JCnjifa а. v SiivCjenje in svet 6. itcv. £j ubijati a S. avgusta 1Ç3C. £etc 6. Elo Justin: Roža (lesorez? Pradomovina človeka aglaščenje prednikov se do dana-Ц šnjih časov še ni preživelo. I Ljudje se še prav tako kot ne-Ш koč zanimajo za svoje rodovnike in zaradi tega se še vedno z zanimanjem razmotriva tudi vprašanje, kdo je bil naš skupni praoče in kje je pradomovina človeštva. 2e tedaj, ko je Adam splošno veljal za prvega človeka, je zgodovina povpraševala, na katerem koščku zemlje bi utegnil živeti. In dandanašnji iščejo učenjaki z enako vnemo kakor v srednjem veku tisti kraj, kjer je ležal rajski vrt Eden, kjer je prvi človek ugledal luč sveta. Na podlagi skromnih podatkov, ki se navajajo v zgodovini stvarjenja sveta in ki se v prvi vrsti nanašajo na reke, tekoče skozi paradiž, so stari učenjaki naznačili za domovino pračloveka nič manj ko 80 mest na zemlji. Navajajo se: Indija, Armenija, Babilonija, Avstralija, in še cela vrsta drugih dežel. Nekomu je prav prišel celo severni tečaj. Dandanašnji pa Adam ni več nesporni oče človeškega rodu in vprašanje: kje je tekla zibelka človeštva?, je postalo zaradi tega mnogo bolj zapleteno. Kot izvor primitivnih človeških plemen, ki jih lahko smatramo za svoje neposredne ali vsaj posredne prednike, prihajajo v poštev trije kontinenti. Nekateri raziskovalci se zavzemajo za Afriko. Med njimi je bil prvi Darwin, ki se je, že 1871. izrekel za to celino. Njegova teorija o postanku človeka iz opice, se je v novejšem času razvila v tem smislu, da sedanjih.človeških opic ni smatrati za naše prednike, marveč za degenerirano pleme opičjega človeka, ki pa je navzlic temu v nekem sorodstvu s pračlovekom. Na podlagi te domneve lahko smatramo Afriko za pradomovino človeštva že zaradi tega, ker je Afrika hkrati tudi domovina človeških opic. Kot nadaljnji dokaz so 1921 našli v Rodeziji ositanke okostnjaka tako zvanega Rodezijskega človeka, ki je primitivnejši, tedaj prej ko ne tudi starejši od Neandertalskega človeka. Razen 'tega so se našli v Afriki 15 m globoko v zemlji ostanki kosti neke izumrle pasme človeških opic, ki jih smatra prof. Dart za nekakšna vmesna bitja med človekom in nečlo-vekom. Potem pa žive v južni Afriki tudi sedaj še pigmaei: človeško pleme, ki je zaostalo v kulturi kamene dobe. To so tako primitivni ljudje, da znajo komaj šteti do tri in je prav mogoče, da predstavljajo globoko zaostalo pra-obliko človeštva. Za zibelko človeštva lahko smatramo tudi Evropo. Tu so se našli: najbolj znani pračlovek, tako zvani Neander-talec, dalje Heidelberški človek, Pilt-downski človek v Sussexu na Angleškem in Cro-Magnonski človek, ki so Rodezijski človek vse rekonstruirali na podlagi izkopanih kostnih ostankov. To veliko število pa samo še ni zadosti močan dokaz v prilog Evropi, zakaj tu so pač največ iskali in raziskovali ostanke preteklih časov. Zadnja leta dokazujejo mnogi učenjaki, da utegne biti rojstni kraj pračloveka nekje v Aziji, ker izvirajo od tod najstarejše izkopine človeških kosti. V prvi vrsti z otoka Jave, kjer so našli ostanke okostnjaka znamenitega Pithecanthropusa (opičjega človeka), pri čemer je treba pripomniti, da je Java spadala k azijski celini. L. 1921 so našli v neki votlini južnozapadno od Pekinga dele čeljusti z zobmi neke- ga izumrlega človeškega plemena, ki so ga krstili Sinanthropus. V Mongoliji pa so odkrili preostanke neke primitivne kulture, katere starost se lahko ceni na preko 25.000 let. Razen tega pa žive tudi v Aziji človeške opice in njim sorodni višji sesalci. Večina naših domačih živali in kulturnih rastlin je iz Azije. Mongolija je tudi najstarejša kopnina na zemlji in je kot kopnina obstojala že pred več ko 20 milijoni let, ko so bili drugi deli zemlje še poplavljeni. Vse celine so tvorile takrat zdržno celoto, tako da lahko predpostavljamo neko skupno središče, od koder se je človeški rod razširil na vse strani. In skoro vsi tehtni dokazi, s katerimi razpolagamo, pričajo, da je mogla biti to središče le Azija Pračlovek (rekonstrukcija) V različnih najdiščih izkopani človeški okostnjaki so sicer zelo nepopolni, toda navzlic ' temu je uspelo iz teh ostankov rekonstruirati precej točne in verjetne podobe človeških bitij, katerim so pripadali in razbrati z njih stopnjo razvoja. Pri tem se je odkrilo značilno dejstvo, da je bil n. pr. Sinanthropus iz vzhodne Azije sorodnejši Piltdownskemu človeku z skrajnega zapada Evrope, kot svojemu bližjemu rojaku: opičjemu človeku z Jave. Ta Pithecanthropus je nedvomno živel mnogo prej ko skupni prednik onih dveh. Ako opazujemo zemljevid prazgodovinskih najdišč z ostanki pračloveka, pridemo do zaključka, da so morali praljudje različnih geoloških dob prepotovati vse takrat vkup strnjene celine, kar je traja.o gotovo milijone let. Zakaj predpostavljati moramo, da so se posamezne skupine, krdela ali družine •samo takrat pomaknile malo naprej, kadar so jih k temu prisilile spremenjene vnanje okoliščine — življenski pogoji — in da so se nedvomno med tem večkrat vračale nazaj v prvotna bivališča. Sledovi človeku podobnih bitij pa so seve tako temeljito zabrisani, da se najdejo ostanki le še sem pa tja, v prav nenavadno ugodnih okoliščinah. Ti ostanki se nanašajo na vmesne stopnje, neizmerno dolge razvojne dobe. Praoče teh najdenih praočetov: prvo človeško bitje, ki zasluži to ime in ki je bilo še smešna karikatura naše današnje podobe, pa bo gotovo na veke ostal neodkrit. Zaradi tega lahko smatramo, da je vobče nerešljivo tudi vprašanje, kje je tekla zibelka človeštva. -SšS- Francoski roman na Lokrumu Zadnja leta je izšlo par nemških romanov, ki se vrše ob našem Jadranu. Tudi Francozi se gibljejo v tej smeri. Ed. Estau-nié prikazuje del nekega svojega romana na Pušaku, kjer je pisec bival v mladosti; Elé-mir Bourges je postavil svoje »Ptice in cvetlice« v Šibenik, A. t' Serstevens pa svoja »Tajo« v Dubrovnik in na bližnji Lokrum. Flamec t'Serstevens, znan po drzni liriki, po romanih »Vagabond sentimental« in >Carton aux Estampes«, je z najnovejšim delom podal dramatično napet, romantično nada'inien umotvor, ki pa se feiblie na realnih tleh. Vsebina: Guérin de Senouches je 1 IPI'3. po dolgih morskih blodnjah pristal v Dubrovniku, kjer Srbi in Hrvati snujejo zaroto zoper staro Avstrijo. Ni Lokrumu ■živi s svojo ognjevito ljubimko, princeso Eieonoro Ravesto. Počasi se mu zdani, da je sedanja njegova izvoljenka ona mladenka, ki jo je pred leti spoznal v imenom Taja v Polineziji. To je hči nadvojvode Rudolfa Habsburškega in Marije Vetsere. Taja ve, da je njenega očeta ubil v Mayerlingù nadvojvoda Franc Ferdinand, ker je Rudolf nameraval odtrgati od Avstrije Ogrsko in slovanske dežele, hoteč v tej kraljevini vladati s svojo ljubico Marijo. Da bi se maščevala morilcu, se skrivoma udeležuje zarote. Na dan atentata je p'rišla v Sarajevo, za njo pa v skrbeh Senouches. Oba sta prišla pri mnoštvenih aretacijah v zapor, a visoke politične osebe, naklonjene atentatu, jo izba-'vijo iz temnice, potem pa še ona pomaga svojemu Francozu do bega... Drzne hipoteze. ki jih čitaš do konca z napeto pozornostjo. (N.) Ivan P o dr ž a j ■■ Arkadija rkadija Florinova — tako si je spremenila ime v tujini — je stopila prvič na oder, ko ji je _____ bilo sedemnajst let Talent, .e- pota, gracija. Rojena plesalka. Kritika ji je odprla pot v tujino. Za prvimi uspehi prva ljubezen. Prvo veliko doživetje. Mlad oficir. Poganjek stare izrojene rodbine. Plemenita kri. Zastrupljena v žilah deda generala. Ljubila je z ognjem čiste mladosti. Z dušo umetnice, s telesom plesalke. Pri3 a je vojna. Hugo — Edler von und zu Wadenswill — je odšel, pisal, utihnil. Plesala je za Rdeči križ. Za vdove in sirote. Za dobiček patriotskega odbora pod najvišjim pokroviteljstvom. Za toalete priležnic gospodov prirediteljev. Hugo je molčal. Tednom so sledili meseci. Arkadija je šla z odra k zdravniku. Od zdravnika k plemeniti rodbini von und zu Wàdenswil. Govorila je s Hugonovim očetom, re-aktiviranim polkovnikom. Uentlemanom in kavalirjem. Odslovil jo je s pokloni in se povabil k njej na stanovanje. Ko je prišel, ga je morala sprejeti. — Kaj je s Hugonom? In gospod polkovnik je odgovoril: — Krasno ste plesali. Prekrasno. Potegnil je iz vrhnega žepa skrbno zložen časnik. Ne da bi odmaknil oči od njenih nog, je razgrnil časnik in jo vprašal: — Arkadija? Pardon. Gospodična Arkadija. Lepo ime ste si izbrali? Nasmehnila se je in rekla: — Lepo ime ? — Da. gospodična Arkadija. je rekel polkovnik s poudarkom njenega imena. Arkadiji so se zresnile oči: — Kaj je s Hugonom, gospod polkovnik? — Ali ste že črtali kritiko vašega si-oočnega nastopa? Brilantno, je rekel polkovnik in položil časnik pred njo. Molče je gledala predse. — Sijajna bodočnost se vam obeta, je reke1 polkovnik in se primaknil bliže. Oči so mu polzele po njenih nogah. ■Kratko, hitro dihanje je izdajalo v po-starnem možu ostanek hotljivosti. Arkadija je mislila samo na Hugona. Florinova = — Ako bi kdaj potrebovali pomoči, protekcije, priporočila, samo recite in storil bom svojo dolžnost, je govoril polkovnik in položil roko na njeno koleno. Arkadija je odmaknila nogo. — Slabi časi so za umetnost. Ni občinstva. Samo dobrodelne prireditve. In zopet je b? a njegova roka na njeni nogi. Arkadija se je spomnila zdravnikove diagnoze. Prebledela je in se odmaknila. Njen pogled je obvisel na Hugo-novi sliki. — Gospod polkovnik, zelo sem vam hvaležna za poset in za pomoč, ki ste mi jo blagovolili obljubiti, je dejala tiho. — Storil bom le svojo dolžnost. Iz ljubezni do umetnosti ih do vas, je rekel polkovnik in stegnil roko po njenem vratu. — Gospod polkovnik? se je začudila in vstala. — Arkadija. Arkadija! je hitel za njo. In preden je bila pri vratih, je klečal pred njo in ji objemal noge — gospod polkovnik Edgar von und zu Wadenswill. — Gospod polkovnik se spozablja! — Arkadija! — Ali ne vidite, kdo vas gleda? je pokazala na Hugonovo sliko. Ni je slišal. Prijela ga je za plešasto glavo in se oprostila njegovih rok. — Tako? Vi odklanjate mojo pomoč? se je razjezil polkovnik, si očistil hlače na kolenih in se dostojanstveno vzravnal. Arkadija je stala v kotu in mcrčala. Polkovnik je zagledal fotografijo svojega sina. — To tudi? je segel po sliki. — Tudi, je rekla Arkadija in vzela sliko z mizice. — Tako! Tako! je zasmehljivo ponavljal polkovnik. — Da, gospod polkovnik. Polkovnik, ki si je opasal sabljo, je potegnil iz notranjega žepa zavitek papirja in prezirljivo zamahnil ž njim. — Tu, gospodična Matilda! je izgovoril v vojaškem tonu in položil zavitek na mizo. Arkadija je strmela, ko je slišala svoje ime. — Tako, gospodična Matilda Pušni-kova! Upam, da ne bom več slišal vašega imena v zvezi z imenom mojega sina. In gospod polkovnik Edgar von und zu Wàdenswill je odšel, kakor se ne spodobi za višnjevega človeka. Arkadija je razvezala zavitek. Bila so pisma, ki jih je pošilja a Hugonu. Ni mogla razumeti, kako so prišla v njegove roke. — Izdal me je! ga je obsodila. One-častil in uničil! Obup ji je stisnil srce. Tri dni je ležala. Potem je napisala dolgo pismo in ga^poslala staremu polkovniku. Žalostni so bili njeni dnevi. Deževnega večera je prišla domov z genera ke za proslavo nove zmage. Gospodinja, svetska žena. sicer še mlada vdova, se je nasmehnila: — Nič. Ampak neki gospod vas je iskal. Rekel je, da se vrne. — Gospod? V uniformi? — Da. Mlad arospod. — Kaj je želel? — Govoriti z vami. — Kdaj se vrne? — Se nocoj. Rekla sem mu, da pridete kasno domov, pa je rekel, da mora še danes govoriti z vami. Prijazen gospod. Nadporočnik. — Toda. kako bo prišel gori? — Preskrbljeno, gospodična. Šla je v svojo sobo. Oblekla je temno rdečo obleko z rožami in čakala. Minute so bile večnost. Slednjič je prišel Pokazala mu je svoja pisma, ki jih je bil poslal očetu. Povedala je vse. In zvedela vse. Stari polkovnik — komandant cenzure — je hotel ukazovati n.iuni ljubezni! »Dokler sem videl v tvojem razmerju samo flirt, sem molčal. Zdaj pa — konec!« je pisal sinu. — Konec? so ga spraševale velike, zasolzene oči. — Zdaj sem tu! Pri tebi in s teboj! — Kako dogo? so zrle vanj vlažne oči. — In ti si moja! — In oče? se je stisnila na njegovih prsih. — Jaz nisem on! — Toda on je tvoj oče. — Jaz nisem oče! Oprostila se je njegovega objema. Počasi, z globokim vzdihom je rekla: — In vendar si. Hugo je vstal. Oster pogled je ošinil njen život. — Arkadija! Ni se ganila. Grozen molk. Nadporočnik Hugo von und zu Wàdenswill naj bo oče otroka plesalke Arkadije Florinove? Njega — zadnjega stare rodbine naj veže otrok — s prole-tarko Matildo Pušnikovo? — Ne! je zarjul. Krčevito ihtenje se je spremeni'o v obuoen plač-- Ko je Arkadija odprla oči in dvignila glavo, se ji je zdelo, kakor da pada. Zakričala je. V sobo je stopila gospodinja. — Armes Ding! Zu viel des Guten tut nicht wohl. Ugasila je luč in odgrnila zavese. Zunaj ie sijalo solnce. Daleč v mestu so odmevali veseli zvoki vojaške godbe ... Heil Dir im Siegeskranz ... Godba za glušce Slika kaže izumitelja Bedella, ki je sestavil aparat, ki omogoča glušcem slU Sanje glasbe z zobmi Skrivnostno življenje jegulj Pred dvema letoma je od plula iz kodanjskega pristanišča na mali ladji »Dana« danska ek s ped ici ju za proučevanje morskih g lo= bin. Ekspedicijo sta vodila zoolog Bruun in prof. Schmidt. Te"dnt se je ekspedicija, ki je bila na povratku deležna velikih časti med Francozi in Angleži, vrnila v Kodanj. Rezultati ekspedicije so epo= halni. Najvažnejši rezultat pa je rešitev skrivnostne uganke roji stva, življenja in smrti jegulj. H91 e so že vsakoletne selitve ptic II velika uganka, potem so se* I litve rib še večja skrivnost. 31 Ptice ne zapustijo -vedno iste* ga zračnega oceana, ribe pa zamenjajo slano morsko in sladko rečno vodo, ne da bi to škodovalo njih zdravju. Ra* zen tega doživijo nekatere ribe na po* tovanju čudovite spremembe, ki sličijo samo spremembam pri žuželkah. Iz* med vseh rib so najbolj skrivnostne Od Aristotela pa do XVI. stoletja so mislili znanstveniki, kakor sedanji neuki ribiči, da se zaredijo jegulje kar iz blata. Šele pred 30 leti je dognala znanost, da imajo jegulje spolovila in se drstijo kakor vse ostale ribe. To se zgodi v oceanski globini. Iz ikr se raz. vijejo male, kakor steklo prozorne H* činke v obliki oleandrovega lista. Od nekdaj so bile znane pod imenom lep* tocefalov, toda šele pred kratkim smo jegulje. Znanost je šele v zadnjem ča* su pojasnila njih razvoj in življenje. Jegulje lahko bivajo v vsaki slani in presni, gnili in bistri vodi, so izredno požrešne; in neizbirčne ter v sili dolge mesece shajajo brez hrane. Njih škrge lahko na poseben način vsrkajo vodo in potem zajemajo kisik naravnost iz zraka. Zaradi tega ne poginejo jegulje niti v najbolj smrdljivi mlaki, kjer ne bi mogle živeti druge ribe, in celo po* tujejo po kopnem od reke do reke, od ribnika do ribnika. Jegulje ne marajo svetlobe, plavajo samo ponoči in tudi v akvariju pobegnejo pred svetlobo. Tudi za mraz so zelo občutljive in pre* zimijo v blato zakopane do pomladi. Na isti način si rešijo življenje tudi v presihajočih jezerih in ribnikih. Te* gulje so zelo številne v Evropi in Aziji, vštevši Kitajsko in Japonsko. Zato pa niso požnane onstran Tihesa oceana in vobče v Južni Ameriki. Živijo v Tnd* skem oceanu ob Avstraliji in južno» vzhodni Afriki. Zdaj vemo, da je njih navzočnost dokaz stalnega prometa med reko in morjem. Še vedno pa nI znano, zakaj niso v vsakem morju do* ma. Jegulje se ne množijo v sladki vodi zvedeli, da se iz ličinke razvijejo 6 do 8 cm dolge in 2 do 3 mm debele d rob* ne jeguljice, ki romajo pozimi iz mor» ja nazaj v reke. Po dolgem in za* mudnem raziskovanju je ugotovil dan» ski strokovnjak prof. Schmidt, da so leptocefali tjm večji, čim bližje od Sta* rega sveta so ujeti v Atlantiki. Evrop* ske jegulje romajo po 3 do 5 mesecev v Sargasovo morje ob Bermudih se» verno od Antil. Tu v večni temi in globini do 6000 m v do 20° topli vodi mečejo samice milijone drobnih jaj» čec, in se zaredijo leptocefali. Rastejo tri leta in vedno plavajo proti Evropi, preden kot 60 do 88 mm dolge ribice okusijo sladko vodo. Ameriški lepto* cefali plovejo iz istega vališča protï Ameriki samo dve leti: imajo krajšo pot. Odkod poznajo ličinke dolgo pot, ki so jo v nasprotni smeri naredile njih matere? Če jih nese samo morski tok, zakaj potem ne zamenjajo »America» ni« Ameriko z Evropo in narobe? Te» ga ne vemo. Vsekakor se spremeni po* lagoma — morebiti pod vplivom vedno bolj sladke in na kisiku bolj bogare vode — leptocefal iz ploske, neokret» ne, listu slične ličinke v urno, palčici slično ribico. Pride v reko in plove proti vodi vedno naprej. Polagoma iz* gubi prozornost in postane rumenkasto zelen. Hrustanci se razvijejo v okostnjak in zdaj imamo pravo jegu* Ijo. Toda notranja sprememba se vrši na račun velikosti malega bitja. Mlada jegulja je v svojem prvem letu ž<* manjša nego je bil leptocéfal: samo 6 cm dolga in 2 mm debela. Dve leti po tej spremembi oziroma pet let po rojstvu je ribica še vedno samo 20 cm dolga. Samci zrastejo bolj hitro, a sa» mice so večje: po petih letih v reki so do 80 cm dolge, samci pa samo do 40 cm. Zdaj pride čas za povratek v ocean: ženitovanje in smrt. • Odrasle jegulje se nc vrnejo več na cclino. Jeseni in pozimi, ko se zarijejo nedorasle jegulje v ilovico in zaspijo do pomladi, romajo polnoletne kot na skrivnostno povelje v milijardah, po» samič ali v klobčič zvite, iz mlakuž »i ribnikov po rekah navzdol v morje. Jezera in ribniki postanejo čez noC prazni. Odrasle ribe ponovijo v na» sprotni smeri nekdanjo pot leptocefa« lov. Ribiči ujamejo neštevilno jegulj. Le malo jih pride v ocean. Samo tam se lahko množijo. Iz katerihkoli vzro» kov od morja odrezane jegulje živijo po 20 in 30 let, postanejo pravi orjaki, a se nikoli ne drstijo. Kaj iščejo jegulje: toplote, teme, globine? Tudi presna jezera in reke bi jim lahko nudile primerne pogoje. Morebiti hrepenijo po slani vodi, ki so jo spoznale kot leptocefali? Potem bi jim morali priznati spomin in razum. Zakaj drvijo mlade ribice v razsvet» ljcne celinske vode, odrasle pa si že» lijo mraka oceanskih globin? To so same uganke. Znanost še vedno ni po» jasnila, kaj počnejo jegulje, preden se rodijo leptocefali. Ali romata oba spola posamič ali skupno in kje se vr» ši oploditev? Kam izginejo jegulje, po drstitvi? Morebiti poginejo utrujene po dolgi poti, kakor se to zgodi pri drugih ribah? Ali pa še vedno živijo naprej v nepoznanih oceanskih brez» dnih in postanejo neznana strašila slič» no murcnam, ki se vsako leto dvignejo na površje, da mečejo ikre in se plodi» jo? Nekateri zoologi so res mnenja, da je nam poznana jegulja samo m!a» dostna oblika bog ve katere pošasti, ki jo še niso uzrle človeške oči. Vseka» kor ne poznamo nobenega drugega bitja, ki bi potrebovalo toliko razdalj in različnih prilik za svojo življensko pot. Potovanje in spremembe jegulje nudijo vpogled v najtežja temeljna vprašanja o skrivnostnih nagonih, ki določijo smiselnost razvoja v žival» stvu. -eesas- Belgijsko morsko kopališče Osiende (K članku »Sto let belgijske neodvisnosti«! str: 161} Prirodne katastrofe Klasična dežela potresov in vulkanov I^HI eukrotljive prirodne sile so nam zopet z žalostnim poudar-kom pokazale, kako je v res-HAtJ niči s toli slavljeno močjo znanosti in tehnike, ki hočeta podjarmiti naravo. Ljudje se do neke mere lahko ubranimo ognja in vode, a kdo ima oblast nad razdiralno silo vetrov, orkanov, tornadov in tajfunov, ali celo nad titansko močjo zemlje, kadar se strese v svojem kamenitem oklepu? bilo število človeških žrtev ogromno in gmotna škoda neizmerna Prizadeto ozemlje je k sreči redko naseljeno. Mesteca. ki so jih prebivalci iz strahu pred malarijo in briganti zidali visoko v gore, ne pomenijo bog ve kakšne vrednosti. Vse je tiilo narejeno bolj od danes do jutri, zakaj potres je že večkrat poprej razdejal, kar so postavili ljudje. In če je navzlic temu toliko človeških žrtev in škode, potem si lahko mislimo, Zemljevid potresnega ozemlja V prvem krogu najhujše prizadeti kraji, v drugem občrtju celotno prizorišče potresne katastrofe Morda ni samo slučaj, da potres naj-češče obišče baš najbolj obljudene in najrodovitejše dežele. Velesili Japonska in Italija, ki sta najbolj nasičen' s prebivalstvom, sta največkrat prizadeti. Samo srečno naključje je, da je zadnji potres v južni Italiji prizanesel tamkajšnjim velemestom, zakaj drugače bi bilo gorje še stokrat večje, kakor •ie; /Ako bi streslo n. pr. Napoli tako, kakor je razmajalo nekatera gorska gnezda v južnem Apeninu, potem bi kako strašno so morale besneti podzemeljske moči. Nekaj dni do potresu je obiskala Italijo še druga elementarna katastrofa: silen ciklon, ki .ie opustošil del rodovitne pokrajine med Benetkami in vznožjem Alo. Čeprav ni povzročil niti približno tolikšnega razdejanja kot potres, vendar je gospodarska škoda dokaj občutna. Cikloni so ob Sredozemskem moriu sicer redek pojav, mnogo redkejši ka- neapel/ x vezuv .**' „ariano O BEtsevENro SALERNÔ LACEOOT •a^vilonmoo.aelci *..... PCfENZAp Napolitanska narodna noša kor na porečju Mississippija v Ameriki ali pa celo na Kitajskem in Japonskem. Oni teden je zopet razsajal tak zračni vrtinec ali tajfun nad južnim delom japonskega otočja in nad delom Koreje, kjer je opustošil razsežna in bogata riževa polja. Človeških žrtev sicer ni bilo toliko kot v Italiji, zato pa je go- Napoljski zal iv z Kezitvom spodarska škoda v teh krajih, ki so si leti, neprimerno večja. Ne gre za člo-komaj opomogli od velikanskih poplav veška bivališča, ki jih je tajfun porušil in od groznega potresa pred sedmimi in odnesel tisoče in tisoče, glavno je Pogled na 'Amalfi uničena riževa žetev, ki pomeni skoro pet milijard dinarjev izgubljene narodne imovine.* Strahoviti potres v južni Italiji je obrnil pozornost vse Evrope na nemirna južnoitalijanska tla, na k.asično deželo potresov, kjer so neukročene ! • v»/ ti morda tudi drugim evropskim deželam v doglednem času kaka slična katastrofa? Najaktivnejša potresna ozemlja v Evropi so okrog Sredozemskega morja, v prvi vrsti Italija s Sicilijo in Li-parskimi otoki. V Italiji je mesečno 24 ш podzemeljske sile zahtevale že na de-settisoče človeških žrtev. Obenem pa je sprožil usodno vprašanje: ali ne pre- * Glej članek »človekngrača prirodnih sil,« 2>is, knjiga 7., str. 70. do 30 potresov, od katerih odpadeta dve tretjini na južne province. Potresi so večinoma tako »nedolžni«, da skoro niso vredni brige. Le kakih šest na leto je tako močnih, da povzroče obžtit-nejšo škodo. Najsinejše potrese bele- žijo v Kalabriji m ob Messinski morski ožini. Najmanj potresov je pa na obali Jadranskega morja, izvzemši prelom pri Monte Gargano, ki je prav za prav košček naše Dalmacije na italijanskih tleh. Močnejša potresna ognjišča so potem v kotlini Fucinskega jezera pri Avezza-no-Sulmona. Dokaj pogosto se trese zemlja tudi v Rimu in okolici, a potresi tod skoro nikoli ne povzroče večje škode. Vzrok so podzemeljske prelomnine v Kampanji, zaradi katerih so nastala Pontiniška močvirja, ugasli ognjeniki Albanskih gora ter Albansko in Nemij-sko jezero. Dočim je rimska Kampanja rahlo vas ovita, travnata* stepa, se začenja v Kampanski nižini, zlasti ob napoljskem zalivu izrazit južni svet. Divje razje-dena morska obal za skalnatimi otoiri Ischia, Procida in Capri je posejana z mesteci in mesti, sredi katerih kraljuje Napoli v okrilju mrkega Vezuva. I'a ognjenik je zrastel iz morskega zaliva, nastalega zaradi udora zemlje, kakor kaže z morskimi školjkami pomešano kamenje, ki ga Vezuv včasi izbruha na piano. V starem veku je bil Vezuv čisto pohleven hrib. Črede so se [jasle v njegovem zaraščenem žrelu. Še1 e izbruh 29. avgusta 79. je odkril človeštvu uje-gov pravi značaj. Takrat so v pepelu in lavi, ki je iznei^ada prodrla iz njega, izginila mesta -Pompeji, Herkulanum Jn Stabiae. Pozneje so izbruhi še večkrat uničili naselbine ob vznožju, toda značilno je, da občutnejših potresov ognjenik nikoli ni povzročil. Tudi vzhodno od Napolija so vulkanska tla. znana pod imenom Flegrejska polja, ki zaradi ne-števlnih žrel nalikujejo nekakšni lunini pokrajini. Tukaj je 1583 med močiim potresom in silnimi eksplozijam5 nastal na n^kem vrtu v nekaj dneh nov vulkan Monte Nuovo. Prav bogati so potresi tudi na že omenjenem otOKU Ischia. Najmočnejši je bil 28. julija 1883. ko je pod razvalinami poginilo 2300 ljudi. Ali so potresi na tem otoku vulkanskega ali tektonskega izvora, se zanesljivo še ne ve. Gotovo oa je. da se celi odseki napoljskega zaliva zdaj pogrezajo, zdaj zopet dvigajo, tako da v.gi-nejo včasi cela nabrežja s hišami v-ed pod vodo. Na ta način je nastala, tudi znamenita »Ažurna jama« na otoku Capri. Vhod vanjo je skozi nekd.mje okno, ki se je tako pogrezni'o, da ie do polovice v morju, dočim so prava vrata popolnoma pod vodo in skoznje pada v jamo bajna ažurna luč, po kateri se jama imenuje. V izrazitem nasprotju s prilično mirnim obrežnim vulkaničnim pasom pa je bolj v osrčju dežele ležeči razdrti kampanski Apenin, prizorišče zadnje pot/osne katastrofe. Kakšne geološke motnje utegnejo biti vzrok potresnih katastrof v tej pokrajini, ni znano — vsaj za vsa ognjišča ne. Očitno pa je, da je zakrivil velikanski potres, ki je 1857 porušil 5(1 seliščvin poko-nčal 12.000 ljudi, geološki prelom doline Diano. Kakor rečeno, je najizrazitejše potresno ozemlje južne Italije Kalabrija z Messmsko morsko ožino. Tukaj se ponavljajo uničujoči potresi zelo pogosto. Mnogo mest in vasi je že popolno na izginilo, a človeške žrtve se štejejo r;a desettisoče. Višek je bil tako zvrni Messinski potres 1908, divjajoč na ^bdi straneh morske ožine. Takrat je v nekaj sekundah poginilo samo v me-itu Messini 60.000 ljudi, dočim so našteli v Reggio Calabria 9600, drugje na deželi pa še 13.300 človeških žrtev, tako da je bilo pri tem potresu vsega skupaj ubitih 83.000 ljudi. Četrt ure po potresu se je voda v morski ožini umaknila od obrežja, a takoj nato se je zagnal vanje ogromen, 8 metrov visok val tako zva-ne potresne plime, ki je pometa, na suho ladje, porušil hiše, mostove in železnice ter utopil množico ljudi, ki so ušli potresu. Vzrok potresov okrog Messine je geološko še mladi udor kotline, ki jo sedaj zaliva Tirensko morje in katere robovi se še niso umirili. Na Siciliji potresi niso tako pogosti in zlasti močnejših že dolgo niso čutili. Ognjenik Etna sicer sproži sem pa tja močnejše vulkanske potrese, ki pa ostanejo omejeni le na najbližjo okoioo. Isto velja tudi za ognjenika Vulkano m Stromboli na Liparskih otokih. Kakor že rečeno, je zadnja potresna katastrofa v Italiji sprožila tudi vprašanje potresne nevarnosti za druge evropske dežele. Znan je namreč p^jav. da se potresi vrste. Včasi so časopisi dolgo časa prazni vsakršnih potresnih vesti, dočim so gotova leta in ce'.o mesece polni žalostnih poročil z vseh koncev sveta. Na podlagi statistike se je dognalo, da je na vsem svetu letno 9000 potresov. med temi 107 prav močnih. Te številke so seveda povprečja, a navz ic temu se lahko reče, da imamo skoro Pri elementarnih katastrofah igrajo v Italiji kipi in slike svetnikov veliko vlogo. Nesrečno ljudstvo se zateka k njim in jih prosi pomoči. moči posebno živahno udejstvujejo na Japonskem, Kitajskem, v Tihem oceanu, Ameriki itd., se ponavadi začno množiti potresi tudi v Evropi. Ta značilni pojav razlagajo na dva načina: Mogoče se zaradi nenadnega izravnanja notranjih napetosti v zemeljski skorji na enem kraju zemlje, razbremene slične napetosti tudi drugod, kar zmanjša potresno aktivnost na vsem svetu Prav tako pa se število potresov povsod poveča, ako se na kakem mestu v zemeljski skorji nenadoma pojavi napetina, ki se mahoma razširi po vsej zemeljski površini. Po drugi razlagi pa uravnava potresno aktivnost neka enotna slika, ki ima svoj sedež v zemlji sami ali pa zunaj nje. Novo proučavanje potresnih zapiskov je pokazalo, da potresna aktivnost dostikrat naraste vsakih 11 let. Iz tega bi se dalo sklepati, da je odvisna od solnč-nih peg, ki imajo enako periodo. In potresne be'ežke dejanski kažejo, da je bilo vselej največ potresov takrat, kadar je bilo na solncu najmanj peg. Nekateri raziskovalci so tudi izračunali, da se potresi množe n. pr. vsakih 19, 22 ali 33 let. Na podlagi teh izsledkov proro-kuje neki angleški profesor, da se nam obeta največ potresov v letih 1951 do 1958, zlasti pa od 1980 do 1988. Zanimivo je tudi vprašanje, kako se potresi razdele na posamezne letne čase. Podatki, ki jih je v tej smeri zbral geofizikalični institut univerze v Lip-skem, kažejo tole sos.edje: Na severni poluti je največ potresov pozimi ali spomladi, najmanj pa poleti in jeseni. To pa velja samo za število potresov vob-ôe, ne glede na njih jakost. Najzanesljivejše podatke o sosledju potresov, čijih ognjišča so v Evropi, nam je dal Conrad, ki je študiral potresne prilike v Avstraliji. Zelo zanesljivo je izračunano sosledje tudi za Japonsko, dočim se za Italijo g'ede na letne čase ni pokazala nobena izrazita perioda. Najbrže zaradi tega ne, ker so v statistiki upoštevali tudi strogo lokalne potresne sunke vulkaničnega izvora. Za vzrok teh letnih period se ponavadi smatrajo meteorološke činjenice, zlasti zračni pritisk. --S®- Nova izkopavanja tal starega Rima so spravila na dan levjo glavo, ki je ne> kdaj krasila eno izmed rimskih palač vsako uro nov potres. Nekatera leta, število potresov ne doseže izračunanega povprečja, zato pa ga druga leta znatno prekorači. V Italiji n. pr. je bilo v letih 1601 do 1881 vsega skupaj 209 velikih potresov, kar znači povprečno 3 katastrofe v 4 letih. V resnici pa so našteli v 103 letih tega razdobja 182 potresov v drugih 177 letih pa le 27. Po tem takem ie bilo število potresov v prvem razdobju skoro enajstkrat tolikšno ko v drugem. Prav značiAno je tudi, da število potresov po vsem svetu istočasno raste oziroma pada. Kadar se podzemeljske Turobnega MelSija - svetla zgodovina Italija nam nudi v vsakem svojem naselju sliko davno minulih slavnih, pa tudi žalostnih časov svoje dežele. V vrsto teh spada kot ne eno med zadnjimi nesrečno mesto Melfi, ki ga je zadela potresna katastrofa, iz katere se menda ne bo več dvignil. Vulture je bil kot ognjenik že docela pozabljen in so ga spoznali za takega šele geologi 1. 1778, Obdajajo ga divni bukovi gozdovi, ki se razprostirajo okoli malih Monticchiskih jezer sredi starega vulkanskega žrela. Nedaleč odtod leži znano kopališče tega imena, že Horac je opeval v svojih odah »apulski Vultur«, ki je delal mejo med Apulijo in Lukanijo. I! elfi, nepoznano mestece v južni Italiji, je nenadoma prišlo v tisk in usta vsega civiliziranega pre-, bivalstva naše zemlje. S svojim pristno italijanskim obličjem je blestelo približno sredi med Tirenskim in Jadranskim morjem. Bočilo se je na stranskem stožcu Vultura, davno ugaslega vulkana, egrajeno iz strjene lave. Na pobočju Apeni- Stolnica in škofijski dvorec v Melfiju nov, nad robom plane Apulije. Ljubek je ta svet prehoda iz ravnice v hribovje, posejan z vinogradi in oljčnimi gaji. Zelo gosto posejan tudi s slikovitimi mesteci, sredi katerih molijo cerkve svoje stolpe in opuščeni starinski gradovi svoja zidovja. Vsi ti- kraji so danes tihi in daleč, od velikih cest, brez pomena, kakor bi rekli v vsakdanjem jeziku. Igrali pa so ob svojem času znatne vloge. Vsi brez izjeme pa vedo iz svoje preteklosti povedad tudi marsikatero stvar nestalnih svojih tal. Na njegovem severnem vznožju je stal torej Melfi, staro, deloma z aragonskimi zidovi opasano mestece z 12.000 prebivalci. L. 1041. se je predal naskakujočim Normanom in za njim vrsta drugih mest. L. 1043. so se zbrali v Melfiju normanski velikaši, da si razdelijo zavzeta ozemlja. Tako je postal Melfi prestolnica apulske države. L. 1059. je imel tukaj papež Nikolaj II. koncil in je izročil Robertu Guiskardu, prvorojencu Tankreda iz drugega zakona, Apulijo in Kalabrijo. Novi gospodar je olepšal MELR ~ Caî&ads-sîe e РаЈагго Ve» mesto v vsakem pogledu. Sezidal je mogočen grad in prvo katedralo. Mesto je prejelo mnoge svoboščine. Po zavzetju Salerna l. 1077. je preložil Robert Guiskard sedež vice njegovega spodnjeltalskega kraljestva. Pozneje je videlo mesto v svojem obzidju Konrada švabskega in Manfreda. S propadom Hohenstaufovcev so se teh- kra- države v ta primorski kraj. Melfi je izgubil na pomenu, ostal pa je še vedno eden najvažnejših krajev normanskega kraljestva. L. 1167. ga je zavzel Friderik Rdečebra- dec. Mesto je ostalo tudi pod Hohenstau-fovci važno tržišče. Njegov znameniti sin Friderik II. je često letoval v tem gorskem kraju. L. 1231. je izdal tukaj svojo slovito zbirko zakonov, ki so uredili fevdalne pra- dobila hiša Doria. Tako je padel pomen Melfija na nivo nepomembne province. Vsa stoletja je bil Melfi ogražen od potresov in večkrat, so ga zadele nesreče. Prebivalcem pa ni nikoli upadel pogum in urtičfl jev polastili Anžuvinci, ki so jih kot fevdalno ozemlje oddajali velikašem. V začetku 14. stoletja vidimo, da razpolagajo z Melfi-jem napolitanski Caracciolli; 1. 1530. jih je Taborišče redkih preostalih meščanov Melfija (Zgoraj se vidi razdejano mesto) Zgodovinski grad cesarja Friderika II., ki ga je potres skoro popolnoma so porušena poslopja vselej nanovo pozidali. Tako tudi po zadnjem potresu, ko se je porušila tudi lepa normanska katedrala, ki jo je bil 1. 1155. zgradil Viljem Slabi in ki so jo bili v 18. stoletju docela prenovili. Od prvotne zgradbe je torej jedva kaj ostalo. Mogočni sedemstolpni grad Normanov, oziroma Friderika II. je že v letih 1278-81. nanovo pozidal Karel Anžuvinski. Postal je pozneje sedež knežje rodbine Doria. Potres 1. 1851. ga je težko poškodoval, a lastniki so ga zopet restavrirali. Okras Melfija pa je bil čudovito lep sarkofag iz marmorja, grobnica neke mlade Rimljanke, ki so ga bili našli 1. 1856. v okolici Rapolle, na južni strani Melfija. Bil je na dvorišču mestne hiše. Iskanje ponesreč encev v V_illanovi Razvaline v Melfiju Michel Servartne Smrt v mestu PROFESOR BREUT JE ODKRIL KEMIČNO TELO, KI IMA IZREDNO SVOJSTVO. IN KOT DOBER UČENJAK, KAKRŠEN JE, SE NE MORE UBRANITI ŽELJI, DA BI GA PREIZKUSIL .. JSg'ele enajst! Ure se mi zde dolge, tako neobično dolge! To spanje, po katerem koprnim in ki me noče obiti. Ponovno se obračam v upanju, da mi bo duh usnul. Cul sem vsake pol ure, kako je enolično bila s svojim donečim gongom. Toda misli mi prihajajo brez prestan-ka ter mi obletavajo možgane. Včasih blazne, vselej pa pereče. Ali sem zares upravičen, da pripisujem tolikšen pomen čudnim besedam profesorja Brenta? Ali me ti pomenki zadržujejo v tej utrudljivi in razburljivi nespečnosti? Saj vendar dobro poznam Brentovo izvirnost: smešno bi bilo zame, če bi polagal toliko važnosti na poslednje besede, ki jih je zašepe-tal nocoj ob najinem slovesu! Že dve leti sem mu vdan asistent, dve leti že gojim svoje nauke ob njegovi strani in mi je čast, da mu pomagam v njegovih znamenitih delih. To je že dovolj dolga doba, da ne morem več imeti dvoma o muhastih domislicah tega proslulega učenjaka! Ampak to spanje je zares trdovratno. Čeprav mežim, že dvajsetič zopet doživljam minute svojega odhoda iz laboratorija. Cemu naj bi iskal druge razlage neznatnim dogodkom, ki mi vnovič in vnovič prihajajo na um? Kakor sleherni večer, sva bila zaklenjena v laboratoriju, po predavanju iz organske kemije, ki ga redno ima profesor Brent za dijake v Calmfordu. Nocoj sva se zonet lotila tega »laso-sršnega« problema, ki me je stal že dve noči brez snanja in brez radosti. Skupaj sva pregledala račune, ki sem jih jaz opravil. Brent ie našel isti nerešljivi rezultat, pred katerim sem moral popred takoj odnehati. Potlej je nenadoma nnsHf enačbo in se nonri.iel poskusa, rekoč mi z neopredeljivim nasmeškom: »Vidite. Saint-Bralles. ta problem je matematično nerazrešljiv, ker vam manjka neki podatek: to je točno tisto, česar sem se nadejal! Do tega sem hotel priti! ... S svojim dosedanjim znanjem ga niste kos rešiti, a ven: dar! ... Tu je izrččen ugovor proti nerazveznosti vašega obrazca, saj vam morem to kemično dokazati! Po takem je torej treba to jasno priznati... Zdajci se je ustavil. Pogled mu je obtičal na reakciji, ki jo je očividno pričakoval, da se bo izvršila. Prav dobro se spominjam, da sem nespoštljivo skomignil z rameni, ker me je njegova opazka unejevoljila. Vedel je, kako me bolijo ti neuspehi. Cemu mi je predložil problem, o katerem je naprej vedel, da se ne da odgo-netati? Nič več se nisva pogovarjala, ker je bil on prezamišljen, jaz pa precej čemeren. Delal je molče in okoli priprtih ust mu je trepetal večen nasmešek: ironičen smehljaj, ki mu tvori neznosno strešico. Kaj sem počenjal ves čas, kar se nisva brigala eden za drugega? Vsekakor sem opravljal brezpomemben drobiž, ki ni imel nobene zveze z njegovim- raziskavami. Tu pa tam sem videl, kako je osamil poveznik, v katerem je po vsej priliki pridobival plin; opazil sem. da se ta poveznik ne zatvarja z vodo, marveč z živim srebrom. Ker sem bil vajen gledati kemične poskuse, sem sklepal, da se utegne baviti z ločenjem prvin, ki naj bi privedlo do pridobitve preprostega telesa. Domneval sem, da mu piora biti precej do izločitve te snovi, kajti ostala sva debeli dve uri. on pri svojem opravilu, jaz pa njemu na razpolago, če bi me morda potreboval. Ce ne štejem tega. se ta večer ni prav nič razlikoval od drugih, ki sva i'h. prebila skupai nri enakih onravkih. Torej? Kaj bi pripisoval tolikšen nomen zadnjim izgovorjenim besedim? Ali mi ni že včasih Dokazal znakov velike upeha-nosti in ali smem videti v stvari kai drugega ko to stanje utrujenosti, ko je silil vame. naj vzamem s seboj to ste-"kleničiro. ki stoji tu na mojem pripo-steljnjaku? ... Precej moram biti dostopen tujim vplivom, ako sem si postavil to smešno steklenko k zglavju, kakor mi je on ostro zabičil! Niti tega ne vem, kaj utegne biti v njej. Odnesel sem jo s seboj, ker je tolikanj tiščal vame ... In glas, s katerim me je prosil, naj jo čuvam blizu sebe, pri roki, in sicer vso noč, me je dobesedno očaral. Zvenel je toliko toplo, tako čudno! Prav dobro še pomnim, kako se je to vršilo. Odhajala sva iz laboratorija, hotel sem mu stisniti desnico, ko me je pridržal za rokav. To stekleničko je potegnil iz žepa pri svojem suknjiču in mi jo pomolil potihem mrmraje, medtem ko mu je plamen odločnosti žarel v očeh: »Saint - Bralles, nate to skleničico, postavite si jo h postelji,, da jo boste lahko z roko dosegli in da bo varna vsake nezgode. Gotovo imate kako Pravazovo brizgljo; položili jo boste tik nje. Saint-Bralles, kar vam zdajle povem, je izredno važna reč. Rotim vas, dragi prijatelj, izvršite točno moja navodila .... Poklical vas bom po telefonu na Vse zgodaj; vaš aparat je kajpada tudi poleg vašega vzglavja?« Nalahno me je stresel za ramo in dejal s poudarkom: »Kadar zaslišite moj klic, napolnite pri tej priči svojo brizgljo s sirupno te- kočino, ki je v tej skleničici. Nikar se ne bojte, nič hudega se vam ne more pripetiti. Ce natanko opravite, za kar vas prosim, lahko nemudoma pridete v ta laboratorij in silno se boste zavzeli ob tem, kar boste odkrili v svoji okolici.« Se enkrat mi je ponovil svoje čudno naročilo, to pa z vso presrčnostjo, katere je bil zmožen, kakor da me želi preveriti, da se mi ni treba nič bati, ako se bom ravnal po njegovih skrivnostnih napotkih. Predobro sem poznal Brenta, da bi ga bil sumil zlobnega dejanja ali vsaj neumestne šale. Mar naj popolnoma zaupam njegovim redkobesednim naka-zom? Ze prej sem se radovoljno vdal nekim neškodljivim poskusom na svojem telesu, in naj li tokrat tudi privolim v to, kar se mi je seveda zdelo zgolj kot nov poskus? Čemu ta skrivnost? Ali mi ne bi bil mogel točno povedati, česa bi rad od mene? Tolikšna negotovost mi je vzbujala nemir. Ko sem legel, sem sklenil, kar je bilo najpametnejše: da ničesar ne storim. Vedel sem, da se bo drugo jutro ob svojem prihodu profesor Brent prvi smejal početju, ki je moralo biti samo burka ali pozabljivost od njegove strani. Na novo sem poskušal, da bi zaspal ter se odpočil. To hrupno zvonenje ... Pa vendar sem bil zaspal in še sedaj me strašno ima, da bi se vnovič okopal v milinj spanja brez sanj ... Drlinkanje telefona pa je neugnano ... Ali sem tako lenobno pijan od počitka, da ne primem takoj za aparat? Mika me iztegniti roko, da bi ga zagrabil, toda ugotoviti moram, da se še nisem ganil. Vendar odločiti se moram. Zdajci mi zašumijo v ušesih njegove besede in vidim jih kakor zapisane pred seboj: »Kadar vam pozvonim po telefonu, vzemite neutegoma ...« Šala se nadaljuje, to je neznosno; to mora biti golo naključje, takšna gluma bi bila nemogoča pri učenem profesorju. Premagavši svojo zaspanost, iztegnem roko . Spojina mi zdrkne v dlan. Približam si jo počasi kakor človek, ki je še napol otopel od sanj. Kako sem le- mogel opaziti, da se mi roka kreta s tolikšno težavo? Kar tako z vsakdanjo kretnjo sem si prislonil slušalo na uiio in si postavil rog pred ustnice. Mičesar nisem mogel razumeti, zveza je bila vsekakor nedostatna; samo nejasen šurn mi je brnel po ušesu. Zatr-dno sem žrtev burke, katere sem se bal. Že sem mislil povezniti pristroj nazaj na podstavek, ko me je preprosta nezgodica prebudila iz dremeža: dlan je izpustila telefon in se leno razklenila. Hrup njegovega padca me je samo rahlo zadel. Hotel sem šiniti pokonci, pa sem se le lahno zganil. Stresel sem se od skrbi in preplašen zbral svoje raztresene misli. Ugotovil sem, da so mi mišice neverjetno otrple in možgani sami deležni te omotične okorelosti. »Vzemite brizgljo ...« Te besede, ki so mi še rojile po za-mračeni glavi, so se skoraj zasvetile. Brez dvoma se me je polastila nanadna katalepsija, preračunana omrtvica. Ta steklenica, ki sem jo s težavo videl, to mora biti lek. Kakšna čudna stvar! Hipnotiziran sem bil po neznanski volji. Kako mi je uspelo, da sem dosegel stekleničko in stisnil med otrplimi prsti brizgljo ter zagugal del tekočine v stekleno cevko? Premalo jasno pametim vsega tega. Ker nisem imel moči, da bi si porinil ostro konico igle v meso, sem ukrenil tako, da sem se povaljal nanjo. Srbeč ubod mi je pričal, da sem dosegel svoj namen. Je li poteklo dosti časa? Imel sem dojem, da se otresain strašanske more. Telo, se mi je zdelo, pridobiva po malem svojo običajno živnost. Mišice so se mi oprostile tajnostne in mogočne ovire. Zopet sem se zavedal, svoboden v gibih, kretnjah, mislih. V pereči želji, da bi vedel, razumel, sem pretresal hkratu celo vrsto najrazličnejših misli, ki pa so bile vse enako grozne. Spomin na telefonski poziv je mahoma šinil v ospredje panorame mojih preplašenih možgan. Je li mogoče, da moj skrivnostni sobesednik še čaka? Pa kaj mi naposled to mar! Ali ne- bom mogel zakri-čati od tesnobe? Na moje klicanje mi je brez odlastka odgovoril domač glas: »»Ah, torej ste vendar vi? Že pet minut strahoma pričakujem zvoka iz vaših ust! Ubod ste napravili, jelite? Oh, kako sem neumen! Da ga niste naredili, ne bi mogli govoriti z menoj! Saint-Bralles, pridite, nemudoma pridite v laboratorij, čudežno presenečenje vas čaka. Ne ustavljajte se spotoma, ne ozirajte se nikamor, rotim vas. Ne mirujte prej, nego boste pri meni in občudovali strašansko stvar!« (Dalje) -©e-- Gorivo iz zraka Predsednik londonske družbe za kes mično industrijo prof. Lewinstein iz* javlja, da bomo v kratkem pridobivali gorivo iz zraka, kar bo povzročilo ob* čuten padec v cenah današnjih goriv Joseph Kessel = Izpoved I^Hjl a zemljo je legla senca trop-ske noči. Ko ni ostalo več ni-ti vlakenca mesa, niti trohice HAk| krvavega črevesja in so bile oglodane vse kosti, se je približala nasičena druhal zopet terasi, s katere smo opazovali to grozovito gostijo, polno živinskosti in spominov na paganska žrtveniška bogoslužja. Čeprav so bedni sestradanci použili ogromne količine mesa, ki jih nišo bili vajeni, vendar se jim ni Videlo, da bi bili prenasičepi. Smejali so se in suvali drug drugega, skakali naokrog in zijali v nas z negibnimi obrazi, ki so se svetili od hvaležnosti in sreče. Posebno »veliki hudič« ni mogel niti trenutek mirovati, prav tako tudi ne debela ženska. Rev-no ljudstvo je bilo omamljeno od uživanja mesa! Lablache je bil med tem izginil in bil sem prepričan, da se je umaknil temu prizoru samo zato, da bi nam pripravil novo, še bolj fantastično presenečenje. Ta pomorski oficir je bil izvrsten organizator. In res je plasnil nenadoma za skupino kaktej, ki je obdajala Monfreidovo imenje, snop plamenov. Na sužnje je učinkoval ogenj liki klic čarovftika. Tulili so, se prerivali in pritisnili na ozka ograjna vrata. Vsi Monfreidovi služabniki so že prihiteli iz hiše. Med njimi tudi Lablache. Silno vešče je bil izbral prostor, da je lahko izvedel svoj načrt do kraja. Na robu poti, ki drži v vas Haraoué, je stalo ogromno divje figovo drevo, ki je že davno usahnilo, od starosti vse sivo, z debelo zavozlanimi koreninami. Ob vznožju, tega stoletnega drevesa je bil Lablache nagomilil listja in lesa, ■ polil vse skupaj s petrolejem in tako napravil grmado. Nekakšna molitev brez zlogov je žuborela iz mesnatih ustnic in se izgubljala v temno noč. Spočetka negibni kakor psi, ki lajajo na luno, so se pevci polagoma' razgibali. Ženske so prijele za prazne vrče v bližini in se začele gibati v najprimitivnejšem vseh plesov. Možje so se sklenili v obroč okrog njih, v sredo je stopil »veliki hudič« in vsi so začeli skakati kakor obsedeli. sužnjev = Ples in petje sta bila brez ritma in melodije. Hreščanje, jadikovanje. Od minute do minute je naraščala ekstaza, poskoki moških so postajali čedalje bolj sproščeni in »veliki hudič« je prekašal vse. Brez prehoda se je nenadno stemnilo. Vozlaste korenike drevesa so postale nevidne. Monumentalno deblo je bilo le še do polovice razsvetljeno. Besnenje je utihnilo, grmada je ugasnila. Pred nami nisof stali več temni, sproščeni duhovi, pač pa siromašni ponižni sužnji. Gledali so nas z očmi, ki so razodevale zaupanje in otožnost. Nič več sledu o deliriju. Prišel je čas, ko smo mogli zvedeti njih usodo. Čutil s prechtovo morje, Dežela prestolona» slednika Rudolfa, Morski konec Pier» ponta Morgana, Vanderbilt Sund, Otok Grahama Bella, Whitneyevo morje. Zemlja Fridtjofa Nansena je najbolj tipična polarna dežela. Večino teh oto* kov tvori do nekaj nad 300 m visoka planota z ogromnimi ledenimi kopa» mi. Jedva pet odstotkov planote so osvobodi poleti snega. Samo lišaji. Pogled na Zemljo Fridtjofa Nansena Trideset teh otokov je dolgih po 10 ali več milj, ostali, kakih dvajset, pa je majhnih. Večji otoki merijo v dolžino 50 milj. Kot enotno otočje leži Zem» lja Fridtjofa Nansena nekoliko, sever* neje od Svalbarda (Spitzbergov). mahovi, neke vrste trava in mak ra* stejo tam, kjer solnce raztopi sneg. Beli medvedje in lisice žive na otokih; v vodah pa se lovijo mroži in tjulenji. Na tisoč golobov in drugih ptic poživ» lja te otoke od marca do septembra. -6S5ÎS- Pomoč utopljencem Čudna stvar: morje mirno, brez bičja in blata, plavač izboren, a se je vendar izne-nada pogreznil tik obale. Da ga niso trije sitni mladeniči rešili s čolnom, bi bilo po njem. Kaj se mu je naključilo? Krč? Naval krvi zbog prebave? Omedlevica? I k t u s, ki ca povzroči voda, če hipoma prodre v sluhovod in s tem zmede zmi-ssel za ravnovesje, čigar sedež je v notranjem ušesu? Takih presenečenj ni varen niti najboljši plavač, pa naj bi bil sam grof Lalyman. Bodi si karkoli, ubožec je ležal na obali brez zavesti, srce je še jedva bilo. dihal pa ni več. V fiziološkem laboratoriju ali v znanstveno opremljeni Staniči bi ga bilo lahko obuditi v življenje. V srce bi mu bili na priliko vbrizgali adrenalin ali še rajši korani m, ki v veščih rokah utegneta delati čudeže. Kajti srce danes ni več oni n o 1 i t a n g e r e, kakršno je bilo svoje čase Saj ni še dolgo, kar je francoski profesor Achard uspešno opravil krvno transfuzijo tjkom tifoidne mrzlice, komplicirane z obi-lim krvavenjem in žilnim kolapsom. Pri roki so bili predvsem imeli duhovito napravo, s katero more vsakdo brez prevelikega napora izzvati umetno dihanje, da ne omenjam pihala za kisik, toplih obklad-kov itd. . « Ali na osamelem obrežju, daleč od bivališč ш brez zdravnika so preostajala zgolj naravna sredstva: ritmično potezanje jezika (Labordova metoda) ali enakomerno dviganje ter spuščanje rok (Silvestrov način), da se vzbudijo refleksi. Poslednji pripomoček ima to slabo stran, da zahteva silen in traien trud. kakršnega le malokdo zmore, dočim prvi vselej ne zadošča, da se prevetrijo pljuča. l'o sreči je bil med rešilci spreten junak, ki se je spomnil, kako so^ med vojno pomagali utopljencem. Ko sem dospei na kraj nesreče, je vrli možak že četrt ure poskušal Schaeferjev izum, ki sta ga v sanitejsko službo uvedla lečnika Legendre in Nicloux. Posebnega znanja ne zahteva niti osobitih pripiav le dobro voljo, vztrajnost in ljubezen do bližnjega. Telo se položi trebuški na tla, roke se razpiostro in glava nekoliko na stran okre-ne. V tej legi se vlaga, ki napolnjuje c a-v u m, sama po sebi odteka in jezik ne zdrkne navzad, kjer bi zamašil dihalni otvor Rešnik poklekne ponesrečencu ob nogah, ki jih tesno stisne med svoje. Ko čvrsto sedi, pritiska na vse kriplje z rokama na obe strani hrbta v višini prsnega oklepa, da izprazni pljuča. Potlej prestane, da se more prsni koš po prirojeni možnosti razširiti in spustili zrak v dihala. Tedaj se delo prične znova in se ritmično čim dlje nadaljuje, okoli petnajst pritiskov na minuto Napor potemtakem ni čezmeren: opetuje se lahko precej dolgo, kar ni najmanjši pogoj za srečen izid. L'speh je zagotovljen, ako posredovanje ni prišlo prekasno: po nekem kritičnem trenutku se namreč ne da nič več s pridom poskusiti. V našem primeru še ni bilo vse zamujeno. Schaeferjeva modrija se je obnesla. Nekaj časa zatem sem zopet srečal našega utopljenca. Sicer ni bil videti bog ve kako pri sebi, nezgoda se mu je še poznala na obrazu. Vendar se tlači zemljo in svojega rešitelja lahko do komolca zahvali. V dobi, ko toliko čujemo in čitamo o nezgodah v tekočem elementu, bo morda komu prav hodila Schaeferjeva iznajdba. Najboljše bi bilo seveda, če se človek ne bi utopil. Vendar po navadi se to ne dela na- • lašč. Model letala »Latham 47« po načrtu arhitekta Louisa Reva in kiparja Roberta Delandrea, ki bo postavljen v Caudebecen^Cauxu. — Ko se je v maju 1928' ponesrečil Nobilov zrakoplov v Arktidi, je organiziral veliki norveški raz» iskovalec Roald Amundsen reševalno akcijo, pri kateri pa je postal s svojimi tovariši žrtev človekoljubnosti . ' — --------- -—--- — - ------ -----------------* • Urejuje Ivan Podržaj. — Izdaja za konzorcij Adolf Rihnikar. — Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.