DOMOVINI. O, vdova tožna, zapuščena, ti mati toliko sirot, s krvjo solzami napojena, ki bol poznaš le, nič dobrot, oj, mati vdanega ti sina, oj, zlata mati — domovh.a! Ti kra_n;> si, krasnejše ni, kar jih obseva zarja dneva; krepostna si, vsa vredna ti, da krona venča te kraljeva i A trnjev le tvoj venec je, in rod tvoj rod — mučenec je; sovražni svet te le prezira, prezira te in te zatira ! Kdaj to gorje pač mine ti ? Kdaj se oko ti vjasni kalno? Kdaj slečeš to obleko žalno, kdaj solnce ziato sine ti? O, da z močjo in srečo, slavo, ne s krono trnjevo nebo ovilo bi ti sveto glavo — kuko bi jaz ti pel glasno! A ker nihče ne šteje te, ker ves te svet tcpta z nogami, jaz Ijubim tetn srčneje te, . jaz ijubim tem zvesteje te, a Ijubim te — s solzami! Oj, mati rrioja domovina, ljubczen moja ti edina, Bog čuvaj dobrctljivi te, Bog živi te, Bog živi te! S. Gregorčič.