7/ iS/to ¿)/í> * Ai 1 /' T T -J % V i I J v» M • ■ 1 ZLOŽIL S. GREGORČIČ, 1 V LJUBLJANI. ZALOŽIL J. GOKUP. — NATISNILA »NARODNA TISKARNA« 1888. 64016 D KAŽA L O. Stran Uv6d ...........................i Moje g6sli............................3 Dneva nam pripelji žar!..................5 Z vencem tem ovenčam Slavo!..............7 Eno dčvo le bom ljubil..................9 Zjasni zvčzde mu temnč!..................11 V eno, oh, se ne družč!..................13 Ti osrečiti jo hoti!......................15 Bratje, v kolo se vstopimo!................17 V gaji..............................19 Kitica...............21 Vasovalec?..............22 ,Na polji . ,............24 \Ne tožim!..............26 Cvetice na gomili...........28 Hajdukova opordka...........31 Rabeljsko jezero........................38 Projekt...............44 »Prijatelj« in senca...........45 Svarilo...............4^ Biserji...............48 >vCesarski razglds......................49 Slovd...............51 Za dom med bojni grom! .....54 Le plakaj! .............56 Čolni čku..............58 Stran- Slovd od Rifenberga..........59 Jurčiču v spomin...........b2 ,Na semnji..............ob Negodni ptičici........ ... <>8 Pri jezu ............................70 Črni trn............................73 Pri mrtvaškem sprevodu..................7b Pri pogrebu..........................78- Čas................80 .Nevesti.........„.....83: Vrlemu možu.............89 ^Ne zveni mi!.............90- Naš narodni dom...........92 Kmetski hiši.............95 Odlikovanje.............99- Prijateljem..............101 J?rstan...............105 Mojim slavilcem...... .....108- Velikonočna.............1x1 Velegrajska kuga ...........115 Blagovestnikom...... .....119 grekmorska pošta...........124 Sreča I.—II..............I2b Prebiral sem »pratko«..........128-' Z grobdv I — VI............131 Dve zv&di .............138 Lovorika na grob možu.........140 Spomenčice.............147 Srci človeško sveta stvar! ........148 Bratom Cehom............150 Naš čolnič otmimo! ..........154 v '¿V Uvod. Tesna torej nizka moja vam je cčla? Prost izhdd vam, le na dan zdaj rim krdela 1 Lčtajte od hiše pa do hiše, Kot s cvetu na cvet brenčč hiti čebela — Ne takč! Ta cvetkam med izsrdblja, Vd pa med ne si te v mesta, v trge, v sšla; Želo v sebi skriva ta strupeno, Ve ljudčm delite sladko strd brez ž šla; Naj vesčl vas mnog bo mčž, mladenič, Naj vas žena, dčva slčdnja bo vesela! i Moje g6sli. Gemii mi gosli, gosli zlate, Sreberne strune, slonast I6k? Te, slavna Vila, so le zž te, N& jih naz&j iz mojih rok! Po gosli z javora mi sčgni, Po takih narod koprni, Na njč mi strune tri natčgni, Domačih gllsov strune tri. Te vzorom višjim vedno verne Krepk6, ognjeno naj zvenč, Izr&z ljubezni neizmerne Ki polno vnema mi sreč. In šel od sela bom do sela Ter k goslim svojim pel glasnč, Da pčsem bo duhove vnčla, Da srca vžgala bo plamno! Dneva nam pripelji žar! ^adar zora se čez gore Nam prijazno prismehljd, Rajski svit rumene zore Z radostjo mi duh navdž. Čez doline se razgrinja, Venca glave naših gor, Mene pa sladkd spominja: Tudi Slavi sije zor! S pasom zlatim dom ovija, Tčmni mu jasni obraz, Zlati up mi v dušo vlija, Da nam lepši vstane čas. 5 Zora! mlado tvoje lice Nam ne skrij se nikedar, — Ali pač! A čez gorice Nam pripelji dneva žar! 6 Z vencem tem ovenčam Slavo! y^late zvčzde se bliščijo Jasno z nočnega nebž, Želje moje k njim kipijo Iz gorččega srcž: Slčdnjo noč med vami plava, Svetle luči, to oko, Žar vaš zlati občudava, Ki tako krasi nebo. Dol stopite, jasni sviti, Kar najlepše vas plamti, Dajte v venec se poviti, Kot ga .svet še videl ni. 7 Z vencem tem ovijem glavo Devi, ki sem zanjo vnet, Z vencem tem ovenčam Slavo, Njo najlepšo vseh deklčt. 8 Eno devo le bom ljubil. Uno dčvo le bom ljubil, Eni vedno zvest ostal, Druge nikdar ne bom snubil, Nikdar drugi srca dal. Ldpše ni v okrogu zemlje, Mila, ljuba je tak6, Da jo zlati zor objčmlje, Da smehlja se ji nebč. Čistost bčla jo odčva In zvestoba pžs je njen Blžgo srčece ogreva Ji ljubezni svčt plamen. 9 Nj<5 le bom ves čas življenja Ljubil iz srca globin: Ljuba moja je — Slovenja, Jaz pa Slave zvčst sem sin 4 IO Zjasni zvezde mu temne! pčlnoč zšmljo krije, Tožnomirna — plan in log, Blčdi mčsec tčmno sije, Spava, sanja vse okrog! A če vse odčva spanje, Srce moje še bedi, Njega ne blažč mi sanje, Duh otožni moj ne spi. Tu klečim vrh griča v noči, Lipa nad menoj šumljd, K zvčzdam zrčm in zdihi vr6či Vrc5 iz duše do neM: To prošnjo le vsliši Vččni, Oh, ne molim je za s€, Molim jo za dom nesrečni: Zjasni zvčzde mu temni! V eno, oh, se ne druže! ,y3olnce mavrico div6tno Pnč čez neba vshodno stran, Sčdem boj se v nji enotno Strinja v prizor prekrasan. Oj kakč žari se krasno, Svod izt6čni venčajoč; Jaz pa kličem tožnoglasno, Divno to prikazen zroč: »Večno Solnce, ti si vstv&ril Slavo, mavrico krasno, Sčdem ji hčera podaril, In iztok ovenčal z nj6. Krasne pač te hčere njene! Vendar kaj me skli v sred? B6je mavrice so ene, V eno pa se ne družč!« Ti osrečiti jo hoti! Dlan nam krepka v dar je dana, Srce blago dar nam drag, To le znači ti Slovana, Da je vedno jak in blag. Zvestim vrača on zvestobo, Izdajalcem srd in smrt, Črti vraga, njega zlobo, Ljubi srca čut odprt. — Jugoslavija prihaja Zdaj pred ti, naš svetli car, R6ko in srci podaja S pr6šnjo srčno tebi v dar! 15 Ti osrečiti jo hoti, Bodi 6če ji skrbeč, In ob miru biser bo ti, In ob vojski krepek meč ! if^lji Bratje, v kolo se vstopimo! ratje, v kolo se vstopimo, R6ke, srca k zvezi zdaj! In pri Slavi prisezimo Ljubav si na vekomaj. Ena mati nas rodila, Ena mati nas redi, Da, Slovenja, mamka mila, Vse v ljubezni nas goji. Naj je Soča nas ziMla, Dravski ali Savski tok, Vendar le v Slovenji stala Zibka vseh je nje otrok! 17 Torej v kolo se vstopimo, Rčke, srca k zvezi zdaj! Glasno tu si prisezimo Ljubav bratsko vekomaj! 18 v gaji. v krilo, sčnčni gaj, Srce sili ž&li polno, Ti hladu, miru mu daj, Lčči dušo bolno. V lesu ves človeški rod Prvi pokoj sladki vživa, Ko ga težki vtrudi hod, V lesu spet počiva. • Ti drevč si že zravnal, Ki bilč je zibka moja, Dom mi tudi boš stesal Večnega pokoja. A povej mi, ljubi log, Je li že sadika vsklila, Koja narodnih bo tog Rakev srcu mila? Oj povej mi, li kali, Raste li že tista jelka, Ki Slovanstvu zlatih dni Srečna bo zibelka? — Gaj, poprej miran in tih, Z listjem lahko je zašumel, Nadobudni drevja dih Duh je moj razumel! ■m 20 Kitica. J^t2ladenka, za kosci otavo troseč, Povila si v nčdra je šopek duhteč. Ko v mraku popčva po brvi domčv, Omahne ji kita v vrtenje valov. A zorni mladenki nikakor ni žal, Da kito deroči je potok odgnal. Na brvi postane, gledaje v vod<5, In kiti naroča, ki plava nad njo: »Le plavaj, le plavaj po vrhu vodč, Naj sreča pripelje te v prave rok6: Tam doli pri malni je dragi domd, Ked<5 te je pletel gotovo spoznd: Prinagne k valovom se mladi jun&k, Otme iz potdka, pripnč te za trak, In s kito mi drevi priuka na vžs, Tis6č pozdravil mi zapoje na glas.« Vasovalec ? . ,.^inoči sem posteljo pustil, Ob zoru domčv sem priščl, Oči od bedenja rudčče, Na prsih sem šopek imčl. Skrbljivo me mati pokara, Pokara me oče ostr6; Očitanje njiju me vžali, Pri srci je meni hudo. A m<5ti se oče in mati Pon6čnih dolžčč me grehob; Saj prišel sem z groba preljube, Nikakor iz ljubinih sob. Na šopku ni jutranja rosa, Od solz mi je šopek ros&n, Ni trgan na ljubinem oknu, Na ljubinem grobu je vbran.« Na polji. Iz tisoč rož presladek duh In s tisoč vej veselo pitje; Oko ti vabi rosno cvitje, Preživo pčtje mami sluh. Na srčdi mladega poljd. Veselje mi na uho bije; Zakaj se mi v sreč ne zlije? Zakaj solza v oččh igra: Oh, to srci se ne zvedri, Veselju neče se odpreti, Kraljuj al ne ti roža v cveti, Poj ali molči, ptiček ti! 24 A ne! Le p6j, o ptiček, poj! Naj b6de mrtva moja duša, Saj pa kdo drugi te posluša, Ki s tvojim združil glas bo svčj! Precvitaj, cvčtje prelepč! Pa bčdo te mladenke zale V diščče kite ljubim brale, — Če meni jih ne bo nikdč ! Ne t6žim! l0.e tožim vam, cvetice, Kar mlždo mi mori sred; Saj cvetno vaše lice Ne vt§ kaj bol je in gorjč. Ne tožim, zvčzde zlate, Bolčsti svoje vam nikdar ; Tam daleč ve migljate, — Kaj t6ga moja vam je mar? Ne tožim, kot sem t<5žil, Brezčutnim, trdim več ljudem; Kar plečem sem naložil, To nosil bodem večno nem. 26 Za srečo nisem rojen, Os6do svojo vem in znam, To znam, da sem obsčjen Čutiti bolečine sam! Cvetice na gomili. še tu življenje klije, Kamor seme seje smrt? Kdo temotne te žalije Lepša kot pomladni vrt ? Kaj tu hoče, oj cvetice, Zornocvetni vaš obraz ? Ven izkopljem iz žemljice, Presadim na vrtec vas. Tam pomladnega življenja Zrle boste žar in čar; Tu življenje vsako jenja; Tu le smrti je oltar/" 28 / »»Pusti tukaj nas cveteti, Grm na grobu zašumi, — »»Kar ne moreš ti umeti, Vse še brez pomembe ni. Niso grobje žitja meje, Pač pa vir krasnejšega, Iz grobov se tmin prismeje Solnca svit jasnejšega. Pusti dvojbo mi vsaktero In morilne vse skrbi, Trdno to ohrani vero: Onstran lepši zor blešči. Kakor mč iz groba vsklile Krasne smo na beli dan, Ti prerodil iz gomile Boš se v lepši, boljši stan. To dvomljivcem šepetati Večni sem nas je vsadil, Tukaj pusti nas ostati, Kjer naš cvetni grm je vsklil.«(< 29 »Le cvetite, cvetke zale, Vijte se ob križi v zrak, Iz grobtfv živ6 pognale — Ste vstajenja jasen znak !« Hajdukova oporoka. Zastava strta, skrhan meč, Končan je boj strašnč besneč, Bolgarska tožna prosta ni, Zastonj si tekla, draga kri! Ob gozdu tam, na hrast oprt, Sloni junak — na lici smrt, — Junlk bledeči, blag Bolg&r, Hajduški četi je glavar. Hajduk se smrti ne boji, Umreti pa še ne želi: Izpčlnil ni prisege še, Smrt ne, to stiska mu sreč. Od hudih ran že ves šibdk Se zadnjo zbere moč junak; Krog njega četica stoji, Hajduk pa četi govori: »Otrok jaz nimam, bratov ne, Vi bratje mi in deca ste; Vam torej, predno v smrt zaspim, Poslednjo voljo izročim. Rad pustil bi vam kaj v spomin, A kaj? ko vse je vzel Turčin: Turčin mi je blago pobrdl, Turčin mi hišo je požgal. Imetje moje — puška ta, Handžar in samokresa dva; Moj dom — Balkana vrh visok, In streha mi — neba obldk. Pa, — naj si brez zakladov sem, Skleniti oporoko hččm, Da pozni čudil bo še vnuk, Kako zapuščal je hajduk. 32 Poglejte, bratje, to zemljó, Ravnine glejte pod sebó, Po njih lepó poljé rodi, Bliščd se mesta in vasi. Da, krasna je dežela ta In narod čvrst je tod domá; Pa, oh, te zemlje gospodar, Zatiran, suženj je — Bolgár! Za Turka to poljé rodi, Za Turka se trždn poti, Turčin uživa sad in cvet In pólja sad in cvet — deklét! Moj dom je lep, moj rod krepák, Za robstvo ni rojén junák, Pač lepših, sldvniših usód Je vreden rod, ki biva tod. »Prost mora biti, prost moj rod, Na svoji zemlji svoj gospodi Takó sem se Bogú zaklél, Svet dolg s prisego sem prevzél! 33 Za to sem živel, se boril, Večkrat za to že kri sem lil, Trpljenja, ran se nisem bal, Da le prostčst bi domu dal. A zdaj me zgrabi mrzla smrt, Prečrta dragi mi načrt; Umreti, bratje, tčžko ni, Pustiti nade — to boli! Junaci vrli, vi z menoj Ste bili mnog junaški boj, Pustili niste me nikdžr, Bil četi zvesti sem glavar. Otrok jaz nimam, bratov ne, Vi dediči po meni ste: Bolgarsko v last vam izročim, Nje svobodi vas posvetim! Kar jaz prisegel sem nekdaj, Spolniti vsak prisezi zdaj: Za vero, za prostost domu Živite, mrite brez strahu. 34 To nado vzamem naj s sebo, Zdaj ko pod črno grem zemljč, Da v zemlji prosti ležal bom, Da prost moj rod bo, prost moj dom!« Na tla se vklone sto kolen, Sto rok zavzdigne nož jeklin, Sto grl zedini glasov sto: ^Prisegamo ti vsi na to!« Izza oblaka jasni ščip Na četo ist posije hip, Glavdr vesel se v njo ozri, Nasmehne se — oči zapri. Na glas zaplakal ni nikd(5, Skriv&j pa jim rosi ok6, Molči žaluje zvesti trop, Molči se spravlja na pokop. Štir hlode d& jim bližnji log, Mladik grmovje tam okrog, Nosila naglo naredi, Mrliča nanja položi. 35 Že nema, gluha noč povsod! Kam poj de sprevod od ond6d ? Po strmi stezi stopa, glej, Duhovna ni, da šel bi sprej! Pogrebna pesem ne zveni, Le veter skozi gozd ječi; Ne sveti luč pokopnih sveč, Gori pa zvezdic svit brleč. Pri vrhu so, zdaj obstojč, — Lopate votlo zazvene, — Kopati čuješ — to bo grob! — Spet tiho vse! — končšn pokop! Kot drugi ni bil ta junžk, Ni drugim grobom grob en£k: Glej — vrh Balkana rob strm&n, Nad njim hajduk je zakopdn. Ki ljubil ga je žive dni, Na grobu sveti križ stoji, Ni rezan kamen, tesan les; En meč navpik, handžžr poččz! 36 Tam spi hajduk — on mirno A duh njegčv živi, budi; Množč borilcev se vrstč, Gorjč ti bo, Turčin, gorjč! 37 Rabeljsko jezero. (Po národni pripovedki.) Žlej, jézero temno sred gorskih vrhóv, Glej burne jezerske valove, In Suj med hrumenjem, šumenjem valóv Te votlo zvoneče glasove! Odkod se to votlo zvonenje glasi, Ko sapa viharna valove vali ? In kodi ta hiša na prodi Z valovi obdana povsodi? Kjer jézero danes zeleno leži, In temne valove preliva, Vasica tam stala nekdanje je dni, Vasica in trata in njiva. In bister potoček, šumljaje na glas, Ovijal to vas je kot sréberni pas, Zalijal cvetoče je polje, Da gnalo, rodilo je bolje. 38 Lepó, oj lepó je to selo biló, In čedno zares in premožno, A ljudstvo, oh ljudstvo je bilo trdó, Brezčutno, hudobno, brezbožno. Zastonj mu na vrata je vbogi trpin, Zastonj je potrkal otrok bolečin, Hladila, zdravila za bóli, Za tóge ni našel nikoli! — Za góre vtonílo je sólnce zlató, In noč se že déla iz mraka; Po ózki stezici še stópa nekdó, Počasi k vasici koraka. Neznano ženico, sam Bog vé odkód Prinésle stopinje so trudne do tod, In ženi oti'ok po otrócje Privíja se v mehko naročje. Ta mati je videti bornih ljudi, A lépa pa v cvétu života; Ned0lžnost iz jasnih ji séva oči, Z obličja dobrota, milóta. In detice nežno, oj dete mlado Kakó je to bilo ljubó in lepó, Oj ljubo takó in pa zalo Kot da bi nebó ga poslalo! 39 »Prijatelji božji, daj oče dobrot Se dolgo vam srečno živeti; O vsmilite naju se vbogih sirot, Ki sama sva, sžma na sveti! Tema je že zunaj in včter in mraz, Počijeva naj se noc6j tu pri vas: Kdor vsprejme pod streho berača Neb6 ga obilno poplača/" Od praga do praga s solzžmi v oččh Za n6čno se vklanja ležišče; A tukaj pri teh neobčutnih ljudčh Zastonj si usmiljenja išče: v» Nič niste na boljšem, pojdite drugam, Obojnim ni dosti prostoren ta hram!« S tem vsak jo od hiše odpravlja, In mnogi še psovke pristavlja. Že zunaj vasi, že na polji stoji, Na mrazi, v temini, brez hiše — Pretresa ji sapa ledena kosti, In revica k nebu mi vzdiše: »Oh, 6če na nebu, ti oče sirot, Skrij naju pod svojo mogočno perot, Ljubezen s sveta je zbeždla, Brezčutni ljudje so kot skala. 40 Jaz morda zaslužim, tožiti ne smem, Da ven me podijo iz stanja; A dete, kaj ti si storilo, ne vem, Da ljudstvo takó te proganja! Saj ti si nedolžna, si angeljska stvar, Žalilo ti nisi nikogar nikdár; In vendar, sirótica, tebe So tudi pahnili od sebe. Kje najdem ti gnezdeče, ptiček ti moj, Kje hočem ti mehko postlati? Pa, srček preljubi, nikar se ne boj, Saj čuva ljubeča te mati! Zibala v naročji te bódem lepó In grela te bódem z dihanjem skrbnó, Da mraza obranim le tebe, A mene naj potle le zebe !(< Besede vzdihljáj zaduši ji globok, Srcé se ji v žalosti vtaplja, Čez lice se solzni ji vlije potok, A ne le za kapljico kaplja. Solzé siromakov pač težke solzé, Gorjé ti nevsmiljeno ljudstvo, gorjé!, Solza, ki sirota jo lije Do neba za kazen upije! 41 Že hoče se vleči na zčmljo, pa — glej! Kaj sveti se ondi v bližavi? Tam hiša samotna je, mati se k njej In v upu in strahu napravi. Kdo ondi prebiva ? Li upati sm6, Da ondi človeški živijo ljudjč? Če hiša še ta jo odžene, Potem ni več nade nobene. Potrka. — Siv starček odklene ji hram, Ki luč ga brleča obseva; Otroci na slami počivajo tam, Ubo^tvo tu vlada in reva. »Zavetja ne najdem sirota nikjčr, Podijo povsodi kot divjo me zvčr, O, dajte, vsaj vi ne pehajte Od svoje pohlevne me bajte !(< »»Le noter, le noter in mati in sin Stopita, počijta se z nami; Pri hiši ni pernic, ne mehkih blazin, Počivajta z nami na slami! *<,; K družinici dobri se vležeta zdaj, Nad njimi pa plava nebeški čuvžj In hišo, kjer tujka počiva, Pod svoje peroti zakriva. — 42 Čuj, zunaj pa divje razsaja vihár, Od néba lijó se povodnji, Žar šviga na zár in udar na udárr Približal mar dan se je sodnji? In zdajci, o groza, drobeči potrés! Hrumenje, rohnenje do strmih nebés Groznó in strasnó se razlega, — Kaj bode, kaj bode iz tega?! Potihnil vihar je in dela se dan, In kočico starček odklepa; Izginila tujka pred zorom je strán, — A kje je vasica prelepa? Ne hiše, ne stolpa, ne cérkvice ni, Kjer vás je ležala, jezero leži; Edino le hišica mala Na suhem je produ ostala . . . Še danes ta hiša na produ stoji Od strašnega priča večera; Vse drugo ko v grobu globokem leži Mrtvó pod valovjem jezera Le včasi, ko veter valove vali, Jecé utopljeni se zvon oglasi . . . Solza, ki sirota jo lila, Od neba je kazen sprosila! 43 Projekt. £)a solnčece božje je zlato, Da mčsec je čisto srebrč, Kdo hotel o tem bi dvomiti? Saj pevci pojo nam tako! Oh, da so mi dane peroti, Kak<5 bi jih naglo razpčl, Vzletel bi na one svetove, Na njih bi obsedel vesčl. Prekoval bi v tolarje luno In solnce v cekine suhč, Morda bi z obojim poplačal Državne in svoje dolgč! 44 ,,Prijatelj" in senca. prijatelj(< senci tvoji je enak, Ki zvčsto za teboj se vije, Dokler ti sreče solnce sije; A ko se pripodi oblak, Ko solnce ti zagrne mrak, Se tudi »senca * tvoja skrije! 45 Svarilo. ^Hara mati kara me: »Hčerka, hčerka mila, Slabo sem te, žalibog, Slabo izredila! Kjer so fantje, kjer je ples, Tja zahajaš rada, Božja služba, božji hram — To ti ne dopada. Le sosedovo poglej, Ta v izgled ti bodi, Pridno ona dan na dan K božji službi hodi. 46 Kot zamaknena kleči Doli v prvem stoli, Na oltar ti vpre oči In pobožno moli. * Skrbna mati dan na dan Svoj pouk ponavlja, Ter mi hčer sosedovo Za izgled postavlja. Jaz se pa smehljdm, ker vem, Da sosida mlada Mladega cerkovnika Gleda srčno rada. — 47 Biserji. JŽrcč skrivnostno je morjč Krijoče biserje krasnč; A jaz se v dno ne bom poddl, Da deklici bi v dar jih bral. Kaj biserjev bi bral ji v dar, Ko mari ni ji bil morn&r? Na dnu neznani naj ležč, Skopo naj skriva jih sreč; Če pa jih vrže včn vihar, Naj bere jih, če komu mar! Cesarski razglás. aj piše, kaj piše presvetli nam car: Da vojska krvava se vname ; Stotisoč junakov, veli gospodár, Naj puško zadene na rame. Mladeniči naši so trdni ko hrast, Ko smreka v planini so ravni; A bolj še kot rast jim srcé je na čast, Rad ima jih césar preslavni. Če cesar rad ima junake lepé, Se rajše jih naše mladenke ! Kaj bodo sirote pocéle samé? Oh, ure jih čakajo grenke! 49 Raznese razglas se v mesto in vas, In mater stotisoč zaplaka, Stotisoč mladenek zaplaka na glas, Zgubila bo ljubčeka vsaka. A mladi junaci na sredi vasi Popevajo, vriskajo glasno, Da petje do solznih deklet se glasi Skoz nočno tihoto prejasno: »Zvestč je cesarju in dragim src<§, Pozdržv zdaj dekletom, očetom! Cesarju za vojsko sred in rokč, Oboje na veke dekletom!* 5° Slov6. j,TIodajam roko ti s solzami, Oh, morda zadnjikrat nocčj; Ostati mi je revi sami, Tu čakala v samotnem hrami In plakala bom za teboj. Podajam roko ti s solzami Oh, morda zadnjikrat nocoj.« »»Tolaži Bog te, ljuba zvesta, Ne kali vedrih si oči! Vojakova si ti nevesta, Ni stalnega vojaku mesta, Kot val iz kraja v kraj hiti. Tolaži Bog te, ljuba zvesta, Ne kali vedrih si oči! Tu streho lahkega šat6ra Razpnč vojak, ko pade mrak; A ko se vzdrami zlata zora, Podreti dom obnočni mora, Naprej ubrati čvrst korak, — In streho lahkega šatora Zveččr drugjč razpnč vojak! Nestalna moja je osoda, A to sreč nestalno ni. Osoda, ko deroča voda, Odganja čolnič moj od proda, Od sladke sreče me drvi. Nestalna moja je osoda, A to sreč nestalno ni. Glej zvezdo ono jasno gori: Zvestobe moje slika je! Po istem se vrti prostori, Nevgasno sije v zvezdnem zbori, Obnebja svetla dika je. Glej zvezdo ono na obzori: Zvestobe moje slika je ! Ko zvezda ta bo pot zgrešila, Zvestoba moja klone ti;. Ko od nevgasnega svetila Ok6 bo jasno obrnila, Ljubezen moja vtone ti. Ko zvezda ta bo pot zgrešila, Zvestoba moja klone ti! Ostani ti vojaku zvesta, Kot on ostane tebi zvest; Pred Bogom bodeš mi nevesta, Ko srečno me pripelje cesta Iz tuje zemlje daljnih mest. Ostani ti vojaku zvesta, Vojak ostane tebi zvest!* * 53 Za dom med bojni grom! ^-astava že razvita je, Morilna cev nabita je, Nabrušen bridki meč! Zdaj puško v dlan in meč ob stran, Napočil je krvavi dan, Urd! u boj besneč. Naš boj je svet in svet naš roj, Saj kliče nas u hrabri boj Naš Bog, naš car, naš dom! Nezmagana mi četa smo, Brez straha in trepeta smo, Ur&! med bojni grom! 54 Še en pozdrav ti, dragi dom, Poprej ko gremo v bojni grom, Med bitve hrum in šum ! Še en pozdrâv vam, dragi vi, Spomin na vas podžiga kri, Povzdiga nam pogum. Kot ôrel čuva dom in rod, Tako svoj rod in dom nezgod Braniti hčemo mi! Kot iz oblakov blisk in tresk Orjaške hraste stère v pesk, Sovrage stremo mi ! Naprej tedaj, junaški roj, Za dom, za drage v hrabri boj Tja sred sovražnih čet! Med nami vsak je cel junak, Naj pade tretji, drugi vsak, Da bo le dom otét! Le plakaj! Ti plakaš, oj nesrečna deva? In hud te res zadel je vdlr; Le plakaj, plakaj tožna reva, Ne vstavljaj gorkih solz nikar! Ni hujšega gorjd na sveti Kot so zadušene solzč; Ko jim na dan ni dano vreti, Pekoče padajo v sreč. A kot oblak dežčč se tanjša, Roseč iznikne v jasni zrak, Tako gorje v solzah se manjša, Izgine žalosti oblak. 56 Le plakaj, o dekle trpeče, Izs6lzi vse gorjč sred, Naj sine spet ti solnce sreče Skoz megle bridkega gor j i! 57 Čolničku. o morjžL neskončni vodi Cčlnič meni drag vesld. Kodar hodi, kodar brodi, Oh, povsčdi Duša moja ga spremlja; Kodar brodi, kodar hodi, Sto prošnja Iz sred Zanj pošiljam do nebd: Brodi, čolnič, srečno brodi Čez viharni val morja! Bog nebeški naj te vodi, On naj čuva te v nezgodi, K mirni kočici na prodi Kmalu naj ti priti dd! 58 Slov6 od Rifenberga. Slov6 jemljčč, jaz govorim; Sreč mi bridka bol navdaja, Beseda skoro mi zastaja, In Bog le vč, kakč trpim! Kaj pač bi tčžko mi ne bilo: Tu bival sem nad osem let, Tu vse se mi je prikupilo, To ljudstvo mi je drago, milo, In ljub mi je ta krasni svet. Rodila mene je planina, Očetov dom mi tam stoji; Vendar ti grički, ta dolina Se druga zdč mi domovina, Za svoje štejem vas ljudi. zadnjikrat vam s tega kraja, 59 Zat6, ko se poslavljam z vami, Pri srci, oh, mi je hudo ; Zat<5 poslavljam se s solzžmi, Zato ostavljam vas s prošnjdmi, Ki vroče mi kipč v nebo: Ta cvetni dol, te gričke zlate Naj čuva in osreči Bog, On blagoslovi njive, trate, Vam žetve, bratve daj bogate In vas obrani vseh nadlog. A tudi seme plemenito, Ki v srca vam sem ga sejal, Naj zčmljo najde plodovito, Z močjo nebčško-čudovito Priklij vam iz duševnih tal. Vladdr neskončne visokosti Pa rast in cvet in sad mu daj! Potem ta kraj bo dom blagosti, Bo sreče dom in dom kreposti, Potem ta kraj bo pravi raj. 60 To želja moja je edina, — O naj nebč jo izvrši! Sedaj pa z Bogom, ti dolina, Vi starčki sivi, ti mladina, Oj z Bogom, dobro ljudstvo ti! Jurčiču v spomin. cesti jablana je stala, Cvetela vsako je pomldd, In pisan cvet okrog je stlala, Daj&la hlad in zlat je sad. Na čudodelnem tem drevesi Pa bival je skrivnosten duh, Ko ta zigraval je s peresi, Sepčt nam rajsk je polnil sluh. Kakč šumljalo je zgovorno Od ure rane v pozni mrak Tedaj to listje čudotvorno, Bil jezik glasen list je vsak. 62 Čarobne pravilo pravljice, Povesti krasne to drev6, In med pravljice drobne ptice So vbirale svoj spev glasno. Obstal je pridni kmet pri deli, Strmeč uh6 nastavljal je, In potnik mnog na cesti beli Vesil drev6 pozdravljal je. Pod njim je vsakdo rad počival, Pojil srci, pojil uh6, In spev in hlad in sad je vžival Ter blagoslavljal je drevd Pa, oh, nebo zastrejo tmine, Oblak se pripodi strašžn, Iz njega smrtna strela šine, In strta je na tleh jabl&n! Ta jablan ti si, drug moj mili, Ki zgodnji grob te skriva mi; Potok solza v ok6 mi sili, Bridkčst srci zaliva mi. 63 Oh, kolike duhž zaklade S teb6j je temni grob požrl, Načrte tvoje, naše nade, Udarec smrtni vse je stri! Oko mi hoče prekipeti . . . A proč solzč in proč tožbč! Le slavo tvojo hočem peti, Leti čez dol naj in gorč! Plodnejšega nikddr duhova Rodil še ni slovenski svet, In Bog vč, kdaj nam pride znova, Ki tak zoril bo sad in cvet? Ti spis na spis si nam podaval, Za sliko sliko daroval; Ko n&rod jih je občudaval, Strmčč je sebe v njih spoznal. Ti branil si nam sveto pravo Z duhž orožjem žive dni, Ti Slavi si ovenčal glavo, . . . Zato ves dom te zdaj slavil 64 Postavlja domovina cela Na grob ti spomenik kamnčn; Pomnik tvoj prvi tvoja dela, Ki vek ne vniči jih nobčn! Kot solnce se žari nevgasno In svet oživlja z visočin, Svit tvojih del sijžil bo jasno In nam pomlajal tvoj spomin. * Pretkč naj grob ti gosta trava, Nad njim naj kamen se zdrobi A v vek ne mrakne tvoja slava, Tvoj duh med nami v vek živi! 65 Na semnji. Jz^id si na trgu je šator napravil, Lišp raznotčr je na pr<5daj postavil: Zlate verižice, krasne uhane, Prstane, igle umetno kovane. To se ti bliska, oj to se leskeče, Meče po izbici iskre žareče! Tropa gledalek krog žida se zbira, Zeljno v zlato in srebrč se ozira. Lišpa kupavajo vsakoršne vrste, V lise in uha, na vrat in na prste. Z lišpom na roci, na vratu, na glavi Pojdejo v cerkvo v nedeljo — k razstavi. Tebi, deklč, pa ni treba krasila, Krasa dovolj si od neba dobila: Ustne so ti nad korale rudeče, Tvoje oko se nad biser leskeče ; 66 Rože rastoče sred lilij obličja Rajske brez tujega so lepotičja; Kodri, ki venčajo umno glavico, Kržsijo bolj te kot krona kraljico; Snežno beloto deviškega vrata Le zatemnila bi vrvica zlata ! Lepa, najlepša si sama ob sebi, Lišpa ni treba oj deklica tebi! 67 Negôdni ptičici. ^-^akaj, zakaj, oj ptica mila, Med trdi svet se že podaš, Ko šibka še krijô te krila, Iskati hrane še ne znaš? Glej, deček zlobni že je prežal, Da z rôko kruto bi te vjél; Le mène vzrši plah je zbežal, — Življenje s tem sem ti o tél. Odslèj pa vsem nezgodam skrita Tu v izbi boš ko v gnezdu prej, Skrbno te rôka moja pita, Ni mogla mati te skrbnéj. 68 A ko ti roka hrane d&ja, Oj drobna moja ptica ti, Mi v duši misel tožna vstaja In tožne čute mi budi: Oh, kaj sir<5t od majk odtrže Os(5da že za mladih let, Iz toplega zavetja vrže Kot tebe jih med mrzli svet! Po tuji zemlji tožna tava Ta zapuščena sirotč&d, Sreč bolest ji razor&va, Trč skrb in strah jo, jad in glždl Kdo bridke ji obriše srage? Kdo rev jo reši in nadlog? Izročam vam jo, duše blage, Izročam tebi jo, moj Bog! Ti vsliši jo, ko vroče vzdiše, Otri ji z lic gorkč solzč, Odpri ji duri dobre hiše, Odpri ji blžgo v nji sreč! 69 Pri jezu. t^ako hrumiš in šumiš, oj jez, Kakc3 valovje drvi se ti čez! Ta voda srdita Vsa v kaplje in pene in prah je razbita; In solnca nebeškega svit Po prahu, po penah, po kapljah razlit Na tisoče solnčnih se praškov drobi, Iz njih tisočerno iskri! Oj živo žari; A solnca podobe prvotne, Čarobne njegove lepote celotne Na jdzi razpinjenem ni! Le hrumi in šumi, mogočni jiz, Le vspenjaj, valovje, bobnič se čez! Naj le tu valovi razbijajo se, Pod jezom bo konec nemira: Tam doli razpršena voda se zbira, 70 Razdrobljeni žarki spet zlijajo se. Kako iz valčv tam smehlja se nebo In solnce žareče In drevje temnčzeleneče In cvetje zlatč! Kakč je tam doli vse mehkč, Kako mirno! Ko v tč se oziram, se zdi mi, oj reka, Da gledam življenje, osodo človeka, Človeško sreč, Njegovo slast in strast in gorjč! Kot voda na jčzi kipi nam kri, Tako nam sred valovje hrumi, Ko tisoč sovražnih ovir, Zastavlja življenja težavni nam tir, Ko divja nam strast Srcž občutke dobi v oblast, Ter vreči nas hoče v brezdanjo propast. Oh, strč se tedaj Nam solnce bliščeče Pokoja in sreče! Bog vč, če se žarki zber6 še kedaj, Če vmiri srca se valovje kipeče ? Bog daj, Bog daj! 71 Le v jasnem valovji pokojnega srca Prekrasno neb6 vesoljno se zrca, In zrca se v njem nešteti cvet. Ki ž njim življenja breg je odčt. O, blažen, ki dajo mu dobra nebesa, Da mirno mu teče valovje sred, Da prsi vih&r mu sovražni ne stresa, On ljubljenec pač je nebž! A komur ta sreča ni dana od zgori, On trpi možato, junaški se bdri! / 72 Črni trn. 0j vije steza v hrib se strm, Oj steza kamenita; Ob nji pri grmu raste grm In mnog se že razcvita. Oj črni trn, oj črni trn Ob gorski stezi strmi, Ti prvi nosiš cvet srebčrn Med drevi in med grmi? Razvil se ni še rože cvet, Še mrtvo vidim trato, Ni gaj še svatovski odet, Le ti cveteš bahato! 73 A cvet, ki prvi se žari, Oh trnje le zakriva, In pust in trpek sad rodi, Ked<5 naj pač ga vživa? To ni, to ni na gdro pot, To tvoje je življenje; In trnje, ki cvete ondčd, To bridko je trpljenje. Ob stezi tej, ob stezi tej Ti trnje to bodeče Gosteje raste, cvete prej, Kot rdže solnčne sreče. In grm trpljenja vsiplje ti Na stezo trne mnoge, Da srce vbogo vtriplje ti, Da krvavč ti noge. A le naj rane krvavč, Ti s6lz mi ne prelivaj, Zatri solzd, zatri tožbč, Če ne, jih vsaj — prikrivaj. 74 Ne mara srečni svet solza, Trpinov ne umeje, Ko t<5žbe čuje — godrnjd, In sčlzam se le — smeje! 75 Pri mrtvaškem sprevodu. j težka pot, oj tčžna pot, Ko od sred sred se loči! Mi spremljamo te žalujoči, Saj ti na veke greš od tod — Oj sdlzna pot, oj zadnja pot! Ti v kraje romaš nam neznane, Odkodar več vrnitve ni; Slov6 nam bridke seka rane, Solzč rosijo nam oči, — Oj z Bogom, drago srce ti! A d&si nam se je ločiti, Nad tabo treba ni solziti: Na srečni pčti ti si zdaj, Na poti v grob, na poti v raj. 76 Pok6j sladak te čaka v jami, Neskončna sreča nad zvezdami Mi sprčmljamo v miru te kraj, Krilatci pa v nebeški raj! 77 Pri pogrebu. globoko pod zemljo, Tu v Ozki, hladni hiši, Kjer šum sveta se več ne sliši, Ti trudno truplo spalo bo — Globoko pod zemljč! KakO bo domek tvoj mirdn! Tu vtihne vseh viharjev jeza, Krivice rOka sem ne sdza, Tu rev ne bo, tež&v, ne ran. Če kdo te je doslčj sovražil, Tu ni sovraštva ne srdu, Tvoj dom bo skrbno stražil Zvest angeljček miru. Telo sladko ti spalo bo Globoko pod zemljo. 78 A duh visoko vrh zvezda Z duhovi rajskimi ti biva, V objetji večnega Boga Tam blaženstvo brezmejno vživa Visoko vrh zvezda. Ni sreče videlo ok(5, Ni čulo je nikdar uho, Ni rždosti sreč čutilo, Ki zdaj deli ti jo nebč, Ki v veke bo ti jo delilo! Oj srečna, srečna duša ti, In s tabo vsak, ki v Bogu spi! 79 Čas. ^raljest\ tvo je moje prostrano, Kje konec njegovih je mej ? Počiti nikjer mi ni dano, Od vekov drvim se naprej! Jaz videl sem zemlje vstvarjanje, In rojstvo nebeških svetov, Zrl prvo njih divno migljanje In gledal razpad bom njihov. Zemljana jaz slednjega štčl sem, Kar vek jih na vek je rodil, Pri prvi zibelki bedel sem In zadnjo bom krsto kropil. 80 Sezidal sem mesta, graddve, Gradove in mesta podrl, Neštete rodil sem rodove, Rodove neštete sem stri. Jaz gledal sem narodov roje, Njih boj in njih bol in radčst; Zdaj boje in trude zrem tvoje, In tvojo sladkčst in bridkčst. Kot duh na peroti mogočni Nevidno nad tabo hitim, Zdaj venec ti vijem poročni, A venec mrtvaški za njim. S skrbmi razoravam ti čelo, In sejem bridkosti v sreč; Spet zjasnim ok<5 neveselo, Obrišem pekoče solzč. Zdaj cvetje, zdaj trnje bodeče Iz mojih ti vzraste poljan, Popolne, neskaljene sreče Pod solncem ne včaka zemljan. 81 O, tudi moj novi oddelek Pač raznih prinese dar<5v, In mnogo izteše zibelek, In mnogo izkoplje grobov. 82 Nevesti. Trepeče ti venec poročni v lasčh, In srce ti v prsih trepeče; Krog usten rudečih igr& ti nasmčh, A sčlza v oččh ti leskeče. Stotere se misli ti v duši borč, Sreč se ti krči in širi, In čuti kot vali po njem se drvč Ti v sladkobolestnem nemiri. O zlata prostčst, oj neskrbna mladost, Kak6 te je težko pustiti! Oj prave ljubezni nebeška sladkčst, Kdo pač se ti more vbraniti! 83 Na maj ki sedaj ti počiva oko, Zdaj k ženinu vhaja ljubeče: Od mamke sreč se ti trže težkč, A k ljubemu sili kopneče. Daj majki poljub, zaročencu roko, On z desno ti v desno naj seže, Bog srci z nebeško je zvezal vezjo, Duhoven še r<5ki naj zveže. Le srčno z izvoljencem zdaj pred oltžr, Odtam pa na romanje skupno; Željnč se nazaj ne oziraj nikčir, No gledi naprej mi zaupno! Pač bo zapustila te zlata prostčst, A vez te bo sladka objela; Pač nehala bode neskrbna radčst, A začne se skrbnost vesela. Ljubezen dolžnosti sladila ti bo, Množila ti srečo družinsko, In duša zamaknena pila ti bo Neskončno radčst materinsko. 84 Ti srečna ves dom osrečevala boš Nevtrudna po hiši in hrami, Med sini, hčerami kraljevala boš Kot luna svetla med zvezdami. Kdor sam do večera potuje skoz svet, Izgine se zarjo večerno; A ti ne zamreš, ne iznikne tvoj cvet, Pomlajen bo v deci čveterno! 85 Vrlemu možu. (Andr. Jekše-tu.) latži ne išči v teh vodah, Zastonj ves trud! Srebrd ne kopiji v teh gorah, Ne drugih dragih rud! A več od srebra in zlatž Pri nas doboš, Tu biser drag se lesketž, Ta biser — blag je mož! O vreden, da visoko bi, Najviše stal, Da svit njegov široko bi Po svetu krog sij ¿l. 86 Ker sam pa v silni skromnosti Svoj skriva svit, Naj zdajnosti, potomnosti Bo tu v izgled odkrit. — Pač mnogo možkih, malo mož Naš vek rodi; A kar nebó nam dalo mož Med prvimi si ti! Globok ti um in čut gorák Odzgór je dan, Značaj si skoval si krepák, Kot gore nezmaján. Modrósti uk na srci vgret Lepó učiš, In, kar na srčni seješ svet, Zvestó, skrbnó gojiš. In, kar učiš in, kar gojiš Z vstrajnostjo, Najlepše vedno sam vršiš S krepkó značajnostjo. 87 » Ti oče in vodnik skrbljiv Si vernikom, Ti vsem si blag in ljubezniv, Ne le nektčrnikom. Ne zreš na lice, ne na rod, Tvoj sin je vsak; Se ljubši kmet ti kot gospčd, Če vrl je poštenjak! Pri srci tebi ni dendr, Ne svetna čast; Za vzvišeno le vnet si stvar: Za bratske sreče rast! Takč že let nad štirdeset Deluješ ti, In sile vse za smoter svet Vesel žrtvuješ ti. Zato pa meni vzor moža Si davno že; — Pač srečen kraj, ki te ima, Presrečni v njem ljudjč! 88 To srečo sem i jaz imčl: S tebdj sem žil, O žarkih tvojih sem se grel, O njih si um vedril. Kako slad&k mi je spomin Na srečni čas, Ko v znožji bival sem planin Pod vodstvom tvojim jaz! Oj, kolikrat mi v gorsko stran Plujč oči, Tam trg miržn je in krasžn, A v trgu dragem — ti! Pri teh spominih sto čutil Se vžiga mi, In tisoč gorkih se voščil Iz duše dviga mi. O trosi Bog ti sreče rož Na vse poti, A nam pa daj še mnogo mož, M6ž vrlih kot si ti! Ne zveni mi! lQ.e zveni mi, ne zveni mi, Pomladi najprva, najlepša cvetica! Kot danes čarobno ti cvčtejo lica, Ti cvčti vselej in zeleni mi, Ne zveni mi, ne zveni mi! Ne zveni mi, ne zveni mi! Glej solnce vsak večer za goro zahaja; A zjutra še mlaje, krasneje vstaja — Kot solnce se žarki ognjenimi Ti žari vselej se, ne zveni mi! Ne zveni mi, ne zveni mi! Bog solnca ti dajaj in r6se hladilne, Metuljev te brani in slane morilne, In toče sč zrni ledenimi — Ne zveni mi, ne zveni mi! 90 \ Ne zveni mi, ne zveni mi! Najprva, najlepša cvetica pomladi! Kot danes na solnčni kraljuješ livadir Procvitaj še v pozni jeseni mi — Ne zveni mi, ne zveni mi! 91 Naš narodni dom. (Zedinjena Slovenija.) aš sveti dom bil strt je v prah, Vsi kamni razmetani; Oh, raslo trnje, rasel mah Po groblji je teptani. Plah lazil preko razvalin Je — tujcem rob! — domači sin; In lil solzč je vroče, Solzč v nebovpijoče. Zdaj sčlze stran! Orodje v dlan ! Dom znova vstati mora, Oj dom krasan, tako prostran, Da bo za vse prostora: Za brate naše rodne vse, .Zapadne in pa vzhodne vse, In s severa in juga — To krasna bo zadruga! 92 Dovolj nam kamnov je pobral Sovrag za svoje hrame; Odslej pa z naših svetih tal Ne enega ne vzame. Naš kamen slednji nam je svet In čuval bo Slovčn ga vnet; Naš dom naj z njim se viša, Ne vragov naših hiša! Pač bo zagnal sovražnik hrum* A kaj nam srd sovraga! Razum naš, bratje, in pogum Sovrage vse premaga. Orodje v desni, v levi meč, Svoj dom gradimo, se boreč, Napadnik mora pasti, Naš sveti dom pa vzrasti! Ne bo nas več tujčin teptal, Ne tldčil nas krvavo; Naš rod bo tu gospodoval, Naš jezik, naše pravo! Pod streho našo tuji rod Naj gost nam bo, a ne gosp6d; Mi tu smo gospodarji, In Bog in naši carji! 93 Dom skupno bo ognjišče nam In skupno delališče, On skupen bo nam božji hram, In skupno bo branišče ! Le vkup, le vkup kamnarji zdaj, Na delo vsi zidarji zdaj, Imč si proslavite, Dom skupni nam zgradite! Učakal rad bi srečni dan, Dan našega združenja, Bi zrl kak6 en krov prostran Čez dom se ves razpenja. Naš prapor bi na krov pripčl, Dom blagosl6vil bi vesel: »Bog živi vse Slovene Pod streho hiše ene!« 94 Kmetski hiši. ogočna nisi, ne prostorna In stavil te umetnik ni, Bolj kot bogata si uborna, Preprosta selska hiša ti! In vendar ne palač ogromnih In njih blesku ne bom slavil; A tebi, dom seljakov skromnih, Nesmrten venec rad bi zvil. Pač res ub6g si, mal, neznaten; A dasi mal in ne slovit, Kak6 ti nam si blagodaten, Kak6 za nas si znamenit! Pomnik le redek še se dviga, Ki davnih nam je dni glasnik, Ti naša si najstarša knjiga, Pravečen, živ nam spomenik. Pravljice, zgodbe praviš davne, Ti v rekih čuvaš pramodrčst, Pradede nam opevaš slavne, In src radOst in njih bridk<5st. Ti šege stare si ohranil, Deduje jih po oči sin; Le ti naš jezik si obranil, Da ni zatrl nam ga tuj čin. Kar čas nam dal je davna letar Največ občuval nam si ti; Kar zdaj nam daje in obeta, Pod streho kmetsko nam zori. Ta hiša nam je mati krušna, Domovju steber je častit, Iz kmetskih hiš nam hrana dušna, Iz kmetskih hiš omike svit! 96 Ne v hiš mogočnih jasnem sevi, Ki marmornat jih krije krov, — Pod nizko streho, v skrajni revi Rojčn rešnik je vseh rod<5v. In ne v dvoranah bogatinov, Kjer blesk zakladov te slepi, — Kjer dom seljaških je trpinov, Rešitve zor se nam žari. Kar mož nebesa so poslala, Da večnih nas otmo grobčv, — Vse mati kmetska je zibala, Iz kmetskih so izšli domčv. Od tam nam misleci globoki, Od tam klicarji k nebu nam, Od tam nam pesniki-proroki, Za dom borilci vsi od tam ! In vem, da to jim srečno vspeje, Da spone vse nam razdrobi, Da dni nam pribori jasneje, Ter naše proslavi imi . . . 97 Zatč ti slava peta bodi, Oj zibel naših boljših dni, Nebo ti tisoč sreč prisodi, Ves blagoslov na tč razlij. Naj vedno mirno bi živela, Noben ne vzburjaj te vihar, Ogiblji se gromdv te strela, Zanašaj grozni ti požd.r. Da srečno v vek si bivališče Krepostnih žen, poštenih mož; Daj Bog, ti slavnih mož rodišče, Da zibel še slavnčjših boš! 98 Odlikovanje. o ViMr je bojni grozni vtihnil, • . Ur d, dobljena zmaga je! A mnog junak svoj duh izdihnil Pod mdhljaji sovraga je. Pač bil se hrabro vsak kot lev je, Kdor živ, kdor mrtev tu je zdaj; Otčt, utrjen stol kralj ¿v je, Otčt je doma krasni raj. In zbere že na bojnem polji Borilce hrabre gospoddr ; Njim, ki junaci so najbolji, Svetinje zlate daje v dar! 99 Pripčl že vrsti je vojakov Vladar poguma častni znak : »Čemu pa znamenja junakov Ti braniš borcev se prvak?« »»Nevreden nisem pač odlike, A dosti vredniših poznam ; To znamenje časti in dike Dovoli, kralj, da tistim dam.«« Primigne kralj; — junak pa stopi, "Kjer mož pri moži v krvi spi, Najbližjemu v mrličev tropi Pripnč na prsi znak časti. }SKar meč, kar strel jih je pomoril, V tem ednem sem odlikoval; Teh slednji manj kot jaz ni storil, Več kot mi vsi je žrtvoval.«« Spoštljivo kralj glavč odkrije, Ž njim vrste vse se odkrijo, Oko junakom solze lije, Po mrtvih bratih jim tek<5. IOO Prijateljem. Uoklčr kraljuje v cvetji zemlja mlada, Dokler jo greje jasni solnčni soj, In zelen gozd je, njiva in livada, — Prijazno nam popeva tičev roj; Ko pa hladna jesčn pri nas zavlada, Ko zemlji pestri rujavi zavdj, — Na južne tički vsi zbežč poljane, Tu v grmih golih redek le ostane. S prijatelji enako je na sveti! Njih roj se zvest ti zdi in srčnovdan, Dokler je sreča tvoja v polnem cveti, Dokler si slavljen in poviševanj A ko te sreče solnce neha greti, Ko strt si v prah, od vseh strani teptan, Zbeži ta roj, ko tički lahkokrili, U sreči zvest, ni zvest ti v časov sili. IOI Vi taki niste ! Kot ste bili zvesti, Mi v radosti in sreče jasnih dneh, Ostali v temnih ste mi dneh bolesti, Ko pahnen sem protivniku v zasmih; Spremljali ste me prej po gladki cesti, Spremljate zdaj po 6strih me potih, Ostali z mano ste o dobi burni, Ko me tepo viharji hudourni. Zahrula name je »nevihta s Krasa *, Kako morilen, groben dih je njen! Uboge cvetke mojega Parnasa Viji, drobi in klesti bič ledin; Oropal jih vihar je vsega krasa, Na nji natrosil gosto prah strupin, — Na vso to kvar pa še dolži vrtnarja, Češ: »cvet otroven narodu podarja!« Bogd celo iz rož mi hoče vkrasti; In vendar tudi te so božji dar: On dal jim kliti je krepkč in rasti, In grel njegove luči jih je žar; In dobro vem, da niso mu k nečasti, Čeprav za cerkev niso in oltar, — Saj kaže vendar sleherna njih črta, Da seme njih iz božjega je vrta ! I02 Krivica ta je v dno me duše spekla, Saj človek sem in rahel čut imam; A naj me peče, sčlza ne bo tekla, Naj tare me, vpogniti se ne dam; Stal bom ji v bran ko da bi bil iz jekla, Stal tem trdnej vedoč, da nisem sam : Da v borbi bridki duh bi mi ne klonil, Na vas se, srca zvesta, bom naslonil. Kedor je sam, lehkč ga vsak zatira, Če sam je, pasti mora še junak; A kogar broj tovarišev podpira, Pogum mu rase, dasi je šibak, Stoterna moč tako se v slednjem zbira, Iz čete vse za vse močan je vsak: Tak6 moj duh od vas moči dobiva, Ves vaš pogum se v dušo mojo zliva. Zat6 z veseljem nove spet cvetove Zasajal bom od vas krepk6 podprt, Gojil skrbno vse žive bom jih dnove, Pri delu naj me najde bleda smrt! A Bog sovražne kroti mi vetrove In blagoslovi moj samotni vrt, Da cvetje krepko mi rodi in zdravo, Prijatlom na radost, domovju v slavo. 103 A vi, prijatli, ki ostali zvesti Ste mi celo v nesreče temne dneh, Ko nežni cvet nevihte srd mi klesti In stelje ga brez milosti po tlčh, — Vi vsi, kar vas živi mi v slednjem mesti, Kar vas živi mi v trgih in vasčh, Ohranite vselčj sreč mi verno, A Bog zvestobo plati vam stoterno! Prstan. Obroček drobni, svetla stvar, Ki skoval te mi je zlatar, Kako se jasno mi blestiš In glasno k srcu govoriš! Že jutri te nosila bom, Ko pred oltar stopila bom, Tam dveh stanov mi boš mejnik, Dveh rok, dveh src krepak veznik. Na prstu boš mi lesketal In skozi žitje me spremljal, Pomembe polni ti simbdl, Spremnik mi skoz radčst in bol. I 12 Bo li osoda mojih dni Bliščeča, zlata kot si ti ? Ni morda tvoj brezkončni krog Le slika mi brezkončnih tog? — Ti sreče znak nejasen si, Znak vérnosti pa krasen si, Zvestóst mi čista ko zlató, In vedno svetla bo ko to. In naj bo v ognji skušena, Nikdar ne bode rušena, Do groba bode sézala, Ko ti me večno vézala. Pač mnog je prstan pretesán, Nosilcu bridkih reže ran, Trpina se usmilijo, Okóv tesnó prepílijo. In preobíl je prstan mnog, Rad z róke zdrsne zlati krog,. In mnog se zlomi, se zdrobi A temu kriv zlatár pač ni. Moj z rok nikdar ne pade, Nihčč ga ne ukrade mi, A stiska naj me še tako Pritožbe čul ne bo nikd<5. Če kteri prstan kdaj se stre, To drug pač bo, moj prstan ne;. Če moj pa ima biti' strt, Ne strč ga drug nihče ko smrt! 107 Mojim slavilcem. (V spomin večera 12. marcija 1885.) Gez gore in dole na krilih lahkotnih Priplaval iz dalje moj duh je med vas; In kar vas pri slavnosti ti je prisčtnih, Objčmljem, poljubljam zdaj duhoma jaz: Pozdravljeni srčno mi bratje udani, Prijazno sreč naj mi slednji ohrani! A slavlje, ki krasno nocoj ga slavite, Naj, bratje, le deloma meni veljd, Na sploh naj bo slavlje stvari plemenite, Za ktero gorimo mi vsi iz srca: Ljubezen do doma in narodno delo Naj slavnost sijajno nocoj bi imelo! Vi tudi za dom ste se možki borili, In njemu žrtvujete svoje moči, 108 In z nami so drugi se vrlo trudili — Bog večni naj vas in pa one živi: Prijatli! vsem delavcem narodnim: slava ! Hvaležna jim bode na vek očetnjava! A tudi v bodčče se hrabro boj ujmo Za narod teptani in njega obstoj, Z besedo in z deli krepko pospešujmo Blaginjo njegovo in splošni razvoj ; Za naroda slavo, korist in prosveto Delujmo vsi skupaj z ljubeznijo vneto. Kar storiš za sč, to že s tabo izgine, Kar storiš za narod, ostane vselčj; Donesi le kamen za vzgradbo očine, A raslo naprej na podlagi bo tej; Pomogel si s tem ji k višavi, k lepoti, In del tvoj ostane v poslopja c e 1 o t i L Na delo tedaj! ... a do konca značajni,. Namenov poštenih, a bolj še dejanj, U borbi za dom neustrašeni, vstrajni, Do zadnjega diha trudeči se zanj, Za narod goreči, živeči, trpeči, A sluge nikomur kot narodni sreči L ioy In žarki iz uma se ognja rodeči, In žar, ki je v prsih nam živ in ognjčn, -Ti vragom naj bodo bliskovi preteči, A rodnim nam bratom — ljubezni plamčn On stezo rešitve nezmotno jim kaži In grej jih, pa vnemaj in bistri in blaži! A, bratje, združimo vsi dušna svetila Ter dajmo jih domu na sveti oltar, Da v kres veličasten se bodo strnila, Ki segal do neba bo jasni mu žar: Ta domu prepodi morilne temine, Osvetli, oslavi v očeh ga tujine! Velikonočna. ^toletja je trpel veliki trpin In težki ga žulil je jarem; Kedaj pač izteče mu čas bolečin, Bo večno li trpel po starem? Evropi bil živ, nerazru.šen je zid, Ki divje odbil je barbarstvo, Stal (sebi v pogubo, sovražniku v prid) Omiki je, svobodi v varstvo. Od vekov človeštvu dobrotnik je bil, In zdaj je še svetu dobrotnik; A svet mu za to le nasprotnik je bil, In še mu zaklet je nasprotnik. m On dober in blag je, krotak in miran, — Čemu pač ta srd nad orjakom ? Prevelik je, torej je tujcem strašan, Bogat je, roj tujcev pa — lakom! Zato pa je sklenil sovražni njih svčt: »Raz zemljo orjaka z'atrimo, Da mine nas groza in večni trepet, Da svčt si njeg6v razdelimo! * Združili vso moč so, ves divji svoj gnev, In trli junaka krvavo, In njemu, ki venec zasluži kraljtiv, Nabili so trnjev na glavo. Zadali so tisoč morilnih mu ran, Pač moral bo izkrvavčti! A krepek, a silen je ta velikan In hitro jim neče umreti. Se živega torej pod črno zemljo Zagrebejo z roko sovražno, S pečatom in kamnom gomilo zaprč, In s četo obdajo jo stražno. I 12 Zdaj dih jim je prost in lehko jim sreč, Zdaj bati ne b6de se trčba; Zdaj četa, pri grobu veselo sedč, Za zemlje pokopanca žreba .... A groza pogrebcem! Čuj, silen potrčs! Odpirajo davni se gr6bi, — Razdrl velikan naš mrtvaško je včz, In dviga se v jasni svetlobi. Kdo on je, ki vstaja čez veke na dan? Kdo ta je jundk velikanski ? Poglejte v Ohrkz mu, obraz vam je znan: To narod je, — nžrod slovanski! KalvArijo svojo naš rod je imčl In dneve prebridke trpljenja, A zdaj mu rešitve je zor zažarčl, Nap6čil mu dan je vstajenja!. Da, vstaja, resnično, mogočen, častit, Uničil naklepe je črne; Grozi naj, hrumi naj sovražnik srdit, Slovan se mu v grob več ne vrne! 113 On, kteri ga vzbudil iz grobnih je tmin, Za dela ga slavna je vzbudil, In svet se svetlobi njegovih vrlin In delom velikim bo čudil. Kalvdrijo svojo naš rod je imel, Zdaj rčšnje raduje se zore; A dan še slavneji mu bode prišel: Dan oljske prišel mu bo gore. Kot z oljske se gore je vzdignil Gospod V nadzemeljske jasne višave, Povzdigniti mora se krepki naš rod V višave moči in pa slave! Mi, bratje, pa z delom pripravljajmo zdaj To silno slovansko mogočnost, In z duhom proroškim nazdr&vljajmo zdaj: Na slavno slovansko bodočnost! Velegrajska kuga. ^akč neizmerno skrbite za nas, Kot mamke za drobne dojence! Pozabiti nečem pač večni vam čas Te srčne skrbi za Slovence. Pod rame vodilni nam devate pas, Da ravne učite nas hoje; Da vzrastel po vaši bi volji nam stas, Nas vezete v ozke povoje. Naš jezik »otročji je in nebogat«, Zamenjati z vašim ga treba; Mi kruha preveč bi si vzeli nakrat, V i torej nam režete hleba! i>5 Ko zvččer najprvi razgrinja se mrak, Nas naglo v zibelko podite; Ko višje nevolje zaznž se oblžk, Nas križati čelo učite. Potok za vasjč je neskončno globok, Oh, voda — do člena na peti; Zato tja ne smč vaš prisrčni otrok, — Da vtone .... ste v groznem trepeti. Če kreniti hčemo k sosedom korak, Pregledate skrbno vse pote, Kotiček skrbljivo preiščete vsak, Brančč nas nesreče in zmote. In ko smo želeli na Velegrad, (Kdo vašo popiše zaslugo!) Tja smeli mi nismo z domačih livad, Ker tam zasledili ste — kugo! Brezkončno vi res skrbite za nas, Skrb vašo Bog večni vam plati! A čujte, gosp6da, kaj pravim vam jaz: Za nas se ni treba vam bati! 116 Odrasli smo, ni nam več treba pas6v Za druge shranite pov6je; Jeziku ni treba več tujih glasov, Najlepše nam teče po — svoje ! Kar tiče se kuge, imate pa prav: Okrog in okrog Velegrada Res zrak je nečist in brezmejno nezdrav, Tam kuga morilna vlada. Ta kuga nevarna pa vam je, ne nam, Krivicam je vašim strašanska, — Kako je imč ji? naznanim ga vam: Ta mor je — vzajemnost slovanska! A nas se ta mor je že davno prijčl, In vendar še srečno živimo; Kdor ima to kugo, je zdrav in vesčl, Le več si te kuge želimo! Zaprli na Velegrad ste nam pot, A v Prago ga niste zaprli; Zato pa se zemelj slovenskih povsod Sem v Prago smo zlato pridrli. 117 Tu v Čehih te »kuge* je silni izvor, Tu njeno je pravo središče; Vzajemnost slovanska, ki vam se zdi mor, Tu stalno ima bivališče. Te kuge napiti se hčemo tako, Da duh in telo nam prošine; In kedar prošine nam duh in telo, Se vrnemo do domovine. Po domu jo širili bomo vselčj, Da ves bo naš narod »okužen % In »kužiti* ga ne prenehamo prej, Da v duhu s Slovani bo združen! 118 Blagovestnikom. Iluč naša, bratje, od izhoda! Od tam nam solnce nosi zlati dan; Omike žar spod jutrovskega svoda Razširil do zapadnih se je stran; In ljudstev svit, vir zemeljskega preporoda, Ni bil li tam ljudem z neba poslan ? Omike, vere luč nam od izhoda, On dal nam tudi je Cirila in Metoda! Nosili vdre svit so nam i drugi, Na severu German, Roman na jugi; A dedom davnim dar njihov Bolj kletev je rodil kot blagoslov. Se srcem tujim tuji učeniki Učili dede v tujem so jeziki, Ta glas jim pač je bil na sluh, A čul in umel ni ga duh. 119 Pač vrgli so malike z žrtvenikov, Iz src izruli niso jim malikov, In, dasi krščen že, Slovan Ostal po duhu je — pagan: Bil uk je tuj, bil krst je — mrtev; A dasi krst je mrtev bil, Od prednikov je tirjal živo žrtev : Duh narodni in jezik je moril! Tako krstili naš so rod, Smiluj, smiluj se mu, Gospod! — In spet! Čuj, bojni rog, Konj rezgetanje, Hrumenje silnih čet In jekel žvenketanje — Oh, to je boja bog! »O ne, si spremstvom množnih vrst Slovanom nesemo le krst!4 In prišli so, krstiti jih želeč, V levici križ, a v desni meč! In dede naše so krstili Sred dednih, širnih njih planjav; A ko so krst zvršili Naš dom je bil in tuji meč krv£v, — A križ? Nanj dedov so prostost pribili! Tak6 nas krstil rod je tuj, Gosp6d, GospOd, oh pomiluj! Vidva drugače, Ciril in pa Met6d! Pustila mesto sta domače O bregu sinjih morskih vod, Šla sta v Slovanov širno domovino, Preganjat z včre lučjo zmot temino. Nosili drugi s križem robstva so verige, Vidva — ljubezni svete vez, V desnici križ, v levici knjige Navdihnene z nebčs. Prinesla v glasih sta slovenskih, V izvornih znamenjih pismenskih Pradedom pismo od Bogd, — Oj to jim šlo je do sred! Pač srcu le domači glas Mehk6 se in sladkč prilega, On srcu pravi vč izr&z In spet mogočno k srcu sega, — Domači glas le nosi spas! Kako pradedje so veseli V domačih glasih uk sprejeli! Ko čuli božja sn veličja, Možčm celo solzč svetlč Gost6 kapljale so z obličja, — Oj rajske radosti solz6 ! Kot hrasti vsled sekir udarjev Maliki na glasčve td Grmč so padali z oltarjev, Ležali strti v prahi so, In src bežali plahi so, Iz !*src in pa svetišč oltar Zavzdl vesoljstva je vladar. Kak6 so dedje ga častili, Kako hvalili in slavili! V domačih glasih zdaj so brali Slovani pismo iz neM, V domačih glasih pošiljali So prošnje srčne do Bogž. Domače pesmi iz svetišča Odmevale so do zvezdišča, Njih glas je k Večnemu letel In čul ga Bog je in — umel! V domačih glasih vse molitve, V domačih glasih njih daritve, 122 V domačih glasih vsak obrčd, In srečen bil je zdaj naš dčd! Ne mrtvi krst, ne krst krvavi, Ta krst je bil edino pravi! Bil krst duhž je, krst življenja, Krst prenovljenja, prerojenja, Omiko z včro vred nosčč, Z obema narodnost družčč! Oj hvala vama iz sred, Solunska sveta brata dva, Ki delo to sta izvršila, Ki dede sta tako krstila, Ki jezik naš branila sta, Naš jezik posvetila sta! Oj hvala vama iz srca, Solunska sveta brata dva! Prekmorska pošta. ^ JDel listek sem pisal čez širno morjč, Brod nčsel je listek do ljube sladkč; In čakal sem mesec in dva in pa tri, — Od ljubice pa mi odgovora ni. Poslal čez valove zdaj listek sem drug Po ptici, seleči na topli se jug; Odgovora čakam spet mesece tri, — Od nje pa odgovora vedno še ni. Napisal dekletu še tretji sem list, Izrččil sem ribici jaderni tist; Na produ spet čakam že mesece tri, — Odgovora pa le še ni, in še ni! 124 Pač ladijo vničil je divji vihar In listek je vt6nil in brod in broddr; In ptička zadel mi pač lovcev je strel, In padel, oh, ptiček in listek je bel. A listek, po ribi čez mčrje poslan, Od slanih valčv je bil morskih izpran; Ni mogel ga brati moj zvesti deklic, — Ni mogel na liste odpisati nič!* Pomlad spet obhaja veseli svoj g6d, Glej, spet je tu riba in ptiček in brod, A lista čakalcu ne nese nikdo, Le ptica nad glavo mu peva glasnč : »Dekte se ti šeče tam 6nkraj morja, In sladko z mladeničem krasnim kramlja; Nji listov, nji pošte pač treba več ni: Vse ustno izvč, kar sreč ji želi!(< 125 Sreča. L »^jer mavrica se vpre v gori, vode, livade, O vznožji sreče zlato jabolko imade. Ta zlati dar si prisvoji zemljdn, Če neopazen srečno se do nji prikrade.<<: Pravljici ti mladenič verujoč SrčnO napoti po bogate se zaklade. ŽeljnO v prikazen to vabljivo zroč Čez reke brodi, drzno skaka čez propade; Ne straši ostra, trnjeva ga pot, Kaj njemu to, da krvavi mu noge mlade? Naprej hiti, naprej, . . . zdaj bo pri nji; — A ta nakrat se vmakne mu v megla grmade Mladenič tak je tisočkrati vsak: Pred dušo nada čara mu sijajne vzgrade, Ceš: »tu boš srečno bival neki dan;(< 126 A ko pri vhodu že je, stavba vsa razpade. Za srečo leta vsak, ki tu je ni, In upa vedno, dasi vse lažo mu nade, — Da šteje revež stokrat sto prevar, Ko ude trudne k zadnjemu počitku klade! Nam um mameča in srci dražeča, Prikazen zračna, krasna, pestrosojna, A bliskoma se v prazni nič gubeča, — To zemlje sreča je! Na zemlji biva Pač sreče le odsev, ne stalna sreča. Dej, zgrabi, drži zlate žarke solnčne, In vedemo, ki hči jim je blesteča! Kot teh ne moreš sreče udržati: Ni luči, sreče dom ta zemska ječa. Navzgor oči, — za žarkom solnca zlatim! Tam vir je luči: solnca planina sveča. Navzgor srci, —- v višave rajskosvetle! Tam sreča biva večno obstoječa! II. jica le čarobno se glaseča, 127 Prebiral sem „pratko". prebiral sem včliko spratko*, Svetnikov sem bral imenik, Tam bilo imč pri imeni, Tam stal pri svetniku svetnik. Veliki so bili in mali, Ta črn, a tam oni rudeč; Ta bil že za živa je skromen A oni že nekdaj sloveč. Dolg sprevod se vil je pred mano Najršzniših let in stanov, Zastopniki raznih jezikov, Zastopniki raznih rodov. 128 Zastopan bil narod je slednji, Med njimi še črni murin; Le ti, o moj narod, moj narod, Bil nisi zastopan edin! Mar tebi, kot zemeljska sreča, Zaprto je tudi nebo? Saj vendar ti, ljudstvo nesrečno, Najboljše si vedno bilč! A če ne proslavlja te »pratka<{, Naj to te ne žali nikar; Če svet te je zabil in cerkev, Ni zabil te neba vladdr. Od čed in od pluga tisoči Ti Večni je k sebi pozval, In gori v najvišjih nebesih Najlepše jim stole odbral. Več tvojih na nebu pač biva No z drugih rodov in plemčn; Jaz slavo pa javljam ti eno, Ki narod je nima noben: 129 Če drugi imajo svetnike, Ti si pa n ar o d - s v e t n i k, Preganjan, zatiran od vekov — Največji svetnik — m učen i k! Z grobov. i. a sredi polja vrt zelen S kamnitim zidom ograjen, In s suhim drevjem nasajdn. Med drevjem pa štrli navpik Premnog izklesan spomenik, Ki dolge je poti mejnik. Kakč je vrtec ta hlad&n, Kako hladan, kakč miran, Posvetni hrup mu ni pozndn. 131 Utrujen li si, potnik moj, Ki čelo ti poliva znoj? Tu trud bo nehal moj in tvoj! Tu tih prostorček najde vsak, Naj plemič bo, naj bo prost&k, Prosjak tu kralju je endk! Saj to je javni, skupni vrt, In noč in dan stoji odprt, Vrtnarka pa je — bela smrt! 132 II. a tiho selišče nekdanjcev Pogosto me goni srci; Pač sluti, da tukaj mu boli In želje nemirne zaspi. Tu misli nebroj se mi vzbuja, Nebroj se budi mi čutil, In bližnja sorodnost mi diše Iz tihih in t6žnih gomil. Ko gledam po grobih, se zdi mi, Kot gledal bi v svoje srci, Saj tudi tu nčtri, tu nčtri Mrliči nešteti leži. Kar bilo je duši najdražje, Pobrala mi v cvetji je smrt, Zatrla mi nado za nado, Podrla načrt na načrt. 133 Pač mnoge mi svet je zamoril, A, mnoge zamoril sem sam; Zdaj tiho ležč zamorjenci Na dnu neposvečenih jam. Nad njimi pa ni spomenika, Ne vklonjenih vrb ne ciprčs; Le spev moj se včasi jih spomni, In sčlza iz mojih oččs. In ranjke, ki spč po gomilah, Spet rajski bo vzbudil klic&r : A mojega srca mrliči Nikdžr ne dvigno se, nikddr! III. §Sto spomenikov pomenljivih Na grobih tihih tu stoji, Ki pravijo v podobah živih, Kaj bil je, ki pod njimi spi. Na teh pomnikih neveselih Dobil je knjigo učenjak, Umetnik lovor, mašnik kelih, In plemič grb in meč vojak . . . A kjer od rev in bolečin Počiva tlačeni trpin, Pomnik li stal ne bo nikak? Križ izklesajte mu v spomin, A velik bo naj in težak! To znak njegovega življenja, Njegovih križev živ je znak; A bo mu tudi znak rešenja, — Saj rešen zdaj je zemskih tlak L (sBfiS) 135 IV. cvetete, duhtite lepo, Oj cvetke gomilo kraseče! Pač roka ljubeča vas semkaj sadi, Goji pač sreč vas ljubeče! In vendar . . . kdo vi če iz vas govori Ljubezen, zvestoba nekdanja? Le sprava za krivde, zamude morda, Morda le izršz ste kesanja. Ni roka li, ktera vas nežno goji, Poprej bolj nemilostna bila, In njemu, ki zdaj pod cveticami spi, Kdaj trnja v dušo sadila? Potem pa prepozno prišel je vaš čar, Zašil na neprave prostore: Saj, komur cvetete, več cvetje ni mar, In trn ga več bosti ne more! V življenje trnja, a cvetja na grob! Pač bolje bi bilo narobe: Sadite nam raje v življenje cvetic, A trnje shranite za grobe! 136 v. priplula je pomlad z nebd Nesoč nam kčšček raja, In po dolčh in vrh gora Nam k cvetu cvet zasaja. In čudo, glej, še vrh grobdv Mlado, krepko življenje! Travic nebroj, nebroj cvetčv Proslavlja tu vstajenje. A ti sreč, a ti sreč, Kje tvoji so cvetovi? Gredice tvoje vse mrtvč? Saj vsi cveto — grobovi! m 137 VI. t ravico sem šel po svetu iskat, (Bil mlad sem še in neizkušen takrat) Pravico iskal sem, pred kojo enak Naj slednji bi bil, četudi prosjak, Pravico, ki naj bi ne zrla na drugo, Kot sžmo na vrednost in na zaslugo, Pravico sem šel po svetu iskat, Ti tudi si pač že iskal jo, moj brat? . . Že romal sem leta in leta po sveti, In bil sem pri kmetih in bil pri gospodi Iskal sem enako pravico povsodi, — Nje lica nikjer pa ni bilo zazreti . . . Na zadnje na grobe obrnem korak: »Saj vendar tu nčtri bo slednji enak* ! A ko po grobovji poglede spustim, Kakd ostrmim! Glej, grob nevrednega tam bogatina Krasi spomenik veličasten in drag; Gomilo pa, v ktero položen trpina, Trpina poštenega blagi je prah, Zarašča bohotno le trnje in mah! Tu hvali se včasi visoki zlotvornik, Kot bil bi odličen svetnik, In laže večkrat na grobu govornik, In laže večkrat še na grobu pomnik . . . Pravico enako zdaj človek mi vdobi Kam skrila se pač človeški je zlobi? Pravice, enakosti ni pri ljudeh, Pravice, enakosti ni na grobčh, Pravica, enakost je v — grobi! 39 Dve zvezdi. , zvezda se je utrnila Izmed nebeških svetil, Sijajni svoj tek je zvršila, Ugasnila sredi gomil. A sestra, nje sestra prekrasna Svoj rajski zgrešila je tir, Pustila je pota prejasna In padla je v motni močvir. Ni žal mi, oj zvezda, po tebi, Ki mrak te je grobni zakril, Kako solz bridkih pa ntž bi Po sestrici tvoji jaz lil?! 140 Kako je sijala v višavi, Zamaknen sem gledal nje čar, Vodila po poti je pravi Popotnike pozne vsikdar. Nad barjem plamiče kalnim Kot luč blodilka sedaj, In potnike s svitom nestalnim Zvabljuje v pogube kraj. 141 Lovorika na grob možu. (Fr. Erjavcu v spomin.) Cjmrl je — mož! Kje tak je še med nami, Kot on, ki spi v prezgodnji groba jami, Posuti v zimi z venci, s šopki rož? Umrl je mož! Umrl je moz pravice in resnice: Te božje hčerke, rajske te device Po svetu tavajo plaččč, Izgnane iz palač in koč; A njim, ki jih iztiral svet je, Odprl on t6plo je zavetje, Sprejčl je v svoje jih sreč Goječ do zadnjega jih dne. Naprej, tožniki, Naprej, vi bratovske časti grobniki, Jezike zdaj nabrusite ostrč: 142 Komu le troho storil je krivice ? Resnici kdaj je ponarejal lice? Umičejo se vsi molči! Da, v čednosti njegovih lovoriki Ta dvojni list nikd&r ne bo zvenel: Krivice storil ni in ne želel, Najraje v srci jezik je imel, Ko zinil je, pa srce na jeziki. Umrl je poštenjak! Umrl je učenjak, Podrl se domu steber je krepak. Obraz in um pač bil mu je hlad&n, A v prsih nosil je sreč ognjeno; Saj tudi zemlje lice v zimi je ledeno, A v nje osrčji plam je silen vžgan. Kako za drago gdrel je družino! Kako plamtčl za tčžno domovino! Ti bil je sin iskrenovdan, Ti bil ljubitelj je strasten. Saj pač dovolj ognjena Ljubžv do doma ni nobena, Ki strastna ni! A n e iz cenih besedi, Iz del se javljaj žar strasti! 43 In delal on je neumorno Za domovino našo borno. Po vede rudniku bogatem Prekrasnih dragotin je bral, In brušene, v kovanji zlatem, Je v častni dar jih domu dal. Tem dragim kamnom, zlati rudi Zdaj dom se čudi. Umrl plamteč je narodnjak, Podrl se domu steber je krepak . Umrl je mož značajen, Načel jeklenih, neomajen, Otajal ni ga solnčni žar. Noben ga zmajal ni vihar. Pač padali so trdni hrasti; On žalujoč jih zrl je pasti; A sam viharja ni se zbal, Za dom, za rod je trdno stal. In skusil je notranje boli, Notranj je čutil mnog vihar; A tožil, plakal ni nikoli, Sprejčl je možki slednji vdar. Če tožil je kedaj, o svojih bolih n O krivdah tožil je, ki jih naš rod 144 Stal vedno neupognen je junak, Le nji se vklonil je, ki mora se ji vsak; A i morilki ti s kosč mrtvaško V obraz je zrl junaško. Umrl je mož! Kje tak je še med nami, Kot on, ki spi v prezgodnji groba jami, Posuti v zimi z venci, s šopki rož? Iskal po svetu sem moža Po vzorih svojega sred. Ko njega sem spoznal, kako vesela Zanj duša vsa se mi je vnela, Njega se oklenila je, Z njegovo se stopila je! In tega, oh, je smrt požčla! Kak6 naj duše mi ne stresa bol, Ko vtrgalo se srca mi je pol?! Pač rad bi vstavil solze v duši, A šiloma der6 na dan, Kot tok, ki jez in bran razruši, Z močjo se vlije na ravan. A naj teko solzč srca, Naj le tekč v spomin moža, Saj vreden pač najblažjih je solza . . . 145 Umrl je mož! — Ne ni umrl! Oči le časne je zaprl, Da se po trudu in po boji Oddahne v blaženem pokoji. Ne ni umrl! Se duh njegčv živi med nami Na delo nas budi in drami. Umrl on ni, V nesmrtnih delih mož živi! Živi in večno živel bode Od Vil proslavljen in Modric. Njega, slavitelja prirode, Opeva roj krilatih tic, Slavč ga prebivalci vode, Kar zemlja hrani jih in zrak, Njegčv spomin obuja vsak, — Da, kamen slednji, slednja travca Proslavlja nam imč Erjavca. Priroda vsa, ki vrlji bil glasnik, Mu velikansk je večen spomenik! — -A mi ? Pomnik postavimo mu tak, Da slednji skuša biti mu enak! 146 Spominčice. fia gomilo tvojo rano Bom spominčic nasejal, Ko jim cvetje bode dano, Cvetke v šopek bom nabral. Šopek pa na srce denem, Naj mi tvoj spomin mladi, Dokler se s teboj ne sklenem, Kjer ločitve v veke ni! 7 Srce človeško sveta stvar! .^rcč človeško — sveta stvžr, Ne šali ž njim se mi nikdr, V njem pekel naš je in naš raj, Se srcem našim ne igraj! En solnčni soj, en topel dan Iz tal izvabi cvet krasan; En črn oblak, en nočni mraz -— In strt je cvet na večni čas. En gorek rek -En ljub pogled En hud pogled En trd izrek — — sreč odpre, — sreč se vžge; — sreč mrjč, - sreč se stre . . . Po cvetkah ti vesel frfraš, In sreblješ med iz sladkih čaš; A ko s cvetu na cvet hitiš — Li slutiš, kak spomin pustiš? Za tabo solz potok lijoč, Oči gasnoče, cvet venčč, Zgubljčn pokoj, kesanja strup, V potrti duši črn obup. S človčškim srcem ne igršj, Naš pekel v njem je in naš raj, Se srcem eno žitje stres, Se srcem eno bitje streš! 149 Bratom Čehom o prihodu na Slovensko. j, pozdravljen, slavni rod Libuše, Pozdravljen, Čeha hrabri rod! Iz dna vam kličem polne duše Za vašega prihoda god. I jaz sem bil pri vas, pri bratih, Zavzet sem gledal češki svet; Še snivam o teh dnevih zlatih In snival bom do konca let. Kakó lepó ste nas vsprejeli, Kakó sijajno in srcnó, Kakó ste k srcu nas prizéli, Le brata more brat takó. !5° Nebo je pač pri vas hladneje, A srce vaše hladno ni: Za dom vam mili silno vreje, Za brate rodne plameni. Ta ogenj vaš smo mi čutili, Saj grči nas vaših src je žar, Navdušenje pri vas smo pili Za domovinsko sveto stvar. Sladko nam duše je napajal Besed in pesmi vaših glas, Značaj nas vaših mož je bajal, In vaših žen in divek kras. Mest vaših gledali smo čuda. In videli vaš sveti boj, Plod vašega smo zrli truda: Razcvet vaš krasni in razvoj. Vaš grad smo videli kraljevi, Kjer kralj je mnog med vami žil,, Pred nami vstajali so dnevi, Ko Čeh je silen, srečen bil L 151 Tisoč smo zrli spomenikov Iz burnih, toda slavnih dni, — Spominjali se bojevnikov, Ki za vaš dom so lili kri. O bojih davnih, davni slavi Vaš hrib in dol pomnik je vsak, Da, vsak vaš kamen glasno pravi, Da Ceh je vedno bil junak. Iz tistih dob še slavne meče, Se cepe trdne hranite, Se dedov hrabra kri v vas teče, Da dom kot dedje branite! A treba ni za doma slavo, Da kri zdaj srčno lijete, No boj junašk za staro pravo Zdaj z uma mečem bijete. In lepše, blažje lovorike Iz del prosvete zvivate, In večnokrasne spomenike Duševne zdaj si zlivate. 152 Svetovne zmage že odnaša Zdaj češki u m in češka dlan, Povsčd zmaguje godba vaša, Povsčd vaš spev je slavnoznan! Daj Bog, da tudi staro pravo Zmagalno priborite si, Da davno, nevenočo slavo Zdaj z novo pomnožite si. Za to, oj slavni rod Libuše Nebeški čuvaj te Gosptfd, Bog živi vas, oj bratske duše, Bog živi ves vaš hrabri rod! 153 Naš čolnič otmimo! o skalnati strugi divjal je potok, Voda je v njem bila po plohi narasla; Potok bil deroč je, globdk in širdk, Tostran je stal deček, še skoro otrok, Onstran so se jagnjeta pasla. Valovje le rase, že vspenja se val Čez hrbte po strugi navaljenih skal, Oj, čuvaj se, deček, tak<5 še mal! A deček ne vpraša Če voda naraša: »Saj dan že nagiblje se, bliža se mrak, Po nebu podi se viharen oblak, Zvčr divja se včasi tu zglaša, In čedica ona je — naša!* Od skale do skale zaganja se v skok, In, drzno skakaje, čez burni potok Pastirček, glej, janjčke prenaša. — 154 Planinski dom in planinski mir Zapustil je rano ta mladi pastir ; Med svet ga je gnalo kopnenje sred Iskat učenosti in sreče svetd. A zdbil pastirček sred daljne ravnine — Nikoli ni zlbil domače planine. Tja k reki tekoči s predragih planin Zahajal pogosto planinski je sin. Ko kopal se v reke je bistrem valovji, Pri srci mu bilo tako je mehko, Kot še bi v planinskem prebival domovji, Kot sanjal bi mamki v naročji sladkd. Ko k reki priščl spet neki je dan, Ta bila narasla je v tok straš&n. Tok sabo cel gozd, cel gozd je valil, Ki nčkdaj planine je sčnčil, krasil; Podrl, razklal ga je gorsk bogatin, Plavil ga je v mesto na sredi ravnin; A reka, srdita zbog gorskih goljdv, Ves gozd pač odnese do morskih planjdv . . Ne žrtve le tč, no žrtev še drugo Glej, reka zahteva v preplavljeno strugo: Iz trume, ki gleda s pobrčžnih skal, Omahne v valovje, oh, deček mal 155 In naglo pogrezne V valove se jezne. Med trumo gledalcev bolesten vsklik! Kdo dečku pač bo iz valovja rešnik? Ne mož, ne mladenič noben se ne gane! Le prejšnji pastirček, le mladi planinec Drzno za njim plane — Dve žrtvi pogoltne pač besni vrtinec! . . . Ne, ne! Glej z urno rokč Planinec mi reže srdito vodo, — Spremlja na obrežji ga množica plaha; — A deček za reke se žrtvo podi, Že z v£li in bremenom, glej, se bori, — Zdaj konec bo straha, Se čnkrat že trudne posili moči, In trumi izrčči polmrtvega — Laha . . . Res, materi tuji je sina otdl, A danes še tega je čina vesel. Pri morji pastir nekedanji stoji, Na morji nevihta razsaja, Mal čolnič odnaša od kraja — Kdo v6, kdo vč, kaj ž njim se zgodi! Valovje se dviga, hrumijo viharji; 156 A vstavljajo krepko se vrli veslarji, Da zmogli viharjev naval bi preteči, Da čoln bi privedli do varnih oMl, Da čoln bi pripčli do trdnih skal, — Daj Bog, da se to jim posrčči! . . . Ta mali, a krepko boreči se brod, Naš mili je dom, v njem vrli naš rod; Zaganja vanj silno se morje tujine, Požreti ga v svoje želi globočine. Bog čuvaj ta brod, Bog čuvaj naš rod! — Brodarji upirajo jezni se vodi; A on, ki stoji kot gledalec na prodi, Mar čoln bo prepustil pogubni osodi? »Če Strok ni gorskega zbal se potoka, Da jagnjet bi če do očetu otčl; Če dečka ni vstrašila reka globoka, No vanjo zagnal se je srčen, vesčl, Da rešil bi materi tuji otroka, — Mar mož se bo vstrašil penečih valov, Mar gledal brezčutno bo s trdnih bregov, Da v morji sovražnem tujine Ta čolnič izgine, Ta ččlnič, ki narodič nosi n j e g 6 v ? 157 Nikdar in nikdžr! Jaz vržem se v morje, naj tuli vihar, Za mano, za mano, kedčr je plavžr, Brodarjem pomoči nesimo, Naš čolnič pogube otmimo! 158 Popravki. Stran 33., kitica 4., vrsta 3. odzgor beri: