ANNALES 3/'93 strokovno delo UDK/UDC 94:912(497.12 Koper)"17" NEKAJ TOPOGRAFSKIH RISB KOPRSKEGA TERITORIJA V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE* Salvator ŽITKO ravnatelj Pokrajinskega muzeja Koper, 66000 Koper, K idričeva 19 SLO direttore del M useo regionale di Capodistria, SLO IZVLEČEK V prispevku so predstavljene tri kartografske upodobitve koprskega teritorija v času Beneške republike, ki jih hrani Državni arhiv v Benetkah v fondih Provveditori ai Confini oziroma Dispacci Rettori Istria. Gre za dragoceno topografsko risbo koprskega zaliva z nekdanijm otokom, Serminom in spodnjim tokom Rižane iz leta 1774, za načrt posesti in gozdov ob morski obali na območju "Monte Moro" (Ankaran) iz leta 7 797 in končno za risbo širšega območja Kraškega roba oziroma mejno črto med beneškimi in habsburškimi posestmi, ki jo je izdelal ing. Francesco Cappi. UVOD Stare topografske karte, risbe in načrti so dragoceno gradivo pri raziskavah nekdanjih aglomeracij, zemljiških posesti, mestnih ali perifernih območij, fortifikacijskih objektov, vodnih tokov, gozdnih in pašniških površin itd. Preseneča veliko število in mikavnost teh starih do­ kumentov, ki jih hranijo arhivi, muzeji, biblioteke in razne druge ustanove. V pomanjšanem merilu in obsegu na prijeten način odsevajo tedanjo pokrajino, naselja ali pa urbana središča pa tudi miselnost in predstave o njih. Kartografska oziroma grafična predstavitev obsega v glavnem dve komponenti: likovno in geografsko-his­ torično. Prva je odvisna predvsem od obvladanja risarske tehnike, spretnosti in doslednosti risarjev, druga pa je povezana s specifičnim poznavanjem tedanjega časa in seveda prostora, ki je predmet grafične upodobitve. Za območje koprske komune v beneškem obdobju so seveda risbe in načrti zelo dragoceno gradivo, bodisi pri topografskih raziskavah, bodisi pri preučevanju ur­ banističnih in gradbenih posegov, razmejitev, solnih kompleksov in podobno. Večji del risb, zlasti tistih, ki jih hrani Državni arhiv v Benetkah, ponazarja mestni teritorij z obzidjem, utrdbami, posameznimi mestnimi predeli in posestmi. Najdragocenejši je nedvomno me­ stni tloris z načrtom obnove koprskega obzidja iz leta 1619, ravno tako so zanimivi in dragoceni načrti Levjega gradu in mostu, ki je mesto povezoval s kopnim pri Škocjanu. Razmeroma veliko risb in načrtov je posve­ čenih solnim kompleksom in mejnemu teritoriju med beneškimi in habsburškimi posestmi na Kraškem robu. Ena najdragocenejših je risba koprskega zaliva z otokom, Serminom in spodnjim tokom Rižane iz leta 1774. Risbe so večinoma akvarelirane, nekatere so narisane le s tušem. Praviloma so opremljene z merilom, legendo, orientacijo, podpisom avtorja in letnico izdelave. Naj­ starejše segajo v začetek 17. stoletja, večji del risb in načrtov pa je nastal v drugi polovici 18. stoletja. V večini primerov so bili avtorji risb in načrtov vojaški inženirji oziroma pooblaščeni uradniki Beneške repu­ blike pa tudi koprske komune, ki so risbe izdelovali po naročilu koprskih podestatov in kapitanov, le-ti pa so jih prilagali svojim rednim ali občasnim poročilom beneškim dožem, senatu ali drugim oblastnim organom. Glede na razvejanost nekdanjih beneških upravnih organov, se danes risbe in načrti hranijo v različnih fondih beneškega Državnega arhiva. Tisti del, ki po­ nazarja mejna ozemlja s posameznimi utrdbenimi ob­ jekti je večinoma zbran v fondih Provveditori alla Camera dei Confini ali pa v Dispacci Rettori Istria. Načrti solin Raziskava iz Projekta Kultura na narodnostno mešanem ozemlju slovenske Istre. 1 1 7 ANNALES 3/'93 Salvator ŽITKO : NEKAJ TO PO GRAFSKIH RISB KOPRSKEGA TERITORIJA V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, 11 7-1 26 1. Topografska risba ing. P. A. Letterja iz leta 1774, ki prikazuje Koprski zaliv z nekdanjim otokom, spodnjim tokom Rižane s solinami, Stanjonskim zalivom in Serminom. Risbo hrani Državni arhiv v Benetkah v fondu Provveditori ai Confini, V/b.338. so v glavnem zajeti v fondih Provveditori al Sal ali pa v Provveditori alla Sanita. Načrti mest, utrdb, obzidij ali posameznih mestnih predelov so zbrani v glavnem v fondih Senato Mare, Senato Secreta in Provveditori alle Fortezze. Z raziskavami omenjenih fondov in preslikavami ve­ čjega števila risb in načrtov v letih 1982/87 je muzejska ustanova pridobila dragoceno gradivo za preučevanje in spoznavanje koprskega teritorija v času Beneške re­ publike. Na tem mestu se za sodelovanje in prijazno pomoč pri tem delu zahvaljujemo nekdanji ravnateljici Državnega arhiva v Benetkah, dr. Francesci Tiepolo, in vodji oddelka za mikrofilmanje, Eurigiu Tonettiju. Topografska risba, ki prikazuje koprski otok in celoten spodnji tok Rižane s solinami, Serminom in Stanjonskim zalivom. Risba je v akvarelni tehniki; hrani jo Državni arhiv v Benetkah v fondu Provveditori ai Confini, V/b.338, format 55 x 40. V pravokotni legendi v prirejenem prevodu beremo: Topografija spodnjega dela Rižane, ki se izliva v ko­ prsko pristanišče, izdelana za izvedbo regulacijskih del in zato, da bi bila reka plovna ter bi se s tem olajšal prevoz žita do mlinov na Rižani. Zaradi tega je pod­ pisanega ing. zbor Uprave zdravstvene službe in pos­ lancev Denarnega skrbništva zadolžil za izdelavo načrta. V dveh kolonah nato sledijo po abecednem redu od A do M topografska pojasnila, in sicer: A Rečni izliv B Vris kanala, označenega s P C Nova rečna struga D Vris kanala, označenega s Q E Kot, ki ga je potrebno presekati F Lokacija za novi nakladalec G Projekt nove ceste H Nakladal ec I Pot nakladalca L Kranjski most M Prodnati otoček Ob legendi v desnem spodnjem kotu beremo: Koper, 11 8 ANNALES 3/'93 Salvator ŽITKO: NEKAJ TOPOGRAFSKIEI RISB KOPRSKEGA TERITORIJA V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, 117-126 20. junija 1774, ter lastnoročni podpis: Pietro Antonio Letter, ing. poročnik. Orientacija v levem zgornjem kotu je običajna. Komentar Risba nazorno prikazuje konfiguracijo vzhodnega de­ la Koprskega zaliva s celotnim spodnjim tokom Rižane, Serminom, solinami in ankaransko obalo ter koprskim otokom, ki je bil z mostom in cesto skozi Levji grad povezan s kopnim. Nedvomno je za podrobnejše topografske raziskave širšega koprskega zaledja pomemben predvsem tok Ri­ žane, ki je bila, kot poročajo številni viri, deloma plovna, še posebej pa pomembna zaradi številnih mlinov. Že leta 1587 izvemo iz poročila koprskega podestata in kapitana Tommasa Contarinija, da so težko otovorjene ladje plule vse do izliva Rižane zaradi mletja žita.1 O enaindvajsetih mlinih na Rižani kasneje poročajo tudi N. Manzuoli, G. F. Tommasini in drugi zgodovinarji.2 Tolikšno število mlinov je zadovoljevalo ne le potrebe lokalnega prebivalstva, temveč celotne province. Tudi P. Naldini je v zvezi z mlini na Rižani zapisal, da ladje tja od Premanture in Pulja vsak dan plujejo do ustja Rižane, kjer žito pretovorijo in zmeljejo v rižanskih mli­ nih.3 V svoji "Corografii" iz leta 1 700 je ob opisu rižanske župnije posvetil več besed tudi sami Rižani, za katero pravi, da izvira v bližini cerkve Matere Božje v Bezovici v dolini nasproti Kubeda. Ob izviru je reka razburkana in peneča (od tu morda njeno antično ime Formione), v spodnjem toku pa se umiri in razširi. Vije se med hribovjem in griči v dolžini 12 milj in več, dokler se v bližini Kopra ne izlije v morje. Reka je polna raznovrstnih rib, pravo bogastvo pa predstavlja več kot dvajset mlinov, med katerimi imajo nekateri tudi po dve mlinski kolesi. Na najbolj odprtem delu reke, kjer je največ mlinov in pretok ljudi najgostejši, nadaljuje Naldini, stoji župna cerkev Marije Device Vnebovzete, ki jo je leta 1676 posvetil koprski škof Francesco Zeno. Naldini nato opi­ suje župno cerkev Marije Device v Lazaretu, kjer naj bi bilo pokopališče kužnih, nato pa se napoti na desni breg Rižane, kjer nasproti Sermina leži druga Marijina cerkev, po domače imenovana "della Ruota", morda zato, ker se je tu zaključila vrsta mlinov in se je na tem mestu odpiral tudi prehod za plovbo po Rižani. Lokacija s cerkvico je označena tudi na Letterjevi risbi, Naldini pa v zvezi z njo še omenja, da so tu v preteklosti z dovoljenjem koprske mestne uprave prirejali velike sejme, ki so jih kasneje prenesli v Koper.4 O Serminu viri poročajo, da je bil nekoč otok (Insula Risani), prve obširnejše podatke o njem pa prinaša izolski kartograf P. Coppo v svojem delu "Del sito de Listria" iz leta 1540. Nekaterim kasnejšim razsikovalcem (npr. A. Degrassi) je njegova omemba ruševin ob vznožju Sermina zadosten dokaz za lociranje grške Aegide, drugi pa so ob dokazovanju nasprotne teze pomen ruševin zmanjševali. Za P. Coppom je N. Manzuoli v svojem delu "Descrit- tione della provincia dell'lstria" iz leta 1611, enačil Ser- min z Nezakcijem pri Pulju, pri tem pa ga je verjetno vodil Livijev zapis o prestavitvi reke med rimskim ob­ leganjem leta 1 77. p. n. št.5 Pri opisu Sermina P. Naldini ne omenja antičnih ru­ ševin, pač pa ruševine cerkvice Sv. Marije "della Rosa" in pojasnjuje, da izraz "rosa" označuje neplodno ze­ mljišče: ob koncu 1 7. stoletja je bil Sermin še intenzivno obdelan. Planoto na vrhu hriba opisuje kot "giogo", to je zaoblen in podolgovat vrh. Na karti koprske škofije je v Naldinijevi "Corografiji" ostanek izliva v Stanjonski zaliv še nakazan, vendar ob koncu 17. stoletja prehod s celine na Sermin očitno ni bil več problematičen. V stoletjih se je z nanosi Rižane ravnica okoli Sermina intenzivno zasipavala, računati pa moramo tudi z deli pri urejanju solin pa tudi z gradnjo beneške ceste mimo Lazareta (na sliki "Strada Regia") čez spodnji most na Rižani (na sliki označen s črko L) proti Škofijam (na sliki Vescovato) in Trstu.6 Na risbi so označeni solni kompleksi, ki so se z ob­ močja Sermina in Čampi širili na ankaransko obalo. Že N. Manzuoli je v začetku 17. stoletja poročal, da je bilo okoli mesta, zlasti na vzhodni in južni strani, 3000 kavedinov solin, ki so bile miljo in pol ali dve milji oddaljene od otoka. Soline so dajale letno okrog 7000 modijev soli, toda v tem obdobju jih je bilo veliko neob­ delanih in zapuščenih.7 Iz beneškega solnega katastra je razvidno, da je omen­ jeni solni kompleks v 17. in 18. stoletju štel od 3000- 4000 kavedinov, kot lastniki pa se največkrat omenjajo 1 G . F. Tommasini, D e ' Com m entari storico-geografici della provincia dell'lstria (1641-1654), Archeografo Triestino, Trieste 1836, str. 333 2 Relation del Nobil Homo Ser Tommaso Contarini fu Podesta et Capitanio di Cap o d'lstria. Presentata nell'Eccell. Collegio... anno 1587, AM SI, vol. VI (1890), str. 412 3 P. Naldini, Corografía ecclesiastica ossia Descrizione della citta e della diócesi di Giustinopoli, V enezia 1700, str. 405/6 4 Istotam, str. 406 5 M. Župančič, Sermin ob Rižani (Pretres virov in arheoloških podatkov), Arheološki vestnik 36, Ljubljana 1985, str. 315 6 Istotam, str. 318 7 Capodistria al com inciare del secolo XVII descritta da Nicolö M anzuoli, Listria, 14, Trieste 1847, str. 54 1 1 9 ANNALES 3/'93 Salvator ŽITKO : NEKAJ TO PO GRAFSKIH RISB KOPRSKEGA TERITORIJA V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, 117-126 koprske plemiške družine; okrog 200 kavedinov na ob­ močju Čampi in Sermin je bilo v lasti družine Brutti, na istem kompleksu in bližnjih ankaranskih solinah pa se kot lastnik nekoliko manjšega števila kavedinov omen­ ja Facina Apollonio.8 Regulacija Rižane pa tudi Bada- ševice je bila predvidena že v drugi polovici 16. stoletja, saj sta obe rečici s svojimi nanosi povzročali čedalje hujšo zamočvirjenost celotnega Stanjonskega zaliva. Na­ črtov se je lotil tedanji koprski podestatin kapitan Nicolo Donato. Stroški bi znašali 1500 dukatov, kar pa je bilo razmeroma malo v primerjavi z vsem tistim, kar bi mesto pridobilo z uresničitvijo načrtov. Dela so se v bistvu začela že leta 1559, vendar so bila prekinjena zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Donatov načrt je Be­ neško republiko znova spodbudil, da se je odločila za obnovitev del in poslala v Koper Istrskega providurja G. Battisto Calba in nekega vodnega inženirja, ki naj bi preučila možnosti za zmanjšanje zamočvirjenosti za­ liva.9 Očitno se pri načrtih ni kaj dosti premaknilo, saj je republika leta 1568 znova poslala v Koper generalnega kapitana utrdb Sforza Pallavicina, ki je svetoval, naj skopljejo kanal, po katerem naj bi odtekali nanosi Rižane in Badaševice.1 Tudi načrti in posegi koprskih podestatov in različnih strokovnjakov v 17. in 18. stoletju niso bili kaj prida uspešni, in tako so problemi zamočvirjenosti Stanjon­ skega zaliva ostali eden poglavitnih problemov vse do propada Beneške republike leta 1797. S tega vidika je torej zelo zanimiv poskus in načrt ing. Antonia Letterja, da bi z regulacijskimi deli, ki so razvidna iz njegove risbe, ponovno usposobil Rižano za plovbo. V svojem načrtu je predvidel presek rečnega rokava s kanalom severno od Sermina in gradnjo nove poti, ki bi omogočila nakladalcu tovora povezavo s cesto, ki je vodila v Koper. O teh delih žal v poročilu tedanjega podestata in kapitana Daniela Balbija, ki ga je po prenehanju svoje funkcije poslal v Benetke, ni nobenih vesti.11 Načrt posesti in gozdov ob morski obali v zaledju Kopra na območju "Monte Moro" in "Monte Nero" (Ankaran) iz leta 1791. Risbo hrani Državni arhiv v Benetkah v fondu Prov- veditori alla Caméra dei Confini, b. 242/28, format 35,5 x 34. Akvarelirana risba s peresom je pritrjena na platno. Legenda v spodnjem delu risbe pojasnjuje, da gre za poskus tlorisnega načrta, ki ga je po svojih zamislih izdelal Benedetto Petronio oktobra 1 791 v Kopru. Sledi merilo v beneških korakih (25 = mm 48). V vrhnjem delu risbe je orientacija. Komentar Načrt razkriva "moderno" tehniko in občutenost pros­ tora, predvsem s črtkanjem orografije in obdelovalnih površin. Obzidano mesto (città murata), ki bi ga glede na lokacijozelo težko enačili s Koprom, domačija (casale) in "tezone" sredi gozda Opak, ki je posut z drevesi, so označeni z obodno črto. Na močvirnatem območju so razen pripadajočih solin (saline consortali) označene tudi ceste in potoki. Z načrtom je hotel mladi Benedetto Petronio dokazati svojo spretnost in sposobnost za službo, ki jo je pred njim opravljal njegov oče Carlo "Capitano pubblico in- gegnere ai confini dell'lstria".12 Širše območje Anakarana je bilo zaradi ugodne lege že zelo zgodaj naseljeno. Med najstarejšimi viri omenjajo grške naseljence, kasneje pa Rimljane, ki so na pobočjih Ankarana gradili vile rustike. O rimski prisotnosti govorijo materialni ostanki, med drugim talni mozaiki na prostoru nekdanje vile Pulgher (Petronio) oziroma kasnejšega sanatorija v An­ karanu.13 Prebivalci antične Aegide v vznožju Sermina oziroma ob izlivu Rižane v Koprski zatok, naj bi to območje imenovali z latinskim nazivom "Ultra", od tod kasnejši naziv Oltra odnosno Valdoltra. Za jugozahodni del po­ bočja se je že v srednjem veku udomačilo ime "Gasello", iz katerega izhaja novejši naziv "Gallo", ki pa žal na Petronijevi risbi ni označen. Na pobočju "Gasello" je, kot navajajo viri, že v 10. stoletju stala cerkvica sv. Apolinarija, ki je bila v lasti tržaških škofov. Leta 1072 je tržaško-koprski škof Adal- gerij daroval cerkvico benediktinskemu opatu Zenu iz Lida (Benetke) "cum vineis et olivis et exitu suo de propriomquae est in loco qui vocatur Gasello".14 Posest je mejila na eni strani na "Amantina de Judice", na drugi strani na vinograd "Joannisa de Bautitio", s tretje strani sta nanjo mejila vinograd in oljčni nasad, ki sta 8 G . Zalin, Catasti del sale e radiografía della societa nell'lstria e nella Dalm azia dei secoli XVI e XVII, AM SI, vol. XXXII, N .S., Trieste 1984, str. 326 9 M . U dina, Capodistria a Nicolo Donato, Pagine Istriane, 4, Capodistria 1914, str. 130 10 G . Caprin, L'lstria nobilissima I, Parenzo 1905, str. 107 11 Relazione di Daniel Balbi ritornato di Podestá e Capitano di Capodistria, AMSI, vol. X, Parenzo 1895, str. 306. 12 Boschi della Serenissima, mostra documentaría (katalog), Venezia 1987, str. 74 13 F. Semi, II C eno bio Cassinese di San Nicolo d'Oltra, Capodistria 1935, str. 7 14 G . Squinzani, Santo Apollinare in Gasello presso Capodistria, Capodistria 1882, str. 40 120 ANNALES 3/'93 Salvator ŽITKO: NEKAJ TOPOGRAFSKIH RISB KOPRSKEGA TERITORIJA V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, 117-126 bila "in loco qui vocatur Acefalis", za katera pa težko določimo današnjo lokacijo.15 Opati sv. Nikolaja z Lida, prevzeti od lepote in rodovit­ nosti kraja, so tu okoli 1100 zgradili samostan, ki je svojo zemljiško posest postopno širil z darovnicami in zapuščinami posestnikov iz "Gasella" in bližnjih krajev. Med njimi je bil verjetno tudi red Malteških vitezov, ki so imeli razen te svoje posesti še na območju Milj, Rižane in po drugih krajih Istre.16 O delovanju samostana sv. Nikolaja nam v 17. in 18. stoletju poročajo G. F. Tommasini, F. Zeno in P. Naldini. Po Tommasinijevih navedbah je samostan de­ loval le do leta 1641. Do njegove opustitve je verjetno prišlo po hudi kugi, ki je pustošila po Istri leta 1573, in ponovno v letih 1630/31. V Naldinijevem času je v njem prebival le oskrbnik, ki je obenem skrbel za be­ nediktinske posesti v Istri. Leta 1774 je samostansko poslopje skupaj s cerkvico Marijinega Oznanjenja kupila koprska plemiška družina Madonizza in ga spremenila v svojo poletno rezidenco.17 Skupaj s samostanom so prišle v last družine Madonizza tudi številne posesti na območju "Monte Moro": hiša z dvoriščem, nekaj teras z oljčnimi nasadi na pobočju imenovanem "i luoghi di Monte Moro", del gozdnih in pašniških površin ter del površin z vinogradi in oljkami v vznožju "Monte Moro", imenovan "Carnara". Sem so sodile tudi posesti, katerih lastniki so že prej plačevali desetino samostanu sv. Ni­ kolaja, ukvarjali pa so se v glavnem z vinogradništvom in oljarstvom.18 Samo območje "Monte Moro" (današnji Črni vrh, 124 m) je bilo, kot poročajo viri, že zelo zgodaj poseljeno in fevdalizirano. Koprski škofje so ga podelili v 15. stoletju plemiški družini Spelati (Spelatis), vendar je leta 1430 škof Francesco Biondi Servandi omenjeni fevd ponovno prevzel v svoje roke, saj Jacopo de Spelatis ni pravočasno zaprosil za ponovno investituro. Sest let kasneje ga je isti škof tudi izobčil zaradi protizakonitega izkoriščanja omenjenega fevda.19 Kot gospodarji tega območja, ki je bilo izredno ugod­ no za gojenje vinske trte in oljke, znano pa tudi po proizvodnji likerjev, se omenjajo še plemiške družine Galli, Almerigotti, Brutti, Belli in Grisoni ( v spodnjem levem kotu risbe je označena njihova posest "Villa Flo­ rida"). V "Catastico generale dei boschi del la Provincia dell'- Istria" (1775-1776) so med drugim navedene tudi "Pos­ session! di S. Nicolô d'Oltra tenute dalli F.lli Fontanotto, 2. Načrt B. Petronia iz leta 1791 prikazuje predel Ankarana od hriba "Monte Nero" do morske obale. Risbo hrani Državni arhiv v Benetkah v fondu Prov- veditori alla Camera dei Confini, b.242/28. nelle quali esistono il Monte Moro, il Monte di Vallon, il Monte Gordia, ed il Monte Cavriola, con un Coronazzo sopra il Monastero."20 Na Petronijevi risbi je dejansko označenih precej ob­ delovalnih oziroma ornih (arativi), pašniških (prativo) in gozdnih (boscho) površin, preko katerih so vodile ceste (Strada Pubblica) in potoki (Acqua corrente), pov­ sem nerazložljiva pa je oznaka "Citta murata" (obzidano mesto), saj na tem območju nikoli ni bilo kake večje aglomeracije oziroma urbaniziranega središča. Najbližje obzidano mesto je bilo Koper, katerega lokacija pa se­ veda na to območje nikakor ne sodi. Kljub temu je Petronijeva topografska risba anka­ ranskega območja iz konca 18. stoletja dragocen vir za preučevanje tega pomembnega in nadvse rodovit­ nega predela nekdanje koprske komune. Topografska risba širšega območja Kraškega roba oziroma mejne črte med beneškimi posestmi v Istri in cesarskim ozemljem. Risbo hrani Državni arhivv Benetkah vfondu Dispacci 15 Istotam, str. 40 16 F. Semi, istotam, str. 8 17 G . F. Squinzaní, istotam, str. 63 18 Pokrajinski arhiv Koper, Družinski arhiv M adonizza, a.e. 25, šk. 17 19 G . F. Squinzaní, istotam, str. 35 20 V. Morosini, Catastico generale dei boschi della Provincia dell'lstria (1775-1776), Trieste 1980, str. 27 121 ANNALES 3/'93 Salvator Ž ITKO : NEKAJ TOPOGRAFSKIEJ RISB KOPRSKEGA TERITORIJA V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, 11 7-126 Rettori Istria, f.19/1, format 25,5 x 28,1. Na levi strani zgoraj je legenda s črkami od A do F, ki označujejo posamezne lokacije: A Vodni izvir, ki prihaja izpod hriba na avstrijski strani ter na meji z Gabrovico tvori jezero, ki je zelo koristno za okoliško prebivalstvo. B Obrambni stolp na Klancu z mitnico nad glavno cesto, kjer morajo tovorniki iz nemških dežel mimo straže. C Osapska jama, v katero se v primeru vojne zateka okoliško prebivalstvo, ki si je tudi v velikem številu rešilo življenje, ker je jama dobro utrjena. D Struga reke, ki izvira iz Osapske jame ter se prek miljskih solin izteka v morje. E Brezno v obliki konjske podkve, ki tvori mejo. F Brezno "Črna jama", ki tudi tvori mejo. Na koncu legende je podpis ing. Francesca Cappija, v desnem zgornjem kotu je merilo v beneških miljah, na levi strani je orientacija. Komentar Na topografski risbi se pred nami razgrinja skoraj celoten Podgorski kras, kakor danes imenujemo ta pre­ del, ki se od kraške planote stopničasto spušča v flišni svet severovzhodne Istre s strmimi stopnjami, med ka­ terimi je najbolj izrazita tista, ki se je izoblikovala med Dolinskim Bregom, Črnim Kalom, Loko in Podpečjo. Naravna kraška stena, ki so jo že v srednjem veku iz strateških razlogov utrdili z gradovi in obrambnimi stolpi, razkriva izredno pomembno lego pokrajine, kije stoletja razmejevala tudi beneške in habsburške posesti v Istri. Če si podrobneje ogledamo mejno črto, vidimo, da se nekako ujema s Kraškim robom in teče od Socerba na kraško planoto z živim izvirom in jezercem nad Gabrovico (Bristinič; na risbi oziroma legendi črka A), pušča Črni Kal na avstrijski strani, ter se prek Kraškega roba povzpne na ozek pas kraške planote pod Črno­ tičami, od tu pa se nadaljuje proti Čičariji. Beneška meja bolj ali manj ustreza današnji meji katastrskih občin Loka, Podpeč in Črnotiče. Na risbi je razviden dominantni položaj Črnega Kala in cestna povezava z mitniško postajo na Klancu. Vas, zlasti pa črnikalska utrdba, ležita na strateško izredno pomembnem položaju nad cesto, ki se iz Rižanske do­ line vzpenja proti Krasu. Nekdanja utrdba je bila po ruševinah sodeč razmeroma majhna, vendar strateško zelo pomembna. Po vsej verjetnosti je bil na utrjeni pečini, do kamor je vodil dvižni most, ovalen stolp z več nadstropji, ki je sodil v niz kraških utrdb VViemarskih grofov v 10. in 11. stoletju. Kasneje so prešli v last oglejskih patriarhov, ti pa so jih dodelili tržaškim škofom. Črnikalski grad po vsej verjetnosti ni bil nikoli sedež fevdalnega gospostva, temveč le stražna postojanka, ki je morala zagotavljati varnost trgovskim karavanam, na­ menjenim v obalne kraje in pristaniška mesta. V prvem obdobju je stolp pripadal "Comitatus Sancti lusti", se pravi tržaškim škofom in morda od tu ime "San Sergio" (ob sv. Justu in sv. Socerbu eden od tržaških krščanskih v 21mučenčev). Z beneško osvojitvijo Istre in oblikovanjem koprske komune je ta stražarska postojanka na Kraškem robu prišla pod beneško posest (1370). Benečani so ji po­ svečali precejšnjo skrb in v njej nastanili kaštelana z nalogo, da brani dostop do Rižanske doline. Utrdba je pridobila na pomenu leta 1463, ko so Benetke po zmagi nad Trstom dobile v svoje roke še Muhov grad (Mocco), Socerb in Podgrad, ki so postali izredno pomembna oporišča v obrambi nove beneške meje na kraški planoti. Do sprememb beneško-avstrijske meje je prišlo v času vojn "Cambraiske lige" (1509-1535). Crni Kal je bil v tem času zelo pomembna strateška točka za obram­ bo mlinov na Rižani in dohodov v koprsko nižino, vendar je kljub vsemu 1511 padel v cesarske roke. Meja beneško-avstrijskih posesti se je po tej vojni s Kraškega roba, kot je videti tudi na risbi, pomaknila pod vas, ki je prišla skupaj z utrdbo (tabor) pod avstrijsko deželno sodišče na Socerbu. 23 Meja na Kraškem robu se je z mirovnimi določili v Trentu leta 1533 oziroma 1535 nekako utrdila, niso pa se uredile razmere vzdolž meja. Trgovska konkurenca med Benetkami in Avstrijo je bila čedalje hujša. Kranjska trgovina z beneško Istro se je kljub protestom Trsta še povečala, ko so leta 1563 odprli konkurenčno cesto iz Divače čez Rodik v Klanec in Črni Kal, za katero so Dolenjci dobili privilegij, da so smeli po njej tovoriti sol iz beneške Istre.24 Dolgoletne napetosti med Avstrijo in Beneško re­ publiko so se ponovno sprevrgle v vojno, ki je trajala od 1615-1617. Tarča medsebojnih spopadov in pu­ stošenj so bile zopet obmejne posesti, gradovi, utrdbe in vasi. Jeseni 1615 so Benečani prodrli na avstrijsko stran in med drugim zavzeli in opustošili Črni Kal. Ob 21 L. Foscan - E. Vecchiet, I castelli del Carso m edievale, Trieste 1985, str. 31 22 S. Vilfan, Koprski glavar Slovanov v avstrijsko-beneški vojni, Kronika II, Ljubljana 1954, str. 27 23 J. Kramar, G rad Socerb, 1967, str. 10 24 Istotam, str. 12 122 ANNALES 3/'93 Salvator ŽITKO : NEKAJ TO PO GRAFSKIH RISB KOPRSKEGA TERITORIJA V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, 117-126 tej priložnosti je utrpela precejšnje poškodbe tudi utrdba nad vasjo, tako da je bila že leta 1744 na "Carta del Ducato di Carniola" označena le še kot ruševina.25 Na risbi nista posebej označena vas in stolp v Podpeči, čeprav sta v nizu obrambnih postojank od Črnega Kala do Zanigrada igrala pomembno vlogo. Stolp v Podpeči naj bi nastal že v 11. stoletju. Tako kot črnikalski raste iz žive skale na robu skalnega previsa. Pod stolpom je jama, ki jo je po vsej dolžini zapiralo močno obzidje. Skozenj je vodila vratna odprtina imel pa je tudi okenske line. V dnu jame se odpira koridor, ki je morda nekoč spajal jamo s stolpom. Zaslediti je tudi vodni izvir, ki je morda nekoč pomembno vplival na izbiro kraja za obrambno postojanko. Čeprav je bila utrdba skoraj ne- zavzetna, saj je stolp dobro viden daleč naokoli, ni verjetno nikoli igrala pomembnješe vloge. Uvrščamo jo med istrske tabore, ki so služili za obrambo pred Turki ter kot pribežališče vaškega prebivalstva pa tudi pastirjev in gozdarjev, ki so živeli v okolici. Med avstrijsko-beneško vojno je bila leta 1508 nadvojvodska utrdba, sicer pa je bila v rokah Benečanov.26 Zadnji v nizu utrdb, ki sicer na risbi ni označena, je Zanigrad. Okrog poznoromanske cerkvice sv. Štefana je videti nizko zidovje, ki ga nekateri zgodovinarji po­ vezujejo s starim gradom Zanianom. Ker ni zanesljivih poročil, ki bi potrjevale te teze, domnevamo, da je bil grad le tabor za obrambo pred Turki.27 Na kraški planoti je označena vas Črnotiče (Cerno- tich). Gručasta krašk.a vas na zahodnem pobočju Hriba je danes nekoliko odmaknjena od ceste Črni Kal - Pod­ gorje. Vrh bližnjega gradišča (465 m) je označena tudi stara cerkev Marije Snežne z ostanki obrambnega zidu. Vzhodno in zahodno od Gradišča sta označeni (na legen­ di E, F) brezni, ki sta tvorili beneško - avstrijsko mejo. Če usmerimo pozornost znova proti sredini risbe (na legendi črka B), opazimo obrambni stolp in mitnico na Klancu nad glavno cesto, ki je vodila proti Črnemu Kalu. Klanec (Clainz, Clanez, S. Pietro di Madrasso) se nahaja v rečni soteski ob izviru Glinščice. Po vsej ver­ jetnosti je utrdba pripadala vrsti grofovskih gradov, ki so jih dali zgraditi že istrski mejni grofje. Točnejša po­ ročila o Klancu so šele iz leta 1416, ko je dal Friderik III. v najem mitnico tržaški komuni za 1200 cekinov.28 Leta 1526 je grad z mitnico, ki je stala sredi vasi (Ram- pon), pripadal družini Henrika Clainza, katerega rod se je nadaljeval do leta 1600. Tudi v 18. stoletju je Klanec še vedno igral vlogo mitniške postaje; tako je na karti Istre iz leta 1 753 (G. Salomon, Lo stato presente di tutti i paesi, e popoli del mondo), poleg toponima "Villa Clanaz" zaznati še besedo "Muta" (mitnica).29 Na avstrijski strani je nedvomno najpomembnejšo strateško točko predstavljal grad Socerb (S. Serff, S. Ser- volo, Strmec) z nadmorsko višino 440 m. Lega gradu prav na rtu, ki ga tvori kraški breg, je bila edinstvena, saj je obvladovala dolini Rižane in Osapske Reke ter dohod iz Istre v Trst. Ozemlje Socerba je od 10. stoletja pripadalo škofovski grofiji v Trstu, v 13. stoletju pa tržaški komuni. Benečani so ga prvikrat zavzeli in utrdili 1368, drugič pa 1463. Mu hov grad (Mocco) in Socerb sta postala izredno po­ membna v obrambi nove beneške meje na kraški planoti, ki jo je po eni strani ogrožala Avstrija, po drugi strani pa Turki. Le-ti so že 1469 začeli vdirati v Istro oziroma mimo Trsta v Furlanijo. Beneška posadka na Socerbu je neprestano ogrožala in uničevala žaveljske soline, ki so bile v lasti Tržačanov. Tem je bila neposredna bližina beneške posadke v veliko nadlego, zato so 1473 nenadoma napadli grad, ga zav­ zeli in s tem za kratek čas onemogočili beneško kontrolo žaveljskih solin in meje. Toda Beneška republika se ni hotela kar tako odreči Socerbu, zato je providur Vittor Pasqualigo dobil ukaz, da pregleda vse možnosti za ponovno osvojitev gradu. Beneška krdela so neprestano pustošila po tržaški okolici, zato je Trst socerbski grad brez boja prepustil Benetkam. Giovanni Diedo ga je znova utrdil, obenem pa dobil od Trsta zagotovilo, da ne bo več nadlegoval in napadal beneških posesti.30 Na gradu, ki mu je pripadalo 7 okoliških vasi, je bila odslej stalna posadka. Nič manjšo skrb niso Benečani posvečali tudi drugim gradovom v bližini. Leta 1492 je koprski podestat in kapitan Domenico Malipiero pre­ gledoval gradove in utrdbe na Kraškem robu in se zavzel za njihovo popravilo. Na Socerbuje dal dokončati grad­ njo vodnjaka in novega obzidja. 1 V času beneško-avstrijske vojne so avstrijske čete pod poveljstvom Nikolaja Ravbarja leta 1511 zavzele Socerb in Muhov grad, morale pa so se umakniti iz Ospa in Tinjana, ki sta ostala v beneških rokah. Že leta 1521 je tržaški glavar in kranjski plemič Nikolaj Ravbar od cesarja dobil gospostvo Socerb, ki se je razprostiralo od Muhovega gradu do Lokev ter obsegalo vasi Socerb, 25 L. Fosean - E. Vecchiet, istotam, str. 31 26 Istotam, str. 31 27 J. Kramar, istotam, str. 31 28 L. Fosean - E. Vecchiet, istotam, str. 19 29 L. Lago - C . Rossit, Descriptio Histriae, Trieste 1981, str. 233 30 A . Calafati, S. Servólo (Istria), Trieste 1913, str. 30 31 Istotam, str. 35 123 ANNALES 3/'93 Salvator ŽITKO: NEKAJ TOPOGRAFSKIH RISB KOPRSI Prebeneg, Kastelec, Črni Kal, Črnotiče, Podgorje, Pe­ trinje, Prešnico, Brgod, Klanec, Ocizlo in Beko ter vasi Vodice in Jelovice, ki sta mu bili priključeni že leta 1510. Lastnik Socerba je imel deželno-knežje pravice, gospostvo je imelo tudi svoje deželno sodišče in dve mitnici, ki sta mu prinašali lepe dohodke.32 Od začetka 1 7. stoletja je grad pripadal grofom Petaz- zi iz Trsta, ki so ga v času "Uskoške vojne" (1615-161 7) dodobra utrdili. Gospostvo je v 17. stoletju ostalo dežel­ noknežja komorna posest, ki je bila še nekaj časa v rokah Petazzijevih, leta 1655 pa je upravitelj gradu postal 3. Topografska risba ing. F. Cappija s prikazom širšega mejo m ed beneškim i in avstrijskimi posestmi. Risbo J Rettori Istria, f. 19/1. njihov vazal Francesco Lottierio. 1704 ga je nasledil Giovanni Battista Lumaga de Millecron kot vazal cesarja Leopolda I. Že leta 1702 je namreč nadvojvodska ko­ mora na voljo cesarja kupila gospostvo Socerb in Pod­ grad, toda nakup so ratificirali šele leta 1708. V prvi polovici 18. stoletja je gospostvo Socerb prišlo v roke markize de Prié, sredi stoletja pa seje kot lastnik pojavil Jožef baron Salvai, ki je umrl leta 1760. Na podlagi njegove oporoke je gospostvo podedoval njegov sin Rajmund, po njegovi smrti pa je bila njegova mati in dedinja Elizabeta baronica Salvai prisiljena prodati A TERITORIJA V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, 11 7-126 območja Kraškega roba in Brega oziroma vrisano rani državni arhiv v Benetkah v fondu Dispacci 32 J. Kramar, istrotam, str. 9 124 ANNALES 3/'93 Salvator ŽITKO : NEKAJ TO PO GRAFSKIH RISB KOPRSKECA TERITORIJA V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, 11 7-126 gospostvo zaradi dolgov. Leta 1768 so ga kupili grofje Montecuccoli iz Modene, ki so gospostvo razširili s po­ sestmi nad dolino Glinščice z gradom Funfenberg. 3 Vsekakor je ing. Francesco Cappi grad Socerb na topografski risbi upodobil pred letom 1780, ko ga je uničil požar in v njem ni bilo več mogoče stanovati. Podrobne opise in dve grafični upodobitvi je zapustil J.V. Valvasor, ko je leta 1689 obiskal grad. 4 V bližini Socerba je označena tudi cesarska vas Kas­ telec s polji in hrastovimi oziroma borovimi gozdovi više na kraški planoti. Gospostvo je bilo v 18. stoletju last Ferdinanda pl. Saurerja, ki ga je leta 1795 izročil svojemu sinu Jožefu. Od njega ga je 1 799 kupil Matija Filipčič za 7000 goldinarjev.35 Na risbi ni označena cerkev sv.Helene iz leta 1653. Pomembna značilnost topografske risbe pa je oznaka nekaterih cest, ki so iz zaledja preko Kraškega roba vodile k morju. Kraško cesto v beneških dokumentih označujejo tudi s "strada dei mussolati", včasih tudi "ma- ledicta". Poimenovanje je povezano predvsem s kranj­ skimi tovorniki, ki so prihajali v velikem številu bodisi v Trst, bodisi v beneška mesta ob istrski obali. Na risbi žal ni označen izredno pomemben prehod pri Kozini. Vodil je namreč do morja po najkrajši poti, ki je bila razmeroma položna in varna, torej precej drugačna od tiste, ki je preko mitnice v Dragi vodila do zgornjega dela doline Glinščice in Boljunca do Žavelj in dalje k morju. Križišče cest pri Kozini je bilo vedno zelo prometno, saj so se sem stekale trgovske karavane iz zgornjega toka Timava in iz smeri Rodika, Barke, Lokev, Bazovice in Obrova. 37 Preko tržaške mitnice na Klancu (S. Petrus de Madras), ki smo jo že omenjali, je pri Črnem Kalu cesta prešla na beneško ozemlje in se razdelila v dva kraka: eden je ob Rižani preko Dekanov vodil v Koper, drugi pa se je usmeril proti Ospu in preko Osapske Reke vodil do cerkvice sv.Klementa. Na risbi je vidna in označena predvsem cestna povezava med Klancem in Črnim Ka­ lom, nato pa med Ospom in Gabrovico ter med Ospom, Rožarjem in Tinjanom. Osp, ki ga je ing. Cappi označil na risbi neposredno pod Osapsko jamo (na legendi označena s črko C), se omenja že v darovnici Henrika IV. iz leta 1067, ko je pripadal freisinškim škofom. Z beneško osvojitvijo je vas s svojo jamo in obzidjem predstavljala eno pomem­ bnejših strateških postojank v obrambi pred Turki in Habsburžani. V jamo, imenovano tudi Jama v Gardu, kjer so imeli Benečani stalno posadko, se je v primeru nevarnosti zatekalo vaško prebivalstvo z živino. Izpod Osapske stene izvira Reka, ki tedaj v dolini še ni bila regulirana. Zasedski potok priteka izpod stene in teče danes po regulirani strugi v Osapsko Reko, nekdaj pa se je razlival levo in desno. 38 Osp, ki je spadal h koprskemu ozemlju, so Benečani dodobra utrdili v času beneško-avstrijske vojne (1508- 1516). Leta 1510 so Avstrijci vdrli v Osapsko dolino in 1511 ob vrsti drugih utrdb zavzeli tudi Osp. Po odhodu cesarskih čet so Benečani skušali zopet zavzeti izgubljene kraje. V neki taki praski pri Ospu je na beneški strani nastopil "capitaneus Sclavorum", ki je vas znova vrnil v okrilje Beneške republike.39 S tem je tudi meja še nadalje potekala nad Kraškim robom. V času uskoške vojne so cesarske čete znova pustošile na območju Mačkolj, Ospa in Podpeči, beneški najem­ niki pa so opustošili Podgorje, Črni Kal, Črnotiče in druge vasi na avstrijski strani. Zaradi pogostih spopadov so Benetke v uskoški vojni utrdile tudi Tinjan, Rožar in Hrastovlje. Kmetje so morali varovati obrambne na­ sipe pri Ospu, Predloki, Podpeči in Zazidu. Kljub temu so cesarske čete vdrle v Istro ter jo strahovito oplenile. Požgane so bile tudi vasi Osp, Gabrovica, Bezovica in Predloka, kjer je bila izropana tudi cerkev sv. Janeza Krstnika.40 Poleg gručaste vasice je ing. Cappi na obeh straneh Osapske Reke, ki priteka domala iz 1 km dolge vodne jame, upodobil na dnu doline še vrsto polj in vrtov, po pobočjih in na Brdu pa travnike in pašnike, v Tin- janskih hribih tudi mnogo gozdov. Tinjan (Antignan) je upodobljen vrh hriba z dobro vidno cerkvijo, ki je dobila sedanjo obliko leta 1704. O njem poroča že G. F. Tommasini in pravi, da ima 20 hiš, ravno tako pa omenja tudi Osp, Črni Kal, Loko in Podpeč.41 O Tinjanu (Antonianum) poroča tudi G. R. Carli in pravi, da je značilna vas na hribu, od koder istočasno obvladuje Osapsko in Rižansko dolino. Tinjan - Antignano je zemljiško ime, ki morda izhaja iz Antonius ali Antenius, obe rimski imeni pa izhajata, kot domneva M. Doria, iz etruščine in verjetno iz istega korena. Ker 33 M . Smole, G raščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 452 34 Grafični upodobitvi sta v njegovem delu (J. W . Valvasor, D ie Ehre des Herzogtums Krains, III, Laibach-Nürnberg 1689, str. 524/52) 35 M . Smole, istotam, str. 214 36 G . Borri, La strada del Carso e il traffico fra la Carniola, Trieste e l'lstria Veneta, Pagine Istriane, 26, Trieste, 1969, str. 43 37 Istotam, str. 63 38 M . Župančič, O sp : vas, stena, dolina, Planinski vestnik, št. 6, Ljubljana 1983, str. 355 39 S. Vilfan, istotam, str. 27 40 C . de Franceschi, L'lstria. Note storiche, Parenzo 1872, str. 315 41 G . F. Tommasini, D e ' Com m entari storico-geografici della Provincia dell'lstria, Archeografo Triestino, vol. IV, Trieste 1837, str. 540 125 ANNALES 3/'93 Salvator Ž ITKO ; NEKAJ TO POGRAFSKIH RISB KOPRSKEGA TERITORIJA V ČASU BENEŠKE REPUBLIKE, 11 7-126 je ime Antenius v Benečiji in Istri manj dokumentirano kot Antonius, M. Doria soglaša s Carlijem, ki se tako opredeljuje za Antonianum.42 Nasprotno pa P. Naldini omenja "Ante Janum" ali "ante Janum", se pravi hrib nasproti Kraškega roba, ki v obliki nekakšnih vrat ločuje beneške in habsburške posesti v Istri.43 Naldini v svojem opisu-tudi omenja, da je Tinjan nekdaj štel 60 hiš, v njegovem času pa se je zaradi silovite burje precej hiš že porušilo, čeprav so položaj nekoliko popravili s tem, da so vas širili v tisto smer, ki je bila nekoliko manj izpostavljena burji. Tudi župna cerkev bi se ne ohranila v tej meri, če ji ne bi hrbtne strani zaščitili z zidom. Pač pa se je začel rušiti obrambni stolp vrh vzpetine.44 V smeri od Tinjana proti Ospu in Socerbu je na risbi sredi obdelovalnih polj označena cerkev sv.Magdalene, za katero Naldini poroča, da so jo postavili v času kuge na mestu, kjer so pokopavali mrtve. S Tinjana se nudi pogled na bližnjo okolico pa tudi, kot nadaljuje Naldini, na celotno beneško obalo, Oglej, Gradež in Caorle. Vzhodno od Tinjana omenja Podpeč, južno Kubed, za­ hodno pa Koper. Do vseh teh krajev, pripominja, je 5 milj, do Trsta pa 6 .4jV razdalji ene milje od struge Rižane je pod Rožarjem (Rosarol) označena cerkev sv. Nedelje. Ing. Cappi je upodobil vrh grebena, od koder se odpira lep razgled, rožarsko cerkev sv. Jurija z ostanki taborskega obzidja iz turških časov, v smeri proti Tinjanu pa studenec oziroma živi izvir, kamor so domačini hodili po vodo. Od manjših cerkva so na beneški strani oz­ načene še sv. Janez Krstnik v Predloki, sv. Nikolaj pri Gabrovici in sv. Gregor pri Dekanih. RIASSUNTO I disegni e gli schizzi topografía sono un materiale digrande valore per il territorio del Comune capodistriano net periodo veneto, sia nelle ricerche topgrafiche, sia nello studio degli interventi urbanisdci ed edilizi, delle delimitazioni, dei complessi delle saline e di altre cose simili. La maggior parte dei disegni, in pardcolare quelli conservad presso l'Archivio di Stato di Venezia, rappresenta il territorio cittadino con le mura, fordficazioni, singóle parti cittadine e possedimend. Relativamente mold disegni e schizzi sono dedicad al complesso delle saline e al territorio di confine tra i possedimend vened ed asburgici sut bordo cársico. II saggio traita tre raffigurazioni cartografiche dei territrio capodistriano del XVIII secolo. Si traita délia raffigurazione del golfo di Capodistria con l'isola allora esistente, tutto il corso inferiore del Risano con le saline, Sermino e il golfo di Stanona. Il disegno è stato eseguito nel 7 774 dall'ingegnere Pietro Antonio Letter per la realizzazione dell'opera di regolazione dei corso dei Risano. Il secondo è il disegno dei possedimend e delle superficie oschive lungo la costa nella località Monte Moro (Ancarano), che nel 1791 è stato fatto dall'ingegnere Benedetto Petronio. Il terzo disegn raffigura il territorio più ampio del bordo cársico, ossia la linea di confine tra i possedimend vened ed asburgici, ed è stato eseguito dall'ingegnere Francesco Cappi. Tutti e tre i disegni sono fornid di leggenda, orientazione geográfica e misure espresse in miglia veneziane o passi. 42 M . Doria, Etimi di toponimi capodistriani in Gian Rinaldo Carli, Pagine Istriane, Trieste 1969, str. 15/16 43 P. Naldini, Corografia ecclesiastica, Venezia 1700, str. 393 44 Istotam, str. 394 45 Istotam, str. 395 1 26