HREPENENJE.
p^o tebi se mi zopet toži,                        Ve jagode na solnčnem vrti,
J   nebo ti jasno, čisti vzduh,                    vabljivih črešenj nasmehljaj,
po tebi — po razcveli roži,                   grozd sladki na domači trti —
po solncu hrepeni moj duh!                 kako sem žejen vas sedaj!
Po tebi, travnik moj zeleni,                   Ti lepo, čisto, jutro mlado,
po tebi, lipa senčna ti,                          ki si hodilo me budit,
brez konca duša toži meni,                   kako bi zopet zrlo rado
srce brez konca hrepeni.                       oko mi tvoj prelestni svit!
Po lepi, pisani poljani,                          Ti poldan veličastni, jasni,
po tebi, temni, hladni log,                     ko zvon iz line je donel,
po vama tožim v pesmi vbrani,            kako sem v želji neugasni
po vama pere Hca jok.                          po tebi spet zahrepenel!
Po vas, ve zeleneče lehe,                     Ti sveti mir, ti mrak večerni,
gruleči ti golobec bel                            in tvoji sni in tvoj pokoj —
na dvoru kraj domače strehe —           kako k vam v dalji neizmerni
duh meni vzdiše nevesel.                      duh se željan ozira moj!
Po tebi, hišica domača,                         Po tebi, cerkvica ti bela,
ti svet nekdanji moj tesan,                    iztezam roke hrepeneč,
po tebi duh se moj obrača                   kako je duša tam gorela,
kot k materi otrok bolan.                     tako ne bo mi nikdar več!
In vas, metuljčki lahkokrili,                   Ob cerkvici ste vi, grobovi . . .
trobentice in zvončki vi,                       In v duši vstaja mi bridkost:
ki ste iz rodne zemlje vsklili,                tam spe nekdanji moji dnovi,
srce si moje spet želi.                           tam moja mrtva spi mladost . . .
Igor
2