r
•it/i
MLADIM
Vrazov m ost.
Teče Nadiža skoz mesto Čedad, breg je visok in nad bregom je grad, v gradu gospod je, ki gleda kot gad.
Zbrani Čedadci godujejo ž njim.
«Ti si» — hinavčijo - «naš pobratim«. Vrag je izkubal v glavi nov lim.
"Pijte, gospoda! Ne iti domov!
Kaj je podrla Nadiža mostov?
Pet sto cekinov vam dam za most nov.»
Pili Čedadci so-ej, vrag je zvit...
«Z brega na breg naj gre most kamenit, voda ne pluskaj čez beli mu zid.»
Vsul je na mizo prečisto zlato: v zastavilo naj mesto mi bo.»
Vsi so podpisali s svojo krvjo.
Grofov nasmeh jih je rezal kot bič.
»Kaj se nam smeješ ? - H grof njim :
Nič, nič !»
Že je med njimi bil blodni hudič.
Zinil je sladko prijazni, zli gost:
«Če dovolite - pač mala modrost; v dar ta, ki pojde mi prvi čez most.»
»Bodii^-In tisto noč v jutranji mrak, smejal nad svojim se delom je vrag, mu čakal plačila obraz je sladak.
Stisnili skup so Čedadci glave.
Zrejo, ne hodijo čez most ljudje.
Vrag se jezil: «Sem li zidal za se?»
Čakal plačila ie vrag štiri dni, peti dan hleb se čez most kotali, zadaj sestradano pseto leti...
Ob strani se ves je Čedad krohotal; kriknil je vrag in v globino je pal, grad se je zrušil raz strmo obal.
France Bevk.
David.
Svetišče spi in mesto spi, prerok jezni bedi >n kralj David in bloden ob Urijevi v grehu leži. To tretjo noč, odkar je svoj strehe ze žrl, njenih sladkih usten odpor je s poljubom zaprl. Njegove oči za sledjo njenih sanj gredo, njene ustnice v dalje poljubljajo, prosijo :
«Hetejec Urij, moj mož, ne bodi iz dalj! Hetejec Urij, saj nisem hotela jaz !
Hetejec Urij, maščuj, ko bo čas !»
Kralj bedi. Kralj besni, lepo sosedo budi: «Rodi mi sina! Tvoj mož v svoji krvi spi !*>
Ionu Pregelj.
GLORIOSA. POVEST. IVAN PREGELJ.
AM je košček sveta, tako lep, da mu primere ne maram in besede ne vem in bi ga jedva v pesem zajel, če bi še znal zapeti. Zemlja soln-ca, rose in pesmi, ki dehliijo, kakor drugod rože, iutra, slavci in spanec. Nikjer ni zame lepše kakor tam, nikjer ni duši pokojneje kakor tam. V sanjah in v bedni uri, v topem veselju družbe in v samotni bolesti vse žalosti, ki je domotožje, poslušam v dalje, v šumenje voda, ki teko tam, gledam v lazove, ki kipijo v bridki napetosti, zeleni v sanjavo, zatohlo dno. Vidim trg v dolini. Vse luč, vse bodrost, mokra akva-relna slika. Prisluškujem govorici ljudi, pojoči govorici njih, ki so tam in se ne utajijo do groba...
Ali sem bil odprl okno pojoči govorici njih, ki so tam, ali pa zarji večerni, ki je gorela tam? Zarja je napolnila kakor pozdrav moj stan, pesem pa, ki me je objela, ni bila ne iz daljav ne skrivnosltna. Nekje v sosedstvu je nekdo udarjal na klavir. Nekdo drugi menda je pel. Pesem je bila ena onih nemških balad, ki so vsebinsko tako glupe, da dražijo na smeh a
v	Schumannovih zvokih tako sladke, da bo-
lio	do krvi....
».... kommst nimmermehr aus diiesem Wald...«
Schumann, Schumann! Kdaj je že bilo? Ali tedaj, ko je nadučitelj Sivec zibal svojo prvo hčerko Veroniko, alii tedaj, ko je svojo drugo, Almo, ali tedaj ko je srečna pestunja pel svoji 'tretji hčerki Avreliji preizvirno uspavanko v sladki in nespretni svoji francoščini? »Malbcrough s’en va-ten guerre, Mironton. mironton, mirontaine....«
Takrat je bilo, ko so mu bili krstili četrto hčer na ime Koširjeve gospodične Slavice, katero je bil idealist Sivec v svojih dnevnikih poveličal z velike ljubezni polno besedo: »Glo-riosa«....
I.
Geometer France Poznik, ki se je bil pred dobro uro vrnil s svojih pardnevnih službenih poti, se je mimo grede okrepil v kuhinji svojega svaka Lavrenca Koširja s par čašami sežanskega terana in šel nato prijetno truden v svoje lastno stanovanje, katero si je bil oskrbel prvo leto po svoji poroki, legel za nekaj trenutkov na divan, se zopet vzdignil in vzel s pisalne mize pošto, ki se mu je bila nabrala za njegove odsotnosti. Z vedrim licem je izločil iz raznih dnevnih številk domačih in tujih dnevnikov dvoje pisem. Poznal je pisavo svoje žene Helene in njene sestre Slavice, ki ju je bil
pred dobrim tednom pustil sami na blejskem letovišču, ko je bil njemu samemu potekel dopust. Z mirno udobnostjo je odprl Helenino pismo 'in bral. V zdravem licu, ki mu je bilo rahlo obilnejše in mlajše kakor pred petimi leti, ko se je ženil, mu je ležala mehka ganjenost. Bral je polagoma, premišljujoč in čustvujoč slednjo besedo svoje žene, katero je zelo ljubil in mu je to ljubezen ožarjala s prav posebnim barvilom niiju edina bolest, bolest močnega moža in lepe žene, ki nimata otrok. Tiho, odrekujoče se in vendar še se nadejajoče hrepenenje Heleninega pisma se je vidno odrazivalo na moževem licu. Ko je prebral pismo, je čustvoval sam vase:
»Mala moja! Saj mi je prav tako dolgčas ko tebi. Pa kako lepo znaš ti 'to povedati. Jaz ne znam. Zato morda itrpiš in dvomiš in meniš, da te sploh umeti ne morem. Kaj ne. tako malce očitati mi mojo trdost, si hotela? Ali nisi? He-lenček?«
Zopet se je zagledal v pismo in bral. Zdaj se mu je lice razvezalo v dobrohoten smehljaj in je mrmral:
»Glej, no, glej! Vsak dan zvoniš na jezeru in da bi se res dogodilo, kar želiš«.
Dvignil se je odločno in dejal skoro pikro:
»No pa, Helenček! Le zvoni pridno. Ampak brez mene ne boš zibala. Ne boš!«
Zamišljeno in trudno žalostno je strmel nekaj trenotkov predse. Nato je odprl Slavičino pismo. Ze ob prvem pogledu vanj se mu je resno lice nabralo v smeh in se je, čimdalje je bral tem živahneje veselil dobre volje svoje svakinje, ki mu je v svoji strašni čečkavi pisa-
vi	pripovedovala svoje zadnje zgodbe »aben-ture«„ kakor se je izražala. Najbolj mu je ugajalo, ko je pisala, kako se je preteklo nedeljo na Lancovem ponašala v gorenjski kmetski noši, plesala s fanti in se jim lagala, da je z Bohinja in so se skoro stepli zaradi nje, ko jo je neki očanec kratkomalo zasnubil svojemu sinu.
»Zdaj pa sem postala resna«, je pripovedovala v nadaljnem, »s Heleno sva se spoznali z gospodom Jurajem Rosandičem, ki je doma nekje v Liki ali Liguriji ali Liburniji — Ti že veš, kje je to. Jaz mu pravim kratko in uljudno »gospod južni brat«, ker mu Hrvat že zato ne smem reči, da bi naši ljudje ne mislili, da je kakšno nemarno in umazano človeče. Rečem Ti pa, France, da je krasen človek, skoro lepši ko Ti. odkar si se pri Heleni zdebelil kakor gospod Škorenjček, t. j. gospod Sivec s svojim koničastim trebuščkom, katerega naj iz estetičnih ozirov takoj sherbariziira, kakor mu blagovoli sporočiti v mojem imenu. Gospod južni brat ie pesnik, umetnik, iunak, pravi Byron. Poje liške, istrske in sploh slovanske pesmi in je bil že enkrat zanrt, gotovo radi kakega vi-težkega dvoboja, kar pa natančno ne vem, le
bolj slutim, ker je tako mrk, da se ga kar malo bojim, in pa zato, ker je tako sijajen sabljač, da mu £a ni para. Apropos, glede sabljanja, se boš čudil, koliko sem se naučila pri gospodu Rosan-diču, ki je moj učitelj in neskončno prijazen. Imenuje me samo »mila gospodiče«, kar mi je zelo všeč in prosim tudi Tebe, da me odslej tako nazivaj...«
Poznik je z glasnim smehom prekinil svoje branje. Izvirne Slavičine »abenture« zadnjih let so oživele v njegovem spominu. Občutil jih je s tisto prizanesljivo dobrohotnostjo kakor nekdaj. Tu je bila njena šala z domačim pastirjem, katerega je bila pregovorila, da je Miklavžu nastavil in mu je nato napolnila škorenj s kuhanim in zmečkanim korenjem. Potem je bila zgodba z deklo Meto, kateri je bila dala v duhovniško preoblečena poljubiti roko. Potem je bila šala s Sivcem, čegar ženi Veroniki je pisala anonimno, da ji je mož nezvest in obožuje neko Veroniko, zelo znano dekle, kar ie bilo sicer spričo Sivčeve zanešenosti za »Glorioso« deloma res. Potem še okrutna šala z župnikom, kateremu ie bila tobačnico izmaknila in jo noti-snila gospe Bradačevi v ročno torbico. Potem na še razglednica Tonejčevi Avreliji s ponarejeno pisavo poštarjevega Albina, da ji pošilja tisoč poljubov.
»Frocek, kdai bo resen postal,« je mrmral Poznik z besedo Koširjeve gospe in hotel brati do konca. Tedai pa ie nekdo potrkal na vrata. Vstopil je poštni sel z brzojavko. Poznik ie razgrnil nismo in bral z velikim presenečenjem:
»Četrtek, sveti Rok. Odhaiave z Bleda. Pridč z vozom do Gorice naproti. Helena, Slavica«.
»Kai vraga na nai to pomeni?« je vzkliknil Pozmk. Pogledal ie na uro in prebrojil, da mora takoj na not. če se hoče pravočasno sniti z ženo 111 svakinjo. Naročil je služkinji, nai stoni k Koširju in naroči hla.ncu. nai takoi zanrežp. Sam se ie začel oblačiti za not in nremislil, da Koširjevim ne bo povedal, zakaj mora v mesto.
Žp ko ie sedel v v o?, ga ie v"del Košir in se čudil, kam se mu mudi brez kosila.
»Nujni opravki,« je menil Poznik in pognal. Košir je z glavo kimaje gledal za njim in odmrmral za svojimi gosti. Poznik mu ie bil vzel konja, ki ga je Košir rabil tisto popoldne. Poznik je prešel mosit iz trga baš ko je zazvonilo poldne. Vedro vreme lepega avgustovega poldne je ležalo nad dolino. Nekai prazniškega ie še ležalo v naravi, ki je prejšnji dan slavila slavo nebeške Matere in so bile vse kače na drevju, pred njo, ki je prišla, da bi zapeljivki glavo strla. Ozračje je bilo poletno soparno, temna plast oblakov je že tiščala v Peči za Po-znikovim hrbtom, ko ie vozil po cesti proti jugu. Gnal ie konja v lahkem diru po pokoini cesti, ki je šla ob zrelih njivah in tihih selih zdai rahlo v klanec, zdai navzdol, zdai posredi dolinskega polja, zdaj tesno ob bregoviih gora in reki, ki se je togotila v skalah pod njo. Nekaj
malo nemirnosti je bilo v geometrovem licu, za rahlo spoznanje manj živahno in prijazno, je odzdravljal voznikom in znancem, ki so ga srečavali na poti. V nestrpnost, ki ga je bil zbudil v njem telegram, se je vendar vsaj malo utrinjalo veselje lepe poti in spominov, ki so ga vezali na to cesto, katero je bil nekoč tako romantično prepotoval za svojo »kraljico« v sedlu po noči. Sladka bridkost ga je obšla, ko je prešel mesto, kjer je moral tedaj po stari zapuščeni cesti navzgor, da se je ognil povodnji in tistemu nesrečnemu mlinarju, kateremu je bil s kroglo prebil glavo in je potoval vzporedno ž njim v kalnih valovih svojemu neznanemu grobu naproti. Trenctno ga je zopet zaskrbel telegram, potem pa se je zopet ogrel ob misli, da se bo v nekaj urah sestal s Heleno. »Naj bo že, kar hoče.« je čustvoval, »videl jo vsaj bom in bom pri njej. Naposled najbrže mi nič hudega in si je samo Slavica dovolila spet enkrat pošaliti se. Morda pa se je zgodilo celo kaj veselega«.
»Kaj veselega,« je vzkliknil živo in na glas in mislil v sladko, nepričakovano srečo:
»Helenica, ali mi boš princa oznanila? Čas bi že bil, Helenica«. Hipno veselje, ki ga je bil živahno prenesel na konja, da je poitegnil brže, je zopet ugasnilo v njem in je mislil:
»Ah, kaj. Saj vem, da bo tako. Izstopili bosta in Helena bo trudna in Slavica narejeno nevoljna na vlak, dim, soparo, Kras, sprevodnika in sopotnike in bo nato zažuborela v smeh, se tresla od razigranosti, da me je potegnila in cstrašila«.
Gnal je mimo prvih vinorodnih krajev in užival vonj mlade jeseni in trudni šum škržatov, ki so šumeli z zatohlih jesenov v lažeh, kjer se je sušila otava.
»Naj se šali« je mislil Poznik, »da sta le obe zdravi«.
Skoro kruto je švrknil po konju, zajel s pljuči globoko v zrak in zahrepenel:
»Helena, Slavica!« —
Dobri dve uri pred dohodom pričakovanega vlaka je bil v mestu. Samemu sebi se je nasmehnil in čustvoval:
»Lejte no, kako sem mlad in nepočakan. Zdaj bom lepo prodajal dolgčas v prahu in mestnem smradu. Prekleto. Naj le kdo reče. da nisem več zaljubljen, naj le reče, pa makari Helena. Norčava beseda bi bila.«
Opravil ie konja z lastno roko, preden ga je prepustil hlapcu. Nato je krenil peš na postajo. Mimogrede se je ustavil v kavarni, razgrnil iz gotove nemirne radovednosti nekaj listov in jih lažje odložil, ko ni našel nego dolgčas, praznoto nasjih in počitniških dni. Plačal je in šel dalje. Misli, ki jih je mislil predpoludne, preden je dobil telegram, so oživele v njem.
»Zvonila je na Jezeru, da bi uslišana bila. Ne zase, se opravičuje, zame, pravi, zame, piše, ki bi mi rada prinesla največjo žrtev«.
Nežnost ga je obšla in je v duhu ponavljal besede ženinega pisma.
»Moj France, ne smej se mi. Prav gotovo, da verujem, da bom uslišana. Zaradi Tebe, je treba, da bom. In če tudi bi morala sama umreti, o France, da bi vsaj mogla prej še Tebi zašepetati: Živi najinemu detetu!«
V	Pozniku se je zgenilo bolestno.
»Prokleto,« je mislil, »saj nisem zavisten. Saj je smešen Sivec s svojo serijo hčera in Veronika je postala zoprna s svojo mlado ksanti-pičnostjo, a to le imata, da vesta čemu sta se vzela. Jaz in Helena pa — In noben vrag pomagati ne more in zdravniki so — pri moji duši — tudi sami nevedneži«.
Prišel je na postajo. Sedel je v restavraciji. Pil je pivo. Bil je žejen in bolestno razburjen. Pil je hlastno in hitro in se je ob tem spomnil svoje zadnje žeje, tedaj ko je s Sivcem stražil pri rajnem Jemcu. Tonil je rahlo v misli in nekako trudnost. Glas zvonca ga je vrgel iz dremotne nemoglosti. Zaklical je strežaju:
»Plačam!«
»Prosim ponižno! Šest vrčkov«.
Plačal je in šel na peron. Od Krasa je sopihal brzec. Trenotek pozneje ie rožljal v postajo. Poznik je iskal in našel Heleno in Slavico. In se je začudil. Obličje Helenino je bilo ve- ' dro ko jutro a Slavica je bila videiti potrta, trudna.
»Da smo le skupaj,« je pomislil Poznik. Žena mu je padla srečna v naročje. Ko se je je oprostil, se ie obrnil. Z brhkim nasmehom mu je nudila Slavica svoje čelo v poljub ...«
II.
Helena ga je vzela za desnico pod roko in Slavica za levico. Šli so k izhodu. Takrat je geometer obstal in vzkliknil:
»Ampak, kam mislite. Prtljago smo pozabili«.
»Ne skrbi.« je rekla vedro Helena, »pride za nama«.
»Lepa je ta,« je menil Poznik, »saj ste kakor bežali z Bleda. Kaj pa se je zgodilo, govorita vendar«.
»Pozneie. France,« je odvrnila vedno enako veselo Helena. Pozmik je najel izvoščka in so sedli v voz, ki se je začel zibaje se pomikati v mesito.
Poznik je iskal v obličju svoje svakinje, ki mu je sedela naproti in res ni vedel, ali se kuja in pretvarja alii pa je v resnici resnejša.
»Žejna sem,« je rekla nenadoma, »ne ljubi se mi govoriti.« In kakor da hoče nekaj prikriti, je nadaljevala očitno narejeno in sitno in zbadljivo.
»Ti gotovo rnsri, dedci ste vsi enaki. Samo nase mislite.«
»Nisem, hvala Bogu,« je odvrnil Poznik dobrovoljno in segel po roki svoje žene in prosil:
»Strpita se, prav res, da nisem mislil na vajino žejo. Takoi bomo pri kavarni in izstopimo.«
Začutil je, kako se mu dobrikajo prsti Helenini. Zdaj je vprašala:
»Ali si hud?«
»Otročarije počenjate,« je dejal, »brez vsakega povoda sta me ostrašile.«
»Potrpi France, vse boš izvedel,« je rekla Helena. Slavica pa se je nekam razgibala in vzkliknila:
»Ah kaj, naj veš. Namenoma sva telegra-firali, da se boš huje zbal. Do grla sva bile site Gorenjcev. To malo galantnosti, da nama prideš nasproti, imava menda že zahtevati od tebe.«
»Prav,« je odvrnil rahlo zabavljivo Poznik. »Osel gre enkrat na led!«
»To se pravi, da si sam osel,« je odvrnila Slavica živo, »če si hotel reči, da nama drugič ne boš uslužen!«
Poznik je z rahlim nasmehom motril še vedno njeno liice in je čut/il in zaključil:
»Še je stari frocek, gotovo je, a prav tisita ni več. ki je bila. Kaj je neki doživela?«
Bili so pred kavarno in Poznik je velel ustav/iti. Slavica je prva skočila iz voza, Poznik je pomagal ženi. Tisti trenotek je pozabila Helena, se nagnila možu nad rame in zašepetala:
»France, zdi se mi, da sem uslišana.«
»Lenček,« je vzkliknil, da se je Slavica ozrla po njima. Ni vedel, koliko je plačal iz-vožčku, ki se je trikrat zahvalil.
»Da boš vedel, čemu sva prišle,« je govorila Helena, ko so stopili v kavarno, » lej, svoi eod sem hotela praznovati pri tebi. Ali si zdaj še hud?«
»Ne, Lenček,« je dejal, »še hvaležen sem ti.« Potem pa je zašepetal: »Pa Slavica?«
»Slavica?« se je začudila Helena. »Pristala je na moj predlog, drugega nič.«
»Res?« se je začudil geometer.
Sedli so in se osvežili in Slavica se je šalila, da niiso bogzna kaj gosposki in sedaio za mizo umazani od Doti kakor gorski vozniki.
»Pa ie drugačna,« se je zopet vsililo pre-Dričanje Pozniku. Z določenim namenom razkriti novo Slavičino podobo, je vprašal nenadno lin oprezujoče:
»No, mila gospodiče, kaj pa gospod južni brat?«
Zdaj te imam, je mislil, videč, kako je Slavica nekam čudno nervozno trenila z roko in izbegn/ila z očmi njegovemu pogledu.
»Tepec je.« je rekla hladno.
»Šele pred tremi ali štirimi urami recimo, sem bral.« ie govoril prikriito rogajoč se Poznik, »da je nekak Byron, lepši ko jaz; čui, Helena 'in ljubosumna bodi; zdai pa čuiem, da je tenec. Lepa hvaležnost za sablaško šolo...«
Smeial se je glasno. Trudno se je zgeniln Slavica. Tedaj se je prestat smejati in pogledal vprašujoče v Heleno. Toda Helena se je še vedno smehljala z onim istim nasmehom na ustnicah, s katerim jo je bil dočakal na postaji. Poznik je razvidel. da jii ie Slavica vse skrbno prikrila, če jc res kaj doživela.
»Ta Juraj Rosandrič,« je spraševal, »kaj pa je pravzaprav po svojem stanu?«
Šele zdaj ob imenu sc je osvestila Helena in rekla:
»Ah da, Slavdca ti je gotovo pisala. Najin znanec zadnjih dni, zelo pnijeten človek. Pa kaj je že, ali ti veš, Slavica?«
»Saj ga nisem vprašala,« je odvrnila sestra kratko in nato utihnila odločno.
»Potrpimo,« si je dejal Poznik. »Pride čas, ‘izvemo kaj več.« Helena ga je potegnila za rokav in mu pokazala v drugem koncu kavarne rdečeličnega in hudo plešastega gosita, ki je bil zaverovan v svoj list.
»Vurnik,« je vzkliknil Poznik, se dvignil in pohitel k onemu.
»Strela,« je planil Vurnik veselo. »To bo nocoj spet en lep večer. Za pot v hribe me menda ne rabiš, ha?«
»A s krokom vseeno ne bo nič,« je odvrnil Poznik, »imam ženo in svakinjo s seboj.«
»Hudič naj te vzame. Kaj me potem motiš v branju?«
»Pojdi, predstavim te jima. Pa saj ju menda še poznaš.«
»Nimam časa,« je postal Vurnik hipoma nesitrpen. Vrgel je časopis vstran in zaklical tako glasno, da so se redki gosti zdrznili:
»Plačam! Cameriere!«
Pes je plačal, vzel klobuk in ponavljal nemirno:
»Pogovoriva se kdaj drugič. Opraviči me, zares se mudi. Mudi. Strela božja, verjemi.«
»No, vsaj mimo naše mize stopi.«
»Zlodej naj te —«
Približal se je z vidno nevoljo v licu, podal roko Heleni in Slavici, zamrmral nekako opravičilo, se poklonil in šel.
»Pa pravijo, da se ljudje spremene,« je dejal Poznik proti Slavici, ko je zopet sedel. »Vurnik se gotovo ni.«
»Korbico si dobil,« se je nasmehnila Helena.
»Ženskam naproti ni bil nikoli vljuden,« je menil Poznik, »naj gre!«
Tedaj je Slavica zazdehala in rekla:
»Vzdignimo se še mi!«
»Zares,« je rekla Helena. »Vzdignimo se, da bomo prej doma.«
»No, pa,« je pripomnil Poznik in zdelo se mu je dobro, ko so gostje pogledovali za Heleno in svakinjo ...
»J« ijt #
PoužiM so okusno večerjo in popili nekaj izbranega vina. In zdaj je Helena prva siilila, naj se že odpeljejo. Sedli so na voz. Poznik je sedel spredaj in pognal. Konjič, dasi ne več svež, je vendar potegnil živahno. Zaslutil je pat proti domu. Vozili so po prahu mimo predmestnih val. Vonj vstočnega cvetja je legel zdaj pazdaj čez cesto. Solnce je bilo nizko v zatonu. Prevozili so dolgo vas in zavili ob hribu nizdol po klancu niže ob reko v senco in hlad, ki se je prijetno prelival po dolini in preganjal zaspanost in trudnost. Tedaj je Slavica oživela.
Poznik je z iiapol okrenjeno glavo poslušal nazaj v voz. Slavica je dražila Heleno:
»Le poglej ga, svojega moža, kako lep, okrogel hrbet dobiva. Fej, ste dedci nemarni, kadar se oženite. Samo v šir gredo in okrog-lost«
»Saj bi rekel eno,« se je smejal Poznik, ki ga je bilo vino razvnelo, »bi rekel, kako je to s širokostjo in okroglostio, pa pri ženskah. A rajši molčim.«
»In prav delaš,« je menila Slavica, »saj že ves okraj ve, da iti Helena vse dovoli, samo kvantati ne.«
»Ti grda čenča,« se je dobrohotno vzne-voljdla Helena.
Jasnejše ko kdajkoli prej se je razlikovala v svoji mirni lepoti od žive, prejake Slavdce. 1 Poznik, ki se je zdajpazdaj ozrl, je občutil znova oni fantovski ponos iz kavarne, ko so se gosti oziirali.
»Hej,« je mislil, »vozim zlato. Kdo pod milim Bogom je vozil kdaj kaj lepšega. Hudiča, saj me ima Bog nazadnje vendarle rad. In če bi to res bilo in da bi znala biti Helena uslišana, ne, sveti Anton, tebi naj se sama zaobljubi, ampak za reveže bom pa vrgel in če je treba plačo petih ali devetih mesecev. Pa ta fro-cek! Ta naša mila gospodiče! Saj je še otrok. Kadar je treba zvečer v posteljo, šele prav oživijo. No, kaj zopet brenči, kaj? Sivca je vzela na merek. Ubogi Škorenjček, poslušajmo!«
Slavica je govorila:
»To stoji, Helena. Tvoj god popraznujemo slovesno. Ne radi tebe, zaradi Sivca, da veš, da se ga revež vsaj spet enkrat nabere in da ga bo potem Veronika. Ali veš, kako jo zmerja, kadar ga prav hudo pesti? Strašno, ti rečem. Prt ji pravi, prt, pa ne Veronikin, ampak osrani.«
»Ampak, Slavica,« je vzkliknila Helena, »kako govoriš!«
»Pa nič, bom pa molčala,« se je kujala Slavica a čez trenotek je spet žvrgolela. Udarila je svaka po plečih dn vprašala, ald ne bodo nikjer počivali.
»Ce plačaš za vino,« je rekel.
»Za en liter dam,« je odvrnila, »mi boš posodil na doto; malo pijana moram priti domov, da bom vedela vsaj, kako glava boli in bom Sivca izpraševala. Kako glav’ca boli...«
»Srček, srček,« je zaklical Poznik.
»Ah, kaj srček,« se je razvnela. »Norčije! Pa ti res misliš,« je dodala rahlo oprezujoče, »da sem se v Rosandiča zaljubila?«
»Tako, zdaj se bo izpovedala,« je pomislil Poznik in posluhniil.
»Pa se motiš,« je govorila Slavica. »Zoprn mi je, kakor ste vsi dedci. Ne rečem, za šolo v sablanju sem mu hvaležna, sicer pa — glej, France, če bi zdaj kak mlinar prišel, ali veruješ, da bi si znala sama pomagati?«
»Lepo in prav,« je odvrnil vedro Poznik. »Bomo videli našo novo Ivanko domremijsko.«
Deklica je utihnila. Ozrl se je nenadno po njej in je videl, kako je skušala prikriti hipno žalost v licu ...
Vožnja je bila čimdalj prijetnejša. Večerilo se je. Od gora je vel hladen veter po dolini. Vihar se je bil razlil v Pečeh in zdaj se je izčiščeno ozračje prelivalo v zatohle doline. Šum mu-renčko.v je plal v rebrih nad cesto, voda pod cesto je zamahovala, kakor da stresajo mokro platno. Helena je živela sama vase. Tedaj je Slavica poklicala Poznika.
»Kako je to, če kdo ubije v dvoboju?«
»Eden je mrtev pa je,« se je pošalil Poznik.
»Vprašam resno,« je rekla Slavica. »Ali ti dvoboj odobruješ?« »Tak na sole roke,« je odvrnil, »če je kdo udarcev res potreben.«
»Ampak čast, moj ljubi!«
»Ljubezen, ljubezen, moja mila.«
Ni odgovorila. Poznik pa se je domislil in rekel:
»Saj res. Tisti tvoj južni brat je menda nekoga ubil.«
»Svojega prijatelja,« je odvrnila.
»Prekleto ljubezniv prijatelj,« se je zasmejal. »Pa če se je šlo za časit,« je spraševala; »je torej vendar morivec?«
»Čemu bi ga bila sicer postava obsodila?«
»Ali ga tudi ti obsojaš?«
»Nisem ne Bog ne sodnik,« je odvrnil.
»Ti bi se torej ne bojeval? Niti zame ne?« je vprašala.
»Tako ne kot oni,« je odvrnil, »tako pa kakor z mlinarjem, če bi sila bila. Pa saj še tega ne bo več treba,« je postajal vedrejši, »saj si rekla, da bi si zdaj znala sama pomagati.«
»In sem si itudi že,« je rekla deklica tiho. »On je ni slišal. Pridržal je konja.« Bili so pred krčmo, kjer je hotel počiti
»Kako norčavo govorita,« je rekla Helenu in se kakor prebudila iz svoje trudne, sladke sreče. Mož jo je vzdignil raz voz... (Dalje.)
Vlak spominov.
Ni drobno petje okarin v strasteh raztresene jeseni ob godbi barf in vijolin v minuti sladko uglašeni ; ni klic pozavn od vseh vetrov, napetih bobnov ropotanje -in je in ni pobod dubov čez moje nepokojno spanje...
Stano Kosovel
v
NOČNI OBISK. POVESTI O STRAHOVIH. FRANCE BEVK.
O	je odbila stenska ura devet in še vedno nismo prižgali luči, se je oglasil rde-čebrki Tone in povedal svojo zgodbo; glavo je imel nagnjeno naprej, oči izbuljene, glas je bil pritajen.
»Tedaj, ko se je to zgodilo, sem bil star enaindvajset let. Tri dni sem stanoval pri svoji teti, ki se je odlikovala po svoji izredni pobožnosti in po lepih belih laseh. Umrli so ji bili trije sinovi in mož, vsi zaporedoma. Svojo hišo je imela zunaj trga, z živim plotom ograjeno; rada je vabila ljudi k sebi, da je pregnala samoto.
Ko sem prišel, me je ^oznal v dveh urah ves trg. Zvečer sem moral pri čaju zabavati krivogledo sorodnico, ki je bila še mlada in drugače lepa, a silno molčeča. Še pred enajsto uro pa sem se moral dasi nerad udati prošnjam stare tete, naj grem spat, ker sem truden in malo prehlajen, da se spočijem in ozdravim.
Šel sem. Soba je bila mala, lepa, z enim oknom, opremljena s tisto malomestno živo nre napolnjenostjo, da te spominja na sejmske kra-marije. Postelja je bila segreta s steklenico tople vode, ki sem jo potisnil k nogam.
Vgasnil sem luč in se vtopil v toplo zadovoljnost. Polmiže sem zrl v okno. Zunaj je bila noč, temna in mirna, skoraj premima zame. Nato sem pričel v duhu obnavljati utise dneva, da se sredi njih zaklopijo oči....
V	polzavesti sem zaslišal, da so se odmrla vrata. Predramil sem se. V prvem hipu sem mislil, da je morda tota. V tem so se vrata je-dva slišno zaprla. Nekdo je stal v sobi. Nisem ga videl, a slutil sem ga. Čez par trenutkov sem zaslišal njetrove bose 'korake, ki so drsale k postelji. Odprl sem usta in zaprl oči. Nekdo je položil mrzlo, koščeno roko na moje čelo. Mraz je spreletel moje telo od temena do prstov na nogah. Roka pa me je nalahno pobožala preko obraza, ljubeče in počasi. Zaslišal sem zopeit korake, vrata so se odprla in tiho zaprla.
Dil sem brez moči. Občutil sem grozo prvič v življenju, da me je pot oblil. Skril sem se pod odejo in zaspal šele proti jutru, spal pa sem dolgo.
Dopoldne mi je potrkala teta na vrata, bila so od znotraj zaklenjena.
Vprašal sem jo: »Ali ste bila Vi po noči v moji sobi?«
Čude me je pogledala in mi zatrdila, da ni
bila.
Zvečer se mi ni mudilo v posteljo. Preden sem legel spat, sem preiskal, če so vrata dobro zaprta, če ni kdo pod posteljo ali skrit v omari. Nikogar ni bilo. Ključ sem položil na mizo. Ko sem legel, sem še bral nekaj trenutkov, nato sem ugasnil luč.
Nekaj hipov nato se je je zgodilo vse kot Prejšnji večer. Vrata so se tiho odprla in zanrla, drsaioča hoja je prišla do mojega vzglavja, koščena rokaje drsala preko mojega čela, čez lice in čez Brado. Razločno sem čutil vseh pet prstov. Nato so se vrata zopet odprla in zadrla.
Med tem sem ležal miren kot pribit. Ko so se vrata zaprla, sem planil s postelje in prižgal luč. Ključ jer ležal na mizi, vrata so bila zaklenjena. Planil sem pod odejo, luč je gorela do jutra.
Zjutraj mi je dejala/teta: »Si pa zopet bral vso noč?«	^
»Ne, nisem. Luč sem pozabil ugasiti.«
Teta mi ni verjela. Nato sem jo vprašal jaz: »Kdo je stanoval v moji sobi?«
»Nihče. Za tujce jo imamo. Ko je bil moi sin Rudi bolan, je najrajp ležal v nji in tam umrl.«
Teta me je premerila t očmi globoko, jaz sem obrnil pogovor drugam.
Zvečer sem hotel priti stvari do dna. Šel sem naglo v posteljo, nekai radi 'trudnosti, nekaj radi nestrpnosti. Zaklenil sem vrata in bral dolgo, dolgo. Nič se ni zganilo. Privil sem luč, da je bil mrak v sobi. Zopet nič. Nato sem u-gasnil luč; nisem čakal dolgo.
Vrata so se brez šuma odprla in zaprla. Trenutek molka. Naito drsajoči koraki do postelje. Kot curek mrzle vode se me je roka dotaknila na čelu in polzela kot kos ledu čez o-braz. Moje roke so ležale odeji. Kot blisk sem zgrabil za mrzlo koščeno roko, ko je ravno pripolzela do brade in se hotela ločiti od obraza. Z vso silo sem jo tiščal za zapestje in mirno čakal, kaj pride. Nič se ni ganilo. Roka je mirno in brez.moči ležala v moji. Počasi in previdno sem jo izpustil z eno roko in jo pričel otipavati. Otipal sem zapestje, koščice, členek in prste do nohtov na njih. Bila je mala, koščena roka, ki jo je pokrivala jedva koža in so jo vezale kite. Segel sem z roko po vžigalici in jo podrsal po zidu. V zelenkasti polmračni svetlobi gorečega fosforja in žvepla, je roka izginila. Zagonetno mi je, kako. Niti vrata se niso odprla ne zaprla. Pred seboj sem videl prazno sobo in nič drugega. Ključ je ležal na mizi. Pod posteljo ni bilo nikogar, v omari nikogar.
Pričel sem trepetati kot šiba na vodi in se zmotal kot klopčič pod odejo; proti jutru sem zaspal.
Drugi dan sem odpotoval. V tisti sobi nisem spal nikoli več.
Odhajajočim.
Temna, tiha se krdela kakor silen val, ki ga vibra je zajela, trgajo od tal.
Kam bežite z rodne grude proti solncu - kam ? Solnce ne pozna zamude : samo pride k vam.
V	zemljo posvečeni žulji nič ne sežejo ?
Srage - biserni dragulji -nič ne vežejo ?
Da poznate grude trijno žitje, silo, rast, vztrajali bi neomajno, sebi, njej na čast.
Cujte: kot renčanje tigra se iz nje glasi pridržane jeze igra; jeze vzrok - ste vi!
Vaš izgovor, da so meje nove, ne velja,
Vsi mejniki kakor preje ločijo polja.
Reke, šume, senožeti -vse je kakor prej.
Če vibar kak dom zaneti, ne zabriše mej.
Čuvajte domačo diko sami - nibče drug.
Culo z rame! V dlan motiko !
V	novo brazdo plug !
Pastiiikiii,
ANDREJ KOŠUTA. SLOVENSKA POVEST. ALOJZIJ REMEC.
II.
UPANOV vinograd, ki so ga tisto zimo nanovo kopali, je bil skoraj dovršen. Lepo ga je bilo videti, tako skrbno in globoko je bil izkopan, kakor bi mn bilo določeno, da bo do sodnega dne rodii vinsko trto.
Izpod širokega golega hrasta, pod katerim so kosili kopači solnčnega februarskega dne, je bil lep pogled nanj.
»Ljudje so umetni. Vse se (izmislijo, železnice, telegrafe, voze, ki sami tečejo, l ega pa ne bodo nikoli iznašli, da bi -izituhtali stroj, ki bi zemljo tako lepo izkopal kakor kramp v kmetskih rokah.«
Tako je modroval stnic Luka, ki je bil vesel tega dela, ki je pomagal pri njem z osmero fanti in možkimii to zimo. Vrgel je žlico v jer-bas, v katerem je bila prinesla županova dekla Francka kopačem kosilo, se prekrižal, molil po jedi in izvlekel pipo in mehur tobaka iz žepa.
»Vse bodo iznašli, stric, tudi take stroje, ki bodo zejnljo kopali...« je ugovarjal Andrej-ček, ki je bil tudi med kopači.
»Ne bodo, ne bodo...« je trdil Luka in prižigal pipo.
»Ko sem bil lani v Rumuniji v gozdovih, sem na Ogrskem videl stroje, ki kosijo z njimi travnike, da je bila senožet kakor obrita, ko je taka pošast šla čeznjo, Slišal sem tudi, da orjejo mašiinami, sejejo in žanjejo žito. To vam taK stroj požanje v petih minutah več kakor naše ženjice v pol dnevu, poveže v snope in postavi v kopice, da je veselje. Gotovo imajo tudi stroje, ki kopljejo ...« je pripovedoval Krapežev Ione.
»Tam, kjer vse ito imajo, so bogati... Mi Slovenci smo pa berači... In vendar jim teh strojev ne zavidam in vse njiihove bogatije. Tisto delo ni tako kakor naše, zemlja ni kakor naša. Se na vinu poznaš, da ni iz pravega kraja. Plehko je kakor naša podčepnina, če se ustoji...« [e ugovarjal Luka.
»Seveda, stric, jaz tudi pravim tako. Čez naše delo dii našo zemljo in naše vino ga ni na svetu... In če mi ga ti, Francka, naliješ, prav gotovo ne ...« se je smejal Andrejček, ki mu je nalila Frajicka kozarec iz (trebušastega vrča.
»Vse bodo ljudje iznašli... Mašine ... ma-šine...« je modroval Tone 'in hotel še nekaj povedati.
»Samo takega stroja ne, da bi take fante kakor Andrejček predrugačila ...« se je zasmejala Francka.
Vrč in kozarec sta šla dz roke v roko, Andrejček pa je nagubančil čelo in pogledal Francko temno izpod obrvi.
»Kako to misliš?« jo je vprašal mračno.
» 1 ako ... Danes je prišlo od sodnije pismo zate. Vabijo te, kaj jaz vem, zakaj... Gospodar mi je povedal, da pridi zvečer ponje.«
»Zaradi Žemlje bo... Da niso na našo slovesnost pred cerkvijo pozabili!« se je prvi spomnil Tone, ki ga je zaskrbelo, ali ni tudi 011 vabljen.
Andrejček je umolknil. Kakor bi upihnil svečo, je bilo ob dobro voljo pri kopačih.
»Ali mi tudi zame takega pisanja?« je vprašal Tone.
»Jaz vem samo za Andrejčka,« je dejala Francka in spravljala sklede, žlice vin vrč v jerbas.
»Glej 110!« je modroval stric Luka. »Nič se ne pozabi. Par tednov je, kar sta se postavila za fantovske pravice, in že vaju kličejo!«
»Vse jim pobijem 111 potoicem, če me zaprejo ...« se je jezil Andrejček. »is:isem še ho-uil po sodnijan, zaaj me pa hočejo v kozjd rog ugnati, ker se nisem zbal Maitijčka in sem Zemljo potresel, da bi kak groš padel od njega.«
»Fant, tiho in mirno bodi! -Z gosposko se ni šaliti!« ga je minil stnic Luka, vstal in se odpravil na spodnji konec vinograda, kjer je bilo še za ta popoldan kopanja. Za njim so odšli drugi in kmalu so spet sekali težki krampi gruda-sto črno zemljo.
Andrejček pa se je pomudil pri Francki.
»Zakaj si povedala pred vsemi o tistem pisanju s sodnije?«
»Saj bi bili litak izvedeli.«
»Naj bi bili! A ne od tebe, ki vedo, da se imava rada.«
Dekle si je zadelo jerbas na glavo in menilo tiho: »Saj ne vem, ali bo kaj iz naju. Ce boš tak, narediš kdaj kaj takega, da te za žive dni zapro....«
»Si pa drugega izbereš...« je dejal uporno Andrejček.
Dekle je molčalo, si popravilo robec in se ozrlo po stezi.
»Zbogom!«
Andrejček ni odgovoril in z dolgimi koraki odšel k delavcem. Ko je prijel za kramp lin ga zasekal v grude pred seboj, si je želel, da bi pred njim ležali vsi njegovi sovražniki, ki bi ta liip čutili moč njegovih rok.
Francka pa je stopala no ozki stezi in se grizla v usitnice, da bi na glas ne zajokala od žalosti nad Andrejčkom, ki ga je limela tako rada in bi mu vse odpustila, če bi se tudi ves svet zaklel proti njemu.-------
Zvečer je oče župan izročil Andrejčku vabilo in mu osorno ukazal podpisati sprejemnico.
Ko je fant s trdo roko iin okornimi črkami Podpisal papir, je župan godrnjal: »Kaj jc bilo tega treba, nerodnost fantovska? Same sitnosti so s teboj in nihče !te ne more ugnati. Zdaj imaš, kar si dskal, Andrej.«
»Mari meni!«'se je pobahal Andrejček in spravil vabilo.
»Veš kaj, dobro ti hočem in poslušaj me! Io naj li bo šola za bodočnost! Sveta ti ne boš ugnal, pač pa svet tebe. Zato lepo vse priznaj, ko boš čez štirinajst dni stal pred sodnikom, in bodi ponižen, da se ne boš kesal! Postava je Postava in žandarji žandarji. Pri domačih nerodnostih sem molčal, zdaj te pa dobe drugi gospodje v roke iin te bodo po postavi obsodili. Ker si prvič obdolžen, ne bo sodba prehuda, toda glej, da boš zadnjič pred sodnikom!«
Andrejček pa ni nič poslušal teh dobrih naukov, marveč bil prepričan, da mu tudi žu-Pan Krivec želi slabo.
—	Bomo videli, kako se iziteče... — je modroval sam s seboj na poti domov. — Če me obsodijo, bom vedel eno več. Toda dolžan ne bom ostal nikomur niti pičice... —
Tisti večer ni šel na vas, da bi pel s tovariši, marveč domov in tuhtal dolgo v noč, kako bi si pomagal.
Čez štirinajst dni je stal Andrejček s«Kra-Peževirn Tonetom pred sodnikom, prijaznim gospodom z zlatimi naočniki. Tone je vse tajil, Andrejček pa je dajal odgovor za vse nerodnosti, ki jiih je uganjal ob Metkini svatbi. Kakor v zadregi ie vrtel klobuk med prsti in s težavo zagovarjal fantovske pravice in navade.
Kakor je bil gibčnega jezika ponoči na vasi. tako mu je bilo sitno se zagovarjati pred sodnijo. Vse krog njega je bilo tako novo 111 cudno, itam so stali Zemlja, Metka in Matijček, sami njegovi neprijatelji, in pričali zoper vsako besedo, ki jo je izrekel. Vrhutega se je vtikal vmes še žandar Holter, ki ga je bil zapisal v svoje bukviice in napravil tako ovadbo zoper njega, da bi bil moral Andrejček pravzaprav Pred porotnike, če bi ne bila sodnija drugačnega mnenja kakor gospod podstražmojster iz ^olgevasi.
Javno nasilstvo, kaljenje nočnega miru, '‘azžaljenje uradne osebe, cela kopica paragrafov in Bog še vidi je brnelo Andrejčku krog ušes, ki bi bil obupal da se ni «odnik nekako do brohatno potegoval zanj od začetka do konca razprave in da ni Tone lagal, kar je mogel zase 111 za Andrejčka.
Konec je bil ta, da je dobil Andrejček pet oni zapora, Tone pa štiriindvajset ur. Oddahnila sta si, ko je sodnik izrekel sodbo, in na vPrašanje, ali kazen takoj nastopita in ali se ne Pritožita, sta fanta rekla, da sta z vsem zadovoljna. Po hudili in dolgih rečeh, ki sta jih sliša-la> se jima je zdela sodba mila.
V	zaporu je Andrejček premišljeval, kako Povrne vsem milo za drago, ko bo zopet svoboden.
iz zapora se je vrnil domov tako, da je prišel v pozni nočni uri na Golobrdo. Dobro se mu je zdelo, da je bila temna noč, da ga ni nihče ne videl ne slišal.
Prva pot — kam bi mu bila drugam kakor k dekletu pod okno? Ko je bil streljaj daleč od županove hiše, je zavriskal, kakor je znal le 011. To noč je bil v njegovem vrisku pozdrav domači vasi, pozdrav prostosrti fantovski, ki jo je teh pet dni pogrešal kakor riba vode. V ten: vrisku je bil pozdrav dekletu, ki ji je odpustil vsa karanja in vse očitke. Ta vrisk je bil pozdrav in klic tovarišem, da je Andrejček Košuta zopet prost.
Fantje so ga slišali daleč na drugem koncu in zapeli:
Kod si hodil, kje si bil, da si čeveljčke zrosil....
Andrejček je posluhnil in zamrmral: »Le pojte! Vam je lahko! Če bi se kdo od vas vračal od itakega opravka kakor jaz nocoj, bi ne pel. Jaz pa sem, kar sem...«
A slišala ga je tudi mati, spoznala njegov vrisk in vzdihnila: »Se en očenaš, da bi mu Bog dal pravi um in dobro pamet!« Vzela je molek izpod vzglavja in za očenašem je prišel še cel rožnivenec in dokaj solz za Andrejčka, ki o njem ni vedela, kam ga nripelje še njegova prešernost, da vriska, ko prihaja iz zapora, mesto bi se sramoval in skril pred ljudmi.
Andrejčkov vrisk je slišala tudi Francka, županova dekla.
Ko je zacingljal kamenček na njenem oknu, je že davno stala za šipami.
Andrejčku je poskočilo srce veselja, ko je zaškripala oknica visoko nad njegovo glavo in se je okno odprlo.
»Andrej Košuta te pozdravlja, ljuba deklica, 011 te pozdravlja, ki prihaja z dolge poti. Prinesel bi ti bil odpustek, ker te rad lina in je vselej mislil nate. A v tistih krajih, kjer je bil, rožice ne cveto, ptičke ne pojo in kramarjev ni, da bi srčka prodajali za taka dekleta kakor si ti!«
»Tiho govori, Andrejček, da te kdo ne sliši! Alj nimaš nič sramu?« je šepetalo dekle.
»Koga se bo Andrejček bal, ki je ves svet ugnal?«
»Kaj ti je, da si tak? Ne govori v en dan in mi raje povej kaj pametnega!«
»Kaj naj ti revež pove, ko ničesar ne ve in je bilo žalostno njegovo srce, ker je bil daleč od tebe, dekle....«
Francka si ni vedela pomagati, da bi od Andrejčka dobila kako pametno besedo. Zato ga je nehala karati in mu milo dejala: »Ali ti je bilo dolgčas, Andrejček?«
»Do smrti, Francka. Zato sem vesel, da sem prost!« je odgovoril Andrejček.
»Kajne, nikdar več ne boš storil kaj itakega, da bi te zopet zaprli?«
»Nikoli več...«
»Zdaj boš pameten in vsak korak desetkrat premisliš, preden ga storiš. Kajneda, An-
drejček? Nič ne boš več uganjal fantovskih nerodnosti?«
Andrejček je molčal.
»Zakaj molčiš?« je vprašalo dekle. »Da bi ti vedel, kako so /te ljudje obrekovali, da se ti prav godi, da te bodo ugnali, da si dobil šest mesecev. Tako so govorili, mene pa je srce bolelo, da še nikdar tako. Še druge take sramote bi ne mogla prenesti...«
Umolknila je in Andrejčku se je zdelo, da Francka joče. Zato je postalo tudi njemu tiudo in jo je začel tolažiti: »Nič ne maraj, Francka! Ali je to kaj hudega, kar sem storil? Ali sem kaj ukradel, ali koga ubil? Ali koga oropal, ali mu hišo zažgal? Stare pravice sem branil, in če jih žandarji iin sodniki ne marajo poznati in so me zato zaprli, me ni nič sram. Prav nič ne, Francka...«
»Obljubi mi, da se nikoli več /tako ne spozabiš, da bi imel opraviti z gosposko!« je prosila Francka.
»Obljubim Ti!« je zatrdil Andrejček po kratkem premolku. A v grlu ga je davilo ob teh
besedah, ke.r ga je natiiiem prevzemala misel, da se bo vendarle nad vsemi maščeval, ki so ga bili spravili v zapor.
»Samo glej, da boš obljubo tudi držal!«
Andrejček ni odgovoril, marveč prašal: »Saj je med nama vse kakor prej, Francka, in me ne boš nič manj rada imela kakor prej, ko še nisem bil zaprt?«
»Kakor vedno sem ti! Na konec sveta grem zate. Samo da boš dober in pameten, da ljudje pozabijo, da si limel opraviti s sodnijo.«
»To so že pozabili!« se je zasmejal Andrejček. »Da si le ti pozabila! Za druge mi ni. Sedaj pa adijo, Francka! Jutri ti povem, kako se mi je godilo ta 'teden. Sladko spi, varujejo naj te angelci, svetijo naj ti nebeške zvezde, jaz grem domov čez ravno polje...«
Vrgel je klobuk v zrak in odšel. A ne domov, marveč po travnikih na drugi konec vasi, kjer so peli fantje.
Sprejeli so ga z velikim veseljem in pozno v noč poslušali njegovo pripovedovanje, kako je trpel za fantovske pravice.	(Dalje.)
Grob neznanega vojaka.
Gosta megla se skoz bukve vleče, pada v sobo, moči temne s*tene.
Klone težka glava in srce trepeče, misli so postale trudne, lene.
Mar jim ni za solnce, ki že dan obeta, ne za burjo, ki v skalovju drema; v misli tiba želja se zapleta : grob neznanega moža objema.
Na brezkončni fronti ves zapuščen, ubožen, gleda na otroke, upa v njih molitev:
«- ki si vstal, ko si bil v grob položen »
Reže v dušo megla, kakor ostra britev.
Peter Butkovic.
KDO JE KRIV. JURE JURIČ. — ALOJZIJ GRADNIK.
III.
ra pred seboj. Osobito je jasno čutil, kako sedi: Čuti kniž s katerim se opira ob zid, čuti glavo v roki, s katero je glavo podprl, a tudi laket čuti, ker se z njim opira ob mizo. Tudi noge čuti. popolnoma jasno ve za nje, ker je v nje legla trudnost; po vsem telesu čuti trudnost, zato se vsega telesa zaveda in ve zanj. Ali mize, zida. klopi, poda ne razloči več, kakor tudi ne svetlega prostora okoli sebe." To za njega ne obstoji več; zanj obstoji samo njegov boleči občutek, razlit po vsem telesu, in 011 čuti in ve za vse svoje telo. Vse mu je kakor pred očmi, tudi oni del na ledjih, ki jih on nikoli niti videl ni. Ali tam nekje, iz daljave, mu pride na tun,
O je Gajiša izpil čašo žganja, se mu je zdelo, da se mu pretaka po drobu nekaj žarečega, kar ga raz paljuje	in	krepi, o-
prošča	od	vsega o-
nega, kar ga tišči in rekel je: »Aha!« — S tem je izrazil svoje zadovoljstvo. Za nekoliko trenotkov je pozabil na vse okolu sebe, samo v očeh se mu je videla	žolta,	blatna	pega.	Čutil je	v	očeh svetlobo,	alj	razločil	ni	svetilke ne svetlega prosto-
da sc isto bolno telo ukvarja že dolgo, dolgo z nekim preščičem in vse se mu zdi, da on ni bil ta Gajiša, ki je imel takšne skrbi in ki ga on gleda pred seboj, to nekako trudno in z bolečino prožeto telo. To je bil nekdo drugi, a on, ki vse to motri, to skrb in bol telesa, ki se ničesar nc dotika, ampak je samo ob sebi kakor zgrčeno in podvitih nog. 011 je izven vsega, nekje in nikjer, lagodno se odpočiva in glej, zdaj bo zaspal, ne marajoč ne za skrbi, ne za boli tega telesa — Gajiše. In prekine se vsaka vez med tem Gajišo, ki je nekje in nikjer, ki čuti ugodno slabost in lagodni odpočitek in med onim nesrečnim, golim, skrbnim in z boljo prožetim Gajiša. In bilo mu je ugodno, zelo ugodno, da se je otresel vse nevolje; ali bolje: ne da se je on te nevolje otresel, ampak je ta nevolja vsa j*a onem oslabelem telesu, a ta, ki motri telo in bol iin skrbi, ve, da je od vsega tega prost, čuti Ugodno slabost in lagodni odpočitek. In bilo mu Je ugodno, zelo ugodno, ker se je čutil drugega in svobodnega od onega nesrečnega, golega in večno s skrbmi zlomljenega telesa, ki ga tu Pred seboj motri ju ve za njegove težave. iNovi, od vsega svobodni Gajiša ne ve niti kje je. ne kaj je, ne razloči časa, ne spominja se, da je kdaj bil, ne pomišlja, kaj bo. Ves on, vsa njegova žalost je izpolnjena s prijetno oslabelostjo, srečno brezskrbnostjo, ki ga uspava. Ali za trenotek potem se na to brezskrbno srečo in Prijetno oslabelost nekaj naslanja, ali pa se to Prislanja na ono revno telo, na ono zgrčeno bedo? Da, tako je. In vstaja nekaj strašnega in neugodnega, in besede Todorinove. Vplete se v strašno iii neugodno še misel na človeka, ali se ne more nikakor zvezati. Ko pomisli na ono Jadn° telo in ga pogleda, mu je hipoma jasno, da je to, kar se prislanja tudi človeško telo in spomni se Todorina. Ali za hip se zopet vse izgubi, preneha misel na človeka in da je to človek, in zopet je zavestna misel na neko zlo in strah.se meša v ono srečo. In obudi se v njem težnja, silna želja, da se to odstrani in vse dru-pade v temo, a težnji, silni želji za osvobo-^iem se pridruži roka in v roki nekaj trdega. »Čaša« in »roka«, pa ta želja; in če se tudi niso ujedinile te hipne dn osamljene misli, prinese Gajiša čašo k ustom in vlije vase še drugo čašo špirita, kar se mu ga ni čez usta razlilo. Krč-°?ar je bil porinil v roko čaše Gajiši in Todo-jmi, ker mi niti eden več mogel premakniti rc-*e- Ko je Gajiša popil tudi drugo čašo, je izgubil Pppolnoma zavest; za sebe ni vedel nič, ali zu *P je videl, popolnoma jasno je videl človeka golega in bosega v vojaški suknji, kako goni po blatni cesti iznemoglo in opešano prase; in zo-Pet ie videl takšnega človeka, kako sedi v krč-IT1> in kako se srečen smehlja. Ali on, ki to vidi, "e ve za sebe dn ni mu niti toliko jasno, da je to P11’ ki vidi te dve pošasti. Te pošasti se odražajo kakor v ogledalu, a to ogledalo ne ve za se-e- Samo enkrat še je prišel k sebi. Pojavilo se h Z-°’ 1 °dorina, strah od tega zla, želja osvoboditi se in vse se je pojavilo tako, da je Gajiša 2a hip zavedel se samega sebe, in čul je, kako
mu to zio — Todorina — govori v uho, da bi M on, Todorina, ubil človeka. Hotel je še, da se premakne, da se ubrani, da zamahne, da se o-dloči od tega zla, ki ga hoče uničiti, ali medtem ko se je odmikal, se je zrušil pod mizo in povlekel za seboj tudi Todorina.
Krčmar vzame steklenico, pogleda skozi blatno steklo proti svetlobi, je li kaj ostalo, in odlije ostanek špirita v svojo steklenico, a čaše spravi.
Pod mizo je iztegoval Gajiša gole noge, na njem pa je ležal Todorina. Nihče se ni premaknil. Ko je Gajiša padal, je ogulil ob mizi kožo, a iz.levega lica mu je začela počasi curljati kri.
Pretekle sp v tej nezavesti dve ali tri ure in Gajiši se je začela vračati zavest. ^oklicala ga je k zavesti nekakšna silna težma. i ouornia je Dil legel preko njegovega trebuha in je nemilo pritiskal na nožnico, da se je nož skoro zasadil v ueDun. Prvi hip se Gajisa ni zavedel sam sebe, ampaK ga je ta bol popolnoma obvladala. iz te megle se je najpi vo izvila misel, da je to noz, ker se je oblina nožnice ostro odražala na treouhu. Šele tedaj zapazi Gajiša svoje telo, ali odrevenelo in popolnoma brezvoljno, dilo mu je to telo kakor tuje tudi zdaj, ali zdaj je vedel za sebe in veael je, da je to v istimi on, aa je to njegovo telo. in v tem hipu so začele zopet krožiti misli, ki jm je prekinila zadnja čaša špirita in pad na pod. i oaorina, to neko ve-Iiko zio in nesreča, se naslanja na Liajišo m ga vpraša, bi li on, Uajiša, ta isti, ki zdaj lezi na podu pod salnira bremenom, umi človeka. Pa KaKor tedaj, tako tudi sedaj hoče Gajiša, da se premakne, ubrani m začne brcati okoli sebe pod orum silnim bremenom, da bi se ga na kakšen nacm osvobodil. Ali to telo ostane nekako tuje Uajiši, zdi se mu, da vidi kakor v mraku to telo. Vidi, kako brca in se odmika, kako se mučno obrača na stran, kako prihaja desna roka do nožnice in kako je nož izvlečen, in roka in nož silita k oni strani, kjer je človeški trebuh. m tedaj začne po tej roki in po telesu polzeti nekaj toplega, in Gajiša vidi, da je to kri, vidi jasno kri in čutL kako ta kri greje neko premrzlo telo.
V	tistem hipu se Gajiša zave samega sebe, vidi, da je v mraku, da se nič ne vidi, zna, da je to on na podu_zna, da je to poleg njega Todorina, ki ga še vedno pritiska ležeč nr>prek po njem. Ve, da je prav on prebodel z nožem in da mu Todorinova kri leze po roki in po telesu in ga greje. Cuje, kako Todorina slabo stoka, ču-ie. kako še dva, trije pijanci smrčijo in tedaj mu pride na pamet še ena misel, pa se mu zdi, da je on to že enkrat mislil. Spomni se, ali zdaj popolnoma zavestno, da ga je Todorina snoči, ko sta še sedela na klopi, vprašal, bi li on ubil človeka, a na to se spominja Gajiša, kako je pomislil iin hotel reči: »Rad bi ti mene, Todore, spravil na vešala!« In spomnivši se vesal, zbere vso moč, dvigne se, izvleče se izpod Todorina in tipajoč najprvo okoli mize, potem okoli zida,
naleti na vrata iij izgine v noč. Šele tedaj spravi nož v nožnico.
IV.
Noč je bila še, ko se je Gajiša vrnil domov. Zapletal je in porabil več časa kakor na konju. Ko je prišel domu, je prebudil ženo, ji vse povedal m zahteval čiste hlače m srajco. Ni jih imela.
»Poiščem jih,« reče mu žena, »pri svaku«.
»Izdal bo«, pravi Gajiša, gledajoč pri nejasni svetlobi petrolejske svetilke brez cilindra. Kako je krvav.
»A koga si, praviš, ubil, ti nesrečni človek?«
»Todorina!«
»Ne bo te izdal!« — odgovori žena in odhiti v drugi kraj hiše k bratu Gajišinemu, ki se je komaj oženil in je imel s čim se preobleči.
»Daj« rekla mu je žena (Jajišina »rotim te pri Bogu, kakšno preoblačilo!« in povedala mu je tedaj, kaj se je dogodilo. Brat Gajišin je bil vesel, ker se je tudi njemu Todorina nekje zameril in dal mu ie blatne hlače in srajco. Gajiša se je preoblekel in opral z roke in z noža kri. Potem sta izkopala žena in on pod pragom jamo, poškropila krvavo perilo in nož z nekakšno sveto vodo in zakopala vse pod prag, v živi veri, da se skrivnost ne bo izdala. Ko sta dovršila ta posel, ni še prešla dolga noč kasne jeseni. Gajiša je naprtal torbico moke, ki jo je žena malo £>rej iiego je on prišel, prinesla iz mlina in
je izginil v mrak. til njegova žena je šla za lljini. Uiela je dve kokoši in petelina, vzela iz skrinje kovan tolar in vse to odnesla k svečeniku.
»ulejte«, rekla je ona svečeniku, »nekaj sen; Vam prinesla v dar m dokler sva živa jaz m Liajiša, ne bo vam slabo«.
»To«, je dostavila tiho, »za dober namen za molitev, da se umiri kri«.
svečenik jo pogleda pomenljivo in nekaj zamrmra in reče ženi, naj pusti, kar je prinesla in naj se .t&Koj vrne domov. Medtem je Uajiša že prišel ao mlina, stopil noter, razvezal torbo in vse tako pripravil, kakor da trpa moko. — Crknila bo ona mrcina, misli 011 in neprestano razmišlja, kako bi zabrisal sled. Čakal je v mlinu, dokler ni začelo daniti se, potem je oprtil torbo in šel rkoz selo. Ko je prišel pred starešinovo hišo, se je ustavil in izročil ključ od mlina. Starešina je bil v mlinu oskrbnik, zato je bil ključ pri njem.
»Kaj si ti to. Gajiša, jaz pa sem mislil, da je nocoj tvoja žena prišla po ključ.«
»Ne, iaz sem prišel,« odvrne Gajiša, potem pa se primakne k oknu^ skozi katero je kukal starešina in Gajiša se začne z njim tiho razgo-varjati.
»Ne boj se!« pravi starešina. »Niso mi vrane mozga izpile, da bi človeka izdal in da bi se gospoda veselila nad ljudskim trpljenjem. Mar jim je zate in za Todorina! Gospodi se hoče gospostva, in kako hočeš drugače, kakor da udari po siroti. Ne boj se!«	(Konec	prih.)
BREZEN.
KULTURNO-ZGODO VINSKI PABERKI, LEOPOLD KEBER. PRAVLIJČNA DOBA.
E že imajo vsi narodi, če že imajo vse dežele na vesoljnem svetu svojo najstarejšo zgodovino zastrto z gosto meglo, ne sme biti v tem oziru mali Brezen častna izjema. Iz njegove prazgodovine nimamo nobenega pismenega izročila, bodisi da niiso še znali njegovi najstarejši prebi-vavci pisati, bodisi da jim ta umetnost sicer ni bila več tuja, da pa niso razpolagali s potrebnimi pisalnimi potrebščinami. Zadnja domneva je prejkone edino prava. Le poglejmo druge narode! Kitajci so pisalii že v davnosti s čopičem na rižni papir, Babilonci so izdolbljali svojo klinasto pismo v opeko, Egipčani so pa stavili svoje hieroglife na piramide in obeliske. Bre-zenci pa niso imeli ne papirja, ne opeke, ne piramid, imeli so torej zmožnosti, a nedostajala so jim sredstva. Te zmožnosti so torej prve, ki smo jih izsledili pri naših Brezencih potom tako zvane primerjalne motode. Vsekakor so se zavedali Brezenci v polni meri, kaj in koliko dolgujejo svoji vasi, svojim potomcem in svojemu poznejšemu zgodovinarju, zato so se učili vse
važnejše dogodljaje na izusit in si jih izročali v taKii oohki od roaa 00 roaa. INa tern mestu se moramo spomniti s hvaležnostjo v srcu onih požrtvovalnih oaoic in mater iz takratne dobe KaKor-tudi iz poznejših uod, ki so razDremenja-le svoje može 111 sinove glede učenja na izust 111 glede ustne dzročttve prazgodovinskih do-gouKov mlajši generaciji. Občudovati pa moramo istočasno pri tem tudi veliko ljubezen, ki so jo gojili Brezenci do svojih žensk in prevzeli brez obotavljanja težje zapisovanje na se, pre-pustivši lažje pripovedovanje ženskemu spolu. Požrtvovalnost na ženski strani in ljubezen na moški strani sta pa zopet dve čednosti, ki smo ju morali tako rekoč iztrgati iz krempljev tem-nosive preteklosti in sicer edino potom domneve, da se človeštvo tekom tisočletij ni nič ali pa vsaj zelo malo izpremenilo. Kar so pa ženske usitno izročale in kar ženske ustno izročajo, temu pravimo z znanstvenim izrazom: bajke in pravljice. Zenske so torej rešile Brezensko prazgodovino. Ker jim pa ni prirojen čut za precizno in itočno zgodovino, so marsikaj same zaokrožile, dodale mnogo lastnih misli, da se mora poklicni zgodovinar v resnici truditi, če hoče izluščiti iz teh bajk in pravljic zgodovinsko jedro.
Naj sledi nekaj bajk in pravljic iz Brezen-ske vasi, kakor mi jih je pravila stara Petrička v Planinskokrasnih poieitnih večerih.
»Vaščani so se bili prevzeli, ker se jam je 'e Predolgo dobro sodilo. Niso več polagali ^obja ubitih živali niti prvencev poljskih in jesenskih pridelkov mogočnim bogovom na ^i'tvenik, ki je čedalje bolj razpadal. Bogovi so Precej časa opazovali s skoro nebeško potrpežljivostjo napuh ošabnih vaščanov, čakali dan na dan. da premaga če že ne preudarnost, pa vsaj strah pred kaznijo to napako, a čakali so zaman. Z vsakim dnem je bilo slabše.
Živela sta v goščavi sama zase in precej oddaljena od drugih vaščanov Plijon in Naja. Nista baš kdove kako častila bogov, a dajala sta jim vedno drobje ubitih živali in ves jesen-ski pridelek. Za drobje namreč sploh nista marala. saj sta imela mesa in dobrega mesa v izobilju in edina jablan pred kočo jim je rodila same kiseljake. Poion je Dogodil vsako divjačino, kii jo je znala Naia skrbno in z raznimi dišavami pripraviti. Te dvojice so se izogibali Vsi vaščani, ker jim ni šlo v glavo, da živi človek tudi ob sami divjačini, ne da bi moral biti radi tega v zvezi z gozdnimi besi.
Zgodilo se ie. da je bogovom prekipela je-Za nad nepoboljšl.iivostjo ošabnih Brezencev "ra.v v trenotku. ko sta bila pojedla Pijon in Naia tolstega djviega meriasca. Usula se je Djoha. utrgali oblaki, voda ie naraščala, že so 'tavale živali po valovili, ki so butali jezno in ^gotno ob gosto norastle gozdove na rebrih. -iudie so bežali više .in viiše. Valovi so iih do-. teli in objeli. Nekaj časa sta bežala tudi Pijon 1,1 Naia.
»Veš kaj. Naja, jaz sem presit, da bi mogel se više navkreber! Tolsti merjasec mi ie pa tudii popolnoma izsušil grlo. Žejen sem tako, da lizpil vso j-0 povodenj, seveda, če mi priskoči tudi tvoje grlo na pomoč!»
«Sama sem že mislila nato. Toda. Pijon, ali bi ne čakala še. nekoliko, da se nabere še Več vode. kajti tudi moja žeja je neznosna!»
»No, na počakajva, da nama voda sama v Kyl° priteče, se nama vsaj ne bo treba skladati!«
»In ne snregati!« je še dodala Naja. nato sta se pa lotila piiti. da so nastali okrog njunih ust kar opasni vrtinci. Pila sta. da voda ni mo-a skoro tako hitro upadati, in pila sta, dokler '"so nričale le še posamezne luže. da je bučalo arn še nred najkraišim časom veliko jezero.
v »Ali se ti ne zdi. Naja, da sva le prezgodaj ^acela piti. Človek ne nride še do pravega okusa, pa mu že izgine dobrota!« r. »Seveda, toda ti sam. Pi.ion, si vse zakrivil.
'I s' presit, da bi se bil vzdignil le še 7a nar vP^ek v rebri. Koliko boli bi se bila voda razširila. koliko boli poglobila!«...
To baiko sem postavil nalašč na orvo m^-hl- P0£rr|a1 sem no dališem ra^motrivaniu da ^dkriva baika n Pijonu naistareišo dobo. nai go 0ri že o vesoljnem potonu ali pa n nekdanjem Jezeru, ki ga omenja tudi Simon Rutar. V pr-
vem slučaju bi bil Pijon Brezencein to, kar je bil Noe Hebrejcem, Devkaiion Grkom, Fu-hi Kitajcem in Tomatu Indijancem. In kakor se jc rešil Noe v barki, Devkaiion v čolnu, Fu-hi na nosorogu, Tomatu na želvi, tako je pripomogel merjasec Pijonu do rešitve. V drugem slučaju pa pooseblja Pijon brezno, ki je pogoltnilo nekoč veliko gorsko iezero in ki je tudi dalo ime vasici. Iz obeh slučajev pa spoznamo, da je imela Naja pred vesoljnim potopom in po vesoljnem potopu, oziroma v oredjezerski in v pojezerski dobi zadnjo besedo.
Druga bajka.
Potomci Pijona, Pijoni imenovani, so postali Dravi mehkužneži in strahonetci. kakor bi jim bila kri do žilah zvodenela. Oknilia iz listja so zamenjali s kožami ubitih živali, borna sta-nišča iz veievja izpremerali v lesene koče, nekatere so bile celo zidane. Trda ležišča na golih tleh so nekoliko privzdignili, napolnili iih z mehkim mahom, suhim listiem in senom, vod^ niso več zajemali z roko dn samo ob gotovih orilikah so pekli na ražnju. Naoravili so si bili lesene in ilovnate nosode. Prvak med Piiomi ie bil na Buias. ki ie čeoeč na gorskem ognjišču opravljal tudi svoje vladarske nosle.
Buia^ovi sestri se je narodil sinček z imenom Naviih. Nekai tednov po svoiem roistvu ie Navih Dorabil Dniliko. ko se ie bila odstranila mati 7a hip iz sobe, zbodel se z. iglo in se za-dovolino nasmehnil, ko je pritekla iz žile prava kni in ne voda.
V	dvaisetem letu je šel Navili v gozd, da noseče ielko. Tu uzre krasno devojko nabirajočo sočnih malin.
»Kdo si na ti, dekle, in kaj delaš sama v temnem gozdu?«
»Jaz sem tukajšnja gozdna vila!«
»To lahko reče vsaka naša dekla! Povei mi ra.iši. ali si dobra ali zločesta vila!«
»Dobremu sem dobra, zločestnemu pa zločesta! Izbiraj torej!«
»Če si res vila, Doitem se orištevaš k onim hosrovom. ki niso mogli toliko vode nroizvaiati. da bi ie ne moHa rniiti v par požirkih dva moia nredrnka. £kcda. da si tako čedna in da tako grdo lažeš!«
Zabliskalo se ie. zagrmelo, vila ie izginila, iznad visoke smreke ie na slišal Navih groben <das: »Razžali'1 si vilo. dvomeč o nienem božanstvu. Prei ti ne bo odnuščeno. dokler sp ne zadaš brezplačno svoiemu uicu Baiusu za lilaD-ra in dokler ne izvršiš vseh njegovih ukazov. Šele pdtem te ne bo več preganjala moia ieza!«
»Leno si jo zavozil!«, ie besedičil Navih sam sebi stcnaioč brez jelke nroti donn. »Kai na se ti ie bilo treba spreti s tako dražestnim bitiem' Vidim, da oluie po tvojih žilah še vedno voda. Če bi bila kri bi nikdar ne očital krasni devoiki grde laži. Kai pa. če ti ukaže ujec ,iz-niti domači notok?! Brrrr!« In Dri tem se je Navih stresel do vsem telesu, njegove misli so na romale k sosedu Mamilu, ki ie iiz drnulj kuhal ognjene kapljice, ogrevajoče človeško telo
v najhujši aimii in vlivajoče v vodene žile življenja in poguma.
Navih jo je mahnil v domači vasi naravnost k svojemu ujcu Bujasu. Proglasivši dve razsodbi, in premotrivši z veščim očesom dobljeno razsodnino v obliki debelega janca, je bil pravkar dovršil Bujas svoje vladarske posle, seveda vedno čepeč na gorkem ognjišču, ko je stopil njegov nečak predenj. In preden ga je sploh mogel odsloviti, češ uradne ure so že minule, je že 'izpregovoril Navih.
»Bujas, tvoj nečak ti želi sreče, zdravja, zadovoljstva in spretnega hlapca! Zadnja želja se je že v tem hipu izpolnila. Razpolagaj z mojimi močmi, tvoje ukaze hočem brez vsakega plačila, brez vsake mezde izvršiti!«
»Pametno govoriš, vidim,'da si pravi sin moje lastne sestre! Stopi na Snežno Glavo, poišči medveda, ki se klati med skalovjem in po goščavi, in prinesi mi njegovo kožo! Srečno pot!«
In Navih je moral nazaj v gore. Hodil je in zvečenilo se je, hodil je /in nastala je temna noč, hodil je in danica je zabliščala. Šele ko se je pnikazalo jesensko solnce izza planinskih grebenov, je zagledal Navih od daleč zver, ki je lomastila počasi in preudarno naravnost proti njemu. Takoj se je spomnil nauka svoje babice, da se medved ne loti nikdar mrtvecev. In koj si je osnoval bojni načrt. Pogumni lovec se je vrgel na tla, zadržal sapo, zamižal, a ne popolnoma, z desnim očesom je skozi napol odprte trepalnice nameraval opazovati dogodke, ki se bodo odigravali. Radoveden je bil, če pozna tudi medved nauk njegove babice.
Počasi in preudarno se je približal medved. Bilo ga je skoro pol voza. Medved je prevohal ležečega Navilia od nog do glave, dotaknil se s svojim strašnim gobcem njegovih ust in njegovega nosa, ž^je zamahnil s svojo gro-zansko taco, da da dozdevnem mrliču smrtonosno klofuto, ko zavpije neustrašni lovec v smrtnem strahu, ležeč še vedno nepremično na tleh:
»Jaz sem v resnici popolnoma mrtev, raca buzaronska! Kar ve moja babica o tebi, bi tudi ti lahko znal o samem sebi! Sramuj se in fej te bodi!«
Medved, sicer počasna, a preudarna zverina, je zazibal glavo na desno, na levo kakor običajno, ko razvozluje zamotana vprašanja, zagledal se v mirni, od sitrahu pobeljeni obraz, in se slednjič spomnil svojih dolžnosti napram mrličem. Razsrdilo ga je njegovo neznanje nai-prenrostejših naravnih pojmov v tako odločilnem trenutku, in prišedši do tega spoznanja, je medved od same jeze skočil dz kože.
Kakor_bi bil čakal samo še te prilike, je Navili vstal in smuk! bil je že v medvedovi koži. Medved, nag. gol in bos, je pa kmalu nato zmrznil v poznojesenskem jutranjem mrazu.
Po vsem životu se je tresel Bujas, ko mu je hrabri nečak razprostrl orjaško kožo po ognjišču. »Nehaj, in ne nosi mi več odslej dokazov.
Brez teh ti hočem verjeti! Sedaj pa izgini in dobi mi na Snežni Glavi volka!«
2e dva dni in dve noči je vrtoglavil Navili brez oddiha po strmih pečinah in pečnatih strminah, ne da bi bil »izsledil volka. Toda kogar se loti lovska strast, ga ne izpusti zlepa iz svojih krempljev. Le nekoliko časa se je hotel odpočiti in si nabrati novih moči, zato je sedel pod hrast, čigar staro deblo in nagubančena škorja sta mu priklicala v spomin njegovo babico. Mu M ni bila ničesar povedala o volku? J Seveda mu je bila! Če se o volku govori, pride! On je pa letal že dva dni in dve noči okrog brez najmanjšega uspeha!
»Volka moram dobiti,« si je govoril na glas, »če se ni zmotila moja babica!« Ni še do- ! dobra izpregovoril celega stavka, že je začutil bolečine med stegni in spoznal, da je vsled dolgotrajne, neprenehljive in utrudljive hoje dobil slednjič — volka.
Bujas se je bil zaprl še pravočasno v hišo in ni hotel sprejeti nečaka. Groza ga je bilo morebitne volčje kože, če ne celo ždve zverine. »Ne odpiraj mi vrat! Šibkega sem zdravja, i vsak prepih mi lahko škodi!« se je slišal glas iz notranjščine. »Saj ti verjamem, da si dobil volka!«
»Kdor čepi zdržema, na gorkem ognjišču, seveda ne dobi volka!« je modroval sam s sabo Navih in prestopoval pred vrati, ker ga je volk le preveč ščepel.
»Dragi Navišček, stopi bliže k vratom, kar ti sedai nalagam, ostani med nama dvema! Dam ti novo in zadnjo nalogo. Težavna je in skoro dvomim, da jo zmoreš.« Glas iz notranjščine je postajal tfšji in tišji in Navih je moral nasloniti uho na deske, da je razumel besede. »Poslušaj me dobro! Ukroti mi mojo taščo!«
»Rajši bi jo užabil,« je odgovoril tiho Navih pred vrati.
»Ne zbijaj šal in ne skruni važnega 'trenutka!« se je zgražal glas dz notranjščine. »Sedaj pa na delo! Jaz grem radi šibkega zdravja zo- • net na ognjišče!«
Žalosten se je odstranil Navih od ujčeve liiše. Njegov poskus, spraviti zadnjo naloiro v zvezo z živalstvom, kjer bi mu znala babica s svojimi lenimi nauki dobro svetovati, mu je šel po vodi. O taščah pa ni nikdar pravila babica svojemu unuku.	|
Dolgo časa ni vedel Navih, kaj naj ukrene, ( kako naj se loti težavne naloge. Šele ko je za-z/ibal glavo na desno, na levo, kakor ga je bil naučil medved, je spoznal, da ne poide brez , ■temeljite priprave. Privaditi se treba grozi, pojeklfti živce, ukrepiti telo, ojunačiti srce, in še izostane uspeh!
Zopet io je mahnil Navih v gore. Nalašč je stopal kraj omotičnih prepadov, spuščal se vanje prijemajoč se za prhle korenine .in sipko skalovje, jezdaril trhleno vejo na visokem hrastu tik pod njegovimi vrhom. Zdražil je bika na paši dn dirjal pred bcsnežem črez dni in strn,
Pozdravljal je lepa dekleta s »strašilom, pokveko, spako« in ni se branil, ko so ga razdražena dekleta bila, praskala in mu pulila lase z Slave. Obgovarjal je starejše žene s »srčkom, lilijo, devojčico,« in ni se branil, ko so ga razkačene žene bile, praskale in mu pulile lase z glave. Sprijaiteljil se je na ta način z grozo. S tem, da je šel Navih še k sosedu Mamilu na orehovo lupino oživljajočega drnuljinega soka, je dovršil svoje pniprave. Ne več omotičen, z jeklenimi ž/ivci, utrjenimi mišicami in junaškim srcem se je napotil k ujcu.
Pred hišo ga ie ustavila Bujasova tašča. »Stoj! Da mi več ne prestooiš praga naše hiše! Ne dovolim, da bi se še dalje pajdašil moi zet s takim fantalinom! Okrvaviil si mi ognjišče z medvedjo kožo, da se še vedno poznaio madeži. zarotila sta se. ni dolgo 'temu, na Draču šepetajoč, zoper nevem koga! Dovolj! Da se mi več ne prikažeš pred oči! Poberi se!«
Navihu se je stemnilo pred očmi. živci so mu odpovedali, mišice so se mu pomehčale. srce mu je skopnelo, onesvestil bi se bil popolnoma, da ni vplival Mamilov tekoči ogenj.
»Ne huduj se Getora! Ne boj se, da ti speljem zeta na kriva pota! Prišel sem, da te zasnubim!« Ni mogel, ni znal, ni smel drugače! Vsako drugo pojasnilo bi ga bilo sprijaznilo z njenimi nohti.
»Kaj res?! Govoriš resnico? Oh, zlato moje Navihili! Kar v hišo. da pogostimo z janj-cevino in divjo medico junaka, kakršnega si je želelo moje srce iin po katerem je koprnela moja duša!«
Tako je ukrotil Navili svojemu ujcu njegovo taščo, sebi pa ni mogel nikdar ukrotiti lastne žene. Trpel je kakor trpi črna živina pri brezsrčnem hlapcu, a tožil ni nobenemu svojih nadlog. Čudil se je le dejstvu, da je vsftajal sleherno jutro bolj truden, izmučen, razbit, nego ’e bil prejšnji večer legel spat. Sčasoma je opatij da mu daja žena Getora piti vsak večer pijačo, ki ji je bilo skoro gotovo primešano ča-r°vno usnavilo.
v Vkljup paznosti njegove žene se je posre-c'lo nekoč Navihu izliti si skrivaj pijačo za Y*"at. To pot je »zaspal« še pred običajno uro. P^rog oolnoči. ko se najlepše spi, je vstala Getora, odprla okno, sedla na metlo in frk! že je zletela visoko, visoko po mrzlem nočnem zra-
v	jasni mesečini proti Snežni Glavi. Ves začuden je gledal Navih za svojo ljubo ženo.
»Tako torej!« je modroval Navih, »Opažam, da mi še ni odpustila vila. še vedno me IJjeganja! Sedai mii ie celo naprtila čarovnico! *a je pa lepa! Zgoditi se zna, da bom moral ju-tr>- če se pokvari metla, to nadomestovaitd in n°siti Getoro v polnočnih urah po mrzlem zra-*u- Ne! Samemu sebi dam nalogo: odkrižaj se čarovnice! Ali ona od hiše, ali jaz!«
Zena mu je bila že zdavna izginila v višaja Navih je še vedno strmel zanjo in razmišljal. Spomnil se je zopet svoje babice in nje-1 naukov, ki so ga bili že večkrat izvlekli iz
škripcev. Vsaka žena se bojii miši, tako se mu je nekoč izpovedala babica in edino-le miš ga bo morala rešiti.
Trdno je še spal Navih, ko se je vrnila Getora. Naslednji večer je s posebnim užitkom izpil tekočino, zaspal, spal kakor klada in se vzbudil pozno v jutro. Žene ni bilo nikjer, ni se vrnila ne prvi dan, ne drugi dan. Tretji dan mu ie prišel pravit sovaščan Cevir, da je videl ležati na planini pod Snežno Glavo pet ženskih trupel.
Kaj se je bilo zgodilo? Navih je ujel živo miško, privezal jo k metli, in ko je rajala Getora s svojimi tovarišicami na metlah po zraku, je skoro gotovo opazila ta ali ona med n j': mi miško, zavpila, ženske so poskakale z metel in se ubile.
Vila je pa nato odpustila Navihu vse žalitve, sprejela ga v svoje posebno varstvo, preskrbela mu mlado, lepo in umno družico in ko je Buias kmalu poitem umrl za pljučnico, je zavladal Navih nad svojimi sovaščani in jih sodil pravično, ker je bil odpravil razsodnino. Vsi so ga radi imeli.........
Tudi v tej bajki se skriva zgodovinsko jedro. Sploh moramo deliti bajko na dva dela. Prvi del nam razjasnuje, kako je balo prvo človeštvo v stalnem boju z divjimi zvermi (medved. volk). Te zveri so se morale polagoma iztrebiti. da so si zagotovili naši predniki v sivi preteklosti miren in nemoten obstoj sebi in svoji živini. S hrabrost;o, vztrajnostjo, večkrat tudi z zvijačo so rešili to nalogo nrav dobro.
Živo nas spominja Novih grškega Herakle-sa. Bogtinia Hera (vila) je sovražila Heraklesa (Navih). ki ie moral izvršrti svojemu slabotnemu in bojazljivemu eltricu Evristeusu (Buias) dvanajst nalog, med kojimi je b'la prva: zadav-lienie nemeiskega leva (medved), čigar kožo je nosil junak vedno s s^o in fei je postala znak njegovega junaštva.
Drugi del baike ie nekaka alegorija veličastno zmage pomladanskega sol n na. Solnce (Navih) premaga s svojimi, v vsak kotiček prihajajočimi žark' (miš) po daljšem boju zle duhove temne noči <in mrzle zime (čarovnice).
Bajka o Navihu nam pa razkriva tudi takratne družinske razmere. 2e od pamitiveka, to lahko trdimo brez vsake skrbi, je bila prva vzgojiteljica vsakomur le njegova babica. Mati nima časa. mora kuhati, pomivati, pospravljati, šdvaiti in krpati, otroci so pa izročeni ba-b!ci. koje prve pravljice in prvii nauki ositaneio unukom vedno v spominu. Da pa obstoia po večini nekako nesporazumljenje med taščo in zetom že od starodavnih časov, temu se ne smemo čudit' ako pomislimo, daizviraio ta ne-snoraznmlienia od strani tašče edino le iz njene sebične bubezni do lastne hčere, lahko pa tudi iz drugih vzrokov.
Koliko lepih naukov črpamo iz zgodovine, ako io razumemo iin se poglobimo v vse niene tajne in odkrite predale!	(Dalje.)
n
POUČNI
DEL
v
VALENTIN STANIČ.
OBRAZI NAŠ1I1 MOŽ. DR. J. LOVRENČIČ.
RVO polovico prostega stoletja izpolnjuje na Goriškem Valentin Stanič, pr-
vi	pionir, ki je smo-treno dela! na polju goriške kulture. Njegovo delo je bilo vsestransko in zasluži, da se ga Goričani ob 75 letnici njegove smrti in kot pripravo na' spomin 150 letnice rojstva spomnimo! Naj nam bo vzgled odločnosti, požrtvovalnosti in podvzetnosti v času, ko nam ie teh čednosti posebno potreba!
Valentin Stanič se je rodil 12. februarja 1774 v Bodrežu pri Kanalu v premožni Cerov-škovi hiši, kjer so imeli poleg njega še petero otrok: štiri hčere in sina Tomaža. Ko sta fant;-odrastla. je »oče Andrej želel, da bi se (vsaj sinova) šolala«. Pa kj^? V Kanalu tačas še ni bilo šole. Na vsem RBtaiorskem je bilo tedaj komaj deset podežels* šol - trivialk, vštevši nunske šole v Trstu, Gorici in Korminu. Od 1772. je bila v Gorici normalka s pripravljalnim razredom za slovenske dijake, ki niso bili zmožni nemščine in gimnazija, ki je bila one dni prešla piaristom v roke, prve trivialke v slovanskem delu dežele na so bile v Bovcu 1776 in v Tolminu ter Rihenberku 1777. Očetu Andreiu zdai ni kazalo za začetek drugega ko pomagati si na poseben način. Nanrosil ie »branja in nisanja veščega znanca iz Lomskih logov na Tolminskem, nai mu nride fanta dou-čevat, kar je tudi rad storil. Oba sta se dobvo učila, toda Valentin ie Tomaža daleč prekosil: zato si je oče mislil, kaj bi bilo, ko bi ga v šolo dal, če ne bo gospod, bo pa vsaj več ko navaden kmet. Materi je bila ta misel všeč.« (Glas 187.3).
Tako si je utrl Valentin že doma pot, ki ga je pripeljala v duhovski stan.
Blizu 16 let star je šel Valentin z očetom na Trbiž, kjer se ie vpisal v trivialne šole. S Trbiža je prišel v Celovec, dovršil tam gimnazi-
jo in nadaljeval potem modroslovne študije in bogoslovje v Solnogradu. Dne 6. januarja 1802 je bil posvečen v mašnika in jeseni dstega leta nastavljen kot samostojen kaplan na Banjšicah, kjer je služboval »pod polrazpadlo slamnato streho skozi šest let in pol.«
Staničeva solnograška leta so v toliko zanimiva. ker nastopa v njih naš Valentin kot veleturist in ker datirajo iz te dobe njegovi nrvi spisi. Nad vse zanimiv je popis njegove ture auf den Hohen Goli, ki se nahaja v rokopisu v monakovski dvorni knjižnici. Bil je tudi na Velikem Zvonarju in po drugih visokih vrhovih srednjiih Alp. Na svojih turah je prišel v dotik z raznimi podobnimi veljaki in učenjaki, ki so ga visoko cenili. Daleč od domovine je vendarle z liubeznijo mislil nanio in na svoj materin jezik. Govoriti ga v tujini ni mogel. Zato sra je začel Dišati. »To pesm sim bil v Salzburgu 1797. sloshil« piše v svoji »Večerni pesmi.«
Veselje do turistike in veselje do pisarna datira torei ž^ iz dijaških let. Ne motim se. če trdim, da ie Stanič že v Solnogradu dobil v roke Mildhaimsko pesmarico in že takrat poskušal s prevM«, ki iih je pozneje nadaljeval in konočno tudi izdal.
Dušnopastirsko delo na Banišicah ni moglo biti one dni ravno naporno, ker Staniču je "staialo toliko časa. da ie bil učitelj in tiskar, knjigovez in mizar, turist in umni sadjerejec; zdravnik in kmet in kdo ve, kai še vse.
Učitelj; videli smo. kako ie bilo s šolami v onih časih. Staniču ni dalo srce, da bi miroval in pustil mladiino rasti tia v dan ko drobnico v gmajni. Zbiral je otroke okoli sebe in jih učil v farovžu ali na vrtu. Dred cerkvijo ali na oašniku: vsako priliko ie norabil. Pisanie in branie, računstvo in telovadba, da. celo astronomijo jim ie razlagal! In petje je bilo na dnevnem redu. Če je zmanjkalo nesmi. jih ie pa san. zložil ali nriredil. jim poiskal nanev in kmalu se ie srlasila »nova« viža z griča in pašnika, s polja in z njive:
Sim le pasterica — v Lokovc doma,
Pa žalost ne pride — do mojga srca! —
Jest tudi prepevam — vesela vselej.
Gredo mi pak dnevi — ko ure naprej.
Jest zjutro prepevam — prepevam zvečer,
In tako zasKši — petje marskater. lak slišal me peti — kaplan Bajnški je,
Je rekal, de pesem — dost dobro mi sre.
Kir z mojim veseljam — je njek kontent bil Je meni prec potle — to pesem nardil. —
Je slišal me peti — pa vidil me ni Zato me ta pesem — toljk bolj veseli!
In pesem je morala služiti tudi kot vzpodbudni klic v šolo! »Pesem deklice, katera je v selo hodila« nam priča to dovoljno, Poslušajmo njeno modrovanje:
Sim v šolo hodila — vučila terdo.
Kar znam bi ne dala — za leno zlato!
Kaj nuca lepota, — denarji, blaso,
Ce v srci in slavi — pa prazno bi blo.
G praznim veselo — mi čas naprej sre,
Ce pasem znam brati — kaj Iep’sa za se,
Po ziimi le praznim — čas dolso terpi,
Jesit berem al’ pojem — še prev’č mi hiti. Deb’ jest obolela — tolaž že jimam,
Serce bo veselo — kjer brati kaj znam.
Vse čaka veselje — en drus ne pozna.
Ktir v šolo ni hodil — ktir brati ne zna.
Scer so se smejali — de v šolo sim šla:
»Bo dohtar so djali — mi smo raj doma.
Sol neso jimelii — naš stariši vsi,
So	vendar živeli — tak bomo tud mi!«
Zdaj s’ mor’jo sramVati - kjer vidjo kaj vem, Prepozno spoznali — da navit tiče vsem!
Vedeti moramo, da je Stanič »prijatelj cerkvenega, pa tudi poštenesa veselesa petia že J^rva leta svoiesa pastirovania v kanalskih hribih — na Banjšicah — noč in dan tuhtal, kako bi Slovencem, ondi bivajočim, z lepim pe-tiem postresel. Pelo se je sicer tudi takrat po vseh cerkvah, ali tako. da je človeka kar po ušesih trsalo: krožilo se je po leti na paši. po 7'>nii za zapečkom, vendar časih tako. da ie Poštenesa človeka rudečica polivala. Kaj stori rodoliub Stanič? O d h i š e d o hiše n a b i-r a stare pesmi, jih popravi, vsesa Rogatega in kosma te s a očedi in v
V	n d m u tiskati da. Da je s tem pravo zadel, nam priča veselje, s katerim je ljudstvo '■jegove pesmi pozdravljalo.« (Glas II. 1873.)
Res je. da ie dal poprej natisniti v Vidmu Jtekai pesmi, ki jih je nabral po deželi, a — tiskal ie tudi že na Banjšicah! L. 1807 je bila natisnjena v tej zapuščeni sorski vasi v — Staničevi tiskarni (kupil je bil črke v Gorici) »Pesm ]>re predomishlovanju Jezusovesa tr-Plenia.«
Turistike tudi na Banjšicah ni opustil. 0-biskal je ponovno Mangart. Prestrelienik. Krn, Kuk. Jalovnik in 21. septembra 1808 ie bil na ^sivem patriarhu« Trislavu ki ga ie prvi s pomočjo barometra meril (Wallfahrt str. 8.)
J udi to turo je popisal. Priobčena ie bila oozne-
—	a le fragmentarno — v »Laibacher' Blattu.«
Stari Banjškarji so nonisovali Paulin -I-pvcu Staniča tako-le: »Bil ie. gospod. b»l ie zdravnik, bil je kmet. zidar in mizar: pa tudi o-tročji, dober, pa tudi hud. Nikoli ni.j bil pri mi-
ru, vse je delal, vse skušal, vse uganjal; nobeno delo mu nij bilo preveliko, da bi sa ne bil ■omagal, nobeno premajhno, da bi se sa ne bil poprijel.. Vse kar je videl in slišal, vse je hotel tudi sam znati, narediti, vse, vse! Hip časa ni potratil, vedno ie imel kaj v rokah, bodisi še tako malost, vedno je delal. Z vsakim je moral sovoriti, bodisi tudi otrok v srajčici: če nij imei drugega opravka, se ie isral in norčije usanjal ž njim. Vsakesa je ustavil na potu ter ^a kaj
popraševal vsi so mu bili enaki. Vse ie
oregledaval, vse prehodil, na vsako visočino se je splazil, vsako norčijo usanjal, a vedel je vse s svojo šesavostjo osoliti, da se mu je moral vsak smejati.«
Po šest in pol letnem pastirovanju je bil orestavlien Stanič 1809 v Ročinj, kjer je deset let in ool »našel 2000 duš« kakor sam nravi. (Wallf. 8.) Kakor na Banišicah tako ie Stanič tudi v Ročinju osnoval š o 1 o. u č i 1 petje, telovadbo, razlasal svoiim učencem v lepih nočeh a s t r o n o m i j o, učil kmete umne s a d i e r e j e, v p e 1 j a v a 1 j e novo kmetijsko o r o d i e, nastopil proti trpin-č e n j u ž i v a 1 i — za prevažanje telet v Gorico ;e skonstruiral poseben voz! — in ob epidemiji črnih koz je v Ročinju c e p i 1 1 i u d i p r o-t i tej bolezni, menda prvi v bivši Avstriji. >'er malo prej je angleški zdravnik Ed\vard .lenner iznašel serum in vpeljal cepljenje.
Kako je skrbel Stanič za šolsko mladino v Ročinju, nam poroča Slomšek: »Ker v Ročinju šole bilo ni. so se nje sami lotili ino otroke brati učili. In ker so bile tistokrat slovenske bukve redke, 'ino po dve po tri fare katekizma. Evan-selja ali pa molitevskih bukev poznale niso, tudi razen Ljubljane v drugih mestih slovenskih knis za sotove dnarje ni bilo kupiti, so Stanič rainimu slovitnimu sospodu Jožefu Balantu pisali. ki so tistokrat učitel desete šole v Ljubljani bili, naj jim, koljko premorejo, bukvic za šolarje pošlejo. kar s^fcalant tudi radi storili. Ino tako sta. se blagal^Bpža ziznanila ino po-prijatnila.« (Drobt. 184Wtr. 83.)
Ta Jožef Balant je bil poznejši škof soriški. ki je pozval Staniča koj po svojem prihodu v Gorico!
O	Staničevem ceplieniu pa poroča:
»Ravrio se je tiste leta razvedilo. kako se otrokom koze stavijo ino oni hude bolezni ob-variejo. Hitro so se raini Stanič te dobrote prijeli ino so pervi otrokom v svojem kraji koze staviti ieli, ter s ternam, ker drnziga tnkiga nožiča imeli niso. koze vcenali. (Str. 84.)
V	ročiniski čas Staničevega živlienia nade francosVa oku.naciia in ž njo vred nrpceišnfa demoralizaciia liudstva kateri ie sledil? š;Kn božia: suša in lakota. Te razmere nam Stanič leno očrta in pokaže v »Proshnii s a dobro 1 e j t o. Per srosno veliki lakoti v lejtu 1817 rlershana v’ Rozhiniu.«
»Voinska in sovražnik so bili že nas o''o-žali. Večleitne mokre. m^rzl*3 >in hude vrerre-ne so dele in trude naših rok Vončovale! Nesrečne, nefrusovitne lejta so prišle eno za dru-
Rim. Grozne daiile so vse naše premoženje iz
naših rok potegnile. Zaslužbe ni nobene  Vse
smo skušali, povsot pomoč .iskali, ino na nobe-nimo kraju jo nismo našli! —«
»Kje je ta pervi začetik našima vboštva in lakoti? Morebit vojnska in huda lejta? Zakaj so pa tajiste prišle? Nespametni človek perpiše začetek svoje nesreče Bogu ali svetu; in pozabi, de on sam si vezlii del svoje terplenje dela! Aku bomo mi s pametlp premislili, tako bomo našli, de mi sami smo si naše reve napravili.....
»Mi smo imeli dobre lejta! Namesto hvaležnost Boru skazati, kaj se je godčlo in vidilo? Žertje ino piančovanje, tepežftice in nepokoj; tožbe ino pravde so se veči del le 'iz hudobije, sovražtva in prevzetnosti delale! Tudi delovci ino oosli so bili prevzetni, nezvesti ino niso 1110-gli kontenani biti. Ja celo berači al vbogi so se iz prejetima daru špodelali!«
»Ljudje so bili razvuzdani: — vojnska ie moda priti za jih poštrafati! Al na mesto "o-bolšati, so še hujši, nebovdivši ino nezvestejši... Zerkve, kraii molitve, so prazne, oštarije ino kraji tega greha so oolne bile!
. »V dobrih lejtah se ie dar božji neprid"^ nucal in zametal, ja celo duhovi so se takrat delali! Namesto pridno delati, kar je poklic in dolžnost vsakiga človeka, so se lih takrat tol-ko nih pohajati, peklati — ali celo krasti na-vadli! Skorai nobena špiža. noh«^ sad, noben nerdelk ni bil več zadosti dober! Čez vse se ie znalo kaj’ tadlati! Tudi ofert je veliko taužent iz dežele poslala! —«
Ali niso bile te razmere pred sto leti do malega slične onim, ki smo jih mi sami preživljali ored vojno? In povojne razmp’-“ ali niso tudi že podane v Staničevih besedah?
«Vse ljudstvo je v jokanju kruh prosilo, vse to svoie je od sebe dalo, deb si življenje ohranilo! Sirote smo posd^brez pomočnika! Naše oči so otemnele, naš^^Ra se je kakor peč oo-sušila od grozovitne fTRoti!«
Kakor da sliši človek besede iz 1. 1917 in naslednjega leta. Besede, ki so spet veljale baš ob stoletmici!
Kakor psalm lepo izzveni ta prošnja — navedel sem le odlomke, ki so značilni za tedanje razmere, kar nai zadostuje obenem za primer Staničevega jezika v prozi —, ki je res priklicala dobro leto. Ko se je pokazal prvi klas na polju, ga je Stanič vtrgal, del v monstranco, izpostavil z Najsvetejšim in blagoslovil ljudstvo, ki se je jokalo....
V	onih letih pomanjkanja in lakote je priskrbel Stanič ljudem tudi zaslužka. Pisal je prošnje naravnost na cesarja in prosil za odpomoč. Eni takih ptošenj je sledila gradba kanalskega mosta, katerega izvršitev je vodil in nadzoroval Stanič. Če je utemeljeval Stanič svoje prošnje:
Uns driickt Not,
Franz, gib Brot,
Sonst, o Gott,
Schnellef Tod!
se je moral »dobri j Franc« usmiliti revnih Ročinjcev in njihovih sosedov! —
Svojo tiskarno je prenesel, kajpada, Stanič z Banjšic v Ročinj, kjer so »stroji« tudi delali.
V Ročinju je natisnil tri pesmi, in sicer »Sacris solemniis ali cerkovna peissem od Svetiga Reshnjega Telesa«, »Na moje lube sholerje in sholerze« ter »Stabat mater ali zerkovna pei-sein od shalostne matere Boslije.«
V Ročinju je po mojem razvil Stanič najbolj svojo pesniško — če smem rabiti besedo
—	delavnost: večina njegovih originalnih oes-mi in prevodov datira iz te dobe. Prevajal je večinoma iz obširne Mildheimske pesmarice, zbirke nemških pesmi, urejene po letnih in živ-Ijenskih dobah, po stanovih in vsemogočih oddelkih. Ob tej pesmarici je imel tudi »Melodieti zmn Mildheimschen Liederbuehe«, katere je s svojim prevodom razširil med ljudstvo.
Po čez desetletnem vsestranskem prosvetnem in gospodarsko - socialnem delovanju v Ročinju je bil Stanič 1819. leta prestavljen v Gorico za kanonika in je postal obenem šolski nadzornik — vikši ogleda šol; z nezmanjšano Vnemo je tudi v mestu zastavil vse svoje moči za probujo naroda in človekoljubnosti. Umrl ie 29. aprila 1847.
Književne in karitativne zamisli, ki jih ie Stanič v ožjem krogu izvajal na Banišicah oziroma v Ročinju, je hotel realizirati v Gorici na široko, tako da bi cela dežela čutila blagoslov njegovega dela.
Iz lastne izkušnje je vedel, kako rabi ljudstvo, kar ga je pismenega, domačih knjig. V Gorici jih ni bilo. še v Ljubljani je bil tedaj književni trg beraškoubog. In Stanič je začel dajati iz lastne zakladnice. Dve leti po svojem prihodu v mesto je že izdal »Pesme sa kmete ino mlade ljudi«. V Gorizi 1822. Natisnil Peter de Va-lerji zes. kralj. priv. bukuo natiskovaviz. — Se vdobe per V. Stanig, vikshimu zhuvaju zes. kralj, sliol.
Knjiga obsega dve tiskovni poli male o-smerke vsebujoč 24 številk pesmi in na zadnji strani oklic na ljubega bravca. Pesmi so razen dveh prevodi iz omenjene Mildheimske pesmarice. Prevodi so za tedanje razmere — dobri. Ker ne spada v okvir Mladike, da bi o njih obširneje govorili, naj navedem samo par primerov! »Jutrajna pesem«;
Čast Bogu! Ze sonce sije,
Vse k življenju snet zbudi,
In veselje se razlije Čez vse stvarjene reči Čast Bogu! V začetku dneva Njega hvali rožni cvet.
V	gozdu, v zraku se odmeva.
Povsod slišim tiče net.
Čast Bogu! sc gozd razmeva,
Zver rujove hvalo mu!
Duša poj v začetku dneva Alelujo Stvarniku!	(Str.	18.)
Ji) še ono jnelodiozno »Drugo nosem no tozlii«, ki obsega 5 kitic, a sta zadnji dve bolj šibki! Oh! včeraj je še bilo Po nolji tak’ leno,
Je žito rumenilo.
Oh včeraj je še bilo Vse žito ko zlato.
Vse nolno zlatih klasov,
Vse gosto in močno!
Naš živež je tam rasov,
Vse nolno močnih klasov Jc tam nrecvetalo.
Vriskali smo veseli,
Skladali nesme že!
Oblaki so se vzeli!
Ne bomo nesme neli,
Oh. prazno je polje. (Str. 10.)
Ta dva nrimera naj zadostujeta za vzgled Staničevega jezika in spretnosti v tej knjigi! Vse zanimivejši vpogled v Staničevo delavnico nam .da omenjeni ogovor. Zdi se mi tako važen, da podam čitateljem celega. Tako se glasi: Ljubi Bravec!
Na! njekaj, veči del iz nemškiga na slovenski jezik nrestavljenih Pesem. Sim mislil, de bč znalo z njimi Slovencam. k i r a d i n o j e j o, Pa malo takih Pesem imajo, vsluženo biti.
De one veliko n o m a n k a n j a i m a-•' o. spoznam tudi sam; pa dokler boljših "e bo, posluži se teh kakor moreš: tudi ni mogoče. ner toljko sort s 1 o v e n s k i g a £ovor-ienja. vsim dopasti! Starih bukuv navajenim bom nrenov. in novih — prestar. —
A k o bi p a	k lete P e s m e	d o p a	d 1 e,
111	o obilne	b r a v c e v d o b	i 1 e,	sim
v a m Derpravljen še več druzih dati, ino tudi s k e r b e t i, de bi manj pomanjkanja v n j i h bilo.
U m n e j š e	s 1 o v e n s k i g a	jezika,
kakor sim jest. pak j: rosim, de b i	j a m,	d o -
p a d 1 o, m e n i s s v e t a m, ah tudi s pesmimi na roke jiti: za kar bi se jim iz serca zahvalil.
Vzami ljubi prijatel! kakor pridna bučelca kar je dobriga, ino prenevaj hvalo našimu nebeškimi! Očetu! vesel nad njegovimi lepimi stvarmi! —«
Ali ni zanimiv ta ogovor? Stanič nožna ^lovence v današnjem nomenu. ko njegovi sodobniki v Ljubljani govore le o Kranjcih! Pa to inimogrede! Glavno je: iz nrvega odstavka vidimo. da je Stanič zasledoval pazno domačo literaturo in da je onravičeno novdaral. kako ''malo takih Pesem« ima’'' Slovenci. Če ne vno-" tevamo cerkvenih im nabožnih pesmi, res tedaj nismo imeli drugega ko Vodnikove nopevke!
ČIGAV JE DANTE . PROF.
DR. ANDREJ BUDAL
NAJGLASNEJE na nam doni na uho vpra-šanje, čigav ie Dante, če motrimo njegova
dela in pretresamo, kaj so si njegovi sodobniki brali iz njih. kaj si je bralo iz njih šest stoletij, ki nas ločijo od Dantejeve dobe, in kaj
Sl	mi sami beremo iz njegovih del.
V	13. stoletju je sveti Ludvik, francoski kralj, naročil učenemu dominikancu Vincenciju de Beauvais, naj sestavi zbirko vsega znanja svojega časa.
Dominikanec je po visokem nalogu snisal komnilaoijo z naslovom »Ogledalo sveta«. Poznamo še več podobnih poskusov srednjeveških znanstvenikov in pesnikov, ki so se trudili, da bi svoji dobi postavili neminljiv, veličasten snomenik. Stavbeni umetniki so skušali oživotvoriti ta ideal v slovečih gotskih katedralah, ki so v svojem mnogovrstnem, pestrem bogastvu bile nekakšne okamenele enciklopedije vsega tedanjega človeškega znanja. Predoče-vale so nrizore iz svetih knjig in legend, motive iz živalstva in rastlinstva, upodabljanje letnih časov, ncljedelstva, umetnosti in znanosti, obrtov, moralne alegorije čednosti in pregreh in nebroj drugih prič srednjeveške kulture. Po deželah zapadne in srednje Evrope so se ta nretežno gotska stremljenja izprevrgla polagoma skoro v neokusen naturalizem, prodrla so tudi v Italijo ter se tu, na klasičnih tleh, poplemenitila v italijanski realizem brez severne trivijalnosti. Pod vplivom porajajočega se humanizma <in spomenikov antične umetnosti se ie zdravi realizem ublažil ter se naučil iskati bolj lepoto nego zgolj krepkega izraza. Tako je antika bila bolj vzgojiteljica nego mati; ona ni naravnost ustvarila renesanse, temveč ji je pokazala pot. Vodila jo je varno mimo brezden in prepadov kakor Virgilij Danteja po peklu. A preden je Italija postala dostopna naukom svoje rimske prošlosti, je morala iti skozi gotsko dobo. Njena prva, zgodnja renesanca znači z imeni mož, kakor sta slikarja Giotta in Daccio. že precejšen vrhunec. In tej dobi pripada tudi Dante, ki je Giotto ustvaril njegovo slavno sliko.
Dante združuje klasicizem iin gotiko, a v tako visokem in vesoljnem smislu, da ne more nikdar zastareti. Pranji enciklopedija srednjega veka niso slavne goWke katedrale, niso velikanske učene kompilacije, pravo ogledalo sveta ni ono, ki ga je spisal Vincencij de Beauvais, temveč — Dantejeva »Komedija«.
Zakaj je ravno o tem Dantejevem delu nastalo toliko nasprotujočih si mnenj? Zakaj so si ravno v razlaganju najglobljega pomena in zadnjega jedra »Komedije« učenjaki tako malo edini, da so v teh šeststo letih nakopičili o njem cele gore globokoumnih komentarjev? Delo vendar ni tako strašno težko in temno, da bi brez obširnih razlag bilo nerazumljivo. Saj ga ie Dante, veliki ustvaritelj in posvetitelj ljudskega književnega jezika, današnje italijanščine, spisal nalašč v preprostem narodnem jeziku, da bo delo umljivo in dostopno najširšim slojem.
Ko me je Avstrija zadnja tri leta svojega obstoja gonila po raznih koncih cesarstva z blazno zahtevo, naj streljam proti lastnim bratom, me ie na vseh potih tega peklenskega pohajkovanja nenrestano spremljala drobna milanska Hoe^lijeva izdaja Dantejeve »Komedije«, onremljene z najbolj neobhodnimi stvarnimi razlagami. Prej mi ni bilo dano, da bi bil
»Komedijo« vso proučil. Zdaj pa sem sc vneto zaglabljal vanjo, iskal v njej tolažbe in moči ter se kmalu prepričal, da nič ne pogrešam onih obširnih komentarjev, ki sem prej sodil o njih, da so za umevanje Dantejevih del nujno potrebni. Kaj bi človeku učena tolmačenja, če verno sledi sveti, jasni Dantejevi besedi? Ni mu treba dolgoveznih učenjaških razlag, kajti duh velikega Florentinca, ki tako mogočno in blagodejno nreveva vsa njegova dela, osvetljuje jasno vso nedosežno mojstrsko zgradbo. Ta div-n o veličastni onstranski svet, ki ga tvorijo pekel, vice in nebesa, je obenem tudi najvernejše ogledalo tostranskega sveta v vsej njegovi zemljepisni in časovni razsežnosti. Dante je kakor nihče pred njim in nihče za njim zaiel v mrežo umetniškega ustvarjanja ves naš planet z vsemi njegovimi vekovi vred ter zgosti! ves ta svoi umetniški plen v dovršeno pesnitev, zasidrano v njegovi lastni dobi. To čuti in mora čutiti, kdorkoli stopi v čarovni kolobar Dantejevega ustvarjanja ter se blage volje prepusti magičnemu vplivu Dantejevih del.
Ce vse to upoštevamo, nam bo tudi lažje umljivo, zakaj se yekovi in struje, dežele in stranke tako strastno prepirajo o njem ter se trgaio zanj. Vesoljnost njegovega dela je podelila Danteju takšno avtoriteto, da vse išče v njem lastnega opravičila, pritrjevanja lastnemu početju. Živa slutnja, da je Dante neminljiva vrednota, ki ne more nihče zlepa mimo nje. ne da bi s tem tudi samega sebe obsodil, poraja vedno znova prezanimivo dejstvo, da si Danteja že šest stoletij svojijo zase najrazličnejši činitelji-
Carducci se vpraš’1-'^ V 15. pesmi svoiih »Rime Nuove«:
Dante, onde avvien che ri. voti e la favella, levo adorando al tuo fier siimulacro? (Dante, kako da želie in besedo obožuioč dvigam k tvoii ponosni podobi?) In odgovarja: Muor Giove.JtaHnno del poeta resta. (Jupiter umre in oesnpPva himna ostane.) O-stane tudi potem, ko je vse drugo, za kar se ie Dante vnemal, že razpadlo: »ril santo imnero, la corona del buon Federico, la chiesa... cui
sorvola il tuo canto e al cH risona,«
(.... »sveti imperij, krona dobrega Friderika, cerkev... ki tvoj spev čez nio leti in od r°ha odmeva.«) Dante, »terribile giustiziere« (strašni soditelj). kakor ga 'imenuje G. Lipparini v svoiti novi poljudni »Storia di Da.nt°«. kljub vsei svoji srednjeveško globoki vernosti ali bolje ravno radi nje ostro biča v peklu nevredne cerkvene noelavarje. zlasti svojega sodobnika Bonifacija Vlil. Na mnogih mestih se z ogorčenimi besedami bori za oodvig Cerkve in za njeno izčr-ščenie. Toda Cerkev, tudi uradna vatikanska, je že zgodaj pozabila in opravičila te napade ter proglasila Danteja za svojega največjega nesnika. Z današnjo Cerkvijo bi bil Dante najbrž mnogo bolj zadovoljen, nego je bil s Cerkvijo svojega časa: kaiti danes zavzema Cerkev v posvetni oblasti nribližno ono mesto, ki ji ga je že Dante določal. Ali v ta položaj je Cerkev
prišla proti svojii volji, v neprestanem očitnem ali prikritem boju z raznimi posvetnimi mogočniki, zlasti z mlado, nastajajočo italijansko državo, ki je bila še do nedavna prva in glavna nasprotnica cerkvene posvetne oblasti.
Tudi ta činitelj, italijanska država, proglaša Danteja za svojega največjega pesnika, »l'i-taliano p*iu italia.no che sia stato mai« (za. najbolj italijanskega Italijana, kar jih je kedaj bilo),-kakor se izraža Cezar Baldo. O Italiji svoje dobe je vzklikal Dante v 6. spevu vic:
»Ahi, serva Irtalia. di dolore ostello! nave senza nocchiero in gran tempesta!
(Joj, sužnja Italia, gostišče bolest;, ladja brez krmarja v hudi vihri!) V istem duhu je ob šest-stoletnici Dantevega roistva nroslavil Carducci Dantejev spomin v 24. pesmi iz »Levia gra-via«. kjer pripoveduje, kako se Dante v tem letu, 1865.. dvigne iz svojega groba v Raveni, stopi vrh Apenina ter se razgleduje po svoji liubljeni Italiii, gleda zlasti doli proti Firenci, ki ic bila tedaj začasno glavno mesto I.talije, in kliče:
»Ahi, serva talia, di dolore ostello!
Ancor la lupa fimpedisce e doma gli spiriti tuoi domestico flagello...
Su, ribelli. e snergiuri. a Roma. a Roma!« (»Joj, sužnja Italija, gostišče bolesti! Še te volkulja ovira in tvoie duhove kroti domača šiba... Kvišku, uporniki in knivoprisežniki, v Rim, v Rim!«) K temu Dantejevemu klicu pripominja Carducci:
Oh, quando i viivi a te salvar son lenti, sacra Italia, per te pugnino i morti!
(Ah. ko so živi prepočasni, da bi te rešili, sveta Italija, naj se zate borijo mrtveci!) In še oozne-ie, ko so 20. septembra 1. 1896. odkrili v Trentu Dantejev spomenik, je Carducci v novii prigod-nici odpovedoval, kako ie Danteju, ko je umrl, naročil glas od zgorai:
»Italia Dio in tua balia consegna sr che tu vegli spirito su lei mentre perfeziion di tempi vegna.«
(»Bog izroča Italijo v tvoje varstvo, da 'ti kot duh bediš nad njo, dokler ne nastopi izpolnitev časov.«) Nato nadaljuje Carducci:
Cosi di tempi e genti in vario assalto Dante si soazia da ben cinquecento anni de 1’Alpi sul tremendo spalto.
Fd or s’e fermo. e par ch’aspetti, a Trento. (Tako blodi Dante že petsto let v menjajočem se navalu časov in ljudstev po strašnem pred- . gradju Dianin. In zdai je obstal in zdi se, da čaka, v Trentu.)
Italijanska zgodovina zadnjih sto let nam živo priča, da so se mrtveci res uspešno in vz-trajno borili za Italijo, za njeno ujedinjenie, neodvisnost in svobodo. In v prvi vrsti se je med temi mrtveci neprestano boril orjaški Danteiev duh, največji mrtvec Italije. Tega duha so bili Dolili vsi oni mnogobrojni "cfva.rrMii in graditelji današnje Italije od Viktorja Emanuela 11., Garibaldija in Mazzinija pa do današniega neznanega vojaka, ki so ga slovesno pokopali v narodni grobnici v Rimu. Današnja mogočna
ujedinjena Italija po pravici proglaša Danteja za svojega, kajti nobeden drugi Italijan ni s tako elementarno silo pospešil njenega postanka in završetka. Po pravica vzklika Gabrijel D’An-nunzio Danteju:
I	u la vedesti col tuo profetico onniveggente
[occhio infiammato, 1’ltaliia bella, ccrne una figura emersa dalFin-
[terno
abisso del tuo dolore, creata dalla tua stessa
[fiamma,
con i suoi monti,
con i suoi piani, con i suoi fiumi, con i suoila&m con i suoi golfii, con le sue citta ruggenti d’ire, 1’ltalia bella!
U'i si jo videl s svojim proroškim vsevidnim, nžgamim očesom, lepo Italijo, kakor podobo, vzniklo iz notranjega brezdna tvoje bolesti, ustvarjeno po samem tvojem plamenu, z njenimi Sorami,. z njenimi ravninami, z njenimi rekami, z njenimi jezeri, z njenimi zalivi, z njenimi od srda rjovečimi mesti — lepo Italijo!)
Podobno tolmači tudi Carducci Dantejev vpliv v narodnem oziru (50. pesem iz »Juve-nilia«);
Divin surse il poeta; e disdegnando
la triste Italia e per mancar d’obietto
pargoleggiante il gran vigor natio,
te saluto in desio,
alma Italia novella,
una d’armi di leggi e di favella...
E la sua voce come voce di Dio da’ sette colli, tuono sul mondo, e tutti a se d’iintorno
i	secoli evoco.
(Vstal je božanski pesnik; in zametujoč bedno Italijo ter pootročujoč veliko rodno silo, ker ni bilo vrednega predmeta, je tebe pozdravil v hrepenenju, divna nova Italija, edina v orožju, Postavah in besedi... I11 glas njegov je kakor božji glas s sedmih gričev grmel preko sveta in izklical vse vekove okrog sebe.)
(Konec prih.)
PO DEŽELI CITRON
IN ROŽIČEV. ALOJZIJ FILIPIČ
2. SLOVO.
V	žalostnem letu 1915. ie bilo. Italijanska vojska se je pripravljala, da naskoči bovške Kluže. Vojaštvo je potrebovalo prostorov. Zato je od višjega poveljstva došel za nas strašni in nemili ukaz: nobrati šila in kopita, ter v najkrajšem času izprazniti domačo Vasico.
Odriniti je bilo treba koj prihodnje dni in sicer v treh skupinah. Za ženske in otroke so bili pripravljeni vozovi, a možki so šli z živino.
»O jeuha, o jeuha, Ti Mat nazarenska, kaj Vse smo dočakali!« so žalostno in obupno zdihovale uboge stare žemice. Možje, kar jih je bilo
sploh ostalo, so pa godrnjali in pridušeno kleli. Jezili so se nad vojsko in vsemi tistimi, ki so je Pili knivi. A pomagati se ni dalo. Po obokanih Kleteh so pospravili svoje imetje, naredili križ čez vrata in čakali povelja.
Gospodinje so medtem polovile perutnino in jii začele kratko malo — zavijati vratove. Po vseh hišah so cvrli, kuhali in pekli. Nekaj za na pot, drugo pa za sproti. S seboj niso mogli voziti, prodati pa ni bilo komu, ali le za strašno nizko ceno.
Da, jedli so res, a to ni bilo ono veselo gostovanje Izraela ob izhodu iz Egipta, ampak bila je to pojedina — z grenkimi solzami premešana, ko je zastajal človeku grižljaj v ustih in beseda v grlu!
Ne žalujte, saj čez štirnajst dni se povrnete, so nam rekli, ali naše srce nam je pa vse drugače prerokovalo. Naše slutnje niso biie prazne. Sli smo res, pa vrnili se nismo niti čez štirnajst dni niti čez en mesec, dolga predolga štiri leia smo se vračali. Pa tudi ne vsi. Kaj še! Skoro ena šestina vseh, kii smo se tisti dan poslavljali od sv. Florijana — se jih ni nikdar več povrnila, lam doli v solnčni Italiji spijo nevz-zdramno smrtno spanje. Brez znamenja, brez križa so grobovi zapuščenih, nesrečnih beguncev.
Tu mi vstajajo v spominu vsi oni številni prizori, ko sem stal ob smrtni postelji marsikaterega svojih sotrpinov.
»Mogla umreti ni stara Šibila, da sp prinesli ji z doma prsti...« tako smo črtali v Prešernu. In meni se je res zdelo, da se pri nekaterih kar ni hotela ločiti duša iz telesa. Tako grozno težko so umirali!
Približal se je dan slovesa. Možki so imeli z živino dovolj o.pravila; zato so odrinili že na vse zgodaj. Skušali so pač rešiti, če bi se kaj dalo. Živina je pa bila marsikomu glavno premoženje. A trpeli so tii možakarji! Težke krave, samo hlevom vajdfte, so le nerade in nerodno kobacale. Poskočna drobnica je imela tudi svoje muhe. Največjo preglavico so pa delali prešiči.
Okoli devete ure so prišli vojaški vozovi.
Saj jih poznate, tiste čudne laške vozove na visokih kolesih. Gugajo se ko Noetova barka in prav ciganski so se nam zdeli. Pa drugače so jako praktični. Veliko več se da nanje naložiti in radi tečejo. Samo na ravnotežje je treba zmerom paziti.
Na te gugalnice smo torej naložili tisto malo prtljage, ki smo jo limeli vzeti s seboj. Zenske in otroci so se spravili pod obokano platneno streho. Meni so dovolili sedež spredaj pri vojaku. Še en pogled na domačega sv. Florijana, še en pozdrav ljubim domačim vrhovom, morda tudi kaplja solze zraven — giii! hajdimo v božjem imenu! Konjii so potegnili, karavana se je zdrla in šli smo proti Italiji. Z napoleonskimi klobuki na glavi ie ob naši strani ponosno jahala četvorica kraljevih orožnikov. Imeli so krasne, lepo rejene konje. Možko in samoza-
vestno so se držali v sedlih, samim sebi so se zdeli imenitni, a naše srce in naše misli so takrat drugodi hodile — ni se nam ljubilo jih gledati in občudovati.
V	Rudečem robu in za Krnom je pokalo. Težki topov grom je pretresal oblake. Ko smo šli skozi trnovske in kobariške klance so nas Avstrijci iz Krna doli lahko videli. »Saj anti nt bojo na nas streljali.« 'l ako smo mislili v svojih srcih. Gotovi pa nismo bili. Znano nam je bilo, koliko nedolžnih ljudi je v Ualiciji poginilo in da smo Nemcem in Mažarom prav presneto malo pni srcu. Zato smo se oddahnili, ko smo dospeli do Kobarida.
Oj vi srečni Kobaridci. kako smu vas takrat zavidali! Kai bi bili mi tedaj dali, da bi z varmi usodo zamenjali! Šli smo mimo vas, kakor v smrt obsojena menežarija. Topo in pomilovalno so nas ljudje gledali. V strahu smo pa bili oboji. Skoraj nagovoriti se nismo drug drugega upali.
Vozovi so škripali dalje. Iz brašna je zajemal vsak po potrebi. Iz trebušnate, kijantijeve steklenice je pa ta in oni hladil svojo žejo in — žalost ob enem.
Brez posebnih neprilik smo prišli do stare meje- in preden se je zvečerilo, smo bili v Šempetru ob Nadiži. Stari šempeterski župnik je sitai ravno na pragu svoje hiše. Pozdravil sem ga in zapazil solzo v njegovem očesu.
Do tedaj smo bili še vedno mnenja, da nas peljejo, kam doli v Kalabrijo. Kako smo se razveselili ko so vozniki krenili iz Šempetra na levo proti Ažli. ter nas pustili na nekem travniku, kjer je na nas že čakalo nad sto razpetih šotorov. Vsaka družina je dobila svojega, večje družine tudi po dva. Na tleh je bila slama. Ogrinjala so imeli ljudje s seboj in tako si je po načinu arabskih beduinov skušal vsak pripraviti lepšo udobnost ko je mogel.
»Hvala Bogu!« smo rekli — »zdaj smo pa kakor cigani.« In bili smo res, v nekaterih ozirih še na slabšem. A naše veselje, da smo ostali pri slovenskih bratih, je bilo tako veliko, da smo na vse drugo pozabili ter se kmalu skoraj udomačili.
Da, ta postojanka v Ažli je bila kakor nekaka oaza veselega upanja na trnjevem potovanju skozi puščavo begunstva. Škoda le, da je to naše šotovanje v šempeterski župniji trajalo tako malo časa. samih štirideset dni. Pa še tega bi morda ne bilo; zaradi enega slučaja kolere, ki se je bil pojavil med vojaštvom na Srpenici, so nas imeli tu v kvaranteni. To smo pa šele ob koncu izvedeli.	(Dalje.)
GIOVANNIVERGA.
GIOVANN1.IA Verga, znanega 'italijanskega pisatelja, ni več. Rojen je bil v Kataniji dne 2. septembra 1. 1840., umrl je dne 28. januarja letos. Malo je umetnikov, ki bi bili deležni tako visoke starosti kakor on, šestdeset let dela in zorenja je šlo mimo njega, doba hi
z njo nazori so se ta čas korenito izpreminjali; zato se ne smemo čuditi, če opazimo v Vergo-vih delili par različnih smeri. Ko je Verga začel pisati, je bila v cvetu romantika, po Evrooi so strašili Dumas starejši, Scott in Viktor Huges. Vplivi teh so se kazali tudi v Italiji in ne najmanj pri Vergu. ki je posital s svojimi deli »Ned-da« in »Eros« znamenit. Ko je nastopil s svojim
naturalizmom Zola, ,je našel v Vergu svojega posnemovalca, ki se je zelo dobro izkazal v »Vita dei campi«, vaških povesticah s Sicilije. Znamenita je še njegova veristična drama »La lupa«, (Volkulja), ki ie našla pot v svet. — Verga je bil silno produktiven pisatelj, svoje velike romane je pisal z lahkoto; v svetu je še znan njegov roman »La primavera« (Pomlad«), On je dal tudi snov za libreto »Cavalleria rustica-na«, ki jo je uglasbil Mascagni in je gotovo vsem znana. V bodoče prinesemo prevod ene njegovih-črtic.
KO sem bil še majhen, sem bral v pobožnih povesticah prvič ti dve imeni. Bil je opisan krvav boj med obema plemenoma radi verskih razlik, Druži so namreč mohamedanci, Maroniti pa knistijani. Oboji prebivajo po nepristopnih soteskah Libanona. Maroniti so kri-stijani že iz prvih stoletij, a so pripadali spočetka neki krivoverski sekiti, ki se je šele za časa križarskih vojn združila z Rimom. Imajo nekaj privilegijev. Mašo berejo v sirskem jeziku, obhajajo se pod obema podobama. Njih število znaša 250.000 duš.
Drugi so tudi samo mohamedanska sekta in niso čisti mohamedanci. Njih vero je učii neki Mohamed Ibu Ismail ed — Darasii 1. 1018, od njega imajo tudi ime Druži. Verujejo v Alaha toda pravijo, da se ta od časa do časa včloveči in živi na zemlji. Verujejo tudi v potovanje duš. Štejejo 40 do 50.000 duš.
MARONITI IN DRUŽI
Druži j n Maroniti so živeli dolga stoletja v miru med seboj. Šele od 1. 1824. dalje so sc neprestano bili med seboj in so Druži uprizarjali nied Maroniti silna grozodejstva. L. 1862. je napravila Francija mir; od tedaj se Druži neprestano izseljujejo, Maroniti pa zasedajo njih mesita.
Oba naroda sta si zelo podobna. Hiše imajo kamenite, 4 m dolge 3 m visoke; v pritličju je hlev. Nekatere hiše imajo celo evropejsko pohištvo. Skoraj vsaka hiša ima danes že svoj vrt. Nošnja je sirska: Široke hlače, prepasane s širokim pasom. Na nogah nosijo nogavice in čevlje s kljunom. Ženske nosijo coklje z visokim nastavkom na petah in na prstih. Nato imajo oblečen še ozek telovnik, na se vržejo še Peko oblačilo s kratkimi odprtimi rokavi.
Lase strižejo, a ne brijejo. Brke nosijo vsi moški, brado pa le duhovščina. Ženske nosijo šal brez izjeme. Krisrtijanke temnomodrega ali črnega, ki jim visi po hrbtu, da obraz ni zakrit. Druzinje pa nosiio belega, ki iim zakriva pol obraza. Druži nje nosijo poleg 'tega (glej sliko!) takozvano »tonturo«, to je par čevljev visok
Tipi Maronitov,
rog (cev), ki je okinčan z zlatom in dragim kamenjem. Višja ko je gospa po svojem socialnem stališču, višjo »tonturo« nosii. Na koncu je pri-tr.ien pajčolan. Ta okras mora nositi Druzinja celo po noči, zato spi na lesenem vzglavju. Oba spola sta strastna kadilca, zato ni hiše na Liba-'m, ki bi ne imela nargileja, to je posebne kadilne priprave.
Druzinje.
Duhovniki vživajo veliko spoštovanje. Menihi se pečajo s poljedelstvom. Plemiči vživajo med njimi velik vgled. Imenujejo se za »prince«, gospe in gospodične pa za princese in potnik, ki stopi v tako plemiško rodbino, se komaj ubrani smeha, ko jih vidi v cokljah in z od itetoviranja plavimi rokami trgati meso, ki ga dajejo gostu lastnoročno v usta.
Oboji, Druži in Maroniti, so lepega, krepkega telesa. Pečajo se s poljedelstvom in živinorejo, Maroniti tudi s svilorejo.
F. UHDE.	SV.	VEČER.
ZA-NAS DMALCKE
ČAROVNICA RIJU. -
JAPONSKA PRIPOVEDKA.
NEKI vasi ob gorskem jezeru sta živela pred davnimi časi mož ir, žena, ki sla imela sina in hčer. Hči je bila starejša in se je imenovala Riju, sinu je bi-
lo	ime Take. Riju je bila zelo lepa in je vsem vgajala; ker stariši niso dovolj pazili nanjo, je postala zelo ošabna in nelepega vedenja. Take, ki je bil pošten in dober človek, se je žalostil radi tega in je poizkušal spraviti svojo sestro na boljšo pot. Toda stariši so se vselej potegnili za hčer, češ, da ji je brat nevoščljiv radi lepote in ljubezni vseh; 1'ake je bil potrt in ni dejal ničesar več, le na skrivaj je sestro opazoval.
Riju je bila prebrisana deklica in si je zaželela. da bi gospodovala nad ljudmi in nad vsem,' kar ti imajo. V vasi je bilo mnogo premožnih ljudi dn preden je prišla Riju na misei čez vse gospodovati, so živeli v lepem miru med seboj. Take je uvideval vsak dan bolj jasno, da ima njegova sestra slabe namene in ko je zapazil, da hodi vsak dan k neki stari ča-rovniai in ji nosi tolarje, je vedel, da se hoče naučiti čarovnije in je bil še bolj potrt. Toda molčal je in čakal ugodnega trenutka, ki bo sta-rišem odprl oči. Ta trenutek je prišel. Ko neke noči ni mogel spati, je zaslišal šum na vežnih vratih. Šel je in pogledal. Vrata so bila samo priprta. Ko je pogledal skozi špranjo, je videl, kako hiti njegova sestra k jezeru. Šel je za njo in se je skril ob jezeru za debelo deblo. Tedaj je videl, kako se je njegova sestra pripognila in utrgala neko zelišče, ga dela v usta in v tistem hipu se je spremenila v zmaja. Zmaj je šel v jezero in je- izginil.
Čez eno uro se je zopet vrnil, izpljunil zelišče in Riju je bila zopet ista lepa deklica kot poprej in je hitela domov. Take je šel za njo v svojo sobo in ni mogel spati do jutra. Zjutraj je povedal stari šem vse, kar je videl. Ti pa so bili
hudi, češ, da laže in so ga zapodili za vedno od hiše. Take je sklonil glavo in šel s težkim srcem od svojih starišev. Denarja ni imel in ko je prodal kos za kosom svoje obleke, je morai prositi kruha.
Tako je hodil iz kraja v kraj, dokler ni prišel do morja, kjer je stala ladija in gospodar njen mu je dovolil, da se pelje ž njimi.
Ko je prišel čez morje, je bil še v večji stiski. Prišel je v samoto, sedel na drevesni štor in razmišljal. Velik neskončen gozd je bil pred njim, nikjer nobenega človeka, on pa je bul sam in lačen.
Ko je držal roke na obraz, je naenkrat začutil gorko sapo in ko je dvignil glavo, je zagledal pred seboj velikega tigra. Presenečen je gledal vanj in se ni upal ganiti. Toda tiger mu ni storil ničesar, prijazno godrnjaje se je pritisnil k njfttnu kot mačka in se mu prilizoval.
Nato je tiger dvignil eno svojih tac in spregovoril: »Reši me te zanjke, ki me muči že dolgo časa in ne morem sam odstraniti močne žice«.
Take se je spravil naglo na delo. S pomočjo koničastih kamnov se mu je kmalu posrečilo odstraniti.žico in oba sta se oddahnila.
»Ljudje nas vedno preganjajo, z zanjkami, strupom in drugim. Nekoč sem stopil v zanjko. utrgal žico in ušel, a zanjke se nisem mogel iznebiti. Ljudem sem napovedal boj; ti seveda, si izjema, ker si dober. Kadar me boš potreboval, ti bom na uslugo.«
»Nikogar nimam na svetu in rad sprejemam tvoje prijateljstvo,« je odgovoril Take.
Tiger je poskočil z zdravo nogo in obljubil, da se povrne kmalu. Res se je vrnil s slonom, ki je nesel poln hrbet drevesnih debel, jih vrgel na tla in pričel graditi hišo iž njih.
Ko je bila hiša narejena, mu je pogrnil tiger po tleh dragocen kožuh in mu je dal raznih jedil. Ze dolgo ni Take tako mehko in brezskrbno
—	spal kot ta večer.
Tako je živel več let brez vse skrbi. Tiger je skrbel zanj in mu donašal vsega, kar je potreboval.
Naenkrat se je v njem porodilo hrepenenje po domu in je prosil tigra, če sme odpotovati.
»Tvoji stariši so najbrže že mrtvi,« mu je dejal tiger, »in tvoja hudobna sestra ti streže po življenju. Ostani tu!«
Take je odmajal z slavo. »Če ostanem tu, bom umrl radi domotožja. Jaz grem.«
Tiger je uvidel, da ga ne more zadrževati.. »Spremil te bom,« je dejal. »Biti moram v tvoji bližini, če me boš rabil«
In dejal mu je, naj sede na njegov hrbet. V
kratkem času sta prišla do morja, tiger je planil v vodo in ker je bil dober plavač, ga je naglo m varno prenesel čez morje.
Ko sta prišla v bližino Takejeve rojstne vasi, je pokazal tiger Takeju čarodejno zelišče; kdor ga nosi na srcu, se mu prikaže vsako začarano bitje v svoji prvotni postavi in če vrže malo tega zelišča nanjo, se zopet spremeni v to, kar je bilo poprej. Nato se je tiger skril v grmovje, da bi mu bil lahko v pomoč, če treba.
Ko je prišel Take v vas, ni videl žive duše. Vse hiše so bile zapuščene in prazne. Tudi njegovih starišev ni bilo. Le sestra ga je sprejela v'sa vesela in mu je dejala, naj počaka, da prinese njemu najljubše jedi. Med tem na mora neprestano tolči na boben, da bo po glasu znala nazaj.
To mu ie pa ukazala samo zato, da ne bi stikal po hiši in po vasi. Komaj je sestra odšla in je začel bobnati, sta se prikazali iz špranje na tleh dve podgani. S pomočjo zelišča je spoznal, da sta to njegova oče in mati. Od začudenja je nehal bobnati. Podgani sta skočili na boben in bobnali z repom.
»Zbeži,« sta dejali, »zakaj sestra, ki je vni-čila vse, je šla k jezeru, da se spremeni v zmaja, prišla bo nazaj in te bo požrla, kot je naredila z vso vasjo, kar jih ni spremenila v živali. Beži, ti Praviva!«
Take je bil tako presenečen, da je pozabil s Pomočjo zelišča spremeniti podgani zopet v svoje stariše. Skozi okno je zagledal prihajajočega zmaja in zbežal, tudi podgani sta se poskrili.
Ko je sestra - zmaj videla, da ni več brata, ie bruhnila žveplo in ogenj skozi nosnice in letela za njim. Dohitela ga je kmalu in odprla žrelo, da bi ga požrla. Ko je /tiger, skrit v bližini, to videl, je planil na zmaja, ga zgrabil pod vratom in mu odklal glavo. V črni krvi se je zmaj zvil in poginil.
Take se je tigru zahvalil, a ta mu je odgovoril, da je poplačal samo svoj dolg in se je vrnil v svojo domovino.
Take pa je šel v rojstno hišo in spremenil s pomočjo čarovnega zelišča podgani v očeta in mater. Tudi drugim je pomagal. Razni ljudje so bili začarani v ptiče in golazen, on jim je dal zopet prvotno podobo, vas je oživela. Vsi so se zopet veselili svojega življenja.
Takeja lin tigra pa je vse hvalilo in ju niso pozabili še do dandanašnjega dne.
DEKLICE KUHAJO.
Solnček, zlati solnček, skoči nam pod lonček, da se skuha sladka kaša; lačna je družina naša.
Muc že tačico si liže, tudi kuž je stopil bliže; in kokoš je pred ognjišče pripeljala drobno pišče.
K nam s čestitljivim korakom že prišla je gos z gosakom; tudi vrabčka v skrajni bedi je prignalo k polni skledi....
Solnček, zlati solnček, skoči nam pod lonček!
Ko se skuha sladka kaša, sita bo družina naša.
Janko Samec.
ČRNI PAJEK.
Kaj bii moje dete mlado spet nocoj imelo rado? —
Svetle, biserne solzice živo mu teko čez lice;
iin te ročke, nožke drobne zdaj postale so hudobne ...
Pa še nosek — ta junak! — sili vedno nekam v zrak! —
Ali tam pod stropom v mreži črni pajek je na preži.
Srepo gleda; komaj čaka, da se deitece izplaka;
če to brž se ne zgodi, pa na zibel se spusti,
in odpre šiiroka usta, nosek detetu pohrusta ...
Janko Samec.
ZENSKISVET
NAŠI OTROOr.
SPISALA G. B.
LAGOR otroku, kateremu nudi roditeljski krov solnčno pomlad življenja. Kakor pokvari mrzla neprijazna pomlad poznejšo žetev, tako zagreni neprijetna mladost, ki' preteče brez pravega solnca, brez prave skrbi roditeljev za nežni sad, marsikomu vse življenje.
Ni ga lepšega premoženja, ki ga zamoremo dati svojim otrokom, m ni je rodovituejše podlage za razvoj mlade duše, ko veselo in mirno družinsko življenje. Oni otrok, ki ne okusi te dobrote, nima Drave mladosti! Vzraste ko c-samljena cvetka na pusti goličavi.
Ni uboštvo, ki brani veselje v hišo, in ni bogastvo, ki povzroča isto. Nezadovoljnost je oni tat, ki krade družinam mir, otrokom vese-
lo,	brezskrbno mladosit in trdno podlago za poznejše življenje. Cemu nezadovoljnost v družinah, ki je vir tolikega zla? To poglavje je potrebno posebnega razmotrivanja; a je tudi vprašanje, ki se reši s preprostim stavkom: Stariši, dajte otrokom mladosti — bodite z otrokom otroci! Dajte jim kreposti — bodite jim vzgojitelji z lepim vzgledom; tovariši s prijazno ljubezni polno besedo; svetovalci z modrim nasvetom ob pravem času. Tako bo otrok podedoval veliko duševno premoženje, ki ga bo zapuščal svojim potomcem.
Kdo je kriv in sokriv tolikega zla, tolikih zločinov, ki se gode dan za dnem po širnem svetu? Nihče drug, ko stariši sami, ker v potomcih odseva njih lastna vzgoja, njih lastno življenje. Zgražamo se nad pokvarjenim svetom. nad propalo mladino, a ne mislimo pri tem na prave vzroke in, kar je poglavitno, na iztrebljenje teh vzrokov. Skrb za vsakdanji kruh nam v prvi vrsti zamori dobre misli in načrte, in vse sklene, ki si jih stavimo ob uri razsvetljenja; zabrani nam izvršitev teh sklepov, teh načrtov pomanjkanje in nezadovoljnost z lastno
usodo. Naša volja se ne more povzpeti nad vsakdanjostjo, zato nam ne ostaja časa za razmotrivanja, za prerojenje lastne notranjosti, kar bi moralo privesti do prerojenja človeštva. Naše moči pešajo. Mesto aa bi korakali naprej k krepostim, k resnici, lezemo nazaj k laži, k hinavščini, k lenobi, zato k nezadovoljnosti. Kakor da ne bi mogel biti človek vesel tudi ob hudi uri, zadovoljen ob pomanjkanju!
Da ne zaidem predaleč, podati hočem sliko, ki naj kaže le v glavnih, potezah vzroke, ki ovirajo dobro in pravilno vzgojo otrok in so ugodna tla, za gojitev plevela in slabih sadov.
Vsaka mati rada vidi, da se ji hčerka čim-preje omoži, l ako je že njena mati mislila — in tako misli tudi ona. Ravno zato, ker otroci slepo posnemajo navade in razvade starišev — in to le zgolj tega, ker hočejo videti stariši v svojih otrocih sužnje in ne samostojno misleče posameznike z lastno voljo — se premleva vedno ista hrana, se suče kolo vedno v isto smer in na istein mestu. ,
Dekle, ki ni še zrelo ne telesno, ne duševno, postane žena, mati. Še sama potrebuje poduka, izpopolnitve, a naj že vzgam svoje otroke, st žrtvuje in naj bo vzgled kreposti. Ko bi vsak premislil- temeliito, koliko odgovornosti si naprti z vsakim otrokom, ne bi tako lahkomiselno silili v zakonski jarem brez preudarka, brez priprave. Mož sam brez nrave srčne izobrazbe — izbere dekle, da je le leno, če je bogato, tem bolje. Koliko se bo upalo prenesti in kaj bo nudilo njemu in bodočem’’ zarodu, ne povprašuje. Tehta le imetje in lepoto, kar človek lahko vidi, prime, uživa. Notranja lepota ne pri Je v poštev. Živimo pač \r času laži in prevare, ko niti naproti samemu sebi nismo odkritosrčni. Omamlja nas le zunanjost, imetje, blesk.
In zakoni, na taki podlagi . sklenjeni, naj donašajo hiši mir, otrokom srečno mladost in dobro vzgojo? Notranje votlo seme ne obrodi žlahtnega sadu. Zakonska, notranje prazna, nimata kaj nuditi svojim otrokom.
Koliko ur se zapravlja po nepotrebnem, koliko zlatega časa utone v brezbrižnosti! Ko bi mladina vsaj del tistega časa vporabljala v svojo dušno korist in srčno izobrazbo, bi bili tudii naši potomci popolnejši kakor smo mi, ker vse ono, kar bi pridobili na duševnih zakladih, bi gotovo vcepili v kri lastne krvi. Le iz dobrih
tal vzklije dober plemenit sad: ic iz zveze dveh bitij, ki sta sami doživeli pravo mladost, uživali pravo vzgojo, zamore vzkliti pravi zarod, veseleč se življenja tudi v trdi borbi za vsakdanji kruli.
Dandanes polaga mladina premalo važnosti na vse take važne življenjske momente. Prevelika ljubezen za lastni »iaz« jemlje človeku vid za svojo okolico, in za vse. kar je vzvišeno. Preboleti mora človeštvo krizo, ki ni le svetovna v posvetnem in materijelnem oziru, temveč tudi v duševnem, da se vrne k normalam, a izkristiliziran im razmeram. Zato varuj-lr,° mlajši zarod, da ne zaide na našo pot krutosti, prevar in laži!
SNAGA RED IN ZDRAVJE.
VSAKA mati goji željo, da obvaruje svoje otročiče pred neprijetno boleznijo. Koliko muke, koliko stroškov si lahko prihrani, ako se jemlje razne okoliščine, ki povzročajo bolezni, pravočasno v obzir. Ne takrat, ko je bolezen že tu, še predno se prikaže, jo je treba -atirati. Bojevati se moramo zoper vzroke, k.i so povod razvitku marsikatere bolezni.
Kakor misli mravlja še poleti za zimo, tako niora zdrav človek misliti.na to, da si ohrani zdravje. Marsikateri poreče nagajivo: »Kdo bo mislil na bolezen, ko se veseli zdravja!« Vse Prav, saj na bolezen nikakor ni treba misliti, ^krbeiti je treba le, da sii zdravje ne zapravimo Po nepotrebnem. K temu sta dober pripomoček led in snaga.
Da stoji drevo, ko je že v letih, pokoncu ■jepokvarjeno lin zdravo, ga mora vrtnar v mladosti opreti in varovati. Tako varuj mati svoje otroke v nežni mladosti, da ne boš imela poz-neie nepotrebnih sitnosti. Veliko ;e otrok bolnih Po materni krivdi, bodisi da otroka preveč za-nemarja, bodisi da ga iz slepe ljubezni preveč iaz vadi in omehkuži. Kolikokrat se vgnezdi v c'oveški organizem kal za poznejšo bolezen ravno v nežni mladosti.
. Predno se dekle odloči — stopiti v zakon, o' se morala pobrigati ne samo za balo. Važnejše je za življenje ono, kar nam polni predale Z|ianosti in spretnosti, znanje, ki si ga pridobijo, da moremo dobro voditi gospodinjstvo, da moremo biti svojim otrokom zdravnice, teles-11 e in duševne.
. Ako hočeš, mati, da bodo imeli tvoji otro-C| rudeča lica, skrbi v prvi vrsti z-t snago teles-110 in red v prehranjevanju. Otrok, ki ga mati 'edno koplje, prebavlja lažje dn kri mu kroži •edno po telesu. Paziti je treba zlasti na to, da s' otroci vedno umijejo roke, predno sedejo k obedu. Zvečer naj si očedijo zobe in v posteljo p11 ne gredo nikdar z nečednimi nogama.
rihraniš s.i na perilu in nogavicah in topla "ožna kopel spravlja kri v pravi tek. Spočetka ]>iora mati kljub mnogemu delu, otroka sama
umivati. Ko otrok doraste, mora že sam skrbeti, da se drži priučene navade. Tako priuči mati otroka na red, utrjuje ga duševno 'in telesno.
Tudi glede prehranjevanja mora biti mati neizprosna. Odkod glavobol in zaprtje pri otrocih? Mati niti ne misli, da je sama zakrivila te neprijetnosti. V svoji slepi ljubezni in preveliki skrbi, dajo mnoge matere, zlasti one, ki imajo vsega v izobilju, otroku, kar si poželi. Daj otroku zadostno količino hrane in le redno ob določenih urah, prihraniš si zdravnika dn druge neprijetnosti. Hrana bodi mešana in ne enolična, a priprosta.
Slaščice naj dobi otrok le ob izrednih prilikah. Teknile mu bodo več ko onemu, ki je preobložen z vsemi dobrotami. Ako moreš kupi raje otroku sadja, zlasti jabolk. Tudi orehi, a ne v veliki količini, so zdravi, ker vsebujejo nog na red v prehranjevanju in telesno snago, snov, ki pomnožuje rdeča krvna, telesca, iu-
Kri moramo ohraniti zdravo, ako se hočemo obvarovati bolezni, ker nje glavno gnezdo korenini v krvi. Priučimo otroka z mladih snov, ki pomnožujejo rdeča krvna telesca. Tu-obvarujemo jih marsikatere bolezni.
Red in snaga v hiši pomnožujeta veselje do življenja, red 'in snaga sta potrebna človeškemu organizmu in utrjujeta dušo in telo.
LEVO: Temnopiav kostum za cesto s črno kožuhovino.
DESNO: Priprosi spomladanski kostum lešnikove barve.
IZNASDKNJIZEVNO STI
DR, FRANC DETELA.
METNIKU je največ do tega, da vgaja širokim ljudskim plastem, naj govori kri-'tik kar hoče, in le ljudsko odobrenje pridobi delu trajno veljavo. Kritika naj hvali, kolikor ji drago, ljudstva ne bo premotila, da bi hvalilo, kar mu ne seže do srca.«
Te besede je govoril že mladi Detela, ko je pisal povest »Hudi časi« za »Dom in svet«; mi smo jih dobili v prvem zvezku njegovih zbranih spisov Mohorjeve družbe; te besede tudi označujejo pisatelja dovolj jasno.
On je hotel ljudstvu vgajaiti in je dosegel svoj namen. Preprosto ljudstvo ga je začelo spoznavati v večji meri šele potom Mohorjeve družbe, tisti del inteligentov, posebno na deže-
li,	katerega umetnostni nazori »prijetno zabavati in duševno dvigati« se krijejo z nazori pisateljevimi, ga je poznalo že prej in ga najraje čiita tudi danes; pri tem zametuje vse, kar navadno kritika hvali.
To dejstvo pisatelj gotovo da prijetno občuti, ostal je zvest besedam, ki .jih je zapisal v svoji mladosti, je še vedno delaven v veri na gotov uspeh. Ne srečujemo ga med onimi, ki se prepirajo z »mladimi«, ker ima svoj zagotovljen krog bralcev, ki mu bodo ostali zvesiti tudi po smrti; komaj v privatnem razgovoru ošvrkne s šegavo besedo in lahko ironijo rod mladih, »ki umejo bolje pisati kot stari«.
Če so vsi Detelovi spisi taki, da se bodo ohranili daleč preko njega, dvomim. Vendar pa nam je spisal mnogo dobrega; »Svetloba in senca« je brez dvoma naša najboljša ljudska povest, kar jih imamo. V svoje spise je vjel mnogo kmečkih, trških in mestnih tipov, ki bodo živeli, če drugače ne, kot torzo naših ljudi.
Detela ni doma v velikomestnem salonu, tudi v kmečki hiši ne popolnoma, srednii sloji so našli v njem vernega risarja. Pisatelj je mnenja, da piše za zabavo, a im način, da duševno
stvuje s trpečimi; kot jialašč zlobo in greli pobarva precej črno, a nasprotno trpeče, in preganjane očisti vsakega madeža in krivde. Primerjaj »Vampir« v lanskem letniku. V tem sega Detelova postava iz realizma nekam drugam. _
To bi bil v glavnem Detela, priljubljen med ljudstvom, še vedno delaven, čil in šegav, katerega »Zbrane spise« ic začela izdajati Mohorjeva družba. Prvi zvezek ne obsega najboljše izpod Detelovega peresa, želimo ponatisa njegovih najboljših del.
dviga; svoje bogato znanje zna spretno uporabiti; kadar se bralec najmanj nadeja, mu prirto-či »moralnih kapliic«, ki jih ta nevede požre; ne opisuje tragike, ki bi ji ne primešal zdravega dovtipa, ne šale, ki bi ji z družabno satiro ne dal globokejšega pomena in resnosti; on soču-
LISTEK
PRIJATELJU.
Globok poklon, klobuk z glave, časti je vreden tvoj naslov, posebno še, ker ni več nov in sneg že vpleta se v lase.
Še eno—• kratko, to se ve — in mislim, da ti bode prav:
Če je želodec tvoj res zdrav, kaj zdravi so nazori že?
Obračaš sliko na strani
iii tuhtaš pesem —• a zakaj? —
le ker je v tvojem srcu ni.
O umetnosti še eno: znaj, mi smo gospod, a plebs ste vi, zato sodnika ne igraj!
France lievlc.
POPRAVEK.
Na prvi strani te številke se nam je bil v Pregljevi baladi »David« vrinil po nesreči v verz »To tretjo noč, °dkar jo je s strehe zazrl«, zelo neroden pogrešek, ki s>no ga za silo popravili. Tudi je izpadel osmi verz: »Hetejec Urij, pri tvoji Betzabeji je kralj!«
Pesnik in čitatelji naj oproste!
FRANCE REVK : PESMI.
V	drobni, dobro pretehtani knjigi nam je pesnik Podal izbor svojih pesmi. Rekel bi: z neko značilno topostjo jih je dajal (36 je vseh!) uredil jih je, nekaj P'> sorodnosti (IV. del!), nekaj po času postanka, porazdelil jih v 5 oddelkov, jih opremil s Kraljevimi risbami *er poslal v svet. In mi, Primorci, smo lahko zadovoljni. V literarni suši, ki ie postala pri nas že neka V|'sta kronične bolezni, pomenijo te pesmi mnogo. Po 'sebini :n obliki je ta knjiga skorajda edina strogo u-laetniška knjiga, ki je izšla na Primorskem v zadnjih tieh letih. Pomeni nam pa še več, ker jo je napisal sin n;t5e zemlje, ki, se je zamislil vanjo s svojo srčno boljo, '^Pregovoril o sVoji in njeni bolesti ter razkril svoje in Paše trpljenje. Le preberite n. pr. »Tolminsko pomlad«, ^'-vsepovsod se glasi po tej zemlji klic nove pomladi 111 tedaj ji pesnik vkleše obraz v besedo:
»O, ve njive in njivice, lazi in jase, daleč okoli pod goro raztresene, vzbočene v hribu, v bregu povešene, ve gmajne uboge, kjer čeda se pase!«
Lepa a uboga je ta zemlja in težko je ljudem na njej:	..
»Pa roka se žuli, ko kidaš in nosiš prsti, da zakriješ puščobo: koš škriplje, ko nosiš gnoja, da na njivah ga strosiš in žene felo se ob delu sesiplje«.
Zemlja hoče žrtev in zahteva jih celo v otroku:
»Še sinček tvoj mali
že dela, še niste ga v šolo poslali« —
In potem pride vse po vrsti: Rumunija, Koroško, Amerika, šume in lesovi, sekire in rovnice, mesto in dalja, da se končno vse strne v besedo:
»Življenje, trpljenje vsepovsod....«
Tako se mu zgodi, ko stopi v polje ter se krog njega razgrne rumeno klasje, da vzklikne:
»Skoz bilke naj vidim le modro nebo in bele oblake, ki v dalje gredo — vse drugo mi vzemi, zagrni!«
(V polju.)
Kajti:
»Ura tika, taka, noč se v tmo pretaka, trna pretiho melje, trna življenje melje.
(Otrok posluša.)
Življenje pa svoje otroke melje na naj razno vrstnej-še načine: tega z rovnico in znojem, onega z neuteše-nim hrepenenjem in večno prevaro, in vsevprek: pravične in krivične, velike in male, tako da celo »Najin otrok, ki v dno duše spi — se življenja boji....«
(Najina žalost.)
Kako bi sc tudi ne bal, ko ga življenje bije že takrat, ko je pod maternim srcem:
■Moje telo skrivnosti nosi, moje srce vas milosti prosi, moje srce prežalostno.«
(Zapuščena.)
In takrat se zagleda vase in spozna:
'»Nemiren sem, ko voda, ki šumi, razbit ko slap, ki v brezdno noč prši in sam si šteje kaplje bolečine....«
(Verz.)
Zato čaka:
»da pade zarja od neba kot milost tvojega srca.«
(Vso noč.)
A tedaj:
»Živo se sveti tvoj obraz; in luč si ti in luč sem jaz. in vetra ni, šepeta ni — le žar srca, lesket oči «
(Jasnina.)
A tudi tu ni miru, ker mu je sodba zapisana:
»— ne smem s teboj....«
Treba je novega trpljenja, da se rodi novo spoznanje in tako se bo gibala pot naprej, naprej  od
postaje do postaje, kakor stoji zapisano od vekomaj.
Tak je tedaj naš umetnik v svojih pesmih. Oblikovno so pesmi dozorele, ritmično žive in pestre, in v njih je pesnik povsod učinkovit ter samosvoj toliko v izrazu, kakor tudi v doživetjih. Zanimivo pri njem in -- z ozirom na današnje prekucuške poizkuse, ki jih • doživljamo na našem književnem poliu! —• vredno posebnega povdarka je tudi to, da je pesnik nekatere pesmi iz prve dobe svojega umetniškega ustvarjanja oblikovno predelal ter popravil in nam s tem podal dokaz, da pri vsaki pravi umetnini ne gre nikakor ideji na ljubo, pa naj bo tudi ne vem kako originalna in wnoderna«, zapostavljati obliko, kajti ta je sestaven del umetnine in ta more biti le harmonija misli, čustva in izraza, treh glavnih elementov vsega duševnega življenja.
Končno naj še omenim, da je slikar Fr. Kralj opremil zbirko s 7 risbami (naslovni list je vštet.). Naj povem, takoj, da sem kot častilec in motrilec slikarstva bolj v »nazadnjaških« vrstah. Te slike pa mi vendar u-gajajo, čeravno so mi bile in so mi še nekatere Kraljeve risbe, ki sem jih videl po naših mesečnikih, težko ali celo nerazrešljive. Priznam pa, da je v Kralju talent, umetniški talent in zame prav čudovit mojster črte. Naj postavlja vse na glavo, naj obrača svoje ljudi, kakor že hoče, naj včasih tudi pretira, ali pa omalovažuje, vendar dela vse z neko virtuoznostjo in izrednim estetskim čutom, ki te naravnost očara. Pri teh slikah naj opozorim posebej na izredno nežnost, s katero je izrazil vodilni motiv »Zapuščene«. Tu bi bil marsikateri »starin« in vsak »mladin« naših umetnikov gotovo postal banalen, če bi se sploh lotil te reči. Kralju pa se je naravnost imenitno posrečila. Težko umljiv in preklicano zagoneten postane le takrat, kadar hoče ponazoriti abstraktnost. (Pred viharjem.) V motivih iz realnega, vidnega življenja pa je in še bo dostopen tudi širšemu občinstvu. Nekoliko truda in razmišljanja zahtevajo njegove slike, seveda, a tako se bistri duh in sc množijo njegova spoznanja, kar pomenja absolutni napredek v kulturi človeške celote in tudi posameznika.
Jauka Sam«c.
-	KNJIŽEVNOST.
France Zbašnik: Pesmi. Tiskovna zadruga. To so pesmi, ki jih opravičuje samo, da je bil pesnik mlad. In tia so izšle po pesnikovi smrti. Založništvo in prijatelj sta mu postavila spomenik, vresničila veliko željo vsakega mladega začetnika: stopiti v javnost, dasi je že
mrtev. — Te pesmi so nastale ravno v dobi, ko je vse vrelo v pesniku, ko je vsrkaval od vseli strani kot goba in še ni iztisnil iz sebe kaj samoraslega, zato je kritika o Zbašniku težka, če ne sploh nemogoča. Murn, Golar, Župančič, Kolcov, Burns in drugi so šli mimo, njih steze se še poznajo — in morda je ugasnilo pesnikovo življenje ravno tedaj, ko bi nam lahko začel govoriti svojo notranjost s svojo besedo.	Fr,	lf.
BENEDIKT XV.
Dne 27. jan. je preminul mirovni papež Benedikt XV. Njegovo miroljubno delo med vejno je mnogo pri-
Na mrtvaškem odru.
pomoglo k olajšanju strašne bede beguncev in vojnih ujetnikov.
NOVI PAPEŽ. PIJ XI.
GLASBA.
Nove muzikalije. Vasilij Mirk:	Narodna	romanca.
L'sediIo Sardenkovo) za sopran-solo, mešan zbor in orkester. Priredba za petje in klavir. Dobiva se pri J. -stoka v Trstu in v prodajalni K. T. D. v Gorici. Cena \ -•20 hr. Skladba obstoji iz treli delov, ki so zgrajeni na Podlagi narodne pesmi »Gozdič je že zelen«. Tretji dei prinaša isto pesem v molu, kar je lep domislek in »udi v besedilu opravičen. Skladba je v harmoničnem 0Zlru interesantna in se tudi drugače lepo razvija, vslcd enoličnosti pa postaja nekoliko utrujena.
Petnajst zborovili pesmi. Založila in izdala Glasbc-na Matica v Trstu. Dobiva se v knjigarni J. Štoka v irstu in v K. T. D. v Gorici. Cena 15 lir. Prve v tej zbirki in tudi najlepše so sedmere narodne pesmi, kte-je harmoniziral in priredil zelo spretno in srečno iktor Šonc. Vasilij Mirk ima v tej zbirki pet zborov, ki Se odlikujejo po dovršeni fakturi, kakor vse njegove skladbe sploh. Pri nekterih njegovih skladbah pa se Zt*i, da so pisane bolj z razumom kakor z občutkom.
Glede moškega zbora »Pomlad«, bi imel pripomniti, ^a ie v drugi polovici preveč subdominantnega tono-Vcsa načina, zato se zdi konec v toniki nenaraven in Prisiljen. En zbor ima v tej zbirki Emil Adamič: »Krefta se baba in devojka«. Dobra predpustna šala — za Podeželske zbore pretežka.
Alojzij Šonc ima zbor: »Izkušnja« za bariton solo 111 brenčeči zbor. Lepa in priporočljiva skladba zlasti Zi1 šibkejše zbore. Za silo se da nadomestiti brenčeči zbor tudi z harmonijem ali klavirjem.
Dr. Evgen Bunc je vglasbil Aškerčevo »Poslednje P!smo«. Dolga, težka in učena skladba; ki jo kazi zlasti dolgočasni konec. V celoti smo torej tržaški glasbeni
Matici za njen dar zelo hvaležni, le cena litografiranega izvoda je pa vendarle previsoka. Naši podeželski zbori (mestnih imamo pač malo) bodo našli v tej zbirki komaj polovico porabnih zborovili pesmi in 15 lir je pa tudi precejšnja svota.
Vinko Vodnpiveo,
VATIKANSKI TRG.
kot je izgledal za časa volitev novega papeža. Velikanska množica ljudi pričakuje, kdaj se prikaže »beli dim«, znamenje, da imamo papeža.
LJUBLJANSKO PISMO.
Pred leti, ko je bila naša upodabljajoča umetnost 'že na taki višini, da so se upali naši umetniki razstavljati svoja dela v razvajenih mestih tujine in naša beletristika zrela za prevode, je bila slovenska	glasbena
produkcija v tistem času po svoji vrednosti fn množini tako malenkostna, da lahko govorimo o dobi njenih plenic.
Talentov nam že takrat ni manjkalo, pač pa je manjkalo rodovitne zemlje, v kateri bi lahko razvili svojih korenik, in tako so šli veliki in mnogo obetajoči ie mimo, kakor bi samo hoteli namigniti na zmožnosti, ki so ležale v njih. Šli so in odšli s svojimi nedvignje-'niini zakladi, danes pa gledamo žalostno za njimi v temo, od koder ne prisijejo več. Krive so bile	takratne
razmere in to nam je tudi edino tolažilo.
Od takrat se je mnogo izpremenilo. Delali smo velike korake, hiteli in vendar šli svoj naraivni razvoj. V kratkem času smo prišli precej vštric drugim narodom. Ne, da se samo upamo, temveč samozavestno lahko pokažemo vsakomur glasbene produkte zadnjega časa; pri tem mislim pesem, ker ta je naša posebnost in Slovencem »leži« kakor n. pr. Italijanom opera in kakor Nemcem simfonija.
Glasbena Matica v Ljubljani je v zadnjem času kar po vrsti založila veliko del, ki so brezdvomno precej obogatila našo glasbeno literaturo. V koncertih lanske in predlanske sezije je tudi doživelo veliko novitet premiero, nekatere skladbe so izšle v samozaložbah, nekatere pri Ljubljanskem Zvonu in v najbližji preteklosti v založništvu »Treh labodov«. Če vse to združimo, dobimo utis velikega napredka.
Tokratni moj namen je, samo na grobo očrtati pregled v najbližjem času izdanih skladb in popisati, v koliko so nova dela obogatila našo dosedanjo tako revno glasbeno literaturo.
Dominanta slovenskega glasbenega življenja je pač Anton Lajovic, katerega akademijo je priredila leto pred vojno podružnica Glasbene Matice v Gorici z izključno njegovimi skladbami. Take akademije nosijo s sabo nevarnost monotonosti in vendar smo lahko prt različnosti programa tega koncerta ugotovili nasprotno — znak Lajovičeve raznovrstnosti v vseh glasbenih vejah. Ljubljana Se do danes ni prekosila predvojne Gorice s tem koncertom. Ljubljanski Zvon je založil pred kratkim njegove tri »Pesmi samote« in Glasbena Matica dvakrat po šest zborov. Iz teh dveh zbirk so ze več zborov proizvajali z največjim uspehom in njegov »Zeleni Jurij« in »Kroparji« so naravnost navdušili občinstvo. Podrobno rapravljanje o sredstvih, ustroju, značaju, notranji vrednosti, estetskih vrlinah in drugili posebnostih, je naloga raziskovalne in estetske kritike, zato se omejim le na splošno in najvažnejše teh proizvodov. Lajovic je v teh zborih (»Zeleni Jurij«) ustvaril podlago slovenski narodni glasbi. Prenesel je bistvo in značaj narodovega občutja v umetno moderno posem. V teli pesmih je Slovencem pripravil isto, kar je Smetana dal Čehom v »Čeških plesih« in »Prodani nevesti«. Jugoslovani imajo v svojem- narodnem blagu velik in bogat zaklad, čaka le slovenskega Smetane. Lajovic je pričel, morda bo kdo še v doglednem času dovršil?!
V	isti založbi je izšlo tudi »Troje samospevov« Marija Kogoja in še pred temi v samozaložbi »Troje solospevov«, O božiču pa v založbi »Treh labodov« »Skladbe za klavir«. Danes je Marij Kogoj v umetniškem svetu znana osebnost. Dosedaj so izšle le omenjene skladbe in samo po teh, ki so njegove starejše stvari, bi ga ne mogli polnovredno oceniti, da ni Kogoj lanskega leta priredil kot tretji večer kluba mladih koncert z izključno svojim programom. S tem koncertom je Kogoj izpovedal svojo pripadnost in smer. Če omenim, da je iz šole Schreckerjeve, posredno Schonbergove, obeh nemških najmodernejših skladateljev, je s tem že dosti povedano. V koliko se bo njegova umetnost uveljavila na naših tleh, pokaže šele prihodnjost, vendar nekaj je
gotovega, namreč da pri takih pokretili ne odločuje toliko nagnenje mase do neke vrste okusa, temveč sila ustvarjajočega umetnika. Kogoj ima več stvari v rokopisu (zbore, dve fugi za klavir i. t. d.), ki pa radi razmer najbrže še dolgo ne bodo prišle pri nas v tisk. Ob tej priliki omenim tudi v »Treh labodih« naznanjene »rri mešane zbore« Kogojevega učenca Srečka Koporca.
Lucijana Marijo Škerjanca »Pesmi« je založila Glasbena Matica. Škerjanc je kaj hitro postal priljubljen •ii. zadnji dve leti skoraj m bilo pevskega koncerta v Ljubljani, kjer bi ne izvajal tudi njegovih samospevov. Poskusil se je tudi z orkestralnimi deli in dve od teh je proizvajalo iz rokopisa Orkestralno društvo, vendar pa nista imela istega uspeha kakor pesmi. Brezdvomno Je .eden najtalentiranejših med mladimi in njegova dela so polna melodičnih in harmonskih izvirnih domislekov, ki dajejo njegovim pesmim izrazit in samosvoj obraz. C) Veliki noči izide njegov godalni kvartet (v založbi Gl. Matice), ki bo obenem prvi kvartet slovenskega skladatelja.
Janka Ravnika »Seguidiille« (na besedilo Otona Zupančiča), pesmi za tenor in klavir, so izšle v isti založbi že lanskega leta in nam je Ravnik s tem delom dal ciklus sedmih pesmi, ki so tematično tako izdelane, ua 'tvori vseh sedem skupaj organsko celoto. Vodilna motiva jih prepletata v različnih oblikah tako, da bi preje mislil na pesem sedmih kitic kot na sedem pesmi, združenih v en ciklus. Ravnik ni med najplodovitejšimi, vendar so njegove dosedaj objavljene skladbe globoko občutene, harmonsko izvirne, melodijska linija večinoma izrazito slovanskega melanholičnega značaja, ki se včasili stopnjuje do elementarne sile. Klavirski part njegovih pesmi kaže v Ravniku dobrega pianista.
Josip Pavčič, glasbeni učitelj v Ljubljani, ne spada med slovenske skladatelje velike sile. Njegove pesmi v založništvu Gl. Matice so v vsem preproste, včasili naivne, vendar pa bo dobil med pevci dosti prijateljev, ki se jim bodo prikupile radi prav priučne melodike.
(Konec prih.)
orjTO
Mm
mm
1
KULTURA IN CIVILIZACIJA. JANKO KRALJ.
&
RVI ljudje so bili postavljeni v sredo ogromnega sv&ta: gromade gora pred njimi, gozdovi in morja krog njih, in oni sami, bedna lin slabotna bitja sredi pustinj. Preti velikim silam narave niso mogli postaviti nič drugega, kot slabotne roke in moč duha. Toda človekov duh je premagoval oviro za oviro. Ko je človek prvič vzel kamen in iz njega izklesal kladivo, ko ie prvič ukresal ogenj in si zgradil prvo kočo, je bilo s tem položeno v zemljo seme, iz kateremu ie vsklila kultura. — Ukrotil je človek žival, da mu služi, obdelal zemljo, da mu rodi. Vode, ki so ogrožale njegovo živlienje, je prisilil, da delaio zanj, da mu gonijo mline in ga prevažajo iz dežele v deželo. Novi svetovi so se odprli strmečim očem, ko ie drzen odplul črez viharna morja. Vedno bolj se je polaščal človek naravnih sil in postajal vladar nad niimi. Ogenj iin vodo. svoja najstrašnejša sovražnika, It uklenil. da sita mu pokorna delavca, ki gib-lieta stroie no vsej zemlji. Na ledene pustinje ie stopil in slednjič je premagal težo zemlje in se dviga v zrak.
Vse te pridobitve, vse to znanje in izkustva, ki si jih je človeštvo v trdem delu in boiu z naravnimi silami pridobilo, tvorijo velikanski zaklad, ki ga imenujemo tehnična kultura.
Ni bilo pa človeku dovolj, da napravi prijetno življenje svojemu telesu: ni mu zadostovalo, da bi imel dovolj kruha, topel dom m manj truda. V človeški duši je velika in neuic-šna žeja po resnici. Človek je videl nevihto in sneg. veter, dež in solnce nad'seboj in hotel ie spoznatii, odkod vse to. Polagoma je odkrival vzroke in postave, po katerih živi narava. Spoznaval je rast in življenje rastl n in živali na zemlji in v vodi: preštel je zvezde in j in* Premeril pot. Vedno bolj je prodiral v skrivnosti narave in vedno bolj se je večalo njegovo znanje.
Ni ga pa zanimala le narava, saj ie b i prisiljen živeti v družbi. Ljudje so se združevali v skupine, v plemena, narode in s>i ustanovili državo. Z zakoni so določili, kake pravice m
dolžnosti ima človek v družbi. Svojo žalost in radost, nemir in večno hrepenenje duha. je pa položil človek v pesem, udolbel je svoja čustva v kamen in gradil tako umetnost, ki je živa priča ljubezni do lepote. Tako je rod za rodom delal z umom in donašal kamne za zgradbo, ki jo imenujemo umstvena kultura.
Vsi narodi so zbrali tekom stoletij nova izkustva, novo znanje, po svojem značaju so ustvarjali rove kukurne vrednote, ki so lastne lt njim samim: iz vseh narodnih kultur, iz vseh raznobarvnih kamnov, ki so jih izklesali posamezni narodi, je zgrajen veličastni dom — svetovne kulture.
Tisoči velikih mož so ustvarjali kulturni zaklad. Komu so ga ustvarjali, za koga so s^ trudili? Kulturni zaklad naj ne služi le par učeniakom. prošli rodovi so ga kot dragoceno dedščino izročili vsemu človeštvu. Celokupnost vseh izkustev, vsega znania in umotvorov tvori kulturo, razširjenje tega zaklada med široke plasti ljudstva, je na civilizacija. Kulturen je narod, ki hrani velik zaklad lastnih kulturnih vrednot, civiliziran ie pa oni narod, v katerem vse ljudstvo uživa te vrednote in je izobraženo.
Klasičen zgled naroda, ki ima veliko kulturo in majhno civilizacijo, so Italijani. Italija tu ustvarila v preteklih vekih siiajno slikarsko umetnost, velikani kot Dante. Petrarca in mnogi drugi, so ji dali svetovnoznane umetnine; velikanski zaklad glasbe n! h rmcititn ie ustvarila Italija in tudi svetovno vedo so obogatili njeni sinovi. A le mailien del italijanskega ljudstva uživa od tega kulturnega zaklada. Južna Ita!;ja je domovina nepismenih — in kaj ima analfabetsko ljudstvo od veličastnih spomenikov, od glasbe, od književnosti, od vseh dragocenih kulturnih vrednot Italije? Velika italijanska kultura je mrtev kapital ker je ne uživajo široke plahti ljudstva, — ker ni civilizacije.
Mi Slovenci se ne moremo ponašati z velikim kulturnim zakladom. Mi nismo imeli ne svobodne države in ne miru, irsmo imeli bogatih knezov in ne imenitnikov. Ravno zato pa. ker smo narod malih kmetov in delavcev, smo ponosni, da smo z lastnimi silami dvigniU d>a«rocene zaklade iz naše zemlje in zgrad'li slovensko kulinro. Slovenska nesem, slovenska umetnost, slovenska veda pa ne sme ostati mrtev kapital, ki ga bo čuvalo par učen-
jakov. Postati mora duševna last vsega našega ljudstva.
Velika c d v i 1 i z at o r i č 11 a naloga, da deli od kulturnega zaklada in e d ljudstvo, pripada našim dr u-š t v o m. Naj bi jo vršila v novem letu vztrajno, po načrtu in z vso r e s n o s 't j o.
DUŠNI PASTIR - PROLETAREC. FRANC S. FINŽGAR.
Nekoč je bila pri meni v pisarni gospa s Hrvatskega, ko vstopi kmet, golorok in delavniški, kot je prišel z njive. »Kaj novega, oče?« ga potrepljem po rami. Ko opravi, se oglasi gospa: »Čujte, ali Vi tako občujete s kmeti? Tako kameradski?« — »Kako naj bi drugače, gospa? Vsak župljan je vendar moj prijatelj«. — In na dolgo mi je popisovala čudne ceremonije in poklone in čakanja, ki dti so v navadi v njeni domovini, kadar pride kmet do svojega prečastnega. — »To je pri nas že idolgo zmagano stališče. Cesaropapizem In srednjeveški nazor, da je župnik veja na deblu /plemstva, je za nas samo še zgodovina in drugega nič«. — »Sedaj razumem ljudske stranke, razumem vaše organizacije, kulturne in politične ...«
Tega pomenka sem se domislil, ko posku-šam sprožiti nekaj misli pod zgornii naslov.
Pastorala, dušnopastirsko delo, je in mora biti sol ljudske duše v moralnem, kulturnem, civilizatoričnem in vsled tega tudi v političnem smislu, kadar ie politika resnična skrb za javni blagor, kar edino bi vedno morala biti. Kristus je bil dobri pastir, prvi. ki se ie smel tako imenovati. Njegova oasitdrska pot ie bila že na sveto noč med pastirjc-proletarce in ga ie vodila mimo ribičev, kmetov, delavcev vseskozi do Kalvarije. V vseh evangelijih ne zasledimo besedice o politiki v današnjem pomenu, in vendar ie bilo od niega ustanovljeno dušnopastir-sko delo, tisto, ki je sčasoma strlo vse tedanie politične, delovnemu lindstvu krivične družabne uredbo. Prvi kristjani so bili svež. kreme-notrden državotvorni element, začno pa brez bomb in atentatov tedanii vladi tiste materialistične dobe silno nevarni in zato od takih vlad kot »prevraten« element 'tudi preganjani.
Popolnoma naravno in človeško sc ie zasukala logika kesneiših vlad, ki so spoznavale v krščanstvu resnično državotvorno silo, in so zato, sebične kakor so vse vlade bile in so še. izrabljale krščanstvo nrepogosto zase. v korist ><voji moči. svoiemu blesku in tudi lahkoživim Ker na krščanstvo kakor tudi noben drugi nauk ne visi v zraku — kako bi verovali, če nimalo nikogar, ki bi Hm pridigoval? — je bila skrb vlado, da so pridigarje krščanstva ščitili, obdarjali. obkroževali s siiajem. To pa ie imelo čestokrat za posledico, da se le nri posameznih pastirskega zvanja — pri visokih in nizkih —
udomačila komodnost, se razšopiril napuh, se zatemnila deviza Kristusova:	»Kdor	hoče	za
menoj — y pastirstvo — naj zataji samega sebe« — in šo se neredko pastirji začeli skrivati pod plašče vlad, se prijemali za široke rokave grofov in magnatov in so bili prepričani, da ti inogočnjaki vzdržujejo vero in krščanstvo. V teh napakah in v taki miselnosti je iskati tistih ugodnih tal, na katerih so se iz raznih vzrokov nastali razkoli in krivoverstva mogli bohotno razširjati med ljudstvom. Taka miselnost je še pred petdesetimi leti »gorečnike« gnala v to. da so z orožniki silili fante k velikonočnemu izpraševanju. taka miselnost je rodila toliko žalostnih prislovic. ki so krožile na rovaš duhov-' skega stanu tudi med našim narodom.
In prav to, sodim jaz, je bilo mnogo, če ne zvečine vzrok, da se dušno pastirstvo ni pravočasno orientiralo v dobi. ko se je človeška družba začela izrazito deliti med proletarce in kapitaliste. Cerkev kot taka je bila načeloma vedno pravilno orientirana, toda človeška slabost in slabičnost tega in onega služabnika je zgrešila zdaj več, zdai manj pot, po kateri bi se dali ideali krščanske cerkve najboljše uresm-čiti, ne redkokrat pa se je cilj sam izgubil pred očmi ali pa celo popolnoma zamenjal z nenraven. Zato je bilo mogoče, da so materialistični zvodniki zgrabili mase in jih na milijone odtujili krščanstvu, ki je edini životvorni nauk socialne ljubezni, pravice in poštenia, izvirajoč iz vere, iz večnosti in prdvariajoč človeka v brata med brati, v skrbnega očeta, v ljubezni pol-
ilo	mater, v hvaležnega sina in pravičnega vladarja. Da, pravičnega vladarja, nai je ta kro-i nana glava, fabrjkant, gospodar ali karkoli! Le prežal, da je vplivala protekcija vladaiočih na dušnega pastirja mnogokrat kvarno: Izpodjedala jim ie moč Kristusovo, niegov pogum in pripravljenost daiti tudi življenje za brate, da jih otmo krivic. »Rodite pokorni vsaki oblasti«
—	in »daitc cesarju, kar je cesarjevega« — ta nauk se ie. oprt na potrebo avtoritete, tako razbohotil, da ie marsikako pastirsko oko zamižalo pred krivico mogotca. Krek nam ie rekel v semenišču: »To sc tako krivično pretirava kot da bi na vsako kronano glavo iviletel sv. Duh iz nebes in bi se vsedel nanio«. Vse to pa ie imelo za posledico, da ie liudska, trpinova duša, 'tam, kjer je instinktivno slutila slabost pastirjev nasproti mogotcem, videla tudi niili udobnost in bogastvo prebend. ni več vanje zaupala, in ie nastavila uho drugim, ki so jo prečesto varali' Nasprotno na nam zgodovin;: dokazuje, da ie liudska duša ostala po veliki večini zvesta dušnim pastirjem tam, kirr so ti od svojih skromnih, često revnih dohodkov delili šc' to malo z revnimi in lih ni mogla nobena kleveta židovskega kapitalizma odtrgati od njih. ko je bila laž preočitna.
Kljub temu pa moramo ugotoviti sledeče d('istvn: Materialistični rvetovni nazor, ki V' zbaiikrotiral tako Prašno, da se zviia v krvih vesoljni svet in da državniki drevc kot nori od konfercnce do konference ter skušajo reševa-
ti — ne rešijo pa nič — ta nazor je rodil veliko pohujšanje v ljudskih dušah. Njihove oci gledajo vsled splošne bede — kdo bi jim zameril? — preveč materialistično. Kakor so na splošno še prežeti vere in njenih moralnih principov, ugaša v masah čut za to, da so jim za ohranitev teh principov potrebni dušni pastirji, Vlade slutijo dn čutijo to ugašanje, pa se z grozničavo strahopetnostjo obdajajo z bajoneti, zaeno po zadrgavajo stradalno vrv krog vratov dušnih pastirjev. Meni se zdi ta proces naravnost od previdnosti določen. Treba je, da se spokorimo za grehe prednikov, treba je, da nas sedanja naša stiska zveže najtesneje s proletariatom v trpljenju in ljubezni, in tedaj se bo v ljudstvu, v kolikor je bil zabrisan, vnovič oživil čut in zavest: Vi, dušni pastirji, site naši. Vi ste resnično tisti, ki pasete čredo, nc pa sebe! Takrat se ne bo več dobršen procent ljudstva, vernega ljudstva, tiho v pest smejal, če bo videl, da se godi njegovemu dušnemu pastirju krivica, da itrpi bedo, kot se smeje — pohujšan — danes. Pedagogi, filozofi svetovnega slovesa pišejo danes knjige, kakega pomena da je za obnovo duš, za preonientacijo
—	vera. Da — toda ne vera, lizkvarjena v u-stih svojih izpovedovalcev v učenje, da je končno vseeno, kar se godi in kako se godi na svetu, ampak živa, dejavna, plodotvcrna vera javne pravice, ljubezni in poštenja, ki zažge dosti moči in uvidevnosti v žilah ljudstva, cia bo vsako vlado in vsakega ministra — slugo ljudstva — neusmiljeno tiralo pred svoj sodni stol, kakor hitro bo zasledilo kokršnokoli korupcijo ali vladanje, ki bi iztegalo roko po svetinjah vsakega naroda — naj je to njegova žc v krvi in kosti vkristalizirana vera, ali njegov jezik, njegova svojska kultura itd. Ta moč in to spoznanje pa bo potekalo samo iz onih src, ki so sama očiščena, ki jim je to, kar je svetega, zares sveto, ki sama niso pokvarjena, ki poznajo notranjo nravnost in jo tudi na zunaj udejstvujejo.
Do tega cilja pa vodi dve poti: Ena dušno pastirska z vsemi žrtvami, z vso samood-povedjo, z vso ljubeznijo in neprestanim iskanjem biserov, ki tiče v dnu src, dasi so morda povrhu zasuti z vso mogočo človeško revščino in grchotami. Nič ne bo tu hasnil nervozni formalizem tistega pastirja., ki meri dolgosit sukenj in pretehtava njih barve, ki meri post na unče, ki misli, da se dajo ljudje urediti kot žveplenke v škatlici, nič, ampak samo žrtve in ljubezen do ljudsitva in pogum Janeza ob Jordanu. Vse te lastnosti niso sicer v cerkvi nikoli zamrle, lokalno in personalno so bile pa zabrisane tuintam zlasti po človeški slabosti, ki je izvirala iz brezskrbne komodnosti, ta pa iz sebične vladne zaščite.
To je ena pot —itežka, toda idealna z velikimi realnimi posledicami.
Drugo pot utegne nastopiti ljudstvo tedaj če je zlo v njem tako prevladalo, da bi zavrnilo vsako dušnopastirsko delo. T edaj pa bo sila zla vrgla narod ob tla, da sc bo krivil v
bedi in bolečini — pa sc bo iz nje prebudil in sodil nedolžne po krivici. V 'tem pa se bo zlo pičilo kot škorpijon samega sebe na glavo in po prestanih grozotah bo ljudstvo seglo spet do evangeliju — kakor še vselej.
Iz ljubezni do naroda, kakor je bridka, želimo prve poti.
Iz „Socialne Misli", št. 2.
O	POSVEČUJOČEM TRUDU, dr h.
Visoko v dalmatinskih hribih, na meji med pusto gmajno in neobdelanimi, kamenitimi poljanami, kjer je mogoče zemljo le z najtežjim trudom obdelovati, orje kmet, kateremu vleče sin hropeč oralo skozi trda tla. Mlademu vstanejo dvomi, ali je to delo pametno dn koristno. »Oče, zakaj je pripadlo ravno nam to najbolj divje polje v vsem dalmatinskem hribovju? Drugi imajo boljšega! In njih njive nosijo pri manjšem trudu bogatejšo žetev. Zakaj si iti vzel ravno najrevnejši del?« — »Nisem ga vzel, sinko; bil mi je dan. Kdor lažje orje in bogatejše žanje, moj sin, ne bo bolj blagoslovljen od Boga kot oni, ki le težko razrahljajo tla in ki jim vzklije le borna setev. Stvari niso postavljene zato, da jih posedujemo, postavljene so človeku v vstajenje ali v padec; zato vleci, sinko, ne godrnjaj in vleci!« — »Pleča so mi razboljena, oče moj, ne morem več! Zakaj nismo mi, ki moramo orati kamenita tla, prejeli od Gospoda konja ali vola, ki bi bil poleg mene v jarmu?« — »Ne pričkaj se z Gospodom, sin! On nas pusti sejati in žeti, toda ne meri človeka na drugem človeku. Podoba, moj sin, je naše delo. Kakor vržemo drobno seme v zemljo, da obrodi .tisočeren sad, tako smo tudi mi seme, vsejano od Boga, da obrodimo tisočerne sadove. Bog nas ne uči, kako naj sejemo in kako naj žanjemo, uči nas, kako naj rastemo, moj sin!« — »Oče, breme ki ga nosiš, nosiš iz vere. Jaz pa sem nepodučljiv sin. Daj mi od svoje vere!«
V	mračnih urah bi se včasi rada v nas dvignila grenkoba proti Bogu, da je postavil naše življenje na tako borno podlago. Saj je taka revščina z vsem, kar imenujemo svojo last; tako težko nosimo breme dneva in kar občutimo v pretirani radosti trenutka, ki je brez trpljenja, je kot bežna slast čebele ob medenem kelihu cvetlice. S svojim nezadovoljni, radi pogledamo črez plotove sosedov in se pohujšujemo nad njih zmernim blagostanjem; merimo njih najprijaznejšo uro na naši žalosti in jih imamo za presrečne. Ne pomislimo, da more že jutri zjutraj slana uničiti najbolj blesteče rože v njih vrtu, medtem ko se morda že v isti noči odpre v globini naše duše najlepši cvet. To je večna nespamet takega otroškega načina, opazovati življenje: da mislimo, da Bog odlikuje druge radi kake zunanje prednosti.
Za naše najvažnejšo življenjsko vprašanje je brez pomena, ali smo postavljeni tu ali tam, ali so tla, ki jih obdelujemo, mastna črnica ali kamenita pustinja; vseeno je, ali stojimo na daleč vidnem mestu, kjer nas vse vidi in kaže na nas, ali pa kje v poltemni delavmici — v prizidku. Gre le zato, kako pojmujemo in vršimo svoj poklic. Našel sem pri najbolj zaničevanih poklicih sijajne ljudi, ki so plemenitejši od mar-sikakega veličanstva in mnogokrat sem se vrnil razočaran od ljudi boljše družbe, ker nisem našel nič človeka vrednega na njih. V vsakem življenjskem stališču moremo biti celi in pravi ljudje.
Stvari niso postavljene zato, da jih posedujemo, ‘ampak da se na njih obnesemo. Ne verjamem, da je lažje, obnesti se v imovitosti in delu, ki prinaša slavo, kot v nizkem položaju in zaničevanju. Kdor nima na svetu mnogo prijetnega, obrne sam po sebi misli in čustva k večnim stvarem. Šele po trpljenju in trudu postanemo globoki, resni ljudje; s trdim delom vzbudimo v rebi najboljše sile. — Težka zmota našega časa je, da je le življenje v imovitosti, uživanju in razveseljevanja zadovoljivo. Potem seveda bi večini ljudi ne bilo vredno živeti. Da v radostni udanosti .izpolnjujemo odkazano nam delo in se skozi trud vsake ure prebijemo bližje Bogu, — to je edini dobiček, radi katerega je vredno živeti. V rasti ali v vsihanju naših duš leži vsa vrednost ali nevrednost našega življenja, ne pa v zunanjih pridobitvah. In vsa radost .in sreča začenja v tem, da vršimo svoje delo v ponižnem mišljenju bednega. preprostega dalmatinskega kmetija: da pri oranju rin sc'fv.: in pri vsakem drugem delu ne irislimo najprej na dohodek in dobiček, ampak na to. kako dozorimo mi sami za žeti v večnega življenja.
SOCIOLOG 1A IN VERA IZZA 15). STO-
LEI1 J A. IVAN REJEC 11.
AVGUST C o m t e je smatral za korenino zla to, da je po razsulu starih bogover-nih sostavov nastopila v človeških mislih brezsmeuna anarhija. Da to anarhijo odstrani, je ustanovil nov enoten pozitivističen filozofsko-politično-socialen sositav, ki privede človeštvo v vseh področjih in za vse čase k največji popolnosti iin sreči, ki je možna. Za temelj vsemu svojemu sostavu ie smatral »sociološki zakon«, kakor je nazval po svojem u-čitelju Saint-Simonu posneti nauk o itreh dobah v razvoju človeškega duha. Prva doba je »teološka«; duh išče rešitve ugankam svetu v volji nadnaravnih bitij — bogov. Druga doba Je »metafizična«; bogovi se nadomeste z abstraktnimi bitnostmi. ki so v samem svetu; narava, duša, življensko počelo. Tretja doba je »pozi-
tivna« in končna: ta se odpove brezplodnemu umovanju o zadnjih vzrokih, ampak tolmači dejstva po samih dejstvili in njih odnosih. Bog in duša sta mu »nespoznatna« zameta. CloveK mu ie »prva žival«, žival pa »živo telo«. Za temelj nravnosti proglaša »idejo človečnosti«, za nalogo in najvišji smoter človekov: »služili človečnosti«. Vpeljal je pravo »čaščenje človečnosti«, posnemajoč katoliško božjo službo, sebe pa proglasil za prvega velikega duhovnika človečnosti.	__
Socialno delo katoliške cerkve v minulih vekih je Comte dokaj pravično cenil, za bodočnost ji je pa odrekal življensko moč in sposobnost za daljnji socialni poklic. Do konca 19. veka, je sodil, se bo vsa omikana zapadna Evropa spreobrnila k njegovi »veri človečnosti«, in eno dobo kasneje vse človeštvo. Prišlo je pa drugače. Se pred koncem 19. veka je bil Comtov sostav zapuščen celo od najzvestejših pristašev, a odlični svobodomiselni socialni politik iz njegove šole A. Leroy-Breaulien jc že leta 1892 v »Obzorniku obeh svetov« (Rev-, ue des deux Mondes) imenoval katoliško cerkev »edino moralno socialno silo, ki je zmožna, oiteti družbo grozečega prevrata.«
Herbert Spencer je presadil pozitivizem Via AiigiešKo ter ga spojil z meiiamcno razvojno teorijo, kukoi jo je t. lbi>y j tl učiti angleški naravoslovec Karol L)arwin. Kazvoj-na misel sama je starejsa oa uatwinovega nu-uita, ioaa seie po njem je presenetljivo opiodila proucavanje narave m raziskavo kulture, u-sotina nesreča je pa Dila za vse znanstvene panoge, ki se tičejo sociologije, tla je Uar\vm učil razvojno teorijo v mehaničnem, materialističnem smislu. Kaziaga pojavov iz golili mt-namenih tvoinih vzimov je pač upravičena v področju tizikalnih veti; a še tu more tako o-mejeno razmatranje pouati le neki lik sveta, ne zadostuje pa za sestavo višjega nazora o svetu. Za razumevanje narave, temdolj pa za umevanje življenja, zia»ti še njegov m tlunovmh pojavov, za ocenjevanje resnice in nravnosti je tradicionalna tilozonja v skladu z vero vselej terjala utemeljitev iz ideje smotrnosti, ki vrsto vzrokov harmonično vodi do prvega začetka in k najvišjemu smotru vseh prigodmh bitij: Up Boga, ki je sam od sebe. Življenje vob-če, zlasti pa duševno in nravno, je bilo mislecem nerazurnjivo brez luči smotreno delujočih vzrokov.
Darvvin je pa skušal pokazati, da je moči tudi vse življenje do naj višjih umskih oblik razumeti brez ideje smotrnosti, zgolj iz mehanično tvornih vzrokov. Kateri pa so tisti čarobni mehanični vzroki, da morejo nadomestiti in izločiti idejo smotrenositi? Mehanični b o j za obstanek, v katerem zmaga in preživi, kar je močnejše in za življenje sposobnejše; to jc mehanično počelo razvoja in napredka. A napredek se ceni zgolj z vidika, kako kaj pospešuje življenje. Ker Grki za »življenje« govore: bios, — zato se ta razlaga sveta imenuje tud!
biološka. — Ne razvojna teorija vobče, ampak ta njena mehanična obleka, ki izloča idejo smotrnosti iz razlage svoia in življenja: ta je d a r-w i n i z e m.
Pozitivizem v zvezi z danvinistično razvojno mislijo je silno raznetil delo v socialnih vedah, obenem jih je pa kakor vkoval v okove mehanističnega naturalizma. Danes, ko so tisti okovi po večjem zdrobljeni, si težko več predstavljamo, kako so znanosti in umetnosti izza štiridesetih let minulega veka pa skoro do njegovega konca tičale v mejah materialnosti dn dočutnosti ter so nasilno okrnjale neizbežna duhovna dejstva, da so se tudi ta prilegala naturalističnemu svetovnemu nazoru. Vsem mladim socialnim vedam se pozna, da so se porodile v naturalističnem ozračju pozitivizma. Njegov vpliv je določeno segel tudi na zgodopisje in politiko. Od umetnikov naturalistov naj imenujem za primer le nekdaj slovitega francoskega leposlovca Zola. Kdor hoče spoznati razliko med tedanjo in sedanjo dobo, naj primerja imenovanega pisatelja z glavarji sodobnih francoskih leposlovcev, kakor so Bourget, Rene Bazin, ali celo z ‘idealisti, kakor so Pegny, Psichari in njihov krog!
Kar je na Slovenskem izza sedemdesetih let minulega veka v znanstvu kazalo pozitivistično-naturalistično lice, je pač boli izposojeno od sorodnega nemškega materializma, s katerim se nam bo še baviti. Francosko-anglešk; naturalizem je pa došel k nam po leposlovcih obeh narodov, zato se je /tudi najbolj uveljavil v leposlovju (Govekar - Zofka Kveder - Kraigher).
Sele leta 1900 je nastopila na Slovenskem struja mladine, vzgojena po Masaryku, ki je dvignila prapor znanstvenega pozitivizma, kakršnega uči ta češki mislec, politik in sociolog. Ta smer je veljala v »Naših zapiskih« in »Vedi«, ki je izhajala v Gorici. A Masarykov pozitivizem je močno prepleten z idealizmom, ki je sprejet od nemških protestanskrih mislecev, in njegova humaniiteta se dviga nad Comtov naturalizem blizu do vzorov, ki jih je gojila o humaniteti »prosvetljena filozofija« v 18. veku.
Naturalistični pozitivizem je postal religija znanstvenikov in omikancev 19. veka. Odločilni misleci so j>.e vedno dvigali nad splošno razino v svobodno kraljestvo duha, toda »povprečne glave« so tonile v naturalizmu. V tistem času je veljalo geslo o »nespravljivem nasprotju med vero in vedo«. Z vero zložna veda se je gojila le v ožjem katoliškem kro^u in je veljala za nazadnjaško, ves »napredek« je bil ■aturalističcn.
Moral sem nekaj spregovoriti o pozitivizmu in naturalizmu, ker če teh ne poznamo, ne nirtreino umeti duha sociologije 19. veka, niti sovražnosti, ki je dolgo vladala med njo in vero. Socialna veda z raznimi strokami močno posega tudi v področje vere. ko z raznih vidikov obe' proučujeta iste predmete; zato so bili spori neizogibni. A kakor prej toliko drn-gih sovražnikov, je religija v mnogočem že —
ne uničila — ampak spreobrnila in s svoiimi idejami prekvasila sociologijo, vodilno sodobno vedo; s tem je tudi odločno v„plivala na spremembo v mišljenju in čustvovanju omikanega sveta. Sociološke stroke pa so tudi po raziskovavcih pozitivistih nabrale in proučile obilico dejstev, ki bolj in bolj očitno pričajo, da je v kulturi poglavitna in vodilna sila napredka — religija, ki edina more tudi razodeti kulturnim dobrinam vrednost in smoter.
(Nadaljevanje sledi.)
NAŠE PLANINSTVO.
TRENTAR.
PLANINE solnčne ve, moj raj....« me sili srce zapeti z našim Gregorčičem, ko se spomnim na naše ljube gore, na naš mogočni Triglav in dolgo, dolgo vrsto njegovih podanikov, višjih in nižjih, to lin onstran umetno potegnjene meje. Ako vidimo v naši domovini, v dolinah in sploh nižje ležečih krajih prelepi obraz matere svoje, tvorijo v zahajajočem solncu pozlačeni grebeni in vrhovi naših planin njeno krono. In zopet se spomnim našega ljubljenca Simona Gregorčiča, ki poje domovini, čeprav v drugem smislu:
Ti krasna si, krasnejše ni kar jih obseva zarja dneva; krepostna si, vsa vredna ti, da krona venča te kraljeva:
Ne morem si predstavljati lepote, prave lepote kake dežele brez gora, brez planin, brez venca in krone. Ravnine in samo ravnine, — to je preenolično, predolgočasno, to je prgotožno! »Pa je v gospodarskem oziru bolje po ravninah, kmet lažje živi,« bo kdo ugovarjal. V nekem oziru je to res, povsem pa ne. Res je, da mora planinski kmet več »trpeti nego dolinski, pa ima tudi več užitkov. Pravi planinec ti ne zamenja za nobeno ceno svojih planin za dolino. Pa pojdi vprašat n. pr. Špika v Trento, moža, ki ima borno in težko življenje. Ako bi se res preselil v dolino, bi se mu prvi dan stožilo po ljubih planinah! Človek ima pač tudi srce in čut lepote. Koliko jih je. ki hodi ogledovat ravnine, ki si hodijo vedri* duha v doline? Nasprotno, dolinci komaj čakajo na priložnost, da se vzdignejo v gore, na planine. Zdi se jiim, kakor bi šli na božjo pot, kjer najde duša in telo obilo razvedrila in užitka, — ko da bi šli na svatovščino, a ta je v trudapolnem, enakomernem življenju nekaj izrednega.
Pa tudi oni, ki je prelen in nima priložnosti, da bi se dvignil na planine, jih gleda, čeprav od daleč, rad, z velikim zanimanjem, s spoštovanjem, hrepenenjem in mu utniplje ob pogledu nanje srce kakor tički v kletki, ko zadiha prva pomlad po božji naravi. Vun, v svobodo, tja gor v čisto zlato nebeškega solnca!
*	#
Vendar o pomenu planinstva, turistike v duševnem in telesnem oziru bomo imeli, čc
Bog da, še obilo prilik govoriti. Nujnejše se mi zdi za danes napisati vsaj par besed o današnjem stanju slovenskega planinstva in o pomenu istega za našo okrnjeno domovino.
Pred 30. leti so se Slovenci le še maio zanimali za planinstvo. Bili so le posamezniki, ki so lazili in plezali po gorah, — govorim o do-lincih, meščanih, ne o kmetih in pastirjih, ki jim je to življenska potreba. Ko je pa 27. februarja 1893. ustanovilo nekaj vnetih turistov v LjuD-ljani »Slov. plan. društvo«, je zanimanje za planinstvo rastlo od dne do dne. Povsod po slovenski zemlji so se začele ustanavljati podružnice »S. P. _D.« lin 1. 1914, je bilo zbranih krog »Osrednjega Slov. pl. dr.« v Ljubljani 24 podružnic s 2847 člani.
Namen Sl. pl. dr. in njenih podružnic ni bil samo v turistiki kot taki, v razvedrilu; ta organizacija si je marveč stavila predvsem vzvišeno nalogo, ustavljali, zajezovati tuji, zlasti nemški vpliv po naših deželah, po naših planinah. Tujec se je šopiril po njih, bil je po naših gorah malo ne neomejen gospodar. Vse planinske koče so bile izključno nemške, vse izdelane poti in zaznamovane steze nemške, povsod so bile 'le nemške table, nemški napisi, povsod nemški in sploh tuji ‘turisti, taja govorica — in Slovenec je bil na lastni zemlii — tujec!
Sl. pl. društvo je s svojimi podružnicami dalo našim prelepim planinam kmalu drugo lice in v malo letih spet prvotni značaj — slovenski.
Za Kranjsko in Štajersko ni zaostajala tudi naša Primorska. In priznati moramo, da so naše primorske podružnice veliko dosegle, ve-iiko storile v narodnem oziru in gorje, ako bi jih ne bilo, zlasiti zdaj. ko se začenja za nas in našo domovino nova doba življenja, a nam je prihodnjost tako temna in malo znana.
Tik pred vojno so obstojale in delovale v sedanjem našem zasedenem ozemlju, v .Julijski Krajini sledeče podružnice: istrska, ilir-sko-biistriška, tržaška, kranjsko-vipavska, pri-morsko-vipavska. goriška. idrijska, cerkljanska in soška. Svoje delovanje so raztezale tudi v naše sedanje ozemlje, zlasti po Bovškem, tudi češka in kranjsko-gorska podružnica ter
v	prvi vrsti Osrednje S. P. I). v Ljubljani. Vidimo torej, da so bile obsežene v teh društvih vse naše planine in da bi nam ne bilo v tem oziru sedaj treba več kaj posebnega ustanavljati v varstvo in dvig naše domovine.
Trebalo bi pa, da bi se vsa omenjena društva takoj vzbudila iz spanja ter jela spet krepko delovati, podvojeno delovati, da se ne vzbudimo v dolink ko bo že velik dan in bodo drugi že na planini!
V IZOBRAZBI.
V	pojmu izobrazbe ne bomo izgubljali besedi. To vc in čuti bolj ali manj vsakdo; in ako ne več vc vsaj, kakšen je izobražen človek, vc kaj sc je približno učil In
kaj zna. Vemo, da mora oni, ki hoče biti štet med izobražence, poznati dobro vsaj svoj materni jezik, poznati bolj ali manj zgodovino svojega naroda, narodno slovstvo, glavne pisatelje in pesnike, poznati dalje vsaj v glavnih potezah splošno državno ustavo, najvažnejše zakone, ki se tičejo političnega, gospodarskega in prosvetnega življenja. Slovenski izobraženec mora ooznati dobro pravice in dolžnosti našega naroda napram državi, posebej krivice, ki se mu gode in zahteve, ki jih stavi državi. Poznati mora tudi pripomočke, sredstva, potrebna za vsestranski vspešen razvoj in napredek naroda.
Da pa spozna ta sredstva, mu je treba zlasti dandanes, v teh socialnih zmedah in viharjih, poznati socialno vprašanje, v prvi vrsti socialni program delavskih stanov, ker stanovi tvorijo v ogromni večini narod.
Ko vse to zna in razume, ali je tak izobraženec res že mož na svojem mestu? Imamo
li	od njega pričakovati, da bo čuval svoj narod in domovino?
Ali ne zadene takega izobraženca obsodba S. Gregorčiča, ki pravi:
Po glavah svetlo je in jasno,
, a v srcili zimsk je mraz in mrak.
(Zimski dan.)
Treba se je tudi vneti in vnemati za narodno delo! Ireba ne samo izobrazbe v glavi
—	umske izoorazoe — ampak tudi izobrazbe srca; treba 'tudi ljubiti dom, ljubiti narod, ker brez ljubezni ni požrtvovalnega delovanja, ampak le sebičnost in kdor je sebičen, dela le to, kar mu nese, kar>mu plačaš!
Zdaj pa še nekaj.
Na veliki skupščini Vseslovenske kršč. soc. zveze v St. Jakobu v Rožu na Koroškem je dr. Krek anc 31. maja 19U9 izpregovoril o izobrazbi besede: »Vsaka prava izoorazba prične v domačem domu. Brez doma ni izobrazbe. Te izobrazbe se je treba navžiti ter jo dati najprej tistim, katere hočemo vzgajati. Liberalna misel pa razbija misel na dom, hiti samo v širni svet in ne pripozna človeka takega, kakršnega je dala domača zemlja. Mi pa recimo: vsi itisti griči, nepopisno lepi kraji, kjer se govoni slovenski jezik, naš dom je to, sredstvo za našo izobrazbo. Nobena izobrazba ni mogoča, ako ni zgrajena na širokem pojmu naše domovine, ako ne rabimo kot prvo sredstvo k izobrazbi slovenskega jezika.«
Spomnimo se svojih dedov! Niso imeli sicer izobrazbe v dandanašnjem smislu, ker je tudi niso tako potrebovali, a vendarle so bili izobraženi, čeprav bolj srčno nego umstveno: njihova izobrazba se je pričela v domačem domu. Ljubili so iz vsega srca svoj dom, svojo družino, svojo kri, svoje rojake: ljubili vse tiste »griče«, nepopisno lepe kraje, ljubili svoj jezik. Te izobrazbe so se navžili do sita in jo dajali naprej tistim, katere so hoteli vzgojiti — svojim otrokom in vnukom in s tem so ohranili domovino. Pojdimo in storimo tudi mi tako!
ZA NAŠA DRUŠTVA.
BESEDA NAŠIM DILETANTOM.
v
C E bi ne mogli meriti kulture našega naroda po ničemur drugim, jo lahko sodimo po njegovi plemeniti zabavi, po gledaliških predstavah. Z mirno vestjo lahko trdimo, da je malo narodov v Evropi, katerega preprosto ljudstvo bi se toliko bavilo z dramatično u-metnostjo, kot ravno mi Slovenci. Po nekaterih vaseh se vrše prave gledališke sezone; v ljudeh je resno stremljenje po etični izobrazbi in estetskem vživanju.
Gotovo ie izmed vseh zabav poleg petja in telovadbe ta zabava taka, da jo moramo priporočati vsestransko, in jo gojiti in podpirati z vsemi močmi. Ona uči ljudi lepega jezika, utrjuje jim spomin, blaži jim srca in bistri duha, vadi jih v nastopu in jim nudi splošno izobrazbo.
Strast predstavljati druge ljudi je stara, zato seza tudi zgodovina gledališča silno daleč nazaj. Imeli so ga že Grki. seveda na prostem ir za silno množico ljudi, kjer so igrali svoje lepe drame po dnevu.
Pri Rimljanih je gledališče le malo napredovalo. Geclališče se je bilo razvilo iz cerkvenih obredov. Pozneje so upletali tudi posvetne prizore vmes, tako, da so morali spraviti te igre iz cerkve. Ustanovile so se posamezne družbe igralcev, ki so potovale iz kraja v kraj kot cigani in igrali igre burkastega značaja, ki niso služile lepoti in srčni vzgoii. ampak surovosti. Le tu pa tam so ligrali tudi kaj bolišega. Sčasoma so nastala stalna gledališča, ki so služila spočetka le redko čisti umetnosti. Bila ie pač taka doba. Občinstvo ie šlo gledat predstave, .da se je nakrohotalo, igralci, ki so si izbrali ta poklic iz kruhoborstva. so skrbeli za krohot. Pra-
vi	namen gledal^č je zmagal šele v zadnjem času. S stalnimi: gledališči in z resnim občinstvom. se je dvignil tudi igralski stan. ki zahteva danes resnih in globoko izobraženih ljudi po poklicu.
Za razvoj dramatike je najvažnejša igra. Dobre žaloigre so pisali že Grki, dobre komedije so imeli tudi Rimliani. V početku srednie-ga veka se je pojavil Šeksnir, ki je spisal igre trajne vrednosti. Pozneje se je pojavilo več dramatikov, ki nam so dali mnogo del. na Francoskem Moliere. na Nemškem plodoviti, nič vredni Hans Sachs in njegovi vrstniki, nato romantika z Goethejem. Scliileriem in drugimi, do današniih dni, ko kraljujejo na odrih moderni pisatelji in pripravliaio pot drugim, še modernejšim struiam. l^led Rn«i sp mnogo imenu-ie Leonid Andrejev. tudi Tolstoj. Gorkij, Arci-bašev. med Nemci je znan Sohonherr, med Italijani Roberto Bracco, Sem Benelli, med Francozi Maeterlinck in Paul Claudel in druiri. Med Slovenci na je zadnii čas mnogo igran Ivan Cankar, ki ni za male odre,
Z dramami so se razvijala tudi gledališča ir igralci. Tehnika gledališč se je po eni strani poenostavila, po druiri pa dosegla svoj vrhunec. Igralci so se prekolebali od neslane burke In srednjeveškega vitežkega patosa do naravne igre, ki je najbolj prikladna.
*	* 1
Na kaj mora diletantski oder paziti? Prvič: na izbiro igre. Oder naj služi srčni izobrazbi in lepoti. Po tem je treba tudi izbirati igre. Ne iger. ki nas uče surovosti in pretepaštva iti ki služiio samo enemu namenu: krohotu ali solzam, ampak iger, ki predstavljajo ccle ljudi, moramo imeti. Življenje mora veti z odra, ki govori: takim ne smemo biti, takim moramo biti — poleg tega pa nas mora dvigniti predstava vsaj za hip iz vsakdanjosti v kraljestvo lc-pote.
Kadar izbiraš igro, pomisli tudi, ali imaš igralcev za igro: vsaj za glavne vloge moraš imeti dobre moči in moči _ da se prilegaio dotičnemu značaju. Če nimaš igralcev za težko igro, izberi si lažjo: bolie ie dobro igrana lahka igra. kot slabo igrana težka igra. Palje premisli če imaš kulise za igro če oder dovoli velik. Še na nekaj moraš pomisliti, če p maš obleke. Ni treba vedno, da imaš — posebno na deželi — Popolnoma odgovarjajoče zgodovinske obleke, vendar moraš pomisliti, da rimskega Patricija ali srednjeveškega viteza ne boš igral v fraku in s cilindrom. Bolie ie, čc igro onustrš. kot da postaviš kako nokveko na oder. Da ie važna za uspeh igre tudi maska, je jasno, toda ta navadno ne dela velikih ovir.
❖ *
Ko je igra končno izbrana in je določen režiser. ki mora dobro poznati oder in vedeti o igri in igraniu več kot drugi igralci, je treba razdeliti vloge. Tu ie treba posebno priporočati disciplino med igralci, da se popolnoma pokore re/isoriu. ki razdeli vsakemu svoio vlogo, le tako ie mogoče z usnehom uprizarjati igre. Seveda mora paziti tudi režiser, da ne dela krivice. Pri tem sc ie treba ozirati samo na značaj, nadarjenost igralca in ne na osebne simpatije. Tu na tam ie seveda vpoštevania vredna tud' igralčeva pridnost in volja. Igralci, ki sc pehajo za mlade, velike in prikupne vloge, niso vredni da se štejejo med igralce: oder ni zato +u. da bi se človek ponašal v lepi vlotri. amnak »ato da ustvari človeka, ki mu ga vloga pred-pisuH
Ko so razdeliene vloge, se vrši bralna vato. ki ima namen. (In ieraleii znaio braiti vWe. da spoznalo igro., ki jim jo režiser razloži in da ponraviio morebitne pogreške da se petem pri skušnjah ne zamudilo s tem. Bralni vari sledi aranžirana vaia. ki ie tudi zelo važna: tu se določi vse. oriše se značaj, glas določi se prihod, odhod, kie nai stoii >ta ali oni med igro in kako nai se vede. da ve igralec, kako se mu io troha nanftti vloiro.
Druge vvie se mornio vršiti redno pn7lrvfi in resnosti o. ubogati ie treba režiserja in rodno prihajati k, vajam ter sc učiti bese-
d i 1 o. Kdor ne misli storiti tega, je bolje, da ne sprejme vloge. Skušnja, ki je zadnja pred predstavo, je glavna skušnja; tedaj mora že iti gladko kot nri predstavi: tu se ne popravlja nič več; dobro ie, če nastopajo igralci že v oblekah in maskirani; kulise, predmeti, luč vse naj bo isto kot na dan predstave.
Na dan predstave mora biti vsak pravočasno na svojem mestu, da se pripravi in da se izogne nepotrebni nervoznost', ki lahko škoduje igri. Paziti je treba na nadziratelia (na deželi navadno opravlia to delo režiser), ki pošilja igralce pravočasno na oder. Pri predstavi je treba pokazati v polni meri\ kar se je kdo naučrl pri vajah.
#	*
To je samo par potez, komai ogrodje tega, kar bi morali novedati. O igranju bomo v naslednjih številkah govorili še, o vsakem poglavju, ki je v tem obrisu samo začrtano, natančno in noliuHno tu pa tam bodo besedilo pojasnjevale tudi risbe.
NAŠE ČITALNICE.
MISLIM namreč tisto sobo v naših društvih, kjer so članom na razpolago časopisi. Knjižnica in čitalnica bi morali hiti ponos vsakega društva. Mislimo si, da smo stopili v sobo takega društva. Lepe bele stene nas pozdravijo. Na stenah so obešene slike naših slavnih mož. V kotu sttoji omara — to je društvena knjižnica. Sredi sobe je dolga miza, na kateri so položeni časopisi. Tu je »Edinost«, »Goriška Straža«, »Pučki prijatelj« in drugi listi. Za mesečnike ima društvo posebne mape, da se ne pomažejo in raztrgajo. V teh mapah je »Mladika«. »Gospodarski list«, »Zbornik«, »Novi rod» »Pravni vestnih«, »Socialna misel«, »Dom in Svet« in druge revije. Niliie ne odnese časopisa domov, m;hče ga ne ra7trže. nihče ne nomaže.~V kotu stoji posebno sitojalo s predali (štelaža); v njem so položeni stari časopisi, vse prešnie številke, da jih član lahko oregleda kdai med letom in si obudi spomin o kaki važni stvari. Nihče ne sluti, kako velikega pomena je, če društvo hrani časopise. Ako ima društvo svojo čitalnico tako urejeno, čedno, prikupno, vzorno, bodo člani radi zahajali v društvene prostore, ki rm bodo drugi dom. ^nihrvlnv* o'tem. kateri listi nai bodo v naših čitalnicah.
KNJIŽNICA V DRUŠTVU.
KNJIGA je človekov najzvestejši prijatelj!« Ta izrek je resničen — seveda ne smemo nikoli pozabiti pristaviti — dobra knjiga. Zakaj slaba knjiga je lahko tudi naj večji človekov sovražnik. Poleg tega je tudi knjiga skoraj ediino in najvažnejšo sredstvo, da nudi človeku izobrazbo. Vse kar znata naš preprosti človek in naš izobraženec, sta posebno
v poznejših letih črpala iz knjig. In če imaš v svoji knjižnici doma lepo vrsito knjig, ki so ti vedno na razpolago, se ti zdi, da razpolagaš z neko silo, ki se je lahko po:lužiš kadar ho;eS. In ker ni vsakomur dano, da bi si nabavd svojo knjižnico, so velike važnosti dobro urejene knjižnice po naših društvih. Prva in največja naloga naših društev je, da si osnuje res vzorno knjižnico, če hoče, da odgovarja svojemu izobraževalnemu namenu.
Ne bomo govorili to pot o tem, kako naj se knjižnica vodi, kakšna naj tc omara, dasi bi bilo tudi to potrebno. Govoriti hočemo le o dveh stvareh. Pri volftvi odbora se je treba v
1.	vrsti o z? ra fr. da je za izvoljenega knjižni arla eden najintellgentn. članov di u:^va. ki ra/l bere in ki je razsoden dovolj, da zna izbirati knjige, ki naj pridejo v društveno knjižico. Vsaj sr. mora znati dobiti pametnega nasveta..Za kniižiii-čarja ni dovoli, da pozna vsako knjigo, ki jo ima v knjižnici, po naslovu, poznati mora tudi uje vsebino in vedeti, za katero starost in izobrazbo ie primerna in se mora pri izposoje-va.nju tudi po tem ravnati. Knjižničar moia biti tedaj nekak učenjak v malem, da rabimo ta r*raz. iu pol vzgojitelja.
Še posebno zato je pri nas knjižničarjeva naloga tako težka, ker imamo majhen književni trg, in izbera. ni bogata niti mnogovrstna. Na vsak način bomo morali skrbeti zato, da bomo že koi v nasledniih številkah prinašali seznam za naše knjižnice priporočljivih slovenskih knjig s kratko karakterizac;jo. Steni bomo o-lajšali delo in odgovornost naših knjižničarjev.
ISKRICA O PETJU.
»Pevec« prinaša v svojih prvih številkah lanskega lota zanimivo pismo iiz Nemčije, kjer opazuje Slovenec v porenskih krajih vzorne organizacije ondotnih katoličanov. Bil je na eni 'izmed prireditev, kii se je vršila čisto po geslu: »Vsaka prireditev mora biti umetnina zase«. 15 točk, a tako med seboj zvezanih, ca za trenutek ni bilo dolgočasno. Bilo je na sporedu zborovo in skupno potje. Skupno pelje igra v tamošnjem društvenem življenju ogromno vlogo. Izmed 15. točk ie bile: 5 to;k skimnoga petja. 600 deklet je enoglasno prepevalo domoljubne pesmi, deloma na pamet. l’e pesmi so čudovito dvigale razpoloženje v dvorani. Prireditev je postala na ta način domačega, družinskega značaja. Tamošnji kulturni delavci povdarjajo v zadnjem času, da namen kulturnih organizacij ni samo srčna in umska izobrazba, ampak predvsem gojitev družinskega čuta med člani, zavest, da je društvo, stan, narod, svet, ena družina, v kateri vlada medsebojna ljubezen, ki žrtvuje od svojega, da reši sočla-na družine. Zato ni brez pomena, da ima taka prireditev družinski značaj. Občinstvo sodeluje pni prireditvi in pravih poslušalcev niti ni. To enoglasno petje tudi mi dolgočasno; kadar poje par sto ljudi, je vitiis mi avm.:;t Milen,
®®«®®®®£®*.®®»®®Ji®®B®®*»®®®®®®®©
1 SATIRA. I
®®*®®»®®#®®®®®®®«®®#®»S®8®«® ®*«
KVARTET — OD ZADAJ.
Vam gotovo znan je dični ta kvartet, ki se mnogo trudi, da bi umiril svet.
So. godala stara, stari so možje, ali dobri godci — se trditi sme.
Prvi je Japonec; velik ni, a tak, da ga nima para, bolj je zvit ko vrag.
Drugi je Lojd Žorže kramarski Anglež, če je ta kaj boljši, 'to že sam ti veš.
Tretji je Brijan, to veš da je Francoz, venomer razmišlja, če bo Nemcem kos.
Si že uganil, da je zadnji Italijan?
Kaj on misli, vprašaš me zaman.
Ti le so obsedli že nad pol sveta, da so si prijazni, to se ve iin zna.
Le poglejte njih nasmehe in oči. njih objeme, druga drug lepo drži.
Jasno, da ta slika lepa je od spred, ali dva obraza ima stari svet.
Ce te štiri bratce vidimo od zad, grabijo krepko drug drugega za vrat.
Vse prelepe pesmi, dvig Evrope, mir so galantni udarci in je tili prepir.
To je jasna slika, obraz teli ljudi, naj jim ne veruje, kdor si mir želi.
BEREM »JADRANKO«
iii	sem si zapomnil to-le: »Jadranka« ima so-plenicne nasprotnike, bila je spočeta zbog narodne trpkosti, svedok turškokrute dobe, j-lupila .ie, da ji utegne zabrlizgati rezko luidourje v pročelje in ni pomislila na to, da bo kdo zavratno vsotrenotno in vseletnp razklepal pred njo
svoje volčje zobovje in sikal vanjo dušljiv plin skozi črevo zavisti. Ko pa je zapazila 'to, se ji je skrčilo v grudih srčno predorje, toda v veri, da bode ovenela še le tedaj, ko ji otrpne dušno mišičje, ko ji odrevene možganske snovi, gre naprej. Njeno geslo je brez srebrnonitkastih obljub, zamiglja svoj liki nebni briljantin med oblački. Po rapalski pogodbi je grozila našemu ženstvu strpnelost v obliki medenoglasih zapeljivcev, v obliki frazasto privlačnega tujerodnega čtiva. »Jadranka« s svojim priprosto izrazujočim besedilom mi zavibrirala v življenje, da bi postala kaka konkurentinja; ona zmigne
7.	rameni nad obojespolnimi zabavljalci, nad pičlovrednimi gagarii in brezkvakaricami. Složno se strnimo v kolobar pa hajdimo pogumno naprej čez ostrino in bodičje.
Dovoli! — Samo dva moža smo imeli Slovenci. Prvi je bil Jovan Vesel Koseski, drugi je bil Blazij Bevk, tretja je »Jadranka«.
NASVET.
Pesnik: »Kako gredo moje pesmi?« Založnik: Gredo že, če bi le nazaj ne prihajale !
TOUR - RETOUR.
»Moj Bog, sam ne vem, kaj storiti! Najrajši na svetu imam svoje kokoške in svoje cvetice. Toda če pustim kokoši hoditi po vrtu, mi vse razgrebejo; če pa jih pozaprem v kurnike, se mi smilijo.«
—	Hm, jaz bi del cvetice v Kurnike. Teh tu. ne bi ženiralo.
UGANKE. I
i	*
i«®©®«®®®»®®#©®®»«®»®© ?« ®®®®«® 3B ®
Štiri uganke za nagrado.
1. Ura.
.	Domen.
CO
123 del glave; 234 žival, ki piči; 345 lovi ribe; 456 pogojni zveznik; 567 ptič; 678 del noževe ostrine; 789 število; 8 9 10 moč deroče vode; 9 10 11 del glave; 10 11 12 opora trte.
2.	Zložna uganka.
Domen.
0	Namesto	pik	postavi	te
zloge :
0 O	ni,	ki, ri, ca, da, go in
sicer tako, da dobiš tri be-2#	#	#3 sede 1—2, 1-3, 2—3.
3.	Številna uganka.
Domen.
12 3 4 5 (i 7 <S
Številke povedo ime gore v Jul. Benečiji.
—	Za ključ naj ti služijo besede: 7 J 3 4 gozdna žival; 5 4 7 8 lovi miši; 8 6 7 8 mesto ob morju.
4.	Uganka.
Domen.
V	neki župniji je duhovnik pobiral miloščino za nov kip sv. Antona, ki je stal 144 lir. Spodnja vas je dala toliko, kolikor je bilo hiš, srednja vas je dala trikrat toliko, kakor prva, gornja vas pa toliko, kolikor prvi obe skupaj. Koliko*je dala vsaka vas?
Kdor razreši pravilno vse štiri uganke, pošlje rešitev do vključno 20. marca in bo iz-•žreban, dobi v dar knjigo: Josip Stritar, Sodnikovi. Imena rešilcev bodo priobčena.
REŠITEV UGANK ZA NAGRADO
v	1. štev.
1. Zemljepisna uganka: Soča, kje si?
2. Dva kvadrata.
r.	e	k	a
e	3	i	r
k	i	1	0
A	r	0	n
s	0	č	a ! i
0	r	e	1
č	e	t	a
a	1	a	h
3. Šarada: Pol-noč.
Prav so rešili: Čehovin Rudolf, Dol-Aj-dovščina; Roman Pahor, Renče; Viktor Hro-bat, Skrilje; Zora Vilhar, Kronberg; Premrl Franc, Gorica; J. Mercina, Gorica; Fortunac Lampret, Trnovo; Marija Geržina. Postojna; Miroslav Gregorič, Ajdovščina; Andrej Sattler, Grahovo; Milica Eržen, Gorica; Milica, Danica in Vida Podgornik, Gorica; Marica Eržen, Trst; Šonc Marija, Tomaj; Šonc Roza, Tomaj; Stanka Plesničar. Gorica; Jerina Ivan. Sežana:	Radomila Štolfa, Sežana; Gregorič
Ivan, Koseč; Alojzija Vidmar, Sv. Anton pri Kopru.
Žreb je določil gospoda Romana Pahorja, organista v Renčah.
REŠITEV PROSTIH UGANK.
1. Uganka: Ceneč.
2. Nova uganka: Bor-rob.
3. Ugani! S.ir-o-mak.
4. Vizitka: Reumatizem.
5. Uganka: Čas.
Proste uganke.
1. Uganka.
(Slavka M., Selo).
Vojno je sprožil........
Končal jo je moreči....
Zaman si beli glavo........
da poda nam končni.........
2. Šaljivo vprašanje.
Česa je bilo preveč v prvi številki „Mladike“ ?
3.	Vizitka.
CDomen),
Di\ med. Niko Tanaro
Kaj je mož po političnem mišljenju?
4.	Nova uganka.
Pavlo Kljuder, Trot.
Kdcn, dva in tri drevo jc
—	Dobro jc za zdravje tvoje, mnogo v bregu jih vdobiš.
Da pa tri in dva in eden človek bi nc bil nobeden, mislim, tudi ti želiš.
©®©©©©®#©®©® B®*®«®S®®®®®®®®®®«®®
I NA RAZGLEDU. S
®®®®©* ®®s$®®s®m®©®®©©©©®®»©®®©w
Dne 12. februarja se je vršilo slovesno kronanje novega papeža v Rimu. To pomembno dejanje se je izvršilo ob velikanski množici ljudi, tako da niso 'imeli dovolj vstopnic zanje. Pri kronanju je bilo navzočih 30 papeževih sorodnikov. Balkon, določen za posvetne vladarje, je bil prazen, kot že dolgo časa poprej.
V Italiji je bila velika ministerska kriza. Dosedanji ministerski predsednik Bo-nomi je bil mož z Janusovo glavo, na eni strani je nosil nacijonalistom prijazen obraz, na drugi strani pa ga je kazal delavskim strankam, kakor je zasuknil glavo. Spočetka svojega vladanja je kazal nacijonalistični obraz in dejal ce-
lo,	da je fašist ter delal red v državi z raznimi odredbami, ki so ostale vsled njegove neodkritosti in potuhe le papirnata cunja. Toda kljub vsemu temu se je zameril fašistom, ki danes v svojem neznatnem številu hočejo vendarle predstavljati Italijo 'in zapustili so ga celo demokrati. Bonom,i ie dejal, da odstopi, a kralj ga je zopet poslal pred parlament; najbrže se je tudi njemu samemu tožilo po ministerskem stolen. Toda pred parlamentom je naletel slabo. Vsi so mu pokazali hrbet, četudi je kazal drugi del svojega obraza, ki je prijazen delavskim strankam in ki ga je ohranil v rezervi še izza časa, ko je bil socialist reformist. Kriza je danes rešena. Vlado je sestavil Giolittijev prijatelj De Facta; vlada tedaj sestoji iz reakcionarnih strank. Ce bo vlada trajna, dvomimo.
Genevska konferenca, ta največja konferenca, ki se je kdaj vršila, je odložena za malo časa. Zdi se, da si gospodje evropski politiki niso na jasnem, kaj hočejo. Takozvani »zmagoviti« narodi se danes drug drugega bojijo, ker je res nevarnost, da bi v svojem groznem apetitu drug drugega ne požrli. Miru nam ti ljudje ne bodo dali.
V Jugoslaviji notranje razmere še vedno niso čiste, Gibanje na Hrvatskcm moramo gledati z resnim očesom; to vprašanje grozi postati mednarodno vprašanje, mesto da bi se u-redilo v lepi obliki doma, da bi bili vsi zadovoljni.
Vez med Jugoslavijo in Rumunijo se jo utrdila potom zaroke jugoslovenskega kralja Aleksandra z rumunsko princezinjo Marijo, katere sliko smo prinesli že v zadnji številki. Zdaj se je vršila oficijelna zaroka, izmenjavale so se prijateljske napitnice. Vse države gledajo na to zaroko prijazno ali vsaj indiferentno,, le delu Bolgarov (večina Bolgarov je danes vendar za unijo z Jugoslavijo) in Italiji to ni posebno po volji; toda treba je požreti tudi te grenke kapljice.
V naši deželi ni sprememb. Od strani nekaterih Italijanov se vrši gonja proti avtono-
g®$®$©®®€©s®®$i®®$®«®s®®®®®©®®®®
| KNJIGE. i
©®«©©®©®®®®®®®©®®®©®®®®®®©S«©®®®
Josip Stritar, Sodnikovi. V Ljubljani 1922: Izdala Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga. »Prosveti in zabavi «4. zvezek. Strani 173. Cena broš. 7 Din., po pošti 75 para več. Stritarjevi romani in povesti, ki so izhajali pred 40. leti imajo tudi še sedaj svojo vrednost in privlačnost. Zadnji najboljši samostojni roman »Sodnikovi«, ki je izšel leta 1878, in v katerem se odlikuje Stritar zlasti v slikanju kmetijskega življenja, je izšel sedaj v ponatisu pri Tiskovni zadrugi. Ker se Stritarjevi spisi redki, pa bo zelo dobro služil šoli in knjižnicam.
Prosper Merimee:	Karmen. Poslovenil
Vladimir Levstik. Natisnila in založila Zvezna Tiskarna. Ljubljana 1921. — Prosper Merimee je francoski pisatelj, stoječ na razpotju romanticizma in realizma. Novela »Karmen« je znana že po Bizetovi openi istega imena, a se v marsičem razlikuje. Dejanje se vrši na južnošpan-skili tleh okoli 1. 1830. Pripovedovanje je zanimivo, a knjiga za neodraslo občinstvo ni.
Dr. Fr. Detela: Zbrani spisi. 1. zvezek. Hudi časi, zgod. povest. Blage duše, veseloigra. — Izdala in založila Družba sv. Mohorja, Prevalje 1921. — O Detelu pišemo na drugem mestu, pričujoči deli nista najboljši. Vendar pa naj bi Mohorjeva družba poskrbela za okusnejšo o-premo knjige, Detela to zasluži in ljudje tudi. Posebno smo nezadovoljni z risbami, od katerih je za silo vžitna samo končna vinjeta, nekatere pa spominjajo na najslabše risbe predvojne »Kronen-ZeitUng« in človek, ki je to risal, je vendar akademiški slikar in vodja slikarske šole v Ljubljani.
K. Čapok: R. U. R. (To se pravi: Rossumis U-niversal Robots), Kolektivna'drama v treh dejanjih s predigro. Poslovenil. Osip Šest. V Ljubljani 1921. Natisnila in založila Zvezna tiskarna,
—	Drama jo znana in prevedena že v razne tuje jezike, a danes še ne moremo izreči sodbe o njej.	.
KNJIGI:
Ivan Pregelj: Plcbanus Joanncs
in
France Bevk: Faraon
sta že na potu z Dunaja in bosta v najkrajšem času na književnem trgu.
miji naše dežele, a moramo pripoznati, da sc lep del Italijanov s Slovenci z ramo ob ramenu bori zanjo z vsemi silami.
#®#®®«*®# *®®®®*®®»®®®®®®©®®*®#3E#
• KRATKOČASNICE. |
f *® S®* »*® »®®»®®®»® *®* ®®®®5® £®#®f
f-	ZfAS’:-'.	”	^
i
1
i
V
KAZEN.
»Ali te je kregala žena, ko si prišel ob eni uri po noči domov?« .
»Kaj še! Bil bi vesel. Ti ne veš, kaj se pra-
vi	imeti za ženo bivšo učiteljico. Stokrat sem moral napisati: Ob deseti uri moram biti doma.«
KAKOR MORJE.
»Moje srce, gospodična, valovi za Vas. kakor morje ob viharju.«
»Zato tedaj mi prihaja vselej slabo, kadar sem v Vaši bližini.«
NA ŽELEZNICI.
Kmet je prižgal pipo.
»Ali hočete cigaro?« ga je vprašal gospod, k: mu je smrdela pipa.
»Hvala,« je dejal kmet in vzeJ cigaro, »pokadil jo bom v nedeljo.«
NAJVEČJE ZLO.
V poboljševalnici za alkoholike razlaga ravnatelj strašne posledice pitja.
» Tak človek preneha biti svobodno bitje in postane suženj svoje strasti. Z Bogom razum, z Bogom sreča, z Bogom zdravje! Imetje propada, vsako delo se zastudi. Njegova,jetra otekajo, želodec gnije, srce slabi, kri vodeni, možgani se sušijo. Ali pozna kdo kaj strašnej-šega na svetu?!«
— Da, žejo! zagrči nekdo v ozadju.
MAMA SO REKLI.
V tramvaju sedi poulični poglavec, ki neprestano šmrka.
»Kaj nimaš robca?« ga vpraša dama poleg njega, ki ji to že preseda.
— Imam, se zareži paglavec. — Toda mama so rekli, da ga ne smem nikomur posoditi.
VZTRAJNOST.
Pepček: »Ali veš, striček, kaj si rekel, ko si mi zadnjič prinesel tistega inožielja? Da se ne da razbiti.«
Stric: No, in?
Pepček: »Pa sem ga le razbil!«
KAR SE MANJKA.
»O tem ni dvoma, da smo avijatiki ptiče, ako ne prekosili, pa vsaj dosegli!«
— V vsakem oziru?
» V vsakem!«
— Torej ležete tudi že jajca? ...
LOGIKA.
»Jezus Marija — Pepček je požrl vinar! Teci hitro po zdravnika!«
— Bravo! zn ta vinar naj izdam za zdravnika vsaj sto kron!
HVALA BOGU!
»Pa kaj te je prijelo, da nisi izstopil v Benetkah?!«
— Hvala Bogu, da nisem! Neki sopotnik mi je povedal, da so tam vse ulice pod vodo.
BEG PRED UMETNOSTJO.
»Gospod svetnik, vi že spet iščete svojega psa po časopisih. Ta je menda že tretji!«
— Kaj pomaga! Odkar se je moja hči začela učiti petja, mi ne ostane nobeden več.
O JO J!
»Gospodična — kaj pravite, ali bi mi vaš gospod papa dovolil vašo roko?«
— Jaz mislim da. On napravi namreč vedno to, česar jaz ne maram.
VSAKEMU NEKAJ.
»Gospod ravnatelj, vi ste mi dali svojo besedo, zdaj pa daste ulogo gospodu Petriču!«
— Kaj hočete, prijatelj, vsega ne morem dati enemu.
TRGOVEC S PSI.
»Čistokrvna pasma, ta psiček.«
»Prav rada bi ga kupila, a moj mož ne mara psov.«	i
»Ah, pustite ga. Moža se še vedno lahko dobi, takega psa pa ne vsak dan.«
VZROK.
»Vi ne kadite, gospod Pantofelj? Ali ste bolni?«
»Ne, ampak poročen.«.
LJUBEZEN NA PRVI POGLED.
»Ali verujete v ljubezen na prvi pogled?«
»Verujem, ker bi se marsikdo ne bil poročil, če bi bil ženo še enkrat pogletial.«
POSLEDICE.
»Jaz imam samo še nekaj daljnih sorodnikov.«
— Kaj so drugi mrtvi?
»Ne. ampak verižniki, ki so med vojno o-bogateli.«
®wwwC5ww»3>wwwX,*>w®ww*>wXiwXwwi»wwww,r»
I SLOVARČEK TUJK. f
i©$©®®®®©®®®®®S®ffi®3&©©:e®®«©®®®©®®
Sestavlja Franc Eržen.
aprobacija, odobrenje;
aproksimativen, približen;
arabeska, slikarski okrasek;
aranžirati, prirediti, urediti;
aranžer, prireditelj;
arena, pozornica;
aretirati, prijeti, ustaviti;
argument, dokaz;
arheologija, starinoslovje;
arhitekt, stavbenik;
arhitektura, staviteljstvo;
arhiv, shramba za listine; ■	x
arija, napev;
aritmetika, računstvo s številkami;
aristokracija, plemstvo, boljarstvo;
arkaizem, zasitarelka, zastarela oblika;
armatura, oprema;
aroma, vonj, prijetna dišava;*
arondirati, zaokrožiti;
artikulirati, členiti, razčleniti, izrekati;
artist: umetnik;
arzenal, orožnica, orožarna;
asceza, vežbanje, vaje v kreposti;
asesor, prisedliik:
asignacija, nakazanje, asignant, nakazovalec;
asimilacija, zenačba;
asistent, pomočnik;
asociacija, druženje;
aspiracija, nadih, pridih;
astronomija, zvezdoslovje, zvezdoznanstvo;
astronom, zvezdoslovec; atakirati, napasti koga;
ateist, bogataj, brezbožnik; ateizem, bogotaj-stvo, brezboštvo; atentat, napad, naval; atelier, delavnica;
atlant, zemljevid;	>
atlet, borec, atletika, tekmovalno borenje;
atmosfera, ozračje, vzduh;
atom. delek, drobec;
atrakcija, privlačnost;
atribut, pridevek;
aula, dvorana;
avansirati, napredovati; avansma, službeno napredovanje; avdijenca, zašilili; avijatili, zrakoplovec; avizo, obvestilo; avizlrati, obvestiti; avskultaiit, pnislušnik; avtentičen, pravoten, pristen, istinit; avtograf, svojepis;
avtomat, samogib; avtomatičen, samogiben; avtonomen, samoupraven; avtonomija, samouprava ; avtenija, samovid;
avtor, pisatelj, skladatelj, osnovalec; avtoriteta, ugled; azil, zavetišče, pribežališče; ažija, nadatek.
B.
babilonija, zmešnjava bagatela, malenkost, malota, bakan, hrup, hrušč, ropot, bakolegija.. sviloreja, bajonet, vojaško bodalo, bagalja, prtljaga,
balansirati, držati se (v raznotežju); balans, ravnotežje, ranovesje, bal, ples; bala, žoga;
balast, težina, napota; breme; baldahin, nebo; balet, glediški ples; balon, zrakoplov; banalen, omleden, prazen, plehek; banavzičen, rokodelski, omejen; banda, drhal; godba; bandera, zastava, prapor, banket, (slavnostni) obed; baraka, koliba, koča:, barbar, divjak, sirovež; barbir, brivec;
barka., ladja; barkarola pesem o ladji: baril, sod;
barometer, tlakomer;
baržun, žamet;	u. . ' i
basati, natlačiti, nabiti; basta, dosti:
batalja, bitka, boj, vojska; baterija, strelka, bitnica; haza, podstava, podstavek, podanek, osnova, temelj; beletristika, leposlovje; belveder, lep razgled; bertoldo, tepec; bestja, žival; biancheriia, perilo;
biblija, sveto pismo: bibličen, svetopisemski;
bibliofil, ljubitelj knjig; bibliografija, knjigopis;
biblioteka, knjižnica; bibliotekar, knjižntičar;
bigamija, dvoženstvo;
bilanca, računski sklep;
biljet, listek, posetnica, vstopnica;
bimestre, dvomesečje;
binom, dvotlenec;
biografija, življenjepis, životopis-;
biologija, nauk o življenju;
birikino, malopridnež;
birokracija, svojevoljno vladarstvo uradništva; bis, dvakrat, še enkrat; biskup, škof;
blamirati, sramotiti, osramotiti, smešiiti osmešiti; koga; blamaža, sramota, zasmeh; blanket, golica;
blasfemija, kletev, preklinjanje;
blok, celota; blokada, zapora, zapor; blokirati,
zapreti (kako luko); bokal, kupa, kozarec; boletin, dnevni razglas, poročilo; bolo, pečat, kolek;
bonibast, nabuhlost, opuhlost; bombastičen, nabuhel;	(Dalje	stran	14.)
w“w © X>'X><5> ©'X’<3t> »CPWwWWww®3vw® X <£fj[J<Xf l»Wwww "
§ ISKRICE. |
®*©©®®®®®®®®®#®*®®a®®«®aa®®s«®®»
ITALIJANSKI PREGOVORI,
Ko dirja ošabnost, ji sedi sramota na hrbtu. Hrabro srce premaga nesrečo.
Lakota prežene volka iz gozda.
Oni zmaga, ki trpi in vstraja.
Čim več iščeš gozdov, tem več najdeš volkov. Grlo prilizovavca je odprt grob,
Nesreča odkriva prijateljstva.
Prilizovavci in šeškarji so kakor uši.
Ni kruha brez truda.
Čim več poželiš, tem bolj se vznemirjaš.
Čim več kdo razumeva, tem več odpusti. Pozabnost je zdravilo krivice.
TURŠKI PREGOVORI.
1. Ali menih, ali derviš, z novci prideš po vsi zemlji.
2. Pes laja, a karavana gre po svoji poti dalje.
3. Čemu boš vodnik njemu, ki mesto pozna?
4. Kdor hoče imeti rožo, mora vzeti tudi trnje.
5. Poljubljaj roko, katere ti ni moč odsekati.
6. Moder sovražnik je boljši od bedastega prijatelja.
7. Dežju smo se umikali, a prišli smo na točo.
8. Žrtvujmo brado, da rešimo glavo.
10. Kdor išče prijatelja brez slabosti, ne bo našel prijateljev.
11. Človek je zrcalo človeku.
12. Ne, da dolgo živimo, ampak, da mnogo vidimo, s tem se česa naučimo.
13. Roža poganja iz trnja, trn iz rože.
14. Služiti mlademu princu in snažiiti iskrega konja, sta dve zelo težki opravili.
15. Resnica je gorjupa.
16. Kdor je oddaljen očem, je še bolj oddaljen srcu.
17. Odprimo oči, da nam jih ne odpro drugi.
18. Čc nimamo zlata in srebra, oh ranim/1 s! čast.
F. S. Š.
m m n 11111 um 1111 iiiii m i 11 u t 111111111 i 1111 n 111111111111111111111 i i
i
bona, pestunja; bona fide, v dobri veri; bonifikacija, odškodnina, povračilo; bon ton, lepo vedenje; bora, burja:
borgez, meščan; borghezija, meščanstvo;
borniran, omejen, kratkoumen;
botanika, rastlinstvo: botanik, rastliuoslovcc:
bramarbaziranje, velikačenje;
brevir, duhovniški molitvenik;
brigant, razbojnik;	(Dalje.)
ZDRAVSTVO
GRIŽA.
Provzročitelji griže '-'.o specifične bakterije ali pa tudi praživali (amebe).
Bakterije so tipa Shiga - Kruse in Flexner. Bacili niso rezistentni; razkuževalne snovi jih hitro uničijo, istotako svetloba; v mokroti in mrazu pa se lahko drže po več mesecev.
Vzrok okužitve so zlasti odpadki, ki imajo v sebi bakterije. Z nesnago na rokah, na živilih, na obleki itd. se prenašajo povzročitelji od osebe do osebe. Osobito pri ubožnejših slojili, kjer so stanovanjske razmere zelo slabe in mora veliko ljudi bivati drug poleg drugega, se opaža, da spričo kontakne infekcije po celc rodbine zbole za grižo. Prenašanje po bacilo-nosoih je tudi mogoče.
Griža je bolezen, ki se ustali v debelem črevesu. K_er se vname sluznica, ki odinrjc tekom bolezni, odpadejo ti odmrli deli in pokažejo se v črevesu obširna uljesa, ki so pokrita z gnojem in iz katerih prihaja kri. Glavni znak griže ie ta, da mora bolnik neštevilnokrat dnevno iti na veliko potrebo in da sta blatu primešana gnoj in kri. (Bela in rdeča griža!) Razen tega so ti bolniki zelo oslabeli, trpe močno žejo ter hirajo zato, ker ne morejo uživati hrane.
Telesna toplota ostane pri griži lahko povsem normalna, zviša pa se tudi lahko do 40°. Bolezen poneha šele takrat, ko se uljesa v črevesu zacelijo, kar traja vedno 4 do 5 tednov. Ako sc pa ta uljesa ne zacclijo, postane griža kronična ter počasi oslabi človeka tako, da umrje.
Tudi zoper grižo imamo serum, ki ima časih jako dober učinek.
USPEH CEPLJENJA KOZ.
Za časa francosko-nemške vojne v letih 1870—1871 je obolelo med nemškimi vojaka, ki so imeli vsi koze ne samo enkrat, ampak tudi vnovič cepljene, samo 4991 oseb za pravimi kozami, a od tega števila jih je umrlo samo 318. V francoski vojski pa. ki ni bila cepljena, ie obolelo v istem času za kozami 23.000 vojakov, a od teh je umrlo 3.469.
MALARIJA IN NARODNO GOSPODARSTVO.
V	Italiji računajo, da oboli vsako leto 2 milijona ljudi za malarijo. Iz teira računa sledi, da ostane 2 milijona hektarov plodne zemlje neobdelane samo zato, ker nastopi mrzlica najraje ob času največjega poljskega dela v silni množini in uničuje delavske moči. Tudi nas ta bolezen strašno muči in zatira posebno izza poslednje vojske. Nimamo sicer še natančnih statističnih podatkov, a škoda v gospodarstvu, lcl nam jo ta bolezen prizadeva, je tudi pri nas ogromna.
! TO IN ONO. i
©	a
wX>3>^ x>wCPT*^^<3P(X>X'X>gc>®C3E)X>gp3C»'jC>'X> .v
William Prynne. Lani je izšla v Londonu nanovo natisnjena zelo redka knjiga »Histrio -Mastix, nesreča glumačev«; spisal jo je trdovraten in razsrjen puritanec, William Prynne, ki je radi svojih idej trpel ječo -in daroval svoji ušesi. Po poklicu odvetnik je ostro nastopal proti gledališkim igravcem tedanjega časa (o-koli 1625). V navedeni knjigi je močno razžalil kraljico Heinriko Marijo, ki je recitirala v nekem »pastorale«. Obsojen je bil na 5000 šterlin-gov, zgubil ie advokaturo, na pol so mu bili ušesi obrezani in bil ietnik do smrti. Po dveh letih je v ječi napisal pamflet proti škofom. Spet je bil obsojen na drugih 5000 šterlingov. ušesi sta mu bili popolnoma odrezani in obleka zaznamovana s črkama L. S. = libellista sediosus (uporen pisavec sramotilnih pisem). Prynne je razložil ti dve črki itako: »Stigmata laudis« — znamenia slave. V letu 1640 ga ie parlament rešil ieče, na je po kratkem času spet nr.išel v njo. Da bi ga pomiril, mu je Karl 11. dal službo arhivarja v ieči. Umrl je 1. 1669.
/
ZANIMIVA STAT^TIKA.
Zedinjene uržave izdajajo letno za poslovanje pošt okoli 600 milijonov dolarjev. Kakor poroča »American Revicw of Revie\vs«, sc da poprečno vsako uro na pošto skoro 1,400.000 pisem; vsak dan okoli 33.000.000; torej v enem letu več kot 12,000.000.000 Letno se proda v Z. I). 1,250.000.000 dopisnic /in 2,750.000.000 poštnih dopisnic. Da postreže 110.000.000 prebivalcem, službuje 326.000 uradnikov, torej eden na 337 oseb. Dolžina železniških prog, ki služijo pošti, bi lahko desetkrat obkrožila našo zemljo. Vsako jutro raznaša pošto na deželi 40.000 nis-monoš, ki služijo 6,500.000 družinam. Poštni uradi izplačajo vsako lete na poštne nakaznice približno 1 miljardo in pol dolarjev. Okrog 500000 oseb ima naložen denar na pošti od teh je 75% dritgorodcev. 75 milijonov poštnih Žakljev je vedno v cirkulaciji. Za dopisovanje poštnih uradov ie treba na leto okoli 80.000.000 zavitkov in 1 milijardo vzorcev. Sam Nev-.lorški poštni urad napravi dvakrat več dela kot cela država Kanada. V nekem poštnem uradu se 6i-ta ta-le napis: »Niti sneg niti dež niti vročina niti nočna tema ne ustavijo poštnih uslužbencev v izvrševanje svoje dolžnosti«.
ALBANSKI PESNIK.
Nemci se že od nekdaj zelo zanimajo za Albance. Zadnje čase so odkrili slavnega albanskega pesnika, ki ga primerjajo nič manj kot Rabindranathu Tagoreju. Njegove pesmi so zložene v štiristopičnili trohejih (in so podobne srbskim epskim pesnitvam, le s to razliko, da imenuie v njih Črnogorce razbojnike, kar Nemcem gotovo najbolj ugaja od vsega, kar jc na pesniku. Njegpva največja pesnitev se imenuie »Llahuta«.
*® ® m m mmm&m © * a®®®*©®«®®®®®*
I	GOSPODINJSTVO, 1
© ©
Zdrobova juha. Deni na razbeljeno zabelo, mast ali maslo, drobno sesekljano čebulo. Ko se zrumeni, dodaj sesekljan peteršilj, nato za vsako osebo 1 do lVa velikih žlic pšeničnega gresa kar neprestano mešai. prideni tudi žlico paradižnične konserve. Ko se vse to navzame zabele in se nekoliko zrumeni. prilij vrele vode, kakor za prežgano juho, a pazi. da se ne napravijo štrukeljčki. Osoli in prideni malo popra in skorjo sira. Da zadobi juha pravi okus, mora vreti V2 ure.
SneŽ2n2 kene. Snov: 3 jaica. 1 - litra mleka. 10 kavinih žličk sladkorja. Mleko, kateremu prideni 2 žlički sladkorja, skorjico limona, košček vanilije, ako imaš pri rokah, zavri. Beljake stopi v sneg: ko mleko zavre, devaj z žlico kepe snega v mleko, katere obrni po par sekundah — preveč kuhane strde — snami iz mleka ter položi na krožnik eno poleg druge. Mleko, ki se ustavi na krožniku, prilij ostalemu mleku potem, ko si skuhala že ves sneg. nakar se mora to shladiti. Rumeniake zmesi z ostalim sladkorjem, da se peni. Ko ie mleko shlajeno. primesi ga počasi rumeniakom. Nato postavi posodo s to zmesio zopet k ogniu. ki ne sme biti premočan, ter neprestano mešai, dokler se ne zgosti v kremo. To kremo prilij k sneženim kepam in sladščica jc gotova, ki služi ne-le kot naslada, temveč tudi kot redilna in lahko prebavljiva jed za otroke .in bolnike.
Čaini biskoti. Snov: 1 kg bele moke. 20 dkg surovega masla 25 dkg sladkoria 1 jajce, malo soli. 1 Oetker-jev prašek ter Ms kozarca vode ali še bolje koz. vina.
Moki primesi navedeno množino sladkorja masla, steneno celo ja.ice in potrebno količino mrzlega vina ter soli. Vse to zmesi v testo, kateremu si pridela nazadnie presejan in z moko pemešan prašek: testo, ki ne sme biti pretrdo, zvalnii a ne pretanko. in zreži iz njega s kozarcem krožke, katere položi na malo namazano ploščo ter sneci iih v ne prevroči pečici, da 'epo narasteio: Ko so lepo rumeni. so gotovi. Predolgo npčeni. strdijo. Čim več masla prideneš. tem rahlejši bodo.
Lahko nrebavna in tečna večerja za otroke. Namaži košček kruha s surovim maslom in vrhu masla prideni par žličk medu. Tak kruh je okusen in sc prilega k čaju ali skodelici ječmenove kave. Med vpliva pomirjevalno in osvežujoče, zlasti zvečer.
Rio iz perila odpravimo, ako povlažimo madeže s tekočino, sestavljeno iz oxalne kisline (strup).oitronove kisline, kuhinjske soli iin 8 delov čiste vode. in jih držimo nad cinasto posodo. napolnjeno z vrelo vodo, dokler popolnoma ne izginejo. Prvotno zamazani del tkanine izperemo v milnici.
Bleščečo belo perilo je ponos vsake gospodinje. Dosežemo ga prav lahko s sledečim neškodljivim sredstvom: od dveh delov alkohola in enega dela čistega, zelo svetlega ter-pentinovega olja vlijemo 2 polni, veliki žlici v •50 1 plavila in s tem poplavimo perilo. Nerazredčeni del te zmesi lahko vporabimo za odstranitev velikih mastnih ali smolnatih madežev, vendar moramo opozarjati, da je vsled nevarnosti ognja previdnost tu na mestu. Drugo bolj priprosto, a našim gospodinjam še manj znano sredstvo, s katerim lahko dosežemo bleščeče perilo so limone. Vzamemo zelo sočno limono, razrežemo z lupino vred na tanke ploščice in priložimo milnici, v kateri se še kuha perilo. Vsi madeži iz predpasnikov, kuhinjskih krp itd. izginejo in perilo je snežno belo. Seveda se vporablja to sredstvo le pri nebarva-nemu perilu.
Plesnoba v perilu izgine že mnogokrat, če namočimo plesnjivi perilui kos vsako jutro z vodo in ga izpostavimo vročemu poletnemu solncu. Hitreje dosežemo naš namen, ako plesnivo tkanino povlažimo s tekočino, sestavljeno iz 1 žličke kuhinjske soli in 1 male žličke sal-miaka, nakar jo posušimo na solncu. Lahko vporabljamo tudi. vrelo pinjeno oziroma kislo mleko ali siratko, v katero namočimo zamazano perilo, kjer ostane dalj časa, ga .nato v milnici čisto izperemo in madeži izginejo.
Madeže črnega vina odpravimo iz perila 'ahko na ta način, da še na moker in svež madež natrosimo kuhinjske soli, ga v mlačni vodi kolikor mogoče čisto izperemo in položimo zamazani perilni kos v vrelo sladko mleko, kjer ga pustimo dalj časa ležati. Nato ga v istem izperemo in ponovimo ta način pranja toliko časa, da madež popolnoma izgine. To sredstvo za snaženje vinskih madežev je zelo priporočljivo. ker ostane pri tem 'tkanina popolnoma nepokvarjena!
Širite Mladiko!
• i•111111111 • 111111 n 1111111 m iii
• 11 im n •
LISTI.
m
®
®
m
m
Mesečna revija »Novi Zapiski« je izšia. Prva številka ima jako lepo mnogovrstno, silno poučno in solidno vsebino. Ta prva številka prinaša tri članke in sicer dr. Drag. Lončarja programatični uvodnik, nadalje lep in zaokrožen silno poučen članek o washi,ngtonski raz-orožitveni konferenci, iz katerega je posneti logično misel o predstoječem svetovnem boju za nadvlado rumenega plemena v svetu, ter končno A. Prepeluha članek »O našem ustavnem sporu«, ki dokazuje nevzdržnost temeljev t. z. Vidovdanske ustave za jug. državo. Pregled je razdeljen na štiri oddelke, na politični, gospodarski, socijalni in kulturni. Političen pregled je stvaren. Gospodarski pregled obravnava problem slov. zadružništva po vojni izpod peresa praktičnega zadrugarja. Socijalni pregled podaja sliko sodobnega ženskega gibanja v Jugoslaviji in o novi fazi socializma ined praktičnimi Angleži. V kulturnem pregledu je najti globok esej dr. Regali ja o slovenski umetnosti, iz katerega je posneti, da Slovenci tudi na tem polju nismo šele od včeraj ter kritiko Ivana Zorca o slov. uradnem izrazoslovju.
Novi rod, št. 2: Ivan Albreht; Večer. Karol Širok: Petelinček. Igo Gruden: Solnee zahaja. Fr. Milčinski: Zgodbe kraljeviča Marka (Črni menih.) S. Šantel: Zrinska pokrajina (Slika.) Marija Kmetova: Duše se jokajo. Alojz Gradnik: Uve žabi (Japonska pravljica.) J. Ribičič: Meč in zlato. Ivan Albreht: Indijski pregovori. Pouk in zabava. Kotiček malih. — List je lep in vsega priporočila vreden.
Ljubljanski Zvon, prva štev., lotuik XL.II. je pod novim uredništvom Fr. Albrechta izšel. Prinaša sledečo vsebino: Oton Zupančič: Iz nenapisane komedije. Dr. Vojeslav Mole: Umetnost in narava. (K. pr.) Li-tai-pe—^ Mirko Pretnar: Beli jastreb. Alojzij Gradnik: Solkan. Pavel Golia: Pri kralju Matjažu. A. Novačan: Samosilnik. Juš Kozak: Tehtnica (D. pr.) N. Herg: Junaki-Dostojevskega in ruska revolucija (K. pr.) Ferdo Kozak: Ljubezen. — Književna poročila. — Kronika. — Nove knjige.
• 111 • 111111111
lica mmm ni mn v uonct
Corso Verdi „Trgovsk? Dom“
Telefon 5t. 50.	Brzojavni	naslov: LJUBLJANSKO BANKA.	Telefon	št.	50.	;
Delniško glavnica SHS kron 50 MILIJONOV.	1—I- .	I!..LI!__________ ---	-	Rezervo	SNS	kron	45	MILIJONOV.	:
Podružnice:
Centrala: Ljubljana.
Brežice, Celje, Maribor, Ptuj, Sarajevo, Split, Trst.
j Obrestuje vloge na knjižnice po 4'///„. Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru, j ■ Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče :
posle najkulantnejše.
ni
I I I • I I I I I I I I I I I I • I M I I I IM t I I III II I I I I I I I II I I I I I I II I M III llllllll 1'1'Mi
III I I Hill II11I II I IH II I I | I I • I I I I I I | | I III I l|| H|t|l"IIIMI||l|IIIM'"