Listek. 443 62—63 je izšla v prevodu Vinka Vinica povest Ljube Babica (Gjal-skega): »Marica«. — Snopiča 73. in 74. pa sta nam prinesla kar dve izvirni drami, namreč Ivana Benka :Stra h o mir«, izvirno dramatiško igro v petih dejanjih, in Milovanovo »Mlado Zoro«, romantiški igrokaz v treh dejanjih (glej njiju oceno v 126. in 127. letošnji številki »Slov. Naroda«). — Snopič 75. pa je pričel Jana Klecande epizodo iz laške vstaje leta 1848. — »Na bojišču« — ki jo je »iz češčine po drugi izdaji poslovenil« Ivan Rejec. — Ista podjetna založarnica je izdala M. M. Hostnika »Ročni rusko-slovenski slovar« (str. 378) in istega pisatelja »Krat ko slovnico ruskega jezika« (str. 85). Kosijeve »Zabavne knjižnice za slovensko mladino« je izšel VIL zvezek (str. 47) s slično vsebino kakor prejšnji. Iz založništva Janeza Giontinija nam je došlo kar dvoje knjig, namreč »Sto narodnih legend«, ki jih je slovenski mladini in preprostemu narodu v pouk in zabavo nabral in priredil Anton Kosi (str. 234), in pa povest »Na različnih potih« — primerna dečkom od 11. do 14. leta — ki jo je nemški spisal Franc Frisch, a »za Slovence priredil« znani pisatelj Janko Leban, nadučitelj na Trebelnem pri Mokronogu. Isti pisatelj (Janko Leban) je priredil in izdal pri J. Krajcu v Novem mestu dr. Antona Pogačnika (zdravnika v Gorici, specialista za pljučne bolezni) razpravo »o j etiki, sušici ali deri« (str. 42, cena 25 kr,, po pošti 28 kr.); knjižica se dobiva pri lastniku Janku Lebanu). V Petrograd. Potopisne črtice. Po svojem opazovanju in po raznih virih sestavil Ljudevit Stiasnv. V Gorici 1898. Tiskal in založil A. Gabršček, 304 str., 16°, cena 72 kr. — To je naslov knjigi, katera je kot 69.-72. snopič Slovanske knjižnice izšla pred nekaterimi tedni. Pisatelj pravi v »predgovoru«, da so tuji pisatelji pač že mnogo pisali o Rusiji, toda njih spisi so se bavili največ s senčnimi stranmi ruskega življenja, o hvalevrednih lastnostih ruskega narodnega značaja so raje molčali. Tudi Slovenci poznajo Rusijo in Ruse premalo. — Pisatelj je opisal nekatere dele ruske države nekoliko po svojem opazovanju, nekoliko po raznih virih. V knjigi čitamo, kako se je vozil iz Belgrada po Donavi navzdol, dokler ni prišel do ruske meje pri Reni. Od tod je potoval nekoliko po železnici, nekoliko po svojem kolesu, dokler ni prišel v Odeso. Iz tega mesta se je obrnil proti jugovzhodu na krimski polotok, kjer je videl več znamenitih krajev. S Krima se je obrnil proti severu ter prišel v Ukrajino med Maloruse. Odtod se je napotil proti Moskvi, potem v Nižnji Novgorod ter nazadnje črez Rvbinsk v Petrograd. Pisatelj je zanimivo narisal to in ono. Posebno rad se je pomudil pri šolah: tu in tam tudi pri cerkvah. Zlasti radi ga poslušamo, kadar nam pripoveduje kaj takega, kar j e nj e ga sa me ga dole telo na potu. Fr. Kos. Ott&v Slovnik Naučny. Leta 1829. so se združili Palacky, Jungmann in Presl, da bi izdajali velik enciklopedičen slovar v češkem jeziku. L. 1830. je bila ustanovljena češka »Matica«, da bi podpirala izdavanje dobrih čeških knjig. A mnogo denarja se je izdalo za Jungmannov slovar in za Šafafikove »Staro-žitnosti«; vrhu tega pa je nedostajalo tudi znanstvenih moči za tako veliko podjetje. L. 1844. in 1845. so se začele v »Matici« zopet priprave in isto tako 1. 1850.—52., ko je zastavil Palacky svoje moči, da bi »Matica« začela z delom, 444 Listek. za katero je bila zlasti ustanovljena. Sestavil se je popolen seznamek člankov, in tudi rokopisi so bili deloma že pripravljeni, a dobra stvar ni uspela. — Pa-lackega prizadevanje ni rodilo sadu! L. 1859. pa se je začel s pomočjo omenjenih priprav pod Riegrovo redakcijo izdajati »Slovnik Naučny«. Kober, lastnik celega podjetja, je preskrbel redakciji bogata sredstva (potrebno knjižnico, prostore, stalne plače za glavne delavce v uredništvu itd.). — Riegrovega »Slovnika« je izšlo 11 zvez. (X. in XI. obsegata dopolnila). Prva knjiga ima letnico 1860, zadnja 1874. Ko je po letu 1860. stopil Rieger v politično življenje in delovanje, mu je nedostajalo časa za uredništvo, in od IV. knjige je je vodil J. Maly — »spolniredaktor«. Motto jim je bil: »V praci a vedeni — je naše spaseni«. Redakcija je gledala, da bodi »Slovnik« češko delo, samostojni članki domačih sil, ne navadne kompilacije. Da je bilo mnogo težav, je samo ob sebi umevno; saj je bilo to prav tako podjetje v malem narodu, ki si je jedva priboril nekaj kulturnih zavodov. Tudi javnost je nasprotovala, da se je moralo uredništvo braniti v IV. in X. zv. A delo je vendar napredovalo in je bilo končano po petnajstletnem neumornem, napornem delu in trudu. Sodelovalo je 247 sil! Zlasti važni so članki o slovanskih narodih od Jagiča, Perwolfa i. dr., po katerih je posneto tudi »Slovanstvo« naše »Matice«. Toliko o prvi izdaji »Slovnika Naučnega«. Pokazala pa se je sčasoma potreba, kontrolovati veliko delo ter je po-popolniti v marsikaterem oziru. Saj je med tem časom napredovala vsaka stroka znanstva, in marsikatero vprašanje je dobilo povsem drugo lice. Podjetni knjigar Otto v Pragi je torej prevzel povsem novo izdajo tega monumentalnega dela: »Ottuv Slovnik Naučny. Illustrovana encyklopaedie obecnych vedomosti. Majitel, vvclavatel a nakladatel J. Otto.« Prvi sešitek je izšel 15. januarja 1. 1888., a meseca februarja t. 1. je bilo delo pri XIII. zv. Podjetje je zasnovano na najširši podlagi, in prvaki literarnega delovanja slovanskega so obljubili svojo pomoč. Nad 500 sotrudnikov je tiskanih v prospektu, a pozneje se jih je oglasilo še nekaj. Za motto ima delo: Qui scit, ubi sit scientia, habenti est proximus. V prospektu se čita med drugim: »Narod, kteryž dovede samostatne si pof iditi a všeobecne potrebe podati v^bor všech vedomosti lidskych, narod takovy dokazuje co nejjasneji, že se j iz zmocnil celeho pokladu vedeckeho 'od stoleti nastfadaneho a osvedčuje co nejzfejmeji, že patfi mezi narody kulturni, na vyši moderni vzdelanosti stojici. Proto snaha redakce a nakladatelstva k tomu se ponese, aby Ottuv Slovnik Naučny, stoje na vyši naši doby pokročile, podaval vysledky vedeckeho badani a vsestranneho tohoto pokroku ve forme lahodne, i širšimu obecenstvu pfistupne. Pfi tom ovšem pfihliženo bude pfedevšim a dostatečnou merou k vecem slovanskym vubec a k našim českym vecem zvlašte« . . . Moj namen ni poročati o velikem delu samem, kolikor ga je doslej izšlo, in ki zasluži tudi s strani Slovencev največjega zanimanja, temveč opozoriti sem hotel svoje rojake na članke, ki se tičejo našega naroda. V XIII. zvezku prinaša »Slovnik« pod skupnim zaglavjem »Jihoslovane« tri članke o Slovencih: »Narodopis« (str. 365—367), »Jazyk slovinsky« (str. 391—397) in »Dejiny slo- Listek. 445 vinske" literaturv« (str. 403—421); vsi ti članki so iz spretnega peresa našega neumornega prof. dr. Murka! V narodopisnem oddelku poroča g. pisatelj o prvotnih in današnjih naselbinah slovenskih, podaja statistične date, omenja zgodovinske in verske od-nošaje in razvija nekak političen program za bodočnost slovenskega naroda ter misli: »Zfiženi kralovstvi Slovenie« . . . bylo by možne jen na zaklade prava narodnostniho. Temu vsak priči se (nasprotuje) již autonomisticky a federali-sticky programm Cechu, Polaku a Chorvatu. Pri provedeni uplne autonomie »kralovstvi a zemi« vedlo by se Slovincum zle, ponevažd maji ve svych rukou jen Krajinu a na sneme gorickem drži se v rovnovaze s Vlachv.« Za Slovence v drugih deželah pa bi se moralo urediti kakor za Nemce na Češkem . . . V drugem članku podaja dr. Murko pregledno karakteristiko slovenskega jezika v glasoslovnem in oblikotvornem oziru, omenjajoč vsa dosedanja važnejša, v to stroko spadajoča dela; bavi se s klasifikacijo slovenskih narečij, govori o zgodovinskem razvoju jezika in njega vvedenju v urade in šole ter omenja naposled zgodovino slovenskega pravopisa. Oba članka sta pisana temeljito, jedrnato in jako pregledno. Najzanimivejši pa je vsekakor tretji članek — kratka, pregledna »zgodovina slovenskega slovstva«. V splošnem vvodu omenja dr. Murko, da je bila slovenska literatura do II. pol. XVIII. stol. večinoma cerkvena, do 1595. 1. protestantska, potem pa do 1765. katoliška; novo življenje pa je prinesla doba evropskega prosvitljenja in demokratskih idej francoske revolucije, katere vpliv so spoznali tudi Slovenci za Napoleonove vlade. V teh letih pa je začela vplivati tudi nemška romantika, ki pa je prodrla šele 1. 1830., ko se je zbral krog pesnikov okoli »Čebelice«. Njih nastop in pesniški plodovi Prešernovi tvorijo epoho v slovenskem prerojenju, ki je bilo pod vplivom severoslovanskim, zlasti češkim. Poglobilo se je to delovanje z novimi svetovnimi idejami: z nastopom Stritarjevim in njegovih sodobnikov. Pravi realizem in naturalizem pa se širi šele v poslednjih letih. Dr. Murko je vzel naslednjo razdelitev: »doba reformatorsko - protestantska«, »doba katoliškega slovstva«, ki je dobila pravo moč s prihodom jezuitov v Ljubljano (1590), »doba prosvitljena in predromantična« (1765—1830), »doba romantično-narodna od Prešerna (1830) do 1. 1870.« in »najnovejša doba od Stritarja (1870). Predaleč bi zašel, ako bi hotel navesti vse opazke, katere omenja dr. Murko naštevajoč razne pisatelje in pojasnjujoč razvoj vsega delovanja, omejiti se hočem torej samo na važnejše. Zlasti zanimivo in posebne hvale vredno je, da pojasnjuje dr. Murko pri vsakem važnejšem pisatelju njegovo odvisnost od tedanje duševne struje ali od posameznih pisateljev. Tako omenja n. pr., da je imel Linhart svoje domorodno mišljenje od Klopstocka, in da je v njegovemu duhu spisana tudi njegova »Zgodovina«. Zoisa imenuje po pravici središče vsega tedanjega literarnega delovanja v Ljubljani; Volkmer je pel v duhu Gellertovem, Gleimovem in Lessingovem. L. 1830. se začenja v Slovencih mogočno literarno gibanje, »odpovi-dajici uplne češke vlasteneeke škole«; stalo je pod vplivom češkim, poljskim in srbskim: »Močne pusobily srbske narodne pisne Vukovy a slovanske Čela-kovskeho, Šafafikova »Geschichte der slavisehen Sprache und Literatur«, »Časopis českeho Musea«, Celakovskeho basnicka činnost na lublansky a Kollarova 446 Listek. na hradeck^ (graški) kroužek, Mickievvicz a vubec polska literatura na oba po-stfednictvim polskych emigrantu«. Ker so se učili tudi tujih, zlasti romanskih jezikov, je dobila literatura ne samo narodni, temveč tudi svetovni obraz; tako ima Prešeren vse romanske in germanske, da, celo orientalske oblike; 1. 1822. sta dala Riickert in Plasten Nemcem gazele, in 1. 1833. nam jih je dal že tudi Prešeren . . . Zanimiva je karakteristika Prešernova, katero zaključuje Murko: »Jednim slovem: nevelka kniha Prešernovych »Poezii« je celou slovinskou poetikou . . . Preščren se učil od lidu — a v narodnim duchu pfi vši velke basnicke vzdela-nosti a formalni rozmanitosti a virtuosnosti spivana jestkažda jeho basen (pesem) . . . Tim zpusobem obešel nebezpečenstvi romantismu a stal se narodnim a realistickym basnikem jako Celakovsky a jini slovanšti romantiko ve« . . . Precej obširno razlaga pomen Bleiweisovih »Novic«, o katerih pravi, da so »pravym repertoirem slovinske literatury«. Dobro je označil avtor tudi Koseškega s paralelo o Schillerju ter poudarja zasluge Janežičeve, ki je razširil literarni in znanstveni obzor Slovencev z izdajanjem prvega literarnega lista in prve zbirke domačih in tujih pesniških in beletriških plodov«. — O Levstiku pravi, da je nastopil zoper Koseškega ter sledil Prešernu in njegovim učiteljem: Riickertu, Platenu in zlasti Goetheju, kmalu pa tudi Heineju. S Prešernom se ne more meriti glede duševnega obzorja in bogastva oblik, a preseza ga v plastiki slik iz narave in življenja slov. naroda; nedosežno je to v otročjih pesmih, »pro ktere' malo podobnych basnikfi psalo i ve velkych literaturach« . . . Pri Jenku se vidi vpliv Kollarjev: »Jenko jest silny milostny a vlastenecky lyrik v narodnim duchu a proste narodni forme, ali velky pessimista v duchu Byrona a Heinea.« — O Jurčiču pravi, da je bil »v ličeni domaciho života realistou.« O Stritarju je izrekel jako laskavo sodbo, da je »najobsahlejši slovinsky spisovatel«; podaril je svojemu narodu pesmi vsake vrste, novele, romane, dramatične obrazce, kritično-literarne študije, satire in humoreske. »Všude vvstupuje jako muz s evropskym rozhledem (obzorjem) a slovanskym srdcem, jenž hlasa (oznanuje) svym krajanum, že musi ctiti umeni a zvlašte poesii, ktera ma byti »pani« a ne »služkou«, važiti si idealu svetla, pravdy a slobody . . .« Učil se je Stritar od prednikov, vendar glede čutstvene sile ne doseza Prešerna in Jenka, niti glede naivnosti Levstika, pa prekaša jih glede svetovnega obzorja in pa z lahkim in polnoglasnim jezikom . . . »Velky idealista pohoršil (jezil) se zvlašte Zolou a v poslednich lčtech pozoroval s nechuti (nevoljo) jak se naturalistickč proudy chytaji take mladych slovinskych spisovatelu.« Zadnje menda ne bode treba prehudo jemati, ker je Stritar že sam večkrat pokazal, da se je sprijaznil z novo strujo, in da se ustavlja le njenim izrodkom! — Gregorčič je refleksivni, elegični in idilični lirik, ki se čuti nesrečnega v svojem stanu ter hrepeni po svobodi . . . Kontrast nežnočutečemu Gregorčiču pa je bojeviti Aškerc, katerega imenuje Murko prvega znamenitega pesnika v kulturni zgodovini štajerski in ga jedrnato ocenjuje. »Njegova največja zasluga je, da je realist ruskega tipa v slovenski poeziji in da vvaja v njo vsa človeška vprašanja. V poslednjih letih nastopajo, kakor nekdaj Gregorčičevi tudi Aškerčevi učenci, ki »kažejo že s svojimi ruskimi psevdonimi (Nikolajev, Saveljev, Mi-hajlov!), da prodira vpliv ruskega realizma tudi v Slovence«. — Dobro bi bilo, da bi bil gosp. pisatelj pri vseh pesnikih omenil izdajo njihovih pesmi, n. pr. Funtek, Gestrin, kakor je storil pri nekaterih. Če je Listek. 447 omenil Lujizo Pesjakovo in Pavlino Pajkovo, zaslužila bi tudi Marica, da se imenuje. Saj je glede kvalitete svojih spisov vsaj istovredna z omenjenima dvema, zlasti pa še od nje mnogo pričakujemo, ker je marljiva in se uči. Omenivši Tavčarja, Kersnika i. dr. se spominja tudi slovenske »moderne«: »Od r. 1895. objevuji se u mladych spisovatelti silne naturalisticki proudi. Najvice vvnikaji v »Ljublj. Zvonu« Radosl. Murnik, ostry a duvtipny satirik, Karol Dolenc a Fran Govekar, jehož roman »V krvi« (1896) vzbudil silnou polemiku proti »novostrujarum, jimž se vsak již nyni musi priznati, že piši stkvelym (sijajnim) slohem«. O »Dom in Svetu« pravi, da se v njem pridno neguje pesništvo z nabožno-moralno in didaktično tendenco; med njegovimi pesniki bi bilo treba omeniti tudi Hribarja. — Končno govori Murko še o dramatični in znanstveni literaturi. Z veseljem moram konstatovati, daje dr. Murko sijajno rešil svojo nalogo. Za to nam jamči že njegovo ime; Murko je literaren historik v najidealnejšem pomenu besede, ki zna pisati tako, da zbudi v vsakem zanimanje; on pozna temeljito vse slovanske in nemško literaturo, kar je že večkrat in z večjimi deli dokazal. Njegovi članki v »Slovniku Naučnem« so velezanimivi, jedrnati in pregledni. Bratom Cehom je naslikal naše kulturno in duševno življenje tako, da smemo biti zadovoljni. Zato je izvestno povsem upravičeno, da sem navel o glavnih pisateljih njegovo sodbo, ki bode marsikoga zanimala, komur »Slovnik« sam ne pride v roke. Dr. Murko je torej podal Cehom pregled slovenske literarne zgodovine; dobimo li tudi mi kdaj od njega zgodovino slovenskega slovstva?! Dr. Vidic. »Prosvjeta«, ki izhaja v Zagrebu, in katero smo v našem listu že večkrat priporočali, je prinesla v svojem VI. letniku za Slovence zelo zanimivo zgodovinsko študijo Ban Ivan Vitovac (sp. E. Luszowsky). Prav toplo jo priporočamo našemu naraščaju zgodovinarjev, ki je začel vendar »tandem ali-quando« krepko nastopati. Gospodu pisatelju pa moramo očitati, da se ni potrudil ter poiskal slovenskih imen za Ossiach, Gurk, Radmannsdorf, Sann, Montpreis, Rohatsch itd., da ne govorim o Sannecku, "VVallenburgu, Herbergu, Konigbergu itd., ki imajo tudi slovenska, čeprav manj znana imena. — V istem letniku je priobčil Fr. S. Kuhač za primorske Slovence zanimivo študijo o italijanskem glasbeniku Tartiniju (* v Piranu 1092, f 1770), ki je sprejemal v svoje skladbe hrvaške narodne napeve, samo da jih je prilagodil in priredil po zahtevah italijanske glasbe, ne da bi s tem plagijate delal. Znano je, da je Kuhač nekaj enakega v Haydnovih skladbah dokazal. Mislim pokojnicama hrvatskim pedagozima i učiteljima. S ves k a prva. Spjevao Ljudevit Varjačič. Dio čistoga prihoda namijenjen je spomeniku Ivana Filipovica. U Varaždinu. Troškom i nakladom pisca. 189 8. 12° 60 str. Cijena 30 novč. Listnica uredništva. B: »Zvon« je objavil zadnjič nekaj Vaših dekadentnih pesmi, ker bije v njih prava in nežna lirska žila. Ker ste nam spet poslali nekaj stvari v tem »modernem« žanru, naj Vam pojasnimo svoje stališče glede te najnovejše lirske oblike! Naj radikalnejši dekadentje se ne. brigajo ne za metrum, ne za stik. Tako smo čitali lani v češkem časopisu »Naše doba«, in dr. Forster je v našem listu objavil temeljit essay o dekadenci. V formalnem oziru je po našem mnenju dekadenca nekaka reakcija proti puhlemu formalizmu, kije gledal