Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Via Machiavelli 13/IL, Tel. 3-64-91 — Za Italijo: Gorica, Piazza Vittoria 18. — Poštni predal (casella post.) Trst 431. — Pošt. ček. račun: Trst, št. 11/6464. Poštnina plačana v gotovini NOVI LIST Posamezna št. Lir 25‘_ NAROČNINA: trimesečna lir 325 - polletna lir 600 - letna lir 1100. — Za inozemstvo: trimesečna lir 500 - polletna lir 1000 - letna lir 2000. Oglasi po dogovoru. Spedizione in abb. poetale I. gr. ST. 8 TRST, ČETRTEK 15. JULIJA 1954, GORICA LET. III PREPLAH PRED NOVIM ZATIRANJEM Kakšna usoda čaka tržaške Slovence? Ali je beseda Z.N. brez veljave ? - Zgodovinska odgovornost jugoslovanske vlade Tržaško vprašanje znova razburja prebivalstvo našega ozemlja. Najprej so se skoro 5 mesecev pogajali z Angleži in Amerikanci Jugoslovani, sedaj se z njimi pogajajo Italijani. Kaj sklepajo diplomati za štirimi stenami, je strogo tajno, toliko pa vendar vemo, da se razgovori bližjo koncu. Italijanski zunanji minister Piccioni je pretekli petek izjavil v parlamentu, da so pogajanja stopila v zaključno in najtežje razdobje. Ameriška poslanica v Rimu gospa Klara Luce je po sestanku, ki ga je imela s predsednikom Eisenliovverjem, govorila še jasneje in določneje: ni izključeno — je dejala, — da bo sporazum o Trstu sklenjen še pred koncem tega meseca. S tem seveda ni rečeno, da bo tržaško vprašanje konec julija že rešeno. Tedaj hi svet samo zvedel, da so se Angleži, Amerikanci, Jugoslovani in Italijani zedinili, na kakšni podlagi naj bo zgrajen sporazum. Določeni bi bili glavni obrisi in splošna načela pogodbe med jadranskima sosedoma. Nato bi se začela pogajanja med Italijo in Jugoslavijo. Vladi bi imenovali svoje zastopnike, sestavili odbore strokovnjakov, ki naj proučijo podrobnosti, predvsem pa določijo, kako naj se splošna načela uresničijo v dejanskem življenju. Tu se šele pojavijo po navadi težave. Da morajo Slovenci in Italijani biti enakopravni državljani, se na primer zelo lahko napiše na papir. Proti enakopravnosti ni v teoriji nihče. Toda kaj je treba narediti, da bodo Slovenci in Italijani ne samo na papirju, ampak tudi dejansko enakopravni? Različni pojmi o pravičnosti Ta zahteva za Slovence šolsko avtonomijo, drugi se ji prot ivi. Nekdo pravi, da morajo uradniki, ki jih ljudstvo plačuje, poznati in govoriti oba deželna jezika, drugemu se zdi Predlog predrzen in nesramen. Enakopravnost zahteva, da smejo Slovenci ustanavljati na Tržaškem katerakoli podjetja, ki se jim zde potrebna, in nihče nima pravice jih pri tem ovirati. V podjetjih in ustanovah, kjer so država, dežela ali občina solastnice, bi morali biti Slovenci zaposleni po natančno določenem ključu, ki odgovarja številu njih prebivalstva. Isto velja za vse javne urade. Le kadar je slovenskim delavcem, nameščencem in uradnikom zagotovljen na domači zemlji kruh, lahko govorimo o resnični enakopravnosti v gospodarstvu. Toda kako različni so pojmi o pravičnosti med nami in italijanskimi nacionalisti! Zato pogajanja med Italijo in Jugoslavijo ne bodo tekla tako lahko, kakor si nekateri mislijo, in danes ne more nihče z gotovostjo trditi, da se bodo res končala s sporazumom. Enodušna ljudska volja Danes lahko rečemo le to, da si vse tržaško prebivalstvo brez razlike političnega prepričanja in narodnosti iz srca želi, da bi se pogajanja razbila. Zakaj ? Ker nameravani sporazum prav nikogar ne zadovoljuje. Slovenci se boje povratka Italije, kjer so pod fašizmom morali desetletja trpeti sama nasilja, krivice in ponižanja. Zaupanje v povojno demokratično Italijo jim je pa znala temeljito iztrebiti tukajšnja Krščanska demokracija. Razni Bartoliji in Pal ulani so ravnali s Slovenci tako krivično in govorili o njih tako prezirno, da so do konca uničili ugled Italije v našem ljudstvu. S sporazumom so nezadovoljni tudi italijanski nacionalisti, ker bi njihovi bratje v coni B ostali pod upravo Jugoslavije. Koper, Isola, Piran, Umag in Buje — pravijo — so za nas izgubljeni, čez mejo se bodo vsuli novi begunci, italijanstvo onih krajev je obsojeno na smrt, kajti cona B bo v doglednem času poslovenjena in pohrvatena. Zato so tržaške iredentistične stranke poslale svoje zastopnike v Rim protestirat proti delitvi ozemlja. Raje naj ostane vse kot je in naj se reševanje tržaškega vprašanja sploh odloži, kakor da bi se dežela razkosala ter prepustili naši bratje Tilu! Proti delitvi so seveda tudi vsi pristali tržaške neodvisnosti. Ti zahtevajo, naj se obe Proti delitvi Stoia! V soboto 10. julija so se zbrali predstavniki italijanskih in slovenskih strank in gibanj, borečih se za tržaško neodvisnost, in se posvetovali o političnem položaju. Na sestanku, ki so se ga udeležili tudi zastopniki SKSZ in SNS, je bila sprejeta skupna resolucija, v kateri se odločno zavračii rvsak načrt delitve Svobodnega ozemlja«. Delitev bi ne oškodovala samo »gospodarskih in moralnih interesov prebivalstva, temveč bi zapečatila dokončni gospodarski propad Trsta«. Zborovalci so izvolili poseben odbor in mu naročili, naj takoj stopi v stik z vsemi strankami in gospodarskimi ter strokovnimi organizacijami našega področja z namenom, da »se organizira skupna protestna akcija ljudstva zoper delitev«. Svoje občinske svetovalce so pozvali, naj bodo na prihodnji seji tržaškega mestnega sveta »tolmači te splošne zahteve prebivalstva«, področji združita v samostojno državno telo, kakor je zapisano v mirovni pogodbi. Tako se je prvič po vojni zgodilo, da se je celokupno prebivalstvo naših krajev združilo v eni skupni volji: iredentisti in neodvis-neži, komunisti in antikomunisti, Slovenci in Italijani, vsi se odločno upirajo delitvi ozemlja. Če bi se danes razpisalo ljudsko glasovanje, bi proti delitvi glasovali ludi mrliči, ako bi mogli. Same sebe bi#ejo po glavi In vendar kolika razlika med strankami! Eni bi hoteli, da vse ozemlje pride pod Italijo, drugi, da bi postalo neodvisno. iste stranke govore povrhu na en način Tržačanom, popolnoma drugače pa ljudstvu v Italiji. Rim se je z začasno delitvijo sprijaznil, njegovi iredentistični podložniki v Trstu protestirajo. Togliatti zahteva skupno s Fello, naj prideta obe coni pod Italijo, Vidali želi Svobodno tržaško ozemlje. Kako gre to skupaj ? Ljudje bi radi vedeli, kakšna je resnična politika teh strank. V življenju odloča vedno tisti, ki je močnejši. Zato v Krščanski demokraciji ne ukaže župan Bartoli, temveč Scelba, v italijanski komunistični stranki ne odloča Vidali, ampak Togliatti. Saj šteje njegova organizacija 200-krat več članov kakor Vidalijeva. Šele tedaj, ko bi Togliatti zahteval spoštovanje mirovne pogodbe, bi lahko rekli, da so italijanski komunisti branitelji Svobodnega ozemlja. Dokler glasuje v parlamentu s Fello, jih moramo smatrati za sovražnike tržaške neodvisnosti. Kdor zahteva, naj se naše ozemlje priključi Italiji, je v resnici za — delitev! Le bedak si namreč more misliti, da bi v današnjih razmerah moglo priti celo ozemlje pod Jugoslavijo ali pod Italijo. Če se Sto ne ohrani, se mora razdeliti. Zato so se za razkosanje naše dežele nehote borili Togliattijev! komunisti, Krščanska demokracija in vse iredentistične stranke na Tržaškem. Iredentisti hodijo torej v Rim protestirat proti lastni politiki. V večnem mestu naj bi se natančno pogledali v zrcalo, pa bi zvedeli, kdo je kriv delitve in da pridejo Italijani cone B pod jugoslovansko upravo. Rimsko vlado so opozorili na težave, v katere bi po sporazumu zabredel Trst. V mestu je že danes 20.000 brezposelnih. Njim se bo pridružilo 12.000 članov civilne policije in 4000 nameščencev pri ZVU, število beguncev bo naraslo na 15.000. Vsega skupaj 51.000 ljudi brez kruha! Skoro vsak peti prebivalec navezan na javne podpore! (Nadaljevanje na 3. strani) NOVICE Z VSEGA SVETA STRAHOTNE POPLAVE V SREDNJI EVROPI Avstrijo in Bavarsko je zadela neprimerno i hujša nesreča kakor Slovenijo. Donava s pritoki je prestopila bregove in vdrla v sosedne vasi in mesta, tako v Passavi kaj; do bližine glavnega trga. Plinsko centralo so morali ugasiti in v mnogih tovarnah ustaviti obrat. Ko je Donava začela nekoliko padati, se prebivalstvo ni dolgo veselilo. Umikajoča se voda je izpodkopavala in rušila hiše, ki so zidane večinoma na prodnatih tleh. V Zgornji Avstriji od leta 1501 ne pomnijo takih poplav. Doslej je že 50.000 ljudi brez strehe. V Linzu so odstranili eno desetino meščanov, 6000 so jih nastanili v šolali in vojašnicah. Nad 1000 hiš stoji pod vodo, ki sega ponekod do streli. Prebivalci se motajo povrhu boriti s podganami, katere je poplava pregnala v velikanskem številu iz skrivališč. V bližini Linza je nastalo 16 km široko jezero, iz katerega molijo le vršički dreves in dimniki poedinili kmetskih domov. Deželni glavar Gleissner je ugotovil, da je vodovje podrlo v Gornji Avstriji 130 mostov in prizadelo kmetom okrog 10 milijard lir škode na poljih. Nad 1000 glav živine je poginilo, divjačina v gozdovih je večinoma uničena. Cena za mir v Indokini Predsednik francoske vlade Mendes-Fran-ce je obljubil, da bo do 20. julija sklenil mir v Indokini ali pa odstopil. Takoj je začel pogajanja s komunisti, ki so ga navdušeno sprejeli in mu dali razumeti, da se želijo pobotati, a mu stavili neke pogoje. Končno je prišlo na dan, kaj Molotov in tovariši hočejo: Francija naj se upre skupni evropski vojski, to se pravi, naj prelomi zavezništvo z zapadom. To hi bila kapitulacija! Mendes-France je zato poklical na pomoč Ameriko in Veliko Britanijo. Sedaj išče z Dullesom in Edenom izhod iz stiske. To je ozadje njihovega sestanka v Parizu. Stavka v Miljah Dne 13. julija je bila v Miljah splošna stavka proti razdelitvi Svobodnega tržaškega o-zeinlja, ki je popolnoma uspela. Delo je počivalo v tovarnah in ladjedelnicah in tudi v malih obratih. Trgovine so bile zaprte, cestni promet ustavljen. Delavska zbornica je pozvala svoje pristaše, naj ne sodelujejo, pa ni imela uspeha. KRIVA NAJ BI BILA VODIKOVA BOMBA Zadnjih 50 let ni bilo nikoli sredi poletja tako zimskega vremena kakor letos. Kaj je vzrok ? Predsednik japonskega vremenoslovskega društva dr. H. Hatekana je mnenja, da so slabega vremena in poplav zadnjih mesecev krivi poskusi z vodikovo bombo : radioaktivni pepel prodre ob eksploziji v veliko višino in pride v zračne struje, ki se razširijo okoli cele zemeljske krogle. Posledice lahko trajajo eno leto in povzročijo ledena poletja in slabo vreme. i DELI SAMEGA DUNAJA POD VODO Poplave so se razširile tudi na Dolnjo Avstrijo. V okraju Amstetten je 11 občin popolnoma pod vodo. Ko je avstrijski načelnik vlade Ra ah obiskal v nedeljo poplavljene kraje, se je skozi ulice mest Ybbs in Pocch-Jarn vozil v čolnu. Promet na cestah in železnicah je večinoma ustavljen. Voda je vdrla že v neke četrti Dunaja. Kardinal Innitzer je s prižnic dal pozvati prebivalstvo, naj priskoči na pomoč poplavljenemu in podpre vlado. Pri reševanju imetja in ljudi pomagajo tudi ameriški in ruski vojaki. Zunanji minister Figi se je sovjetskim oblastvom zahvalil za požrtvovalno podporo v nesreči. Oblastva so nastopila proti brezvestnežem, ki hočejo izkoristiti poplave, da bi višali cene živilom. Policija v Linzu je dobila ukaz, naj strelja na vse one, ki bi kradli po zapuščenih stanovanjih. Poplave so se razširile tudi na Češkoslovaško,'Madžarsko in Vzhodno Nemčijo ; sovjetska in nemška oblastva v mestu Dessau razmišljajo že, ali bi ne kazalo spraviti vseh 120 tisoč prebivalcev na varno, to je iz mesta. Kaj bo, če se poplave ne unesejo ? PROPAGANDA PROTI ITALIJI Italijanski nacionalisti so razširili po Trstu letak, v katerem se zgražajo, da je ljubljanska opera smela nastopiti v našem mestu: »Izzivačem in onim, ki jih podpirajo (ZVU), kličemo : Dovolj ! Naj se že naredi konec smešnim, pavlihovskim jugoslovanskim veselicam!« Kulturne prireditve, ki jih Slovenci organizirajo zase z lastnim denarjem, so torej žalitev — Italije. Zares, lepo bi živeli v Trstu — se ljudje prijemljejo za glavo — če bi prišli k nam karabinjer!. Hujših hujskačev proti Italiji, kakor so neumni pisci teh letakov, si ni mogoče zamisliti! ENA SAMA VELIKA DRUŽINA V nekem hotelu na Angleškem je nabita na hodnikih naslednja objava : »Ne priča- kujte, prosim, da Vas predstavimo ostalim gostom. Mi smo vsi kakor ena sama velika družina. Stvari, ki imajo vrednost, ne puščajte v spalnih sobah!« Elektrarne na atomski pogon bodo začeli v prihodnjih letih graditi v Angliji. Namesto s premogom bodo greli parne kotle z atomskimi pečmi. Elektrarne bodo imele povprečno zmogljivost 60.000 kilovatov. POŠLJITE JIH K SV. IVANU! Odposlanci iredentističnih strank so v Rimu opozarjali tudi na nevarnost, da Slovenci prodrejo v ključne postojanke tržaškega gospodarstva. To se je zgodilo v času, ko nam zavezniki ne dovolijo ustanoviti v Trstu niti skromne posojilnice za naše kmete in obrtnike. Gospode, ki si upajo tako govoriti, bi bili morali ob povratku iz Rima takoj natovoriti na voz Rdečega križa ter prepeljati k Sv. I-vanu, da se v umobolnici ugotovi, ali so pri čisti pameti. Žalostna obletnica Dne 13. julija je minilo 30 let, odkar so fašisti sežgali sredi belega dneva v središču Trsta pred očmi oblastev naš ponosni Narodni dom. • Do danes ni bil zaradi tega hudodelstva nihče klican na odgovor, za povzročeno škodo ni bila izplačana lastnikom niti lira odškodnine, Požigalec Francesco Giunta se mirno sprehaja po Italiji in ve, da se mu ne more nič pripetiti. Kako naj se mu, če so v Trstu celo odkrili marmornato ploščo v hvalo njegovega dela. Dokler bo en Slovenec živel, se bo požiga spominjal in zahteval za zločin zadoščenje! Koliko jih je Italija šteje 47 milijonov prebivalcev, od katerih je v komunistični stranki vpisanih približno dva milijona in sto tisoč. Takoj po vojni je glasovalo za komuniste 4 milijone in 357 tisoč, torej 19°/o, pri zadnjih volitvah pa 6 milijonov 121 tisoč, to je 22,6%. Ce pri-štejemo glasove Nennijeve skupine (3 milijone in 440 tisoč), ki stalno glasujejo s Togliattijem, nam številke dokažejo, kako resna je nevarnost, da pride v Italiji na oblast komunizem. KAČJI PIKI Pri nas se prav redko zgodi, da kdo umrje od kačjega pika. Na svetu umrje pa, kakor poroča svetovna zdravstvena organizacija, od strupenih kač najmanj 40.000 ljudi na leto. Samo v Aziji pošljejo kačji piki na oni svet 35.000 prebivalcev, v Evropi pa le 50. Od 2500 različnih kač jih je samo 200 človeku nevarnih. Ce bi strupeni jeziki lahko spravili človeka v grob, bi v naših krajih umrlo vsako leto na tisoče rojakov. Nevarna operacija V holandski vasi Molenend je kmetica povila sijamske dvočke. Punčki sta bili zrašče-ni vzdolž prsi do popka. Navadno ju ni več mogoče ločiti, živeti morata prilepljeni druga na drugo do smrti. Le pomislite, koliko je to trpljenje! Štirim zdravnikom se je to pot posrečilo spraviti ju vsaksebi, mati je jokala od veselja. Deževale bodo mačke Britansko letalstvo je sklenilo spustiti s padali velikansko število mačk na postojanke angleške vojske v malajskih pragozdovih. Mačke naj pomagajo uničevati črede podgan, ki grenijo življenje tamkajšnjim vojakom. ČUDNO STA SE POGLEDALA V ameriškem mestu Cincinnati so zalotili moža ki je ukradel torbo z živili, pozabljeno na klopi v trgovini. Ko ga je policija soočila z oškodovanko, je spoznal v njej — svojo ženo. Ta je hotela umakniti prijavo, a tat je že bil vse priznal. Kaj ga je čakalo doma, je seveda drugo vprašanje KAKO JE NASTAL ČASNIK Kaj se je ta in oni dan zgodilo, so zapisovali že prvi rimski veliki duhovniki na deske in jih razobesili pred kurijo. Se pred Rimljani so izdajali na svilo tiskana dnevna poročila Kitajci. Saj so črke poznal; že 2000 let prej kakor Evropa. Prvi časnik za denar si je v Evropi izmislil neki papirničar v Bolonji v 15. stoletju. Ta je zapisoval dnevne dogodke na velik list papirja, ki ga je razobesil v trgovini. Kdor ga je hote; prebrati, je moral nekaj plačati. Kakšna usoda čaka tržaške Slovence ? Splošni obrisi sporazuma (Nadaljevanje s 1.strani) Na vse te stvari bi bili morali iredentisti prej misliti. Res je, da bi se bili lahko postavili v bran tudi še sedaj in zahtevali od vlade, naj se povrne k mirovni pogodbi ter tako reši Italijane iz cone B. Tega poguma pa niso imeli! Preveč so od Rima odvisni. Tako so kljub nasprotovanju tržaškega prebivalstva sprejeli v načelu sporazum, kakpr ga zahtevajo zapadni zavezniki. Il Nuovo Corriere della Sera, ki ima dobre zveze z rimskim zunanjim ministrstvom, piše, da bi pogodba med Italijo in Jugoslavijo morala sloneti na naslednjih splošnih načelih : 1. Uprava cone B bi ostala še nadalje •/ rokah Jugoslovanov, Italijani bi prevzeli upravo cone A. 2. Meja med obema conama bi ostala v glavnem nespremenjena. Bazovica, Repenta-bor in Dolina, o katerih so listi pisali, da pridejo pod jugoslovansko upravo, ostanejo v coni A. Coni B bi priključili le del miljskili hribov, najbrž bi meja šla čez vrhove. Zato bi odstopili coni A Socerb, ki ovladuje žavelj-sko industrijsko področje. 3. V tržaškem pristanišču hi dali Jugoslovanom posebne pravice, da jim olajšajo trgovsko uporabo luke. V kakšni obliki naj se to zgodi, ni rečeno. Morda jim odstopijo kak Pomol, morda jih pritegnejo v upravo pristanišča. Ta točka je še nejasna, o njej se bodo še pogajali. 4. Slovencem v coni A je treba zajamčiti narodno enakopravnost, ravno tako seveda Italijanom v coni B. Sprejeta so bila splošna načela, glede katerih se je lahko sporazumeti. Težave nastanejo šele, ko je treba povedati, kaj je prav za prav enakopravnost. Posebno zapleteno je vprašanje, kako zajamčiti, da se bo narodna enakopravnost res spoštovala v vsakdanjem življenju. Vse te stvari se morajo zapisati v narodnostni statut, o katerem se imajo pogajanja šele začeti. Ko to pišemo, je tudi jugoslovanski dopisni urad Tanjug pretrgal molk in potrdil pravilnost gornjih vesti. K 4 točkam dodaja 5., kjer je rečeno, da bi cona A s Trstom morala dobiti posebno zakonodajo in upravno avtonomijo, kakor jo imajo Južni Tirol, Sicilija in Francozi v Val d’Aosta. Zelo zanimivo je, da bi nameravani sporazum moral biti na zahtevo Rima samo Začasna rešitev tržaškega vprašanja. To 6. in poslednje načelo se zdi mnogim le prazna beseda. Pesek v oči javnosti, predvsem pa v oči italijanskim nacionalistom, da bi sporazum dobil v parlamentu potrebno večino glasov. tej trditvi je gotovo nekaj resnice. Scelga116 more dobiti večine, če Italijane v coni B kar memmc tebi nič izroči Titu. Prisiljen je nacionaliste pomiriti: za sedaj — jih tolaži — vzamemo Trst in cono A, pozneje bomo vključili še ostalo. Da bi njegovo zagotovilo bilo prepričevalno, zahteva, naj se v sporazum zapiše črno na belem, da je rešitev res le začasna. To se prav lahko zapiše, trdijo ljudje, toda kar bodo sedaj sklenili, bo dokončno, ker se praktično ne bo dalo več spremeniti. Zalo je člen o začasnosti brez vsakega političnega pomena. In vendar stvar ni tako enostavna. Ce pride v pogodbo člen, da je rešitev le začasna, cona A ne postane del Italije, temveč ostane ravno tako kakor cona B še vedno Svobodno tržaško ozemlje, nad-katerim izvršuje vrhovno oblast Varnostni svet Združenih narodov. Mirovna pogodba obdrži svojo pravno veljavo, Tržačani ne bodo italijanski državljani ter jim zato ne bo treba služiti v italijanski vojski. Ker bomo po zakonu še vedno državljani Stoja, bomo lahko nadaljevali borbo za spoštovanje mirovne pogodbe, to se pravi za tržaško neodvisnost. Nobena sodnija te ne bo smela zaradi tega klicati na odgovor in te obsoditi. Člen o začasnosti bi imel torej za nas tudi praktične posledice. Težka zgodovinska odgovornost Začasnost ima pa obenem velik mednarodni pomen. Ce je rešitev začasna za Italijo, je tudi za Jugoslavijo : Italijani bodo še nadalje zahtevali zase cono B, Jugoslovani zase cono A in Trst. Urad za obmejne kraje je skromno ime za vsemogočno oblastvo v Rimu, kateremu je od ustanovitve načeloval bivši prefekt Silvio Innocenti. Tu se je kovala usoda tisočem južnim Tirolcem in Slovencem. Ni je bilo opcijske prošnje, ki bi je tam ne prerešetali. Ker je bil Innocenti podrejen samo načelniku vlade, je stal dejansko nad vsemi ministrstvi. Razpolagal je s stotinami milijonov ter oblačil in vedril tudi v Trstu; organiziral je tudi volitve 1. 1948. Protislovensko in protinemško delovanje urada je vzbujalo pozornost tudi v inozemstvu. Južnotirolski poslanci so zahtevali od Scelbe, naj tajno delujoči urad zatre. Dne 30. junija je bil Innocenti odstavljen, a njegov urad še naprej posluje. Kdaj ga bodo končno ukinili ? Na 11-dnevni dopust so poslali kaznjenca De Liso, da se udeleži poroke svojega sina v Rimu. Mož je bil leta Zapadni zavezniki se v ta prepir najbrž ne bodo hoteli mešati in si oprali roke. To se pravi, da bodo izjavo od 20. marca 1948 preklicali ter pustili Italijo, naj se sama bori z Jugoslavijo za cono B. Spor med jadranskima sosedoma bi s sporazumom torej ne bil poravnan, temveč bi se šele pričel. Pred našimi očmi se že prikazujejo obrisi dolgotrajne in težke borbe, ki se bo v prihodnosti rodila za posest našega ozemlja med Italijo in Jugoslavijo. Kakor po navadi bi tudi v tem primeru največ trpelo domače prebivalstvo. Zapadni zavezniki se zaradi tega ne vznemirjajo. Zanje je glavno, da se tržaško vprašanje spravi z dnevnega reda. Kako, je zanje postranska stvar. Volja prebivalstva jih ne briga. Vse drugačna je pa odgovornost italijanske in jugoslovanske vlade. Njima ne more in ne sme biti vseeno, kaj prebivalstvo želi in hoče. Nastopil je spet trenutek, ko so oči vsega slovenskega ljudstva uprte v Beograd. S strahom in skrbjo se sprašuje, kakšna usoda ga čaka. Misel na ponovno narodno zatiranje ga pretresa z grozo. Zato naj v Beogradu dobro premislijo, preden privolijo v sporazum, za cigar posledice bi nosili vso težo odgovornosti pred zgodovino. M.B. 1932 zaradi ropa obsojen na 25 let ječe. Ker se je v ječi vzorno obnašal, so mu na častno besedo dali dopust, s katerega se je točno vrnil v celico. 46 tisoč revežev Občinska podporna ustanova (ECA) in Združeni podporni zavodi (IRA) v Trstu so v prvih 3 mesecih tega leta razdelili med potrebne 91 milijonov in 523 tisoč lir, okrog 5 milijonov več kot lani v istem času. Od podpor živi pri nas približno 46 tisoč oseb. Socialne razmere so v Trstu hujše kakor v Florenci župana La Pire. Na štiri oči Neki italijanski novinar je prišel v Trst in nato napisal, da človek spozna pravo mišljenje Tržačanov, le če govori s tukajšnjimi politiki na samem. Na štiri oči so za Svobodno ozemlje, v javnosti so proti. Eno mislijo, drugo delajo. Ne se Rimu zameriti — to je njih program. £l>&fiifri fr TtónSfoegc» Opčine V petek 8. t.m. smo pokopali domačina Daneva Josipa. Pokojnika so ljudje dobro poznali, saj je dolgo let pobiral davek na električen tok. Bil je veselega značaja in so ga ljudje lepo sprejemali, čeprav je imel nehvaležno delo. Znal je vedno nekaj veselega in pametnega povedati. Kako so ga spoštovali, je pokazala udeležba pri pogrebu. Njegovi duši večni pokoj, sorodnikom pa izrekamo iskreno sožalje! Novo občinsko kopališče je že na razpolago domačinom. Zgražati pa se moramo nad dejstvom, da ni občina zaposlila domačih ljudi. Snažilke in oskrbniki so tujci, ki našega jezika ne razumejo. Mnogi Openci so zaprosili za službo, toda občinska uprava jih je enostavno prezrla! Gradnja novega otroškega vrtca gre proti koncu. Mnogi so zaprosili za zaposlitev, paj bomo videli, kaj bo s prošnjami. Menimo, da bi morali naši občinski svetovalci nekaj ukreniti zanje. Ljudje se sprašujejo, čemu so jih volili, če se tako malo brigajo za potrebe domačinov. Nabrežina V četrtek je po kratki bolezni umrl v tržaški bolnici mizarski mojster g. Franc Novak v starosti 65 let. Pokojnik je bil zaveden Slovenec, ki se je vedno živo zanimal za vse politično dogajanje. Bil je vzor družinskega očeta ter cenjen in priznan mojster v svoji stroki. Blagi pokojnik naj počiva v miru. Družini, ki je tako težko prizadeta, izrekamo iskreno sožalje. j PREČNIK Pretekli teden nas je obiskala naša smrtna sovražnica — toča. Kakšna nesreča je to, vemo lahko samo kmetje. V kratkem času nam uniči pridelek, v katerega smo tedne in tedne vlagali svoje moči. Človek bi obupal, če ne bi bil tako ustvarjen, da kmalu pozabi na nesrečo in vedno upa na bolje. Najhuje je toča tolkla v naši vasi in v Tr-novici. Uničila nam je nad polovico vinskega pridelka. Znesla pa se je tudi nad fižolom in koruzo. V sosednih krajih je povzročila manjšo škodo. Štivan V našem listu smo pred kratkim poročali, kako so neznanci razbili nekaj sip na OKiiih stare cerkve. Tudi laški listi so o tem pisali in namigovali na morebitne krivce ter zlili nekaj strupa na domačine. Zvedeli smo pa, da je policija zaslišala nekaj otrok. Čeprav nam izid preiskave ni znan, vendar znajo ljudje povedati, da so krivce že našli. Na splošno začudenje domačinov trdijo, da so šipe razbili otroci in da so bili med njimi tudi nekateri iz bližnjega begunskega naselja. Izkazalo bi se torej, da je bilo vsako namigovanje na domačine zlonamerno, saj gre za navadno pobalinsko početje, v katero so vključeni sami begunski otroci. Mačkovlje V nedeljo smo se Mačko vij ani udeležili noni an j a tržaških Slovencev na Monte Berico pri Vicenzi. Vseh skupaj nas je hilo 700. Potovali smo z avtobusi. Organizacija je bila odlična in romanje je zelo dobro uspelo, za kar gre pohvala zlasti gospodoma Štuhecu in Grmeku. Romanja se je udeležil tudi gospod škof Santin. Po maši, ki jo je sam bral, nam je spregovoril —v slovenščini. To nas je zelo razveselilo. Škofje vseli časov so z uspehom širili Kristusov nauk samo v jeziku, ki ga govori ljudstvo. Tako upamo, da nam bo prevzvišeni odslej govoril vedno v našem jeziku. Ce nam je v slovenščini pridigal v Italiji, smo prepričani, da bo gotovo storil isto tudi v Trstu, tako v cerkvi kot na Velikem trgu ali pri Sv. Justu. Vedno in povsod smo Slovenci in ne samo takrat, ko gremo na božjo pot! Boršt Vsaka stvar ima svojo dobro in slabo stran. Tako je tudi z dežjem. Nekaterim pridelkom je škodoval, drugim pa koristil. Grozdju n. pr. manjka sonca, medu je letos mnogo manj kot druga leta; zelo dobro pa so obrodile pri nas hruške. Na trgu smo lahko zanje postavili visoko ceno, iz česar lahko sklepamo, da jih je v drugih krajih le malo zraslo. Na splošno bomo kmetje z letino zadovoljni, seveda če ne bo kakih iznenadenj. RICMANJE Zadnji teden je bil za nas precej razburljiv. V vasi je policija izvedla nekaj aretacij, ni pa dala še nobenega pojasnila, šušlja se, da je pri aretiranih našla orožje. Iste vesti prihajajo tudi iz Dom j a in Kremenke. Hitra pomoč ošKodovancem Novi list je prvi poročal o veliki škodi, ki jo je povzročila toča v jugozapadnem delu Števerjana 29. junija. Že tedaj smo pozvali državno in deželno oblast, da hitro pomaga težko prizadetim posestnikom. Isto noč pa je toča hudo pobila tudi vzhodni del Furla-nije. Do sedaj se oblast še ni zadostno zavzela za oškodovance. Pač pa je že ugotovila, da znaša škoda nad 100 milijonov ; pregled škode se nadaljuje. Pretekli teden so. se zbrali na županstvu v Krminu župani prizadetih občin, in sicer ICrmina, Števerjana, Koprive, Romansa in Mariana. Zborovanja ve je udeležil tudi predsednik konzorcija za obrambo proti toči. Dogovorili so se, kaj naj ukrenejo, da čim-prej dosežejo nujno potrebno pomoč. Odobrili so v prvi vrsti spomenico, ki so jo poslali ministrstvu za kmetijstvo v Rimu. Posebno je potrebna hitra pomoč malim kmetom in kolonom. Tem bi morali vsaj za šest mesecev dati isto pomoč kot beguncem in jim pomagati, da čimprej obnovijo nasade. S skupnim nastopom bodo oškodovanci gotovo nekaj dosegli, vendar zadostna in zares hitra pomoč bo le težko prišla. Prizor iz Gorenjskega slavčka Log Prejšnji torek je umrl naš cerkveni starešina in mežnar g. Miha Kuret, po domače Mijo. Pokojni je bil znan poštenjak. Dosegel je lepo starost 75 let. Večni pokoj njegovi duši! Naša cerkev je še vedno razbita. Streho in zunanja dela so sicer že končali, notranjost pa je še vedno v zelo slabem stanju. Ne vemo, zakaj toliko odlašajo s popravili! Nova oblastnika Preteklo soboto je zasedel svoje mesto v Gorici novi kvestor dr. Dattilo. Pred njim je prišel tudi novi podkvestor dr. Oliva. Oba oblastnika sta se pred prihodom udeležila sestanka v Rimu, kjer je vsem novim kvestor jem in podkvestorjem govoril ministrski predsednik Scelba. Pozval jih je, naj vestno čuvajo red in javno varnost v svojih pokrajinah ter branijo demokratske svoboščine; zlasti naj odstranijo nepotrebne biro-kratične ovire in pokažejo razumevanje za potrebe prebivalstva. Iz navodil smemo sklepati, da sta bila prejšnja oblastnika na goriški kvesturi premeščena zaradi tega, ker nista znala čuvati reda in javne varnosti v naši obmejni deželi. Saj smo Slovenci v zadnjih letih doživeli celo vrsto atentatov, ne da bi bil kdo zaradi njih kaznovan. Novima uradnikoma želimo več sreče, da bo bolje nam in njima. Smo pač na najbolj občutljivi mejni točki, kjer se vsaka nede-mokratska pristranost in nepravičnost najbolj občuti in maščuje. — Ho f ti'tl iS — Popisi iz Goriške Smini nji: Na osnovi veljavnih predpisov mora naša občina urediti nove matične knjige za rojstvo, smrt in poroke, in sicer za leta 1943, 1944 in 1945, ker se zaradi vojne sploh niso vodile. Naše županstvo zato poziva starše vseh otrok, ki so bili rojeni v zgoraj omenjenih letih, da naznanijo do 31. julija rojstvo otrok, tudi če sedaj ne stanujejo več v naši občini. Do 31. julija se morajo javiti na občinskem matičnem uradu tudi osebe, ki so se v tistih letih poročile. Isto morajo napraviti sorodniki za svoje umrle. Iz Šempetra Slovenov Beneška Slovenija živi danes pod vtisom veličastnega pogreba največjega sina tega dela slovenske zemlje. Nihče ni mogel pričakovati, da bi velika osebnost nepozabnega msgr. Trinka mogla zvabiti toliko ljudstva in toliko uglednih osebnosti iz Furlanije, Goriške, Tržaške in celo s Koroškega v skoraj nedostopno gnezdece Trčmun. Kar strmeli smo, ko smo videli skozi nas trg drveti vrsto avtomobilov z venci in trakovi. Po stezah na trčmunski strmini si srečal ljudi vseli slojev, od kmeta do profesorja. Videl si otroke, pa tudi osivele starčke. Do globin so nas ganile prelepe slovenske žalostinke. Zboru goriških Slovencev se zato Prisrčno zahvaljujemo. Hvaležni smo tudi vsem govornikom, katerih besede nam bodo še dolgo ostale v spominu. KAKO SE OBNAŠAJO NASPROTNIKI Neprijetna čustva pa nas navdajajo, ko moramo ožigosati grdo obnašanje nekaterih oblastnikov na pogrebu. Iskreno obžalujemo, da se je s trajno sramoto ovekovečil s svojo odsotnostjo domači župan g. Mrak. Še bolj se je osramotil, ker se je protivil sklepu občinskega sveta v so-vodenjski občini, darovati venec na grob naj -večjega beneškega Slovenca. Posredovati je morala videmska prefektura, ki je tudi sama poslala venec, za kar ji izrekamo vse priznanje. Hudo je razžalil vse Slovence tudi nedostojen nastop brigadirja Casinija, ki je hotel preprečiti slovenski govor na grobu, češ da slovenski govorniki uganjajo politično propagando. Kot demokrati najodločneje odklanjamo tako protiustavno poseganje v pravice slovenskih državljanov. Saj lahko ugotovimo, da je imel edini zares politični govor le italijanski govornik dr. Candolini, ki je proslavljal celo rimski imperij in označil msgr. Trinka kot največjega Italijana. ZADRŽANJE ITALIJANSKEGA TISKA »Gazzettino« in »Messaggero« sta poročala o Trinkovem pogrebu šele 3. julija. Nista pa poslala na pogreb nobenega dopisnika in sta pobrala podatke od zbeganih »trikolori-stov« in le tako sta mogla navajati kot govornike osebe, ki sploh niso govorile in pripisati politično propagando slovenskim govornikom. Že »Gazzettinov« naslov razodeva velik šovinizem : »Neverjetne politične Špe- fcJUDSKO VESELJE V. STEVERJANU Preteklo nedeljo je naš g. župnik Sedej Ciril praznoval štiridesetletnico mašništva. Že v zadnji številki smo to slavnost napovedali in na kratko orisali večdesetletno nesebično župnikovo delovanje v Števerjanu. V nedeljo pa smo mu z lepo udeležbo pri \erskih slovesnostih dokazali, kako globoko ga spoštujemo. Kako zelo je g. Sedej priljubljen, so dokazali tudi njegovi sobratje, ki so ga ob tej priliki v velikem številu obiskali. Čestitkam in prisrčnim voščilom Štever-jancev in njegovih sobratov se pridružuje tudi slovenska javnost, ki g. Sedeja dobro pozna. ! kulacije ob pogrebu msgr. Trinka. Prevladovali so venci z jugoslovanskimi trakovi in govori v slovenščini, ki je V Trčmunu ljudje ne razumejo«. Ubogi revež! Trinko je bil pač Slovenec in zato toliko slovenskih vencev in slovenskih govornikov. Končno moramo še pribiti, da ne moremo odobravati zadržanja msgr. Fanlinija, ki je vodil pogreb in se oddaljil s pokopališča takoj po govoru g. Candolinija, ne da bi prisostvoval vsaj enemu govoru v slovenščini. To bi bila odločno zahtevala demokratska in še posebno krščanska nepristranost do vseh narodov. Marsikak zgodovinar trdi, da žive vladajo in vodijo mrtvi. V tej trditvi je globoko jedro resnice. Saj je komunizem duhovno zdravemu človeku tako odvraten ravno zaradi tega, ker ne pozna nobene pietete do preteklosti. Mrtvi pa, zlasti še velike osebnosti, kot je bil Trinko, živijo dvojno večnost: eno v nebesih, drugo v narodu in človeštvu. Trin-kov duh ho šele po smrti doživel svoje zmagoslavje v nas beneških Slovencih, vplival pa tudi trajno na vse Slovence in mnoge Slovane. To se bo zgodilo posebno, če bodo razni »italianissimi« in nekatere histerične učiteljice pod vplivom debelega čedadskega voditelja »trikoloristov«, ki je prava obmejna ne- »Od svojega očeta!« ji je suho odvrnil. I »Jaz sem vašega očeta dobro poznala. Ni bil sposoben prižgati si pipe, da ni sežgal preproge. Toda če vi pravite, da ste se naučili od njega, bo že res. Vendar bodite previdni!« »Vi tudi,« ji je Jurij priporočal. »Skrbno se bom potrudila, da izvršim do kraja svojo narodno dolžnost!« je ponosno potrdila. V smrt za domovino Teden kasneje so gestapovci ujeli gospo Bouvot, ko je zarana v jutro šla na trg. Z vso odločnostjo se je uprla, da bi ji policija naredila telesno preiskavo. Zahtevala je, naj jo pel jelo v St. L6 na glavno poveljstvo Ge-I stapa. Prav dobro pozna službujočega polkovnika. Ce bo ta ukazal, naj jo preiščejo, bo rade volie sprejela. Zaničevanje, g katerim je govorila, je vpli- sreča Italije, še dalje agitirali po gostilnah in po vaseh proti trčmunskemu »škandalu« in proti msgr. Trinku, ki je bil zanje komunist . . . Kdo bi se jim ne smejal ? Dve lepi obletnici Drugi dan po pogrebu msgr. Trinka je v rodni vasi Platišču pri Breginju praznoval 40-lctnico mašništva g. župnik Cuffolo ( Ku-fol), ki ga pozna in spoštuje vsa Beneška Slovenija. Še posebno ga cenijo verniki njegove župnije. Delavnemu in nesebičnemu g. župniku želimo, da bi mogel še veliko let posvetiti beneškim rojakom bogate zaklada svojega duha in srca. Na praznik sv. Mohorja pa je praznoval 40-Ietnico mašništva tudi g. župnik Cerneja, ki se je pred enim letom odpovedal župniji \ Furlaniji in živi sedaj na rodnem domu. Kdor ga pozna, ga mora spoštovati in vzljubiti. Med množico duhovnikov ti takoj vzbudi pozornost njegova lepa. stasila postava, zlasti še njegove ljubezni polne oči. Želeli smo mu vsi, ki ga poznamo, naj se izpolni njegova najsrčnejša želja, da bi namreč bil čimprej nameščen v kakšni župniji svoje domačije. Čestitkam in voščilom vseh njunih prijateljev se pridružuje tudi naše uredništvo. Ukve V ponedeljek 5. t. m. je umrl Simon Prešeren iz znane Udovčeve družine. Bil je naj-slarejša oseba v vasi. Dosegel je častitljivo starost 94 let. Čeprav je bil zadnje dneve pred smrtjo telesno že zelo šibak, je bil duševno do zadnjega popolnoma čvrst in marsikaj je vedel povedati iz svojega skoraj stoletje dolgega življenja : kako so gradili pon-lebsko železnico, kako je še obiskoval slovensko osnovno šolo v Ukvah, se učil slovenske slovnice, kako je moral hoditi gozd.irit v Nemčijo in Romunijo itd. Naj počiva v miru v' domači zemlji! Številnim potomcem pa želimo, da bi vsi brez izjeme dočakali njegovo starost. V I vaio. Podčastnika je presenetil nepričakovani odpor in iz previdnosti je sklenil peljati jo v St. L6. Ko sta prispela, je poveljujoči polkovnik izjavil, da ni nikoli slišal o gospe Bouvot. Besen je planil v sobo za zasliševanje, da bi jo soočil. Sledili so mu štirje častniki. jVi vztrajate torej, da me telesno preiščejo?« je vprašala. »Zakaj pa ne?« je v njo zalajal. »V tem primeru vam hočem pomagati,« je dejala, dvignila mirno svoje, košato krilo in segla po predmetu, ki je visel od njenega ži-votca. Niso imeli več časa spoznati, kaj je vzela v roke. V hipu, ko je izvlekla žebljiček, se je ročna granata razpočila. Polkovnika, njegove štiri spremljevalce, podčastnika "n gospo Bouvot samo je raztrgalo na kose. (Nadaljevanje prihodnjič ) Jltiiinlbltft rl&Ifiicc » Ijriiebha Spomini iz starega Trsta IGRA Z BIKOM Kmalu bi pozabil, da so imeli v mestu še eno zanimivo veselje, ki močno spominja na Španijo. Na debeli četrtek je mestna gosposka prirejala neke vrste bikoborbe. Že cele tedne prej se je o tem govorilo. Glavno besedo so imeli mesarji. Ti so izbirali bike ali debele junce za igro. Prostor je bil na velikem trgu, ki je bil posut s peskom. Okrog je bila lesena ograja. Gledalci so se tlačili po oknih in sosednih strehah. Bika^ vsega okrašenega po rogeh, privlečejo v areno. Na rep mu junaški mesarji privežejo še pokrivače, ponve in bodice, da žival razdražijo. Okrog rogov ima ovito debelo vrv. To vleče par mož tako, da mora žival tekati v krogu za ograjo. Ko je že upehana, nastopi »torero«. Seveda je lepo oblečen zaradi ženskih oči, ne zaradi bika! Junaštvo je v tem, da s silnim zamahom vrvi prisili žival na kolena. Vse vpije in ploska, tembolj, če se spretno umika rogovom in se ti zasadijo v leseni plot. Višek pa je, ko se bik zaleti proti možu s sklonjeno glavo in ta spretno skoči preko živali. Ce pade, je gorje! Hitro vržejo mesarski junaki vrvi na nasprot. no stran in vlečejo bika eni spredaj, drugi zadaj, da se žival ne gane. Ce pa še rita ali pretrže vrvi, o, tedaj »torero« čez plot in pse v areno! Smeli, ploskanje, krik! Psi se zaganjajo v razjarjeno žival. Grizejo njene uhlje, večkrat tudi vlečejo bikovo črevesje za sabo. Nekoč se je pripetilo, da je tak nesrečni bik podrl ograjo in začel dirjati po mestnih ulicah. Vse se je zapiralo in v strahu bežalo. Od takrat so Tržačani nevarne igre rajši gledali za zaprtimi vrati ali s streh. VIII Iz časov srednjeveškega Trsta smo si že veliko povedali. Tudi kako so se znali meščani poveseliti, kar znajo še danes. Pa, kakor danes, tako so tudi takrat, posebno v začetku 16. stoletja, marsikaj doživeli, da so se potem praskali po glavi. VRAŽJI MEJAŠI Že večkrat smo slišali, da je »kraljica morja«, Benetke, nevoščljivo gledala na Trst. Kakor danes ga je vabila pod krilo sv. Marka, a tudi kakor danes ne zaradi lepih Tržačank, marveč zato, da zaduši tržaško konkurenco. K temu so prisilili beneške dože porazi na turških bojiščih. V Jonskem morju so morali sultanu po letih 1499 in 1503 prepustiti več otokov. Zato so Benetke skušale razširiti svojo oblast po kopnem. Še huje jih je prizadelo, ko so izumrli 1. 1500 goriški grofje in je cesar Maks I. (1493—1519) postal neposredni mejaš beneškega ozemlja. Takrat je bila beneška republika v sporu z večino italijanskih kneževin in sam papež Julij II., ki se je Benetk bal, je nagovarjal cesarja, naj pride v Rim po cesarsko krono. To pa je bilo republiki dovolj. Hotela je cesarju na vsak način zapreti pot v Italijo in si osvojili vse kraje od Soče do Trsta. Obenem pa zadati tržaški trgovini smrtni udarec. Do vojne je prišlo 1. 1508, ko je bila podpisana »Zveza v Cambra!« (10. dec. 1503) med cesarjem, papežem, Francijo in Španijo proti Benetkam. Pokati je začelo najprej po Furlaniji in na goriški meji. Beneški poveljnik Bartolomej Alviano je spomladi 1. 1508 že zasedel Kr-riiin. Branilce in prebivalce, ki so se zatekli v grad, je dal vse posekati. Take so bile takrat vojne navade! Na veliki četrtek 20. a-prila je začel bombardirati Gorico. Zadnji se je še držal grad pod poveljnikom Liechtensteinom. Strašno je treskalo na obzidje, »ogenj brez primere«, pravi kronist. Nazadnje se je posadka na gradu po pogajanjih in odškodnini v zlatu podala. Zdaj so.se beneške čete razlile po Goriški in po Krasu. Trst je prišel na vrsto! ENI SEM, DRUGI TJA V Trstu so zvedeli šele par dni potem, da je Gorica padla. Takrat so stare razprtije spet izbruhnile. Eni so bili za Avstrijo, češ da je bolje pod orlom kot pod levom. Peti kolona pr je bila za Benetke. »Consiglio maggiore«, t. j. mestni svet, je sklenil pod vplivom že znanega nam Petre Bonoma, da bo pripravil skrajni odpor. Za ta sklep so nasprotniki še isti večer zvadoii. Neki Janez de Pace je šel na videz v Zavije ogledovat svoje mline. Skrivaj jo je pa od-kuril v Milje povedat, kaj so sklenili. Milje so namreč bile beneške in vedno proti Trstu. Šel je tudi glas, da so Benečani podkupili celo dva kapitana (cesarska poveljnika), ki da sta za 4000 cekinov obljubila predati mesto sovražniku. V najvišji mestni gosposki so si bili tudi navzkriž. Ko so 23. aprila istega leta volili mestne sodnike, sta se tudi pojavili dve stranki. Dva sodnika ali visoka mestna uradnika sta bila nagnjena na beneško stran, tretji se je pa imenoval Peterlin(!), ta prav gotovo ni prišel iz Benetk. O njem pristavlja kro- GOSPA KLARA NA OBISKU Gospa Klara hoče biti olikana gospa. Pogosto po-seča sorodnike, prijateljice in znanke, da se pogovori z njimi o tem in onem. Kdo bi ji zameril ! Saj nima razen pohlevnega mežo-n dveh živahnih hčerk nikogar pri hiši, ki bi poslušal njene novice. Moramo pa reči, da je glede teh vedno na tekočem. Pa se spomni prebrisana, gospa Klara, ki ima koledar v mezincu, da goduje danes njena prijateljica Marija. Kakšna sreča, da ima tako dober spomin! Ura je poldne. »V tem času bo Marija doma,« sl misli gospa Klara. Brž naroči svojima hčerkama, naj se pripravita za obisk h gospe Mariji in kmalu nato vse tri odkorakajo h godovnjakinji. Gospa Marija je sicer začudeno, a vendar vljudno sprejela nepričakovane goste. Hočeš, nočeš, jih je povabila v obednico, kjer so bili zbrani pri kosilu najbližji sorodniki. Gostje, ki so pravkar srebali juho, so se morali stisniti okoli mize, da so napravili prostor še za tri osebe. Ali si morete zamisliti, v kakšni zadregi je bila gospodinja v kuhinji, da je lahko postregla še trem novim gostom? Nasprotno pa so gospa Klara in njeni nadobudni hčerki hladnokrvno sedele pri mizi in pridm praznile krožnike, še na misel jim ni prišlo, da bi spravile v zadrego ubogo godov-njakinjo. Gospa, Klara je sicer olikana, a ima trdo kožo. KAJ MORAMO VEDETI O OBISKIH Da ne bomo posnemali gospe Klare, si bomo glede obiskov zapomnili naslednje najvažnejše točke: 1. Za obisk je treba izbrati primeren čas, ki se seveda ne da natanko določiti, čas, kdaj smeš ko- nika, da je bil »di tendenza incerta« (negotove smeri, politične). Spričo takih razmer Benečani sami niso vedeli, kako bi se Trsta dokončno lotili. MARCO — SACCO Beneške sile so vodili proti Avstriji pro-v editor (vrhovni oskrbovalec) Carnaro, poveljnik na kopnem Alviano in pomorski poveljnik Contarin. Tega so poslali, da z morske strani oblega mesto in vdere vanj. Odjadral je s štirimi galejami. To so bile precejšnje bojne ladje, le nekaj manjše od največjih, ki so se imenovale »bastarde«. Na krovu so nosile velik top, ki so ga klicali ba-zilisk ali zmaj. Kot deveto čudo so opisovali to orožje. Pa je tudi res bil! Segal je od pramca do jambora ali štirideset čevljev v dolžino. Zložen je bil iz dveh bronastih ali železnih okornih cevi, ki so se uvile ena v drugo, tako »da ni prav nič zrakca pihalo noter«. Ti kanoni so bruhali po 100 liber težke krogle na 2400 korakov daleč. Teža krogle je bila tam okoli 30 kg; dva možaka sta jo tlačila v bazilisk. Zdaj si pa mora:e misliti, da je bil strah in groza, ko je vzbuh« nilo — »bum«. Taka mornarica je jadrala nad Trst. Spotoma so zasedli Devin. Sem sta prišli iz Benetk še dve galeji, ki sta imeli pokrit krov, da sta si upali prav pod sovražno obzidje. Prvega maja 1. 1508 so Tržačani ugledali sovražne ladje pred luko. Brž so potegnili verigo preko vhoda; saj se še spominjale, ko smo si pravili, kakšna je bila takrat tržaška luka. Tudi mestna vrata so skrbno zapahnili. (Nadaljevanje v prihodnji številki) ,,Kar je res in har je pravično, to mora odsevati iz človeških besedi in dejanj, čeindi je ves svet proti temu !“ (Janez-Evangelist Krek) ga obiskati, sa ravna tako po običaju v dotičnem kraju kakor po posebnih navadah osebe ki io o-biščeš. 2. Pri nas, kjer obedujemo med 12. in 14. uro, je čas za obiske od enajstih do dvanajstih, popoldne pa od štirih do šestih. Koder si dobro znan, se ti seveda ni treba natančno ravnati po' teh urah, vendar pa ne smeš obiskovati prijateljev in znancev takrat, kadar veš, da jih motiš in spraviš v zadrego, kakor: zgodaj dopoldne, ko gospodinja pospravlja sobe, neposredno pred jedjo ali takoj po jedi, ko se ljudje navadno nekoliko odpočijejo. 3. Nikdar ne pojdi nikamor na obisk, če veš, da je tam zbrana povabljena družba, zakaj nepovabljeni gost je največje napotje. 4. če prideš kam na obisk v neugodnem času ali če zapaziš, da motiš, se kmalu poslovi. Nikakor pa ne smeš reči: »Oprostite, ali vas motim?« Brez dvoma ti bodo odgovorili: »Nikakor ne!« čeprav bi v resnici želeli, da bi čimpreje izginil. 5. Obisk navadno ne sme trajati dalj kot četrt ure. To velja posebno za prvi obisk. Med prijatelji in dobrimi znanci se seveda čas obiska lahko po-daljša, vendar se kljub temu ne smeš zamuditi predolgo. Olikan človek kmalu zapazi, kdaj je čas vstati. če začne gostitelj pogledovati na uro, kar je sicer neolikano, ali premikati reči po mizi itd je čas, da se posloviš. 6. Na obisku se vedi dostojno. Ne bodi preveč radoveden in ne zanimaj se za hišno opravo ali predmete v sobi, za katere morda celo veš, da so kupljeni na obroke. Skrajno neokusno je, če sprašuješ gospodarja ali gospodinjo po družinskih intimnostih in spravljaš tako ,v zadrego gostitelje Tudi obrekovanje ni na mestu. 7. Obiski se vračajo v roku osmih dni. če tega ne napraviš, pokažeš, da z dotičnikom nočeš občevati. "VIŽ