RECENZIJE IN POROČILA O KNJIGAH / RECENSIONI DI LIBRI / BOOK REVIEWS 319 
Magnus Ljung: swearing. a cross-cuL-
turaL Linguistic study. stockhoLM: 
PaLgrave MacMiLLan, 2011, 190 strani.
Leta 2011 je izšla knjiga Magnusa Ljunga, 
ki obravnava kletvice tako s teoretičnega 
vidika kot rabe, hkrati pa mestoma podaja 
komparativne vidike tekstualne in kontekstu-
alne ravnine. Kljub temu da Ljung mestoma 
obravnava kletvice komparativno z drugimi 
jeziki in kulturami, je glavni poudarek v 
knjigi na kletvicah v angleškem jeziku in 
kulturi. Ob primerjavah pa vplete predvsem 
italijanski, francoski, španski, nemški, nor-
veški, ruski, poljski, češki, madžarski, finski, 
estonski jezik, te pa mestoma primerja še 
z neindoevropskimi jeziki, npr. turščino, 
svahilščino itd.
V prvem poglavju je v središču pos-
kus definiranja preklinjanja. V ta namen v 
podpoglavjih predstavi vse kriterije, ki so 
bili potrebni za opredelitev kletvic: tabu, 
metaforičnost, formulaičnost in emotivni 
jezik. Kot sklep zaključi, da je preklinjanje 
(Ljung 2011:4):
1. Raba enot, ki vsebujejo tabu besedje.
2. Tabu izrazi so uporabljeni v pre-
nesenem pomenu (posveti se tudi 
pomenskemu razvoju izraza tabu).
3. Večina preklinjanja je formulaičen 
govor (vnaprej pripravljene enote, 
stalne besedne zveze, klišeji …).
4. Preklinjanje je emotivni oz. čustveni 
govor, pri čemer se opre na Jakobso-
novo delitev funkcij jezika, ki razlaga, 
da je emotivna funkcija usmerjena na 
govornikov odnos do govorjenega. 
Ob koncu poglavja prikaže tudi različne 
vrste preklinjanja: kot pripomba, poudarek, 
mašilo itd.
V drugem poglavju avtor obravnava 
različne podkategorije kletvic oz. poskusi 
vzpostaviti tipologijo kletvic. Po uvodni 
predstavitvi prejšnjih kategorizacij, jih 
naprej razdeli glede na funkcije, nato pa 
še glede na temo. Funkcije razdeli na a) 
samostojno stoječe: prekletstva, zaprisege, 
nasprotja, ritualne žalitve, neprijazni predlo-
gi ipd., b) mašila: prilastkovni ojačevalci, 
sočustvovanje ipd., c) nadomestne kletvice 
(oz. evfemizmi).
Pri delitvi po temah se osredotoči na tabu 
leksiko, vsebovano pri preklinjanju. Razdeli 
jih na več različnih tematskih sklopov, ti pa 
se lahko tudi prekrivajo. Glavne teme so: 
religiozne/nadnaravne teme; skatološke 
teme; tema spolnih organov; tema spolnih 
dejavnosti; tema matere (družine), redkeje 
pa najdemo tudi prostitucijo, določene bo-
lezni (kolera, kuga), smrt. Izpostaviti gre, 
da je tovrstna analiza sicer zelo dobrodošla, 
vendar pa temelji predvsem na preklinjanju 
v angleškem jeziku, čeprav navaja posame-
zne primere tudi iz drugih jezikov, zato bi 
jo lahko na druge jezike prenesli z veliko 
previdnostjo. 
V tretjem poglavju se Ljung posveti 
zgodovini preklinjanja in zaklinjanja (pri-
seganja) kot dvema sorodnima oblikama. 
V podpoglavjih najprej posveti staremu 
Egiptu, nato še Bibliji (stari in novi zavezi), 
v podpoglavjih od srednjega veka dalje pa se 
osredotoči predvsem na razvoj preklinjanja 
v angleškem jeziku (kar tudi sam poudari) 
ter na percepcijo preklinjanja v posameznih 
obdobjih. Pri obravnavi preklinjanja v sodo-
bnem času potegne nekaj vzporednic tudi z 
drugimi indoevropskimi jeziki (nemškim, 
danskim, italijanskim, francoskim, španskim, 
portugalskim, poljskim, ruskim).
V nadaljevanju knjige Ljung obravna-
va posamezne vrste preklinjanja, in sicer 
vzklična mašila, prisege, odločna zanikanja, 
izgovorjena prekletstva; ritualne žalitve, 
zmerjanja, sovražne predloge; izražanje ne-
strinjanj, nevšečnosti, poudarkov, ogorčenosti 
RECENZIJE IN POROČILA O KNJIGAH / RECENSIONI DI LIBRI / BOOK REVIEWS320 
in nestrpnosti. Pri obravnavi podaja vrsto 
primerov preklinjanja in razlag konteksta 
v različnih komunikacijskih situacijah, 
večino iz angleškega jezika (pri čemer loči 
britansko in ameriško angleščino), precej pa 
tudi iz drugih jezikov. Tovrstna ilustracija 
s primeri se zdi še najbolj razlagalna, kar 
je nedvomno en boljših doprinosov knjige.
V četrtem poglavju o kletvicah kot 
vzkličnih mašilih se Ljung naprej sprašuje po 
opredelitvi v slovarjih, in sicer, da so kletvice 
‚vzklik‘. Ta kazalec prevprašuje, saj lahko 
vrsto izjav opredelimo kot vzklične. Opozar-
ja, da so bistveno bolj pomembne lastnosti 
preklinjanja to, da gre za emotivne enote ter 
vsebujejo tabu leksiko, kot pa vzkličnost. 
Posebej obravnava preklinjanje kot vsebinsko 
mašilo, ki se pojavlja predvsem v začetku 
in koncu povedi, manj v sredini. Raziskavo, 
ki je pokazala, da je večina pragmatičnega 
preklinjanja uporabljenega kot mašilo, je 
izvedel na korpusu govorjenega jezika bri-
tanske angleščine z enim milijonom besed. 
Korpus je pokazal tudi, da večina kletvic 
spada v religiozni tematski sklop. Ljung z 
analizo tega korpusa ugotavlja, da je večina 
preklinjanja uporabljena v dveh funkcijah: 
kot označitev večinoma neprostovoljne go-
vorčeve reakcije na različne dražljaje (npr. 
bolečina, draženje, presenečenje) ali pa kot 
izraz komunikacijske funkcije subjektivno-
sti, interaktivnosti in tekstualnosti (Ljung 
2011: 95); obe skupini sta močno povezani 
s pragmatičnimi kazalci.
V petem poglavju se Ljung bolj poglobi 
v prisege, odločne zavrnitve in prekletstva, 
ob komentarju, da so prisege in prekletstva 
najstarejše nam znane oblike preklinjanja (in 
priseganja). Prisege kot visoko formalizirana 
oblika so v uporabi ob formalnih dogodkih; 
v najstarejših gre navadno za izrekanje in 
obljubo, da bo govorec govoril resnico. Avtor 
izpostavi formalne prisege – pri formalnih 
prisegah izrekanje boga ne moremo uvrščati 
med zaklinjanja, ker je v teh primerih bog 
višja sila in je izrekan dobesedno, ne v 
prenesenem pomenu kot pri preklinjanju; 
vendar Ljung izpostavi Austinovo (1962) 
trditev, da tudi če v priseganju ni rabe tabu 
izrazov, so obvezujoče, kar v prvi vrsti naredi 
že glagol izrekanja.
Odločne zavrnitve pogosto vsebujejo 
kletvice; gre za mehanizem, da z uporabo 
tabu besedišča poleg zavrnitve še znižamo 
pomen trditve/zavrnjenega.
Prekletstva so dolgo in dobro znana v 
zgodovini in gre za skupino, ki je blizu prise-
gam. Ljung ob bok t. i. resnim prekletstvom 
(ki izražajo govorčevo željo prinesti zlo nad 
drugega) doda t. i. neresna prekletstva. Ta 
ravno tako najpogosteje izrekajo na pomoč 
boga ali hudiča, vendar gre za formulaične 
konstrukcije, ki izražajo govorčevo nestri-
njanje z nečim ali nekom in nadnaravne sile 
niso referenčno izrekane. 
V šestem poglavju Ljung obravnava tri 
tipe preklinjanja: ritualne žaljivke, zmerja-
nja, neprijazni predlogi. Ti spadajo v širšo 
skupino žaljivk, vendar imajo te skupno, 
da izražajo negativna občutja do drugega v 
času govorjenja (v nasprotju z izrekanjem 
prekletstva, ki naj bi na naslovnika padlo v 
prihodnosti). Te oblike navadno obsegajo 
teme kot: seks, mama (incest), masturbacija, 
živali in bolezni. Predvsem gre za oblike, 
ki provocirajo naslovnika in požanjejo 
buren, celo nasilen odziv; v teh primerih so 
te žalitve postale osebne. Nadalje se Ljung 
posveti konkretnim realizacijam tovrstnega 
preklinjanja in posameznim temam, ki se 
pojavljajo pri njem.
V sedmem poglavju avtor obravnava 
predvsem kletvena mašila, ki jih ljudje 
uporabljajo v različnih funkcijah v svojem 
govoru. Gre za klevice, ki so pogoste kot 
ojačevalci ekspresivnosti povedanega. Avtor 
RECENZIJE IN POROČILA O KNJIGAH / RECENSIONI DI LIBRI / BOOK REVIEWS 321 
v tem poglavju po posameznih podpoglavjih 
posebej obravnava različne jezikovne sku-
pine: germanska, romanska, slovanska in 
ugrofinska ter ob koncu t. i. druge jezike. V 
teh podpoglavjih slika podobnosti in razlike 
z drugimi jeziki prej ugotovljenih značilnosti 
kletvenih mašil v angleškem jeziku.
V zadnjem poglavju se Ljung na kratko 
ustavi še pri evfemizmih oz. spremenjenih 
kletvicah, ki imajo s priponami ali pred-
ponami omiljen pomen. Pri teh obravnava 
predvsem le angleške in ruske kletvice.
Ob koncu knjige je vedno dobrodošel 
indeks posameznih terminoloških izrazov, 
ki jih najdemo v knjigi.
Knjiga Magnusa Ljunga je poglobljena 
(komparativna) raziskava o preklinjanju z 
dobro sistematizirano vsebino in jasnimi 
kontekstualnimi prikazi. S primerjalnimi 
obravnavami iz vseh indoevropskih jezikov-
nih skupin daje bolj poglobljen vpogled v 
razlike in podobnosti preklinjanja v različnih 
družbah, kar sicer napoveduje že malce 
preambiciozen naslov knjige, saj knjiga 
vendarle obravnava predvsem preklinjanje v 
angleškem jezikovnem in kulturnem svetu. 
Kakorkoli, gre za delo, ki se trenutno uvršča 
med osnovno literaturo na dano temo in z 
vidika medkulturne analize v slovenskem 
prostoru odlično dopolnjuje leta 1997 izdano 
knjigo Kletvice in psovke Bernarda Nežmaha, 
ki obravnava predvsem slovenski jezikovni 
in kulturni svet na dano temo. Ob branju 
knjige pa se je hkrati pokazalo tudi, da bo 
treba dopolniti tudi slovenski terminološki 
aparat za obravnavo in tipologijo kletvic.
Saša Babič
eMiLy LyLe, ten Gods: A new ApproAch 
to defininG the mytholoGicAl struc-
tures of the indo-europeAns. cambridge: 
cambridge scOlars publishing, 2012, 
152 strani.
Razumevanje družbenega, kulturnega in 
verovanjskega sistema nekdanjih (še posebej 
več tisoč let oddaljenih) družb je težavno 
in vedno fragmentarno. Za poznavanje časa 
pred izumom pisave se zanašamo predvsem 
na materialne vire, ki pa, tudi ko se jim v 
poznejših obdobjih pridružijo še pisni viri, 
puščajo veliko odprtih vprašanj, pri katerih 
se je treba opreti na drugačne pristope. Enega 
od takšnih ponuja tudi monografija Ten Gods 
izkušene raziskovalke Emily Lyle. Pristop, 
ki ga je ubrala avtorica, odpira nove poti 
uporabe mitoloških in folklornih vsebin pri 
preučevanju kulturne zgodovine predvsem 
prazgodovinskih družb oz. natančneje pri 
Indoevropejcih. Avtorica gradi na predpo-
stavki, da je obstajala skupna indoevropska 
kozmologija veliko pred izumom pisave. Pri 
tem se opira na zapise, ki so sicer nastali 
mnogo pozneje, a omogočajo vpogled v 
veliko zgodnejša obdobja, iz katerih so te 
zgodbe izvirale. Tu se seveda pojavljajo 
številni problemi zaradi fragmentarnosti 
informacij o tako oddaljenih obdobjih, kot 
tudi velik časovni razkol med predzgodo-
vinskimi in zgodovinskimi družbami, izvi-
rajočimi iz prvih, zato je treba upoštevati, 
da gre v prvi vrsti za teoretski model, o (ne)
upravičenosti katerega bodo morale soditi 
nadaljnje raziskave in katerega rekonstrukcije 
indoevropske družbe ostajajo na izrazito 
abstraktni ravni. Avtorica se tudi zaveda 
same narave podajanja mitoloških zgodb, 
saj se pripovedovalec ne ozira na preteklost 
ali prihodnost, zgodba se odvija v njegovi 
sedanjosti. Zgodbe so torej odraz trenutnega 
dojemanja sveta, ki je blizu nosilcem teh