Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon, postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 28.000
Letna inozemstvo	Lir 40.000
Letna Inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun:	štev.	11234499
m	
	Wl
Leto XXXVIII. - Štev. 37 (1917)
Gorica - četrtek, 25. septembra 1986 - Trst
Posamezna številka Lir 600
Kultura in narodni jezik Sedejev simpozij v Rimu
(OB SLOMŠKOVI NEDELJI)
V Sloveniji je zadnja nedelja v septembru posvečena spominu in naukom škofa
A.	M. Slomška. Letos so za vodilno misel določili »Slovenski kristjan, narodna kultura in škof A. M. Slomšek«. Za to priložnost so izdali posebno brošuro z liturgičnim branjem in govori za tri dni pred nedeljo 28. septembra. Iz te brošure smo izbrali nekaj misli, ki so važne še posebej za nas zamejske Slovence. (Ured.).
LJUBEZEN DO NARODNEGA JEZIKA
Človek je po svoji telesni zunanjosti lahko samo višje razvita živalska vrsta, po svoji kulturi pa je povsem izjemno bitje na zemlji, kajti le človek ima neumrljivo dušo, ki jo ravno kultura razodeva.
Niso vse duše plemenite, zato tudi niso vsi odtenki različnih kultur dobri. S svojim razumom je človek razvil tudi pobijanje, ropanje, zasužnjevanje, različne oblike varanja, laži, bogokletja, sramotenja, Samo plemenite duše rodijo pravo kulturo, ki ljudi dviga, osrečuje, zedinjuje, ker služi Ljubezni, Resnici in Dobroti, ki je Bog. Ob proslavljanju različnih oblik kulture moramo vedno imeti pred očmi tudi pravo vrednost ali tudi nevrednost. Oboževanje naroda in kakršnekoli njegove kulture kot najvišje vrednote je krščanstvu tuje in pelje v nasilje nad ljudmi.
Odličen del narodne kulture je jezik, ki si ga je narod izoblikoval v stoletjih ali tisočletjih svoje zgodovine. To je govorjeni ali peti način sporazumevanja, izražanja spoznanj, doživetij in čustev. To je nedoumljivo bogata zakladnica duha neštevilnih oseb, občestev in rodov. To je narodov obraz in spomin, modrost in poštenje ali nepoštenje, pač kultura v polnem pomenu besede. In to je sveta dediščina, ki jo moramo vsi ohranjati, da jo predamo prihodnjim rodovom za bodoča tisočletja narodne zgodovine. Prav gotovo še nikoli nismo dovolj razmišljali, kakšno duhovno bogastvo predstavlja za vsak jezik.
Kako čudovito je to škof Slomšek zapisal: »Materni jezik je najdražja dota, ki smo jo od svojih prednikov prejeli. Skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, ki nam ga je Gospod nebes In zemlje izročil, da bi z njim upravljali In sl pridobili velik dobiček. Kdor svoj materni slovenski jezik pozabi, je lenuh, ki svoj talent zakoplje. Bog nas bo nekoč sodil. Vsi zaničevalci svojega poštenega jezika bodo potisnjeni v zunanjo temo!« To je bilo potrebno povedati tedaj, pa prav tako velja tudi za naš čas, saj skušnjav ni tako malo doma in po svetu.
Jezik torej ni le tehnično sredstvo, da se sporazumevamo, ampak je predvsem izraz duha, osebnega, še bolj pa narodnega. Zato človek zlaga pesmi, jih prepeva, pripoveduje zgodbe, izreke, piše povesti in romane, uči, ustvarja, vse to iz potrebe duha. Vsaka doba ustvarja nove medsebojne odnose, doživlja nova veselja In tudi stiske, zato pa se tudi jezik razvija, bogati in spopolnjuje v vseh različnih odtenkih. Vsega tega se je Slomšek jloboko zavedal, zato pa je sam posvetil toliko ljubezni, skrbi, časa In truda gojenju slovenskega jezika.
V Slomškovem času se |e komaj dobro oblikoval skupni slovenski knjižni jezik, zato je vedno spodbujal k slogi, skupnemu delu in takšnemu oblikovanju slovenskega jezika, da ga bodo vsi Slovenci ljubili in razumeli.
»Škoda najhujša pa je, da vsak Slovenec v svoj domači rob trobi, da po njegovem zavijanju hitro spoznaš, kje je doma. Govorimo pravilno, v lepi slovenščini. Sloge in prave ljubezni nam primanjkuje! Ne bodimo preveč samosvoji, kakor je rada navada Slovencev. Slogo želimo ln ženemo, a to so le večji del samo besede, kajti v dejanjih vsak v svoj rog trobi in po svoji glavi pisari.«
Podobnih misli je pri Slomšku polno in
bi prav služile tudi sedanjemu rodu v celotnem narodnem življenju. Nihče, prav nihče nima slovenskega naroda v zakupu, naj si lasti še toliko zaslug ali se hvali s kakršno koli naprednostjo ln vzvišeno kulturo.
Kjer so ljudje zapuščali slovensko besedo, posebno pa še slovensko domačo molitev, tam so bili kmalu za naš narod in tudi za vero zgubljeni. Resnična škoda je, da nekateri naši kulturni zgodovinarji tega ne uvidijo ali ne upajo povedati. Slovenska vaška cerkev je bila več kot tisoč let najodličnejši hram slovenske omike. Iz nje pa so se slovenska beseda, slovenska zavest, slovenska zvestoba in tudi ponos, čeprav često daleč preveč ponižno, selili v slovensko kmečko hišo. V Slomškovem duhu je Gregorčič zapel: »Ti naša si najstarša knjiga, pravečen, živ nam spomenik!« (Kmečki hiši).
»Kdo je ponemčil naša slovenska mesta, v katerih so stari častitljivi meščani sicer znali nemško besedo, pa poleg radi lepo slovensko govorili, do sedanjega rodu po slovensko molili in poslušali božjo besedo? Sedanja mladina se uči poleg nemške besede pogosto tudi francosko, svojega domačega jezika pa ne zna, kakor bi bil izvržek med spoštovanimi jeziki! Od hišnih služabnikov so se nekoč gosposki otroci igraje naučili slovenščine, sedaj pa se pri nemškutarjih sinovi slovenskih roditeljev vsi ponemčijo!« Tudi lo ni le zgodovina iz nekdanje Avstrije, to je živa resničnost zlasti v zamejstvu na Tržaškem, Goriškem in na Koroškem.
Z veseljem se torej danes oziramo nazaj po naši slovenski zgodovini, ki je tako povezana s slovenskimi domovi, s slovenskimi cerkvami in slovenskimi oznanjevalci božje besede, med katerimi zavzema škof Slomšek prav gotovo prvo mesto.
Bodimo vredni učenci svojega velikega Učitelja, vredni in zvesti v ljubezni do našega materinega jezika. Lep slovenski dom naj krasi tudi lepa slovenska beseda, ki se posebno kaže v slovenski knjigi, slovenski pesmi in slovenski molitvi.
Po uspelem vseslovenskem misijonskem simpoziju Slovenika leta 1981 (podoben simpozij bo letos v začetku oktobra v Tinjah na Koroškem) se je Slovenska teološka akademija v Rimu odločila, da bo sama priredila podobna srečanja v večnem mestu, posebno ker ima na voljo papeški duhovniški zavod Slovenik.
Tako so bili simpoziji: v septembru 1982 o škofu A. M. Slomšku, v septembru 1983 o Ivanu Trinku, v septembru 1984 o prekmurskem voditelju Francu Ivanocyju. V jeseni 1985 je bil v Rimu svetovni simpozij o sv. Cirilu in Metodu; pri tem simpoziju je Slov. teološka akademija sode lovala s svojo sekcijo. Za drugo leto je predviden simpozij o nadškofu in kardinalu Jakobu Missiji. Vsi prispevki o Slomšku, Trinku in Ivanocyju so že izšli v posebnih knjigah.
Od 8. do 13. septembra pa sta letos Slov. teol. akademija in Slovenik priredila simpozij o goriškem nadškofu Frančišku B. Sedeju. Pokroviteljstvo so sprejeli goriški nadškof Vitale Bommarco ter koprski škof dr. Janez Jenko in njegov pomočnik škof Metod Pirih. Predavanja so bila v Sloveniku, udeleževalo se jih je od 40 do 50 strokovnjakov in prijateljev (duhovniki, redovniki in redovnice ter laiki). Vse je poteklo v najlepšem redu.
Naj tu najprej omenim mašo v baziliki sv. Klementa, kjer je grob sv. Cirila, kateri je sledila avdienca pri sv. očetu in o kateri smo že poročali, izlet na Monte-cassino, kjer smo maševali na grobu sv. Benedikta in sv. Sholastike, ter z obiskom Terracine in samostana Fossanova, kjer je leta 1274 umrl sv. Tomaž Akvinski.
SEDEJEVA ŽIVLJENJSKA POT
Frančišek B. Sedej se je rodil v Cerknem 10. oktobra 1854. Ljudsko šolo je obiskoval v Cerknem, srednjo in bogoslovje v Gorici. V duhovnika je bil posvečen 26. avgusta 1877. Nekaj časa je bil za kaplana v Cerknem, nato je šel v Avgust ineum na Dunaj, kjer je doktoriral iz svetopisemskih ved. Vrnil se je v Gorico,
Cossiga v Španiji
Predsednik Italije Cossiga je v zasebni obliki obiskal Španijo, kjer je prebil štiri dni. Kljub privatnemu značaju pa je obisk izkoristil tudi za politične pogovore, ki jih je imel tako s kraljem Juan Carlosom kakor z ministrskim predsednikom Gon-zalezom. V teh pogovorih je namreč poudaril, da solidarnost s Francijo, ki jo je v teh dneh zajel teroristični val, ne sme biti zgolj človečanska, ampak tudi politična in učinkovita. V boju proti nasilju so posamezne države po mnenju Cossige prešibke, zato je potreben skupen nastop.
Po teh razgovorih je Cossiga drugi dan bivanja v Španiji obiskal v spremstvu kralja in kraljice mesto Meri da v Estre-maduri na portugalski meji, kjer si je ogledal novi muzej, ki hrani 32.000 pred-
metov iz dobe rimljanske zasedbe Iberskega polotoka. Merida se je za časa cesarja Avgusta imenovala Eremita Augu-sta. Predsednik italijanske države se je v tem kraju sestal z župani petih iberskih (španskih) mest, ki so bila ustanovljena v Avgustovem obdobju: Zaragoza, Astor-ga, Lugo in Merida v sedanji Španiji in Biaga v današnji Portugalski.
Zadnja dva dni svojega postanka v Španiji je nato Cossiga v strogo zasebni obliki preživel v Barceloni. Obiskal je slavno katalonsko božjo pot na Montserratu ter bil na kosilu z opatom tamkajšnjega benediktinskega samostana. Zvečer istega dne je bil na večerji, ki jo je njemu v čast priredil predsednik katalonskega parlamenta Miguel Colls. Pred tem si je ogledal muzej Picasso.
Sindikat »Solidarnost" spet v javnosti
Kakih 60.000 poljskih delavcev se je preteklo nedeljo udeležilo 4. delavskega romanja v Marijino svetišče na Jasni gori pri čestohovi, ki so se mu pridružili številni voditelji razpuščenega sindikata »Solidarnost«, med njimi njen voditelj Wa-lensa. Prisotni so bili tudi starši umorjenega duhovnika Popieluszka.
Sv. mašo, ki je bila na prostem, je opravil kardinal iz Wroclawa nadškof Gulbi-novvicz, ki je odgovoren za dušno pastirstvo med poljskimi delavci.
V	pridigi je kardinal dejal, da država brez od režima neodvisnih organizacij ne bo uspela premagati sedanje krize. In je dodal, da ne sme biti nihče sojen zaradi svojega osebnega prepričanja.
Predstojnik reda pavlincev, ki oskrbujejo božjo pot, p. Rufin Abramek, pa je s svoje strani dejal, da spadajo v ječe ne tisti, ki ravnajo po svoji vesti, temveč tisti, ki ravnajo brez vesti. Izrazil je tudi upanje, da bo mogla podoba črne Marije z Jasne gore čez dve leti ob tisočletnici pokristjanjenja Rusije obiskati Kijev v Ukrajini in Vilno v Litvi. Pri maši je bila prebrana tudi poslanica sv. očeta z njegovim blagoslovom kakor tudi sporočilo poljskih delavcev papežu, v katerem se obvezujejo, da se bodo za prihodnji papežev obisk pripravili tako, da bodo obilno preučili socialni nauk Cerkve, zlasti zadnjo delavsko okrožnico Janeza Pavla II. »Laborem exercens«.
bil kaplan na Travniku in profesor v bogoslovju. Leta 1889 so ga poklicali na Dunaj za ravnatelja v Avgustineumu. Kardinal Missia ga je poklical v Gorico in ga imenoval za kanonika in stolnega žup nika.
Dne 20. januarja 1906 je bil imenovan za goriškega nadškofa. Umeščen je bil 25. marca 1906. Med prvo svetovno vojno se je skupno z bogoslovci umaknil v Stično. Ko se je vrnil v Gorico, se je neizčrpno žrtvoval za duhovno, moralno in gmotno obnovo ljudstva in dežele. Bil je varuh svojega ljudstva. Po dobrih 25 letih plodonosnega dela in trpljenja je umrl v Gorici 30. novembra 1931, en mesec po odstavitvi ali odstopu.
Življenje nadškofa Sedeja lahko razde limo na tri dobe, ki vsaka posebej predstavlja določeno zadržanje in pastirsko skrb goriškega nadškofa. Prva gre od nastopa službe do izbruha prve svetovne vojne, druga zajema vojna leta, tretja pa povojna leta v italijanski državi do nadškofove smrti.
Že sami ti skromni podatki povedo, v kakšnih težkih in včasih burnih časih je Sedej sejal božje seme, pasel svoje ovce in se trudil, da bi delo dobrega pastirja prilagodil potrebam in zahtevam vedno novih časov.
SIMPOZIJ JE MNOGO NUDIL
V	skrivnosti teh časov, v njihove težave in probleme so nas skušali popeljati razni predavatelji na simpoziju, skušali so razkriti in pojasniti razne nejasnosti, a so tudi nakazali nekatere probleme, ki jih bo morala šele bodočnost preiskati in razčistiti, zlasti tedaj, ko bodo za reševanje teh problemov dostopni vatikanski arhivi. Vsekakor bo brskanje po teh in državnih arhivih kakor pa tudi po župnijskih in nadškofijskih arhivih zahtevalo še dobro mero pripravljenosti in truda.
Pri simpoziju smo marsikaj lepega, novega in zanimivega slišali, včasih so se stvari ponavljale ali so bile predolge, a simpozij je Sedeja prikazal kot katoliškega škofa in pastirja; samo v tej luči ga je mogoče razumeti tudi na drugih področjih Simpozij je potrdil, da je nadškof Sedej gotovo ena najbolj značilnih oseb nosti v dvajsetih letih našega stoletja. Še bo treba dela, da ga bomo dobro spoznali. še bo treba poguma, da bo vsa resnica prišla na dan.
SODELAVCI NA SIMPOZIJU
Na simpoziju so s svojimi prispevki sodelovali: Andrej Sedej, Sedejev rod; prof. Tomaž Pavšič, Sedejeva domovina Cerkljansko (predavanje z diapozitivi); prof. Fulvio Salimbeni, Gorica od konca prve svetovne vojne do fašizma (ital.); prof. Jože Pirjevec, Zgodovinski okvir Sedejevega škofovanja med Slovenci do prve svetovne vojne; prof. Tomaž Simčič in prof. Marjan Kravos, Sedejeva biografija z bibliografijo; prof. Franc Kralj, Sedej
—	nadškof med Slovenci; Stanko Medvešček, Sedej v slikah in dokumentih (pripravil je razstavo raznih Sedejevih dokumentov); Marko Tavčar, Sedej v navzkrižju političnih in nacionalnih vrenj; dr. Milica Kacin-Wohinc, Sedej v dokumentih italijanskih oblasti; prof. Miloš Ribar, Sedejevo dopisovanje z dr. Primožičem; dr. Jurij Bizjak, Sedej in Sveto pismo; prof. Luigi Tavano, Kulturne smeri in pobude Sedejevega škofovanja (ital.); prof. Fedora Ferluga-Petronio, Sedej in slovenska ljudska pesem; prof. Lojzka Bratuž, Sedej in slovenska književnost; prof. Paolo Malmi, Sedejeva pastoralna dejavnost v pastoralnih obiskih v goriškem delu Furlanije (ital.); ravn. Miroslava Braini, Pogledi na vzgojo mladine v pastirskih pismih F. B. Sedeja; prof. Anton Trstenjak, Grafološka analiza Sedejeve pisave; dr. Drago Klemenčič, Sedej v nekaterih časnikih in revijah; p. Franc Husu, Sedej in klaretinci.
Človeško in nadpastirsko podobo nadškofa Sedeja sta v marsičem osvetlila tudi jubilanta, ki sta bližje poznala svojega nadškofa: msgr. Viktor Kos in g. Viktor Brce. Pri simpoziju so prebrali tudi pismo,
pisano v furlanščini, ki ga je poslal prof. Guido Maghet.
Delo simpozija je spremljal škof pomočnik Metod Pirih iz Kopra, ki je vodil bogoslužja in se poslovil na predvečer zaključka s toplimi besedami pohvale in zahvale.
V	četrtek 11. septembra predpoldne se je simpozija udeležil goriški nadškof Vitale Bommarco, ki se je vrnil iz romanja v Palestini. (Predavala sta profesorja Paolo Malmi in Luigi Tavano). Zahvalil se je za opravljeno delo in je povedal, da se želi vključiti v smernice, ki jih je začrtal Sedej, ko je šlo za katehezo, za oglejsko baziliko in škofijski muzej. Poudaril je potrebo, da se obmejni škofje večkrat srečajo.
Prispevki iz simpozija bodo izšli v posebni knjigi. Ali bo to prvi korak, da bomo dobili celoten življenjepis velikega nadškofa Sedeja?
Lojze Škerl
Besede sv. očete Slovencem
Preko sto slovenskih katoliških študentov je od 23. do 27. avgusta obiskalo Rim. Udeležili so se tudi papeške avdience v Vatikanu. Sv. oče jih je takole nagovoril: »S posebnim veseljem pozdravljam veli ko skupino katoliških študentov iz Slovenije. Srečanje z grobovi apostolov, mučencev in svetnikov naj poživi vašo krščansko zavest, da boste žive Kristusove priče in neutrudni nosilci pristne človeške kulture, danes med svojimi vrstniki, jutri pa kot pomembni ustvarjalci družbe, v kateri živite. Vam, vašim študentskim občestvom in vašim domačim podeljujem svoj posebni apostolski blagoslov.«
Udeležence Sedejevega simpozija pa je sv. oče pri splošni avdienci 10. septembra takole pozdravil: »Pozdravljam udeležence znanstvenega simpozija o nadškofu Frančišku Sedeju iz Gorice, ki je v začetku tega stoletja z apostolsko gorečnostjo vodil svojo škofijo in znal v težkih časih pravično in očetovsko skrbeti za različne narodne skupnosti svojih vernikov. — Agli eccellentissimi Presuli patrocinatori del simposio, organizzato dalla Accademia teologica slovena, e ai partecipanti la mia apostolica benedizione«.
Začelo se je 41. zasedanje glavne skupščine OZN
V	New Yorku, kjer ima organizacija Zuruženih narodov svoj sedež, se je v ponedeljek 22. septembra začelo 41. zasedanje glavne skupščine ob navzočnosti vee kot sto predsednikov vlad in zunanjih ministrov.
Med prvimi govorniki je bil severnoameriški predsednik Reagan. Aretacijo časnikarja Daniloffa, ki ga v Moskvi zadržujejo kot talca, je označil za klasičen primer nespoštovanja človekovih pravic v Sovjetski zvezi, a pri tem dodal, da pride lahko po spustitvi časnikarja do napredka v razorožitvenih pogajanjih s sovjetsko vlado. Reagan je omenil tudi regionalne krize kot so: Afganistan, Kampučija, Etiopija, Angola in Nikaragva ter predlagal neposredna pogajanja med sprtimi stranmi, pri čemer bi obe velesili morali prenehati z oskrbovanjem orožja. Ameriški predsednik je poleg tega ostro obsodil mednarodni terorizem ter si pridržal pravico, da proti njemu nastopi tudi z vojsko.
■	Na sedežu Združenih narodov v New
V	orku je prišlo po letu 1967, ko je sovjetska vlada prekinila diplomatske odnose i Izraelom, prvič do uradnega stika med obema državama. Izraelski ministrski predsednik Peres in sovjetski zunanji minister ševamadze sta se namreč sestala in pogovarjala poldrugo uro. Izrael je dal svojemu sobesedniku vedeti, da bo pristal na sovjetsko navzočnost na morebitni mirovni konferenci o Bližnjem vzhodu le v primeru, če bo SZ obnovila diplomatske stike z Jeruzalemom.
im im rm
Poučevanje verouka EMO Mije ill Olk Mjlfrjl E
Vera bi morala biti za vsakega človeka velika vrednota. Zato je treba predvsem otrokom in mladini posredovati te vrednote. Prvo dolžnost v tem oziru imajo starši in njihovega dela ne more nadomestiti prav noben še tako sposoben katehet. Res pa je, da je tudi šola v to vključena.
Med italijansko vlado in Apostolskim sedežem je bil, kot znano, sklenjen sporazum ali konkordat, ki ureja tudi poučevanje verouka v šolah. Sporazum določa, da daje italijanska vlada možnost poučevanja verouka v vseh šolah, tudi v vrtcih. Izvzeta je univerza. Po dve uri tedensko se poučuje verouk v vrtcih in v osnovnih šolah, v nižjih in višjih srednjih šolah pa po eno uro tedensko. Veroučitelje predlaga škof sam ali od njega poverjeni voditelj škofijskega katehetskega urada. Tako predlagane veroučitelje potem imenuje šolski oskrbnik. Sporazum spoštuje svobodo prepričanja in Imajo verouk v šoli samo otroci tistih staršev, ki jih za pouk verouka priglasijo. Polnoletni dijaki pa o tem odločajo sami.
KAJ JE NOVEGA V TEH DOLOČILIH?
Predvsem moramo vedeti, da je bil doslej položaj poučevanja verouka drugačen v deželah, ki so do konca prve svetovne vojne pripadale Avstriji, kot v ostali Italiji. V ostali Italiji so verouk v osnovnih šolah poučevali razredni učitelji in učiteljice. Krajevni župnik pa je imel pravico, da je njihov pouk dopolnjeval dvajsetkrat po pol ure na leto.
Za Italijo pomenijo nove odločbe o poučevanju verouka veliko novost. Škofje bodo predlagali osebe za poučevanje verouka in bodo istočasno odgovorni za njihovo usposobljenost. Na južnem Tirolskem, na Goriškem in Tržaškem pa je bilo že doslej tako. Novost je le v tem, da se je treba za obiskovanje verouka prijaviti. Do sedaj je namreč veljalo pravilo, da so starši, ki niso želeli, da bi njihovi otroci obiskovali verouk, podpisali izjavo, da bodo sami poskrbeli za moralno vzgojo svojega otroka.
Za celo Italijo pa je novo, da je verouk tudi v otroških vrtcih dve uri tedensko. Tudi v tem primeru je potrebna prijava staršev. Ostaja pa velika nejasnost, kako naj se vrši pouk v vrtcih. Izraz verouk za vrtce ni najbolj primeren, ker se v vrtcu ne uči, ampak vzgaja. Govoriti je treba o verski vzgoji. Verska misel lahko spremlja razne dejavnosti. Potem je še vprašanje, kdo naj vrši to nalogo. Idealno bi bilo, da to prevzame stalna vzgojiteljica. Kolikor vem, pa se je samo del vzgojiteljic naših vrtcev odločil, da bodo vršile versko vzgojo. Ni še gotovo, kako bo rešeno to vprašanje v ostalih vrtcih.
Odziv staršev in dijakov za verski pouk je bil zelo povoljen. Saj bo obiskovalo verouk nad 90% vseh otrok in dijakov. To dokazuje, da starši in mladi ljudje vedo, kako važno mesto ima vera v človekovem življenju.
Zdi se, da je visoki odziv za verouk nekatere presenetil. Mislim, da smo prvi sad tega presenečenja občutili za mašo na prvi dan šole. Čeprav so starši že podpisali za obiskovanje verouka, so od njih zahtevali, da morajo dati pismeno dovoljenje, da se njihovi otroci smejo udeležiti sv. maše za začetek šolskega leta. Zato je bila maša za marsikatero osnovno šolo šele drugi dan šole.
ČEMU VERSKA VZGOJA?
Odgovori so lahko zelo različni: To je samo po sebi umevno. Neko vero moraš imeti. Otroci hodijo k verouku, da bodo pošteni ljudje. Pri verouku se ne bo naučil nič slabega. Če smo v družini vsi verni, zakaj otroka ne bi vzgajali v veri? Ali bolj popoln odgovor: Da bi s Kristusom postali srečni ljudje.
Vsak človek se vprašuje: Kaj bo z menoj? Vsakdo išče na to vprašanje tudi odgovor. Resničen odgovor pa nam daje samo Jezus Kristus. On, ki pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje.« Z vero v vstajenje je rešeno vprašanje o smislu življenja. To je odgovor, ki nas napolni 7 veseljem in upanjem. Verska vzgoja pomeni obogatitev človeškega življenja. Kdor se resno trudi za življenje po Jezusovem zgledu in nauku, pač drugače živi, kakor človek, ki se to ne zmeni. Drugače tudi sprejema življenjske težave, ki se jim nihčt ne more izogniti. Verska vzgoja naj pomaga otroku, da bo odrasel sposoben ljubiti in se žrtvovati za druge. Da bo svoboden in samostojen. Da ne bo le posnemal, kar mu drugi pokažejo, temveč bo razvil svojo vest in se po njej ravnal.
KAKŠNA PA JE VLOGA STARŠEV PRI VERSKI VZGOJI?
Ponovim, kar sem omenil na začetku, da je vloga staršev pri verski vzgoji nenadomestljiva. Predvsem naj bodo svojim otrokom dobri starši, dobri očetje, dobre matere. Otrok mora vedeti in občutiti, da je sprejet in sicer tak, kakršen je, in ne tak, kakršen naj bi bil po zamisli staršev. Vedeti mora, da ga starši ljubijo. Po tej ljubezni bo sklepal na božjo ljubezen.
Življenja po veri se otrok vadi pri starših, na njihovem zgledu. Družina naj spremlja verske praznike in jih doživlja. Če je le mogoče, naj starši molijo skupaj z otroki, morda preden gredo k počitku, pa tudi sami naj pogosto priporočajo svoje otroke božjemu varstvu.
S. Z.
■	Severnoameriška vlada je odredila izgon 25 sovjetskih uradnikov, ki so usluž-beni na sedežu Združenih narodov v New Yorku, češ da so se bavili z dejavnostmi, ki nimajo nič opraviti z omenjeno ustanovo. Državo bodo morali zapustiti do 1. oktobra. V teku dveh let naj bi se sovjetsko osebje pri OZN zmanjšalo od 275 na 170 članov.
Pismo Gorbačovu
Skupina 127 duhovnikov v Litvi je napisala in podpisala pismo Gorbačovu. V pismu zahtevajo, naj se izpolnjujejo ustavna določila glede verske svobode državljanov in naj se oblast ne vmešava v čisto cerkvene zadeve. Zahtevajo tudi, naj se izpustijo trije zaprti duhovniki in se vrneta za bogočastje cerkev sv. Kazimira v Vilni in cerkev Naše Gospe v pristanišču Klajpedi.
Seveda se vse to ne bo izpolnilo, ker ustava je v komimističnih režimih le popisan papir, vmešavanje v strogo verske in cerkvene zadeve pa običajna stvar.
Bog mi je dal več kot sem vreden
Danes je najslavnejši in tudi najbogatejši nogometaš na svetu Diego Armando Maradona. Predvsem po njegovi zaslugi je moštvo Argentine osvojilo prvo mesto na svetovnem nogometnem prvenstvu v Mehiki. Ko so Maradono poklicali v Španijo, so mu plačali 12 milijard lir. Toda že naslednje leto 1984 ga je »kupil« Na-poli in mu dal 13 milijard lir. Po zadnji zmagi v Mehiki pa je njegova »cena« še zrastla.
Toda malokdo ve, da je bil Maradona v mladosti velik revež, ki je trpel lakoto. Sam pripoveduje, da doma niso imeli kruha in ne druge hrane; tedaj mu je prijatelj Jorge dal kos kruha in kozarec coca cole, da ne bi hodil na trening lačen. Maradona mu je za to hvaležen in danes deli z njim svoje obilne dohodke. »Bog mi je dal več kot sem vreden. Srečen sem posebno zaradi staršev in družine, da jim ni več treba trpeti lakote.«
Nepismenost na Haitih
Za Haite se je svet začel bolj zanimati ob političnih prekucijah v začetku tega leta. Haiti imajo 6 milijonov prebivalcev.
V	tej deželi, sredi civiliziranega in kulturnega sveta, s sijajnimi morskimi in zračnimi zvezami, skoraj 80% črncev ne zna pisati in brati, vsaj dobro ne. človek ne more tega verjeti. Čemu služijo državni sistemi?
Haitska katoliška Cerkev bo začela z
Na sporedu smo imeli tudi vožnjo do Boke Kotorske in se peljali ob zalivu, ki izgleda kot skrivnostno gorsko jezero. Vozili smo se ob palmah, oljčnih gajih, bogato obloženih figah in pestrem rastlinstvu.
Pred nami je bil Kotor, ki ga je pred leti močno prizadel potres. Mesto je sko-ro neobljudeno. Tišina odmeva od vsepovsod. Pridno ga obnavljajo, a še dolgo bo do takrat, ko bo moglo spet sprejeti svoje prebivalce. Pri tolikem razdejanju je božja roka prizanesla in bedela nad tisočletno stolnico, posvečeno sv. Trifunu in posmrtnim ostankom bi. Hozane Kotorske. Na sredi trga pred stolnico, v stolpu mestne hiše, nemo govori o tragediji velika ura, ki se je ustavila v usodnem trenutku.
GOSPA OD ŠKRPJELA
Iz te moreče tišine smo spet pohiteli na obalo in naša želja je bila: obiskati otok »Gospa od Škrpjela«.
Življenjepis sv. Leopolda Mandiča namreč pripoveduje, kako rad je kot deček in pozneje mladenič obiskoval ta otok. S čolni smo se odpeljali tja. Gladina je bila mirna in prozorna. Prepevali smo veselo in skoraj razposajeno: »Marija, morska
denarno pomočjo, ki jo je poslala ameriška Cerkev, boj proti ljudski nepismenosti. Ameriški katoličani so v ta namen darovali 250.000 dolarjev. Ako se bodo Haitčani res oprijeli osnovnega učenja in znanja, bo katoliška Cerkev nepismenost odpravila v malo letih.
★
■ Sovjetski zunanji minister Ševarnadze, ki se udeležuje skupščine Združenih narodov v New Yorku, je to bivanje izrabil tudi za pripravo vrhunskega sestanka med Reaganom in Gorbačovom. V Wa-shingtonu, severnoameriški zvezni prestolnici, se je kar štirikrat na štiri oči sešel s svojim kolegom Shultzom, enkrat pa se je razgovarjal tudi s samim Reagonom. Primer Daniloffa, severnoameriškega časnikarja, ki so ga v Moskvi priprli pod obtožbo vohunstva, ameriška vlada pa zahteva zanj brezpogojno in takojšnjo izpustitev, je otežkočal vse te razgovore, kajti sovjetska vlada bi rada dosegla v zameno izpustitev ruskega znanstvenika Zaharova, ki je priprt zaradi vohunstva v ZDA. Tudi izgon 25 sovjetskih uslužbencev pri OZN je bil točka razgovorov med zunanjima ministroma, čeprav so bila na dnevnem redu še druga številna vprašanja mednarodnega značaja. Vsekakor je Gorbačovu mnogo na tem, da pride do vrhunskega srečanja. Po končanih pogovorih sta imela Shultz in Ševarnadze ločeni tiskovni konferenci, kar priča o hladnosti medsebojnih odnosov, čeprav sta oba hitela zatrjevati, da so bili pogovori »konstruktivni in pozitivni«.
■ V rudniku zlata Kinross, 100 km vzhodno od Johannesburga v Južni Afriki je umrlo 177 rudarjev, 235 pa so jih morali poslati v bolnišnico. V rudniku je vsega zaposlenih 2.200 rudarjev, v jašku, kjer je izbruhnil požar, pa jih je bilo blizu 400. Žrtve so v glavnem črnci in to predvsem tisti, ki prihajajo na delo iz sosednjih držav. Tudi v premogovniku pri Kaknju blizu Zenice (Bosna-Hercegovina) je prišlo pretekli teden do eksplozije plina, ki je povzročila smrt štirih rudarjev, nadaljnjih 12 pa je bilo ranjenih.
zvezda...« Gotova sem, da je bilo petje lepo in sv. Leopoldu všeč.
Lepota cerkve na otoku je izredna. Stene so pokrite s freskami, srebrnimi zahvalami mornarjev in ribičev. Na oltarju je ikona, pred katero je prinesla Leopoldova mati malega sinčka takoj po rojstvu. Cerkvica izgleda kot bogat dvorec in njen nastanek je podoben neverjetni pravljici.
Otok ni naravnega izvora. Hvaležni mornarji so tjakaj pripeljali kamenje in ga na Marijine praznike še vedno prinašajo; tako je nastal Marijin otok: »Gospa od Škrpjela«.
Res, vreden je obiska in občudovanja. Oskrbujeta ga dve redovnici iz reda Božjega Deteta. Pogumni sta, da živita na samotnem otoku, ki pa je vzorno urejen. Okoli cerkvice in v njej se bohotijo cvet lice in eksotična flora. Tudi vrtiček imajo.
Kaj vse zmorejo pogumne in Bogu vdane žene! Samostan ima svoj čoln in redovnici si vse sami preskrbita. Ob samostanu je bogat muzej. Cerkvena zgodovina s starimi eksponati, arheološke najdbe, slike...
V MOSTARJU
Naslednji dan smo se ob obali prek Metkoviča podali v Mostar. O njem imamo v našem ekumenskem centru fotografijo, ki jo je pred leti posnela nepozabna Ivanka Furlan. Poimenovala jo je »Ekumenski objem treh cerkva«. Na sliki sta katoliška in pravoslavna cerkev, med njima pa mošeja z visokim minaretom. Sprehodili smo se po starem mostu, ki je kraju dal ime.
V	bližini mesta smo obiskali znani ženski samostan (manastir), v katerem živijo kaludžerice (pravoslavne redovnice). Manastir Žitomislič je nastal leta 1563 na levem bregu Neretve. Samostan je veliko trpel v zadnji vojni, ko so ga Nemci zažgali in talce pobili. Pred leti je bil obnovljen. V cerkvi pa se je ohranila samo ena od fresk: Marijino oznanjenje. Lep je ikonostas in zanimive so skulpture v lesu na vhodnih vratih. V cerkvi smo zapeli in pomolili v znak bratske ljubezni.
Zvečer nam je dal streho hotel Park v Lističi. Osebje nas je toplo sprejelo; na bližnjem hribu v romarski cerkvi Široko-breške Marije, ki jo oskrbujejo frančiškani, smo opravili bogoslužje.
MEDJUGORJE
Naslednji dan je bil namenjen ob velikem našem pričakovanju Medjugorju, ki je zadnja leta postalo cilj številnih romanj od vsepovsod. Tja smo prišli v jutranjih urah, a pred nami je bilo že veliko romarjev. V prostorni cerkvi so zbrano bili pri maši številni Cehi in sledili bogoslužju z lepim petjem. Za njimi so napolnili cerkev Nemci.
Nam, ker smo bili manjša skupina, je bila na voljo kapelica, in zvedeli smo, da so bila svoj čas v njej prikazovanja. Naš-duhovni voditelj nas je opozoril, da do sedaj dogodkov tega kraja Cerkev še ni priznala, je pa zbrana molitev romarjev, ki prihajajo že peto leto v ta kraj, gotovo Bogu všeč. Zbranost v cerkvi in okoli nje je res spodbudna in za vse lepo pričevanje.
Nekateri naši romarji so se v sončni pripeki povzpeli na hrib Križevac in med potjo premišljevali o Kristusovem trpljenju. Ob poti do vrha so postavljeni križi.
V	popoldanskih urah so pa obiskali še drugi hrib Brdo, na katerem so vidci govorili z nebeško Materjo.
Vsi, ki so zvečer prisostvovali srečanju dveh vidcev, ki sta že odrasla dekle in fant, so se vrnili med nas notranje prevzeti. Milost pa je delovala tudi v naši skupnosti in smo bili priča, da tudi nas Marija ljubi in od nas pričakuje več molitve, premagovanj, posta in vredno prejemanje zakramentov.
Nekoč je Marija dejala deklici Jeleni: »Reci ljudem, naj ne iščejo zunanjih znakov v soncu in na nebu, temveč glejte Jezusa. Poglejte v vašo notranjost in iščite božje znake v molitvi. Vse zunanje izgine, le Bog je trajen.«
POVRATEK
Vračali smo se ob jadranski obali in spotoma obiskali Split. Na hribu Marjanu smo si ogledali Meštrovičevo galerijo, v mestu pa Dioklecijanovo palačo.
Slovesen zaključek našega romanja smo imeli na Trsatu. Ponovno sta somaševala naša duhovnika dr. Kosmač in g. B. Brecelj. Navdušeno smo se Bogu in voditeljema zahvalili z zahvalno pesmijo za vse. kar smo lepega in duhovnega doživeli in slišali iz njunih ust; in za vse, kar smo toplega nudili drug drugemu na potovanju, ki je bilo včasih naporno, a vedno prijetno.	Evelina	Pahor
■ Glavni tajnik italijanske liberalne stranke Renato Altissimo je prvi zahodnoevropski politik, ki je skrivaj prekoračil afganistansko pakistansko mejo m šest dni prebil med tamkajšnjimi gverilci. Po povratku v Italijo je imel tiskovno konferenco s časnikarji, na kateri je med drugim povedal, da je do sedaj že sedem let trajajoča vojna terjala smrt poldrugega milijona civilistov, padlo je 160 tisoč mudžahedinov (islamskih gverilcev) in 80 tisoč sovjetskih vojakov. Afganistanskih beguncev je več kot štiri milijone. Prav zato bodo liberalci zahtevali od sedanje vlade, naj se ob obisku sovjetskega partijskega voditelja Gorbačova govori prednostno o Afganistanu.
■ V avstrijski deželi Štajerska je Ljudska stranka (krščanske usmeritve) na oblasti že od konca zadnje vojne in je njeni neposredni tekmeci socialisti niso nikdar resno ogrožali. Tudi na zadnjih deželnih volitvah preteklo nedeljo je bilo tako. Socialisti so še nazadovali za 3 odstotke in izgubili en sedež, Ljudska stranka pa je napredovala za 0,8 % in si pridobila še eno mesto. Tako je ta stranka s 31 sedeži na 56 ohranila absolutno večino. Veliko zaslug pri tem ima tudi dinamični in priljubljeni njen voditelj v Grazu Jose! Krainer.
■ V Parizu se nadaljujejo teroristični napadi. Tako so v sredo 17. sept. neznanci odvrgli z drvečega avtomobila bombo proti veleblagovnici Tati na Montparnasu Eksplozija je terjala pet človeških življenj in 61 ranjenih, med temi 11 hudo. Vse kaže, da je atentat delo skupine teroristov, ki zahtevajo, da francoske oblasti spustijo iz zapora domnevnega vodjo FARL (libanonske oborožene osvobodilne frakcije) Georgea Ibrahima Abdulaha, ki je doma v severnem Libanonu in pripada krščanskim maronitom. Ker omenjenega terorista zahteva tudi Italija za sojenje, so bližnjevzhodni teroristi zagrozili tudi Italiji s povračilnimi ukrepi.
■ Avstrija bo šla 23. novembra na predčasne parlamentarne volitve. Sklep je sprejel ministrski predsednik Vranitzky, socialist. Vzrok za to odločitev so bile volitve v stranki avstrijskih liberalcev, ki se imenujejo tudi stranka svobode. V njej je prevladalo na kongresu v Innsbrucku skrajno desno krilo, ki kaže vsenemške in nacistične težnje. To krilo vodi Jorg Haider, ki je tako spodnesel dosedanjega predsednika stranke Stegerja. Haider, ki živi na Koroškem in je znan po svojih protislovenskih stališčih, je prejel 57 % glasov. Ker je Steger, ki je sodeloval v sedanji avstrijski vladi kot podkancler in minister, bil poražen in socialistom nova usmeritev svobodnjaške stranke ni všeč, so se odločili za predčasne volitve.
■ Mednarodni terorizem napada Francijo kar na dveh frontah: v Parizu se je v zadnjih desetih dneh zvrstilo kar pet krva vih atentatov, v Libanonu, kjer sestavljajo večino mirovnih sil Združenih narodov prav francoski vojaki, pa so teroristi ubili vojaškega pribočnika na francoskem veleposlaništvu v Bejrutu polkovnika Christiana Goutierra v trenutku, ko je stopal iz avtomobila, da gre na svoje delovno mesto. Umorjeni je že 123. francoski vojak, ki je izgubil življenje v Libanonu po marcu 1978, ko so francoske čete prišle v deželo, da v okviru OZN pomagajo k pomirjen ju.
■ Blizu Angeleya severno ad mesta Birminghama v Angliji sta čelno trčila dva potniška vlaka, ki sta vozila s hitrostjo 160 km na uro. Zavoljo silovitega trčenja se je iztirilo 11 vagonov, nekateri pa so se prevrnili. Kljub silnemu razdejanju pa je bil ob življenje le en sam potnik in sicer strojevodja vlaka Liverpool-London; 52 oseb je bilo ranjenih. V zvezni državi Mississipi v ZDA pa je tovorni vlak, sestavljen iz 68 vagonov, trčil v lokomotivo, pri čemer je iztirilo 20 vagonov. Ker so prevažali strupeno tekočino, ki se je razlila in povzročila nastanek strupenih plinov, so z območja nesreče izselili 800 oseb.
■ Na Severnem Irskem so protestantski skrajneži zagrešili nov nizkoten zločin. V kraju Ardoyne so ustrelili pred tamkajšnjo cerkvijo cerkovnika, medtem ko so žensko, ki ga je spremljala, zvezali z njenimi lastnimi nogavicami. Vsi morilci so bili zakrinkani. Odgovornost za umor si je prisvojila organizacija »Aktivne protestantske sile«. Uboj naj bi bil povračilni ukrep za umor protestantskega voditelja Johna Binghama v Belfastu, ki je pred časom organiziral usmrtitev petih katoličanov in se je odločno upiral bri-tansko-irskemu sporazumu v novembru lani.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Gospa od Škrpjela pri Perastu v Boki Kotorski
S TRŽAŠKEGA
Glasbeni jubilej ob Jezeru Izlet po Toskani
Stresa, avgust
Danes veliko slavimo razne jubileje. Posebej v glasbenem svetu je to prišlo v pravo modo — sicer pa, saj je to tudi pravilno. Lani smo praznovali Leto glasbe s tristoletnico velikih baročnih mojstrov
—	Bacha, Handla in Scarlattija. Tudi letos imamo lepo možnost, proslavljati velike glasbene osebnosti. Še posebej gre pri tem za stoletnico smrti velikega romantičnega skladatelja in pianista Franca Liszta. Njemu je bilo neposredno posvečenih veliko koncertov in festivalov (naj v Italiji omenimo le znani Mednarodni klavirski festival v Bergamu in Brescii). Pa tudi na posameznih koncertih je madžarski glasbenik vedno našel odlično mesto, tako tudi v Stresi.
V	vedno lepem mestu ob jezeru Lago Maggiore in na njegovih Boromejskih otokih se je letos zvrstilo na petindvajsetem festivalu veliko število izvrstnih ansamblov in solistov Morda je prav ta jubilejna izdaja še posebej hotela podčrtati to važno okroglo obletnico. Blesk glasbenih prvakov je k temu vsekakor vidno pripomogel. In nas še posebej veseli, da smo imeli prav v tem okviru letos prvič v Stresi tudi dva vrhunska ansambla.
Za slovesno odprtje festivala je bil na programu holandski kraljevski orkester Residence iz Haaga. Skupno z bolgarskim pianistom Alexisom VVeissenbergom, enim največjih sodobnih klavirskih virtuozov, je predstavil dela F. Liszta, L. v. Beethovna in F. Schuberta. Tudi naslednji večer je bil slavnostno napet, saj je bilo njegovo središče spet eden vrhunskih sodobnih violinistov, Poljak Henryk Sze-ryng. Večer je bil skupno s komornim orkestrom iz Padove, katerega je omenjeni virtuoz obenem tudi vodil in se je v celoti odvijal v Mozartovem imenu — dva njegova violinska koncerta in en diverti-mento. Obema večeroma sem prisostvoval, zato bom tudi nekaj o njiju zapisal.
Prvi večer je veliko Kongresno dvorano napolnila številna in elegantna publika, ki ni štedila z aplavzi in odobravanjem vsem izvajalcem, posebej še pianistu Weissenbergu. Holandski orkester iz Haaga, ki ga je zelo disciplinirano, a morda ne preveč izrazito vodil dirigent Hans Vonk, je svoj program začel z Lisztovo uverturo Hamlet. Gre za manj izvajano delo madžarskega mojstra, ki je nastalo kot nekak komentar Shakespearovi istoimenski drami. V skladu z mračno in tragično vsebino je tudi Liszt zasnoval svojo glasbo. Ta zveni resnobno in umerjeno, marsikdaj turobno in nima tiste tipične skladateljeve vznesenosti. Sledil je Beethovnov četrti klavirski koncert v G-duru, ki sodi gotovo med naj lepša tovrstna dela (čeprav ga peti, »cesarski«, verjetno po popularnosti in tudi po melo-dioznosti še prekaša). V tem delu je seveda protagonist pianist, ki tudi dejansko vodi celotno igro. Že po blestečem in obenem preprostem solističnem uvodu se nato igra prelije v tekoč koncertanten dialog med klavirjem in orkestrom. V vseh treh stavkih suvereno in izrazito izstopa klavirska igra, medtem ko orkester primerno spremlja in komentira. Pianist Alexis Weissenberg (ki smo ga že slišali na tem odru s samostojnim recitalom) je ponovno dokazal svoj sloves in potrdil svoj umetniški čar.
Naslednji večer je bil v celoti mozar-tovski. Dva violinska koncerta (v G-duru in v D-duru) ter Divertimento v D-duru K. 217 so bili veren prikaz ne sicer največjega, a vseeno diskretnega Mozarta. Komorni orkester iz Padove je morda širše manj znana orkestralna skupina, ki pa je lepo uigrana in kaže velik smisel za komorno glasbeno poustvarjanje. Krona večera je bil seveda violinist-solist in obenem dirigent Henryk Szeryng. Pri tem bi se lahko na dolgo razpisali o tem, ali je umestna ali ne dvojna vloga solista-dirigenta, ki je tudi že zelo v modi med velikimi solisti. Prav lani je v Stresi znani ruski violončelist Mstislav Rostropovič igral podobno vlogo, pred leti tudi slavni pianist Vladimir Ashkenazy. Je pa to res vrhunsko? Je taka dvojna igra umetniško rentabilna? Verjetno ne, saj je vsekakor bolje, da vsakdo ohranja vrhunskost na lastnem polju.
Že prej smo tudi omenili letošnjo za nas lepo novost — slovensko prisotnost v Stresi. Najprej je bil 11. septembra na sporedu Slovenski oktet z basistom Nico-l&jem Geddo, švedskim pevskim moj-stiom, s katerim je imel večer pravoslavne liturgije v priredbah raznih srbskih, bolgarskih in ruskih avtorjev. Isti program je kasneje priznani slovenski ansambel ponovil v Turinu. Malo pred koncem festivala pa je bil na sporedu orkester
Slovenske filharmonije iz Ljubljane, ki ga je vodil dirigent Milan Horvat iz Zagreba. Ta je imel na programu tudi delo slovenskega sodobnega skladatelja Uroša Kreka (Rapsodija), nato pa še Sergeja Prokofjeva Romeo in Julija in uverturo Wagnerjevega Tristana. S tem se je ob bregovih Lago Maggiore predstavila tudi slovenska glasbena dejavnost širši mednarodni publiki, kar je vsekakor zelo prav.
Letošnji glasbeni festival v Stresi je seveda imel še celo vrsto odličnih solistov in ansamblov, tako velikih kot manjših orkestrov. Morda več let pogrešamo izvedbo kakega velikega vokalno orkestralnega dela (maša, oratoriji, itd.), kot je bilo v lepi navadi pred kakimi desetimi leti. Zakaj tega ni več? Ali ne bi še vedno privlačevalo, zlasti za slovesno odprtje Glasbenih tednov?
* * *
Počasi je motorna ladja »Trino« zaplula s pristanišča v Stresi ter v lahnem vetrcu zajadrala med rahlo razgibanim valovjem proti Aroni. V širokih vijugah je rezala jezersko gladino ter se občasno bližala obrežju in se spet od njega oddaljevala. Živahni galebi so ves čas spremljali to prijetno jadranje sredi modrih voda, ki so kar kipele v svoje neslišne melodije. Precej oblačno nebo sicer ni veliko motilo celotne slike, saj so vseeno sončni prameni kdaj pozlatili obzorje. Mimo luksuznih in z razkošnim zelenjem obalnih vil na obrežju je ladja plula zdaj sem. zdaj tja — dokler ni privozila v malo pristanišče, nad katerim se dviga mogočen grad: Angera.
Večerni vodni odsevi pod bujnim nabrežjem Arone so že počasi bledeli in se zgubljali v temo nastopajoče noči. Pljusk valov pa je še vedno s svojo izrazito glasbo spominjal na drugo glasbo ob Boromejskih otokih...
ab
Ponedeljek 1. septembra. Gosta tema se je še vedno oprijemala vasi. Nad klancem so luči nemo žarele, ko sem s kovčkom v roki hitela k cerkvi, kjer so se izletniki že zbirali. Kmalu se je pojavi! avtobus in odpeljali smo se na petdnevni izlet. Še malobesedni, a prijazni in budni obrazi — starejši in mlajši pa srednji, smo si zadovoljni odzdravljali. Avtobus se je ustavil še po drugih vaseh, vse do Proseka, in ko so bili vsi sedeži zasedeni, je šofer hitreje pognal, gosta tema pa se je že začela razblinjati.
Vozili smo po Venetu in Emiliji Romagni in pred nami se je začela razkrivati Toskana, zibelka italijanskega knjižnega jezika in domovina velikih genijev, ki so izpopolnili umetnost in znanost ter odprli nove in izvirne poti razvoju. Toskana je na prehodu med severnimi deželami z visokim industrijskim razvojem ter sred-njeitalijanskimi, ki so pretežno kmetijske. To je tukaj gospodarsko zelo važno, tako po kakovosti kot po količini pridelkov. In vsa ta pokrajina se nam je predstavila urejena in obdelana do zadnjega kotička. V soncu je odsevala v vseh odtenkih rjave, rumene in zelene barve. V ozadju sc se širili kostanjevi gozdiči, oljčni nasadi in vinske gorice, temelj toskanskega kmetijstva.
Ljudje so se v Toskani že davno naselili. Prvi naseljenci so bili omikani Etru-ščani. Umno so urejali vodovja ter izboljševali zemljo. Čeprav jim okoliščine niso bile vedno naklonjene, tako zavoljo revne zemlje kot neugodnega podnebja, je prebivalstvo znalo in zna še danes iztrgati iz zemlje vse, kar mu le-ta lahko nudi. Skoraj polovica Toskancev se bavi s kmetijstvom, v deželi pa ne zaostaja industrija.
Pripeljali smo se tako v Firence, najvažnejše toskansko mesto. Zraslo je sredi kotline, ki jo obkrožajo zeleni griči, prečka pa reka Arno. Spada med tista ita-
lijanska mesta, ki so najbogatejša z umetniškimi spomeniki. In res smo tu občudovali veličastno stolnico Santa Maria del Fiore, ob kateri se dviga Giottov zvonik, ki nima primere na svetu. Obdan je z barvnim marmorjem in reliefi, ki so prav tako edinstveni. Nasproti stolnice je osme-rokotna Krstna kapela, posvečena Janezu Krstniku, z znanimi vrati umetnika Lovrenca Ghibertija, ki jih je Michelangelo označil kot »rajska vrata«. Nadalje smo sl ogledali baziliko Sv. Križa, kjer so grobovi Michelangela, Galilea in Alfierija ter cerkvi Santa Maria Novella in San Minia-to al Monte. Šli smo še na trg della Si-gnoria, ki z istoimensko palačo in ložo, z antičnimi stavbami, velikim vodometom in drugimi zanimivostmi daje vtis izredne lepote in mogočnosti.
Drugi dan izleta. Odpeljali smo se v Sieno. Ta dan je bil najlepši. Mesto ima pristno srednjeveški videz. Središče predstavlja trg - Piazza del Čampo. Tu prirejajo vsako leto tekmovanje za »palij«, ki vzbuja zaradi velike borbenosti veliko zanimanje domačinov in turistov. Občudovali smo nato stolnico s krasnim pročeljem in še lepšo notranjostjo. Krstilnico in Muzej dell'Opera Metropolitana. Obiskali smo tudi kraj, kjer je živela sv. Katarina Sienska in baziliko San Dome-nico, kjer hranijo nekaj njenih posmrtnih ostankov.
Popoldne smo se odpeljali v Volterro, staro mesto etruščanskega izvora, ki leži na griču. Sprehodili smo se po ozkih ulicah, kjer je veliko trgovin. Šli smo še v San Giminiano, mestece s prikupno srednjeveško podobo in znanimi stolpi, ki so jih zgradile slavne stare rodbine med boji guelfov in ghibelinov. V Poggibonsiju smo prenočili dvakrat.
Tretji dan. Izrabili smo ga za ogled Piše. Piazza dei Miracoli je čudovita mestna četrt. Povzpeli smo se na vrh Visečega stolpa, ki je po svoji arhitekturi in statičnosti med najslavnejšimi stolpi.
Popoldne nas je pot vodila v Viareggio, znan letoviški kraj. Proti večeru smo se odpeljali v Pontremoli, kjer smo prespali ostali dve noči. To je ljubko mestece in največje središče Lunigiane. V njem smo si ogledali na gradu Piagnaro arheološki muzej kipov »stele«. To so zanimive najdbe, ki so jih odkrili po letu 1950 in ki segajo verjetno v 4. tisočletje pred Kr. Pontremoli je kulturno zelo razgibano mesto. Prebivalci, ki res ne živijo v izobilju, si skušajo na vse načine pomagati. Tu podeljujejo nagrade Bancarella, Bancarelli-no za najboljšo mladinsko knjigo in pa Bancarella Šport za najboljšo knjigo o športu. Ustavili smo se tudi v kraju Villa-franco, kjer smo si ogledali etnografski muzej o Lunigiani.
4. septembra smo obiskali La Spezio v Liguriji. S turističnim vlakom smo si ogledali »Cinque terre« ter se sprehodili po slikoviti poti »ljubezni«, ki se vije nad pečinami ligurske obale.
5. september, zadnji dan izleta. Odpeljali smo se v Peschiero ob Gardskem jezeru. Tam nas je velike in male čakala zabava v Gardalandu. Tu se je začel naš povratek.
Ostali so lepi spomini, ostala obogatitev z novimi srečanji in spoznanji ter hvaležnost našemu župniku Marijanu Živicu in njegovi sestri gdč. Dori za pobudo in organizacijo izleta, gospodu pa še hvala za duhovno vodstvo ter misli, ki nam jih je posredoval pri maši, pa tudi v avtobusu. Ko smo si ob slovesu segali v roko, sem med pozdravi slišala besede: »Nasvidenje, pa da ne boste prihodnjič name pozabili!«	Udeleženka
Ze nekaj časa me moti način napovedovanja duhovne misli zjutraj. Prav je, če napovedovalec po svoje in bolj osebno oblikuje napoved, toda ne morem razumeti tiste oblike napovedi, ki v bistvu omalovažuje rubriko ali jo hoče ograditi.
Tako je duhovna misel včasih »duhovnikova misel«, drugič »duhovniška misel«, nato »krščanska misel«, dalje »katoliška misel« itd. Včasih napovedovalec tudi »obrača stran katoliškega koledarja«. Kaj misli s katoliškim koledarjem in kakšni so še drugi koledarji, ne vem.
Prav tako me je motilo, ko so ob začetku šolskega leta med radijskimi obvestili napovedali, da se začne šolski pouk ob določeni uri, šolska maša pa »za tiste, ki to želijo« ob... Rad bi vedel, če je tako oblikovano obvestilo prišlo s kake šole, ali ga je oblikoval radijski časnikar.
Čudna so res obvestila, ki napovedujejo dogodke za tiste, »ki to želijo«. Ali niso vsa obvestila za tiste, ki to želijo? Tudi
Škofova pastoralna vizitacija
Med leti 1981 in 1984 je g. škof Bellomi v celoti obiskal svojo škofijo. S tem obiskom je bil zelo zadovoljen. Zadovoljni smo bili tudi mi, ki smo se z njim srečali v cerkvi, na šolah, društvih ali v osebnem prijateljskem razgovoru. Pohvalil je vse, ker grajati ne zna. Spodbudil je k delu duhovnike, redovnike in laike. Zlasti mu je bilo pri srcu vprašanje, kako je s katehezo, tako malih kakor tudi odraslih, saj je pač ta najvažnejša.
Zadeva kateheze ali katehizacije bo glavni predmet njegove nove pastoralne vizitacije, ki jo bo pričel 12. oktobra v baziliki sv. Justa. Upa, da jo bo zaključil v teku leta 1988. Za postni čas 1989 je namreč predviden misijon za vso škofijo.
Načrt predvideva veliko in ga ne bo tako lahko izpolniti. Potrebno je torej, da se že od sedaj naprej obračamo k nebeškemu Očetu za potrebno razsvetljenje in pomoč. Kako naj pri nas organiziramo in izvedemo katehizacijo in oznanjevanje božje besede? Kako naj se pripravimo na sveti misijon?	1. š.
Praznik članov openske hranilnice
Podobno kot lani je tudi letos openska hranilnica in posojilnica organizirala na vrtu v Narodni ulici na Opčinah prijeten praznik za svoje člane, ki so se vabilu v velikem številu odzvali in v sproščenem vzdušju preživeli prijetno septembrsko nedeljsko popoldne.
Na prazniku so nastopili godba s Proseka, pevski zbor openskega društva Tabor, gledališki igralec Anton Petje ter ansambel Pomlad. Spored je povezoval Livij Valenčič, družabne igre pa Boris Križman. Priložnostne besede je spregovoril predsednik upravnega sveta Pavel Milič. Poskrbljeno pa je bilo tudi za prigrizek in pijačo.
Od 11. do 19. oktobra
bodo potekali v Trstu, Gorici in Benečiji
KOROŠKI DNEVI
Iz Slovenije
Mladi v Stični
V	soboto 20. septembra je bilo veliko srečanje slovenske mladine v Stični na Dolenjskem. Udeležilo se ga je nad pet tisoč mladih iz Slovenije, lepa skupina iz zamejstva in predstavniki zdomstva. Mladi so cel dan razmišljali in se pogovarjali o upanju, saj je glavna misel bila vzeta iz pisma apostola Petra: »Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni, da boste vsakemu, kdor hoče vedeti razlog ža vaše upanje, dali odgovor (lPt 3,15). čudovito je bilo videti to ogromno množico mladih v krogih na velikem samostanskem vrtu, ko so se pogovarjali, peli, molili. Imeli smo res občutek, da je ta mladina naše slovensko upanje.
Srečanje se je zaključilo z izredno dobro pripravljeno mašo med zidovi 850 let starega samostana. Somaševanje je ob vseh slovenskih škofih in nad 200 duhovnikih vodil nadškof Šuštar, ki je to zbrano mladino navduševal, naj se še naprej bori za vse velike vrednote našega naroda, predvsem naj poglablja in utrjuje svoje verske, kulturne in narodne korenine.
obvestilo o koncertu ali gledališki predstavi je za liste, ki to želijo. Razumem, da krščanski obredi in krščanske misli koga motijo. Morda moti koga tudi kak praznik Vnit a v slovenski vasi. Pa vendar, pustimo vsakemu svoje veselje!
Od vodstva RAI, ki je javna ustanova, pa si le želim, da do teh stvari zavzame spoštljivo in nepristransko stališče. Pridevniki in prislovi spadajo v partijska glasila, ne pa v javno obveščevalno sredstvo, ki mora biti objektivno in nepristransko, ker ga vzdržujemo vsi davkoplačevalci.
Zadnje čase žal opažam sploh v radijskih poročilih vse preveč barvitih prilastkov in pridevnikov, ki jih ne uporabljajo niti na radiu Tirana, kaj šele rta kaki bližnji socialistični radijski postaji. »Zločinski napadi«, »gnusni uboji«, »zverinski pokoli« so izrazi, ki novice obarvajo. Ali jih uporabljamo za pokole z desne ali z leve ali pa jih izpuščajmol (Podpis)
Letošnji udeleženci tabora izvidnikov in vodnic Slovenskih goriških skavtov
v Logu pod Mangartom
Srečanje treh Mohorjevih družb
Po lanskem prvem srečanju treh Mohorjevih družb v Celovcu je prišlo letos 16. septembra do drugega srečanja Goriške, Celovške in Celjske Mohorjeve družbe. Na povabilo celjske sestre so se predstavniki vseh treh vej Mohorjeve družbe srečali najprej v Celju na njenem sedežu. Tu je predsednik celjske MD p. Hieronim Žve-glič pozdravil zamejske predstavnike in predstavil dejavnost družbe. Poudaril je istočasno pomen srečanja treh Mohorjevih družb. Srečanja so se udeležili tudi nekateri predstavniki odbora MD iz Celja, Ljubljane in Primorske. Celovško MD sta zastopala dr. Pavel Zablatnik in inž. Franc Kattnig, Goriško MD pa tajnik dr. Jože Markuža in prof. Marko Tavčar. Po izmenjavi poroči! o delovanju posameznih družb ter o njihovem skupnem sodelovanju so si udeleženci srečanja ogledali prostore celjske MD.
Nato smo skupno odpotovali na Ponikvo, rojstno župnijo svetniškega škofa A. M. Slomška, ki je osnoval Mohorjevo družbo. Tu nas je pričakal Slomškov naslednik mariborski škof dr. Franc Kramberger. Vsem je najprej izrekel dobrodošlico in duhovnike povabil k somaševanju v lepi baročni cerkvi sv. Martina.
Z mariborskim škofom so somaševali dr. Pavel Zablatnik, dr. Jože Markuža, krajevni dekan, predstavnik koprske škofije, tajnik celjske MD dr. Marijan Smo-lik in njen predsednik p. Hieronim Žve-glič. K sv. maši se je zbralo tudi veliko število domačinov, kljub delovnemu dne-
vu na polju. Pel je tudi cerkveni pevski zbor.
Vsi smo prisluhnili prijetni škofovi besedi, ki je poudaril pomen tega srečanja prav na kraju, kjer je živel škof Slomšek. Mariborski škof je še posebej dejal, da nas Slovence druži isti jezik, ista vera in ista pesem. Vse te vrednote pa je vedno širila Mohorjeva družba, ki je Slovence učila pisati in brati. Zaželel je, da bi Mohorjeva družba še naprej ostala zvesta svojemu poslanstvu.
Vredno je pripomniti, da se je prvič zgodilo, da so se predstavniki treh Mohorjevih družb srečali v krajih Slomškovega življenja in to pri sveti daritvi.
Odborniki celjske MD so vse udeležence srečanja povabili na slavnostno kosilo v bližnjo gostilno. Mariborski škof se tega kosila ni mogel udeležiti, ker je odpotoval v Zagreb na pogreb škofa Jablano-viča. Predsednik Celjske MD p. Hieronim Zveglič se je vsem zahvalil za prisotnost, še posebej pa predstavnikom goriške in celovške MD ter izrazil željo, da bi se podobna srečanja obnavljala iz leta v leto. Prihodnje naj bi bilo v Gorici.
Po kosilu smo se skupno odpeljali na Slom, kjer smo obiskali rojstno hišo A. M. Slomška. Predsednik Celjske MD je povabil vse udeležence srečanja, naj bi podpisali peticijo na krajevne oblasti, da bi rojstna hiša A. M. Slomška postala kulturni spomenik S tem smo zaključili srečanje treh Mohorjevih družb s pomembnim obiskom krajev ustanovitelja A. M. Slomška.	j
Prilastki in pridevniki na radiu Trst A
novice ^act
......
rr
»o«
, T~vr
U.til
w.
Romanje na Sv. goro
Kot je že v navadi, bo tudi letos romanje slovenskih vernikov goriške nadškofije na Sv. goro in sicer v nedeljo 12. oktobra popoldne s skupno sv. mašo ob 15.30. Dušne pastirje prosimo, da romanje pravočasno oznanijo.
Ponovitev zlate maše g. Vinka Zaletela
Kot smo že poročali, praznuje letos g. Vinko Zaletel svojo zlato mašo. Ker je g. Zaletel zaslužen kulturni delavec ne samo za Koroško, temveč tudi za nas na Goriškem, saj je že pogosto gostoval z dramskimi nastopi v Katoliškem domu, imel nič koliko predavanj s skioptičnimi slikami, je goriško SKPD »Mirko Filej« čutilo dolžnost, da g. zlatomašnika povabi tudi v Gorico ob njegovem visokem mašniškem jubileju. Prišel bo med nas v nedeljo 28. septembra in bo ponovil zlato mašo v kapucinski cerkvi ob 19.30, ko je tam maša za slovenske vernike.
Vabimo k temu slavju ne samo rojake iz mesta, temveč tudi one iz vasi, saj je g. Vinko Zaletel poznan po celi naši deželi.
Odprtje škofijskega jezikovnega liceja
V četrtek, 18. septembra ob 17. uri, je bilo slovesno odprtje katoliške višje srednje šole »Jezikovni katoliški licej«, ki ga je zamislil nadškof p. Bommarco in ga je tudi uresničil s pomočjo staršev dijakov in zadruge »Scientia et Fides«, ki bo ski bela za ekonomsko plat šole.
Odprtje je bilo v dvorani »Luigi Fogar« v bivšem Centralnem semenišču, kjer bo šola imela tudi svoj sedež. Letos bo imela dve paralelki v prvem razredu, v petih letih bo prišlo do popolne šole. Prvi je spregovoril g. nadškof in pojasnil potek priprav. Za njim je imel besedo goriški župan dr. Scarano, nato zastopnik dežele ter zastopnik pokrajine dr. Mirko Špacapan ter še šolski skrbnik za Goriško. Kot zadnji se je oglasil ravnatelj novega liceja dr. Luigi Pontel in razglasil profesorski zbor ter dal razna praktična navodila, potem ko je prebral nekaj odstavkov iz pravil šole.
Po tem uvodu je bila v cerkvi sv. Karla sv. maša g. nadškofa, nato ogled šolskih in vodstvenih prostorov. Zaključek je bil v obednici semenišča s prigrizkom. Velika udeležba pri tej slovesnosti je pokazala, da je ta nova vrsta višje srednje šole lepo sprejeta pri Goričanih.
Novi višji srednji šoli voščimo tudi mi obilo božjega blagoslova, da bi v njej rastli mladi ljudje s širokim krščanskim obzorjem in pomagali našemu mestu in deželi k medsebojnemu spoznavanju in pravemu sožitju obeh narodov, ki jima je božja Previdnost dala, da so se tu rodili in rastli.
Kaj menijo slovenski socialisti?
V Gorici je vzplamtela polemika ob proslavi 40-letnice Leghe nazionale, t. j. organizacije, ki skrbi za poživitev italijan-stva v teh obmejnih krajih. Proslavi, ki je bila v Avditoriju, so dali svojo odobritev s tem, da so nad proslavo sprejeli pokroviteljstvo, pokrajinski predsednik Cumpeta, župan Scarano, prefekt, kvestor in nekateri vojaški poveljniki. Izostali so parlamentarci in deželni predstavniki, kar je vzbudilo začudenje, ki je dobilo svojo konkretizacijo v interpelaciji, katero je vložil na pokrajinskega predsednika načelnik svetovalske skupine Krščanske demokracije Bergamin.
Za nas Slovence — ni treba poudarjati, da je Lega nazionale bila do naših problemov vedno strupena —, je zanimiva reakcija vidnih političnih predstavnikov, predvsem pokrajinskega predsednika in župana. Zupan Scarano se je namreč proslave v Avditoriju udeležil in tam v umirjenem tonu, vendar dovolj jasno zbranim predlagal, naj se vendarle soočajo s Slovenci o vseh odprtih medsebojnih problemih. Poudaril je, da nad 90 od sto Goričanov zavrača nerazumevanje in želi pošten dialog.
Cumpeta, pokrajinski predsednik in socialist, pa je na vprašanje časnikarjev, kaj o zadevi meni, odgovoril, da bi najraje rekel: Viva 1’Italia! Da se čuti predvsem v teh krajih popolnega Italijana. Nič se ni spomnil na sovražnost Leghe do Slovencev, nič o sovražni akciji, ki jo imamo še v spominu, ko je Lega s strupenimi plakati blatila Slovence. Nič...
In naši socialisti, ki so z njim v isti
stranki? Svetovalec Jože Cej na pokrajini, Marko Waltritsch na občini? Zanimivo bi bilo zvedeti, kaj menijo. Ali pa se je začela nova praksa, ki je dobila prve znake že ob postavitvi spomenika deportirancem, ko je pokrajinski svetovalec Cej zapustil sejno dvorano in pustil slovenskega svetovalca dr. Mirka Špacapana samega, ko so ga zagrizene italijanske ženske glasne zmerjale?
Seja Združenja cerkvenih zborov
Odbor Združenja cerkvenih pevskih zborov je na seji 22. septembra razpravljal o orglarski šoli, ki bo v letošnjem letu začela z rednim delovanjem, o Mali Cecili-janki, o božičnem koncertu, o nakupu pesmaric ipd. Mala Cecilijanka bo tudi letos na praznik Brezmadežne 8. decembra. Zbori, ki želijo nastopiti, naj svoj program oddajo do 15. novembra gdč. Elviri Chiabai (trgovina BCS na Travniku, 6). Božični koncert bo 28. decembra v goriški stolnici in bo, kot običajno, povezan z zahvalno slovesnostjo.
Števerjan
Slovo in sprejem dveh župnikov. V nedeljo, 14. septembra se je od števerjanske župnijske skupnosti poslovil g. Ambrož Kodelja, ki je bil premeščen v Doberdob. Ob koncu maše se je v imenu vseh faranov poslovila od njega Nadja Zniderčič z naslednjimi besedami:
Dragi g. župnik! Ne mislimo vam izrekati besed slovesa, kajti kdor si želi ponovnega snidenja, ta odklanja besedo »slovo«.
Sadovi dela se ne merijo po času, ampak po srcu. čas, ki je včasih zelo omejen, je le relativno merilo.
Naj torej svoje misli strnem v eno samo besedo, ki je obenem izraz vseh, ki smo z vami čutili in nam je bil vaš trud in vaše bivanje med nami iskreno dobrodošlo: HVALA!
Naslednje dni sta se oba župnika, g. Lazar in g. Kodelja, preselila vsak na svoje novo mesto. V četrtek 18. septembra sta že oba imela šolske maše ob začetku novega šolskega leta in se s tem predstavila najprej otrokom.
V nedeljo 21. septembra pa je bil sprejem novih župnikov tako v Števerjanu kot v Doberdobu. V Števerjanu je prišel v cerkev g. Lazar v spremstvu dr. Oskarja Simčiča, škofovega vikarja, ki je novega župnika umestil v župnijo, kot to predvideva liturgični obrednik. V imenu župnijskega občestva je novega župnika pozdravila prof. Helena Knez - Di Battista, podpredsednica števerjanskega župnijskega sveta. G. Lazar je nato v nastopnem nagovoru razvil nekaj misli o svojem dušno-pastirskem programu, ki ga je mogoče strniti v besede apostola Pavla: Vsem želim biti dober pastir, ker sem v to poslan.
G. Lazar je pasel do sedaj Kristusove ovce že na več župnijah: v Logu pod Mangartom, v Soči, v Zavratcu, v Doberdobu 14 let. Sedaj bo pasel še Brice. Naj mu božja milost pri tem pomaga!
Doberdob
Sprejem novega župnika
V nedeljo zjutraj so zvonovi slovesno pritrkovali k prazniku, ker je k nam prišel novi župnik g. Ambrož Kodelja. Skupina predstavnikov naših katoliških organizacij ga je pospremila od župnišča do cerkve, kjer smo ga domačini počakali. Sprejeli smo ga preprosto, a prisrčno. Suzi je z recitacijo pozdravila novega dušnega pastirja in mu podarila šopek rož, Katarina Ferletič pa mu je v imenu župnijske skupnosti in skavtske družine izrazila željo, da bi se lepo vključil v našo skupnost, z nami sodeloval in nam pomagal. Skavti so svojega duhovnega vodjo pozdravili še s pesmijo, nakar smo se udeležili sv. maše, pri kateri nam je dr. K Humar predstavil novega župnika.
G Ambrožu Kodelja želimo, da bi se med nami dobro počutil, se vživel v našo stvarnost in z božjo pomočjo vedro vršil sveje poslanstvo v novi župniji.
Zamenjava na vatikanskem radiu
Slovenske oddaje na vatikanskem radiu so v rokah slovenskih jezuitov. Glavni urednik je p. Pavel Leskovec, ki mu pomagajo še drugi sodelavci. Do sedaj je med temi bil p. Janez Sraka. Ta se je sedaj vrnil v Slovenijo, na njegovo mesto pa je prišel p. Franc Svoljšak, do sedaj župnik v Dravljah.
Iz livlienii Slovenske skupnosti
V okviru redne zamenjave jugoslovanskih konzulov odhaja iz Trsta konzul Drago Mirosič. Ob tej priložnosti se poslavlja od raznih deželnih ustanov. Tako se je pretekli četrtek sestal tudi z deželnimi predstavniki SSk. Na sedežu slovenske stranke v Trstu so gosta sprejeli deželni predsednik Marjan Terpin in tajnik Ivo Jevnikar s člani deželnega tajništva. V razgovorih so se dotaknili vseh zadev, ki se tičejo sodelovanja in odnosov med matično domovino in zamejskimi Slovenci nasploh ter posebno odnosov matice do Slovenske skupnosti, edine slovenske politične stranke v Italiji. Konzula Mirosiča bo nasledil dr. Jakomin iz Kopra.
V Gorici se je sestalo pokrajinsko tajništvo, ki je razpravljalo o težkem položaju, ki je nastal na pokrajinski upravi med sodelujočimi strankami (DC-PSI-PSDI-PRI in Slovensko skupnostjo) potem, ko je pokrajinski odbornik PRI dr. De Grassi nastopil na volitvah za upravni svet Goriške zdravstvene enote na disi-denčni gradeški listi republikanske stranke. Gradeški republikanci so namreč v sporu s svojim pokrajinskim vodstvom in sploh s strankami, ki sestavljajo pokrajinsko večino, zato pač ta republikanski predstavnik ne more po eni strani biti predstavnik oporečništva v Gradežu in obenem kot pokrajinski odbornik podpirati politiko večine glede problemov zdravstva. SSk je do tega zavzela kritično stališče.
Pokrajinsko tajništvo SSk je tudi razpravljalo o proslavi 40-letnice Leghe nazionale in o drugih tekočih zadevah.
Na sedežu Krščanske demokracije v Gorici so se v soboto 20. septembra sestali predstavniki strank, ki upravljajo goriško pokrajino. Preverjali so zamotano stališče predstavnika republikancev v pokrajinskem svetu po sporu, ki je nastal v tej stranki zaradi znanih gradeških zadev. Pokrajinsko vodstvo te stranke je namreč zahtevalo od pokrajinskega predsednika Cumpete, naj odvzame začasno temu odborniku vse mandate. Po dolgi razpravi so se zastopniki petih strank dogovorili, da počakajo na izide volitev v upravni svet Goriške zdravstvene enote in bodo dokončne sklepe sprejeli šele tedaj. Volitve bodo 26. septembra. Slovensko skupnost je na razgovorih zastopal Marjan Terpin.
Ob prazniku Rožnovenske Matere božje bo v Podgori v nedeljo 5. oktobra ob 14.30
MARIJANSKA PROCESIJA
Pridigal bo misijonar z Mirenskega Grada g. Pust. Po procesiji bo godba iz Nabrežine izvajala svoj koncert, čemur sledi
PRAZNIK ŠTRUKLJEV
ter srečolov za misijone. Na voljo bo okusna jedača in pijača.
Vabljeni!
Kaj	dr
V »Primorskem dnevniku« (19. sept.) beremo: »Začetek letošnjega šolskega leta se je v mnogoiem razlikoval od prejšnjih. Učenci in dijaki so se tokrat najprej zbrali na posameznih šolah, kjer so jih učitelji in profesorji seznanili z začetkom šolskih dejavnosti in z umikom za prihodnje dni. Šele zatem so prisostvovali tradicionalnim verskim obredom. Tržaško šolsko skrbništvo je namreč odredilo, da se mora na šolah čimprej začeti reden pouk. Po vstopu v veljavo novega konkordata med državo in Sv. stolico prisotnost pri verskih obredih ni bila več obvezna: učenci in dijaki, ki se jih niso udeležili, so tako ostali v razredu v spremstvu učiteljev.«
Prepisali smo te vrstice, da bodo ostale za zgodovino. Radi bi vedeli, kdaj je bila prisotnost pri maši ob začetku šolskega leta obvezna? Ali ne predvideva omenjeni konkordat, da pri nas, kar zadeva vsaj osnovne šole, ostane vse pri starem? O tem smo večkrat pisali. Čemu spremembe? Navodila (če je šlo res za navodila), ki so prišla iz šolskega oskrbništva ali od morebitnih udruženj staršev, so ustvarila precej zmede. Za mašo je bilo potrebno pismeno dovoljenje staršev. Zelo so bile prizadete italijanske šole.
Povedati pa moramo, da so slovenske šole po večini šle svojo pot in tako pokazale, da jim gre za resnost in za red. Poročajo, da so naše šolske maše (v četrtek ali petek) zelo dobro uspele. Upamo, da se je že vse pomirilo in obrnilo na pravo pot. Bog daj, da bodo vsi z resnim prizadevanjem in trudom delali čast slovenski šoli. To tudi vsem želimo!
1. S.
Velika slovesnost ob 400-letnici Trubarjeve smrti
Na Rašcici pri Velikih Laščah, kjer se je rodil Primož Trubar, so preteklo nedeljo slovesno odprli spominske objekte (hiša s spominsko zbirko in mlinom ter vodna žaga) svojemu namenu. Zbralo se je več tisoč oseb, slavnostni govornik pa je bil akademik Josip Vidmar, še prej pa je uvodne misli povedal predsednik predsedstva Sinan Hasani, Albanec po poreklu. Ni manjkalo predstavnikov verskih skupnosti, kulturnih in političnih delavcev iz vse Jugoslavije; številni so bili gostje iz zamejstva ter iz Tiibingena in Deredin-gena v ZR Nemčiji, kjer je Trubar živel po odhodu iz Slovenije, prestavljal in dal tiskati prve knjige v slovenščini. Pastor iz Deredingena, kjer je Trubar zaključil svojo življenjsko pot, Dieter Roser, je med drugim poudaril, da smo mi, tukajšnji ljudje, še posebej poklicani in obvezani, da jarke iz preteklosti zasujemo in poti izravnamo.
Obsojen, ker je previdel bolnika
Pravoslavni pop oče Sava Nedeljkovič je bil v Duboju v Bosni obsojen na 20 dni zapora, ker je na domu previdel bolnika. Zapor je moral odsedeti, ker je tudi prizivno sodišče potrdilo sklep okrožnega sodišča. Obsodili pa so ga, češ da ni imel dovoljenja za obhajanje verskih obredov zunaj cerkve.
Iz republike Bosne-Hercegovine je večkrat brati o sličnih samovoljnih postopkih zoper duhovnike raznih ver v republiki (katoličani, muslimani, pravoslavni).
Čestitke in voščila
V	ponedeljek, 15. septembra, je v Tržiču obhajal 80-letnico rojstva Virgil Bratina, znani urar; jubilej je želel praznovati v krogu svojih otrok in vnukov. Toda k visokemu življenjskemu jubileju mu čestitamo tudi vsi slovenski verniki v Laškem ter prijatelji iz Gorice. Obenem mu želimo, da bi mu Bog in Svetogorska Mati božja pomagala tudi k boljšemu zdravju. Na mnogaja leta!
DAROVI
Za Katoliški glas: E. Š., Trst 30.000; E. P., Sesljan 20.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 140.000; P. F.
50.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Stanko Leban ob 80-lecnici Angele Vetrih 50.000 lir.
N. N., Podgora v spomin rajnih v družini: za gobave 150.000, za lačne po svetu 50.000, za semenišče v Vipavi 50.000 in za Katoliški glas 10.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Ivan Terčič v spomin Ivane Visentin 20.000; Albin Caha-rija v spomin Marije Bukavec-Terčič 30.000; Terčon v spomin F. Marega 20.000; Metlikovec 50.000; romarji na Barbano 110.000; Šavli 30.000; Ferlat 10.000; Pertot 10.000; ob krstu Petra Hrovatin 150.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Slava Milniček-Škabar 10.000; Emilija Švara-Pun-tar 20.500; Lenči Sosič 50.000; Viktor Ščuka v spomin na ženo Olgo 20.000; Edi Čebron ob kistu sinčka Štefana 50.000; Viktor Čebron ob krstu vnuka Štefana 25.000; Luciana in Danijela Čebron ob krstu Štefana vsaka po 10.000; Marija in Karlo Čebron ob krstu nečaka Štefana 15.000; Berlot ob krstu pravnuka Štefana 10.000; boter Pierpaolo Viutti ob krstu istega 10.000; razni 13.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu: Stanislav Soban namesto cvetja na grob dr. Draga Martelanca 50.000; Justina Vatta v spomin Santine Baretto 10.000; Imelda Dekleva ob 6. obletnici mamine smrti
10.000 lir.
Za obletnico smrti Stelia Giovannini daruje njegova mama Dora za Marijin dom v Rojanu in za cerkev na Katinari po
30.000 lir.
Za semenišče v Vipavi: T. C. 200.000 lir.
Spored od 28. sept. do 4. okt. 1986 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Mala čarovnica«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Kmetijski tednik. 15.00 Slovenski zbori.
Ponedeljek: 8.10 Iz šolskega sveta. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Liki iz naše preteklosti. 13.20 Cecilijanka 1985: mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice; Soški oktet iz Gorice in mešani zbor Oton Župančič iz Štandreža. 14.10 Otroški kotiček. 16.00 Zbornik: Osebno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Povejmo v živo! 15.00 Mladi mladim. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Slovenka.
Sreda: 8.10 Telesna kultura in raziskovalna dejavnost. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 S potovanja po Afriki. 13.20 Mešani zbor »F.
B.	Sedej« iz Števerjana. 14.10 Gospodarska problematika. 16.00 Od Milj do Devina.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10
Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Otroški kotiček. 16.00 Na goriškem valu.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba.
18.00 Četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Letošnje zborovsko tekmovanje »Seghizzi« v Gorici. 14.10 Naš jezik; ne prezrimo!
15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Zbornik: Osebno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Poti do branja. 14.30 Drugi program. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 In memoriam Marinke Theuerschuh.
OBVESTILA
Orglarska šola na Placuti. Začelo se je vpisovanje za novo šolsko leto 1986-87. Kandidati, lanski in novi, naj se zglasijo na sedežu šole, Riva Piazzutta, 18/1, najkasneje do 1. oktobra v času od 17. do 19. ure.
Dramski odsek PD Štandrež bo gostoval z veseloigro »Barillonova poroka« v soboto 4. oktobra ob 20. uri v dvorani cerkve sv. Štefana v Rojanu.
Slovenska Vincencijeva konferenca v Trstu bo praznovala svojega zavetnika sv. Vincencija Pavelskega z mašo, ki bo pri Šolskih sestrah v ulici Docce 34 (Sv. Ivan) v četrtek 2. oktobra ob 16. uri. Sledil bo razgovor o bodočem delovanju. Vabljeni vsi člani, sodelavci v koloniji, somišljeniki in prijatelji.
■
Za dograditev zvonika v Drežnicl: Marija Mantegna, Gorica 50.000 lir.
Za misijone: Antonija Filipčič v spomin Hilarija Požar 25.000 in v spomin Adele Mesesnel 25.000 lir.
Za slovenske misijonarje: Ida Koshuta, Gorica 20.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 400 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
štandreškl pevci na obisku v Gregorčičevi domovini. V ozadju cerkev v Drežnicl