sredi!“

„Saj je res, prav res je!“ pravi Marjetica, ve¬
selja tleskne z rokama, zarudi, zbledi in kakor okam-

— 198  —

nek zre doli na vas , ko vže sani d v olgo izginejo
za poslopji. „Pa so ljudje dejali, da Stefana ni, da
matere ni, pa, da se Mlinar kuja. Zdaj imajo“, pov¬
zame zopet Srakar in zareže novo zarezo v prislon¬
jeni količ in skrivaje izpod pokrivala po Marjetici
pogleda, kaj neki ona poreče k temu.

„Ljudje nikomur miru ne dade, pa je. Kaj neki
to, če je Stefan nekaj dni v mestu bil? Komu m ari
to?“ pravi, spozabivši se samega veselja Marjetica.
„Kaj govoriš in praviš v mestu je bil Štefan, v
mestu? Iiedo pa ti je rekel, daje  bil v mestu, kaj? “
vpraša zdajci začudjeno Srakar, roke v hlačni žep
porine in s čevlji mraza po tleh pocepta.

Marjetica zarudi, prestraši se in domisli, kako
brezpametno se je izdala. Posled se zavrti na eni
nogi, kakor vrtalka in vzkliknivši: „kedo? neki ljudje
govoričijo tako", zdirja sramujoč se v vežo.

Srakar pa pozneje k druzemu cepljencu pre¬
skoči, na nebo pogleda, kakor da bi hotel jutrajšnje
vreme pretuhtati, v viseč kolec novo luknjo zavrta,
trto vtakne vanj in pri tem sam pri sebi zagodrnja;
„Nekaj bode pa vendar le res. Kar po treh farah
zvoni, ne goljufa. Kaj, ko bi se kaj tacega kakor
ženitev Stefanu primerila, in bi on le po srcu pa
ne po glavi izbiral? Ni da bi dejal, da je Marjetica
Bog vedi kakošna. A lepo je v dorastla in vsacemu
beraču bi je ne dal v malho. Ce bi se kaj boljšega
pa poštenega primerilo, ne pravim, da bi jej ne
dovolil, če vže ni drugače. Potem bi pa jaz bolj
za starega pri hiši bil. Tako-le bolj lehko dela bi
opravljal, orodje bi tesal, cepljence bi povijal, pa

— 199  —

kako pipico bi si ga ložje privošči). Posebnosti ne
maram in jih nisem vajen. Da bi le kar brez opravka
v skledo zajemal in da bi mi kedo v zobe gledal,
tega tudi nočem!' 1  Drugo jutro je Marjetica še v
mraku vstala in k fari k maši šla. Dozdevalo se
jej je to potrebno. Molitve tako ni nikoli dovolj,
pravijo.

Iz cerkve grede jo nekdo na pokopališču za
krilo od zadaj potegne. Marjetica se ozre in mati
Mlinarica stoji pred njo, ki jo za roko vlovi in pravi;
„Moli Marjetica, moli, in Boga hvali, da bi vama
pravo srečo in blagoslov dal. Glej, vse se je na
dobro obrnilo in se izteklo, kakor je prav!“

„Kaj pa mati, kaj“, jeclja nenadnega veselja,
Marjetica in kar zemlja jej pleše same sreče pred
očmi. —

„Kaj neki? Saj pravim, božja volja je baje tako,
pa naj bode še vajina. Glej Stefan se je vrnil, oče
ne brani več in še danes popoludne pridejo prisežni
možje k vam, da se pomenijo, kako in kaj, pa kaj
naj se pri komisiji v pisma postavlja". Marjetica
zbledi pri teh besedah in sape jej zmanjkuje. Pa
vendar jej je tako milo pa tako lehko pri srcu, da
bi brez bolečine umrla, sladko in milo, kakor da
bi zadremala.

„Ne vstraši se in ne jokaj! Tako je moralo
priti. Namenjen ti je, in kar je namenjenega člo¬
veku, ne uide, kakor smrt, ki nas še čaka vse", to¬
laži mpti Marjetico, ko ona ne more spregovoriti
besedice in se jej oklene okoli vratu pa solze jo
polijo, svetle lepe, redke, srečne solze, kakoršnih

— 200  —

še ni jokala nikedar. „Kar vesela bodi zdaj, pa
domu hiti in očetu povej, kaj je! Potem vežo in
hišo pometi in klopi pomij! Vže veš, kedo pride
popoludne", povzame zopet mati na sredi pota, Mar¬
jetico z desno po čelu pogladi in potem po glavnem
potu v vas zavije.

Marjetica pa steče po pogorju. Pa kako steče ?
Še zemlje ne čuti pod nogami, ne mraza na premrlih
rokah, ne sveta okoli sebe. Tako kriljajo pisani, lahni
metulji, tako plava naš duh na idealnih krilih, tako
hodijo zaljubljenci in malo število izvoljenih srečnih
tacih, — kakor je Marjetica.

„Oče, svatje pridejo, svatje! Kar urno pa po¬
magajte mi! Oh koliko dela imam, kar glava ne
vem, kje mi stoji", vzklikne Marjetica vže na vežnem
pragu in v eni sapi plane v sobo.

Srakar je ravno pred pečjo stal in burklje v
rokah držeč v peč gledal, kjer je prijetno plamen švi¬
gal, kjer so smrekovi panjači iskre metali okrog
sebe in se je kosilo kuhalo. Slišavši nenavadne
besede, se mu roke stresejo in toliko da v svoji
raznetosti vrelega kropčeka ne prevrne. Potem od¬
rine jedilo dalje od ognja in pol svoje debele glave
v hišo pomoli in pravi:

„Marjetica, kaj si rekla, kaj? Svatje so na
vasi, kedo pa se ženi, kedo? kar reci!" „Kaj neki
prašate? Povedala sem vam, oj hitiva, hitiva, vže
popoludne pridejo!"

„Kedo neki pride, kedo? Kaj si ob um? Ato
ti povem, da ves ječmenčkov sok izkipi v peči, če
se ne obrneš urno. Meni ogenj kar vid jemlje, pa

— 201

za kuho nisem več kaj dober", pristavi Srakar
potem, meneč, da Marjetica o kaki vaški ženitnim
pripoveduje.

„Naj izkipi, če hoče! Jaz ne kosim in ne
južinam danes nič. Le poglejte omizje, stoli, podobe,
okna, tla; vse mora biti pomito, očejeno, vse se sve¬
titi kakor novo. In sto drugih opravil me še čaka.
Oj svatje, svatje, to ni da bi se posadili, kamor bi
bilo, da je le,“ toži pozneje Marjetica, razgrinja
praznično obleko in vže gredoč v svojo kamrico
piha prah raz klopi, kolovrata in raznega orodja,
in nič jej ni povšeči.

„Kaj si brez pameti ali kali? Svatje, pa k nam
naj bi prišli, po kaj neki? Po me gotovo ne,“ pri¬
stavi zdajci Srakar, razumeč zadnje besede, potegne
obraz v nerazumljive, radovedne gube, pljune po
tleh, natakne pokrivalo, ki na klinu visi, in zopet
v vežo k ognjišču zdirja.

Marjetica zadnjega stavka niti ne čuje; V
spalnici kakor okamnela pri svoji postelji stoji, oči
ima vprte na podobo žalostne zveličarjeve matere
in vzdihne: „Tvoja volja naj se zgodi! Jaz ne vem
več, kaj delam, kaj hočem, kaj bi smela, kaj pa ne?“

Potem zopet zapusti spalnico, raz lesene ograje
okoli zelene peči brisalko vzame in jame snažiti
pohištvo, vse kar jej pride pod roke.

Več potov pa se jej ustavi delo, kakor bi jej
opešale moči. Zamaknjena in kakor brez življenja
sloni tu in na licu se jej ziblje radost, na ustnicah
migajo nerazumne besede, tako kakor bi se bale,

— 202

razodeti vso to srečo, ta nebesa, ki kraljujejo v
njenih prsih, v borni koči in povsod, povsod.

Iz tako sladkih sanj jo vzdrami zopet Srakarjev
klic: „Hiti, hiti Marjetica, kosilo je končano! Le
pokusi, kako slasten in vabljiv sok sem skuhal. Se
cesar bi vžival tacega, ko bi ga imel in bi ga umela
cesarica tako napraviti, kakor ga znam jaz, le po¬
glej ga, pa prepričaj se!“ Izgovorivši, plane s polno
lončeno skledo v hišo, v žličniku pri vratih mimo
grede dve žlici zgrabi in hoče postaviti vse to na
omizje. A kako se začudi, kajti Marjetica ga umiva
ravno z belim potočnim peskom in ne čuje njego¬
vega vabila.

Srakar vedno pretkan in moder možak si
hitro pomore iz zadrege. Trinožen stoliček izpod
klopi vzame, nanj sede, skledo na koleni postavi,
pokrivalo sname in z desnico velik križ božji po
zijavem obrazu potegne in prične predjedno molitev.

Marjetica se kar zgane. Začuvši molitev, roki
nad prsi sklene in pobožno odgovarja in priklada
molitvi.

„Zdaj pa le zajemi, če hočeš? Ne bode ti
žal, “ opominja še enkrat Srakar in zavihti kakor
svetel meč precej novo belo žlico nad skledo ter
jo globoko vanj porine.

Marjetica se ščene zdajci poleg očeta ter po¬
snema njegov izgled. Pri tem ne more prehvaliti
slastnega soka, meneč, da bi se tri ure pred smrtjo
lehko užival in da tako lahkega še ni jela nikedar.
Srakar pomajuje z glavo in ramama, pa razumeti
ne more Marjetico, ki hvali čislano jed, dasi jedva

— 203  —

žlico vanjo pomaka. Pri tem ga užali skoraj ta ne-
odkritosrčnost Marjetičina, če jo ume prav, in na
zadnje se jezi nad temi svati, da morajo priti ravno
danes ali ka-li? Eavno danes, da še tega dišečega
soka v miru božjem povžiti ne more, da je vse v
neredu, vse križem — in Marjetica ne ume dovolj
ceniti njegove kuhinje in njegovega najljubšega je¬
dila, ki bi ga on pustiti ne mogel, ko bi mu tudi
stropje gorelo nad glavo in bi se svet podiral.

XXXI.

Tisto popoludne po južini Mlinar črnožametov
brezrokavnik s svetlimi srebrnimi gumbi obleče,
kastorec s pozlačeno zapono na glavo natakne, ženi
pa ukaže, uaj mu višnjevo spreminjav plašč iz zgornje
shrambe prinese. Potem pravi Stefanu, ki vže oprav¬
ljen kakor za veliko nedeljo, a nekoliko bled ne¬
mirno po hiši hodi in pogosto skozi okno pogleduje:
„Sem le za mizo sedi, eno merico ga pokusimo še
prej, da bo več govorice! Strijc in prisežni mož
kmalu prideta/

Kmalu potem mati Mlinarica s plaščem v na¬
ročji v hišo stopi, ga pri oknu rahlo po rokah raz¬
grne , hoteč se prepričati, koliko je na škodi, kar
se ni rabil od zadnje vaške ženitnine. Potem skrbno
enekrati s krtačo po njem potegne, ter ga na klin
obesi. Med tem se ozre kakor nevedoma skozi okno
in vzklikne: „Poglejta ju no, vže gresta strijc in
sosed! Nekaj vina pa nekaj suhega mesa se spo¬
dobi na mizo, jaz pa sem kar pozabila/

— 204  —

Izgovorivši švigne v kuhinjo. Gredoč pa še
s predpasnikom prah raz klopi pobriše meneč: „Ni-
kedar ni čisto dovolj, človek bi imel ves ljubi dan
samo s pospravo dela dovolj."

„Bog vama blagoslovi, če jesta in pijeta,"
pravi zdaj strijc in sosed, ko stopita v pražnji
obleki v plaščih z nedeljskimi klobuki in svilnatimi
kapami pod njimi, ter meni nič tebi nič kar tja
okoli omizja posedeta.

„Bog povrni! Tudi vidva kaj ugrizneta in po¬
štena mera pijače bi tudi ne bila napačna, jelita,
da ne, ker sta tako zgodnja. Potem se pa še kaj
druzega pomenimo skupaj", povzame Mlinar in to¬
bačni mehur pred gosta porine, češ, pa si jo na¬
tlačita, če hočeta.

,.Pri ženitvi pravijo, da sila ni prida. A jaz
bi trdil in dejal, da tudi počasnost ne. Se danes
sežemo v roke, besedo damo in važniše reči razde-
remo pa je", odvrne zdaj strijc in obrnjen proti
Štefanu še pristavi: „Kaj pa ti praviš k temu, Šte¬
fan, kaj ? Kar zini, če imaš kaj na jeziku, danes je
še čas in priložnost!"

„Meni je vse prav in po volji. Ravno posebne
sile ni, a odlašal v  bi tudi dolgo nerad", odgovori
nekoliko zarudel Štefan in zatopljen v sladke misli
s prsti po mizi bobna.

„Poglej jih no! Kaj sta uže tukaj, pa res, da
sta", pravi zdaj mati, ki z bokalom rumenega
vina in z lesenim krožnikom suhega mesa v hišo
stopi in oboje na mizo postavi, meneč: „Zdaj pa

kar pokusite in prigriznite vsi. To vam ne dene
slabo!“

„Da, še ti k nam prisedi, ker je vže tako!
Danes imamo prvo besedo, čez nekaj tednov poroko
in danes letopakrst“, pristavi zopet smeječ se suhi
sivolasi strijc, gospodinji veli sesti poleg njega, pa
polno kupo vina nalije in pravi: „Na, pij, pa vesela
bodi! ni zime brez ledu, poroke brez žene in veselja
brez vina. Tudi nam vsega tega ne manjka. “

„Pa bi še vi z nami šli mati, vi bi vedeli
najbolje prašanja staviti, besede v pismo narekovati
in mnozega več, kar možki ne umemo tako“, meni
zdaj sosed Tepkar 'proti gospodinji, kupo pred
Stefana porine in skrbno po plašču pogleda, če mu
ni zaradi mastne mesenine in pijače kaj na škodi.

„Take sile ni. Tudi brez nje naredimo, da
bode prav. Ko bi človek vedno ženske poslušal,
gorje bi mu bilo“, odvrne Mlinar in odrezek mese¬
nine na vilicah v usta nese. Mati je nekoliko v
zadregi. A vedeč, da je vse to le moževa šala,
pristavi: „Možki ste vsi enaki. Vsak govori tako,
pa le prebiti ne more brez žene. Kako pa je to
kaj?“ Potem pa vpraša: »Štefan, ali si pa vže kaj
pomolil danes na čast svojemu patronu in za duše
v vicah, da bi te razsvetlil, da bi ti Bog pravo za¬
vednost in moč dal, da bi napačno ne volil in šel
v zako v n?“

Štefan je premišljeval, kaj bi odgovoril, saj
molil ni ves čas, kar natančneje pozna Marjetico,
niti prave molitve nema, a vendar bi materi ne hotel
zaupati tega. Iz te zadrege ga reši zopet strijc, ki

206  —

vzklikne: „Zdaj pa le urno! če prej gremo, prej
opravimo, prej je vse pri kraji, kaj ne Mlinar ?“
Izgovorivši se dvigne izza omizja in njegovi
tovarši za njim.

Med tem ko Mlinar še v klet postopi in sodec
vina napolni ter ga pod plašč stisne, pomoči mati
pri durih desnico v blagoslovljeno vodo, šiloma Ste¬
fana na čelu prekriža in ko se brani, pravi: „Lej
ga no! To mor-a biti za en dober namen, pa za
srečen opravek. Kaj tacega sramovati se je nespo¬
dobno in greh, to si zapomni!“

Ko stopijo možakarji na vas in zakriče vaški
paglavci, ki s premilimi rokami za hlačnim robom ob
potoku drkajo in čevlje trgajo: „Svatje, svatje gredo!“,
hiti Mlinarica na prag in z veselim in zadovoljnim
obrazom zre za njimi. Ko se skrijejo za poslopji,
pa vzdihne: „Saj naš oče vendar ni napačen in
brez srca. Dolgo se je upiral in protivil, a na zad¬
nje vendar spoznal, da ni drugače in da mora biti
Stefanu vže baje namenjeno tako. In temu nihče
ne uide.“

Pri Srakarju je bilo ono popoludne vse tako
v redu in vse tako pomito in očedjeno, da bi človek
kar verjel ne bil, da je v leseni koči, pa da je mo¬
goče, da se tako prijetno živi pod slamnato streho.
Miza, stoli, klopi, podobe in celo tla so bila bela in
čista, da bi se bil las našel na njih. '

Marjetica si kar hoditi ni upala po sobi. Pa
da bi oče kar tako tija v en dan na desno in levo
okoli sebe pljuval, tega še misliti ni bilo, kajti Mar¬
jetico bi bilo ožalostilo do solz.

207  —

Srakar je po južini za mizo pri oknu sedel in
svoj škrlatasti telovnik na rokah razgrnjen držal,
ter ga tipal in ogledoval in računi], koliko mu je vže
na škodi, kar mu je umerjen namreč pred dvajsetimi
leti, ko je ranjco Marjetičino mater za ženo jemal.
In v svojo veliko žalost se prepriča, da je vse min¬
ljivo na svetu, in da so tudi ta dragocen brezro¬
kavnik molji neusmiljeno na desno in levo preorali
in neprivoljene ceste delali, ter mu na več krajih
predrzno puščali. Pa vsega tega on ni zazlužil, saj
prav pripraven in ubogljiv je bil. Pa koliko nedelj
in praznikov se je tako prijetno oprijemal Srakar-
jevega života. Nečasti pa mu ni delal nikedar. V
tem trenutku se Srakar ozre tudi pod omizje. A
povedati moramo, da tudi ne s posebno dopadljivim
pogledom. Ondi zapazi namreč, da je vendar le na¬
pačno, ker ni mogel obiskati zadnjega somnja in
da čevljev bode le potreba, kajti nepridiprav desni
palec je jako revolueijonarnih načel. Po vsej sili
leze na zlato svobodo. Sicer poslednje ni tolike
važnosti. A da bi svatje videli to, bi vendar ne
imel rad. Zatorej poskuša potem in primerja, kako
mora stopiti, kje hoditi, pa kje ne, da zakrije to
palčevo predrznost, pa da ne obudi pri svatih slabe
misli o sebi.

Med tem se ozre nevedoma na vas in videč,
da jo mahajo štirje možakarji po pogorju, ki mo¬
rajo biti svatje nihče drugi, hitro glavo umakne in
zakliče: „Marjetica, poglej jih no, poglej. Vže gredo!
Eden, dva, trije, pa ^še eden je brez plašča. 0 to
pa je Štefan, prav Štefan je, ali ka-li? Hiti torej

208  —

hiti, pa še ti se lepši obleci. Kar taka ni, da bi
prišla k mizi jeli, da ne?“

In zletela je Marjetica, oj pa kako zletela v
svojo kamrico, tako, kakor kriljajo veseli metulji od
rože do rože pa od cveta do cveta.

A prej se je vendar še radovedno ozrla v do¬
lino in zarudela, kakor pirek, kajti Stefan, pravi Šte¬
fan in svatje so ubirali pot po strmini.

Prišedši v spalnico, kar omahne pred shrambo
svojih priprostih, a čednih kril. „Kako bi se neki
oblekla, „vzdahne potem", da bi seme ne sramoval,
pa da bi bila svatom povšeči?" Roke jej omahnejo,
kakor mrtve v naročje. „Pa saj me pozna in ve,
kakova in čegava sem. Pa da nisem vredna take
sreče. Bog mi je priča, da nisem domišljevala ni-
kedar denašnjega dne“, pristavi potem in solze,
skrivne, redke, solze veselja se jej vdero po licu.
Nekaj trenutkov pozneje je njena oprava končana.

Vse kar ima na sebi ni vredno mnogo goldi¬
narjev. Zlatnine in srebrnine ona nima. Kje bi jo
vzela? In prekupovalni žid take robe bi se bil obr¬
nil od nje. A vendar take neveste še nismo videli
in bilo je ni, kar stoji Beriška vas ali pa še dalj.
Vaška dekleta imajo dražje pa bolj pisane rute kot
je Marjetičina, težka suknena krila, svilnate pred¬
pasnike. A vendar kakov razloček je med Marjetico
in njimi, kakor noč in dan. Kako lepa, čudno ne¬
razumljivo lepa je Marjetica, ko sede potem na po¬
steljo in roke sklene v naročji.

Lice jej je belo in nežno, kakor bi ne videlo
nikedar solnčnih žarkov, oči ima sramežljivo pobe-

— 209  —

šene, pa tako mile, kakoršne slikajo svetnicam bož¬
jim. In njene črne svetle kite se vsipljejo tako pri¬
jetno po tilniku, in segajo notri doli v naročje, da
bi se jim človek kar prebuditi ne bil mogel.

Tako pričakuje Marjetica svatov. Notri v prsih
pa jej plapolje in razbija srce tako, da še nikedar
ne tako. Eoka in ves život se jej trese, in vsak
trenutek se jej dozdeva cela večnost. Saj želela bi,
da bi niti trenutkov ne bilo, ali pa, da bi bili brez
konca in kraja. Sama ne ve, kaj hoče in kaj noče.
Vse se jej vrti, pa vse pleše in vse ziblje pred nje¬
nimi očmi.

„Bog vam v  daj dober dan, če ga še nimate!"
se ■ oglasi zdaj Stefanov atrije, ko v hišo stopi in
za njim vsa družba, ter sodec vina na klop za duri
postavi.

„In Bog vas »primi in vam poplačaj, kar ste
mi dobro voščili," odgovori nekoliko začudjen Sra¬
kar, ki izza mize vstane, stole odmakne in desni če¬
velj za levega skriva in pristavi: „Pa kar sedite
možakarji, kar sedite, pa je! Eastli ne bodete več,
voda tudi ne gori, da bi se vam mudilo. Potem pa
kakovo vganemo in razderemo, skupaj ali kali? Kaj
ne. očeTepkar, da jo?“ „Ali pa še dve ali pa več.
Ni vraga, štirje smo pa bi kake modre in preme¬
tene ne opravili na dan. Ne da bi dejal, da smo
hudo učeni. A tako brez glav tudi nismo," odgo¬
vori prisežen mož ter rine s hrbtiščem naprej za
omizje, v  Mlinar poleg njega, »trije pa na Srakarjevo
stran. Stefan na lesen naslanjač prisede in se kake

— 210  —

Potem se razplete govorica bolj o navadnih
rečeh, o vremenu, o letošnji zimi, po čem se je ku¬
povalo in prodajalo na zadnjem sejmu, pa kako dolg
bode letošnji predpust in ali bode spomlad kaj prida
in pa ozimna setev.

„Predpust pride in prikima, pa zima pojemlje.
Brez poroke pa vendar ne bomo pod Beriškim zvo¬
nom ali kali? Vendar, kaj pa vaša deklica Marjetica
poreče k temu, kaj? Srakar, ali prikima?“ vsklikne
vesel strijc, s pestjo ob mizo vdari, Srakarju nekaj
na uho zašepeče in po sodeu na klopi seže.

„Saj je v  res Srakar, kje pa imaš mlado gospo¬
dinjo, kje ? Še na ogled ne pride. Takovi baje nismo,
da bi se nas ogibala in bala. Sem k mizi se pride
pa je, tako se spodobi,“ pristavi zdaj oče Tepkar,
Štefanu namežika, Mlinarja skrivaje s komolcem
dregne, kakor bi hotel reči: „Zdaj zmaji jezik, zdaj,
čas je in zato smo skupaj.“

„Nekaj boječa je Marjetica, pa druščine ni
vajena in v svoji kamri je“, se izgovarja Srakar in
raz police prazno kupo vzeme ter jo pred strijca
postavi. —

„ Vidva se baje nekaj bolje poznata, vidva Šte¬
fan! Po njo pojdi, pa k mizi jo pripelji, pa j e! “ pravi
Mlinar in kakor v potrdilo tako resne besede, polno
kupo vina vse vlije, ko mu napije strijc na njegovo
zdravje.

„Marjetica, kaj res ne greš v hišo ? Glej svatje
so ondi in moj oče tudi, pa tebe kličejo in čakajo
vsi. Marjetica, in tudi jaz te čakam, saj se tako
dolgo nisva videla“, reče Štefan, ko v kamro stopi

— 211  —

in Marjetico z belim predpasnikom zakritim pa ob¬
jokanim obrazom na postelji sedečo najde.

„0 Stefan, kaj si ti? Pa res da si, lej ga no,
in tako spremenjen se mi zdiš, ker poznala bi te
ne bila kmalu 11 , jekne Marjetica. Hoteč zakriti svojo
žalost mladenču roko poda in ko sede potem k njej,
ga lahno objame okoli vratu ter mu molče sloni
na prsih.

„Kaj v res ne greš k gostom, Marjetica ?“ mora
ponavljati Stefan.

„Da bi k gostom šla, praviš? O jaz se jih kar
bojim, posebno pa tvojega očeta. Najrajši bi bila
tako-le pri tebi. Pa vedno bi bila, več bi ne smel
iti v mesto, veš da ne in pustiti bi me ne smel
same. 11

„Pustiva to! Tako je biti moralo. Zdaj je pa
drugače. O Marjetica, zdaj smem očitno priti k tebi,
podati ti roko in reči: Tečno moja bodi, pa nobe¬
nega druzega ne ljubi, kot mene! 11

„Kaj res, prav res, Stefan? O saj jaz tudi mis¬
lim tako, 11  pravi Marjetica in sramu zakrije obra¬
zek na njegovih prsih, a potem pristavi:

„Kaj pa tvoj oče, pa ljudje, pa ves svet? 11

„Pusti, pusti to. Oče naju radi imajo, pa mati
naju blagoslavljajo, in ves svet naju zavida! Kar
vstani, pa k gostom greva in v roke vdarimo, Marje¬
tica, in besedo, zaročno besedo damo. 11

„Veš Stefan, jaz si kar ne upam. Poglej, pa
tako priprosto sem oblečena! O ko bi bila saj nekaj
dni prej vedela, da pridejo svatje, pa nisem. Potem
bi se bila vže tako oblekla, da bi te ne bilo sram,

14 *

— 212

Marjetica. Sovo krilo bi si bila sešila, pa take barve,
kakoršna je tebi povšeči. 11

„Kaj boš to? Meni je vse povšeči in prav.
Pa prav lepo si se oblekla danes. Glej ta-le rudeča
ruta ti prav dobro pristuje in bel predpasnik se te
lepo oprijemlje. O počesana pa nisi bila še nikedar
tako umetno, kakor danes, da veš.“

Izgovorivši Stefan prime Marjetico za desnico,
jo ovije okoli svoje pazduhe in hoteč ali ne hoteč
mora ona z njiin. Sramežljivo glavico ima naslon¬
jeno na njegovi rami, oči pobešene k tlom. Tako
stopita v hišo. O kakov par je to! človek bi kar
gledal za njim in strmel. Slikar bi ga porabil za
svojo najimenitnišo sliko, vsa Beriška vas bi se ču¬
dila, kajti tacega še ni videla nikedar. In marsi-
kedo bi umeti ne mogel, da je sredi tihe doline,
sredi priprostega, kmetskega življenja toliko poezije,
pa toliko lepote.

„Pojdi pit, Marjetica, pojdi!“ vsklikne strijc in
vsa družba, ko stopi Marjetica v hišo, ter jej vže
od daleč polno kupo nasproti moli.

Ko pravi Marjetica: „Na vaše zdravje strijc!
in kupo jedva do usten dvigne, pristavi prvi: „Le
dobro ga pritegni, Marjetica! Ta ti ne škoduje. Prava
božja kapljica je, sam sem ga kupil doli na Hrvaš¬
kem. Po vinu boš rudeča v licih, a bolj razcvetela in
veselje ti pride v glavo. Potem pa tija k Stefanu
sedi, v pa se kaj pomenimo in uganemo kako in kaj.
Jeli Stefan in oče Srakar da se?“

Marjetica sede k Stefanu in Mlinarju. In po¬
slednji, ki je do zdaj bolj molčeč sedel, je vidno

— 213  —

vesel tega. Več potov se nasloni k Marjetici in
jej kaj na uho pove, da Marjetica zaradi in tiho
pravi: „To je vse preveč, tega nisem vredna in tudi
ne zaslužim.“

„To je vse eno. Branila se ne boš. Se danes
vredimo vse, pa je“, pristavi potem glasneje Mlinar
in govorica se zopet razveže.

„Marjetica, pa pij, zdaj le pij, pa poslušaj me
kaj pravim in ti govorim. Ce ti je povšeči, boš pa k
Mlinarju za mlado gospodinjo prišla ! Tako smo vkre-
nili možakarji, saj vidiš in zato smo v svatovskih
plaščih zbrani tu-le pri vas.“ Poslednje besede pravi
strijc. kupo Marjetici pomoli in Mlinarju namežika,
naj tudi on zine zdaj le kakovo; zdaj je priložnost.

„Kar reci, da si zadovoljna, Marjetica, kar reci
in vse je pri kraji J “ meni zdaj tudi Mlinar in ve¬
selega obraza po Stefanu in Marjetici pogleda, s
pestjo ob mizo vdari, da zazveni in pristavi: „Ni
vrag, da bi se branil kedo pod Mlinarjevo streho.
Zadnji baje nismo v vasi.“

„Take reči se vse stari pomenijo. Otroci pa
1 vbogajo. Meni je vse prav,“ meni Srakar nepopis-
Ijive zadovoljnosti in se spozabi pri tem celo, kako
mora postavljati levi čevelj, da desnega zakrije. A
to krivdo kmalu poravna.

Marjetica ne odgovori ničesar. A potem kako
se jej roka trese, ko kupo vina v njej drži in celo
nekaj kapelj po rudeči ruti razlije, se bere, da je
vesela, neizmerno vesela tega. In pa kaj še po¬
gled, o Stefanov pogled, pa kakov pogled! popisati
ga ne moremo, on naznanja več, kakor stotine

- 214  —

papirja, po katerem so načrtane rezljane zaljublje¬
nosti in divja, nenaravna, bolna domišljija. O takov
pogled, kakor je bil Marjetičin in Stefanov, taki
ne sijejo povsod in v vsakem očesu!

Pozneje napravljajo možakarji, kako se bode
zaženilo Mlinarjevo imetje, kakov kot in priboljšek
si izgovarja Mlinar in mati za stare dni, in še druge
imenitne reči. Srakar tudi pristavi, da bi on, dok¬
ler more, ne zapustil rad svoje koče, da bi tu go¬
spodaril sam. Samo kos njivice bi rad ondi le na
rebru, za deteljico, bi jo imel in nekaj korenja bi
vsejal vmes, potem bi pa prašička kupil in po zimi
ob nedeljah o poludne nekaj suhega mesa na mizi
imel. To bi bilo vse, kar si želi. Ko mu seže Mlinar
v besedo in mu pomoli desnico in privoli, se pije
še enkrat na nevestino in ženinovo zdravje in svatje
se dvignejo izza omizja.

Srakar in Marjetica jih pospremita po pogorji,
pa tako, da gre Marjetica z roko v roc| poleg Šte¬
fana, Srakar pa hlača med možakarji in iz pipice
goste oblake dima spušča. j }

o?- —-*«■ XXXII.

Ko bi bil nekaj dni pozneje kedo vprašal, ka-
kova je zima, kako dolg je letošnji predpust in
kakuvi so sicer dolgočasni zimski večeri, zarudela
bi bila, zavrtela se na eni nogi in izbezala, ali pa
bi dvignila prstek r svoje desne roke, ter bi mu bila
požugala rekoč: „Gaj no, čaj no, ti nagajivec, ti na¬
gajivi!*

215  —

Saj se jej je dozdeval v resnici spremenjen
ves svet od zadnjih dni.

Semtertje kar sama sebi ni mogla verjeti, da je
tako, pa da bi bila nevesta, kakor pravijo ljudje in
kažejo s prsti za njo, če od maše gre, in odpirajo
okna, če jo pelje pot skozi vas. V tacih trenotkih je
postala, se prijela za glavo, kakor da bi se hotela prepri¬
čati, ali je mogoče vse to, ali le sanje, goljufive sanje.

Stoprv, ko je legla temna noč na zemljo in
se prižgalo milijone in milijone zvezd na nebu in
je čula ukanje po pogorju in je spoznala, da so ti
glasovi Štefanovi, ki k njej v vas gre, vedela je, da
se ne vara, da je srečna, neizmerno srečna.

Sela je potem za omizje, vtrnila leščerbo in
jela vrteti brenčeči kolovrat, ali pa vzela kot sneg
belo tkanino v naročje in šivala svatovsko perilo.
Poslednje jej je delalo mnogo in največ preglavice.
Sklenila je namreč izdelati vsa krila, in vse, kar
mora imeti nevesta, lastnoročno. Poslednje pa ni
bilo majno delo. Predpust se je bližal vedno bolj
in bolj, večeri pa so se jej dozdevali vedno krajši
in krajši.

In kedoje bil kriv temu? Štefan, kije sedel v
pozno noč poleg nje in jej pomagal, seveda, kolikor
morejo pomoči moški pri ženskih delih. Semtertje
jej je vdeval šivanjko in Marjetica je ploskala z
rokama in se smejela na glas, če se mu ni posre¬
čilo zadeti urno uho in dejala: čaj no Štefan, čaj !
Tako-ie stori, pa bode. To znamo ženske najbolje,
vže vidim!“ Tudi jej je podržaval semtertje šivanje,
da se je lepše in urneje šivalo. A je vže križ, če

216  —

sta dva zaljubljena skupaj. Koliko potov je Marje¬
tica. ko je bilo kaj sešitega in je spoznala, da je
napačno in v  ravno narobe. Prepričala se je, da je
tega sam Stefan kriv, nihče drugi. Toraj ga je
vdarila z ročico nekoliko po dlani, se ve da ne tako,
da bi ga zabolelo, tega ne, in je dejala: „Le po¬
čakaj. da si me zopet zapeljal. Nocoj si pa vže
prav poreden, da veš. Pa kar kaznovala bi te, ko
bi te mogla 11 .

Zdaj pa se je smejal Stefan na glas in si
mel roki in šaljivo pristavil: „Saj praviš, da ženske
limete vse, moški pa nič. Zdaj pa vidiš.“

Marjetica mu je požugala zopet s prstekom.
Konec vsemu temu pa je bilo, da je Štefan poobjel
Marjetico okoli vratu in prepričujoč se, da Srakar
dremlje na zapečku, založil jej na rudeči ustni go¬
rek pa sladek ppljubek, da jo kar zazvenelo iD je
Marjetici fudečiča~Ydarila v lica. Taki so bili večeri
pri Srakarjevih. Potem pa naj reče kedo, da niso
bili lepi in prijetni.

Kaj pa stoprv, ko je neki dan, kakor nevidoma
in skrivaje toliko blaga, oh pa kacega blaga prišlo
k Srakarjevim v hišo.

Marjetica je kar roki sklenila nad prsimi in
je potem čudeč se, pustila pasti v naročje, ko je
razgrinjala vse to po omizju.

In kako bi ne'? Tu je bilo pravo brnsko, žlahtno
sukno za krila, ondi laški svilni žamet za jopice, tu
gladka leskeča svila za predpasnike, bruseljske špice,
rudeče in plavo trakovje, in koliko rut pa kacih, za
•velike in male praznike, rudeče svilene, rožaste in

— 217  —

Uv

m

bolj ponižne, pisane za vsakdanjo potrebo. „'AH je
mogoče!" vsklikne potem Marjetica in ne obrne po¬
gleda od tolike lepotije. Posled pa samega veselja
zakliče: „Oče, oče, poglejte no. poglejte, in hitite,
kaj je nekdo prinesel k nam! In to bi naj bilo vse
moje, za zmiraj moje? O take obleke nima nobena
deklica v fari, kot je ta-le tkanina, pa to-le sukno
in svilnata roba." tp*«?  -'«■

Srakar začuje Marjetioen glas v veži pri og¬
njišču in urno glavo v hišo pomoli in vpraša: „Kaj
Marjetica, kaj praviš in meniš?"

„Le poglejte no, kaj je tu na mizi oče, če še
niste videli! Kaj tacega nisem pričakovala."

„Kaj pa je, kaj neki bode?" pravi Srakar in
stopi k omizju. A zagledavši različno dragoceno
robo, ki se blešči, kakor v najlepši prodajalniei pred
njim, pipo iz ust vzeme in na okno položi rekoč?
„To pa to, Marjetica! Zdaj pa zdaj. Hodila bodeš
kakor gospa in šumela s krili in starega v rujavi
irhovini se bodeš sramovala, je-li? Jaz pa stavim kaj,
da to ti je kupil vse Stefan, nobeden drugi."

Potem tiplje in tehta različno robo na rokah,
jo gleda proti oknu na luč in na robe, meri na
pedi in na palce, ugiblje, katero je močneje, katero
slabše in računi na prste, po čem bode to in to na
vatel, pa koliko lepega srebernega denarja tiči v
tem blagu.

Marjetica pa kar omahne na klop in vid jej
jemlje vsa ta dragocenost. In ko čuje tudi od očeta,
da jej je kupil vse to Štefan in nobeden drugi, za¬
žari jej še bolje lice. Pa ko bi se ne sramovala,

— 218  —

in ko bi taka navada bila, oklenila bi se očetovega
vratu in dejala: „0 veselite v  se s svojo Marjetico,
kakor se veseli ona vas in Stefana. Sramovala pa
se vas ne bode nikedar. Poleg nje bodete živeli
vse dni in na rokah vas bode nosila ona in Stefan. 11

Kaj pa pri Mlinarju, kako je bilo neki tudi
tam, odkar je Mlinar po toliko nezgodah kastorc s
sreberno zaporo na glavo nataknil in višnjevo spre¬
minjav plašč ogrnil pa k Srakarju postopil?

Bilo je tako kakor je v vsaki kmetski hiši, o
kateri se raznese novica: pred pustom ali spomladi
pa dobodo mlado, novo gospodinjo.

V resnici pri Mlinarju je bilo dela polne roke.
Če je suhopeti kopitni črevljarček na večer memo
Mlinarja iz šivanja domu šel, postopil je navadno
k materi Mlinarici v kuhinjo, vidoma z ogorkom
pipo tobaka zažigal, a pri tem pristavil: „No mati,
kedaj pa k vam pridem? Nekaj parov obuval bode
potreba, da bodo tla bolj odmevala, kajti na taki
ženitnini, kakor bo vašega Stefana, ne bode brez
piskačev in veselih plesalcev.“ Materi so bile take
besede povšeči in še precej dolgo je govorila potem
s črevljarčkom in pozvedovala, kaj pa neki ljudje
vgibljejo in pravijo o tem. črevljarček prebrisana
pretekana glava je imel hvale polna usta, in legal
in pripovedoval je kakor, da bi otavo kosil, in vse
je padalo na prijetno materno stran. On pa je tudi
vedel, zakaj dela tako.

Zopet drugi pot je došel na potu k fari Mli¬
narja vaški krojač, suhi Kobilica z vatlom na rami
in s škarjami za pasom. Tudi on je vedel porabiti

219  —

v svoj prid tako lepo priložnost. Zbijal je nekaj
časa šale, ki so mu bile kar prirojene, potem na¬
peljal vodo na svoj mlin namreč — na Stefanovo
ženitev. Pripovedoval je s pravo Cieeronovo zgovor¬
nostjo, kako lepe suknjene kamižole, žametove brez¬
rokavnike in irhaste hlače iz prave jelenove kože
je izdeloval minoli teden svatom v sosedni fari in
da je imel pri tako imenitnem delu vedno polič do-
lenjca pred seboj. Potem pristavi: „ Pa Stefanu bode
še tudi kaj potreba. Brez vsega ne bode, kaj pak.

Pa mene pokličite, kedar izbirate blago, oče
Mlinar, da vas jezični kramarček ne opehari in ne
osmoli. Domačemu človeku privoščite kakov požir
vina in kakov krajcar!" S temi besedami zavije kro¬
jač na stransko pot in hlača na delo v bližnjo vas.
Mlinar pa se nasmeje glasno, pipo iz ust vzeme in
kliče za njim: „Premeten si, Kobilica, kakor da bi
bil črno šolo študiral in šivanjka ti gre izpod rok,
da bi cesarskim ministrom lehko hlače meril, pa bi
tebe ne klical v „štiro“? Tega ne tega!“

Tako so se oglašali in ponujali polagoma de-
lalci različne robe in vsak si je obetal lepega za¬
služka pri Mlinarjevih, kajti v taki hiši in pri taki
priložnosti se ne gleda na kupo vina in vsaki vinar.
Obilo je vsega in s kopičkom.

Vaška šivilja, GodčevaMina, štirdesetletna prava
stara devica, ki je vedno trdila, da se noče možiti, če¬
ravno bi se vsak dan lehko, samo povedala ni, kje
neki je najbolje zadela. Ko je slišala o Stefanovi
ženitvi, prišla je k Mlinarjevim, sela za mizo, mater
poklicala in dejala: „Zdaj pa le urno platno iz skrinje;

— 220

srajc in raznega perila, vsega bode potreba. Prej
začeto, prej končano.“

Mlinarici pa so bile take besede povšeči. Iz¬
pod cela se je nasmejala, zadnjo vrsto škrbastih zob
pokazala in mignila šivilji, naj gre za njo.

Šli ste v zgornje shrambe. Ondi je mati od¬
krila zaboj in kakor sneg belo pražnje platno je
zabliščelo iz njega.

„Poglej ga no Mina, poglej! To bodo srajčice
in prtiči pa rjuhe. Kako sladko se bode spalo na
njih, je-li Mina? Kaj taeega pa nam ni manjkalo ni-
kedar, da veš. Platno imamo, da v cesto od tod pa
do fare lehko pregrnemo z njim.“ Šivilja kar čudeč
se sklene roki na deviških prsih, potem tiplje in
ogleduje tkanino in trdi, da tako ličnega perila ne
bode imel nobeden letošnji ženin, kakor ravno Štefan-

Vže isto popoludne se je jelo meriti in izde¬
lovati perilo. Mlinarica pa že sama ne ve, koliko
potov je potem iz kuhinje stopila in šla ogledovat in
tipat tkanino pa ukazovat, kako naj se reže in šiva
to in to.

To je bil prvi očividni dan vesele spremembe
pri Mlinarjevih. To je opazila tudi urno družina,
šepetala skrivajo o tem in si namežikovala. Mlajši
hlapec pa je po južini rudečelični dekli na pragu
šepnil: „Le počakaj, čez leto otovrej bodeš pa zi¬
bala, ali pa kedo ve, — če ne še prej.“ Kravja
kraljicami dobra prijateljica konjskega voditelja, bi
bila zarudela, ko bi bilo sploh še kaj več rudečice
moglo na njeno lice. Morda je bila tudi nekako
tako bolj znana z nagajivcem, da ni treba rudečice

— 221  —

ali ka-li. Poslednjega ne vemo prav za trdno, kako
tudi neki? A znano nam je, da mu je smeječ od¬
govorila : „Ce prav, kaj misliš, da bi ne znala zi¬
bati, psfgSflgfet Enkrat se more tako človek privaditi
tega,-pravijo, če ne mlad pa star.“

„Ti bi pa vže rajši mlada znala, je-li da bi“,
— vsklikne hlapec, skrivnostno namežika, se glasno
zasmeji in po dvorišču odide.

Tudi Mlinar se je zadnje dni mnogo spreme¬
nil. Pomladil se je najmanj za kaka tri leta. In ko
je memo družine postopal ali pšenico meril ali s
svojo zakonsko polovico govoril, rekel bi bil marsi-
keclo, ki ga je poznal prej in ga opazuje zdaj, da
to ni stari Mlinar.

Stefan sicer ni hotel vidoma kazati pomladi,
ki mu zeleni in cveti in zori v zlatem klasji notri
v prsih. A večkrat se je spozabil tega namena. Ko je
sedel semtertje na pšeničnem ali ajdovem kamnji in
ga klepal po umetnosti svojega uma. povzdignil je
svoj krepko doneči, jasno odmevajoči glas in zapel
veselo pesem, da se je razlegalo po mlinu in segalo
celo na materno uho, ki je ob taki priliki postala
v veži poslušala, in si semtertje samega veselja vtr-
nila solzo. Tudi ženice in možakarji, ki so v mlin
vozili in nosili, opazili so, da je Stefan mnogo zgo-
vorniši kot nekedaj in da je moka lepši zmleta in
čistejši nego je bila prejšnje čase.

Stefanu pa se je dozdevalo, da celo voda na
jezu prijazniši šumi, da se kolesa urniši vrte, kamni
veseleji klopočejo, stope jasniši pritrkujejo, da je vse,
oj vse drugače, kot je bilo nekedaj.

— 222  —

V

Ce je bilo tudi tako, ne vemo. Modreci pra¬
vijo, <fa se sreča in zadovoljnost izliva iz srca v
druge reči in jih žari v prijetni svetlobi, a ne na¬
robe. Stefan je bil tudi človek in ni delal izjeme.
Samo modrec ni bil, da bi bil umel filozofijo živ¬
ljenja. čemu tudi to? Srečen je bil, da bi bil gore
preskočil. In kaj je hotel več?

>/  , 'ihj

XXXIII.

Med tacirni dogodbami se približa sveti večer.
Marjetica se ga je veselila vsako leto, a tako še ni-
kedar, kot zdaj. Saj pa ima sveti večer tudi nekaj
posebnega. Marjetica sama ni vedela, kaj neki. Pri¬
pravljala pa je vže nekaj dni poprej vse, kar je bilo
potreba za oni sveti čas.

In tacih potreb ni bilo malo. Sveto razpelo
na steni je morala okinčati z venci iz višnjevega
in rudečega papirja izstriženih, novo trnjevo krono
mu je izpletla iz smrekovega zelenja in položila na
glavo. A ražjokala bi se bila, skoraj raji kot otrok,
kajti Marjetica je imela srce, pravo nepopačeno —
otročje srce. Kaj pa podobe v kotu? Tudi one so
morale biti okinčane za sveti večer. Pozlatila jih
je z zlato peno, pripenjala papirnato pisano trakovje
okoli njih, da so bile, kakor v svatovski obleki.

Druga leta, oh pač tedaj je bilo še drugače.
Toliko misli, pa toliko skrbi ni imela v glavi, tedaj
je narejala v kotu tudi jaslica, letos pa jih nima
več. Kedo bi jej bil povedal ob letu otovrej, daje
delala zadnje tedaj. O sama bi ne bila verjela tega.

— 223  —

Letos ima le še edinega golobčeka, ki plava na niti
nad mizo, drži pisano pletenico v krempeljčkib in
v njej papirnato cvetličje, ki nikedar ne zveni, pa
vedno prijetno odseva.

Več potov se ozre Marjetica med delom va-nj,
na podobah jej obtiči pogled, a potem se jej sra¬
mežljivo pobesi, kajti domisli se minulih let in dni
ter jih nevedoma primerja s sedanjimi. Bili so baje
lepi vsi. A če bi sodili po njenem zadovoljnem
obrazu, rekli bi, da so jej poslednji vendar ljubši in
veseleji.

Tako je zadnjega popoludne solnce še za moža
visoko. Marjetica pa ima še dela polne roke. Mnogo
je treba urediti še pred nočjo, mnogo oskrbeti
za jutrajšnji sveti dan. Po olja bode- treba stopiti
za leščerbo, kajti nocoj mora goreti vso noč. Mrlič
bi bil v hiši med letom, ko bi vgasnila luč. Tudi
kadila za nocojšnjo kajenje mora vzeti iz omare,
pogledati mora koliko blagoslovljene vode je še pri
hiši, kajti tudi kropilo se bode po shrambah okoli
in okoli.

Potem pa, Štefan je obljubil, da pride nocoj
povasovat in pogledat, kako je okinčala svete podobe.
Ako pa pride kedo v vas v takem času, tudi ni, da
bi se ga pustilo sedeti kar pri prazni mizi. Tega
ne. .Nekaj mrzle večerje, ali kaj enaeega se spo¬
dobi. To je starodavna lepa navada v Beriški srenji
in tudi Srakarjevi so jo zvesto spolnovali vsa leta.

Pri taki misli se Marjetica zavrti na eni nogi
in zleti po stopnjicah na podstrešje, kjer ima v stari
shrambi kar nakupičeno suhega sadja, vabljivega

— 224  —

in lepo dišečega. Ondi izbere, kar najboljšega more
in odhajajoč pravi: „Stavila bi kaj, da Stefan šeni
pil tako sladkega jabelčnega mošta, kot ga bode
nocoj in povem mu, da sem ga pripravila jaz in
prihranila za-nj.“

Prisedši v hišo, zapazi stoprv, da je še motvoz
na kolovratu ter se kar prestraši. Kajti, ako bi se
pustil nocoj tako, prišla bi Torklja in prela vso noč.
To pa bi bila nesreča za hišo in angelji v nebesih
bi se jokali. Potem hiti k očetu, ki pod steno pa-
njače razbija ter mu resno zapove, naj ne pušča
nocoj sekire na tnalu, naj zakrije vso delavno orodje,
naj odpre vse shrambe, naredi podobo križa na
skladnici drv, kajti nocoj je sveti večer. Ko bi se
puščalo namreč orodje pri delu, prišel bi hudobni
duh in bi motil nalašč z njim sveti večer. Iz za¬
prtih shramb bi ondi za nekaj časa obsojene duše
umrlih ne mogle hiteti častit božje rojstvo, in brez
križa pod steno bi hudobec po noči prišel in od
zunaj leščrbo vpihnil in ena dušo prej iz sveta
poklical.

In prišel je Stefan. Nocoj pa ni zavriskal doli
po pogorju gredoč, kajti bil je sveti večer. Marje¬
tica pa še pomislila ni tega in čudila se je, da je
Stefan nocoj tako resen. A to ni bilo res. Vesel
je bil, neizmerno vesel. Sedel je za omizje poleg
Srakarja in govoril najprvo o vremenu, potem pa
o modrih gospodarskih zadevah. Marjetica pa je
kar zbežala v svojo kamrico meneč, da mora pri¬
peti beleji predpasnik pa poiskati lepšo ruto. Nocoj
je sveti večer.

Prihitela pa je zopet in prinesla raz peci mrzlo
večerjo, čislano Srakarjevo jed, mehko kuhane
sladke tepke in dišeča pečena jabelka na lesenem
krožniku, kar s kopičkom naložena.

Tudi Stefan je moral nocoj večerjati pri Sra-
karjevih. Spočetka se je branil, zvijal in izgovarjal,
kakor da bi živel on brez jedila. Pa Srakar je rekel:
„Zgrabi zgrabi, Stefan, in primi za repič ono tepko,
ki se tako smeji, ali pa to jabelko, ki se reži, kakor
prosjak belemu kruhu. Kar mene poglej! Tako-le
sezi po jedi, za drugo ni. Jutri je sveti dan.“ Izgo-
vorivši ni čakal Srakar, temuč segel je in davil na¬
kopičen sad, kakor jastreb med golobi. Tudi Stefan
je vbogal posled.

Pa kar prehvaliti ni mogel to okusno jed.
Dejal je, da je sladka,!kakor medica ali mana v
puščavi, pa da bi se jem tri dni pred smrtjo.

Marjetica je bila vesela tega. S prtičem je
brisala rudeči ustni pa vrtila krožnik tako, da je
bilo vedno najlepši sadje Stefanu nasproti. On pa
jej je prvič nasprotoval nocoj, kajti sukal je zopet
posodo na nasprotno stran, kjer je sedela ona. To
pa je bilo Marjetici preveč. Prvič je vzdignila svoj
prstek, mu požugala in dejala: „Vže prav, ker si
svojeglaven in ne vbogaš. Do polnoči je še dolgo
in nocoj se spodobi v cerkev, a ne v k počitku."

Po večerji razkazuje Marjetica Stefanu lepo raz¬
svetljene inokinčane podobe v kotu in kraj, kjer je
imela jaslica druga leta, letos pa jih nima. Stefan
se je čudil tej lepoti in posebno zlatega golobčeka
nad mizo kar prehvaliti ni mogel. Potem pa je

15

— 226  —

dejal: „Lep, prav lep večer je nocoj, pa tudi ime¬
niten in čudovit . 11

„Pravimaš, Stefan 11 , prikima Srakar, zleze na
zapeček in pristavi: „Noeoj zakladi cveto, rojenice
pojejo po gorah in po dolu in v jezerskem tomunu
plava zlata ribica, nosi zlate ključe na vratu. V glo¬
bini pa je skrivnostno ogledalo, katerega bi ne videl
rad vsaki.“

Marjetica se prestraši teh besedi, sede bliže
k Stefanu, ter mu pravi:

„Mene je kar strah vsega tega in vendar bi
rada vedela kaj o tem.“

„Bati se ti ni potreba! Nocoj je v  sveti večer
in jaz pri tebi, Marjetica' 1 , povzame Stefan, vlovi
Marjetičino ročico in nadaljuje potem:

„Zakladov, ki gore ondi nad pečovjem na raz¬
valinah Hudega grada, ne greva kopat, zlate ribice,
vklete prineezinje v steklenem jezerskem gradu bi
ne rešila, a rojeničino pesem bi slišal rad in tudi
v ogledalo prihodnjosti bi pogleda), če me bodeš
imela vedno tako rada, kakor zdaj. Ali čuješ Mar¬
jetica ? 11  —

„Ali res, Stefan, da bi se hotel prepričati?
O to pa ni lepo, da dvomiš o meni! Kaj tacega bi
se bala ložje jaz , 11  vsklikne Marjetica in vpre oko
v smeječega Stefana. „Vendaro gorje, ko bi videla
v ogledalu, da me ne ljubiš ti tako goreče, kakor
si domišljujem. Potem Štefan, pa bi vmrla žalosti,
da veš, “ pristavi Marjetica potem in solza jej pozlati •
milo oko.

„ Kar oba skupaj greva k tomunu, je-li Marje¬
tica? In ko zagledava v vodi najini podobi, verjameva,
da sva srečna oba“, povzame Stefan in stisne skri¬
vajo Marjetičino ročico, da jo zaboli. Tako se vrsti
vesela govorica. Srakar pa zadremlje med tem na
zapečku in sanja — o cvetočih zakladih, katere kuri
sam peklenščak ondi vrh grajskih razvalin.

Zdaj zadone zvonovi v dolini, in oni po go¬
rah in raztresenih holmih jim vbrano odgovarjajo.

Prične se pravi sveti večer. Brezštevilno lučic
se prižge ondi po pogorju in skalnatih stezah. Vse
blešči in miglja. Goreče procesije z bakljami v rokah
hite čestit izveličarjevo rojstvo. Vmes pa možnarji
pokajo, puške grme, svete pesmi odmevajo. Vse
je praznično, vse oživljeno. Krog in krog sveti mir,
raj in pobožnost.

Tudi Marjetica in Stefan hitita na piano in dalje
po pogorju v belo svetišče. Srakar pa sname raz
stene lesen molek in prebira na zapečku jagodo za
jagodo, dokler mu omahnejo roke in kima glava
na prsi.

Votlo bobni ondi voda raz pečovja in vbija se
pena za peno in pada v mračen tomun.

Marjetico strese mraz po vsem životu, ko čuje
šumenje in se spomni skrivnostnega ogledala v glo¬
bini. Štefan pa stisne gorkeje njeno desnico in
pelje jo k divjemu slapu. Kmalu potem se pretrga-
mračen oblak na nebu, zvezde pozlate, in luna pri¬
vesla izza gore. Ondi v temnem tomunu pa zašume
skrivnostni valovi, dva srečna obraza, zreta v glo¬
bini samega sebe in se prepričata, da sta vstvarjena

— 228  —

za srečo in radost. Po dolu, po logu, po gorah in
mračnem gozdu veje tiha noč, sveta skrivnostna noč,
pravi rajski večer, ki sije Stefanu in Marjetici in
njunim bratom in sestram enkrat, samo enkrat.

*

XXXIV.

Predpust na kmetih ni kaj navadnega. Ime¬
niten, jako imeniten čas je to. Tedaj se stoprv izve
in ugane marsikatera novica, o kateri klepečejo prej
navadno le brezzobe ženice namreč, da bodo dobili
tu in tu mlado gospodinjo, čestokrat, seveda, se
primeri tudi kaj nasprotnega. Ljubita se sicer deklica
in mladeneč, kar poroko bi hotela imeti, če bi se
ves svet podrl zaradi tega in bi šla vže drugi dan
s trebuhom za kruhom, je vse eno. A stari, to so
pravi sebičneži in stiskači, da je pravi križ božji!
Ometi nočejo in ne morejo, da se živi tudi o sami
ljubezni. Kako dolgo, tega ni sicer izračunil nihče
ali ka-li. Oni očetje namreč in tetke in strički, pa
kedo ve še vse, izračunijo na prste in na pamet,
koliko je vredno to in ono posestvo, koliko tiči pre¬
grešnega dolga na njem, koliko se plačuje upnikom
obresti. A kaj še to. To in pa nič. Na tanko pre¬
merijo koliko se seje na ta in ona zemljišča pšenice,
rži, ječmena, koliko se nakosi na senožetih, koliko
živine se redi lehko in koliko prašičev. Potem pa
se ugane, kakov je neki gozd, če vže vhaja sapa
od vseh strani vanj, kakor moča v raztrgano obu¬
valo, ali pa koliko bi se utegnilo prodati smrek,
hrastov in borovcev iz njega, bolj za domače po-

— 229  —

trebe ali pa za od dne do dne rastoče cesarske
davke in toliko druzega.

To so glavni faktorji, po katerih računijo očetje
in matere v Briškem selu in baje povsod. Zaljub¬
ljenost je nepotrebna, nespametna reč. Ta pride
sama od sebe, trdijo pri taki priložnosti in če tudi
ne, v njej ne vdebeli nihče.

Je pa vže križ in še velik, da so vsi reditelji
oskrbniki, vsi počez in počez brez trohice poezije
in pravi Židje in barantači v ženitvenih zadevah.
Kedo neki trpi zaradi tega, je znano; nihče drugi
kot zaljubljena, domišljava mladina.

Tu zahteva namreč nevestin oče poleg ženina
toliko stotakov v gotovini in primeren kot za stara
leta, še najlepši kravico in poleg nje teden staro
tele z ruto prevezano čez pas, za priboljšek.

Drugod bi starka nevestina mati toliko in toliko
mernikov rumene pšenice hotela za priklado, ker se
je letošnja tako slabo obnesla. Pa še petdeset po¬
vešen pražnjega prediva bi rada, kajti na ženinovem
domu imajo tako lepega, kot nikjer. Zopet nekje
drugje bi ženinov oskrbnik in striček še kaj več
zahteval. Sosedovi pitani voli ga vže dolgo bodejo
v oči. Baš to, ko bi one dobil za poboljšek, koliko
lepega gotovega denaija bi „ vrgli “; zaostale davke
od dveh let bi lehko poravnal in rubščine bi se
zabranil. Zopet druga tetka zahteva in trdi, da
mora ženinov oče postaviti v ženitninsko pismo, da
se plača toliko in toliko svetih „štiftanih“ maš za
vse večne čase. za njeno dušo po smrti. Potem bi
se ona nič ne bala umreti. Saj v nebesa bi prišla

— 230  -

in če bi se jej ravno zarad kaj bolj majhnega, da
si ne ve prav za prav zakaj, odločile vice, rešena
bi bila čez kratko iz njih.

Tako je pred pustom v Briškem selu pravi
somenj. Največji prodajalni in prekupčevalni somenj
bi se mu lehko reklo, kajti mešetuje se za neveste
in ženine. Tu se sega v roke in vdarja, da kar
zveni. Ondi se delajo pri zakotnem pisaču ženitnin-
.ska pisma. Vže k izpraševanju se hodi k gospodu
župniku in igla zbada vže nekaj tednov v hiši sva¬
tovska krila. A glej v zadnjem trenutku še pride
zaradi kacega prašička, telička ali nekaj prediva,
ali pitanega vola, ali kaj enacega navskriž. Ženi¬
nov ali nevestin oče pri taki priložnosti s pestjo
ob mizo vdari rekoč: „če dovolite je prav, če ne,
pa tudi. Letos ni zadnji predpust. Pa še počakamo
eno leto ali pa dve. Take sile ni.“

Tako se razdero vesele ženitve. Po okolici
nastane nekaj dni govorica o tem. Kruljev prosjak
jo pripoveduje od hiše do hiše, Pod oknicem ne¬
vestine kamrice posloni še nekaj večerov mladeneč
in pravi deklici, ki se jej na jok dela zaradi take
novice: „Je vže tako, druzega dobodi, pa pozabi me.
Namenjeno mora biti tako ali ka-li.“

Tri večera ga ni potem zapored v fantovski
družbi na vasi ali pri žganju v krčmi, četrti pa
pride. Pod lipo zauka, potem gre k novi ljubici na
oknice trkat in vasovat, če ne dalje, vsaj do spo¬
mladi ali prihodnjega predpusta.

Marjetici je pripovedoval oče nekedaj tudi o
tem. Toraj se jej je sanjalo zadnje dni zapored,

— 231

da se jej je razbilo ženitvovanje. Ia več potov je
v sanjali točila solze.

Tudi ljudje, zavidne škrbaste ženice, in pro¬
stovoljne device v srpanu so jo dražile meneč: „Ti
pa ti, Marjetica, ki boš Mlinarjeva gospodinja. Kaj
bomo neki mi, ki nimamo nič.“

Marjetica je dobro umela take besede in v
srce jo je skelelo. A zaradi tega ni zamerila svojim
tovarišicam. Misel na Stefana jej je pregnala vse
sovraštvo. Zdelo se jej je več potov, da bi objela
in poljubila ves^oljni svet ter razdelila njemu vse to
Štefanovo bogastvo. Kaj je tega njej mari. Stefana,
samo Stefana bi prihranila sebi. Srečna bi bila, če
bi morala hoditi tudi od praga do praga z njim.

Tako je tekel dan za dnevom, večer za veče¬
rom in dan poroke je bil vže odločen.

Na Beriškem pa je navada, da se zadnji dnevi
pred ženitnino tudi posebno praznujejo. Tako je
storil tudi Stefan in tudi Marjetici je bilo to pov-
šeči. Tej slovesnosti se pravi svatovsko vabilo.

Pogostoma vabi v svate samo ženin in njegov
drug. Šopke namreč natakneta na klobuke, višnjevo
spreminjaste plašče ogrneta in gresta od hiše do
hiše okoli znancev, sorodnikov in prijateljev. Veseli
strel pred hišo naznani, da pridejo vabilci. A to
nikogar ne iznenadi. Vže teden dni preje ugibljejo
vaške gospodinje, kod vabi ženin pa kod ne. Povrh
pa ugibljejo in skrbe, kaj bi dala na mizo, kedar
pride, s kom bi mu postregle, pa kako bi vse po¬
mile in počistile, da bi obudile lepši misel o svojem
gospodinjstvu. Poslednje jim posebno razname glave,

— 232  —

kajti svatov ni vsak dan k hiši. In kedar pridejo,
stopijo čez mnogi prag in vidijo in preračunijo, kako
je tu tam.

Stefan je Marjetici vže dve nedelji naznanil
prej, tedaj bode vabil ter jej je povedal, da mora
tedaj tudi ona spremljati njega, če tudi druge ne¬
veste navadno ostajajo doma. Poslednje pa nič ne de.

Marjetica je plosknila z rokama in vskliknila
veselja pri tej novici in Stefana je ljubeznivo pobo¬
žala po licu rekoč: „Kaj res Stefan, da me vzameš
s seboj, pa prav res? O to bode veselje. Vse dek¬
lice iz vasi me bodo videle, vse naju bode zavidalo.
Pa hudobnih jezikov se ne bodeva bala nič. In veš
tega pa ti ni treba skrbeti, oblečem se vže tako,
da se me ne bodeš sramoval, in da bi ljudje za
manoj kazali s prstom meneč: „ Glejte nevesta je,
pa kako krilo ima!“

„Oblečeš se kakor nevesta. Pelo z zlatimi in
srebernimi nitmi opisano pečo deneš na glavo, sre-
bernjak za pas in svileno ruto za vrat. Tako se
opraviva, da bode vse gledalo za nama in vedelo,
da take neveste kot je Marjetica, še ni videla naša
fara." —

Marjetica zarudi pri teh besedah, zakrije v  obraz
na Stefanovih prsih ter pravi: „To pa ni lepo Stefan,
da se norčuješ. Tega nisem zaslužila." „Pa se ne,
da veš. Za las je resnica, kar govorim in tudi mati
hočejo tako. Hlapcu pa sem vže naročil naj uredi
mali voziček, osvetli konjsko opravo, da bode bliščelo
kot pravo zlato in da dirjava, kakor ptica pod ne¬
bom od vasi do vasi."

— 233  —

Pri teh besedah povzdigne Marjetica skrivaje
glavico in v  pogleda bolj nezaupljivo in radovedno
izpod čela Stefanu v lice. A kakor bi trenil se vja-
meta njuna pogleda. Prepričata se, da se umeta
popolno. Se en poljub kot cesarski pečat o resnič¬
nosti denašnje pogodbe in razideta se. Marjetica
hiti izdelovat z zlatom tkano „avbico“, Stefan pa
sanjat in uredovat toliko potrebnega za najinienitniša
svatovska vabila.

XXXV.

Nekaj dni pozneje je stal pred Mlinarjevo vežo
voziček naprežen in z zelenim kocem pregrajen.
Nestrpna mlada kobilica pa je razgetala, bila s pred¬
njima nogama trda tla, stavila ušesa kvišku in ki¬
mala z bistro glavico, da jo je bilo kar gledati ve¬
selje. Gruča bosopetih vaških paglavcev je stala
ondi in gledala čez plot in se spenjala, hoteče ve¬
deti, kaj pomeni takov voziček in šopek na hlap¬
čevem prazničnem kastorcu, ki kobilico za vajeti
drži in jej gladi lepo razčesano grivo.

V hiši pa se gode med tem skrivnostne reči.
Za omizjem seai Marjetica. Pa kakova, niti poznati
je ni več, tako jo je spremenilo svatovsko krilo.
Mati Mlinarica sloni poleg nje in za roko držečo,
jo opominja in daje lepe nauke namreč, kaj se spo¬
dobi še vse pred poroko, koliko molitve bode še
potreba, pa kateremu svetniku in svetnici božji naj
se se priporoči in na katero božjo pot naj se obljubi.
Tako je namreč starodavna navada pri Briškoselskih
nevestah. In tudi ona ne sme opustiti tega.

— 234

Mlinar pa z malo žametovo kapico bolj na
desnem ušesu poleg Stefana sedi ter mu naroča in
zabičuje, na katero in katero dvorišče naj zapelje,
kje naj vabi, kje ne, kako naj vozi z mlado nevajeno
kobilico in kaj naj temu in onemu znancu in so¬
rodniku sporoči. Posled poseže v notranji žep svo¬
jega brezrokavnika, položi listnico na mizo, oslini
prst in našteje Stefanu počasno in varno nekaj pe-
takov rekoč:

„Na, če denarja potrebuješ! Stiskati danes ni
potreba. Kjer ti dajo piti, napij jim tudi ti in pijače
pokliči, da bode vse veselo. Ge bodeš pamet rabil
in mene vbogal, pod nič ne pridemo in basalo in
vilo te ne bode nikedar, da veš.“

Potem prime Stefan Marjetico za roko ter jo
pelje k vozu. Mlinar in mati pa ju spremljata. Ko
stopijo na prag, nastane vrišč med vaško mladino.
Vse hoče videti mlado nevesto. Vže zdirja voz iz
dvorišča in bel oblak dima se dviguje po vasi za
njim, a mati stoji še vedno na pragu in zre za sva¬
tovskim parom. „Vidiš stari,“ migne potem možu,
„tako si se upiral in protovil. pa bodeta le srečen
par, in boljše neveste bi ne bili mogli dobiti k hiši
kot je ta Marjetica. Le verjemi mi!“

„Kaj ti veš V Babe imate vedno svojo misel,
naprej rijete, pa je. Zdaj si vsaj zadovoljna zdaj,
ko je po tvojem 1 ', odgovori Mlinar precej resno, a
vendar veselega obraza in v mlin odide v znamenje
da je tudi njemu povšeči nevesta, če tudi srebernine
in stotakov ne bode za njeno doto.

235  —

Vaške ženice so posebno radovedne, kedar se
praznuje kaka svatovščina ali ženitev. Tudi Beriško-
vaščanke niso bile niti za las bolji, za Marjetico so
vže tako zrle vedno bolj z enim očesom ali ka-li.
Kazumeti niso mogle, da je morala dobiti ravno ta
Stefana, pa nobena druga, kot ravno ta. In zakaj
ravno ta? Vsaj so postavim tudi še njihove hčere v
vasi in napačne niso. Pa da jih ni volil Stefan, pa
ravno Marjetico, ki še z „grunta" ni.

Tako so ugibale gospodinje in slonele in čepele
na vežnih pragih ali na pol prislonjenih durih, ko
se je raznesla kakor blisk novica, da se Stefan
in Marjetica pripeljata na vabilo. In pridirjala sta
mimo. Stefan je prijazno namežikal teinu in onemu
znancu, Marjetica pa je sramežljivo pobešala obraz
in se niti ozreti ni upala na levo in desno, kjer so
bili razpostavljeni, kakor za častni špalir fantje in
dekleta, možakarji in ženice, in cele gruče kuštrave,
bosopete, vaške mladine. Le en glas je hitel od
ust do ust pa od hiše do hiše, da lepšega para še
ni bilo kot je Marjetica in Stefan.

Ta ni mogel prehvaliti Marjetičine ponižnosti
in krotkosti, drugi njenega milega obraza, tretjemu
pa njena svatovska obleka kar ni mogla iz glave.

In v resnici Marjetica je bila taka, da bi jo
bil človek kar naslikal, ko bi jo bil znal. Zlato
in srebro pretekana avbica jej je pristovala tako,
kakor nobeni drugi nevesti. Pa svilena rudeče ro¬
žasta ruta za vratom, bliščeč svilen predpasnik s
pravim italijanskim žametom opisano suknjeno krilo,
in okoli pasu srebern in pozlačen opasnik, kako se

— 236  —

je lesketal, kako se jej je podajalo in prijetno opri¬
jemalo vse to. O tako, kakor bi bilo vse zraslo na
njej in bi jej bilo ulito.

Saj pa na takem životku, kot ga je imela
Marjetica tudi vse lepo pristuje. Tu je bilo vse
najlepše zraščeno, vse polno življenja, vse polno než¬
nosti in harmonije. Prava podoba, kakoršne je sli¬
kal navadno slavni Bubens, da, največjemu umetniku
bi bila Marjetica najboljši izgled in v posnemanje, pa |
bi ne bila Beriškovaščanom, ki baje niso kedo ve
kakovi učenjaki in modreci, povšeči? Ne, baš tako j
kritični naši gledalci in zijalci niso bili. Saj pa
tudi vzroka niso imeli. In Stefan, to je bil lep ženin
pravi ženin, kakoršnih je malo ali pa nič. Mlinarjev,
iz najbolj bogate hiše je bil, pa se mu tega še poz¬
nalo ni. Pa danes v svatovski obleki, kako zal mla-
deneč je bil. Zavidno in radovedno so zijali posebno
vaški fantje za njim. Pa vsakemu je bilo na njem
kaj posebno povšeči. Tega je v oči bodel njegov
nov iz prave zajčje dlake ali pibrovine vstrojen ka-
storec in velika sreberna zapona na njem, taka da
bi se bašte nekaj bokalov vina lehko pilo za njo <
in bi se ga. Drugemu je bil povšeči ženinov šopek
iz rudečih nageljnov, rožmarina in dišečih rozeteljnov.

Tudi on bi hotel imeti baš tacega ondi le na klo- j
buku, ko bi se ženil nekedaj, da-si še ne ve kedaj
bi se in katera bi bila za-nj, kakor nalašč. Tretji
študira in računi na prste, koliko bi neki veljala '
taka kamižola iz spreminjavega gladkega tffSlJaa,«^
ki se Stefana tako lično oprijemlje. Rad bi si kupil
tudi on tako in vže nekaj mesecev hrani novce za

— 237  —

njo. Pa boji se, da bi še nekaj grošcev zmanjkalo,
ko bi se lotil kar jutri ondi pri kramareku take
kamižolice. Saj bi jih pa tudi vse fante ki nosijo
take, lekko na prste seštel in pretuhtal.

Zopet drugemu ondi za v  pol podrtim plotom
stoječemu kuštravemu pastirju Stefanov brezrokavnik
z gostimi srebernimi gumbi ne gre iz glave. A kaj
hoče, revež je. On vse dolgo leto jedva toliko pri¬
služi kot je Stefanov brezrokavnik vreden, kako bi
si ga pa omislil potem. Zaltovo, jako žaltovo je to
in ondi okoli srca tišeče in neprijetno.

Oe so bili vsi dosedanji gledalci pravi sebič-
neži in materijalisti, povedati moramo v brambo
Beriškoselskih mladenčev, da je bil med njimi tudi
takov, ki mu je bil ves ta kinč brez mnoge cene.

On je tudi semtertje v prejšnjih časih nekoliko
postal pri Marjetici in prepričal se je, da je Mar¬
jetica vsa drugačna, kakor so druge deklice. Tako
povšeči mu ni nobena, pa tako krotka in ponižna
tudi nobena. Ljubil jo je potem skrivajo in sanjal
je o njej. Pa ko bi bil on Mlinarjev Štefan in nje¬
gov oče ne zapravljivec, ki mu je pol domovanja
zapil, šel bi bil tja in bi bil rekel, — da jo snubi.

Hudo pa mu je še dan danes, da bi se raz¬
jokal, če pomisli, da ima Marjetico drugi, pa da je
temu kriv denar, ta cunjasti denar in nihče drugi.

Tako sta imela Marjetica in Štefan obilo gle¬
dalcev, obilo zavidalcev in občudovalcev, kritikov pa
razve te in one device v srpanu in njene sebične
starke, kar nič.

Toliko več modrih in nemodrih glav je hotelo
in poskušalo uganiti iz raznih znamenj Marjetičino
in Stefanovo bodočnost, srečen ali nesrečen zakon.
Beriškovaščani namreč so prav trdno verovali na
razne vraže in veljale so jim, kakor gotov denar ali
pa župnikova beseda raz prižnice. Nihče bi se jim
ne bil bolj zameril kot oni, ki bi dejal: to je otročje,
to je nespametno.

Vražji posel so oskrbovale navadne sključene
koščene babice in brezzobe starke ter ga širile od
ust do ust.

Vže ko je pogledal kakor nov Briškovaščan
na ta veseli svet, so se zbirale one babnice, kakor
boginje rojenice okoli njega in modrovale in majale
jezike in migale z bradami, kako in kaj. Celo po
dnevu, ko se je rodilo dete so hotele uganiti nje¬
govo bodočnost. Petek jim je bil vedno za rojstvo
nepriličen dan. Spomin smrti na križu in greha v
raji deležen rojenec so jim bile nevgodna znamenja.
Sobota ali pa nedelja sta bila prava dneva za-nje
in vesele so bile vsaeega rojstva v tem času. Ce je
dete prve ure počivalo in bilo mirno, dejale so: ta
bode moder, le poglej ga. v šolo ga bodemo dali.
Za duhovna ali pa zakaj višjega je vstvarjen. Ako
je večalo in se kremžilo, trdile so: Jeznorit bode
in hudoben, da ne tega, Bog mu bode milostiv. Da
takove Šibile tudi pri druzih imenitniših priložnostih
niso opuščale svojega prerokovanja, je naravno.

Marjetičino in Štefanovo vabljenje je bilo kakor
voda na njihov mlin. Posebno na Marjetico so obračale
svoje ostro oko.

— 239  —

Tej se je dozdevala prebleda, ko je sedela na
vozu in dirjala mimo njih. Bledina pa baje ni naj¬
boljše znamenje. Druga zopet je hotela videti solze
v njenih očesih ter jih tolmačila tako, da Marjetica
ni posebno zadovoljna s Stefanom, da ga jemlje le
zaradi petičnosti. Brezzobnica ni pomislila in vedela,
da so na svetu dvojne solze: žalosti in veselja. Po¬
slednje so sicer redek, najdražji biser, a Marjetica
je bila srečna in zlatile so jej solze nepopisljive
sreče. Celo po vežnih durih, namreč kako so škri¬
pale one, kjer sta stopila Marjetica in Stefan v hišo,
so izkušale modre glave razjasniti bodočnost vabil¬
cev. V neki iz tramov zloženi koči so posebno
zarežale od solnca in vetra razsušene vrata in gospo¬
dinja dobrosrčna starka je tresoč se stisnila Marje¬
tici roko in vzdihnila skrivaje: „vboga reva, kaj ti
pomaga vse bogastvo in to veselje; prave sreče baje
le ne bo v tvojem zakonu!“

Zopet drugej je Stefanu pala kupa iz roke,
ko so pili na Marjetičino zdravje. Pri tej priči je
zbledel sam. Utihnila je družba in Marjetica je
skrivaje vtrnila solzo. Vedela je, kako tolmačijo vsi
takov dogodljej. V sosedni vasi se je na pragu
Stefanovega strijca spodtaknilo Marjetici, da bi bila
pala na obraz, ko bi jo Štefan ne bil k sreči vjel
za pazduho. Ta primerljej pa se je raznesel urno
po vsi soseski. Zopet so kimale ženice z glavami,
dvigale koščene prste in modrovale po svoji vražje-
verski glavi.

Tako sta vabila Marjetica in Štefan in uživala
pri tem mnogo veselja, a tudi nekaj neprijetnih

— 240  —

trenutkov zaradi omenjenih dogodeb. Drug drugemu
sicer nista^ omenjala svojih predsodkov, a več potov
je moral Štefan po dva pota kaj vprašati Marjetico,
da mu je odgovorila in semtertje celo napačno. Po¬
tem je posnel, da je ona jako razmišljena. A čutil
je tudi, da sam ni nič boljši.

Stoprv proti večeru se vrneta Marjetica in Šte¬
fan domu. Pri Mlinarju je bilo zbrano tedaj nekaj
možakarjev in sosedov in tudi po Srakarja so po¬
slali. Hoteli so razdreti pri kupi vina še nekaj
novic in posvetiti nocojšni večer bodočemu paru na j
čast. —

Marjetica in Štefan sta morala sesti v sredo
za omizje. Tudi teta Barba je prišla iz kuhinje. Mati* j
je pogosto pogledovala po omizju in po srečnem.. 1
paru. Mlinar je sedel zadovoljnega obraza na oglu j
in Srakar je pušil v rudečem brezrokavniku ondi
poleg njega. Veselje se je raznelo in govorica tudi
in ura se je pomikala prav bežeče za uro.

Ko je bila radost najsijajniši, dvigne skrivaje
teta Barba svoj koščen prst in prešteje vasovalce.
Dva, tri pota ponavlja isto in posled zbledi, kajti
vedno in vedno našteje trinajst oseb. To je nesrečna
številka. Eden izmed družbe umrje ob letu. Bog
nebeški ve, kateri je odmenjen. Barba mater za
predpasnik potegne in jej za sabo v kuhinjo migne.
Ondi jej v nepopisljivem strahu razodene svoj opa-
zek. Mati dvigne in sklene roki nad prsimi, glo¬
boko vzdihne in hiti opazovat zbrane goste, ako bi j
se ne bralo temu ali onemu baje na obrazu, kaj j
mu je odmerjeno. Gostje pa niso slutili ničesar i

— 241  —

o tem. Veseli, prav veseli so bili in Marjetica pa
Štefan tudi. Tako so praznovali pri Mlinarju vabilni
dan. Enako ga praznujejo Beriškovaščani, kar baje
njihovo selo stoji.

XXXVI.

Sneg se je tajal. Raz slamnatih streh je pa¬
dala kaplja za kapljo, po senčnatih straneh pa so
visele dolge, ledene sveče. Predpust se je bližal h
koncu. Precejšno število ženitvovanj seje vže praz¬
novalo in za najlepšo Marjetičino in Stefanovo je
bilo vse pripravljeno.

A kakor blisk se je raznesla novica neko jutro,
la je Marjetica zbolela. Pa kakova je bila ta novica,
imenitna, važna, šla je od ust do ust, od veže do
veže. Stefan je sedel ravno v mlinu na ajdovem
kamnu s ldadvom v roči in žvižgal svojo jutranjo
pesem, ko stopi tihe, počasne stopinje teta Barba
k njemu in mu zašepeče: „Kar v Boga zaupaj in
njegovo sveto voljo! Marjetici je slabo, pa bolje
bode, kar nič se ne vstraši!“

Stefan zbledi, kakor bela pšenična moka, ki
Irsi izpod tresočega se mešička, kladvo na tla vrže.
kamižolo ogrne in hiti kar mu noge dopuščajo ondi
po bregu proti Srakarju.

Pri mizi sedi Marjetica. Desnico ima vprto

I na molčeči kolovrat, na dlani pa vtopljeno čelo.

„Marjetica!“ vsklikne Štefan, omahne poleg nje
in jo prime za roko. A kakor bi se spekel, se strese

16

242  —

po vsem životu, vpre moker pogled na tla, kajti
roka je^ bila mrzla, prav mrzla.

„Štefan, ne jokaj, ne boj se, vse bode dobro,“
šepeče Marjetica in nasloni na mkdenčeve prsi
otožno glavo.

Med tem se v kuhinji gode skrivnostne reči.
Srakar teka razoglav in kakor ob um okoli ognjišča,
kuha t a vžon t-rože, planinske jagode, gozdne kore¬
nine in vse, kar ima pripravnega pri hiši ter pri¬
pravlja zdravilo, ki bode pomagalo, če ničesar druzega.

Potem v hišo plane in pravi: „Bolna je Mar¬
jetica, bolna! A bolje bode, prehladila se je ali pa
je uroke  dobila, uroke , ko sta vabila. Prav stavil
bi, da so uroki, Stefan, pravi uroki so.“

Tako je modroval Srakar in kmalu potem po¬
stavil na mizo skndeJd svojega čudovitega zdravila.

Marjetica pokusi v  pijačo in meni: „Dobrobode,
pomagalo bode, je-li, Stefan, da bode?“

..Pomagalo bode, pomagalo, če nič druzega,“
ponavlja Srakar in dirja po hiši in pogleduje izpod
širokokrajnika bledo Marjetico.

Tako je bilo isto dopoldne, tako drugo in tretje.
Štefan se skoro ganil ni od Marjetice. Vsako željo
jej je bral na obrazu.

Vže prvi dan se je pričela tudi vaška proce¬
sija namreč starikavih, v zdravilih učenih ženic k
Srakarju. Vsaka je prinesla kako drugo pomoč,
vsaka svetovala kaj posebnega. Ta je dejala: pre¬
hladila se je, na gorkem naj bode, druga: uroke
ima, pokadite jo z živim lipovim ogljem, tretja: po

243  —

glavi jej trga, rute v blagoslovljeni vodi namočene
jej ovite okoli čela!“

Tako so govorile vaške Šibile in Srakar je po¬
skusil vse. In one so mu pomagale ter mu tako
rekoč iz rok izvile gospodinjstvo, kuhinjo in vse,
kakor da bi bile one Srakarjeve, on pa ne.

Marjetica je voljno, tako voljno trpela, kakor
angelj, kakor svetnica. Niti edine besedice tožbe
ni bilo iz njenih ust.

Le semtertje je vprašala, če je zamorila žajost
Stefanu srce in je bežal na prosto: „Kje pa je Ste¬
fan, kje? pokličite ga!“ Ženice pa so dejale: „Kmalu
pride, kmalu.“ Skrivaje pa so ga odvračale od nje,
vedoč, da njegova pričujočnost bolnici ne koristi.

Tretje popoldne, ko sedite mati Mlinarica in
teta Barba poleg nje, pravi Marjetica: „Peljite me
vun! Se enkrat bi rada videla moji kozici, po polju bi
pogledala, tja proti tihemu gozdu, kjer sem počivala
tolikokrat in tja na vas, kjer zvonik strmi v nebo,
kjer mlin pritrkuje, kjer stoji Štefanov dom.“

In šle so. Marjetica se je oklenila materne
in tetine pazduhe. A vendar se jej je več potov
spodtaknila noga, počivati so morale enekrati. Mati
se domisli pri tem trinajste številke v svatovski druš¬
čini in skrivaje si je vtrnila s predpasnikom svetlo
solzo. —

Ko stopi Marjetica na hlevni prag, zameke-
čete kozici, kimate z glavami, pritečete k njej ter
jej ližete roki.

Marjetica ju boža po čelu in objame vsako
okoli vratu. Kakor bi uineli živalici otožnost svoje

16 *

244  -

gospodinje, nekako otožno zamekečeti in se spenjate
po bolnici.

„Pojdimo!“ pravi Marjetica in solze jo žalijo.
Pri odhodu pa se ozre še enkrat čez ramo po pri¬
jaznih živalicah. Ko stopijo na vrt, zapazi kuretina
svojo gospodinjo. Kakor veter prisopiha k njej, se
jej zaganja v predpasnik, poregljuje in jej gleda ne¬
premakljivo v obraz. „Putiee, putiee!“ pravi Mar¬
jetica in poseže v žep, kjer najde nekaj drobtin,
katere jim vrže rekoč: „Nate, zadnje so, ki vam jih
dajem. Kmalu dobote novo gospodinjo."

Svetlo je sijalo solnce na nebu. mirno je le¬
žalo polje pred Marjetičinem pogledom. Videti je
hotela še vsako drevo in se ozreti v njegov vršiček.
Nekaj trenutkov je postala ondi in zrla na pogorje,
na domačo njivico, kjer je žela zlati ječmen nekdaj
in govorila prvič trepetajočega srca s Stefanom.

Od svojega ograjenega, če tudi mrtvega vrteča
pa se kar ločiti ni mogla. Dejala je: „tu je rastel
rozmarinček, tu rudeči nageljni, ondi rozeteljni, ondi
vrtnice in ondi rumene solnčnice. O ko bi jih videla
še enkrat, — koliko bi dala!"

Na pohišji sede Marjetica na klopnico. Gorko
je bilo ondi in pogled odprt v tiho dolino, daleč
na okrog.

Mati Mlinarica razkazuje od tod široko polje,
travnike in gozde, po katerih bo gospodinjila kmalu
ona. In teta pokaže na belo poslopje rekoč: Mar¬
jetica, le poglej jo našo hišo! Je-li, najbolje se razloči
izmed vseh, najvišji je, in ondi bodeš kraljevala ti,
ko naju davnaj več ne bode."

245  —

„Bom, bom,“ pravi Marjetica, a pogled jej ob¬
tiči ondi tia farnem zvoniku, kjer leskečejo zadnji
žarki zahajajočega solnea.

„ Pojdimo zdaj!“ pravi zopet Marjetica. In šle
so. Marjetica pa se zopet ozre še enkrat čez ramo
skrivaje v tiho dolino.

Ko postoje potem še nekoliko na vežnem pragu,
vbere pisan ščinkovec svojo prvo pomladno pesem
gori vjablanovi krozulji, kakor Marjetici — za slovo.

Drugi dan je bila sobota, oni veseli dan, na
katerem bi se bila imela vršiti Marjetičina in Ste¬
fanova poroka. Proti večeru je bilo Marjetici vidno
slabeje. „Na posteljo me denite!“ je prosila. In
položili so jo v njeno spalnico.

Noe je legala na zemljo in Marjetici so priž¬
gali ob zglavju brlečo leščerbo. Pol razsvetljena je
bila bolničina spalnica. Na zidu poleg nje je visela
podoba žalostne matere božje, v kotu sveto razpelo,
na levo pa so bila lepo razvrstena njena svatovska
krila. Marjetica je prosila, naj jej odprejo njeno
shrambo. Videla bi bila rada še enkrat zlato tekano
avbico, svilen predpasnik in rudeče rožasto ruto.

Isti večer je bil Srakar sam pri Marjetici. Kle¬
čal je poleg njene postelje in lesen molek vrtil med
žulavimi prsti.

V pozno noč se odprejo zopet Marjetici oči in
glas se čuje: „Oče, kje pa je Štefan, o pojdite ga
iskat! “

In hitel je Srakar v eni sapi k Mlinarjevim.
Saj ko bi bila Marjetica krvi od njegovega srca
zahtevala, dal bi jo bil, ko bi bilo pomagano njej.

- 246  —

Lešeerba je brlela z velikim otrinkom, ko stopi
Stefan k bolnici, ter jej poda roko.

„Ali si prišel Stefan, prišel? Saj nocoj imava
poroko. Je-li, da jo imava? Saj si jo obetal in go¬
voril toliko potov o njej. Je-li, da si.?“ šepeče Mar¬
jetica. „Le poglej," nadaljuje potem, „vže čakajo svatje
pod okni, godba doni in z gorečimi bakljami so prišli
po naju."

Stefan se prestraši. Jasno mu je, da so zme¬
šane bolnieine besede.

„Potrpi še nekaj dni, Marjetica," pravi. „Glej,
to niso svatje, ki migajo pod oknom; vrtno drevje
se ziblje v vetru. To ni godba, voda šumi na jezu,
to niso baklje, to je svetla luna, ki vzhaja za go¬
rami." —

„Zakaj pa ni, Stefan, zakaj? O motiš se, motiš.
Hitiva, hitiva, če ne, je prepozno, prepozno." Moči
zapuste pri teh besedah bolnico. Na bele blazine
omahne in oko se jej zapre.

čez polje pridejo zdaj fantje. Ondi na raz¬
potju se vstavijo in zapojo:

,,Čez to ravno polje
In čez travnike,

Pa ravne so steze
Po njih moj ljubi gre.“

Kakor iz strašnih sanj se splaši Marjetica pri
tej pesmi, plane kvišku in vsklikne z odurnim gla¬
som: „Ali čuješ, Štefan, čuješ? Zdaj le gredo, zdaj
le gredo, hitiva, hitiva!" Izgovorivši hoče z vso silo
doseči svojo svatovsko krilo. Z nepopisljivo močjo

— 247

se bojuje s Štefanom, ki jej brani. A hipoma vtihne.
Roka jej omahne, život se zgrudi nazaj, — leščerba
vgasne, ura se vstavi na steni — pod oknom za¬
skovika mrtvaška ptica, fantovska pesem utihne, in.
neveste Marjetice — — ni več.

XXXVII.

Briščanji priprosto žive. Bliščobe ne poznajo
niti ne zahtevajo. Oe imajo mrliča v hiši, na dva
tesarska stola nekaj desk razprostre, jih z belo rjuho
pregrnejo in mrtveca na-nje polože. Pri zglavju
leščerbo prižgejo in v snožju skudelo blagoslovljene
vode postavijo. Ure tudi ne pozabijo vstaviti na
steni, in krožnik tobaka na mizi, za tobakarske
kropilce.

Stara ženica ali siv ded dremlje čez dan po¬
leg mrliča, lesen molek prebira in služi dva sre-
berna groša od jutra do mraka in dva čez noč.
Proti večeru se prične vaška procesija. Dekle se
vrsti za dekletom, mladeneč za mladenčem, ded za
dedom, kropi z vodo mrliča in poklekuje tja za duri
pa nekaj očenašev za iz sveta ločeno dušo med prsti
doli po moleku spusti. Potem posede še ta in oni
okoli peči ali tja za omizje k tabaku, in razgovor
se prične.

Ta pravi, kaka škoda je za umrlega, drugi
koliko let bi bil še lehko včakal in vtrpel. Tretji
pa o vremenu toži in o dobri in slabi letini ugiblje.

Tacega mrliča pa kot je bila Marjetica, še niso
videli Briščanji. Ležala je na visokem odru in v

248  —

nevestini obleki. Zlato tekano „avbico“ je imela
na glavi, svileno ruto na prsih, svilen predpasnik
in zlat Stefanov pretanek na prstu. Po ramah pa
so se jej, kakor v valovih vsipavali svetli, črni lasje,
in njeno lice je bilo veselo in smehljajoče, kakor
da bi dremalo in se zibalo v sladkih sanjah.

Pri vznožji in okoli in okoli so bile razstav¬
ljene dišeče cvetice, da je ležala njihova Marjetica,
kakor v raju. A otožno so priklanjale glave, stre¬
sale peresca, kakor bi hotele reči: „kedo nam
bode prilival zdaj, kedo nas gojil, kedo nas ljubil?
Marjetice ni več, naše Marjetice ni več. Celo leš-
čerba ob vzglavju, brlela je tako žalostno, kakor bi
točila solze, hišne duri so ječale v tečajih, molčeč
je čepel ščinkovec na jablani poleg okna in nosil
koš, in v dolini ni šumela voda na jezu, mlinska
kolesa se niso vrtila.

Za durimi je ležala razbita in celo pohojena
Srakarjeva pipa, zapeček je bil prazen, kozici ste
meketali v hlevu, in petelin in putice so čepele ves
ljubi dan na gredah in skrivale glave med peruti.
Tako je bilo pri Srakarju, kakor da bi bilo pogorelo,
kakor da bi bila toča pobila. O še bolj mrtvo in
žalostno.

„Vbogi Srakar,“ so zdihovale ženice okoli peči.
„Vbogi Stefan,“ pristavljali so možakarji za omizjem
in kresali kresilno gobo.

Tretji dan pa je bilo vse končano. Prišli so
štirje fantje s šopki na prsih, dvignili so Marjetico
raz mrtvaškega odra ter jo nesli v dolino, tja, kjer
rudeče-barvani zvonik proti nebu moli.

— 249  —

Za mladenči pa se je vlekla dolga procesija.
Deklice so se vrstile ondi, fantje za njimi, žene in
sivolasi, gologlavi možakarji. Vmes pa so zvonili
zagorski zvonovi, v dolini so jim odgovarjali drugi
in mrtvaško petje je donelo.

Zbrane v  so bile pri pogrebu tri vasi na okrog.
Srakarja in Stefana pa ni bilo in videl ju nihče ni.
Poslednje je romalo od ust do ust, pa od veže do
veže in dajalo pogovora za tri dni in trikrat toliko
večerov.

Po Marjetici so praznovali tudi sedmino, kakor
se spodobi. Sedem večerov so se zbirali vaščani v
Srakarjevi koči in molili na prste in molek za Mar¬
jetico, da bi jej Bog preložil in spregledal, če se je
preselila s kakim manjšim ali večjim grehom tja v
uni svet. Osmi pot pa so sedli za mizo in Mlinar¬
jeva teta Barba jim je nosila jedi in vina na mizo,
kolikor je kedo hotel.

Povrh pa je položila še pred vsaeega gosta
bel pšeničen hlebček, da ga vzame domu. To je
mrtvaški kruhek, ki se deli pri vsaki hiši, kjer imajo
mrliča. —

Sedminska druščina ni smela biti vesela in
šumeča. Govoriti se je moralo navadno le o ranjci
in kedar se je napivalo, reči se je moralo mesto
na zdravje, ali živijo: Bog jej daj večni mir in po¬
koj! Tako je bila starodavna Briškoselska navada.

Samo dva znanca sta se pogrešala pri sedmini.
Srakarja in Štefana ni bilo. Prvi je s pobešenim
obrazom in brez pipe v ustih v veži na ognjišču
sedel in nepremakljivo v plapoljajoči ogenj zrl. Za

16 **

— 250  —

vso Briško vas bi ga ne bil nihče spravil k mizi,
saj niti žeje, niti lakote ni čutil vže dolzih osem
dni. —

Le kedar so gostje napijali ranjci Marjetici in
je čul imenovati njeno ime, potegnil je z desnim
rokavom po očeh in v okajeni strop je pogledal.
Barba pa je pravila gostom: „Srakar, vboga reva,

kar joka in pa joka in nič ne je. Sam ljubi Bog
mu preloži!“ Stefana pa ni videl nihče, kar so Mar¬
jetico na mrtvaški oder položili.

XXXVIII.

Kake dve leti pozneje je zopet pritrkoval Briško-
selski mlin in voda je šumela pod jezom. Zopet je
sedel ondi na ajdovem kamnu mlad človek s klad-
vom v v roci. Pel pa ni in žvižgal tudi ne, saj to
je bil Stefan. Tudi oče Mlinar ni hodil pogledovat
več z žametovo kapico na glavi v mlin. Vže pred
enim letom se je praznovala njegova pogrebna sed¬
mina. Stefan je bil lasten in svoboden gospodar,
prav iz srca vesel pa nikedar.

Nekoliko pozneje stopi starikav sključen mo-
žiček v mlin in vpraša po svojem mešičku z ječ-
meckovo moko. Stefan kladvo od sebe vrže in lepo
smleto moko prišlecu na perišču razkazuje. In ko
zagleda zopet ta mešišek, katerega je toliko potov
pomagal zadeti nekomu drugemu, užali se mu srce.
Starca pa potem notri do ceste pospretne in mu
reče pri odhodu: V nedeljo popoludne, oče Srakar¬
jev, pa zopet k vam pridem, pa kako uganeva ali
pa dve.“

— 251  —

In zahajal je v resnici prav pogosto Štefan
tja na strmino k Srakarju, ki vže dve leti sam go¬
spodari ondi, smolo kuha, kozi pase, pa pipice s
turnički rezlja.

Ko pa se jima razgreje sedeč pod košato tepko
semtertje pogovor in se glasneje imenuje ime:
„Marjetiea“, zamekečete kozici v hlevu, pa tako
otožno, tako milo, kakor bi se spominjale nekoga
pri tej besedi. Celo kurja družina s petelinom na
čelu priteče vedno tedaj k njunim nogam, milo po¬
gleduje, raglja in kima z rudečimi grebeni, kakor
bi popraševala: „Kje je Marjetica, kje? Oh ni je,
ni je več!“

V tepkini krozulji pa žgoli pisan ščinkovec
svoj: „čiv, čiv in griču-ček“ in gnezdo znaša, vabi
v svate in pozablja — nekdanje ,Marjetice 1 .