Poštnia* plačana r gotovini S ped. ki abbon. poitale, ■ II Oruppo 70 H Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO : 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Polletna naročnina..............L 1.750 Letna naročnina ................L 3.500 Letna inozemstvo................L 4.500 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 ml Leto XXIV. - Štev. 46 (1228) Gorica - četrtek, 23. novembra 1972 - Trst Posamezna številka L 80 Volitue v tržaški občini so pred nami Demokratični sistem, v katerem živimo, nam omogoča, da redno gremo na volišča, kjer izbiramo liste in kandidate za občinske, pokrajinske, deželne svete in za državni parlament. Morda se bo komu zdelo, da so volitve v toliko organov potrata ali nekaj odvečnega. Toda ni tako. Volitve omogočajo uveljavitev tistih list in kandidatov, ki si jih ljudstvo samo izbere, in tako odpade nevarnost nekaterih sistemov, v katerih so razni predsedniki in poslanci določeni iz vrha in tudi odstavljeni iz vrha, pa čeprav uživajo vso podporo ljudskih množic. V demokratičnem sistemu je to nemogoče. Zato smo lahko zadovoljni, da nam je omogočeno iti večkrat na volišča, čeprav vsako leto, in tako izbrati svojo listo in svoje kandidate. Slovenska lista, ki se že vso povojno dobo pojavlja redno na volitvah tako na Goriškem kot na Tržaškem, bo v nedeljo postavljena na Tržaškem zopet na preizkušnjo. Letos je lista zajela širok spektrum kandidatov, ki jih različnost svetovnonazorskega gledanja ter drugačnost pogleda na obstoječe družbene probleme ne ovira, da ne bi našli skupnega jezika v boju za slovenske pravice. Slovenska lista ni navadna lista, kot so to ostale vsedržavne liste italijanskih strank. Je nekaj vse globljega, močnejšega, trajnejšega. Ona združuje vse naše sloje v zamejstvu, združuje slovenske delavce, slovenske obrtnike, slovenske razumnike, slovenske šolnike in kmetovalce, ki jim je najvišji ideal slovenstvo in boj za obstoj slovenskega naroda v zamejstvu. Slovenska lista mora imeti v svojem programu tudi socialne in delavske probleme, mora obravnavati kmetijska vprašanja in probleme današnje družbe, toda njena glavna skrb je ohranitev politične zavesti v slovenskem zamejstvu. Narod brez politike je narod folklore, je narod tradicije, je narod kulture, a manjka mu to, kar je glavno gibalo sodobne družbe povsod na svetu: politična zrelost. Slovenci v zamejstvu pa smo in hočemo ostati zreli, zato bomo tudi v tem težkem volilnem boju za obnovitev tržaškega občinskega sveta glasovali za listo, ki nam je porok, da živimo in bomo živeli tudi v bodočnosti res polno, globoko življenje slovenske narodnostne skupnosti. Ta volilni boj je tudi važen zato, ker sovpada z nacističnim genocidom nad koroškimi brati; uspeh slovenske liste bo tudi njim v spodbudo, uspeh slovenske liste bo njim, nam in beneškim bratom dokazal, da ni v političnem življenju večje dobrine kot je SAMOSTOJEN NASTOP NA SLOVENSKI LISTI. Samo tako smo lahko gospodarji samih sebe, svojega delovanja, svoje politične volje in zavesti. Povsod drugje smo le predmet barantanja drugih. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII Peron se je vrnil Nemčija je podprla Brandta Le malo diktatorjem, ki so morali pobegniti, je dano zadoščenje, da se vrnejo v svojo domovino in doživijo tam topel sprejem. Juan Domingo Peron je ena teh izjem. Leta 1946 je z državnim udarom prišel v Argentini na oblast potem ko je zrušil konservativno vlado. Argentina tistega časa je bila silno bogata država. Okoristila se je z zadnjo vojno, ko je dobavljala meso in žito vsem sprtim stranem. Državna blagajna je bila polna, socialne razmere pa precej slabe. Izkoriščanje delavca je bilo veliko, zakonodaja, ki bi ga ščitila, neučinkovita. Prav na tem je Peron zgradil svojo priljubljenost med ljudskimi množicami. Uvedel je napredne socialne zakone, odprl vrsto javnih del in začel vojno zoper imo-vite sloje. Pri tem mu je zelo veliko pomagala mlada, lepa in silno dinamična žena Eva Duarte, ki jo je narod začel klicati Evita in ji je že za življenja izkazoval skoro božansko čast. Toda vsaka demagogija se maščuje. Peron je delavcem govoril le o njih pravicah, nikdar pa o dolžnostih, ki jih imajo do delodajalcev. V državni upravi je prišlo do silne korupcije, čez sedem let so bile državne blagajne prazne. Argentinski peso, id je bil ob prihodu Perona na oblast n točna valuta (1 peso = 150 lir; sedaj ena lira dva pesa!), je začel vrtoglavo izgubljati na vrednosti. Per6n je moral najti krivca za ta gospodarski neuspeh. Našel ga je v oligarhih (bogataših), severnoameriškem kapitalu in v katoliški Cerkvi. Njegovi govori so postajali vse bolj hujskaški. Sad tega hujskanja je bil požig 8 cerkva v središču Buenos Airesa v noči od 16. na 17. junij leta 1955, ko se je izjalovil prvi upor vojne mornarice zoper Perona. Drugi upor je bil uspešnejši. Peron je še isto leta 16. septembra pobegnil iz države. Kot diktator je begal od enega diktatorja do drugega: najprej k Stroessner-ju v Paragvaj, nato k Rojasu Pinilli v Ko- lumbijo, nato k Trujillu na otoku Domi-nikana; končno se je ustavil v Madridu. Tam si je uredil razkošno rezidenco, saj mu denarja ne manjka. Pravočasno je namreč naložil v švicarskih bankah 10 tisoč milijonov lir. Obenem se je še tretjič oženil (Evita je umrla leta 1952 na raku v krvi) z igralko Isabeilo Martinez. Medtem so si v Argentini sledile vojaške vlade in vojaški udari, vmes za kratek čas tudi dva zakonito izvoljena predsednika Frondizi in Illia. Vojaki so pokazali, da so močni v kritiki vlade, nezmožni pa državo upravljati. Nezadovoljstvo v Argentini je raslo, z njim pa oboževanje diktatorja Perona, ki je bil dejansko državo pripeljal do gospodarskega nereda. Od 22 milijonov prebivalstva ima Peron vsaj 5 milijonov pristašev, ki ga obožujejo in mu slepo sledijo, pa naj stori ali reče karkoli. Treba bi bilo videti te peronistične mase, njih fanatizem, pa tudi njih popolno brezčutnost za dejanski položaj, v katerem se sedaj država nahaja. Te množice so prepričane, da bo s Peronovim povratkom vse spet v redu in dobro. Ob takem razpoloženju je sedanji vodja države general Alejandro Lanusse prišel do zaključka, da je najbolje Peronov mit razvodeniti in dati Peronu možnost, da on pokaže, kaj zna. Tako je Peron od petka 17. novembra spet v Argentini. Doživel je sprejem, ki ga je zmožna le zaslepljena množica, ki se da voditi od besed, gesel in čustev, tuje ji je pa vsako razmišljanje. Toda tudi ta opojnost zaradi Peronovega povratka bo hitro minila. Peron — če bo v Argentini ostal — bo moral zahtevati od teh množic tudi žrtve, saj brez njih se argentinsko gospodarstvo ne bo moglo nikdar postaviti na noge. In prav v tem je tragika Peronovega povratka, če ne bo dal svojim pristašem tega, kar od njega pričakujejo, kdo ve, če ne bo doživel čez leto dni ne več »Živio Peron«, temveč »Proč z njim, smrt mu!« Podoben uspeh kot Nixon 7. novembra je doživel preteklo nedeljo tudi zahodnonemški kancler Willy Brandt. Volivci so ga množično podprli s svojimi glasovi in mu izrekli zaupnico v vodenju njegove politike pomirjenja med Vzhodom in Zahodom. Nemški krščanski demokrati mu to pot niso bili kos. Vso svojo volilno propagando so usmerili na notranje razmere. Volivce so opozarjali na inflacijo, razvrednotenje denarja, ki je pod Brandtovo vlado doseglo 6 odstotkov. Brandtu so očitali, da je njegova vlada kriva banditizma v Nemčiji, da premnogi vodilni člani socialdemokratske in liberalne stranke razuzdano žive in da je Brandt novi Herod (ker pripravlja njegova stranka reformo zakona o prekinitvi nosečnosti). Očividno pa vsi ti razlogi nemških volivcev niso prepričali. Prvič po zadnji vojni so prejeli socialdemokrati največ glasov. Naj govorijo številke same! Od 40.800.098 vpisanih volivcev se je volitev udeležilo 37.731.983 oseb, kar pomeni zelo velik odstotek: kar 91,2 (leta 1969 86,7 %). Socialdemokrati so prejeli 17 milijonov 166.952 glasov, tj. 45,9 odstotkov (leta 1969 14,065.716 oz. 42,7%). Imeli bodo 230 sedežev, tj. 6 več kot do sedaj, ko so si na prejšnjih volitvah zagotovili 224 poslanskih mest. Tudi njihovi zavezniki v vladi, liberalci, so se dobro odrezali. Leta 1969 so prejeli 1.903.422 glasov, tj. 30 sedežev in 5,8 %. Na nedeljskih volitvah so porasli tako, da so dobili 3.128.821 glasov (8,4%) in 42 sedežev, to je 12 več. Seveda je ta dvojni uspeh nujno vplival na rezultat volitev v odnosu do krščanskih demokratov, ki sta jih vodila Rainer Barzel in Joseph Strauss. Leta 1969 so bili še najmočnejša stranka (15 milijonov 195.187 glasov, 46,1 %, 242 sedežev), letos pa so prejeli 16 milijonov 794.407 glasov, tj. 44,8 odstotka in 224 sedežev, to je kar 18 manj. Neuspeh je očiten in se ga da razložiti le s tem, da krščanski demokrati niso znali nemškega človeka prepričati, da bi bila sprememba v vodstvu države nemškim interesom v korist. Nemška spodnja zbornica ima 496 sedežev; večina znaša torej 249. Ker imajo socialdemokrati in liberalci skupaj 272 poslanskih mest, jim ne bo težko vladati, saj razpolagajo s 23 glasovi večine. BRANDTOVA OSEBNOST Kancler Willy Brandt bo star 18. decembra 59 let. O njem bi laliko rekli, da je človek z dvema priimkoma, z dvema državljan-stvima, z dvema ženama, z dvema sinovoma protestnikoma (tretji mu zaenkrat ne dela še preglavic) in dvakrat begunec. Pravo njegovo ime je Herbert Ernst Frahm. Tako se je pisala njegova mati, kajti bil je nezakonski sin in ni svojega očeta nikdar spoznal. Oblikoval ga je njegov ded, ki ga je tudi navdušil za socializem. Leta 1933 se je mladi Frahm pred Hitlerjem umaknil na Norveško, zamenjal priimek v Brandt in postal norveški državljan. Po Hitlerjevi zasedbi Norveške je zbežal na Švedsko in se znova poročil, ker sta se s prvo ženo že prej razšla. Iz prvega zakona ima hčerko, iz drugega tri sinove. Po koncu vojne je leta 1948 prišel v Berlin, si ponovno pridobil nemško državljanstvo in začel v socialdemokratskih vrstah s svojim političnim vzponom. Leta 1957 je bil izvoljen za župana Zahodnega Berlina. Njegovo ime je postalo znano vsemu svobodnemu svetu. Leta 1962 in 1966 je na državnih volitvah kandidiral za kanclerja, obakrat brez uspeha. Tudi leta 1969 ni njegova stranka dosegla zmage. Najmočnejša je iz volitev izšla krščanskodemokratska stranka. Toda znal si je ustvariti umetno večino. Povezal se je z liberalci in tako mu je uspelo priti na oblast. SMISEL ZA STVARNOST Kot kancler je pokazal izreden čut za politično stvarnost. Izhajal je iz postavke, da je Nemčija vojno izgubila in da je treba izgubo tudi znati prenesti. Zato je navezal stike s Sovjetsko zvezo, se odrekel ozemljem vzhodno od črte Odra-Nisa in jih priznal Poljski, šel v Varšavo in tam na kolenih počastil spomenik v spomin odpeljanih Poljakov in Judov ter končno priznal, da je Vzhodna Nemčija prav tako država kot Zahodna. Tako je pi'išlo do zbližan ja tudi med tema sestrinskima državama. Sad tega zbližanja je bil dogovor o dveh Berlinih. Krščanski demokrati te nove politike pomirjenja kar niso mogli prebaviti. Napadali so jo odprto in izza ovinkov. Napačno so ocenili svoje lastno ljudstvo. Mislili so, da je večina Nemcev še vedno predvsem nacionalistično nastrojena. V tem je bila njihova zmota, ki so jo sedaj drago plačali. Brandtova ponovna izvolitev je gotovo pozitiven prispevek k nadaljnji graditvi in pomiritvi Evrope, zato so jo na splošno po vsem svetu pozdravili. Brandt je pokazal mnogo moralnega poguma, ki ga ravno politikom iz krščansko-demokratskih vrst tolikokrat občutno manjka. Pomislimo samo na slovenski manjšini v Avstriji in Italiji: ni mar ravno v krogih Avstrijske ljudske stranke in Krščanske demokracije premnogo takih, ki še vedno nočejo vedeti, kakšne pravice gredo po božjih in naravnih postavah tudi članom narodnih manjšin? Ni Cešken mik nh iležkočti Iz Češkoslovaške poročajo, da se je v začetku šolskega leta prijavilo zopet manj otrok za verouk. Prijavo za verouk mora podpisati eden od staršev in jo predložiti šolskemu vodji. Verouk učijo v šola in sicer po končanem rednem pouku. Nadzoruje ga vsak čas kdo dzmed učiteljev. Poučujejo največ duhovniki, izjemoma tudi laiki. Od lanskega leta je prepovedano redovnicam poučevati verouk. Prijava otrok je povezana z mnogimi težavami. Komunistične oblasti se zelo trudijo, da bi starše ostrašile, zato redno organizirajo gonjo proti verskemu pouku. Ko starši otroka prijavijo, jih mora šolski vodja opozoriti na vse »posledice« prijave. Tako jim povedo, da njih otrok zaradi verouka pozneje ne bo mogel dobiti nekaterih podpor in štipendij. Delavci morajo obvestiti svoje delodajalce, da je njihov otrok prijavljen k verouku. Končno morajo učitelji v »popisu otroka« opisati natančno, kakšen je bal odnos učenca do vere. Tudi morajo učitelji redno poročati, kaj storijo, da bi se čim manj otrok prijavilo k verouku. Če v tem pogledu storijo premalo, morajo računati s posledicami. Pritisk na starše je vedno hujši. Učiteljstvo naj vabi starše, ki imajo otroke pni verouku, večkrat na zaupen razgovor. Ob letošnjem začetku šole so pisali časopisi, da so starši dolžni dati otrokom tisto vzgojo, kakor jo daje šola. Marksistično-materialistični svetovni nazor je osnova šole; to morajo v državnih šolah še poglobiti. Starši učijo svoje otroke »dvojno moralo«, če jih drugače učijo kot šola; vzgajajo jih tako k neznačajnosti in zato so oni krivi, da pri mladini narašča kriminaliteta. Obisk verouka je na češkem zelo slab, posebno v mestih; namreč do pet odstotkov, tna Moravskem do 40 odstotkov, na Slovaškem do 45 odstotkov. V nekaterih podeželskih krajih pa doseže obisk tudi do 80 odstotkov. Sicer so pa duhovniki zadovoljni, da je kljub nasilju še toliko prijav. P h * AS C A i Dva, ki sta si na državnozborskih volitvah v Zahodni Nemčiji preteklo nedeljo stala nasproti: Willy Brandt (na levi) je predstavljal socialdemokratsko stranko in z njo povezane liberalce, Rainer Barzel (desno) pa krščanske demokrate. Zmagal je Brandt Želja poljskih škofov Poljski škofje so izrazili željo, da bi na državni univerzi v Krakovu znova odprli teološko fakulteto, ki so jo pred leti ukinile komunistične oblasti. Krakovški nadškof kardinal Wojtyla je zadevno prošnjo naslovil na državne oblasti. ALI PRIDE KDO V PEKEL? V mesecu novembru smo in še vedno naše misli rade uhajajo k našim rajnim v molitvi zanje in ob obisku na pokopališču. Pri tem se tudi, hote ali nehote, vprašujemo: Kakšna je sedaj njih usoda? So zveličani ali so pogubljeni? So morda v vicah in potrebujejo naše pomoči? To so najbolj naravna vprašanja za kristjana, ko misli na rajne. Toda istočasno so najbolj zagonetna vprašanja, ki nihče nanje ne more dati trdnega odgovora. Vendar so bili v preteklosti teologi, ki so mislili, da lahko odgovorijo na dana vprašanja. Taki teologi žive še danes. Njih mnenje je najbrž povzel tudi škof dr. Grmič na predavanju, ki ga je imel v žab-nicah pred skupino goriških študentov. V poročilu o tem predavanju je študentka zapisala: »Gospod škof je rekel približno tako: ... pekel je pač realna možnost, ne vemo pa, če je kdo že tam oziroma če bo kdo tja prišel; mogoče se bomo na sodni dan začudili, koliko možnosti je dal Bog, ta "strogi” sodnik, vsakemu človeku, da bi ga rešil... Iz njega je kar pršel nalezljiv krščanski optimizem« (Kat. glas, 12. oktobra 1972, št. 40). Ne vemo, ali je študentka točno razumela in podala misel škofa Grmiča, vendar eno drži, in sicer, da številni »moderni« teologi zagovarjajo mnenje, ki je zapisano v omenjenem poročilu. Toda je to mnenje trdno in resnično? Odgovor najdemo v knjigi msgr. Ukmarja »Eshatolo-gija«. Njegova misel je naslednja (str. 130-131). Najvišja cerkvena oblast se do 14. stoletja ni nikdar izrecno in obširno ukvarjala ne z usodo blaženih ne z usodo pogubljenih. šele v dobi, ko so papeži stolo-vali v Avignonu, je prišla razprava o posmrtni usodi dobrih in grešnih duš na dnevni red. Povod je dal papež Janez XXII. (1316-1334). Ta papež je ne kot obvezno versko resnico, ampak kot svoje privatno teološko mnenje trikrat javno govoril, da bodo duše pravičnih po smrti deležne samo gledanja Kristusove človeške narave in da bodo šele po sodnem dnevu gledale Boga iz obličja v obličje. Tudi je menil, da ne pridejo v pekel pred sodnim dnem ne hudobni duhovi ne v pogubo obsojeni grešni ljudje. To mnenje Janeza XXII. je bilo tako izredno, da se je sestala posebna komisija teologov, ki je vprašanje preštudirala. Končno je pripravila papeža, da je dan pred smrtjo preklical svoje mnenje o posmrtni usodi zveličanih, ni ga pa preklical glede usode pogubljenih, češ da pridejo v pekel šele po sodnem dnevu. Naslednik papeža Janeza XXII. je bil Benedikt XII. Ta je dal vso zadevo v roke novi komisiji teologov. Po dveletni razpravi je izšel papežev odlok dne 29. januarja 1336, ki uči, da so povsem čiste duše takoj po smrti deležne gledanja Boga v nebeški blaženosti. Duše onih, ki so umrli v dejanskem smrtnem grehu, pojdejo takoj po telesni smrti dol v podzemlje, kjer jih mučijo peklenske kazni. Iz tega odloka je razvidno, da obstajajo nebesa in da obstaja pekel, da pridemo ljudje po smrti že zdaj ali v nebesa ali v pekel. V pekel pridejo duše listih, ki so umrli v dejanskem smrtnem grehu. Toda ali je kdo, ki umrje v dejanskem smrtnem grehu in se potem pogubi? Nekateri so mislili, in še menijo, da takih ljudi ni ali da jih je zelo malo. že sv. Avguštin poroča, da so v njegovem času bili taki, ki so učili, da na priprošnjo svetnikov sploh nihče ne bo obsojen na pogubo, gotovo ne pravoverni katoličani in tisti, ki so bili usmiljenega srca. Moderni teologi, ki so manj navdušeni častilci svetnikov, menijo, dt Bog zaradi svojega usmiljenja najbrž ne bo nikogar pogubil. Ali drži to mnenje? Sv. Avguštin je zavrnil mnenje teologov svojega časa, češ da se zaradi priprošnje svetnikov pravzaprav nihče ne pogubi, kot zmotno, ker da nima podlage v sv. pismu. Isto moremo reči o mnenju modernih teologov, češ da se zaradi neizmernega božjega usmiljenja pravzaprav nihče ne pogubi: tako mnenje je zmotno, ker nima podlage v božjem razodetju in tudi ne v tradiciji cerkvenega nauka. Resni teologi so se zmeraj izogibali odgovoru na vprašanje, koliko ljudi se pogubi ali zveliča, ker je Kristus sam opozoril, da je tako vprašanje brezpredmetno. Sv. Luka poroča: »Jezus je hodil po mestih tn vaseh in učil, ko je bil na poti v Jeruzalem. Rekel pa mu je nekdo: "Gospod, je 11 malo teh, ki se zveličajo?" On jim je rekel: "Prizadevajte sl, da vstopite skozi ozka vrata; zakaj povem vam, mnogi bodo želeli vstopiti, pa ne bodo mogli...« (Lk 13, 24). Pri Mateju pa Jezus priporoča: »Vstopite skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki v pogubo po njej hodijo« (Mt 7, 13). Zato sv. Pavel svari: »V strahu in trepetu se trudite za svoje zveličanje.« Tako in podobno odgovarja božje razodetje na vprašanje, ali bo veliko pogubljenih ali veliko zveličanih. Zato je res neumestno, da hočejo nekateri teologi več vedeti kot sv. pismo in sv. Cerkev. Ne gre za »optimizem«, temveč za razodeto resnico. O številu zveličanih in pogubljenih torej nič ne vemo, kakor tudi nič ne vemo, kdo je pogubljen ali zveličan. Vemo samo, da je zagotovo zveličana Marija Devica, ki je bila v nebesa vzeta, in pa tisti, ki jih je Cerkev slovesno proglasila za svetnike. Kdo je pogubljen, pa zatrdno nič ne vemo. Upravičeno se pa smemo bati za tiste, ki so umrli brez sprave z Bogom (Mr 3, 29). KAZIMIR HUMAR OKNO V DANAŠNJI SVET Več duhovskih poklicev v Avstriji Letošnjo jesen je stopilo v avstrijska škofijska semenišča 84 maturantov, kar pomeni z oziram na lansko leto rahel prirastek. Največ jih je letos stopilo v graško semenišče: 19. Dunaj ima 14 novih bogoslovcev, Linz 15, Celovec 10, St. Polten 8, Železno (Eisenstadt) in Salzburg po 6, Innsbruck in Feldkirch (Predarlska) po tri. Terezija Neumann spet v ospredju Zelo znan je bil primer izrednega dogajanja pri Tereziji Neumann dz Konners-reutha v škofiji Regensburg v Nemčiji. Mnogo let je Terezija imela v postnem času posebna videnja. Bila je tudi deležna znamenj (stigm) ali Kristusovih ran. Umrla je pred desetimi ‘leti, stara 63 let. O njej je bilo znano in potrjeno, da je dolga leta živela brez hrane, le vsak dan je prejela sv. hostijo. V svojih videnjih je -/lasti na veliki teden doživljala Jezusovo trpljenje dn je o tem izpovedala mnogo tudi za svetopisemske strokovnjake zanimivega. Cerkvene oblasti so ta dogajanja sicer budno nadzorovale in čeprav ni bilo nič »sumljivega«, so se vzdržale sodbe. Tud: Terezija sama se je vestno držala cerkvenih navodil. Po njeni smrti se je spomin na dogodke v Konnersreuthu kmalu izgubil, toda sedaj je regensburški škof dr. Graber pooblastil jezuitskega patra prof. Stroterja, da pojde v KSnnersreuth in tam natančno poizve o dogodkih v življenju Terezije pri ondot-nih ljudeh. Vse to naj bi služilo za pripravo postopka za proglasitev njenega svet-ništva. Potreba po bolj temeljiti verski vzgoji V člankih, na katere naleti bralec v raznih katoliških listih in revijah, prihaja vedno bolj do izraza potreba po verski vzgoji ali katehizaciji odraslih. Odrasli kristjani še premalo poznajo Kristusov nauk, da bi ga mogli pogumno živeti in se zanj zavzeti. Krščanski nauk ali verouk samo za otroke ne zadošča za reševanje sodobnih vprašanj človeškega življenja. Nabirka za matere v stiski V nadškofiji Koln bodo v enem letu zbrali skoraj 200 milijonov lir za pomoč bodočim materam v stiski. Tako bodo nudili ženskam, ki so v nevarnosti, da zaradi okoliščin store splav, pomoč v denarju dn tudi drugače. Enako sta tudi že škofiji v Osnabriicku in Speyru ustanovili podoben podporni fond. O možnosti takega fonda za Avstrijo razpravljajo tudi po avstrijskih škofijah. Hill Illllllllllllll Ulil I Illlllll IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIII I MII Illlllll Illlllllllllllllllllllllll Illl Mllllll Illllll . Ob koncertu prof. Berganta Gorica ni Salzburg. Vsaka prireditev utegne biti doživetje. Dvakratno doživetje, če gre za počastitev velikega umetnika. Trikratno, če pri orglah sedi mojster. A pojdimo po vrsti. Pretekli četrtek 16. novembra je bil v cerkvi sv. Ignacija orgelski koncert. Večer je organiziralo SKPD »M. Filej«. Pobuda je hvalevredna, a vedno nekoliko tvegana. Ljudje imamo pač različne okuse in želje. Zato se kaj rado zgodi, da se pri določenih prireditvah srečujejo vedno iste osebe. Pri zadnjem koncertu se je videlo nekoliko več mladine, kar je vsekakor razveseljivo. Mladi odkrivajo z navdušenjem svet glasbe, vedno raje poslušajo Bruck-nerja ali Mahlerja ali Beethovna. Prav bi bilo, da bi pri takih »potovanjih« skozi preteklost povabili še svoje sovrstnike in jim vlili zanimanja za nadaljnje poglabljanje. Cesar-Auguste Franck se je rodil pred 150 leti v prijaznem belgijskem mestu Liege; umrl je v Parizu 8. novembra 1890. Že mlad je dokazal, da je izreden glasbeni talent. Oče je hotel, da bi mladi Cesar postal koncertist in bi s tem skrbel za družino, ki se je večkrat znašla v hudih težavah. Ko mu je bilo komaj 12 let, je že hodil po Belgiji in koncertiral ter izvajal celo svoje skladbe. Leta 1835 se je z očetom in mlajšim bratom preselil v Pariz, kjer je študiral klavir pri Zimmermannu. Naslednje leto se je lotil kompozicije s prof. Leborne-om; leta 1838 je zmagal Grand Prix d’honneur za klavir, dve leti kasneje pa za kontrapunkt in fugo. Istega leta se je vpisal v orgelsko šolo Frangoisa Benoista, ki ga je po dveh letih zapustil, da bi sledil očetu v Belgijo in tam koncertiral. Leta 1844 se je vrnil v Pariz, se posvetil kompoziciji in poučevanju ter orglanju, najprej v Notre Dame de Lorette, nato v cerkvi Saint Jean-Saint Frangois in nazadnje v Sainte Clotilde, kjer je ostal do smrti. Kljub svoji veliki umetniški sili je ostal skorajda pozabljen; živel je