44 Ivan Hribar: Vesela vožnja. patronov, zelo pokvarjena in dandanes skoro nerazumna. Tako bode malokdo veroval, da je ime Sveto (Suto) nastalo iz »sveti Tilih«, ali Suzid iz »sv. Egid« (čitaj: Ežid), SutomiŠčica (blizu Zadra) iz »sv. Eu-femija«; Sutikva (blizu Spleta) iz »sv. Tekla«; Sukosjan (blizu Zadra in blizu Spleta) iz »sv. Kancjan« (Kocjan); Sutomore (na mnogih krajih po Dalmaciji) iz »sv. Marija«; Stomrte iz »sv. Marta«; Sumaksim iz »sv. Maksim«, a Sustina iz »sv. Justina«. — Zato je potreba zlasti pri takih krajevnih imenih mnogo pomnje, da se ne vtihotapi kaka napačna pisava in zarad tega napačna razlaga. Ker so torej krajevna naša imena tolike važnosti, zato je potrebna največja pomnja pri zapisovanji in določevanji pravilne oblike teh imen. Prepričan sem, da se bode ne le odbor za nabiranje teh imen, nego tudi večina nabiračev ravnala po vzgledu sličnih imenikov drugih narodov, n. pr. Švicarja J. J. Eglija »Nomina geographica« in Umlaufta »Geopraphisches Namensbuch« in da se pouči tudi iz Kiimmelovih razprav »Die Anfange der deutschen Cultur in Oesterreich«, in iz Kronesovih spisov. Ali ipak želim slavni odbor in gospode nabirače opomniti na naslednje okolnosti: a) da bi se nabirala krajna imena tudi onih dežel in krajin, kjer so nekdaj Slovenci stanovali, a sedaj ne stanujejo nič več; b) da bi se nabiranje imen vršilo na temelji katastralnih map, ker se na njih nahaja največ lokalnih, tudi že zastarelih in torej zgodovinsko važnih imen; c) da bi vsak nabirač izvolil ozirati se tudi na novo specijalno karto (i: 75.000) in pri tem popraviti kake mogoče napake, da mu bode za to hvaležen ne samo c. kr. vojniški kartografski zavod na Du-naji (popravki se pošiljajo knjigarju A. Lechnerju, VVien, Graben 31), nego še posebno mi Slovenci, ako zvemo pristna imena mnogih stranij lepe domovine SVOJe. (Konec prihodnjič.) Vesela vožnja. Humoreska. Spisal Ivan Hribar. rdijo sicer, da človeka spametuje škoda; vender pa ne verjemite, da vsakoga. Dohtar Konecx) imel je precej škode, ker je hlepel po svojem konji, imel je vrhu tega še sramoto; a kdor bi mislil, da se je zarad tega spametoval, silno bi se motil. *) Glej »Ljubljanski Zvon«, 1888, str. 757. Ivan Hribar: Vesela vožnja. 45 Preselivši se v mesto, pridobil si je po spretnosti svoji precejšnjo prakso. Ker je bil dohtar Konec tudi sicer prijaznega vedenja in ni o vsaki priliki razodeval zdravniškega načela, da se uljudnost nikakor ne strinja z medicinskim znanjem, pridobil si je takisto med meščani mnogo prijateljev. Kjerkoli je bila kaka večerna zabava, tam si gotovo našel dohtarja Konca, ki je — da spravi v čast svoje ime — ostajal vedno do — konca. Na vsakem domačem plesu je bil navzočen, saj je bil samec, zatorej vsekako imenitna osoba v indeksu »dobrih partij«. Matere, katerim je bila skrb za svojih doraslih in dorastajočih hčera srečno bodočnost, vedele so uravnavati vabila takisto, da dohtar ni mogel odrekati. On je sicer tudi sam plesal rad; ali delali bi mu vender veliko krivico, trdeči, da je rad pohajal take domače zabave. Le oni, ki vedo, kakšne hekatombe ponesrečenih improvizacij, dolgočasnih deklamacij in vodenih dovtipov se o takih prilikah polagajo na žrtvenik boginje gluposti, razumel nas bode, zakaj se dohtar Konec, ki je bil pameten človek, ni mogel spoprijazniti s takimi zabavami. A kaj se hočel Človek je mnogokrat suženj svojega poklica. Tako tudi nas dohtar. Naj bi ne bil vzprejel jednega povabila — gorje mu! Užaljena gospodinja ne bila bi več pustila dobrega lasu na njem in ker je ženski svet mesta, v katerem se je bil naselil dohtar Konec, kadar gre za obiranje kakega moškega, solidaren kakor malokje, bilo bi to kolikor toliko v kvaro njegovi praksi. Izkušeni dohtar je to dobro vedel in zato se je rajši žrtvoval. Resnično rad pa je naš dohtar zahajal na takoimenovane »jour fixe«, katere so nekateri prijatelji prirejali v stranski sobi gostilne pri »zeleni žabi«. Prostor, ki so si ga za te »jour fixe« izbrali, sicer ni bil prav srečen; bila je namreč podolgasta nizka soba s tremi okni in neko pod stropom skozi zid prebito okroglo luknjo, katero so ev-femistično nazivali »ventilacijo«. Kadar se jih je v tej sobi zbralo le deset — in vseh »fiksovcev« bilo je do dvajset — in so si zapalili vsak svojo lulo ali smodko, tedaj so v kratkem sedeli v taki gosti megli, da jih »zelena žaba«, — tak6 so nazivali malo tolsto krčmarico, katera je tem imenitnim gospodom obično stregla sama — niti razpoznavala ni vedno in se je zarad tega večkrat dogodilo, da je zamenjavala naročena jedila in pila, kar je vselej vzbujalo precej smeha. Navzlic temu nedostatku pa je bilo v »tunelu« — tako so nazivali fiksovci zbirališče svoje — vedno jako veselo in vsi so že težko pričakovali sobot, katere so bile odbrane za te shode. Pa kaj bi tudi ne bilo veselo? Saj so se zbirali le možje jenakih načel in jednakega 46 Ivan Hribar: Vesela vožnja. prepričanja. Naj je tekla govorica o čemer koli, načelnih nasprotstev ni bilo nikdar med njimi. Kar je to družbo posebno odlikovalo, bil je pa sveži humor, ki je vladal v nji. Naj se je govorilo o politiki ali o književnosti, vedno je bilo takih, ki so z duhovitimi svojimi opazkami vedeli vzbujati zanimanje in veselost. Tudi tekoči dogodki so se razmotravali navadno z vesele strani in da je kdo nepoklicanih ljudij mogel skrivaje pogledati v to družbo in bi bil videl, kako neprisiljeno in veselo ji teče zabava, moral bi si bil misliti, da tako srečnih ljudij, kakor so sobotni gostje v tunelu pri »zeleni žabi«, ni pod božjim solncem nikjer več. Presezalo bi okvir pripovedčece naše, ko bi hoteli opisovati vso to znamenito družbo. Dosti bodi, ako konštatujemo, da je naš dohtar Konec, ki ni poznal slasti srečnega rodbinskega življenja, nahajal v nji največ zadovoljnosti. Ker se pa srca najlože razumevajo sorodna, zato je tudi naš dohtar, dasi je gojil prijateljstvo z vsemi fiksovci, najrajši in največ občeval s pisateljem Kremenom; kajti nazori o svetu in življenji in sodba o človeštvu, kakor jih je imel Kremen, ujemali so se prav čudovito z njegovimi nazori in z njegovo sodbo. Kremen je bil mož izrednega znanja. Dasi ni bil medicinec, temveč pravnik in je zatorej pripadal stanu, kateremu je mnogo do uljudnosti in družbinske uglajenosti, vender je bil v tem oziru pravo nasprotje svojemu prijatelju Koncu. V ponašanji svojem je bil nekako mrzel, rekli bi skoro oduren, in svet, ki sodi po površnosti, dejal je, da ga ni neuljudnejšega človeka od Kremena. A kakor v prirodi mnogokrat raso najbujnejše in najpisanejše livade na ilovnatih tleh; pod divjim od vetra in dežja izpranim kamenjem pa se skrivajo najznamenitejši zakladi zlate rude: takisto je tudi pod osorno zunanjostjo Kremenovo utripalo zlato srce. Občujočemu s prijatelji se mu je otajala ledena površnost; izginil je tožni izraz plemenitega lica in preprosta, toda dovtipna govorica njegova se mu je usipala čez ustna jednako šumnemu glasu gorskega potočka. Ker je bil Kremen izboren pisatelj in se je mnogo bavil tudi s politiko, govorilo se je, kadar je bil on navzočen, malone vedno o književnosti ali o političnih dnevnih dogodkih. O vsem je imel svojo sodbo, katera je bila prijateljem njegovim vedno merodajna. A tudi dobre volje je znal biti. Ker se je to zarad resnobnega njegovega značaja dogodilo prav redkokdaj, zato so prijatelji njegovi vsak takšen slučaj smatrali za nekak praznik in ga proslavili navadno s tem, da so po kake pol ure ali tudi delj preko navadnega časa posedeli v tunelu pri »zeleni žabi« in pogledali nekoliko globoče v kozarce. Ivan Hribar: Vesela vožnja. 47 O neki taki priliki se je hotel Kremen pošaliti s prijateljem Koncem. Kazalec velike okajene ure v tunelu je lezel ravno čez dnevno pregrajo in nekateri udje družbini so šteli ravno črte na belem miznem prtu ter pripravljali denar, da poravnajo račune o po-užitem pivu in cvičku, ko se oglasi Kremen: »I, počakajte no še malo, nam bode Konec povedal, kako je kupoval konja v Kolibji vasi«. Kremen se je pri teh besedah nekako pomenljivo namuznil; ostala družba pa je kakor na povelje obrnila oči v dohtarja, ki je zadrego svojo hotel skriti s tem, da je pograbil kozarec in srkal počasi iz njega kislo njegovo vsebino. »Kaj? Konec je kupoval konja?« »Za ježo, ali kaj ?« »Menda je le mešetaril, da si je kaj prislužil, ker ni imel nič zdravniške prakse.« »Kaj še, jezdaril je; le poglejte ga; na konji je moral biti nebeška prikazen!« Take in jednake zabavljice so se vsipale iz ust navzočnih gostov, ki so se spustili v glasen smeh. Dohtar se je spočetka nekoliko jezil in odstavivši kozarec od usten je dregnil Kremena pod rebra, češ: ,kaj nisi mogel molčati!' Ali konečno je le uvidel, da bi mu resnoba v tej družbi in v tej uri pristojala kaj slabo. Začel se je torej smijati tudi sam. »Molčite no, prismode! Vsak človek mora kdaj storiti kako brez-umnost in vsaka izkušnja je nekaj vredna.« Ko se je tako udal sam, jeli so siliti vanj, naj jim pove kaj o svojem talentu za konjsko kupčijo, in Konec jim je za glasne veselosti pripovedoval o svojem konji tako, kakor je ves dogodek že znan čitateljem »Ljubljanskega Zvona«. »Zivio doktor! Ti pač bolje znaš rane šivati, nego konje kupovati,« oglasi se nekdo iz družbe, ko je končal Konec svoje pripovedovanje. »In dekleta ljubiti,« pristavi drugi. »»Ne tajim, da bi ne bil večji zvedenec, kar se tiče deklet; a to vam rečem, da bi me sedaj tudi nikdo več s konjem prevariti ne mogel.«* »Presamosvestno govoriš,« pokara ga Kremen. »Jedno kobilo si imel in prej se nisi pečal s konji, pa jih hočeš kar brž tako dobro poznati. Le pusti konje, prijatelj!« Mali vzroki imajo časih velike posledice, iz iskrice je nastal že večkrat velik požar. In pohlevna ta opazka Kremenov a je bila vzrok, da je z elementarno silo provalilo žaljeno samoljubje Končevo. 48 Ivan Hribar: Vesela vožnja. On ni bil človek, ki je mnogo razmišljal. V vsem svojem ravnanji je bil nagel. Marsikaj je storil v trenutku neke duševne raz-draženosti, marsikaj ukrenil, kar bi bil opustil, ko bi si bil stvar količkaj premislil; trma njegova in neki napačni nazori o časti pa so bili vzrok, da je vsak takšen nagel ukrep tudi zvršil. »Pa vender si bodem zopet kupil konja!« odgovoril je nekako razdraženo. »Predno bode minilo štirinajst dnij, vozil se bodem s svojim konjem in s svojim vozom k bolnikom.« Vsi prijatelji so bili prepričani, da bode to tudi res zvršil; vedeli so pa tudi, da bode bržkone kupil konja prav jednako, kakor v Kolibji vasi in zato so se cule še marsikake šale in prijateljske za-bavljice, katerim se je konečno najveseleje smijal dohtar Konec sam. Ko se je drugo jutro dohtar Konec vzbudil, bil je že debel dan. Solnce mu je skozi okna sililo v njegovo spalnico, kajti prišedši zjutraj zgodaj domov, pozabil je razpustiti zavese. Čutil je, da mu je glava nekako težka, zato je v domači svoji lekarni začel iskati po-močkov, s kakeršnimi se navadno preganjajo mački, ki ne razumevajo, kaj pomenja beseda »kec«. Začel je premišljati, kaj se je bilo zgodilo v tunelu. Žal mu je bilo, da je obljubil kupiti konja; legak mrak mu je izpreletel čelo, ko se je pri tem spomnil Hvaleta in prve svoje kobile. A mož-beseda ostati je venderle hotel. »Naposled« — tako je modroval sam s seboj — »meni v Kolibji vasi ni bilo tako jako potreba konja in voza, kakor tu v mestu, kjer me malone vsak dan po nekolikokrat kličejo na kmete in moram tako drago plačevati voznike.« In kolikor bolj je mislil, tembolj je prihajal do prepričanja, da brez konja več biti ne more. Samo kje in kako ga kupiti? Pri »zeleni žabi« se je hvalil sicer, da sedaj konje pozna dobro; a samemu sebi je moral vender priznati, da je bila ta trditev presmela. Meše-tarja ? O sami misli na to ga je izpreletal že mraz, kajti, odkar se je bil seznanil s Hvaletom, ni imel o mešetarjih nič dobrega mnenja več . .. »Bodisi, kar hoče, sam pojdem kupovat.« In vzel je v roke veliko pratiko ter začel pregledovati, kdaj bode naj bližnji semenj v mestu ali v bližnji njega okolici. Do sv. Lukeža je bilo še šest dnij in na sv. Lukeža dan, našel je, da bode semenj v Suhem Dolu. Ukrep je bil storjen. Ivan Hribar: Vesela vožnja. 49 Takoj drugo jutro je vzel hranilničino knjižico iz srednjega predala pisne svoje mize ter jo izročil stari svoji postrežnici z naročilom, naj mu prinese iz hranilnice šeststo goldinarjev. Zenica ga je debelo pogledala, ali vprašati si vender ni upala, čemu bode potreboval toliko denarja. Ko je pa na poti srečala neko znanko svojo, zašepetala ji je skrivnostno: »Dohtar Konec se bode oženil.« Da je bilo potem kmalu vse mesto polno te novice, umeje se samo po sebi, in dohtar se ni mogel zadosti načuditi, zakaj mu tisti dan popoludne nekatere gospodičine in njih matere na njegove pozdrave niso več odzdravljale tako uljudno, kakor sicer. Konec pa nikakor ni mislil na ženitev, ampak imel je polno glavo konj, kolesljev in kočij. Odleglo mu je nekoliko šele potem, ko je pri Petru Komatarji kupil elegantno angleško konjsko opravo, pri Janezu Cijazu pa si za tristoinpetdeset goldinarjev izbral lep samotež, na pol pokrit koleselj. Sedaj je bilo treba skrbeti še za hlev in prostor, kjer bi shranjeval koleselj. Ker je računjal Konec, da bi hlapec v mestu vender preveč stal, če bi ga najemal nalašč zase, dozorela je v njem misel, povprašati v gostilni pri »zlatem volu«, ali bi ne hoteli vzeti mu konja v prostorni svoj hlev, spraviti mu koleselj pod streho in če bi ne bilo mogoče dogovoriti se tudi zarad hlapca in krme. »Zlati vol« je bil z dohtarjevim predlogom takoj zadovoljen in še zahteval ni veliko; samo to si je pogodil, da mora odslej gospod dohtar priti tudi k njemu kdaj v gostilno in zajedno opozarjati prijatelje svoje, kako žlahtno kapljico toči. Dohtar, prevesel, da se mu je največja skrb odvalila od srca, obljubil je to prav rad, ne da bi se bil prej prepričal, če je kapljica, katero priporočati seje obvezal, tudi res »žlahtna«. Zdaj je imel le še jedno skrb: kupiti dobrega konja. Noč pred sv. Lukežem ni prav nič spal; zjutraj pa je ves zamišljen odšel iz hiše, stopil k svojemu navadnemu vozniku ter mu velel zapreči, da ga popelje v Suhi dol. Pripeljavši se v Suhi dol šel je dohtar Konec takoj na sejmišče za konje. Stopal je ondu med kričečimi tolpami mešetarjev, kupcev in prodajalcev ter si ogledaval na prodajo postavljene konje. Oko mu obvisi na lisci do trinajst pestij visokem, ne ravno rejenem, pa tudi ne sestradanem. Postojf nekoliko ter si ga ogleduje. V tem hipu priskočita h konju dva moža. »Stoinosemdeset goldinarjev je vredna ta živalca, kakor krajcar. Glej, pohlevna je, kakor jagnje; teče pa po bliskovo.« — Izgovorivši to prime prvi mož konja za povodec in ga prepelje po sejmišči. 4 5 o Ivan Hribar: Vesela vožnja. »»Stoinšestdeset; če hočeš, pa udari!«« — odvrne mu drugi. »Niti krajcarja izpod stoinosemdesetih«. V tem pristopi h konju dohtar Konec. Ona dva se spogledata. »Ta žival je že stara,« pravi Konec in pogleda konju na zobe, kakor bi z njih bil znal Bog ve kako dobro brati konjsko starost. »»Gospod, če jih ima čez pet, strela me ubij na mestu!««. »Res je, res! Vidim; zmotil sem se. Svepast je pa vender nekoliko« — opomni zopet Konec. »»Kaj, svepast? Kje ste še videli konja s tako lepimi nogami? Kakor sveče, pravim Vam. Vsa živalca kakor ulita,«« začne na to zgovorno zatrjevati oni, ki je prevajal pred tem konja. Potrpežljivi bralec je gotovo že ugenil, da je bil to jeden onih mešetarjev, ki o semanjih dneh najrajši iščejo neizkušenih kupcev, da je kaj »zaslužka«. Konec ga je imel za gospodarja koajevega. »No, koliko pravite, da zahtevate zanj ?« »»Stoinosemdeset in ni krajcarja menj. Za stoinšestdeset bil bi ga lahko prodal že dvakrat.«« In Konec je bil žrtev zvitemu mešetarju. Sporazumela sta se bila na videz prav težko; ali da je neoprezni Konec takrat, ko je našteval dogovorjeni kup stoinsedemdesetih goldinarjev, mogel opazovati za-ničljivi posmeh za njim stoječega mešetarjevega pomagača, spoznal bi bil morebiti še on, da je osleparjen. »Povodec mi boste dali pa po vrhu,« pravi Konec, ko je odštel denar. Hotel je pokazati, da se umeje dobro pogajati. »»Seveda, seveda, gospod! Pov6dec gre v kup!«« In zadovoljen je bil Konec; prosil je le onega, od katerega je kupil konja, naj ga vede ž njim na Kramarjevo dvorišče. Morete si misliti začujenje voznikovo, ki je mislil, da so dohtarja poklicali v Suhi dol h kakemu bolniku in se ni menil več zanj, ko je le-ta nenadoma stopil predenj in mu pokazal kupljenega lisca, rekoč: »Tega konja sem kupil. Privežite ga spredaj k ojesu, da ga vzameva s sabo.« Rekel sicer ni ničesar, ali na tihem je robato zaklel, češ: »Vsak skrije že hoče imeti svojega konja. Se svoj voz si kupi in ves zaslužek izgubim.« Dohtar Konec pa se je drugi dan res že v svojem vozu in s svojim konjem peljal na Malo dobravo, kamor so ga poklicali k bolniku, ki se je bil preobjedel gob in o katerih so, ker so ga preveč tiščale v želodci, mislili, da so bile strupene. (Konec prihodnjič.) ^@^)(§^^ Ivan Hribar: Vesela vožnja. io5 Vesela vožnja. Humoreska. Spisal Ivan Hribar. (Dalje.) ober teden potem, odkar je dohtar Konec bil zopet srečni gospodar konja in koleslja, padel je prvi sneg. Mnogim je prišel še prezgodaj; veselili so se ga pa oni mestni siromaki, katerim kidanje snega daje precej zaslužka, in tudi oni gospodarji konj, katerim je vožnja na saneh v posebno zabavo. V mestu, v katerem je stanoval dohtar Konec, sicer ni bilo bogatega plemstva, katero bi bilo moglo razvijati razkošje in sijaj; zato je pa bilo nekaj mladičev, ki so po roditeljih svojih podedovali lepo imetje in ki ves ljubi dan niso imeli druzega opravka, nego skrbeti za to, da kolikor se da hitro spravijo v druge roke denar, čegar vrednosti niso poznali., Ti in pa nekateri bogati trgovci so skrbeli za gojitev raznovrstnega športa in med drugim tudi za sankanje. Komaj je padla tolika plast snega, da je dobro pokrivala zemljo, že so se oživile mestne ulice in poti po najbližnji mestni okolici z raznovrstno ustvarjenimi sankami in neprenehoma se je culo veselo zvonkljanje kraguljcev, navešenih konjem okoli vratov, ali pa navezanih vrhu komatov, olepšanih poleg tega še z raznobarvenimi šopi žime. Dohtar Konec je prišel ravno iz gostilne pri »zlatem volu«. Brez posebnega namena je postal nekoliko med vrati ter se oziral po delavcih, ki so se trudili podrgniti že shojeni sneg s hodnikov ob hišah. V tem se začuje iz daljave sreberno zvonkljanje kraguljcev in kmalu na to pridirja izza ogla na lahkih saneh, v katere sta bila zaprežena dva iskra vranca, rentier Tscheleschnigg. Konec se obrne jezno v stran, ko ugleda, da si je na vsako stran kraguljcev napraviti dal šop črnordečežolto pobarvane žime ter zagodrnja nekaj nerazumnih besedij Zdajci mu šine v glavo prešerna misel: »Pokažimo, da smo tudi mi tukaj!« In namesto v kavarno, kamor je zahajal obično po obedu, zavije v stranske ulice na levo in stopi naravnost v prodajalnico Ko-matarjevo. »Imate li kraguljcev za sankanje?« »Seveda imam, gospod doktor! Kakšnih želite: za vrh ali za, okoli vratu?« io6 Ivan Hribar: Vesela vožnja. »Za vrh. In dva šopa morata biti poleg, čujete! Dva šopa od belomodrordeče žime.« »»Kakor ukazujete. In prav tu imam jedno takšno garnituro. Naročil sem si jo z Dunaja s pogojem, da mi je smeti vrniti šopa, ako nikdo ne povpraša po njima.«« »Kakor nalašč!« misli si Konec. Dogovori se hitro o ceni, plača in naroči, naj se mu kupljeno konjsko lepotičje pošlje na dom. Potem stopi k Cijazu in kupi pripravne sani, na katerih je bilo prostora za dve osebi. »O, kako se bodo jezili Tcheleschniggi in Mlineritschi, Miillerji in Meierji in kar je njim jednakih ljudij v mestu, kadar ugledajo mojo slovenskonarodno sankarsko garnituro, nadeto iskremu mojemu konjiču! Jaz pa bodem imel zavest, da sem zvršil jedno narodno dolžnost več. — Takisto je modroval po tihem domov grede Konec in dolgo že ni bil tak<5 zadovoljen sam s seboj, kakor tedaj. Drugega dne" je bila sobota popoludne — pripelje se Konec na svojih saneh z dvorišča pri »zlatem volu«. Peljal se je po velikih ulicah, potem pa je zavil iz mesta v bližnjo, jako oživljeno vas Ko-marjevo. Srečujoči ga znanci postajali so in zrli začujeno za njim. »Kak6 se je jel spuščati!« menili so nekateri; »žene mu treba, da mu pristriže per6ti,« odgovarjali so drugi. Narodnobarvena šopa ob kra-guljcih pa sta bila sploh všeč. Dohtar sam je mislil, da se more sedaj vzporejati z vsakim sankačem; kajti konjič se mu je v tem kratkem času, odkar so mu sipali oves na njegov račun, vidno popravil; sani njegove so bile res lepe; uprežna oprava brez graje. A ko se je mimo njega pripeljal zopet rentier Tscheleschnigg z iskrima svojima vrancema, na katerih se je košatila nemškonarodna kraguljčja garnitura, tedaj je opazovalec — ako je bil slovenskonarodnega mišljenja — moral pač obžalovati, da slovenskonarodna šopa čepita na konji dohtarjevem. Konec pa, kakor rečeno, tega nikakor ni čutil. Istega večera so se zbrali »fiksovci« zopet v tunelu pri »zeleni žabi«. Veselo je bilo tam, kajti dohtar Konec je moral plačati nekoliko litrov vina, »da se zamočijo kolesa njegovega koleslja« — kakor je dejal tovariš v Eskulapu, dohtar Babuder. Razumeje se samo po sebi, da se je o takih okolnostih govorica sukala le okoli Končevega konja, koleslja in sanij. Vse pa se je razmotravalo z vesele strani in dovtipi — dobri in slabi — vsipali so se na ubogega Konca iz vseh kotov. Ivan Hribar: Vesela vožnja. 107 Ko je ura odbila jednajst, začela se je razhajati vesela družba. Nekateri so odšli v kavarno; drugi -— posebno taki, katerim je o poznem prihodu grozila propoved izza gardin — šli so dom6v. Dohtar Konec in pisatelj Kremen pa sta šla k »zlatemu volu«, kjer so začeli točiti dobro in zdravo istrsko vino novega pridelka. In dobro božjo kapljico sta vedela ceniti oba; zato sta o drugih — namreč »nefiksovskih« — dnevih zahajala rada k Turinu, k Zlajpohu in k Jarnejki ali pa celo romala v Komarjevaške gostilne »na Bobnu« ali »pri \6pi Anki«. »Zlati vol« jima je bil znan šele od tedaj, odkar je Konec imel v njegovem poslopji konja in koleselj in je iz hvaležnosti začel zavajati prijatelje svoje v to gostilno. Sicer pa bodi rečeno v čast »zlatemu volu«, da je poleg dveh vrst vriska točil vedno tudi kako res dobro kapljico; v najnovejši dobi istrsko črnino. »Glej, ti si res trmast do skrajnosti,« začne Kremen, ko sta sedela pri vinu in trčivša na zdravje, izpraznila vsak svoj kozarec. v »Čemu ti je bilo treba konja? Sitnost imaš ž njim in pa izgubo boš imel«. »»Ne bodi siten! Kaj veš ti, ki še nikdar nisi imel konja!«« »In vender pravim, da poznam konje bolje od tebe; saj je imel strijc moj vedno po dva in jaz sem se o počitkih rad sukal okoli njiju«. »»Jaz pa pravim, da bi vedel ti bolje, kako treba ravnati s Krjavljevo kozo, negoli z mojim vrancem.«« »S tvojim vrancem, praviš? Za Boga, ti res poznaš konje, da ti ni vrstnika! Saj je tvoj konj lisec« »»Lisec, vranec, šareč ali belec, vse jeden vrag! Konjska imena so vsa; no, in jaz sem svojemu izbral ime vranec,«« pravi dohtar, ki je čutil, kako prav govori Kremen. Leta pa je nabral ustna v posmeh, ki je dodajal posebnega karakterističnega izraza zanimivemu njegovemu obrazu, potegnil nekoliko kapljic vina iz kozarca, kateri je bil Konec med pogovorom zopet natočil do vrha, in naposled je dejal: »Draga je pa ta stvar vender dvakrat toliko, kakor če bi najemal voznika.« »»Ne rečem, da ni nekoliko dražja; a dvakrat toliko ne. Zato pa se lahko peljem, kadar in kamor hočem. Zbilja! Peljiva se kdaj kam venkaj.«« »Dobra misel! Glej, in saai imaš, to bi bilo prav prijetno. Na saneh se jaz posebno rad vozim.« »»Torej si voljan; ali kdaj in kam?«« »Veš kaj, peljiva se Gladka pogledat.« »»Izvrstno! Tudi jaz ga že dolgo nisem videl. Pa vender sva tedaj, kadar sem bil v Kolibji vasi, občevala malone vsak dan.«« io8 Ivan Hribar: Vesela vožnja. In tako je bila stvar dogovorjena. Treba je bilo le še določiti dan. Tudi o tem sta se sporazumela lahko, kajti, ko je Kremen dejal, da bi bilo najpripravneje peljati se na Bobovo vernih duš dan, pritrdil je dohtar, da mu ugaja ta nasvet. # Gosta megla je ležala nad mestom, ko sta se dogovorjeni dan ob osmih zjutraj pripeljala prijatelja na saneh z dvorišča pri »zlatem volu«. Po mestnih ulicah, po katerih sta se peljala, bil je sicer pospravljen sneg; a ker je zemlja bila dobro zmrzla, dričale so po nji sani vender primerno dobro. Zrak je bil čisto miren; niti najlahnejše sapice ni bilo čutiti. Zato tudi ni bilo hudega mraza; le ivje se je delalo vozilcema po brkih in po bradah. »Prav prijetno vožnjo bodeva imela danes,« izpregovori Konec, ko so smučale sani mimo poslednjih hiš v mestu. »»Le premalo snega se mi zdi na cesti. Kaj ne vidiš, da se sani večkrat zavirajo ob cestnem gramozi? Ne vem, kako se bodeva vozila,«« odgovoril je oprezni Kremen. »Ne boj se, čim dalje prideva od mesta, tem več najdeva snega na cesti. Tukaj je mnogo vožnje in zato so ga menda odkidali.« »»Nič ga niso odkidavali, vsaj ob straneh ni tega videti. Bojim se, da ga je včeraj in predvčerajšnjem pobralo solnce.«« »Kaj misliš? Premalo solnca je bilo in premalo moči je imelo.« In vozila sta se zopet tiho dalje. Promet je bil na cesti prav živahen. Neprestano so ju srečavali vozovi, lahki in težki, a za čudo: nobenih sanij ni bilo vmes. To zopet ni hotelo Kremenu v glavo. »»Glej,«« pravi z lahnim nasmehom, »»nobenih sanij še nisva srečala. Meni se to vsekako zdi čudno; saj jih ljudje v gorenjih krajih rabijo radi.«« Konca pa tudi ta opazka ni spravila iz ravnodušnosti. Napel je vajeti, ošfnil na lahko konja z bičem in, da napelje pogovor na priljubljeni mu predmet, vpraša Kremena: »Povej, kako ti prija vranec moj?« v »»Lisec tvoj, kolikor vidim, ni slab. Ce si ga kupil res sam, zaslužiš priznanja.«« »I, kako pa, da sam. In še veliko nisem dal zanj. Stoinsedem-deset goldinarjev ni preveč. Sedaj bi ga ne dal izpod treh sto.« »»¦Tri sto ti nikdo ne bode dal zanj,«« odvrne čvrsto Kremen. Ivan Hribar: Vesela vožnja. 109 »Ti si res čuden! Kako moreš trditi tako odločno, da ne? Počakaj, da vidiš, kakšen bode vranec moj — ali če že le hočeš: lisec. Ovsa ne strada.« Ker je Konec med pogovorom popustil vajeti, spotakne se konj. »»Glej, kljuseta lenega! Toliko ovsa mu daješ in tako malo se voziš ž njim, pa hoče zaspati na cesti. Ustrizi ga, da čuti.«« In jeli so padati po konji udarci Končevega biča. To ga je zdramilo in spustil se je v divji dir, pri katerem je poskakoval, da je opletal po ojesi. Konec ga pusti nekoliko časa tako dirjati, potem pa pogleda Kremena nekako bahavo po strani ter pravi: »Ali si videl, kako je šel?« »»Kakeršen voznik, takšen konj,«« odvrne Kremen. »Kako to misliš ?« »»Meniš li, da je lepo tako dirjanje? Dobremu vozniku ne sme konj, ako dirja, nikdar poskakovati. Zapomni si to.«« Konec je umolknil zopet. Spoznal je, da se mora res od prijatelja Kremena, ki ni še imel svojega konja, učiti vozarjenju. Vozila sta se že dobro uro. Megla se je začela rediti in solnčni žarki so jo predirali semtertja. Namesto, da bi bila našla — kakor je pričakoval Konec — na cesti več snega, bilo ga je skoro P čimdalje menj. Vender so sani po zmrzli cesti vedno dričale še dobro. Do Bobovega sta imela še dve uri. Konca doslej ni skrbelo, da bi ne prišla do tja; mislil je, da mora zarad njegovih sanij cesta ves dan ostati zamrzla. Šele sedaj se je jel nekako nejevoljno obračati v ono stran, kjer je solnce obsevalo vedno redkejšo meglo. Kremen, ki je, kakor smo videli, slutil že prej, da utegneta s sankami obtičati na cesti, prepričal se je sedaj, da nikakor ne bode mogoče priti do Bobovega. To prepričanje se mu je utrjevalo še zlasti zato, ker je videl, kako začujeno so pogledovali in kako škodoželjno pozdravljali ju ljudje, ki so ju srečavali. Ko sta se prijatelja pripeljala do Zalesja, izginila je hitro megla in solnce je posijalo tako krasno, kakor bi bilo hotelo napovedovati najlepši majnikov dan. Dohtar Konec se ozre proti mestu in glej: > bilo je zavito v meglo, kakor jedno uro prej. »Vrag vzemi solnce! Vse veselje nama bode pokvarilo.« Kremen se nasmehne in odvrne mirno: »»Ne preklinjaj solnca! Po tvojih saneh se ne bode ravnalo.«« »Kaj misliš, ali naj se vrneva?« vpraša naglo Konec, ki je čutil, kakšno, za ta čas neobično gorkoto imajo solnčni žarki in mu je zarad tega zdajci upalo srce. lio Ivan Hribar: Vesela vožnja. »»Vrniti se! Nikakor! Ali moreš biti porok, da se ne vzdvigne tudi megla, ki je še za nama ? In potem bi obtičala itak sredi p6ta. Srčnost velja. Do Mačkovca imava sam6 še pol ure. Tja privoziva vsekakor. Tam pa pustiva sani ter si najameva voz in tako venderle prideva na Bobovo.«« »Prav praviš. Le srčno dalje«, pritrdi dohtar, čegar malodušnost je izginila zopet o vzpodbudnih besedah Kremenovih. In trenil je konja znova, da se je spustil v dir. Položneje je jel iti šele, ko se je dobrega pol kilometra dalje dvigala cesta nekoliko v strmec. Bil bi pa moral vsekakor oddehniti si tudi sicer, kajti čim dalje sta se vozila prijatelja, tem bolj je bila tala cesta in tem teže so tekle sani. Konj se je spehal tako, da se kadilo od njega. Prišedši zopet na piano cesto, hotel je Konec zopet nagnati svojega »vranca« v dir, ali Kremen ga je opozoril, naj ne muči živali, ko vidi, da komaj vleče sani za seboj po cesti, katera se je bila v tem popolnoma otajala. Vozila sta se torej polagoma. Konec je bil zlovoljen; nekaj zato, ker ga je prevaril račun, kar se tiče snega, nekoliko in še bolj pa zato, ker je sedaj uvidel, da s sankami res nikakor ne bode mogoče priti do Bobovega in da prijatelj Gladek ne bode mogel občudovati njegove kraguljčje garniture. Kremen pa se je prav od srca smijal nejevolji Končevi in ga je semtertja še nekoliko podražil. Bila sta že prav blizu Mačkovca. Konj se je na ostro posuti cesti silno upehal in morala sta nekoliko postati, da si oddahne. »Dober dan, gospoda!« pozdravi ju kmet, ki jima je prišel po cesti naproti. »Prijetno se je danes voziti, prijetno. Solnce ogreva, kakor spomladi.« Koncu je bilo, kakor da bi ga bila ugriznila osa. Robato kletev in ostro zabavljico je imel že na jeziku, toda prehitel ga je Kremen, rekoč: »Bog daj dober dan, oče! Prijazna je beseda Vaša in gotovo tudi dobro Vaše srce. Res, prijetno se je nama voziti o tako toplem solnci, a konju vleči je težko. Peš bi morala hoditi, ko bi ne hoteli Vi biti tako dobri, da malo potisnete sani tja-le do prve gostilne.« Kmet je spočetka gledal Kremena nekako začujeno; a Kreme-novo vedenje, še bolj pa menda zadnja njegova beseda je vplivala ndnj toliko, da se je udal pomagati upehanemu konju. Konec sicer sprva ni hotel dovoliti, da bi kdo potiskal sani, češ, da je konj dosti močan potegniti jih ž njima vred do Mačkovca in da bi bila taka vožnja venderle presmešna; ali ko mu je Kremen, Ivan Hribar: Vesela vožnja. I it kateremu je igral satirski nasmeh okoli usten, povedal nekoliko latinskih besedij, udal se je in to resnično smešno sankanje se je začelo. Za dobrih pet minut postale so sani pred vrati Knoftrove gostilne. Glostilničarica, katera je poznala Konca od tedaj, ko je služboval v Kolibji vasi, priteče na vezni prag in vzklikne vsa začujena: >I, gospod dohtar, kaj ste Vi? In pa danes na saneh I« Konca bi bil tudi ta ogovor kmalu razjezil, vender spomnil se je, zakaj se je uprav ustavil tu, zato je brzdal svojo strast ter je mirno odgovoril: »Nikar se ne čudite, mati Knoftrova!« Prevarilo naju je; kar se lahko pripeti vsakomu. Saj ne delava midva vremena in če bi ga, potem bi danes pri Vas gotovo ne sijalo solnce, kakor ni v mestu, ko sva davi odhajala. A sedaj pokličite hlapca, da izprevede malo konja ter ga dene potem v hlev; o vsem drugem se dogovorimo kesneje. V tem, ko je hlapec izprezal konja, stal je poleg sanij mož, ki jih je bil potiskal, in si brisal pot z obraza. Prav vroče mu je bilo; a ko je videl, kako se novo kositarno gostilniško znamenje lepo blešči v solnci, vselila se mu je v srce mameča nadeja do dobrega požirka. Toda predno se mu je imela izpolniti ta nadeja, hotel se je nekoliko pošaliti ž njim Kremen, da osveti sebe in prijatelja svojega za porogljivi pozdrav. »Kaj ne, oče, prijetno se je danes potiskalo, prijetno ? Solnce je grelo kakor spomladi.« »»In pa res. Saj me je pa tudi pošteno ugrelo,«« odgovori na to mož, ki je pričakoval, da bodo te njegove besede padle na rodo-vita tla. Ali kako se je začudil, ko mu je Kremen odvrnil: »Dobro delo ste storili. Bog Vam to povrni 1 Sedaj pa zopet lahko greste, kamor ste se bili namenili.« Žalostni izraz obraza njegovega pričal je, da so bile te besede ostra pokora za žejno njegovo dušo. Dasi je že od mladih nog vedel, kako neizmerno veliko je »boglonaj« vreden, vender ga v tem trenutku ni cenil posebno visoko. To je tudi Kremen vedel dobro. In ker se mu je zdelo, da je postrežnemu možu dal že dovolj okusiti Tantalovih muk, dejal je, ko je le-ta ravno nekako zlovoljno začel se pripravljati na odhod: »Sicer bi Vam pa liter vina menda ne škodoval. Kaj menite?« Zdajci se je situvacija nagloma izpremenila. Mož se je zopet zveselil in naglo je stopil v gostilno, kjer je pri kozarci vina delj nego uro zabaval prijatelja z zdravim svojim humorjem, kateremu se zlasti Kremen ni mogel dosti načuditi. U2 Ivan Hribar: Vesela vožnja. Dohtar Konec je bil vesel zlasti zato, ker se je dogovoril brez težave z gostilničarico, da mu posodi koleselj za vožnjo na Bobovo, in na" to veselje dal je zgovornemu možu prinesti še liter vina, dasi mu je že prejšnji liter začel nekako siliti v lase. Ko si je konj odpočil in se nakrmil, velel ga je Konec zapreči pred Knoftrov koleselj, kateri mu je hlapec v naglici nekoliko očedil blata, ki se ga je držalo morebiti že leto dnij, in hajdi veselo dalje! Ker je bilo že pozno, gonil je dohtar konja skoro vedno v dir in kmalu se je v krasni okolici pod srednjevisokimi gorami, sredi košatih gozdov prikazalo veliko, belo poslopje — grad Bobovo. Bobovo je bilo lastnina Vinka Gladka. Lepo posestvo je bilo to in neobremenjeno je je prevzel po svojem pokojnem očetu sedanji lastnik. Vinko Gladek je bil sam korenito omikan mož. Dovršil je na dunajskem vseučilišči po želji očeta svojega pravoslovne nauke, potem pa je, ker mu služiti ni bilo potreba, ostal doma in prevzel gospodarstvo. A tudi s tem ni imel mnogo skrbij. Opravljala mu je vsa njegova mati, oprezna, priljudna in v gospodarstvu izredno zvedena gospa. On sam je obšel obširno svoje zemljišče le tedaj, kadar je loveč sledil za skokonogimi zajci ali srnami. Zato se je pa mnogo bavil s književnostjo. Prevzel je sicer že po očeti veliko in dragoceno knjižnico; ali kakor je to bilo nekdaj pri nas, našel je v nji pač mnogo latinskih, nemških, francoskih, angleških, laških in še celo španjskih del, v tem ko je vso slovansko književnost zastopalo le nekoliko starejših letnikov »Novic«. Da to Vinku Gladku, v katerem se je vzbudila narodna zavest že v zgodnji mladosti, ni zadošČevalo, umeje se samo po sebi, zato si je naročil mnogo znamenitejših knjig raznih slovanskih književnostij in si takisto napravil knjižnico tako raznovrstno, da bi nji jednake zastonj iskali po hišah slovenskih. Ta knjižnica je bila glavna zabava Gladkova. Posebno rad je proučaval novejše beletristične proizvode slovanskih pisateljev, osobito ruskih, katerih zdrava realistična smer, prosta onega j etičnega sveto-bolja, ki je zavladalo v književnostih ostalih narodov, prijala mu je jako. Po vedenji svojem je bil Gladek prava prilika dobrodušnosti. Dasi vzgojen v gospodskem društvu, občeval je vender rad s preprostim narodom. Zato so mu bili pa kmetje okolice njegove tudi prav od srca udani in kar v tolpah so prihajali časih k gospodu Vinku ¦— tako so ga imenovali zaupno — po svete, katere jim je vedno rad delil. (Konec prihodnjič.) Ivan Hribar: Vesela vožnja. 177 Vesela vožnja. Humoreska. Spisal Ivan Hribar. (Konec.) ega moža obiskat sta se peljala Kremen in Konec. Ker sta na izposojenem koleslji pozabila kmalu prejšnje mučne vožnje od Zalesja do Mačkovca, zaplela sta se v živahen pogovor, ki se je sukal okoli književnih stvarij, posebno okoli leposlovja. Od leposlovja pa ni daleč do ljubezni in zato tudi ni čudo, da sta od romanov in novel, katere sta devala na kritično rešeto, prešla zdajci k pogovoru o ljubezni. A dobro sta imela plačati to lahkomišljenost. Bodisi, da je bil Konec prezamaknen v zanimivi pogovor, in je zato popustil konju vajeti, bodisi, da je bila temu kriva nekoliko nagnena cesta: koleselj je zadel nepričakovano s takšno silo ob cestni kamen, da se je Kremen — ki je ravno popisoval, kako je bil nevspešno snubil iz-voljenko svojega srca — ugriznil v jezik in da je Konec zdrknil s sedeža v koleselj. Zdaj seveda je bilo mahoma konec pogovoru o ljubezni. Kremenu, ki je prej prijatelju svojemu zatrjeval, kak6 prezira in sovraži vse ženstvo zarad sebične njegove preračunljivosti in hinavskega srca, napolnilo je sedaj srce sovraštvo do dohtarjevega konja; sovraštvo, ki je bilo precej korenitejše od sovraštva do ženstva. V tem, ko je dohtar, popravivši se na sedeži, spravljal konja ravno zopet na sredo ceste in je delal naklepe, kako mu bode z bičem poplačal neprijetni »extempore«, posegel je Kremen parkrat z roko preko ust ter odpljunil nekolikokrat debelo slino, kajti na srečo se vender ni ugriznil do krvi. »Sram te bodi, da si kupil takšno kljuse«, dejal je bolj pomi-luje nego jezno Koncu. »Dirjati^ ne zna in voziti tudi ne. Ta konj — kaj konj! — to kljuse, stopica ti, kakor bi bilo slepo. Ni ceste ne vidi pred seboj.« Konca je užalilo takovo govorjenje. Da je prijatelj ozmerjal njega samega, ne bil bi rekel ničesar; ali da o konji njegovem go vori tako zaničljivo, to mu je bilo hudo. »Le molči,& odgovoril je Kremenu. »Konj ni kriv ničesar. Ti si kriv in pa tvoja nevesta. Pa bi ne bil govoril o nji tako odušev- 12 178 Ivan Hribar: Vesela vožnja. Ijeno, kakor da ti hrepeni srce po nji še sedaj, ko je že soproga in morebiti tudi mati! Prezvesto sem te poslušal in nevede popustil vajeti. Ako si se torej ugriznil v jezik, smatraj to v pokoro za svojo nerodno ljubezen in pusti konja mojega pri miru!« A Kremen konju ni odpustil tako brž. Dobro mu je delo, ko ga je dohtar nekoliko naklestil; a zdelo se mu je še vse premalo. »Več biča in menj ovsa! Toda kaj ovsa! Osata dajaj grdobi,« dejal je Koncu, ko sta se dirjaje vozila skozi Vrbljene. Zdajci je pa Kremen zapazil še nekaj, česar doslej ni videl, bodisi, da se ni dovolj brigal za konja, bodisi, da je misli, svoje imel vedno obrnene drugam. »Ti, Konec! Lepega konja si kupil! Ali ne vidiš, da se krese ?» Vročina je obšla dohtarja pri teh besedah; kajti sebi v grozo je opazil, da prijatelj prav vidi. Ni mu moglo v glavo, kako da tega doslej ni še opazil; kako da tega ni videl že na semnji. Zdelo se mu je, da ne vidi prav. Pa saj je tudi slišal. Da se vranec njegov krese, o tem sedaj ni bilo nikake dvojbe. Potrtega obraza je zrl vanj in popustil je vajeti. Kremen, videč, kakšen vtisek so napravile njegove besede na Konca, hotel ga je potolažiti; zato mu je vzel vajeti iz rok, rekoč: »Konj je mlad in takšna napaka to ni, da bi se ne dala odpraviti. Daj ga v roke izkušenemu vozniku.« In v dokaz, da se konj res da še odvaditi kresanja, nategne močno vajeti ter ošine konja; in res je nekoliko časa dirjal lepo. Brž ko je začel stopati počasneje, culo se je znova, kako tolče podkev ob podkev. v »Gladka bodem vprašal. On je izkušen o konjih. Ce se bode dala ta napaka odpraviti, pridržim ga; če ne, prodam ga in nikdar si zopet ne kupim druzega.« Takisto je modroval dohtar in prejšnja dobra volja vrnila se mu je polagoma znova. Tudi Kremen je pozabljal, čimbolj sta se bližala Bobovemu, neprijetnega pretresa in ker ga že jezik ni bolel, odpustil je konečno tudi konju in njegovo sovraštvo do njega kmalu ni bilo nič večje od sovraštva do ženstva. v Ze sta se peljala skozi Kolibjo vas. Kremen je vprašal dohtarja smeje, če ne bodeta izpregla pri županu; toda Konec je udaril konja, da je v divjem diru švignil mimo županove hiše, na katero so Konca vezali tako neprijetni spomini. Za dobrih pet minut sta se pripeljala v prijazni trg Svibno. Konec je zapeljal k veliki gostilni — rekali so ji pri Česnu — Ivan Hribar: Vesela vožnja. 179 in velel je prijazno pozdravljajočemu ga gostilničarju, naj da izpreči konja; on sam pa je s prijateljem Kremenom takoj šel na nekoliko oddaljeno, na prijaznem holmci stoječe Bob6vo. Radostno ju je vzprejel Gladek in ne menj radostno mati njegova. Iznenadila sta ju; kajti prihoda svojega nista bila prej naznanila. Presenečenje je bilo tem prijetneje, ker Kremena, katerega so na Bobovem jako čislali in spoštovali, že nekoliko let ni bilo v te kraje. Zato je minilo precej časa, predno so se razvrstila navadna vprašanja in odgovori. Umeje se samo po sebi, da sta prijatelja morala ostati pri obedu na Bobovem. Med raznimi pogovori, v katere je na veliko veselost Gladkovo vpleten bil kmalu tudi dohtarjev konj in pa obeh prijateljev ponesrečeni izlet na saneh, minile so debele tri ure, predno so se tega zavedeli. Koncu se ni mudilo nikamor; on bi bil, kakor je bila to že njegova navada, pri kupici rujnega vinca — in takega je bilo na izbero na Bobovem — in pri veselem pogovoru sedel tudi do druzega dne. Drugače Kremen. Kakor smo videli, bil je vso pot prava poosobljena opreznost. Tudi sedaj je on prvi opazil, kako je čas že napredoval in — dasi je s prijateljem Gladkom imel mnogo govoriti o književnosti in o svojih književnih nakanah — opozoril je vender, da bode treba posloviti se. Gladku sicer ni bilo všeč, da bosta obiskovalca njegova odšla tak6 kmalu; ali ko je konečno pomislil, kako kratek je dan in kako temne so noči, ni ju hotel več zadržavati. Poslovila sta se torej in ko sta izpila še vsak kozarec obligatnega šentjanževca, napotila sta se zopet v Svibno s trdnim namenom, da dasta takoj zapreči in da se nemudoma odpeljeta domov. Gladek ju je spremljal. Pot od gradu nizdolu je vodila po krasnem sadnem vrtu. Mnogo drevja v njem je bilo še prav mladega; Gladek sam ga je že bil dal saditi po svojem povratku z vseučilišča. Ves sadni vrt je bil tako lepo urejen in drevje tako skrbno osnaženo, da sta Kremen in Konec, katera sta prva leta mladosti svoje oba preživela na kmetih, prav z zanimanjem si ga ogledovala. Gladek je jima pojasnjeval, katere vrste jabolk in hrušek prideluje. »I no, saj res«, prišlo mu je zdajci na um: »nekaj lepih jabolk dal vama bom s seboj.« Predno sta mu mogla zabraniti, odhitel je že nazaj proti gradu in naročil na oknu prvega nadstropja sloneči materi svoji, naj pošlje v Svibno nekaj jabolk za prijatelja. 12* iŠo Ivan Hribar: Vesela vožiija Korakajoč proti trgu, vpraša dohtar Gladka: »Povej, povej, ali je še sodnik Čop na Svibnem?« »»O še vedno. Veseljak, kakeršen je bil.«« »Tedaj še ni opustil delati dovtipov?« »»O kaj še. Vselej ima pripravljen kateri.«« v »Kaj, ko bi ga povabili k Česnu na kozarec ,čmen'ke'? Saj menda vedno še toči tisto vino?« »»O vedno še. Toda, če gremo še v krčmo, potem ne bosta prišla pred mrakom iz nje. Sicer je pa meni prav všeč, da nekoliko delj časa ostanemo skupaj.«« »S Čopom moramo pa vender govoriti in kozarec vina izpiti moramo še tudi, pa naj bi bila celo ,čmerika', kakor ga imenujeta vidva. Ti, Gladek, pogostil si prej naju, sedaj bodeš pa ti nama gost«, prestriže pogovor Kremen. »»Dobro, pa ga bomo,«« odvrnil je veselo smeje se Gladek, ki je vedel kaj pomenja takšno odločno krčmoljubno govorjenje sicer tako opreznega Kremena in koliko so danes vredni trdni nameni njegovi in Končevi. Toda Kremen, dasi je čutil sam, kako nenavadno dobre volje je danes in kako ga veseli poset na Bobovem, zatrjeval je vender: »Po dnevi bodeva že še prišla do Mačkovca. Samo pol ure bodemo posedeli.« v Bilo je torej dogovorjeno. Vsi trije so stopili v gostilno Cesnovo. Konec je naročil liter čmerike; Gladek pa je v naglici napisal sodniku na svojo vizitnico, naj pride v gostilno, češ: gostje so tu. Naša trojica še ni sedela pet minut v gostilni, ko se vrata odpro in se na pragu prikaže krepka postava sodnikova. Postal je nekoliko, bodisi, da ni pričakoval teh dveh gostov, bodisi, da je imel pripravljen kakšen dovtip, ki se mu ni zdel prikladen za to družbico. Kmalu pa se je osvestil, stopil korak dalje in dejal: »Konec Kremena je Gladek.« v »Česen, držite me, da se ne zvrnem vznak!« »Po trebuhu me — je začelo grizti!« — »Skoro me je zadela kap!« — tako so Gladek, Kremen in Konec odgovarjali sodniku na njegov pozdrav; ali konečno je popal vender vse krčevit smeh o tem tako naglo improvizovanem dovtipu. Sodnik pa je prisedel in začelo se je veselo, dovtipno pomenkovanje o raznih stvareh. Ivan Hribar: Vesela vožnja 181 V tem pa so se polnili kozarci, v katerih se je zdelo, da se Cesnova čmerika kar suši. Nepredirna tema je že bila, ko je dohtar ukazal zapreči. »Kremen, danes je pa še tebe prevarilo. Ni do Mačkovca ne bosta prišla za dne,« pravi Gladek. »»Nič ne de. Konja imam sicer nerodnega in voznika tudi, a tolažim se s tem, da je cesta široka. Sicer se pa ni moči vsak dan voziti na saneh,«« odvrne šaljivo Kremen. »Na dobro zdravje in na prijetno sankanje nazaj!« pravi sodnik in dvigne kozarec. Ko so bili prijatelji trčili in izpraznili kozarce do dna, pristavi Konec: »Ti, Čop, pomisli da je danes vernih duš dan in izpodveži si malo svojo dovtipno žilo.« V tem je bil gostilniški hlapec upregel konja. Kremen je stopil, poslovivši se od Gladka in Čopa, h koleslju ter je hotel zlesti vanj. A komaj je postavil nogo gori, omahnil je bil že tudi nazaj, kajti zdelo se mu je, da se je ob nekaj zadel. Ker je vedel, da sta pustila voz prazen, ni si mogel tega razložiti. Potolažil ga je šele hlapec, rekoč: »Nič se ne bojte, gospod! Košara jabolk je, katere so poslali gospa grajska.« Zdaj je šele zlezel na voz in se začel zavijati v velik robec, kateri je zjutraj vzel iz mesta s seboj, v tem, ko mu je hlapec ovijal konjsko odevalo okoli nog. Dohtar Konec je zlezel na voz z druge strani. Spomnil se je bil sicer, da si je namenil vprašati Gladka, če se da odpraviti še napaka konja njegovega, ki se krese; ali sedaj, ko bili poleg sodnik, gostilničar, natakarica in hlapec, nikakor ni hotel izdati slabosti svojega »vranca«. Saj je včdel da se mu zarad prvega njegovega konja, katerega mu je primešetaril Hlade, posmehujejo še vedno. Hotel je tedaj reputacijo svojo rajši popraviti. Zato je, sezajoč z levo roko v hlačni žep, da bi dal hlapcu navadni napitek, proti Gladku obrnen dejal: »Kaj ne, da sem kupil lepega konja?« Gladek je stopil h konju ter ga potipal po pleči; ali predno se je mogel oglasiti, odgovoril je na dohtarjevo samohvalo hlapec: »»Lepa živalca res; škoda le — —«« »Kaj škoda?« vpraša hlastno Konec, ki je pri prvem delu hlap-čevega odgovora že posegel globoče v žep? misleč mu podvostročiti napitek, 182 Ivan Hribar: Vesela vožnja. v »»Skoda le, da je na jedno oko slep,«« končal je mirno svojo opombo hlapec. Dohtarju je bilo, kakor da ga je udarila strela. Da ni bilo tako temno in da svetilka, katero je držal v roki hlapec, ni imela tako zamazanih šip, bili bi navzočni gostje videli, kako je obledel, ko je nekako omotično naslonil se ob zahrbtje koleslja. Bič, po katerem je ravno sezal z desnico, izpolznil mu je hipoma iz nje nazaj v usnjato nožnico in lepo število desetič, s katerimi je hotel nagraditi gostilniškega hlapca, vsulo se mu je iz levice nazaj v žep. »Kaj? Slep je, praviš?« začudi se Gladek, v tem, ko se je sodnik jel na ves glas smijati in je še porogljivo pristavil: »No, se vsaj ne bode bal strahov nocoj, ko je tako temno«. »»Lažeš!«« raztogoti se dohtar in skoči s koleslja. »»Lažeš, capin! Ti si slep, pa ne konj.«« »Ne jezite se, gospod! Nisem Vas hotel žaliti; kajti mislil sem si, da Vam je napaka, katero ima Vaš konj, itak znana. Sicer pa to ne škodi veliko, kajti slep je na le levo oko,« opravičuje se hlapec. »»Lažeš, pravim ti, konj ni slep!« odvrne zopet razdraženo dohtar ter potegne hlapcu iz rok svetilko in odpre nje vratca. Po-svetivši konju pred levo oko, pravi samosvestno: »Le poglej, Vinko, kakšen bedak je ta capin. Kakšno čisto oko — in on trdi, da je slepo.« »»Ne obsojaj prehitro,«« pravi Gladek, pristopivši k njemu s sodnikom in Kremenom, ki si je v tem odvil noge iz podnožnega ode-vala in muzaje se zlezel s koleslja. Vzel mu je iz rok svetilko ter se približal ž njo desnemu očesu konjevemu. Konj je takoj zamižal. A ko se je zopet približal levemu očesu, zatisnivši konju desno oko, gledalo ga je čisto in jasno in trepalnica se niti zgenila ni. »Na levo oko je slep,« konštatuje mirno Gladek in začne Koncu razlagati, po čem se to spozna. »»Pa zakaj mi tega doslej še nikdo ni povčdal!«« togoti se dohtar. »Morebiti te niso hoteli žaliti ali pa nikdo opazil ni napake, kajti konj je sicer res lep.« Sodba je bila torej izrečena in ta sodba je trgala srce Koncu. Kako ponosen je že bil, da je sam kupil tako lepega konja; a danes je moral spotoma zvedeti, da ta konj ne dirja lepo in da se krese ; konečno pa še, da je — slep! Ivan Hribar: Vesela vožnja. 183 Hudo mu je bilo, silno hudo. Molče je sedel na koleselj in ko je videl, da je Kremen poleg njega že zavit zopet v odevalo in robec, ošinil je konja in odpeljal se je, ne da bi bil rekel komu: »Z Bogom 1« Slišal še tega ni, da mu je sodnik dal na pot nov dovtip: »Slep je lep.« Vsi tisti, ki so stali okoli voza, vrnili so se nazaj v hišo, kjer je bilo sedaj zopet novega govorjenja o Končevem slepem konji; le hlapec je postal nekoliko časa na cesti in poslušaje vedno bolj oddaljujoče se ropotanje koleslja, dejal je: »Preklicano sem neumen. Kaj nisem mogel molčati? Dobil bi bil vsaj dober napitek. Saj pravim, no!« Konec in Kremen pa sta se molče vozila po gosti temi, katera ju je obstirala. Težko je povedati, kaj se je godilo v Končevi duši. Jezen, silno jezen je bil sam nase. Prvič od onega usodepolnega jour-fixa mu je začela zopet vstajati misel, da bi konja in voza ne bil prav nič potreboval in da se je grozno prenaglil. Konečno je togi in jezi svoji vender dal duška, naznanivši Kremenu, da bode prodal takoj jutri konja, koleselj in sani. Kremenu je bilo žal, da je izlet, katerega sta se veselila oba, imel za prijatelja njegovega take žalostne in brižne nasledke, zato mu je začel prigovarjati, naj se potolaži in konja venderle obdrži. Zagotavljal ga je, dasi je sam bil prepričan o nasprotnem, da konj ni tako slab, kakor misli sedaj, češ: ti se rad zaletavaš iz skrajnosti v skrajnost. A vse to tolažno govorjenje ni izdalo ničesar; temveč dohtar Konec je storil trdni sklep, da vsekako proda to »slepo kljuse«, kakor je krstil sedaj »lepega svojega vranca«. Ker je bila po zapadu solnčnem cesta zopet zamrzla in ker je konečno vender bilo treba spraviti sani v mesto, prepregla sta prijatelja pri Knoftru v Mačkovci zopet konja, presedla, ne da bi bila odgovarjala mnogo zgovorni gospodinji, na sani in dobro uro na to sta bila — ne da bi se jima bilo po poti pripetilo kaj posebnega — vsa premrzla in zaspana zopet v mestu. Ko se je drugo jutro vzbudil dohtar iz nemirnega spanja, v katerem so se vrstile sanje za sanjami o slepih in švepastih konjih in ponesrečenih vožnjah, začel je premišljevati dogodke prejšnjega dne. Sankanje, vožnja na koleslji, vzprejem na Bobovem, veselo pomenkovanje polno šaljivih dovtipov na Svibnem; vse to se je vrstilo pred duševnimi njegovimi očmi. Vse bi ga bilo sicer zadovoljevalo, ali 184 Književna poročila. spomin na slepega konja, ki vrhu tega še dirjati ne zna in se krese, zatemnil mu je vse veselje o dovršenem izletu. Da, pa še nekaj! Spomni se, da sta z Bobovega dobila košaro jabolk s seboj. Takoj pokliče postrčžnico in jo vpraša, če ni hlapec od »zlatega vola« prinesel košare jabolk. Zenica odkima, da ne. Napravi se torej in gre gledat sam k »zlatemu volu«. Šele, ko je hlapec rotil se, da na saneh ni bilo nikake košare, domisli se Konec, da sta jo presedaje pozabila s prijateljem Kremenom najbrž na Knoftrovem koleslji v Mačkovci. Naj me torej javnega služnika, kateri se za plačo treh goldinarjev obveže oditi v Mačkovec in prinesti tam pozabljeno košaro jabolk. Komaj pa pride zopet dom6v, čaka ga že novo presenečenje. Knoftrov hlapec vstopi in postavi predenj sinoči na koleslji pozabljeno košaro jabolk. Dohtarju je bilo, kakor da se je vse zarotilo proti njemu. Godrnjaje seže v žep in da hlapcu srebern goldinar; ko je ostal zopet sam, vzklikne ječe: »Torej štiri goldinarje me stoji ta pozabljivost!« Tri sobote zaporedoma že ni bilo dohtarja Konca v jour-fbce. Shajala sta se le s Kremenom, s katerim sta se, ko je Konec še precej dobro prodal konja, koleselj, sani in konjsko opravo in je pozabil jeze, katero mu je vse to provzročilo nekaj dnij; mnogokrat sta se prav veselo spominjala izleta in pa velike svoje pozabljivosti, zavoljo katere so jima potem darovana jabolka bila tako draga. Četrto soboto pa je bil že zopet v tunelu pri »zeleni žabi«. Z glasnim ploskanjem so ga vzprejeli prijatelji, ko je vstopil in ni mu bilo treba dolgo prigovarjati, da je plačal za nekoliko litrov vina od hvaležnosti, da se je ozdravil »konjemanije«. Književna poročila. IV. Pobratimi. Roman. Spisal dr. Josip Vošnjak. V Ljubljani 1889. 231 stranij. Lepo vezana knjiga stoji 1 gld. 20 kr. ter je 1. zv. »Narodne knjižnice«, katero je začel izdajati A Trstenjak. Odkar smo se probudili Slovenci, imeli smo vedno može, ki so rabili vse svoje sile, da dobri, zapuščeni svoj narod uč6, tolažijo in hrabrijo